(Konec.)
„„Pa se jej ne bo sum no zdelo, grad popustiti?""
„Ne! marveč bo to rada storila, ker nas s tem odgnati meni. Drugi dan nas bo .mislila od zad napasti, kakor da bi bila kamneška vojska. Ne bo tedej dvomila, da bomo mi to misleči od Homca naglo odrinuli. Toliko rajši, bo iz terdnjave šla, ker bo Zinan u njej vender še dve sto mož za brambo pustil.
„„To nam zamore zares nevarno biti.""
»Nikakor! te stotini obstojete iz hromih, kruljevih in strahljivih ljudi, ki so brez poguma in moči. Zraven jim bo Zman še omotice u vino namešal, da našega prihoda ne ču-jejo. Sicer nam je žc tudi ponarejene ključe od grajskih vrat poslal, s kterimi bi si jihod-perli, če bi prav tisti stotini nas ovirati hotle."
Arov je dovolj zvedil, pa ne more si nar manjšega pomočka spomniti, da bi iz takšne nevarnosti svoje brate potegnul. Počasi se on vzdigne in krog šotora korake zaoberne. Silno pa se prestraši, ko po uni plati iz line stana obraz sloneti vidi. Preden se še umakmne, ga tudi oseba pri oknicu vgleda, in prestrašena pri tej priči glasno „Ali!" zavpije. On skoči in beži in se ne spomni, da bi se mu ne bilo po turško oblečenemu bati potreba. Ker sliši blizo sebe straže govoriti, se zopet oberne in še enkrat tik memo osebe pri lini gre. Ta se zopet nanj ozre pa ko mu u obraz, ki ga je iz oblakov pridša luna posijala, pogleda, hipoma ostermi in plašno „Arov!" izdihne. Pa on se ne zmeni za zdih like, ki jo je zdaj spoznal, marveč ga glas Alita, ki je skrivni le njemu znani pogovor s Ivabdalom končal in v hčerkino izbo stopil, tako ostraši, da brez prenehanja skoz tabor bega in popred ne jenja, dokler gosto germovje ob bregu Bistrice doseže. Tu se skrije in skoz dan zastran rešitve gradit pomišljuje. Solnce zajde, mrak napoči, pa tudi naklep Arova je storjen.
Ko ura devet odbije, se začne po turškem ležišu marno gibanje. Vse prijema za orožje in proti višavi hiti. Vsak ve, kaj to pomeni, ker je Kabdal armadi namenil, in popred vsim nerazumljivo obnašanje Zmana razodel in jej povedal, da je že ob osmeh posadka Homec zapustila. Neizrečeno veselje tedaj vse navdaja, ker ima težavna oblega tak lohak in nagel konec doseči. Turkom se tudi Arov pridruži in ž njimi vred čez vodo po griču stopa. V gradu je vse tiho — nič tistiga mar-nega gibanja kot druge dni. Vrata se s ponarejenimi ključi odpro, terdnjava se prepade, orožnica posede, hroma in omotična truma brambovcov skor brez vpora poseka. Vse se
tako naglo doverši, da je grad, preden šeura deset zaklenka, pridobljen in v turškihjpesteh.
Po zmagi se veselje Turkov z neskončnim piskom in vriskanjem razodeva. Vojskovodja jim pa veliko obednico napravi. Kar je le dobrega in žlahtnega v taboru dobiti, pride na mizo; radostnega serca si prostaki in častniki eden drugemu napivajo; dobrovoljnosti ni konca ne kraja. Kmalo začno razne pijače svojo moč kazati; vinjena polega ena truma never-cov za drugo, ln ravno te reči je nar jbolj željno Arov pričakoval. Popred se je z drugimi vred v spodnji izbi rado val; ko, pa splošno omamljenje zazre, pivnico zapusti in gre po stopnicah v nadstropje, kjer se je Kabdal z mnogimi drugimi pri kupici veselil *) Tudi tam so že glave zmedene in noge slabe, tako da pivci večidel na tla počepajo. Varno stopa v sobo Slovenec, pa ko Kabdala zagleda, se mu roka skor sama od sebe skerči in po handžaru seže. Še enkrat, dvakrat okolj sebe pogleda potem stopi serčno bližej, pomeri, inahne in — njegovo orožje tiči v sercu turškega vojskovodja. Naglo hiti zdaj iz izbe, plane po stopnjicah dolj — in žark bakle obsveti njegovo s kervjo poškropljeno obleko. On se hoče vogniti in pri nasprotnih vratih grad zapustiti da bi delo popolnama doveržil. Zastonj Ali, ki je edini svojo trumo zaderževal, da ni tak nezmerno obedovala,je znjo grad pregledoval Hlapec je naprej svetilnico nesel in ta zapazi Arova in še mokre kervave madeže na njem. To obudi sum. Slovenec, ki se zastonj izgovarja in možkoderži, je prijet, od Alita spoznan in povezan. Kaj kervavi madeži pomenijo se v kratkem pokaže. Obup in smerten trepet prepade trezno trumo, svojega imenitnega vodja vsmertenega najditi; le ta misel jo nekoliko tolaži, daje morivec v pesteh. „Kri za kri! vpijojo vsi. — Ali stori sodbo, da ima po pervem petju petelina glava kristjanu pasti. Gotovo bi ga bil k bolj počasni in hujši kazni obsodil, ako bi mu ne bila s smertjo Kabdala ena tiha želja dopolnjena. Mislil je namreč ga namestiti in vojskovodja turške armade postati.
Arov je bil, ker se ni nikomurpoljubilo, grajske ječe poiskali, v klet odpeljan, ki je bila pa brez vrat. Skoz okno je nekoliko luna sijala, toraj se ni Turkom, ki so ga stražili, posebna luč potreba zdela. Stražnikov je bilo šest, ki so se pa čez pol ure z drugimi šestimi verstili. Ti čuvaji so pri durih kleti sem ter tje hodili in se le od strane na nesrečnega jetnika ozirali. Arov je vedil, kaj ga čaka in je bil na smert pripravljen. Stokrat ga je že v serdi-tih bitvah srečala, toraj se mu ne zdi grozo-
Dobro vem, da Turki vina ne pijejo, pa der-žal sim se narodnega pripovedovanja. Pis.
vitna. Ura udari polnoči, luna pojemlje, straže se verstit pridejo. Memo njih pa stopa v ječo ženska oseba — turška deklica lika. Ker se čuvaji še zanjo ne zmenijo, gre brez napote k Arovu, se vkloni pred njim in pravi tiho, dajo le on čuje: »Meniva obleko, reši se! naglo, dokler se še straže pogovarjajo in čas ne preteče." — Velikodušnost deklice bi bila vsakega prevzeti morala, toliko bolj je tedej Arova, ki je že nad življenjem obupal. ,,»An-gelj iz nebes!"" V dveh urah pridem te rešit. Kraljevo plačilo in večna hvaležnost ti potem ne odide."" Obleka je naglo premenjena. Arov da liki haljo, ona njemu žensko ogrinjalo in potem se ločita. Slovenec ga brez suma memo straž iz ječe, iz grada, po griču na prosto plan.
Komaj jena uni breg vode dospel, vidi človeka proti mostu hiteti, ki ga zdajci za izda-javniga Zmana spozna. „Stoj !" mu kriči nasproti, »brez gostinčarja si računil, tvoja zadnja ura je prišla." Pri tem pade serdito na Zmana, ga oklene in mu hanžar vzame. Pa zastonj si prizadeva, mu tudi sabljo izsneti. Strašen boj se med junakam prične. Ta skuša s hanžarem, uni s sabljo svojega nasprotnika poventati. Oba sta enako urna, enako umetna; eden se drugemu vmika, tako da že ura dve bije, brez izločenja za tega al unega. Pa klenk ure Arova na nevarnost opomni, v kteri je njegova turška rešenica. Nezaderžljivo buti zdaj v Zmana , mu izmakne sabljo in mu z njo na en mah glavo odbije. Ko jo za lase prime, dirja z njo brez preneha, dokler prekanjene posadke ne dobo. V kratkem jej predajo in nevarnost Zmana razloži, potem pa jo pelje jaderno proti Homcu v popolno vničbo turških druhal. Že je voda za herbtom, grič nastopljen, vrata pred nosom — zdaj zapoje petelin, da se strašno razlega. Smerten pot stopi Arovu po čelu, on ostermi: — zdih in krik »Arov!" se iz kleti, v kterej je bil on popred, žalostno oglasi. ^Naprej" zagromi on svoji trumi, »morebiti, da jo rešimo." — Prepozno! Koj ko je petelin zapel, je bila lika v ječi vmorjena. Slovenci so jo le ma-ševati mogli. Turška vojska je od pervega do zadnjega pobita. Le Alitu da Arov prostost^' da bi očetu povernul, ker hčerki ne more in ga v domovino spusti. Pa on se brani iti, temučj ostane pri kristjanih, se zopet pre-oberne in je pobožen mnih postal. Homškigrad se je sčasoma razsul in hud potres je clo višavo na dvoje razdelil. Na enem teh gričev stoji zdaj božja pot Marije, ki jo mnogo ljudi iz vsih slovenskih krajev obiskuje.
Pod cerkevjo, pravi pripovedka, je pa prostorna izba, v kteri zakleta lika sedi in odrešenja pričakuje.
Odgovorni vrednik: Dragotin Melcer. — Založnik in tiskar Jožef Blaznik.
Vradni list št. 88.
št. 5925. Oznanilo. (220.) c 2
Po sklepu občinskega svetovavstva od 27. novembra t. 1. se imajo v mestu in ljubljanskih predmestjih vsi rokodelski učenci, ki so dolžni šolo obiskati ne glede na starost, kakor tudi vsi fanti in deklici, kterih dolžnost je v nedeljsko šolo hoditi, popisati.
' Na podlagi te odločbe se bo vsacemu hišnemu posestniku pola poslala z naročilom, zase, potem za vsako stranko rubrike spolniti, tako spolnjeno polo pa o dveh dneh zadevajočemu okrajnemu predstojniku nazaj poslati.
Gospodom hišnim posestnikom se posebno priporoči, tej naredbi natanjko vbogati, in ob enem se jim naznani, da se bo mojster, ako kakega učenca zamolči, po postavi kaznoval, in da je od zdaj zanaprej vsak mojster odgovoren, vsako premembo ali odinjanje brez mude mestnemu poglavarstvu naznaniti.
Ljubljansko mestno poglavarstvo 7. decembra 1851.
Dr. Burger, s. r. župan.
št. 5925. Oznanilo. (221)02
Občinsko svetovavstvo je v seji 27. novembra sklenulo:
1.	Da se vsi Jrokodelski učenci, ki so dolžni šolo obiskati, popišejo brez razločka starosti, in da ima vsaka fara take vpisne bukve imeti.
2.	Da se bo zamolčanje kacega učenca od mojstra po postavi kaznovalo, in da je ravno tako vsak mojster odgovoren vsako premembo in novo odinjanje brez mude mestnemu poglavarstvu naznaniti.
3.	Da se vpisovanje rokodelskih učencov učenikom nedeljske šole, kakor tudi kate-hetom fare z naročilom prepusti, ako kak učenec iz šole ostane, vsakbart mestnemu poglavarstvu naznaniti, da bo mojstra poklicalo in potrebno storilo.
4.	Da se za učenca le tisti sme odinjati, ki sspričali poterdi, daje dva trivialna šolska reda doveršil in se brati, pisati in ra-čuniti naučil. Le pri zlo teških obertni-jah, pri kterih je pesebne telesne moči potreba, se zamorejo v posebnih primer-lejih, ker zdaj še niso skoz in skoz farne šole vpeljane, še skoz 6 let, tedej do konca leta 1857 učenci brez spričal jemati. Po preteku te dobe se pa tudi pri teh obertnijah ne sme noben za učenca odinjati brez imenovanih šolskih spričal.
5.	Da imata, da se potrebni red v soli ob-derži, vsako nedeljo ali zapovedani praz-
nik po redu od mestnega poglavarstva vstanovljenem, dva mojstra v soli pričujoča biti.
Ljubljansko mestno svetovavstvo 7. decembra 1Š51.
Dr. Burger, s. r. župan.
št.3994. Oznanilo. C«"-)«
Podpisano c. k. poštno vodstvo za prav spozna dobo za vložitvo ponudb glede po-godbinega prevzetja potrebnih sedlarskih, kovaških, kolarskih, klamfarskih in steklarskih del za popravo poštnih vozov, ki je bila od tukajšne vradnije po oznanilu od 20. novembra t. I. št. 3616 pod stavkom 6 do 20. t. m. odločena noter do 10. januarja 1852 podaljšati, da se bo tistim, ki hočejo ponudbo storiti veči priložnost dala, pogodbine odločbe kakor tudi tarifne stavke pretehtati in to s podpisom poterdi ti.
Kar se s tem sploh naznani. C. k. poštno vodstvo.
Ljubljana 18. decembra 1852.
Hoffmann s. r.
BJ Zavoro Božičnih praznikov bo priliodni list ^Ljubljanskima časnika" se le sabo t a »9. d. na svitlo prišel.