Pavel Keller: €S Roman iz gozdov. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Predgovor. Legenda pripoveduje o svetem Hubertu, da je na lovu v bladnem gozdu zagledal med rogovjem jelena, kateri je bil radi gonje le napol še živ, bleščeč bel ikriž, in da je zaradi tega čudeža padel na kolena ter spustil samostrel iz rok. Po tem doživljaju je postal do sedaj lahkoživi akvitanski princ tih svetnik. Hubert pa, o katerem pripoveduje ta roman, nl bil princ, niti lovec ne, še veliko manj pa svetnik. Imenuje pa se po pravici Hubert. Kakor ikak lahkomiseln princ je namreč brezskrbno, da, brezvestno užil mnogo veselja v življeniu: lovil se je za zlatom, mo2jo, ugledom, žen- skami, popivanjem in dobiftkom pri igri in je neki dan zagledal bel ikriž, ki se je svetil, nakar je ta njegova lovsika strast obnemogla in postal je tih mož. Ko je bilo še prav daleč do njegovega večera, se je utrudil. Tedaj je na neki preži zagledal križ velikega trpljenja. Ali se je zabliščal v očeh nališpane, izgubljene žensike, 'ki je nenadoma brubnila v jok? Ali je bil narisan na čelu sestradanega obraza, ki je gledal skozi šipe v dvorano, lcjer je on razkošno stregel svojemu trebuhu? Ali pa se je zasvetil v svetilnici cerkov-« nikovi, ki je ikazala pot k umirajočemu in kl Jo je sre.al do grla sit in napol pijan na svojem ponočnem potu domov? Ali pa ga je videl pla. vati nad belo mrliško blazino, na ikatero je pr»* rano moral položiti svojo glavo njegov najboljj noroglavi prijatelj? Nekje pač je zagledal Hubert križ .veliikegt* trpljenja. Morebiti je kdaj v tihi večerni url, že v bo* mraiku, sam sedel v svoji sobi in v misll zatop-« Ijen pogledal v veliko zrcalo. _. njem je uw_[ sliko utrujenega bedaka, nad katero je visel križ življenja, kl ni imelo nobenega zmisla in Ui mu je bil določen konec brez vsake milosti. i;;i In tedaj se je preselil v gozd. \ , ¦ Hubert bo zgodbo o svojem prvem letu v gozdu sam pripovedoval. Jaz nisem Hubert — In vendar sem! — Ti, bralec, nisi Hubert — in yendarle sl! Ne vprašujva ga, kdo je. Hubert je. Ne bova ga spoznala na njegovil. lovskih potih, temveč y njegovili prvih tihih dneh, ko je Sel y sebe. Hubert se Je preselil v gozd, iker je mislil, ,(la je gozd kraj miru, torišče, ki leži življenju od rok. To je bila seveda zmota. Gozd ne leži življenju od rok, sam je del življenja z vso vihravostjo In gonjo, ljubeznijo in pogonom, z ysem veličjem in s smešno drobnarijo, z bliskoyito naglimi dogodki in s širofcimi goličavami, % življenjein in umiranjem. V gozdu so daljni razgledi in zelo mraCni ikraji, smejoči se trav- niki in zatohla močvirja, prijazne obpotne hišice in zahrbtne nastave. V gozdu se vsak dan praznuje na milijone svatovščin in se vsak dan dogaja na milijone umorov. Hiše se stavijo, družins-ka sreča se ustvarja, sovražni sosedje prebivajo tam, Ijubezen in ugonabljanje. V kapIjici, ki visi od trstikovca, se dogajajo najbolj neverjetne reči. Gozd je del sveta, nič drugega torej kakor svet sam. Ljudje pa iš.ejo v njem nekaj posebnega, fcakor stoje s pobožno grozo pred razvalinami gradu, ikjer se nekoč morebiti ni godilo nič drugega, kakor da so klali teleta, predli in izterjevali davke. Tudi Ijudje v gozdu so taki kakor so drugi ljudje. Toda vendar — nekaj samotnega, senčnega je okrog njih. Stanujejo vsi na enem l_upu kakor pod skupnim šotorom, ki ga je razpel gozd okrog njih in nad njimi. Gozd je pravzaprav njih gospodar, zapovednik, veliko bolj, kakor pa je mesto zapovednik meščanom. Mesto je svobodoljubna teta, gozd pa samodržen oCe, Tako bo gozd v tem romanu pravzaprav »glavni junak«. Hubert niti ni najvažnejaa oseba, le poročevalec je, naslov posodi. Kos življenja, kakor se dogaja v gozdu — in v katerega zaide Hubert — to je vsebina tega romana. Prvo poglavje. 0 starem in novem domotožjn, nato pa o različnlh domanjih Ijudeh. Šele tri dni sem v tej hiši. Okrog in okrog mi je vse novo. Vsa pota se moram šele naučiti najti. Komaj štiri ljudi, iki sem jih srečal, poznam po imenu. Ničesar še ne vem o teh ko.ah in dvorih v gozdu, ničesar o njih usodi in prebivalcih. Vse morarn šele pre_S-_ati. Duh in srce bi imela torej dovolj opravka. Toda v teh treh dneh se mi je več fco enkrat zarežal dolgčas v obraz. Šele sinoči me je obšla velika bojazen, da ne bom strpel tukaj, in ko je stal mesec že visoko na nebu, sem stopil 1_ oknu in pograbilo me je domotožje. Ko sem bil še mlajši, sem več ko leto dni koprnel po neki daljni deklici, s tožno željo po njej, ki jo more imeti le mebkočutna mladost, s tesnobno žalostjo v srcu, z ugaslim, praznim sijem v očeh, da, često z grenkim okusom na jeziku in neka.kim davljenjem v grlu. Tako hudo je bilo tisto lirepenenje! Sčasoma pa sem zbolel in vedel sem, da je le eno zdravilo zame — bližina preljube deklice. Tako sem odpotoval k njej, kakor hitro je bilo mogoče, in z vsako postajo, s katero sem ji prišel bliže, se Je domch tožje zmanjšalo, dokler ni umrlo v velikem, to>* da čudno nemirnem veselju. Ko sem bil pri deklici in iko je bila tesnoba svidenja premagana, sreča prvih dni okušena in ko sva šla zve.er sama po mraku, se je tisto hrepenenje, tisto veliko domotožje zopet vrnilo. Deklica, iki je šla ob moji strani, se mi je nenadoma zazdela tuja in moje hrepeneje j0 iskalo dnigo, ki jo je bilo vedno iskalo in ki —* ni bila ta moja soseda. ~~ In tiste druge nisem poznall Kako sem poslednji čas svojega življenja hrepenel po gozdni samoti. Kakor jelen po čisti ttudenčnici, kakor preganjani po varnem zayetju, kakor otrok po materinem naročju. Sinoči pa, iko je plaval mesec nad vrhovi Jelk, ki stoje okrog mene in moje lične gozdne hišice, tako srebrn in lep, in iko sem slišal mirno dihanje spečih dreves, je takole v mese.ini izpolnjene ljubezenske bližine — domotožje zopet prišlo in začel sem se bati, da pač tudi ta gozd ne bo tisto, kar naj bi mi bilo k miru. Jaz fcot človek iz velikega sveta sem se smeJal svetobolju; toda hudo je, ker ne vem, za čim pravzaprav 'koprnim. Za starim življenjem? Gotovo ne. Njegovo yeselje sem moral popla.ati z neumno zapravljenim denarjem, z bednimi očitki vesti, z izgubljenim zdravjem. Huje kakor najpodlejši oderuh me je ogcljufalo življenje, je za ceno svoje ničevosti terjalo milijonske obresti in jaz bedak nisem opazil, ali pa nisem botel opaziti, kako nesramno sem bil varan, ampak sem vse, prav yse plačal. Ali pa hrepenim po svojih prijateljih? Neki pesnik je rekel: »Žalostna je pesem, tista namreč o dobrih prijateljih.« Imel sem celo množico »prijateljev«. Ve5ina so bili kratkočasni, sijajni tovariši pri igri, vinu in plesu; toda .e je eden izmed njih odšel, ni pustil nikakršne praznote za seboj; prav lahko se je našel, ki ga je nadomestil. Potem jib. je bilo nekaj, ki so me izkoriščali; bili so to siromaki, katerim naj bo odpuščeno. In bil je med njirni še eden, pobožnjakar, ki mi je venomer pridigoval o morali. Ta je bil med vsemi najbolj priskuten in zoprn. Pomagal sem mu bil na noge, da je odšel, in sedaj se peča z menoj le na ta način, da mi dela sramoto. Štiri prijatelje sem imel: enega, kateremu sem se lahko vsega izpovedal in ki je vedno našel zdravilno besedo — ta je umrl — in drugega, ki je menil, da je bistvo prijateljstva v tem, da si poveš vselej nepopačeno resnico in ki mi je zato vsak dan in vsako uro oporekal in postajal surov. S tem se zabavam sedaj rajši pismeno. Tretjega je vrglo življenje daleč na tuje, četrtega pa drži boj za obstanek v neprestani tlaM. -;. Bratov in sester nisem imel. Starši so že davno mrtvi, umrli so, ko sem bil še otrok. Varuh, ki me je zredil, je bogato dediščino v denarju, ki eo mi jo zapustili starši, vestno upravljal; toda tista bogastva, ki jih ima otrok sicer: razposajenost, veselo srce, ali celo ljubezen — vse to mi je mož poneveril. Več mi je poneveril, kafcor če bi bil neupravičeno segel po mojih vrednostnih papirjih. V moje stanovanje v mestu je nekoč vdrl vlomilec, ukradel zlato uro in prstan, vreden okrog pet tisoč dinarjev, in je dobil za to dve leti ječe. Moj varuh pa, ki je vlomil v paradiž mojih otroških let in iki mi sicer ni ukradel ikovanega denarja, zato pa yes nakit mladih let, ni bil ikaznovan niti z enim dnevom zapora. Na svoj enoindvajseti dan, ko sem postal polnoleten, sem mu pisal pismo, da sem si bil dal po nekem strokovnjaku izra.unati, da je trud, iki ga je imel z menoj, yreden 2000 Din; to vsoto da sem danes poslal »Društvu za varstvo otrok«, kjer je njegova žena predsednica, zato, da bo med nama vse poravnano. Svojega računa pa ne bom po« šiljal njemu, temveč Bogu, ki vse natančno po« plača. Veliko odlikovanj ima država. Biti pa bl moralo tudi odlikovanje za take varuhe, ki svojo dolžnost, da nadomeščajo umrlega o.eta, res izpolnjujejo. Toda sodišča, iki določajo varuštva, bi teh odlikovanj ne smela predlagati, ker se zadovolj^ s preskromnim delom; tudi občine ne in ubožni očetje, kajti ti imajo vse varuštvo več ali manj za ne;ko breme; tudi varovanci samj, bi ne bili čisto opravičeni, kajti tl so, oh, pri« vajeni tako veliki skromnosti, prečestokrat nen utemeljeni hvaležnosti, da bi tudi oni hvaležno odlikovali umazane lenuhe, ki ne poznajo ljubežni, ker ne vedo za boljše. Ce bi gospod Bog sam mogel podeljevati odlikovanja varuhom, on, ki edini ve vse in pozna srco in obisti, potem' bi bil ta red mnogo redkejši kakor je zlata iko-» lajna za preprostega moža, toda tudi potem ;—*kakor ta — pošteno in s težavo prislužen, Februar. Prav trda zima je še v teh gorah med gozdovi. Od skalnatega čoka, iki leži poleg moje hiše, vise meter dolge ledene sveče. Videti je kakor ikristalne orgle, iki so postavljene v to srebrno gczdno cerkev. Po poti ob potoku gori se vzpenjajo stare, debele vrbe, okorno kakor kmetje, ki prihajajo v cerkev v belih ovčjih ikožuhih, poleg orgel pa stoji nekaj belih brez, ki so (kakor lične device, katere nameravajo zapeti pobožno pesem. Včasi, ikadar brije veter, zapojo v resnici in srebrne orgle done k pesmi z nežnim nebeškim glasom. Tedaj stoji ves gozd v pobožnem zamaknjenju. Najtišje so jelčice; kleče na tleh v svojih zelenih plaščkih z oglavnico in se ne ganejo. Za njimi stoji velika smreka kakor kakšna stroga prednica v samostanu, ki gleda na to, da so otroci v cerkvi kar najbolj pristojni. Večkrat mislim, da bi se male jelčice nespodobno vedle, 5e bi kdo veliko smreko posekal. Daleč zadaj v cerkvi moli kvišku ikriž z večno lučjo. Vidim ga lahko s svojega okna. Pred mnogimi leti so našli na tistem kraju edinega sina nekega bogatega gospoda ustreljenega. »Po neprevidnosti« — je bilo rečeno. Tedaj je bogati gospod zaobljubil križ in ga dal postaviti. Križ je umetnina; les križa neobdelan, kakor križ pač mora biti, nič ni pridejanega, Križani pa, čigar človeško telo je božansko lepo, se dviga od teh surovih brun, na katera so pripete njegove smrtne bolečine, s pretresljivim nasprotjem. Tudi večna luč je lepo delo. Napraviti jo je moral .lovek, ki je še znal kovati železo. Rubinasto rdečo luč v svetilnici vidijo ljudje po vsej dolini. Če bi luč dogorela, bi prišla nesreča, pravijo ljudje. Ugasne pa celo v najbolj viharnih nočeh ne. Le ko bi bili ljudje taiko vnemarni, da bi ji ne prilili olja, bi ugasnila. In potem bi prišla nesreča. Olje pa mora doliti vedno le dekle, ki je še devica. Občina poveri 3 tem ubogo del-lico, kateri je to opravilo v veliko čast. Kadar se to dekle moži, ji kupi občina nevestino obleko iz bele svile. Dalje sledi.