254
večnemu pokoju vun na ,,posvatny Vvšehrad" in je stopil Rieger iz življenja v zgodovino, se je združil zopet ves narod, da ga počasti ob odprti gomili.
Rieger je bil rojen 10. dec. 1. 1818. v Semilih kot sin bogatega mlinarja. Študiral je v Jičinu in v Pragi, kjer je Jungmann v njem zbujal narodnega duha. Takrat se je poizkušal v pesništvu, a kmalu so ga izredne politične zmožnosti nagnile, da je začel proučevati ljudstvo, potoval po čeških in slovaških krajih. Za modroslovnimi študijami je študiral pravo na Dunaju, kjer se je seznanil z najodličnejšimi pristaši vseh slovanskih narodov.
Ko se je vrnil v Prago, je začel takoj delati na to, da se v vsem družabnem življenju na mesto dotlej gospodujoče nemščine postavi češčina. Vsled tega je nastala „Narodni beseda", kateri je bil Rieger predsednik do svoje smrti. Iz sodne prakse je izstopil iz političnih vzrokov, in se pripravljal za sto-lico politične ekonomije, v kateri je hotel predavati v češčini. Njegov prvi spis je bil „0 statcich a pracich nehmotnvch" (1850). Po njegovem trudu se je osnovala delniška družba za zgradbo češkega narodnega gledišča. Deloval je tudi v „Jednoti ku po-vzbuzeni prumvslu", odkoder je vodil akcijo za ustanovitev češke obrtne šole. Ko je potoval po Italiji 1. 1848., je zvedel, da je Avstrija dobila konstitucijo.
Odslej je stopil popolnoma v javno življenje. S Palackim in Havličkom se je ustavil, da bi šli Čehi v frankfurtski zbor in je delal za slovanski shod v Pragi. Izvoljen v državni zbor, je deloval v smislu federalizma in demokracije.
Ko je prišla doba reakcije, je moral Rieger bežati čez mejo. Ko se je vrnil v Prago, mu ministrstvo ni dalo „veniam legendi". A on je nadaljeval svoje študije. Pisal je povest „Tribuna lidu" in izdal spis „Prumysl a postup vyroby jeho v pusobeni svem k hlahobytu a svobode", preložil Drozovo „Po-liticke hospodafstvi" (1853) in začel izdajati „Slovnik naučny" (spomladi 1859). V narodnogospodarskih nazorih se Rieger še ni mogel iznebiti tedaj gospo-dujočega liberalizma, dasi mu je bil v verskem oziru popolnoma nasproten. Z Julijem Gregrom je ustanovil „Narodni listy"; a ko se je z Gregrom spri zaradi političnih nazorov, zlasti zaradi ruskopoljskega vprašanja, je ustanovil „Narod"in nemško pisano „Politik".
Ko na Dunaju niso mogli Čehi doseči svojih zahtev, so 1. 1860. zapustili državni zbor in začeli „abstinenco", katero je Rieger opravičeval v daljšem spisu. Javno delovanje so prenesli v liste, društva in na shode.
L. 1861. je Rieger sklenil zvezo med narodno češko stranko in med zastopniki konservativnega češkega plemstva. Takrat so položili temelj češkemu državnopravnemu programu, a v tej zvezi sta bila tudi dva elementa: konservativni in liberalni, ki sta pozneje stranko razcepila. Svoj program so izrazili v stavku: »Ravnopravnost in samouprava na zgodovinskem temelju."
Po vojski 1. 1866., med katero je Rieger češko deželno blagajno ter blagajne „Hipotečne banke", „Češke Matice" in „Svatobora" spravil v Line, ga vidimo zopet v opoziciji. A Beustu se je posrečilo, da uvede dualizem ter spravi tostransko državno polovico pod nadvlado Nemcev. Rieger odgovori na to z glasovitim „romanjem" v Moskvo. Nezadovoljnost je rastla, cesarja so mrzko sprejeli v Pragi 1. 1868. Vladar se je hotel udati, a Beust ni odstopil. Čehi zopet zapuste državni zbor. Rieger hoče napetost med Nemci in Francozi izkoristiti za Čehe ter izroči Napoleonu III. svoj slavni »Memorandum".
Vlada je hotela zlomiti češko moč. L. 1872. je dobil češki deželni zbor nemško večino. Rieger je sestavil proglas, s katerim se Čehi branijo vstopiti vanj. Liberalna Auerspergova vlada je prepovedovala shode, plenila liste, zapirala urednike in razpuščala češke posojilnice A med Čehi je rastel notranji spor. „Svobodomiselna" struja se je dvignila proti Riegru, da ga izpodrine. A Rieger dela dalje, občuje z Gam-betto v Parizu in z Rusom Aksakovom, da bi povzdignil Češko.
Po velikem denarnem polomu sedemdesetih let pride na površje Taaffova vlada. Čehi vstopajo v ospredje avstrijske politike. Vsi važnejši parlamentarni akti nosijo Riegrov podpis. Korak za korakom pridobiva Rieger Čehom šole in urade ter dviga svoj narod do ravnopravnosti. A to gre „svobodomisle-cem" prepočasi. Proti Staročehom se dvigne mlado-češka agitacija, ki se zna narediti popularno s svojim radikalizmom. Riegrove punktacije so jim prekonser-vativne, prepohlevne. Oni hočejo vse naenkrat. Pri marčnih volitvah 1. 1891. zmaga ta nova struja popolnoma. Rieger propade, in 1.1895. ni veliki češki voditelj izvoljen niti več v deželni zbor. A ni se odtegnil delu, ampak deloval dalje za češko narodnost. L. 1897. ga je cesar poklical v gosposko zbornico.
In danes? Kako hitro se izpreminjajo časi! Preden je umrl Rieger, je še videl, kako je najnovejša zgodovina opravičila njegovo delovanje. Odločnost mlado-češka se je unesla, in njim za hrbtom rastejo nove radikalnejše struje, ki so tem močnejše, čim več imajo socialne sile. Iz mladočeških ust je slišal Rieger priznanje: Ko bi danes imeli punktacije Riegrove!
Lep spomenik si je postavil Rieger s svojo oporoko, katera odločuje visoke vsote v narodno-pro-svetne namene. Bil je velik mož, zvest Bogu in domovini.                                                    Dr. E. L.
Petdesetletnica po rojstvu Jožefa Holečka.
Čehi proslavljajo v zadnjem času razne pisateljske jubileje. V novembru je obhajal petdesetletnico svojega rojstva J. Lier, 17. februarja Jar. Vrchlicky in 27. februarja Jožef Holeček, pisatelj in urednik „ Narodni ch Listov" v Pragi. Jož. Holeček je začel s pesnimi in prevodi jugoslovanskih narodnih pesmi (,Ju-nacke pisne naroda bulharskeho" v knjižnici „Poesie
255
svetova" 1874 in 1875, „Hercegovske pisne" v „Vše-obecni knihovnč" 1876), potem je pisal zanimive, lepe povesti in slike iz Črne gore o vojski in miru. Bodisi da opisuje Črnogoro v orožju ali poje v čeških verzih junaške pesmi bolgarske ali hercegovske, ali pa pripoveduje črnogorske povesti — zmirom veje iz njegovih spisov plemeniti akord slovanskega čutenja Po svojih črnogorskih pripovedkah je postal Holeček popularen. Spisal je še celo vrsto drugih povesti in člankov. Omenjam samo zaplenjene „Rusko-česke kapitole", prevod „Kalevale", „Zajezd na Rus" in neštevilne podlistke in članke v dnevnikih. V zadnjem času je izšel njegov zanimivi spis v leposlovni obliki „Vysoke hraze treba" v časniku »Zlata Praha". V njem govori o pomenu židovskega vprašanja, o zionizmu in o namenih židovstva sploh. V češke loge, v rojstveni kraj se je Holeček vrnil z alegorično poezijo najboljše vrste, v knjigi „Naši", v kateri opisuje tipe čeških seljakov in južnočeško ozračje. — Holeček je svojemu življenju izvolil ta smoter, da v Čehih širi znanje in vzbuja simpatije k slovanskemu jugu in vzhodu. V tem pogledu nima Holeček na Češkem prednikov niti posnemavcev. Njegovi dolgoletni, zaupni stiki s slovanskim svetom, zlasti z ruskim, črnogorskim in srbskim, mu dajejo zmožnostt, da govori in piše o slovanskem vprašanju. Dasi se ne moremo strinjati z vsemi njegovimi nazori, mu moramo vendar priznati, da v briljantnih člankih propagira vseslovansko misel in zagovarja pravično stvar vseh slovanskih narodov.
Dr. Anton Gruda. 22. februarja je umrl eden najbolj zaslužnih voditeljev češkega ljudstva v Šleziji, dr. A. Gruda, župnik v Katefinkah pri Opavi, v 57. letu svoje starosti. Od 1. 1869. je stal na čelu vsem tistim, ki so se trudili za narodno prebujenje češkega ljudstva v Šleziji. V postavodajalnih zborih se je odlikoval s svojimi navdušenimi in pogumnimi govori ter povsod, kjer je deloval kot duhovnik, neumorno krepil češki živelj.
Jules Verne, znani francoski romanopisec, je 8. februarja obhajal 75 letnico svojega rojstva. Starček, ki je pred nekoliko leti oslepel, še zdaj pazljivo zasleduje znanstveno in slovstveno življenje ter narekuje pisarjem svoje nove romane. Verne je mož izredne domišljije in marljivosti; od 1. 1863., ko je izšel njegov prvi roman, ni odložil peresa, dokler mu ga očesna bolezen ni vzela iz rok. Verne je eden največjih popularizatorjev znanstva, ki je po njegovih romanih postalo dostopno tudi manj omikanemu ljudstvu.                                                                Št.
Olga Kobyljanska.
Olga Kobvljanska, hči bednega maloruskega naroda iz zelene Bukovine, je samouka ženska, ki pa stoji v prvi vrsti novega maloruskega slovstva. Iz tesnih  razmer in brez posebne šolske izobrazbe se
je preborila s krepko voljo, jekleno vztrajnostjo in izredno nadarjenostjo do uglednega stališča in pridobila nenavadno znanje zlasti v modernih slovstvih. Učila se je sama, in to se razodeva v njenem značaju in v njenih spisih, toda njena zdrava narava in njen trezni razum sta jo obvarovala, da ni zabredla v enostranosti. Med modernimi pisatelji se je zagledala v Tolstega, katerega navaja rada za motto v svojih spisih, a njegovih skrajnosti se izogiblje. V humoreski „On in Ona" ga celo fino ironizira.
Večni predmet njenim povestim je „ženska duša" v vseh svojstvih in pojavih; duhovita pisateljica jo analizira, razkraja in razkriva v najbolj tajinstvena in nepristopna zatišja. Dasi je njen predmet vedno isti, ga zna opisovati od tako različnih strani in izvabljati iz njega vedno toliko novih pojavov, ga postavljati v tako različne razmere in ga obdajati s takšnim vedno se izpreminjajočim prirodnim razkošjem, da se vrste pred nami, kakor v panorami, vedno nove, izvirne slike. Toda ona ne opisuje navadnih, vsakdanjih žena, ki mirno in potrpežljivo prenašajo žensko usodo in stopajo po stopinjah, odmerjenih jim od vsakdanjih razmer. Kobvljanska vliva svojim junakinjam svojo dušo, svojo voljo in svoje nazore. Primerjal bi jih s hajdukinjami, ki na balkanskih gorah zbirajo svoje junake „za krst častni i svobodo zlato". Njene junakinje so nadženske — hajdukinje svojega rodu, — a vendar večinoma dobre, plemenite, nravne ženske. One se krepko bore s svojo žensko usodo, a večinoma ji podlegajo. Njihova krepka, nadženska narava se razodeva večinoma v trpljenju.
Povesti Kobvljanske so socialni spisi o ženskem vprašanju. A ona ne razlaga in ne razpravlja, ona samo slika žensko dušo, njena svojstva in njene pojave, ono hrepenenje in trpljenje in borenje s sovražno usodo, katero ji je vsilil moderni kulturni vek s svojim brezsrčnim razvojem.
Zakon ji je svet, a žena ne sme biti sužnja zakona, kakor da bi bila na svetu samo radi tega, da se vpreže v zakonski jarem. Ona ne bi smela biti nikdar prisiljena od ljudi ali od razmer, da bi zoper svojo voljo in nagnjenje vstopila v zakon. Zato ji je treba dati priložnosti in pripomočkov, da se bo mogla izobraziti in gospodovati nad svojo usodo. V današnji družbi je edina ženska usoda zakon. Drugačne prihodnosti ona nima in ne more imeti. Ona mora v zakon, ako hoče ali ne. Edina njena skrb je, da dobi moža, pri katerem je preskrbljena sama in odpade morda še kaj za sorodnike. To je po nazorih Kobvljanske usoda ženska, in zoper to poniževalno usodo se bore njene junakinje in podlegajo ali zmagujejo v tem velikem boju.
Kobvljanska je umetnica prve vrste v analiziranju in razkrajanju duše in opisovanju njenih čutov, svojstev in pojavov. Pisateljica slika značaje v najživejših barvah, v najnatančnejših obrisih; ona jih ne opisuje, ampak kaže,   kako v njih vre in kipi in se bori.   In