Preobrat v Bolgariii. V sosednji bolgarski državi je prišla na krmilo zopet gospoda z vsemi privrženci stare bolgarske politike, ki je prepojena z nemškim duhom pod carjem Ferditiandom, Nemcem Koburžanom, gnala bolgarski narod ˇ bratomorno vojno. Proti oblastnikom okrog carja Ferdinanda Koburškega se je dolga leta borila bolgarska kmetska stranka in ko je vojno gorje zrevolucijoniralo kmetske in delavske mase, se ji je tudi posrečilo priti do odločilne besede v državi. Bolgarski vojaki kmetski sinovi so zapustili že začetkom septembra leta 1918 svoje postojanke na fronti in potem se je doma začelo temeljito čiščenje. Car Ferdinand je moral deželo zapustiti ter prepustiti prestol svojemu sinu Borisu, vlado so pa zasedli zemljoradniki pod predsedstvom Aleksandra Stambolijskega, ki je bil od leta 1908 poslanec zemljoradniške stranke ter je za njo večkrat zastavljal svoje življenje. Aleksander Stambolijski je bil rojen leta 1879 kot sin zelo revnih kmetskih starfiev ter ni bil deležen niti šolske izobrazbe, začel se je pa sam izobraževati, kolikor so mu dopuščale razmere in težko delo, in ko je prišel v mesto, je položil vse izpite in postal profesor. Leta 1898 je že sodeloval pri listih, ki jih je začela izdajati kmetska stranka. L. 1908 je prišel v parlament ali sobranje in od tedaj je vodil najhujši boj proti vladi v vedni nevarnosti, da ga njeni beriči zapro ali pa kje na tihem ubijejo. Razmere v parlamentu so bile še slabše kot pri nas in osebna varnost poslancev še bolj vagana kot je v Beogradu, kjer so radikali in demokrati uničevali mandate ter poslance s policijo sprejeli pri-vratih ali pa pustili, da jih orjunci in drugi fašisti pretepejo. Stambolijski pa ni ostal doma, kakor n. pr. Radič, temveč je v parlamentu tvegal prostost in življenje v zastopstvu svojega kmetskega rodu. Ko je car Ferdinand gnal Bolgare v vojno db strani Nemčije, je organiziral Stambolijski velike protestne shode proti vsaki vojni in ko so ga zaprli, so zahlevali od njega, naj podpišc izjavo za vojno, ali bo pa usmrčen. Stambolijski je rajši izbral smrt, usmrtiti si ga pa niso upali iz strahu pred kmetsko revolucijo in ostal je v ječi, dokler se ni začela revolucija med bolgarskimi vojaki. Car Ferdinand, ko je bil že v velikih zadregah, je Stambolijskemu rekel: «Jaz Vam odpuščam!« — Stambolijski je pa odvrnil: «Jaz Vam pa ne in trudil se bom, da Vas narod sodi!« — To se je tudi zgodilo. Iz volitev februarja leta 1920 je izšla kmetska srtranka kot najmočnejša, dobila je dobro tretjino vseh glasov in začela je s temeljitimi reformami. Bolgarska zemljoradniška stranka je smatrala za svojo glavno nalogo duševno osvoboditev bolgarskega naroda. V teku treh lct je ustanovila vse polno zadrug ter odprla stotine ljudskih in nadaljevalnih šol. Ustanovila je tudi razne tovarne na zadružni podlagi ter tako kmeta duševno in gospodarsko iztrgala iz krempljev velekapitalistov in izkoriščevalcev. Ni čuda, da je kmetska stranka pri letošnjih volitvah dobila nad polovico vseh glasov, najmočnejši za njo so bili komunisti, in da je začela še z večjo vnemo in tudi pravico urejevati državo. Ferdinandove ministre — voj ne priganjače in ubijalce — so obsodili. Niso jih pobili, kakor so to kar čez noč napravili grški gospodje generali s svojimi enakovrednimi in enakomislečimi tovariši, temveč so jih samo zaprli. Vso vnemo je posvetila bolgarska kmetska stranka zadružništvu in odpravi velekapitalizma in to je vso gospodo združilo ter pripravilo do sklepa zarote. Gospodska zarota ima več nagibov. Prvič: Stambolijski je hotel uvesti republiko, ker je vedel, da se okrog carja Borisa zbirajo na dvoru tuji, bolgarskemu narodu in posebej še kmetskemu ljudstvu sovražni ljudje. Drugič: Kmetska vlada je neizprosno pobijala velekapitalizem in verižništvo in tretjič: Stambolijski je hotel prijateljstvo s sosedi in mir z vsemi pod vsako ceno. Beogradu je najprej predlagal, naj se soglasi s tem, da dobijo Makedonci avtonomijo, pa če hočejo tudi vsi ostati pod SHS državo. Beograd tega ni hotel in potem je St. miru in sosedu na ljubo začel oster boj proti makedonskim ustašem, voditelji makedonskega uslaštva so pa to izrabili in se priključili bolgarski gospodi tcr jo nagovorili in podprli v zaroti proti Stambolijskemu in obenem proti Jugoslaviji. Če bi v Beogradu imeli vsaj malo smisla za avtonomistične težnje narodov in plemen, bi bili že davno sprejeli Stambolijskijeve predloge glede Makedonije. To vprašanje bi se lahko že davno zadovoljstvo na vse strani rešilo in v Bolgariji ne bi nikdar prišli na krmilo nasprotniki Jugoslovanov, -temveč bi šli mi vsi nasproli skupni in složni Jugoslaviji od Jadrana pa do črnega morja, za katero je Stambolijski vse svoje kmete leta in leta navduševal. Vsi predstavniki protiljudske Bolgarije podprti od tujih nazadnjakov, kakor so Wranglovci, so se že dolgo pripravljali na državni udar ter se posvelovati s carjem Borisom, ki se je bal za svoj prestol, in z njegovim očetom Ferdinandom v inozcmstvu. Končno so pa svoje načrte izvedli ter dosegli svoj trenutni uspeh, ker ljudska vlada, kakor je bila Stambolijskijeva, sploh ne zna, ne more in tudi noče s kruto pestjo držati svojih nasprotnikov. Stambolijski je pripravljal velik kmetski shod, kjer naj bi narod pošteno in odkrito izrazil svojo voljo, zarolniki so pa s podkupovanjem ter tujo pomočjo in pomočniki pripravili in izvedli preobrat. Makedonski komiti, Wranglovci, aktivni in rezervni oficirji, katerim kmetska vlada ni šla do živega, ker je bila preveč obzirna, so zasedli urade ter sestavili vojne oddelke in Stambolijskega so obkolili v njegovem rojstnem kra-» ju Slavovice, kjer so ga tudi ubili in zakopali. Stambolijski je bil precej oster zlasti napram "VVranglovcem, pa je vendar še preveč kač pustil na svojih prsili in te so ga umorile. Bolgarski prcvrat na zunaj. ' ~' l *^ Pokojni Stambolijski je vodil dobro zunanjo politiko. Po svoji miroljubnosti si je utrdil zaupanje in dosegel je celo to, da se je Bolgariji odpisalo vojne odškodnine za dve in pol milijarde zlatih frankov. Glede Bolgarije si je bil cel svet za časa Stambolijskijeve vlade na jasnem, da se ne da pridobiti za kako vojna pustolovščino. To je ugajalo gospodarskim krogom, ni pa bilo po volji tajni diplomaciji raznih držav, ki hočejo vedno imeti par malih držav v vojni pripravljenosti in razpoloženju. Od velesil podpirata Anglija itt Italija naravnost novo bolgarsko vlado. Prva misli novo Bolgarijo izrabiti proti Franciji, druga pa proti Jugoslaviji. Za novo bolgarsko vlado so nadalje vsi privrženci pregnanih cesarjev in kraljev, pa naj bodo Ru-> si, Nemci ali Madžari in tako lahko rečemo, da pozdravljajo bolgarski preobrat vsi protiljudski politiki in nasprotniki miru.  Bolgarski preobrat in naša država.  Kakor smo že omenili, naša vlada ni znala ceniti Stambolijskega in ni marala sprejeti njegovih predlogov, ki bi koristili naši in bolgarski državi. Ko je pa padel, so pa naenkrat začeli v Beogradu peti njegovo slavo in hvalo. Posebno hinavsko so zavijali oči pri tem demokrati in ob nastopu proti novi Bolgariji so upali zopet priti v vlado. Prve dni se je resno pripravljal nastop Male antante proti novi bolgarski vladi, tt potem so pa vse to prekrižali v prvi vrsti Rumuni, $t* tudi so v novi bolgarski vladi zbrani ravno oni Bolgari, ki hočejo Rumuniji vzeti Dobrudžo. Rumunski nastop si moramo razlagati takole: Rumunska vlada je skraj.no protiljudska in tako duševno sorodna z bolgarsko, in ker sta si v rodu tudi vladni hiši, menijo Rumuni, da je bolgarski preobrat koristen vsem vladarskim hišam na Balkanu. Rumuni, ki vedno vodijo protislovansko poliliko, računajo tudi s tem, da bo Italija z novo Bolgarijo napravila obroč okrog Jugoslavije in da bi se dalo po tem potu nasiopati tudi proti Rusiji. Sedaj govorijo, da se bolgarski car Boris ženi na rumunskem dvoru in da ima rumun-< ska vlada na podlagi vladarskega sorodstva načrt za politično zvezo Grčije, Jugoslavije, Rumunije in Boigarije, ki bo pa daleč od miroljubne in slovanske politike. Okrog bolgarskega preobrata se plete vse polno tajnih in zahrbtnih štren, naša vlada pa, ki se ni znašla napram Stambolijskemu, se ne znajde tudi seda| in njena zunanja politika postaja zopct ladja brez kr-» marja v viharju.