Iz knjige „Cor cordium". Mož. JVakor svetilnik, ki sredi viharne noči dalekih morij razseva prepade mrakov in kaže blodnim mornarjem pota domov in sije uteho njih srcem: Luč bodi in sij! V samotah si gorel in vase zažigal svoj soj, ko dan je cvetel, mladoletje brstelo — mož si: v oceanih življenja se vnelo je v borbi okrutni sil temnih nebroj . . . Zdaj stopi na breg in pretehtaj svoj čas! Razkrij svoje čelo, da bo zasijalo iz njega, kar v tvoje duše zrcalo ujelo se, mož, je najtrših dognanj . . . Plašč tvojih samot je z ramen ti odpal, razgali si prša, kot gora, ki nudi nasilju in vihri razbičane grudi, ti stoj sredi ljudstva — sam, okamenel! O, mož: to je srce vseh src, to je borba in čin; in zmisel zemlje in upor. Kot v obroč, v dve zarji uklene mož voljo in moč . . . V vrelec bodočnosti — izliva preteklost se vanj. O, mož, ki te sanjam, — on bodi ti sam! Obrušen dragulj in prozoren kot val, zlit vase, zveneč in ubran kot koral vesoljstva v vsemiru zbesnelih svetov! Luč bodi in sij! V, to noč, ki je zibel bodočnosti, sij Možu, ki pride. Svetla blagovest vsem bednim, a zbičana Kajnova vest njim, ki morijo življenja prostost! / » ^>L* -