SRCU
S kruhom prevare nasičeno,            stokrat po krivem obsojeno,
z vinom spoznanja napojeno,        stokrat do zemlje ponižano, v željah nikoli uslišano,                     čisto, nedolžno, a križano
— moje srce — kam bi rado? ...
JESEN
Sivi oblaki neba modrino zastirajo, ptice selilke v gosta krdela se zbirajo, ki jim na licih so rože, težko umirajo, davni spomini rane široko odpirajo ...
ŽIVLJENJU
Vse v sanjah razkošnih zapravljeno, po težkem spoznanju pozdravljeno, pred prag doma smrti postavljeno — usmili se Bog te, življenje!...
POLNOČNA
iha polnoč ... Veter glase           iz temin se neprestano
¦*¦ daljnega prinaša petja ...            vanjo spačeno reži...
Duša navalila nase                             Zdi se: Trudna večnost je ot
žalost vso je ... Razodetja                znova kaos v tek pognala,
bi hotela, a neznano                           zunaj drobno v noc deži. . .
DEŽI
Z D R A V K O
Deži. Na mesto pada molk večera, nekje v samoti dete umira in vse molči.
Le tu pa tam kot v ritmu sliši se korak, mehko udarja dež ob tlak, a jaz v tej godbi dežja sam.
O C V I R K
Tam so domovi
in topla iz oken luč gori,
le zame konca ni poti,
samota, glad in smrt so mi drugovi.
.Deži.
Po cesti hodim truden, sam, le žalost in bridkost poznam, na moje mlade dni — deži.
33
513