Obfalofanfa vredcn odgovor. Papež Pij XI. je o božičnih praznikih 1931 izdal okrožnico »Luč resnice« kot zaključek proslav 15001etnice efeškega vesoljnega cerkvenega zbora, ki je proglasil versko resnico o božjem materinstvu Marijinem. V tej okrožnici je povabil od Rima ločene pravoslavne cerkve, da se zopet združijo z materno katoliško Cerkvijo, da bo zmaga in slava Marijina popolna. Na to od očetovske ljubezni skupnega Očeta vseh kristjanov navdihnjeno povabilo je poslala odgovor grška pravoslavna cerkev, koje vrhovni poglavar je grški patriarh v Garigradu. V tem odgovoru izjavlja grška pravoslavna cerkev, da priznava rimskemu papežu samo formalno častno predstvo, kakor je bilo priznano na efeškem cerkvenem zboru takratnemu papežu Celestinu. Več ne. Torej ne predstvo oblasti. Kot nekak razlog se v tern odgovoru navaja, da rimski papež Celestin ni hotel vladati tudi grško cerkev ter da ni izvrševal oblasti nad patriarh. v Carigradu, Antiohiji in Aleksandriji, torej nad poglavarji grške cerkve na vzhodu. Kakšna pa so zgodovinska dejstva? Papež Celostin je vladal Cerkev od leta 422 do 432. Za njegovega vladanja je nastopil carigrajski patriarh Nestorij s krivim naukom, trdeč, da Kristus ni pravi Bog in torej Marija ni Mati božja. Ko je ta nevarna kriva vera, ki bi bila izpodkopala temelje krščanstvu, se začela širiti po grški cerkvi, se je aleksandrijski patriarh sv. Ciril takoj obrnil na rimskega papeža ter mu nujno priporočal, naj to krivo vero obsodi in njeno razširjanje zatre. V svojem pismu je aleksandrijski patriarh poudaril, da tako ravna, »ker ga stari cerkveni običaj k temu obvezuje«. Ta patriarh grške cerkve torej izjavlja svoje prepričanje, da ima rimski papež po starem cerkvenern običaju, torej po cerkvenem pravu tudi grške cerkve pravico in dolžnost, skrbeti za čistost vere tudi v grški cerkvi. Ali ni torej imel papež Celestin kakor njegovi predniki oblasi nad grško cerkvijo? To oblast je priznal sam carigrajski patriarh Nestorij, ker se je v dveh pismih obrnil na najvišjo učečo oblast Cerkve, na papeža, da bi ga pridobil za svojo krivo vero. To se mu kajpada ni posrečilo, marveč jc papež Celcstin na cerkvenem zboru v Rimu lota 430 obsodil Nestorijev nauk ter mu zapref.il, da ga bo kot nadškofa in patri- arha odstavil ter iz Cerkve izobčil, ako ne prekliče svojega krivega nauka tekom 10 dni po prejemu tega dekreta. Naslednje leto (431) je bil v Efezu v Mali Aziji vesoljni cerkveni zbor, ki je v navzočnosti papeževih zastopnikov sprejel papežev nauk ter izvršil njegovo obsodbo, izrečeno nad Nestorijem. Papež je z največjo pozornostjo zasledoval razvoj dogodkov v grški cerkvi in njegovemu prizadevanju se je posrečilo pomiriti razburjene duhove ter zopet vzpostaviti mir in slogo v grški cerkvi. Prelistajmo v zgodovini grške cerkve 400 let, ki spričujejo oblast rimskega papeža nad grško cerkvijo vso to dobo. Ustavimo se pri letu 857. V Carigradu je vladal cesar Mihael III., za kojega je opravljal vladne posle njegov stric Bardas, ki je odstavil takratnega carigrajskega patriarha Ignacija ter postavil za carigrajskega nadškofa svetnjaka Focija, ki je bil nato posvečen za škofa. Focij je bil vsiljenec proti pravemu patriarhu Ignaciju, ki je moral v prognanstvo. Focij se je obrnil na rimskega papeža Nikolaja I. s prošnjo, naj ga prizna za patriarha. Papež pa ni hotel priznati Focija, marveč je zahteval, da se mora zakoniti patriarh Ignacij vrniti na svoje nadškofovsko mesto. Nato je Focij začel borbo proti rimskemu papežu in katoliški Cerkvi z namenom, da odtrga grško cerkev od rimo-katoliške. Takrat se to še ni posrečilo, marveč je naslednik Mihaelov cesar Bazilij Focija dal zapreti v nekem samostanu. Patriarh Ignacij, ki se je vrnil na svoje mesto, in cesar sta se v pismih obrnila na »edinega zdravnika, ki se iiad vse odlikuje in je za vse brez izjeme določen, na rimskega papeža«. Ta je poslal v Garigrad svoje zastopnike, ki so predsedovali na 8. vesoljnem cerkvenem zboru v Carigradu leta 869, kjer je bil Focij izobčon. Kar jc započel Focij, to je 200 let pozneje dovršil carigrajski patriarh Mihael Cerularij, ki je leta 1043 postal patriarli ter zapeljal grško cerkcv v razkol in odpad od Rima. Prelistajmo zopet 400 let v zgodovini grške cerkve. Ustavimo se pri letu 1453. Turki so grškemu cesarju vzeli pokrajino za pokrajino. Poslednji grški cesar Konstantin XI. je prosil papeža Nikolaja V. pomoCi. Papež je poslal svoje zastopnike v Carigrad in 12. decembra 1452 je bila v veličastni cerkvi sv. Modrosti sijajna svečanost, ki naj bi manifestirala slogo med grško in latinsko cerkvijo. Takoj so se dvignili nekateri menihi ter začeli hujskati proti nameravani zvezi z Rimom. Pridobili so množico, ki je začela zabavljati proti rimskemu papežu, kateremu so mornarji po gostilnah v pristanišču želeli pogubo. Sam veliki admiral grškega brodovja Notaras je izrekel geslo: »Rajše vidim v Carigradu Mohamcdov turban kakor pa papeževo tiaro (krono).« To geslo so prevzelc množice ter ga s hrupom in šumom razširjale po carigrajskih ulicah. Rajše Mohamodov turban! Kmalu je prišel. Dne 6. aprila 1453 je sultan Mobamed II. prisel z veliko vojsko pred Carigrad. Po brabri obrambi je m Jto padlo 29. maja 1453 v roke turškib zmagovalcev. Veličastna cerkev sv. Modrosti jc bila sprcmcnjena v turško mošejo, križ se je nmaknil turškemu polumescu! Grška pravoslavaa cerkev je prišla v odvisnost tuvške oblasti. Nad ccrkvijo sv. Modrosti v Carigradu šo vcdno kraljuje turški polumesec. Ali ni nauk zgodovine dovolj jasen? Kdor pa ne razumc preteklosti, njcga naj bi učila scdanjost! Najvočja pravoslavna ccrkcv, to je ruska, bojuje sedaj smrtni boj ne proti Turku, marveč proti še hujšemu nasprotniku krščanstva, proti brezbožnomu boljševizmu. Bo-li ruska pravoslavna cerkcv vzdržala ali pa bo nad njo zmagala boljšcviška brez božnost? To jo vprašanje življenja tcr smvti. Vscufiiliški profesor v Miinche- nu frančiškanski pater dr, Schlund jc bil v jeseni lanskega leta v Rusiji in sodi o tcm sledečo: Ruska pravoslavna cerkcv, ki jc pi^ej bila vsemogočna, je skoio uničena. Katoliškc cerkve ruski boljševizem ni šc mogel premagati. Komunizem jc dandanca ljudska religija v Rusiji, zlasti mladina je, kakor sc vidi, popolnoma pridobljena za brezboštvo. Dr. p. Schlund zaključujo svojc poročilo tako-le: »Še onkrat vprašam: Ali je ruska pravoslavna cerkev uniČena za vedno? Odgovarjam: Da, ako ne bo sam Bog spremenil ljudi in stvari v Ru siji.« Mi pa vprašamo: Ali se bo ponoviio v drugi obliki to, kai* se je pred 480 leti zgodilo v Carigradu? Rajše rdcčo žastavo brezbožnega boljševizma ncgo papoževo tiaro (krono)! Letos dne 29. maja počcnja žalostna 4801etnica, kar jo Carigrad padcl pod oblast moharaedaiiskega polumešce. Naj bo ta obietnica resen memento za vsc prizadstc! Naj bo opomin za cerkvc, ki so loCene od Rima, da je njihov spas ter blagoi" vsega krščanstva v zedimi.i z Rimom in v priznanju vrhovn papežsve oblasti. V tem je tudi rešitev evropskega človeštva in njegove kul.ure. Ko bo ta zavest prodiia v tiste kroge, ki šo sedaj rimskemu pr-pežu odgovorili na oni obžalovania vred.ni način, bodo po- slali v P- '• T.g oa2;ovor.