XIX- 89 - 1998 
Morda najočitnejša med njimi je zbiranje 
podatkov o nadmorskih višinah gnezdil-
gev, kar je za pretežno gorato avstrijsko 
Stajersko več kot smiselno. Drugačna od 
evropske je bila kartirna mreža. Popisni 
pravokotnik je meril okoli 2,3 km (polje, ki 
ga omejujeta 1 geografska minuta dolžine 
in širine). Pri obdelavi so petnajst pravo-
kotnikov združili v enega. Tako je osnovni 
pravokotnik pri obdelavi meril 34,2 km 
(polja, omejena z linijami na vsake 5 
minut geografske dolžine in 3 minute 
geografske širine). 
Prek 16.000 km veliko deželo je pokrilo 
546 pravokotnikov. Zbranih je bilo 115.972 
podatkov (en podatek = vrsta/lokacija/ 
datum) o 175 vrstah. Kot gnezdilce jih 
obravnavajo 159. 
Kopico zanimivosti izvemo tudi v po-
glavju o splošnih značilnostih ornitofavne. 
Na območjih z nadmnorsko višino do 1000 
m gnezdi prek 100 vrst, višje ko se 
pomikamo, pa število gnezdilcev hitro 
upada. Nad 2000 m višine gnezdi le še 
20 vrst ptic, nad 2500 pa manj kot 10. 
Vrste, ki živijo v največ pravokotnikih so, 
ščinkavec , vrbja listnica, taščica, šmar-
nica in črnoglavka. 
Zanimiva je tudi primerjava vrstne pe-
strosti ptic obravnavanega območja zv 12 
drugimi območji v alpskem prostoru. Sta-
jerska se izkaže kot relativno revna dežela, 
nasprotno pa Slovenija (avtorji so podatke 
vzeli iz slovenskega atlasa gnezdilcev, v tej 
konkurenci zasede kar drugo mesto. 
V sistematičnem delu so vrste predstav-
ljene s štirimi grafičnimi predlogami in 
besedilom, ki opisuje razširjenost vrste, 
njeno značilno življenjsko okolje, gostoto 
v posameznih področjih (podatki so 
večinoma vzeti iz literature, saj izbrana 
metoda zbiranja podatkov teh ocen ne 
omogoča) in ogroženost. Zmanjševanje 
števila gnezdečih parov ogroženih vrst je 
pogosto predstavljeno kronološko. 
Grafično so predstavljeni zemljevidi 
razširjenosti (na žalost le s kvalitativnimi 
podajki), stopnja ogroženosti v Avstriji in 
na Stajerskem, fenologija in višinska 
razširjenost. Predvsem slednja je zanimiv 
pristop k predstavitvi podatkov atlasa 
goratih območij tudi v tretji dimenziji. 
Vsaka vrsta je predstavljena tudi z barv-
no fotografijo in črno-belo risbo. 
ACROCEPHALUS 
Ocevnjujem, da je atlas gnezdilk avstrij-
ske Stajerske dokaj temljito delo. 
Razširjenost ptic opiše dobro in pregledno 
tako geografsko, višinsko in časovno. Kar 
pogrešam, je le bolj ali manj objektivna 
gcena velikosti gnezdeče populacije. 
Stevilnost osebkov posamezne vrste je 
namreč najslabše poznan segment po-
znavanja ptic v Evropi in zato menim, da 
mora danes vsak podoben projekt vsebo-
vati tudi ocene - če že ne v absolutni, pa 
vsaj v relativni obliki. Za nas, Slovence, pa 
ima knjiga seveda že poseben pomen, saj 
je celotna južna meja obravnavanega 
območja istočasno tudi velik del naše 
severne meje. 
Davorin Tome 
Skrivnostna fotografija 
Mystery photograph 
Skrivnostna fotografija iz 8 7 -8 8 številke 
Acrocephalusa izkušenejšim opazoval-
Qem ptic ni povzročila posebnih težav. 
Cigro v svatovskem perju, počivajočo na 
količku pač ni težko prepoznati. Prepričan 
sem, da je velika večina reševalcev foto-
grafske uganke čigro določila po - recimo 
temu "primarnih" določitvenih znakih: 
črna glava, bel pas v zloženi peruti in 
rdeče noge. 
Katera vrsta je to? Can you identify the species? 
123 
ACROCEPHALUS 
Beloperuta čigra White-winged Black Tern 
Chlidonias leucopterus (A. Sovinc) 
Vendar pa se v naravi le redko 
srečamo s tako "čistimi" držami ptic, po-
gosto vidimo ptico le v letu, morda celo 
proti soncu. V takšnih primerih nam pri 
določitvi vrste pomagajo - imenujmo jih -
"sekundarni" določitveni znaki. Gre za tiste 
podrobnosti, ki morda niso najbolj vpad-
ljive, pa vendar večkrat odločujoče. Po-
sebej pri opazovanju redkih vrst, katerih 
opazovanja potrjuje komisija za redkosti, 
so takšni opisi pogosto odločujoči. S to 
skrivnostno fotografijo bi vas želeli vzpod-
buditi prav k pozornejšemu opazovanju, 
čeprav je včasih težko: hitro si opazovalec 
zapomni npr. živordeč kljun, ne pa tudi 
nevpadljive sive barve repa. 
Za to potrebujemo vajo - kako opazo-
vati! 
Pokrijte desno polovico čigre na sliki, 
tako da se ne bodo videle noge in telo 
desno od nog. Značilni "sekundarni do-
ločitveni znak za razlikovanje med belope-
ruto in črno čigro je ta, da ima črna čigra 
sivo zgornjo stran repa in temno sive konice 
zloženih peruti, beloperuta pa svetle konice 
in belkasto zgornjo stran repa. 
Ko sedaj še enkrat pogledamo skriv-
nostno fotografijo (ob pokritem trupu in 
nogah) nismo več tako prepričani o 
pravilnosti determinacije. Repa se na sliki 
sicer ne vidi, konice peruti pa vsekakor 
niso bele. 
124 
XIX - 89 - 1998 
Poglejmo s1 se "terciarni" določitveni 
znak - čigrin kljun je dokaj robat, kar je 
značilno za beloperuto, ne pa tudi za črno 
čigro. 
Kako pomembni so "sekundarni" znaki, 
se je pokazalo pri obravnavi poročila o 
prvem opazovanju bengalske čigre pri 
nas: na srečo je opazovalec označil ·na 
skici, da je videl sivo obarvano trtico, kar 
je bil eden odločilnih parametrov za 
izložitev podobne vrste Sterna elegans. 
Na skrivnostni fotografiji je torej belope-
ruta čigra. Kot drugi dve močvirski čigri iz 
rodu Chlidonias se pri nas pojavlja le na 
preletu, predvsem spomladi, je pa red-
kejša od črne čigre in pogostejša od 
belolične čigre. 
Kot zanimivost dodajmo, da ima v letu 
črna čigra belo oz. sivo podperutje, belo-
peruta pa črno oz. temno podperutje. 
Ravno nasprotno kot je v slovenskem 
imenu pri obeh vrstah. 
Kateri vrsti pa potem pripadata ptici z današnje 
slike? (A. Sovinc) 
To which species do the birds from today 
photograph belong? (A. Sovinc) 
Določevanje močvirskih čiger v nesva-
tovskem perju pa je že druga zgodba. 
"Sekundarni" znaki so tu še pomembnejši, 
zato vadimo opazovanje in spomin! 
Andrej Sovinc, Pod kostanji 44, Ljubljana