468 Knjižne ocene in prikazi proizvodnega škarta, dobimo dober vpogled v proizvodnjo amfor in kuhinjskega posodja. Ob pomoči štirih lončarskih peči iz 1. st. n. št., najde- nih v antičnem mestu Yodfat (Izrael), Mordechai Aviam na novo uvaja diskusijo o proizvodnji rimske keramike v antični Galileji, za katero se je domneval le en večji lon- čarski center kuhinjskega posodja v mestu Kefar Hananya. Čeprav kratek, a pomemben je prispevek Gerwulfa Schneiderja in Malgorzate Daszkiewicz, ki predstavita stanje arheometričnih raziskav helenističnega in rimskega finega namiznega posodja z rdečim ali črnim premazom z Bližnjega vzhoda ob pomoči metode “wavelength-dis- persive X-ray fluorescence” (WD-XRF). Določevanje oz. razločevanje referenčnih skupin je temeljilo na vsaj 15–20 prisotnih kemičnih elementih, toda pri nekaterih sta bili pomembni le koncentraciji kroma in magnezija. Od leta 1976 so na Freie Universität Berlin ustvarili obsežno bazo podatkov, saj so analizirali mnogo vzorcev keramike iz najrazličnejših delov rimskega imperija ter s tem umogočili jasnejšo predstavo o distribuciji in trgovini s keramičnim posodjem v rimskem obdobju. Malgorzata Daszkiewicz, Bernd Liesen in Gerwulf Sch- neider predstavljajo arheometrično študijo helenistične, rimske in bizantinske kuhinjske keramike z izkopavanj v mestu Umm Qais (antična Gadara, severna Jordanija). Zofia Kowarska in Szymon Lenarczyk sta se lotila analize hrambenih posod, velikih loncev – pitosov z izkopavanj v mestu Chhîm (Libanon). Svojo tipologijo sta utemeljila na obliki ustij in na fakturah, čeprav se je oblika tega posodja le malo razlikovala od zgodnje bronaste dobe do pozne antike. Itamar Taxel in Mark Iserlis pa sta se posvetila keramič- nim dvodelnim kadilnicam v poznorimski in bizantinski Palestini. Z natančno analizo distribucije, petrografske analize proizvodnje, najdiščnih podatkov in datacij ter z eksperimentalno analizo funkcionalnosti sta jih povezala z žganjem kadila in obredjem podeželskih Samarijanov in njihovo zgodovino. Jonathan Ferguson predstavi helenistično in rimsko keramiko z izkopavanj univerze v T orontu v mestu Madaba na osrednjih planotah Jordanije. Zanimiva sta predstavitev posameznih oblik in tipov posodja po kronoloških fazah najdišča na statističnih tabelah in risbah ter katalog z naštetimi analogijami v ožji regiji. Yvonne Gerber je primerjala navadno keramiko iz rim- skega obdobja (1.–5. st.) v Petri (južna Transjordanija) s keramično tradicijo v širši regiji, predvsem v srednji in severni Transjordaniji, na najdišču T ell Hisban, ter izluščila dve širši regionalni tradiciji “Palestininan common ware koine” in “Nabataean common ware koine” . Prispevek S. Thomasa Parkerja, zadnji v tem zvezku, poseže najdlje na jug, do Rdečega morja, do antičnega pristanišča Aila (današnja Aqaba, Jordanija). Avtor se posveti predvsem lokalni navadni keramiki (“ Aqaba ware”). Čeprav zvezek ne daje prepoznavnejših analogij za slo- vensko območje, pa je oblika objav in pristopov v študiju rimske keramike lahko marsikomu za zgled. Tina ŽERJAL Marko A. Janković, Vladimir D. Mihajlović, Staša Babić (ur.): The Edges of the Roman World, Newcastle upon Tyne 2014. ISBN 978-1-4438-5899-1, 265 pp. Zbornik The Edges of the Roman World so, kot je za- pisano v predgovoru, uredniki izdali zato, da bi se sprožila diskusija o teoretičnih in metodoloških vprašanjih druž- benih procesov znotraj rimskega imperija. Ideja za knjigo je nastala med konferenco Imperialism and Identities at the Edges of the Roman World (IIERW), ki je potekala med 20. in 23. septembrom 2012 v Srbiji. Cilj je bil, da se strokovnjaki različnih raziskovalnih področij in teoretično- -metodoloških tradicij med seboj povežejo in opozorijo na pomembne interakcije, ki so se v rimskem obdobju dogajale na obrobju rimskega imperija. Zbornik obsega nekaj več kot 250 strani, v njem pa je poleg predgovora, uvoda, povzetka in kratkega opisa av- torjev zbranih 16 člankov z zgoraj omenjene konference. Naslov dela je nekoliko neoprijemljiv in zato morda za- vajajoč, vendar na kratko obrazložen v predgovoru: gre za območja, ki so bila na obrobju rimskega imperija; uredniki niso želeli poudariti problematike rimske nadvlade, še manj pa homogenosti znotraj rimske države, opozoriti so želeli ravno na najrazličnejše interakcije med Rimom in lokalnim prebivalstvom. Družbeni, politični, kulturni, ekonomski in drugi pojavi so se namreč razvijali tako znotraj rimskega imperija kot tudi na območjih, ki so bila pod njegovim vplivom. Mejna območja (edges) v naslovu ne pomenijo samo geografskih območij, ki so bila v določenem trenutku meje rimskega imperija in s tem predmet raziskav provin- cialnih študij, ampak je poudarek raziskav tudi na drugih statusnih, kulturnih, etničnih, verskih, spolnih, starostnih, poklicnih, bivalnih, ekonomskih značilnostih na mejah imperija, ki so kljub svoji raznolikosti skupaj tvorile rimsko državno strukturo. Avtorji člankov so različnih profilov, od profesorjev do doktorskih študentov, ki v prispevkih obravnavajo tako materialno kulturo določenih marginalnih skupin kot tudi družbene procese znotraj teh skupin in jih primerjajo z družbenimi procesi rimske države. V prvem članku (str. 5–18) z naslovom Roman-barbarian interactions and the creation of Dutch national identity: The many faces of a myth se je Sergio González Sánchez posvetil problematiki Batavijcev, ki so v 1. st. prebivali ob spodnjem Renu. Edini ohranjen vir o tem plemenu je Tacit, ki jih opiše kot pogumne in bojevite, kot rimski zavezniki pa so služili v pomožnih enotah rimske vojske. Na podlagi omenjenega rimskega konstrukta so se Nizozemci od 16. st. naprej zgledovali po batavijskem mitu, in v Batavijcih videli prednike svojega naroda. V pokolonialni dobi so mit in predvsem ime plemena uporabili tako, da so prvo nizo- zemsko kolonijo na vzhodu poimenovali Batavia (Jakarta). Lydia Langerwerf je v svojem prispevku (str. 19–32) obravnavala provinco Sirijo v luči Zgodovine Kasija Dio- na. Čeprav je Kasij Dion pretiraval pri opisih uporov na vzhodu, lahko njegovo interpretacijo razumemo kot izraz strahu in zaskrbljenosti v tem delu rimske države. Balkanskega prostora se je s člankom The “Hellenization” process and the Balkan Iron Age archaeology dotaknil Ivan Vranić (str. 33–47). Grška kultura se je s kolonizacijo pričela širiti v arhaični dobi in v članku so povzeti samo nekateri socialno-politični problemi, vezani na jugovzhodno Evropo. 469 Knjižne ocene in prikazi Avtor poudarja, da na raziskovalnem področju prevladujejo centralnoevropske in nemške akademske tradicije tako v relativni in absolutni kronologiji arheoloških kultur kot pri identifikaciji skupin na osnovi materialne kulture. Različne etnične skupine so bile na območju Balkana že pred pri- hodom Grkov in Rimljanov, a šele z železno dobo se da na podlagi materialne kulture te skupine med seboj razločiti. Grški vpliv pri arheoloških najdbah se vidi predvsem na jugu in na obalnem delu polotoka, pri čemer I. Vranić po- udarja, da je intenziteta grškega vpliva najprej odvisna od razdalje: vpliv je večji, če je grški vir bližji. Drugi pogoj za sprejetje grške kulture je odvisen od regionalno-historičnega konteksta in pripravljenosti ljudi, da ga sprejmejo. Čeprav je bila prva grška kolonija ustanovljena že v 7. st. pr. Kr. na Korčuli, pa se šele z drugim valom grške kulture pod Dionizijem I. prične širša helenizacija ilirskih skupnosti na obalnem predelu polotoka. Gladiatorskim bojem se je v četrtem članku posvetil Marko A. Janković (str. 48–60). Gladiatorske igre so se v Rimu začele v 3. st. pr. Kr. kot del pogrebnega rituala, kmalu pa so v veteranskih kolonijah in v bližini legijskih taborov pričeli graditi amfiteatre. Čeprav rimski viri pri opisih iger pretiravajo (pretirano število bitk, čas trajanja boja in pretiravanje glede kakovosti uprizarjanja), pa so ti viri tudi edini, ki ponujajo poimenovanja posameznih gladiatorjev in njihovih tehnik bojevanja v areni: gladiator Samnis, Gallus in Thraex. Boji so prikazovali moč in slavo tako posameznika, ki je igre organiziral, kot slavo celotnega rimskega sistema. Gladiatorski boji so bili tako spomin na rimsko zmago in vojaške dosežke ter so označevali prevlado civilizacije nad divjimi plemeni. Verske tematike se v naslednjem članku dotakne Rocío Gordillo Hervás (str. 61–71). V njem opiše, kako se je mestna elita v kraju Perge v Pamfiliji okoristila z versko politiko, da bi utrdila dvojno vez na eni strani z rimskim imperijem in na drugi z grško tradicijo. Ta dvojnost je jasno vidna na upodobitvah na mestnih vratih, pri čemer se kipi grški bogov in junakov izmenjujejo z rimskimi bogovi in člani tedanje vladarske družine. Anna H. W ales v naslednjem članku med seboj primerja legijske in pomožne tabore s poudarkom na družbenih stikih znotraj tabora in njegovih kanab (str. 72–85). Čašam za vino črne glazure iz Britanije, ki nosijo gravirane napise, se posveti Shaun Anthony Mudd (str. 86–104). Ta vrsta posodja, znana tudi kot Moselkeramik, se je izdelovala in izvažala med letoma 180 in 250. V Britaniji je bila odkrita v urbanih naseljih in okoli njih ter ob legijskih taborih. Napise na teh čašah avtor deli v štiri skupine: na napise, ki spodbujajo k pitju, napise, ki opozarjajo na pomembnost mešanja vina z vodo, za tretjo skupino so značilni napisi, ki razglašajo pozitivne učinke pitja, v zadnjo skupino pa sodijo napisi, povezani s psihološko in socialno tematiko. V naslednjem članku (str. 105–116) poskuša Andrzej Dudziński na osnovi pogodb, ki so jih Kartažani podpi- sali z Rimom, ugotoviti, kakšen je bil položaj Kartagine v Sredozemlju oz. kje so potekale meje med interesnima območjema obeh velesil. Po Polibiju sta obe mesti pred začetkom punskih vojn podpisali vsaj tri pogodbe, po Liviju celo štiri. Rimskim ladjam je bilo tako prepovedano pluti južno od mest Mastia in Tarsenum, s čimer so Kartažani želeli zavarovati Mesinsko ožino. Headhunting on the Roman Frontier: (Dis)respect, moc- kery, magic and the head of Augustus from Meroe je naslov prispevka Uroša Matića (str. 117–134), v katerem si posta- vlja vprašanja v zvezi s skrivnostnim odkritjem bronaste glave Avgusta pred mestnimi vrati kraja Meroe. Navaja tri mogoče kontekste, zakaj se je glava ohranila, poleg tega pa se sprašuje, kaj se je z glavo dogajalo pred zakopom in čemu je bila zakopana prav pred vhodom v svetišče. Vlogi in položaju galske in kanaanske elite znotraj rimske države je posvetil svoj članek Aaron Irvin (str. 135–144). Oba sistema sta angažirala lokalno elito, da je nadzorovala ljudstvo: v Galiji so to bili equites, v pokrajini Kanaan pa prav tako člani vojaške aristokracije, imenovani maryann. Vprašanja integriranosti ljudi z grškimi koreninami v rimsko državo na severu Anatolije se je lotil Jasper Majbom Madsen v članku Being Roman and Greek: Local response to the influence from Rome in northern Asia Minor (str. 145–158). Ugotavlja, da je bila provincialna elita v Pontu in Bitiniji tako rimska kot grška; opozarja, da so deklicam dali tria nomina brez gentilicija, kar kaže na nerazumevanje rimske tradicije poimenovanja. Čeprav se med epigrafskimi napisi dostikrat pojavlja grški patronimik, pa to bolj kot na kulturno pripadnost kaže očetovo identiteto. V naslednjem članku Ligia Ruscu obravnava sedem grških mest ob zahodni obali Črnega morja, ki so bila združena v t. i. praefectura orae maritimae (str. 159–171). Najverjetneje so ta mesta sodila k provinci Makedoniji in bila podrejena njenemu upravniku. Odnosu med Dačani in Rimljani v 1. st. posveti po- zornost Mariana Egri (str. 172–193). Ugotavlja, da ne gre samo za trgovske stike ali vojne med Rimljani in Dačani, ampak opozarja tudi na vlogo posameznika oz. skupine z lastnimi interesi. Pred ustanovitvijo rimske province Rimljani in Dačani niso izmenjavali le materialnih dobrin, ampak tudi običaje, verovanja, ideje itd. V naslednjem članku Vladimir D. Mihajlović piše o teritoriju Skordiskov in o vlogi rimskih bronastih posod na območju dolin srednje Donave in spodnje Save, katerih fragmenti so se ohranili tako v naselbinah kot grobovih (str. 194–218). Zanimivo je, da se bronasto posodje v gro- bovih pojavlja skupaj z orožjem, kar nakazuje višji status pokojnika. Posodje je bilo dar rimskih vojakov lokalnim bojevnikom, s čimer je bila poudarjena simbolna potrdi- tev novonastalih vezi in osebni spomin prijateljstva med obema skupinama, hkrati pa je bil izpostavljen tudi novi status posameznika. Podoktorski raziskovalec Danijel Džino v svojem članku analizira spremembe v družbenih strukturah v Dalmaciji po ustanovitvah rimskih civitates (str. 219–231). Pri tem se opira na Plinija, ki navaja seznam peregrinskih civita- tes in njihovo velikost. Po rimski osvojitvi tega ozemlja so Rimljani, kot kažejo arheološke najdbe, nadzorovali območje z ustanavljanjem vojaških taborov in veteranskih naselbin (Delminium, Salvium, Novum, Rider itd.). Moč so si večali in utrjevali tudi s sklepanjem prijateljstev z lokalnimi elitami. Zadnji članek zbornika (str. 232–251) na kratko povzema, zakaj so Rimljani novačili Batavijce v 2. in 3. st. v rimsko vojsko. Batavijci so zaradi izčrpnosti zgodovinskih virov (T a- 470 Knjižne ocene in prikazi cit), epigrafike in arheoloških najdb eno najbolje raziskanih plemen ob rimski meji. Formalno so bili od Avgusta naprej vključeni v rimsko državo, in tedaj se je pričelo njihovo novačenje. Razlogi so bili naslednji: Rimljani so Batavijce videli kot bojevito ljudstvo, med svojimi vrstami so Batavijci imeli dovolj moških, poleg tega pa so bili brez naravnih virov. Zaradi svoje bojevite narave (po T acitovem opisu gens ferox) in vdanosti cesarju so služili v pomožnih enotah. Na nagrobnikih se v 1. st. še pojavljajo z enim imenom, v 2. in 3. st. pa vidimo porast dveh ali treh imen, kar kaže na vpliv podeljevanja rimskega državljanstva odsluženim vojakom. Prav tako vse do 3. st. ostane na nagrobnikih poudarjen izvor vojakov (natione Batavus). Pričujoč zbornik vsebuje prispevke zelo različne tematike in tudi kakovosti, je tipičen primer publikacije s konference, pri kateri se uredniki niso posebej potrudili, da bi različne teme bolj poenotili in jih smiselno povezali. Zanimivo je, da nihče ni obravnaval province Panonije oz. zgodovine nastanka te province, česar se v svojem prispevku dotakne samo Danijel Džino. Nenavadno pa je, da je posebej obrav- navana provinca Dalmacija. Žal v predgovoru zbornika ni podatka, kdo so bili drugi udeleženci konference in s katerimi referati so nastopili. Vsekakor pa zbornik zaradi pestrosti prispevkov ponuja širok spekter teoretičnih, arheoloških in epigrafskih raziskav na območju od Male Azije do Galije, severne Afrike do Britanije. Anja RAGOLIČ Renáta Přichystalová, Marek Kalábek (ur.): Raněstře- dověké pohřebiště Olomouc – Nemilany. Katalog. Spisy Masarykovy univerzity v Brně, Filozofická fakulta, 424, Masarykova univerzita, Brno 2014. ISBN 978-80-210- 7521-4. 290 str., 110 slik, CD. Avtomobilski vek z gradnjami avtocest omogoča velike raziskave številnih novih arheoloških najdišč. Tako so pri gradnji avtocestne obvoznice Olomouca na Moravskem (R Češka) v letih 1998–2000 raziskali najdišče iz različnih arheoloških obdobij, od eneolitika, preko zgodnje bronaste dobe, zgodnjega srednjega veka, visokega srednjega veka, do novega veka. Pred nami je katalog zgodnjesrednjeveškega grobišča, ki ga sestavlja 56 okostnih grobov ljudi in konj iz zadnjih desetletij 9. st. in iz prve polovice 10. stoletja. Po- zornost je vzbudilo že med izkopavanji zaradi redke najdbe karolinškodobnega meča z napisom “blagovne znamke” +ULFBERHT+ in še redkejše najdbe sablje bolgarskega tipa. Ugibanja, kaj se je dogajalo na tem obrobju Panonske kotline, tedaj ko so jo zasedli Madžari, so se vrstila. Zato smo lahko toliko bolj veseli izčrpne objave grobišča, ki jo predstavlja obravnavana knjiga. Začetni del za uvodom (Marek Kalábek) obsega arheo- loški katalog grobov in najdb z risbami grobov, okostij in predmetov (Renáta Přichystalová, Marek Kalábek, Šárka Trávničková, Petr Dresler). Ob risbah so pogosto tudi foto- grafije. Sledi antropološki katalog okostij (Lenka Vargová, Ladislava Horáčková), kjer preseneča za zgodnji srednji vek nizek delež otroških grobov (samo 12 od skupno 53 oseb, običajno število bi bilo blizu 26). Arheozoološka analiza (Gabriela Dreslerová) obravnava grobove konj. Na omenje- nem meču in sablji so se ohranili ostanki tkanine (Helena Březinová). Meč je tičal v leseni nožnici, znotraj obloženi s tkanino, nato je bila celota ovita v tkanino, hkrati pa je obstajal še najmanj tretji kos blaga. Ostanki blaga na sablji so najverjetneje pokojnikova obleka. Petrografska analiza kamnitih predmetov (Antonín Přichystal) je za predilno utež pokazala, da najverjetneje izhaja z južne Moravske. Analiza njihove izdelave (Ludmila Kaňáková Hladíková) pa za nekatere kaže, da gre za drugotno uporabljene mezolitske artefakte. Obsežno poglavje (Renáta Přichystalová) je namenjeno klasifikaciji grobov in obravnavi posameznih funkcionalnih skupin predmetov ter njihovi dataciji. Za tem je kratko poglavje o grobišču v kontekstu olomouške aglomeracije (Renáta Přichystalová). Olomouc med madžarskimi osvajanji ni propadel tako kot južnomoravska centra Pohansko in Mikulčice. Grobišče Nemilany pripada satelitski naselbini, grobovi kažejo razslojeno družbo. Severozahodna skupina namreč premore lesene grobnice, bojevniško opremo in dragocen nakit, česar pri jugovzhodni skupini ni. Gre za najmanj dve povezani skupini grobov, ki bi lahko pripadali beguncem z moravskega juga, a tudi ljudem iz Bolgarije, kot kažejo značilne posode in sablja. Na izbiro prostora za pokopavanje so morda vplivali tedaj še vidni sledovi grobišča iz časa kulture vrvičaste lončenine. Knjigi je priložen CD s slikovnim gradivom v barvah, kar osmisli dosledno črno-bele miniaturne fotografije v knjigi, in s kataloškimi podatki v tabelarični obliki, kar je idealna možnost ustvarjalnega bralca za lastne analize najdišča. Bralca od popolnega digitalnega užitka loči le manjkajoč PDF celotne knjige. Pač pa v žepku s CD-jem tiči tudi kartonček s šifrantom lege predmetov glede na okostje. 120 m dolgo grobišče z do 5 m dolgimi grobnimi ja- mami, razmaknjenimi tudi več kot 20 m, močno spominja na tloris zgodnjesrednjeveške naselbine z zemljankami. Renáta Přichystalová je opazila in prepričljivo dokazala, da so grobovi razporejeni in usmerjeni v skladu s stranmi sveta. Tako grobišče kar kliče po geometrijski in arheoa- stronomski analizi, ki bi upoštevala tudi njegovo vpetost v širši prostor. Vsekakor to s tako odličnim katalogom ne bi bilo težko. Andrej PLETERSKI Peter Milo: Frühmittelalterliche Siedlungen in Mitteleu- ropa. Eine vergleichende Strukturanalyse durch Archäologie und Geophysik. Studien zur Archäologie Europas, Band 21, Habelt, Bonn 2014. ISBN 978-3-7749-3840-3. 702 strani, 460 slik, 31 kart, 12 diagramov, 13 tabel. V arheologiji se ne zgodi velikokrat, da različna razisko- valca zelo široko obravnavata isto tematiko istega prostora, istega časa in vsaj delno z istim gradivom. V takem pri- meru lahko opazujemo, kako na rezultate vplivajo različni pristopi, metode, strategije, ideje. S štiriintridesetletnim razmakom sta izšli doktorski disertaciji Petra Donata (Peter Donat, Haus, Hof und Dorf in Mitteleuropa vom 7. bis 12. Jahrhundert. Schriften zur Ur- und Frühgeschichte 33, Berlin 1980) in Petra Mila (tu predstavljena knjiga). Oba uporabljata geografsko poimenovanje Srednja Evropa. Za