List 32.
Poduk *)
zastran pravega gleštanja domače živine zavoljo tega, da ne zboli in zastran tega, kaj naj stori kmetovavec,
kadar mu živina zboli.
L Oddelek.
Kako naj se  domača živina glešta,   da  bo prav.
Na skrbnem gleitanju živine je veliko ležeče.
Da se živina bolezni obvarje , se ji mora, kolikor je mogoče, vse privošiti, kar ji tekne , in pa tako , kakor je prav; tu sem se šteje: čist zrak in toplota, jed in pijača, prehajanje in snažnost. Kdor na to ne gleda, mu bode živina večkrat zbolela in kmetovavcu ne bo toliko hasnila , kakor sme po pravici od nje upati. Se celo kužnih bolezen, ktere navadno največ živinčet pomore, bo kmetovavec svojo živino obvaroval, akojo srkbno zapera in loči, ali bo pa vsaj pripomogel, da se take bolezni dalje ne razširjajo.
Ako kmetovavec svojo živino glešta in ji streže, kakor ji gre, ako ji klaje daje, kakor je prav, ako za njeno snažnost skrbi in dobre hleve ima , bo svojo živino marši-kterih bolezen obvaroval, in ubranil bo , da se bolezen ne bo dalje širila, če bo na vse pazil, kar bi mu kakoršno kolj tudi še tako majhno zboljenje razodevati utegnilo; toda skrbeti mora koj za potrebno pomoč.
Življenje živine pod milim nebom in v hlevih.
Pod milim nebom.
Kadar živi živina pod milim nebom, ji tekne sapa in svitloba najbolje , in v tem oziru je vsaj v lepem vremenu najboljši pomoček, da se bolezen obvarje, to, da gre živina na pašo; tukaj je pa treba pomniti, da se kaj rada mrzlo-mokrega zraka navzame živina , ktera je bila dolgo v hlevu zaprta; dobro je tedaj, o vlažnem (mokrem) jesenskem in spomladanskem vremenu domačo živino, kolikor je mogoče, v hlevu imeti. Tudi je menda na nekterih krajih, kakor postavimo, na lužnatih, močvirnih krajih, blizo godiš lanu, na pašnikih, kteri so delj časa pod vodo stali, zrak (luft) s posebno paro zmešan, ktera je zdravju živine škodljiva; živina naj se manj ko je moč v take kraje na pašo goni. Vreme, ktero se naglo premeni, je živini na paši veliko bolj škodljivo, kakor uni, ki je v hlevih.
V hlevih.
Ker mora pa živina vsaj pozimi in o hladnih, vlažnih, deževnih dnevih tudi v drugih letnih časih v hlevih ostati, morajo biti hlevi taki, da v njih živini čistega in frišnega zraka ne manjka. Ljudje mislijo , da hlevi posebno v bolj mrzlem letnem času niso dosti topli; zavoljo tega zamaše skrbno vsako luknjo, skozi ktero bi kaj sapice v hlev priti moglo,   tako, daje živina prisiljena, sicer v toplem hlevu
*) Ministersk razglas.
pa tudi v silno nečistem zraku prebivati. Ni ga tedaj zdravju živine bolj škodljivega prebivanja, kakor v tacih skrbno zapaženih hlevih. Kjer se živina neprenehoma pari, kjer gnoj in scavnica v hlevih ostajata, iu tudi zavoljo so-penja živine se zrak tako zlo spridi, da živina dostikrat naglo pogine ali pa da za dolgo časa zboli.
Prevetrovanje hlevov.
Ako hoče tedaj gospodar svojo živino v hlevu zdravo ohraniti, mora pred vsem drugim čiste sape v hlev pustiti; zavoljo tega pa naj se ne odperajo vrata in okna ob enem, ker taka sapa preveč skoz-nje vleče in živinčeta lahko zbole\ na ktere vleče. Dostikrat se lahko vidi, da v preveč zapaženem hlevu posebno tiste živinčeta rade bolehajo, ktere so najbližeje vrat, ker vselej, kadar se vrata odpro, sapa ravno na-nje puhne; kolikor bolj so potem toplote vajene, toliko bolj jim tudi mraz škoduje.
Da hlevi vedno čistega zraka dobivajo, je najbolje duškov napraviti, skozi ktere more topli nečisti zrak odhajati , skozi druge pa čisti zrak prihajati. Taki duški se tiarejajo ali kot cevi na stropu ali pa se kot manje luknje med dvema oknama blizo tal na nasprotni strani v steni naredijo. Da bi se zavoljo tega hlevi preveč shladili, se ni treba bati; res je, da naj bodo hlevi topli, kar se da doseči , če se vrata in okna skrbno zaperajo. Ce ima hlev svoje duške, zaperanje vrat in okenj živini ne more škodovati; prevelika toplota v hlevih pa škodje živini že zavoljo tega, ker potem mraz preveč občuti.
Treba je tudi, hleve včasi popolnoma prevetrati, ker skozi duške nečisti zrak vendar ne more popolnoma iz hlevov iti. Ako hoče kdo hleve popolnoma prevetrati, mora vrata in okna odpreti, kadar živine ni v hlevu. Ker je namreč sicer še dobro in zdravju živine tekne, da se živina o dobrem vremenu vsaj par ur pod milim nebom sprehajati more, naj se takrat tudi hlevi prevetrujejo.
Kmetovavec naj se tedaj nikoli preveč ne boji, da bi se živina premrazila in prevetruje naj ji hleve. So gospo- . darji, kteri se boje, svojo živino iz toplega hleva na mrzlo pustiti; o navadnih okolišinah imajo prav, posebno če krave v pretoplih hlevih žive. Ako pa kmetovavec tako , kakor je bilo rečeno , skrbi, da hlevi niso pretopli , ne škoduje živini prav nič, da se iz hleva spusti. Al na to večidel nihče ne porajta , ker ima skoraj vsak prevelik strah pred prehladnimi hlevi, dasiravno prehladen hlev gotovo menj škode prizadene živini, kakor pa pretopel in pa še pre-soparen hlev. Zlasti je v tacih hlevih ovcam zlo nevarno biti, ker rade zbole; pa tudi konji zlo zlo radi zbole, če so delj časa v zatuhlih hlevih. Pretopli hlevi so pa posebno zavoljo tega tudi še škodljivi, ker postane živina zlo zlo občutna, in lahko zboli po prehlajenju, če se primeri, da mora na mraz priti.
Treba je o mrzlem času za čist zrak v hlevih skrbeti; koliko bolj je tega poleti treba, ko večja unanja toplota ne pusti toliko sopara iz hleva? Skrbeti se mora tedaj za to. Najbolj hasnejo mreže ali pa goste smrekove veje čez okna.   Marsikdo bi utegnil reči, da tako še bolj škod-
j   n        \ i
Ijiva sapa na živino vleče; tema se lahko v okom pride, da se luknje hleva zapro , ktere so oknom nasproti. Posebno dobro je pa hlev vsaki dan pre vetrova ti takrat, ko je živina zunaj hleva.                                       (Dal. prih.)
264
List 33.
Poduk
zastran pravega gleštanja domače živine zavoljo tega, da ne zboli in zastran tega, kaj naj stori kmetovavec,
kadar mu živina zboli.
I. Oddelek.
                                     (Dalje.)
Hlevi morajo prostorni biti.
Da živina zdrava ostane, ji je pred vsem treba, da se sprehaja; to ne velja samo za mlade živinčeta , ktere ne fa          in ne teknejo , če so vedno zaprte ,   ampak tudi za
stare. Torej je tudi zlo koristno, živino na pašo goniti, in dasiravno se živina na paši ne redi vselej , ji vendar to dosti dosti tekne, da se dobro sprehodi in zleta. Zavoljo tega naj se živinčeta vsaj par ur na dan na kakem prostornem mestu zletavajo. Ovce že tako sploh v hlevu niso privezane, pa malokje se skrbi tudi za to, da niso preveč na tesnem nagnječene. Prav dostikrat se primeri, da se bolezni izcimijo v ovčjih hlevih, v kterih so živali prebivati primorane; take bolezni naglo naglo poberajo živinico. Ce se živina ne more prosto gibati, je škoda zavoljo tega še bolj velika, da je zrak v hlevu zlo pokvarjen. Ni tedaj dosti, da so ovčji hlevi zračni (luftni); tudi preveč drobnice (bravi) ne sme v njih nagnječene biti, vsaj toliko ne, da bi se ne mogla žival gibati. Sploh bi utegnilo za ovco prostora pol   sežna   (klaftre)   na dolgo   in široko dosti biti.
V nekterih krajih so sicer z dobrim uspehom poskusili, tudi govejo živino v hlevih ne priklenjeno imeti; ker pa take živinčeta preveč klaje potrebujejo, vendar bolj hasne, govejo živino priklenjeno imeti. Zdravje živine sploh zavoljo tega nič ne trpi. če je tako priklenjena, da si z verigami (^ketnami) ali vrvmi ne more škode delati, ali da sploh ne stoji preveč na tesnem. Kakor je govedo veliko, potrebuje tudi prostora; navadno potrebuje srednje veliko goveje živinče staj , ktere so 4 čevlje široke, 10 čevljev pa dolge z jaslami vred. Večidel je preveč ži-vinčet, preveč na tesnem po hlevih, ne samo, da živina v pretoplih in zatuhlih hlevih živi, ampak živina tudi ne more zložno ležati. Dostikrat se zgodi, da živinče živinče sune, na-nj stopi ali kakor si bodi poškoduje.
Konji potrebujejo zavoljo veče visokosti tudi bolj širokih staj, in treba je skoraj, da eden druzega ne poškoduje , jih s tramovi in stenami ločiti. Zavoljo tega je skrbeti, da konj ni prekratko privezan, tako, da se dostikrat se vleči ne more. Sploh zadene konje marsiktera bolezen zavoljo tega, ker so prekratko privezani.
272
Vsako mlado živinče mora biti , dokler je mogoče, prosto, to je, ne privezano, pa v svoji staji naj se prosto giblje. Najbolj škodljivo je žebetom, če so privezane, ker jih to ne overa samo v rasti, temuč tudi bolezni kit in kosti na nogah se jih zavoljo tega lahko lotijo.
Toplota v hlevih.
Zastran toplote je bilo že rečeno, da ne smejo hlevi, v kterih živina živi, ne pretepli ne prehladni biti. Pa vsaka domača živina ni enako občutna za gorkoto in mraz; ravna se to po tem , kakoršno kožo ima , ali pa kako je vajena živina.
Ovce že volna mraza bolj varje , in ker hodijo večkrat na pašo, so tudi frišnega zraka bolj vajene; tudi precej velik mraz prestanejo , za veliko toploto so pa zlo občutne; zavoljo tega zbole prav rade v toplih in zatuhlih hlevih nevarno na krvi. Pa tudi na paši jim je velika vročina, kakor o poldne poletenski čas, dostikrat škodljiva; ako tedaj o takem poletenskem času ni mogoče ovac v seuco zagnati, naj se raje v dobro prevetrane hleve nazaj ženejo, kamor opoldansko solnce ne sije.
Goveja živiua sploh je za mraz bolj občutna, ker je navajena v toplih in večidel tudi pretoplih hlevih živeti; treba je tedaj tudi vedno za to skrbeti, da so goveji hlevi topleji kakor ovčji, toda gledati je, da hlevi niso samo topli, temuč tudi snažni morajo biti; zakaj če je hlev pre-topel, se dostikrat primeri, da živina nagloma pogine in da jo zlasti rada bolezen z imenom č r m ali vrančni prisad napade.
Tudi goveji živini je škodljivo, če sonce naravnost na-njo sije; ako se tedaj opoldne iz hleva žene, je treba take previdnosti kakor pri ovcah.
Konji sploh za mraz niso tako občutni, ker so ga bolj vajeni; toliko bolj jim pa škoduje presoparen in pre-topel hlev, zlasti če morajo več dni zaporedoma v njem ostati.
Bolezni možganov, ktere jih večkrat napadajo, kakor kolar, vrtoglavica , izhajajo gotovo tudi iz tega, ker ljudje mislijo, da hleva ponoči nikoli ne morejo dosti zapreti, da bi kaj sapice va-nj ne prišlo, ko so vendar konji bolj kakor vsaka druga domača živina frišnega zraka vajeni.
P resici še manj kakor ovce veliko toploto prenesejo; zlasti poleti ni mogoče , jih na dosti hladnem kraji imeti; zavoljo tega je tudi treba, da hlevi in prostori, kamor se podnevi spušajo, tako leže , da sonce po mogočosti malo na-nje sije, posebno mora pa na tacih prostorih vedno dovolj  vode biti, da se morejo prešiči v njih hladiti.
Nič manj kakor prevelika toplota ni tudi več i mraz domači živini škodljiv; zlasti velja to od mladičev, kterim sploh toplota bolje de. Prašički in jagnjeta so za mraz silno občutni, in hlevi, v kterih so, morajo vedno dosti topli biti, če ne zadene gospodarje velika zguba. Tedaj tudi ni dobro , da se stare ovce , koj ko se z mrzle paše in dostikrat vse premočene v hlev vernejo, koj k jagnjetom spuste, ki so doma ostale. Najbolj škodljiv je živini puh in naglo premenjeno vreme; puh je toliko škodljiv, kolikor bolj sogreta je živina, na ktero vleče, tedaj posebno potem, ko je mogla živina trdo delati in se sprehajati. Ta škodljivost se dostikrat pri konjih vidi in pa tudi pri druzih živinčetih, ktere v zlo toplih hlevih žive in blizo vrat, okenj in duškov stoje. Živina naj se tedaj v hlevu tako postavi, da mrzla sapa ne puha naravnost na-njo; dostikrat je dosti lesena stena, ktera živinčetove staje varje.
Naglo premenjenje toplote je toliko bolj škodljivo kolikor veči je razloček med toploto in mrazom. Navadno mislijo ljudje, da je samo to živini škodljivo, da iz toplote v mraz pride; gotovo je pa, da se morejo živin-četa tudi takrat premraziti in zboleti, če pridejo naglo iz mraza v topel hlev. Zavoljo tega je tudi treba, da se hlevi tudi poleti prevetrujejo, tisti čas, ko se živina sprehaja ali
je pa pri delu, da je kaka škoda ne zadene, kadar se potem v pretople in soparne hleve vrne. Ako zadnjič hlevi niso nezmerno topli, bo malokadaj kakemu živinčetu škodovalo, če prav naravnost iz hleva ven na mraz pride.
Kadar se ovce zavoljo striženja kopljejo in umivajo , naj se posebno na to gleda, da se potem na toplem in zračnem kraji osušajo; najslabeji kraj za to je hlev, ker se vlažna para, ktera o sušenju iz ovčjega života puhti, ne da iz hleva spraviti drugač , kakor da sapa skozi hlev vleče; to je pa ovcam nevarno. Ako pa ta para v hlevu ostane, se ovce preveč počasi osuše, in ostanejo toraj predolgo v veliki vlažnosti, ktera je posebno ovcam zlo škodljiva. Te živinčeta je tedaj po mogočosti varovati, da dež ne gre na-nje, ker ni le volna potem menj vredna, če je dostikrat premočena, ampak tudi marsiktere nevarne kužne bolezni se izcimijo iz tega. Ravno tako je tudi gosta in vlažna megla škodljiva, ker tudi kakor dež moči; skrben gospodar tedaj svojih ovac o megli ne bo na pašo spuščal, ker velika vlažnost zraka k marsikterim boleznim pripomore.
Tudi ostrižene ovce potrebujejo, da se ne prehlade, posebne previdnosti, da se o deževnem in veternem vremenu koj po strižbi ne ženejo iz hleva , ker jih volna gotovo varuje, za vlažnost in mraz pa so zlo občutne.
Dostikrat peljejo tudi konje koj na vodo, ko od dela vsi vroči in dostikrat v potu vsi mokri domu pridejo; nevarne bolezni iz prehlajenja , kakor kolika , rah, še celo pljučni prisad so dostikrat nasledki take nemarljivosti. Ravno tako je konjem škodljivo, če, kakor se navadno zgodi, vsi premočeni v hlev pridejo in jih nihče do suhega ne obriše. Skrbni gospodar bo tedaj vselej skrb imel, da se vse njegove delavne živinčeta dobro obrišejo in odrgnejo , preden od dežja vse premočene v hlev pridejo, ali pa se vsaj koj potem, ko v svoje staje pridejo obrišejo in razpravijo.
Kako svitel mora biti hlev.
Vsaka živa stvar tekne v svitlobi bolje kakor v ta-moti; hlevi naj bodo tedaj svitli ne samo zavoljo tega, da se v njih ložeje dela , ampak tudi zavoljo zdravja živine. Zlasti očem živine je škodljivo, če iz tamnega hleva naglo na sonce pridejo. Ljudje sicer mislijo , da to goveji živini in drobnici ne škoduje, konji pa utegnejo zavoljo tega nevarne bolezni oči dobiti; dostikrat še celo popolnoma oslepe. Nič menj ne škoduje prevelika sončna svitloba sama; torej naj so hlevi tako postavljeni, da sonce živini ne sije ravno v oči; zlasti konjem je to silno škodljivo, kar se lahko iz tega posname, da v tacih okolišinah dostikrat vertoglavi postanejo, in da konji, kteri imajo že bolj majhno tišavko, (Dummkoller), na preveliki sončni svitlobi še bolj tišavasti postanejo, poslednjič pa še celo znore.             (Dal. prih.)
List 34.
Poduk
zastran pravega gleštanja domače živine zavoljo tega, da ne zboli in zastran tega, kaj naj stori kmetovavec,
kadar mu živina zboli.
(Dalje.)
Hlevi morajo biti sna&ni.
Da živina zdrava ostane, pripomore veliko snažnosl, pa ne samo snažnost živine, ampak tudi njene okolice. Ako se živini ne snaži koža, naredi na nji nesnaga skorjo, zavoljo ktere se narede dostikrat dolge kožne bolezni, in ker se živinče ne more potiti, se izcimijo tudi notranje bolezni. Posebno delavna živina, konji in voli, se morajo mnogokrat potiti in v prahu živeti, treba je tedaj jih pogostoma cediti in strigljati, konje vsaj enkrat na dan, vole pa vsaj trikrat v tednu. Pa tudi živina, ktera je vedno v hlevu, se mora nesnage varovati. Dvakrat v tednti jo snažiti in strigljati bi samo takrat dosti bilo, kadar bi se živinčeta tudi pridno kopale in sploh tako gleštale, da bi se ne mogle tako lahko povaljati. Zavoljo tega naj se staje tako narede, da se moi gnojnica, kar je gnoj ne popije, lahko odcejati in hitro odtekati; posebno veliko je pa tudi na stelji in na tem ležeče, da se stelja večkrat nova nastelje. Najboljša steija je slama, ker gnojnico hitro popiva.
Ako se tedaj slame dosti nastelje in se slama, ktera je bolj onesnažena, vsaki dan proč jemlje, se celo treba ni hleva dan za dnevom izkidati; listje pa popiva scavnico veliko manj in živina se na njem zlo onesnažuje; zavoljo tega se mora vsaki dan drugo listje nastlati, pa tudi živino je treba večkrat snažiti in umivati, če jo gospodar hoče čedno imeti.
Pri konjih je pa vselej treba, zlo premočeno steljo vsaki dan presuševati , čez kaj dni pa druge nastlati. Poleti vsaki dan kidati je že zavoljo tega dobro, da se preveč mrčesov in muh ne zaredi, ktere živino zlo nadlegovajo in ji  ne dajo miru.
Tudi volom, kteri se za delo rabijo, je treba večkrat hleva izkidati in kakor konjem slamo nastiljati, ker so frišnega zraka vajeni in pa tudi bolj mehke stelje potrebujejo , da se bolj spočijejo.
V ovčjih hlevih more gnoj brez škode cele mesce ostati; ovce v hlevu niso privezane, tedaj taptajo po z gnojem zmešani slami in store tako, da se gnoj s slamo bolj zmeša - in scavnica globočeje pod slamo pride. Ako se dosti dobre stelje nastilja, ktera vlažnost lahko popiva, in se hlevi dobro prevetrujejo, kadar je drobnica na paši, se ni nobene nevarnosti za zdravje bati. More se tedaj ravno tako tudi s kravami ravnati , če se jim veliko slame nastilja in hlevi večkrat prevetrujejo, zlasti pa, če krave niso priklenjene in se po hlevu  prosto gibati  morejo.
Ako se kravam vsaki dan izkida, se s tem sicer res nekoliko stelje prihrani; ali tak gnoj ni tako močen, ker se stelja ž njim ne zmeša dovolj; pa tudi živina ne leži tako toplo in mehko; posebno na s kamnom ali ceglom vloženih tleh ležati ne   tekne živini.    Bolje je tedaj,   če je
mogoče,   dosti   slame nastlati,   in   vsaki dan več nastiljati, gnoj pa večkrat izkidati; tako tudi živina čedna ostane.
Ni pa dosti samo, da je živina čedna; tudi orodje, tla in stene hleva morajo snažne biti. Treba je tedaj živino prav pridno umivati in vselej dobro obrisati, stene hleva vsaj enkrat v letu pobeliti, tla in pod, po kterih živina v hlev in iz hleva hodi, se morajo vsaki teden enkrat počediti.
(Dalje prihodnjič.)
List 35.
Poduk
zastran pravega gleštanja domače živine zavoljo tegay da ne zboli in zastran tega, kaj naj stori kmetovavec,
kadar mu živina zboli.
(Dalje.)
Klaja domače živine.
Paša.
Skoraj največ bolezen živine izvira iz klaje sploh. Ali tekne zdravju živine to, da si na pasi sama svoje krme (klaje) išče , ali da vedno v hlevu ostane in se ji ondi klade, se ravna večidel po tem, kako leži in kakošna je paša. Dasiravno zadene tudi na paši živino večkrat kaka škoda po vremenu, kakor če se v hlevih redi, hlevi vendar niso vselej taki, da bi zdravje živine v njih tudi škode ne trpelo. Nazadnje vendar le to, kakošno je kmetovanje, razsodi, ali morajo živinčeta na paši ali v hlevu svojo kermo dobivati. Bodi pa živina na paši ali v hlevu, obvaruje se bolezen, če se z njo prav ravna.
Ako se živina samo zavoljo tega na pašo spušča, da se na nji pregiblje in čisti zrak uživa, mora paša tako ležati in napravljena biti, da živini tekne. Da se parkljem in kopitom živine škoda ne godi, ne sme paša kamnitna biti, pa tudi ne močvirna in blatna.
Mlake in stoječe vode, ktere se poleti počasi suše in veliko škodljivost iz njih v zrak pride, se morajo odpeljati in na suho djati. Paša mora za število živinčet, ktere se na-njo gonijo, dosti prostora imeti, da se more živina, kolikor je mogoče, po nji prosto sprehajati. Da se živina preveč ne utrudi, in da je zlasti poleti vročina in prah preveč ne nadlegujeta, mora paša blizo sela (vasi) in daleč od prašenih cest biti. Da imajo živinčeta o naglem hudem vremenu in dežju , zlasti pa tudi o veliki vročini kam iti, je prav dobro, pašo z drevjem obsaditi ali pa saj šupo narediti, ktera ima streho; enako je dobro, da skozi pašnike čista voda teče , ali pa da se more živina vsaj na koritih pri studencih napajati.
Dasiravno živina ne živi samo od paše, je vendar vselej treba, da so pašniki snažni; zavoljo tega se mora gnoj vsaj raztrositi, še bolje je pa, če se s pašnika spravi iti oekoliko deleč od njega na kupe deva. Tudi škodljive in marsiktere strupene zeliša, ktere se prav rade na slabo« oskrbovanih pašnikih vgnjezdujejo, kakor tudi osat in ger-mičje se morajo poruvati, in majhni trud se bo vselej dobro
»plačal, če se spomladi zemlja zrahlja in z dobrim travjim semenom obseje.
Škodljivo je živino na pašo goniti o hudem dežju ali o mrzlih vetrovih, ravno tako, dokler rosa in slana na pašniku leži; posebno ovce se morajo varovati, da s slano poparjene trave ne zrejo. Dobro bi bilo tedaj vselej tako dolgo čakati, da se rosene ali od slane poparjene tla vsaj nekoliko ppsuše, preden se ovce na pašo ženejo; če pa ni mogoče .toliko časa čakati, naj se da živini nekoliko suhe klaje, preden gre na pašo, da ne plane prehitro po mokri travi.
Ako je take previdnosti že pri pašnikih treba, kteri so prav za prav le sprehajališča živine, je bo še bolj treba, kadar si morajo živinčeta ob enem tudi živeža iskati. Zlo škodljivi so tedaj drobnici in goveji živini posebno pašniki, kteri globoko leže, potem močvirni in mahovni, kakor tudi taki, kteri so še le pred kratkim pod vodo stali.
Konjem najbolj tekne paša na ne preveč ne premalo suhih, grmičastih gričih, na kterih visoka, sladka trava raste in blizo kterih je voda.
Za g o v ej o ž i vi n o se podajo posebno travniki na gorah in nizkih planinah. Govejo živino v gojzdih pasti je bolj škodljivo kakor koristno; bolje tekne paša na izse-čenih prostorih z visoko travo.
Ovcam teknejo najbolj visoko ležeči suhi pašniki z dišečo travo.
Dostikrat se zgodi, da živina na pašnikih za njeno krmenje odločenih ne dobiva dovolj živeža, tako, da res strada in zavoljo tega tudi lahko zboli. Pa tudi na mastnih pašah, h kterim se morajo deteliša šteti, se mora gledati, <ia se živina ne preobžre. Kaj lahko se preobžro ovce, ktere so skozi zimo tako rekoč izstradane, potem pa naglo na mastno pašo pridejo , ali pa se poleti na obile strnišča zapode,   ko jim  je na   njih navadnih pašah krma že pošla.
Pašniki utegnejo pa tudi zavoljo tega živini škodljivi biti, ker na rastline na njih kaka škodljiva strupena roti«, rija ali snet pride ali je pa veliko mrčesa, kakor pajkov, uši itd. na njih. Vrh tega se mora živina od krmenja v hlevih na pašo počasi in tako tudi od življenja na paši se počasi krmenja v hlevi privaditi, tako da dobiva živina v začetku, preden od doma gre, nekoliko suhe krme, pozneje pa, ko se ima paše odvaditi, naj se ji vselej nekoliko suhe klaje da, kadar se domu vrne.
Med vsemi pašami so pa naj večidel paše na gmajnah zdravju živine najbolj škodljive. Tu so namreč skoraj vse škodljivosti nakopičene. Večidel so le pusti prostori, kteri niso za nobeno drugo rabo, za gmajne odbrani; nihče jih ne obdeluje in živina dobiva na njih komaj toliko, da more živeti. Ker gonijo vsaktero domačo živino na-nje, se ne puli samo med sabo za pičo, tudi zgodi se dostikrat, da živinče drugo pokvari. Posebno pa povekšujejo gmajne nevarnost za razširjenje kužnih bolezen med vso živino kakega kraja. Previdni gospodar bo tedaj svojo živino samo tedaj na gmajno pustil gnati, kadar bo prepričan, da je vsa živina njegovega kraja zdrava , in kladel bo v hlevu še vedno toliko, da bo imela dosti živeti.
Krmenje v hlevu.
Ako imajo živinčeta v hlevu krmo fklajo) dobivati, ne pomaga samo to, koliko in kakošne krme dobivajo, da jim dobro tekne, temuč tudi to , kako se jim krma napravi ja , o kterem času jo dobivajo, in kaj se h krmi še primeša.
Sploh menda je znano, ktera krma tej, ktera pa tej bolj tekne; al kdor ima skrb, da njegova živina zdrava ostane, bo tudi razsodil, ktera klaja naj se živini daje, ker se dostikrat vidi, da ostanejo živinčeta o še tako razni krmi zdrave, če se namreč nobena previdnost iz nemar ne puša, ktere je pri krmenju sploh treba.                     (J)al. prih.)
290
List 36.
Poduk
zastran pravega gleštanja domače živine zavoljo tega da ne zboli in zastran tega, kaj naj stori kmetovavec
kadar mu živina zboli.
(Dalje.)
Koliko klaje gre živini.
Koliko klaje živini gre, se ne ravna samo po velikosti živine, temue tudi potem, kakošna je in kako se rabi krma; zakaj živina naj ne dobi samo toliko živeža, kolikor ga za življenje potrebuje, temuč se toliko več, kolikor je treba, da more storiti, kar človek od nje terja. Ako hočeš, da ti bo konj bolj težke dela opravljal, mu moraš tudi več tečnega živeža dajati , kakor pa konju, kteri cele dni v hlevu stoji; brejo kravo, ktera mora v svojem telesu mladiča rediti, zraven pa še tudi mleka dajati, moraš bolje rediti, kakor pa kravo, ktero imaš samo zavoljo mleka. Zdravju živine silno škodljiva vraža je tedaj, da morajo vse živinčeta enega plemena enako veliko klaje dobivati.
Premalo klaje je živinoreji največa škoda; kmetovavec nima samo velike zgube, ampak tudi živino napadejo bolezni, ktere se sicer ne izcimijo naglo in se ne spoznajo koj; prihajajo pa bolj in bolj hude in spodkopujejo zdravje živini tem več, čem dalje trpe. Prvo pravilo (regeljca) bodi vsakemu kmetovavcu , kteri hoče zdravo živino imeti, da naj raje manj živine redi, pa to naj dobro redi. Veliko živinčet mu ne pomaga nič, če nima toliko krme, da bi jih mogel tudi tečno rediti. Ne sodi pa krme po večem ali manjšem kupu, ampak na to posebno gledaj, ali je krma dosti redivna ali ne. Tako, postavimo, je vsakemu znano, da slama malo redi; daj jo živini veliko veliko, se celo toliko, kolikor je more požreti, živina se ti bo pa vendar slabo redila. Ravno taka je s krompirjem. Ako bi se živini krompir brez vsega druzega dajal, bi ga, da bi se nasitila , veliko potrebovala , ne zredila bi se pa vendar ne, ker krompir malo prave moči krvi da, če po njem tudi živina varnpasta postane. Pri klaji mora tedaj kmetovavec tudi gledati, kako je redivna, ako hoče, da se mu živina po volji redi in da mu zdrava ostane. Pre-piela reja je živini škodljiva, pa ravno tako ji tudi pre-tečen živež marsikako škodje, posebno če ga živina ni vajena, če se hitro od pičlega do zlo tečnega živeža prestavi, ali če se za drugačne dela rabi, kakor je bila vajena. Tako se dostikrat primeri, da začnejo konji za smoliko ali koliko bolehati , kteri so bili pred menj tečne krme vajeni, pa so naglo druge dobili. Ravno tako se lahko dostikrat vidi, da prav lahko konja klati začne, kteri je svojemu delu primeren živež dobival, pozneje pa več dni ni delal in vendar ravno tak živež imel. Kakor konjem, čeravno ne tako očitno, je tudi drugi domači živini škodljivo^
če jim začnejo naglo boljšega ali pa sploh druzega živeža klasti, zlasti pa skušnja uči , da breje krave in ovce rade zvržejo, če se jim krma naglo premeni.
Kakošna mora biti klaja.
Vsaka krma, bodi si kakoršna koli, mora dobra in živini primerna biti, če ne, ji ne tekne. Ako pride med krmo kaj, česar želodec ne more prebaviti (prekuhati), kakor drobno kamence, prah, pesek itd., živina ne zboli samo lahko, ampak še celo poginiti mora dostikrat zavoljo tega. Dasiravno v začetku ne tako očitno , škodje živini tudi premočeno seno ali slama, premeri, gnjil ali kaljiv krompir in repa, droževje, ktero je bilo premalo iztiskano ali predelano, in je torej še dosti vinskega cveta v njem, moljavo zernje, premalo preležano seno, pred kratkim še le požeto zernje žita in sočivja, mokra detelja, ktera se še le pari, in druge take mastne trave, potem sploh zeliša, na ktere je kaka škodljiva strupena rosa ali bolezen prišla. Posebno se ravna dobrota kerme po kraji , v kterem je bila spravljena. Tudi dobra klaja utegne škodovati, če se v prašenih, vlažnih ali zatuhiih krajih hrani, skozi ktere nikoli nobena sapa ne potegne. Zavoljo tega naj se spravlja klaja na odrih nad hlevi samo tedaj, kadar je hlev ali obokan (velban), ali pa je leseni strop dobro zapažen, da para iz hleva ne more skozi strop. Tudi cevi za odganjanje soparice, kjer jih imajo, ne smejo pod streho napeljane biti , ampak skozi streho morajo iti. Ravno tako se morajo line, skozi ktere se klaja znad hleva v hlev meče, dobro zapreti dati in morajo tako dolgo zaprte biti, dokler jih ni treba odpreti.
Kakor domača živina ni vsa enega plemena, tako tudi ne tekne vsaka klaja enako; tako se poda zernje, kot poglaviten živež, bolj konjem kakor ovcam in goveji živini, kterim se le o posebnih priložnostih, postavimo, pred spojem bolj za priklado kakor kot živež daje. Kisla trava in seno s te trave se prileze konjem prav dobro, manj pa goveji živini , dasiravno je tako seno manj tečno kakor sladko; ovce pa skoraj gotovo zbole, če tako seno vedno uživajo.
Sočivje je prav rediven živež, pa želodcu je težek, ne sme se ga tedaj toliko živini dajati, kakor zrnja žita. Pa tudi zrnje ni vse enako redivno; postavimo, če gospodar svoji živini ovsa ali rži ali turšice daje, ji mora tega zrnja vselej bolj  po malem dajati.
Listje skoraj vseh dreves, kakor tudi njih mladike, ktere živinčeta posebno na pašah v gojzdih kaj rade obe-rajo, ne rede samo malo, temuč goveji živini in drobnicam je dostikrat še celo zlo zlo škodljiva krma. Tudi korenine in koren s t v o kakor repa in krompir utegnejo škodovati, če jih živina preveč dobiva, ker so želodcu pretežke zavoljo tega , ker jih želodec ne more prekuhati. Ravno tako utegnejo za krmenje olarske (prajarske) , žganjarske droži, ostanki cukrarnic škodljive biti, zlasti pa konjem.
Razun dobrih paš in sena, ki se na travnikih s sladke trave nakosi, sploh ni klaje, ktera bi dobro redila, ob enem pa tudi želodcu nadlege ne delala; zavoljo tega je dobro, med bolj slabo kiajo vselej tudi nekoliko mrve (sena) primešati. Kadar pa gospodar svoji živini sploh ob enem času razno klajo ali pa eno poleg druge klade, jo mora vselej tako zmešati, da živina ne dobiva samo potrebnega živeža, temuč tudi, da se ji želodec dosti napolne, tako da se popolnoma nasiti. Zavoljo tega zrnje ni za govedo in za ovce; kajti zrnje sicer dobro redi, velicega želodca teh zivinčet pa vendar ne napolne in torej tudi dosti ne nasiti. Najbolje je zraven še sena dati. Ako pa druge sorte krme že tako močno rede, se jim mora kaka druga manj tečna krma primešati, postavimo, slama. Zlasti takrat je take primesi zlo treba, kadar se živina z žlampo redi, ker živina utegne sčasoma, pa zlo nevarno zboleti.
Dostikrat na prav Maj o krmo, da bi bila živini   bolj
prijetna ali pa bolj prebavljiva; tako ji krmo dostikrat raz-režejo, kakor slamo (rezanico), repo, krompir, večkrat jo s kropom poparijo ali skuhajo, večkrat jo okisajo ali osole ali sicer tako ali tako napravijajo. Kadar dobiva živina toplo pijačo, je sploh skrbeti, da pijača ni pretopla, ker živini želodec in čeva omagajo, če preveč in pregorke pijače dobiva; nasledki tega so marsiktere bolezni. Tako umetno narejene krme ne smejo predolgo na zraku stati, ker se rade skisajo; to pa živini ni samo neprijetno, ampak tudi zboli lahko. Sploh naj gospodarji pri vsakteri krmi, ktera se more skisati, kakor pri tako imenovanem ruja-vem senu, ktero se samo po sebi sogreje 7 ali pri mokri detelji, skrbno gledajo, da se kisanje o pravem času ustavi, ali pa da se krma še le potem živini klade , ko se je že popolnoma skisala. Sicer se krma lahko spridi in živina ne mara za-njo, če jo pa zavoljo lakote uživa, mora pa zboleti. Kadar dobiva živina osoljeno krmo, je treba posebno za to skrbeti , da ima tudi dosti pijače. Po slani krmi je namreč živina žejna , iu če se dosti ne napaja, utegne celo zboleti.                                             (Dal. prih.)
300
List 37.
Poduk
zastran pravega gleštanja domače živine zavoljo tega, da ne zboli in zastran tega, kaj naj stori kmetovavec,
kadar mu živina zboli.
(Dalje.)
Kdaj naj se živini klade.
Silno veliko pripomore to k zdravju živine, da dobiva o svojem času živež.    Ne da se sploh reči,   kolikrat in
o kterem času je najbolje, živini v hlevu klasti; toliko pa skušnja uči, da živini veliko bolj tekne, če se ji večkrat, pa manj na enkrat krme daje. Živini tudi bolj tekne, če dobiva svoj živež o gotovem času, kakor pa, če se ji klade, kadar komu v misel pride. Tudi na to se mora vselej gledati, da ima živina, ko se je nasitila, dosti pokoja, da prežvekuje ali prebavlja. Posebno pri konjih se to dostikrat iz nemar pušča, ker jih marsikdaj, in še celo koj po obilni klaji za težke dela vprežejo. Tudi voli morajo prav velikokrat koj potem na delo, ko so se napasti, dasiravno potrebujejo za prežvekanje več pokoja.
Še nekaj druzega se terja od gospodarja, kteri hoče zdravo živino imeti, in to je: sna žn os t j ase I. korit in posod za napajanje. Treba je tedaj tudi ostanke ne použite klaje vselej in pri vsaki živini skrbno odpravljati , preden se ji druga krma da. Prav posebno je pa treba, da so korita snažne, če dobiva živina poparjeno ali sicer kakošno krmo, ktera se rada skisa. Taki ostanki namreč se vselej skisajo, če več časa v koritih ostanejo, in škodjejo živini,   kadar   mora   z novo krmo   tudi stare spri-
djene ostanke užiti.
¦
Živina potrebuje soli.
Da živina ložeje prebavlja, ji dajejo soli. Gotovo je, da zlo k zdravju živine pripomore, če včasi soli dobi, in nobenemu gospodarju bi se ne smeli denarji za sol smiliti, s ktero more svojo živino zmirej zdravo ohraniti. Pa tudi tukaj je skrbnega ravnanja treba; zakaj preveč soli je tudi živini, zlasti ovcam škodljivo. Dobro tedaj ni, živini cele ploše soli pokladati, da jo liže, ker se potem navadi in je dostikrat želi, samo da bi se s soljo igrala, ne pa da bi jo za potrebo lizala. V ovčarijah tudi ni dobro, kos soli kam obesti, kterega morejo ovce lizati, kakor se jim poljubi, ker so tudi tu le nektere živinčeta skori vedno pri soli, druge pa nikoli do nje ne morejo priti, da bi jo lizale. Zavoljo tega je bolje, da se živinčetom soli da, kolikor je prav; daje se pa sol med otrobi ali s kako drugo grenko štupo, kakor z elcijanom, kolmežern, brinjem v korita ali se pa natrese na krmo ali stopi v vodi in drugih pijačah. Goveji živini se daje sol večkrat v tednu in rajta se en funt za živiuče v mescu; ovcam se daje sol večidel le enkrat v tednu, in sicer 1 do 1 y2 lota za odraščeno ovco. Več soli se daje živini, če ima manj dobro in za-njo manj prijetno krmo, tedaj takrat, kadar se ima živina s paše k suhi krmi prestaviti, ali kadar se pita.
Pijače.
Kar se tiče vode za pijačo, tekne živini najbolj mehka voda. Ako živina delj časa trdo vodo pije, ji utegne želodec oslabeti in še celo zboleti utegne. Dobro bi bilo tedaj, da bi se trda voda živini nikoli ne dajala, preden se ne ustoji delj časa na zraku. Ovce in konji tudi nikakoršne skaljene vode ne pijejo radi, skrbi naj tedaj gospodar za to, da dobivajo po mogočosti čisto vodo za pijačo. Goveja živina ni tako zberčna, dasiravno poželjivost, gnjilobno ali solnato vodo,   kakor postavimo, iz gnojnice piti, razodeva,
da ima živina pokvarjen želodec; treba je tedaj živini soli dati. Vsaki živini je voda iz močvirij, luž in majhnih bajerjev škodljiva, zlasti ovcam; ako pa ni mogoče ubraniti, da bi živina take vode ne dobivala, je prav dobro, ji vode dati, v kteri je nekoliko soli raztopljene, preden gre na pašo, ker se potem bolj slabe vode na paši ne loti.
Konji in goveda ljubijo manj mrzlo, še celo nekoliko prestano vodo; zlasti pri poparjeni krmi se mora gledati, da živina ne dobiva premrzle vode, ker je ni vajena; zavoljo tega je tudi snežnica govedom in konjem škodljiva. Ovce imajo pa rade bolj mrzlo vodo in ne škoduje jim tudi ne, če si svojo žejo s tem tolažijo, da sneg ližejo.
Kakor pa čista mehka voda zdravju živine dobro tekne, tako utegne preveč vode, ki se ji v krmi ali pa za pijačo daje, marsikako škodovati. Koliko vode naj tedaj živina dobiva, se ravna po raznih okolišinah. Naj prvo si v tej reči niso vse plemena enake; po primeri potrebuje prešič največ vode, manj konj in govedo; ovce pa, zlasti če so na paši in že tedaj s svojim živežem veliko vode uži-jejo, potrebujejo najmanj vode.
Po klaji se najbolj ravna, koliko vode gre živini. Kjer živina suho klajo dobiva, potrebuje toliko več vode; kjer se ji pa daje že sama po sebi vlažna in vodena klaja, kakor zelenje, poparjena krma, ali če na pašo hodi, se ji mora manj pijače dajati. Tudi po letnem času in vremenu se mora živini več ali manj pijače dajati. Kolikor bolj suh je letui čas in vreme , toliko več vode potrebuje živina. Sploh se ji more veliko vode dati, bodi si v krmi bodi si za pijačo , da živina nikoli žeje ne trpi. Posebno pri prešičih, kteri so v tej reči silno tanko predeni , pa tudi pri drugi domači živini se zavoljo pomanjkanja vode izcimijo hude in silno nevarne bolezni.
Kako z domačo živino ravnati.
Pri delavni živini se mora paziti, da se ji ne nakladajo pretežke dela, da delajo o svojem času in da iomjo tudi dosti pokoja, da se oddihuejo. Navadno mislijo ljudje, da se smejo od živiue tudi najtežeje dela tirjati, če se jim le dosti klaje daje; al za vsako živino je, kakor je njeni život, neka meja postavljena, do ktere zamore delati; ako se ta meja prestopi in živina sili, več delati, kakor ji njena moč pripusti, so nasledki tacega neumnega ravnanja ti, da ali živina zboli, ali pa zgodaj za nobeno rabo več ni. Pri delavnih živinčetih je treba tudi posebno za njih kopita in parklje Hkrbeti. Marsikter konj je še dosti močan, pa za nobeno rabo ni več , ker ima zavoljo nemarnosti bolne kopita, in marsikterega vola morajo zgodaj zaklati, ker zavoljo bolezni na parkljih za vožnjo nič več ni. Pri kopitih in parkljih je posebno za to skrbeti , da se prevelike mokrote pa tudi prevelike suše varjejo. Zavoljo tega je treba, da je pesek in stelja zini raj, kolikor je mogoče, suha, in da se scavnica, ktera je kopitom in parkljem silno škodljiva, hitro odteka; zavoljo tega se mora tudi posebno stelja pri zadnjih nogah vedno skrbno sušiti  in  ponavljati.
Da pa kopita tudi presuhe niso, je treba jih večkrat v vodi skopati, nesnago, ki se podplatov drži, odpraviti, in kopita zmiti; to naj se vsaki dan zgodi, kadar se živina snaži.
O veliki suši in kadar se živina vedno na trdih, kamnitih, suhih cestah nahaja, je pa še celo treba, kopita in parklje v kravjek, ilovico ali mokre cunje zaviti, da se preveč ne razsušijo. Ako kopita in parklji preveč zrastejo, kar se utegne zgoditi, če se prehajajo živinčeta samo na mehkih tleh ali če morajo delj časa v hlevu ostati, bo treba, jih dostojno spod rezati dati, pa paziti je, da se preveč roga ne odreže.
Ako se morajo zadnjič kopita in parklji podkovati, podkove ne smejo biti pretežke in prevelike; kopitom konj so dolge podkove z izpognjenimi kolenci, s težkimi in okornimi grifi in štolami zlo zlo škodljive.                 (Dal. si.)
308
List 38.
Poduk
zastran pravega gleštanja domače živine zavoljo tega, da ne zboli in zastran tega, kaj naj stoti kmetovavec,
kadar mu živina zboli.
(Dalje   in  konec.}
II. Oddelek.
Kaj naj kmetovavec stori o živinskih boleznih.
Živino naj natanko opazuje.
Kmetovavec, kteri svojo živino in njeno vedenje v zdravem stanu dobro pozna, in pridno po nji pogleduje, bode tudi lahko spoznal, kdaj je bolna.
Kolikor pred se bolezen spozna in kolikor bržeje se umen živinozdravnik pokliče, toliko ložeje in bolj gotovo bo živina ozdravela.
Navadno se zdi kmetu živina še le potem bolna, kadar so ji jed popolnoma upre. To je zlo napačna misel. Kadar imajo namreč živinčeta dolgo bolezen, zrejo še prav rade, zlasti goveda, bolezen je pa vendar v njih telesu že tako stopnjo dospela, da ni več zdravja za-nje upati. Treba je tedaj,. da gospodar gleda na vse premene v vedenju: kako hodi, stoji in leži, kakošna je njena koža, dlaka ali volna, kakošne so nosnice in gobec, dalje da pazi, ali živina lahko sope ali pa morda hitreje in nenavadno sapo ima ali sope stoka, ali ima kašelj in kakošen je kašelj; ali je njeni vamp napet ali vpaden; ali žre živina rada ali počasi, kakor če bi se ji ne ljubilo ali se pa krme kar nič ne dotakne; ali je bolj ali manj žejna, ali morda krmo ali pijačo težko požera, ali pa, kar požre ali pije, skozi gobec ali nos nazaj vrže; — dalje kako živina prežvekuje, kako in koliko sči in sirje , kakošna je scavnica in blato in ali ni tujih reči scavnici ali blatu pri-mešanih; ali dajejo molzne krave toliko mleka kakor sicer, in ali je mleko tako, kakor je sicer ali pa drugačno.
Ako se živina trese, ako se ji dlaka šetini in ima mrzle ušesa in korenino ušes ter noge, nos, gobec, potem jo pa vročina po životu in po vidljivih žlemnih kožah obhaja, ako ima goveja živina suh smrček in jo zdaj mrazi zdaj vročina kuha, je misliti, da ima živinče vročnico, zoper ktero je živinozdravnikove pomoči treba. Delavni živini je tudi treba večkrat kopita in parklje pregledati, da je mogoče , zlasti na kopitih že koj v začetku marsiktero bolehnost o pravem času spoznati in jo ustaviti; sicer se lahko primeri, da živinče ni več za rabo, če pa za rabo ni, tadi nič ni več vredno.
Pri konjih ne sme vrh tega noben gospodar nika-koršnega iztekanja iz nosnic in otekanja med-čeljustnih žlez (bezgavki, kakor tudi ne oteklin ali ugnjid v koži premalo porajtati; iztekanje iz nosnic namreč razodeva dostikrat, da je konj smrkav, otekline ali ugnjide v koži pa, da je črviv. Oboje pa je silno nevarno in nalezljivo.
Kaj ima gospodar živine o živinski kugi sploh storiti. Ze bolezni,   ktere živinčeta vsled navadnih škodljivost zadevajo, gospodar ne sme iz nemar pušati; še veee paz-
Ijivoati je pa pri tako imenovanih kugah treba, to je, pri boleznih, ktere ob enem času celo če d o ali veliko živine enega kraja napadejo in dostikrat tudi čisto pokončajo.
Kuge se narede:
1.   Iz škodljivosti, ktere so daleč razširjene, ali pa le iz kakosti in lege kakega kraja izvirajo, kterih se tedaj živina ne more ogniti. Take škodljivosti so, postavimo: pomanjkanje krme ali vode za pijačo, slaba klaja ali voda, slabo vreme itd. Nektere kuge, ktere se tako izcimijo, utegnejo tudi nalezljive biti, to je, iz njih se o bolezni neki kužen strup izcimi, kteri tiči v krvi, scanju, blatu, potu in v sapi, in na popolnoma zdrave živinčeta enacega plemena, kterih imenovane škodljivosti niso zadele, pridejo in potem ravno tako bolezen narediti morejo. Take kuge so, postavimo: bolezen v gobcu in na parkljih , črrn ali vrančni  prisad, smrkelj itd.
Ali se pa narede:
2.   samo po okuženju, ktero se ne izcimi pri nas, ampak se po čedah iz tujih dežel zanese, od kterih ga domača živina dobi in se vedno dalje in dalje razširja.
Take kuge se imenujejo nalezljive kuge, kakor je, postavimo, devetogobnica ali goveja kuga.
Nalezljiva bolezen se razširja tako, da pride bolna živina z zdravo v dotiko ali na paši in v hlevu , ali pa da zahaja na take kraje, kjer je pred bolna živina bila in kjer so še ostanki klaje, ali blato, scavnica, sline, smrkelj bolne živine ostali. Včasih tudi ni treba, da se bolna živina zdrave dotakne , ker kužuost dostikrat tiči v potu in v sapi, ktero bolna živina sope, in jo potem veter dostikrat precej dalječ zanese.
Kužne bolezni ne zaneso samo žive bolne živinčeta same, tudi z njih mesom in odpadki, z neosnaženimi rogmi in parklji, potem z dlako, kožuhovno itd. jo utegnejo ljudje zatrositi, kteri so imeli z  bolno živino opraviti.
Obvarovanje živine, da se ne okuži.
Ker se prave nalezljive kuge v naših krajih same ne izcimijo, temuč se vselej zatrosijo, more previden gospodar svojo bolno živino taeih bolezen popolnoma obvarovati, če jo skrbno varuje, da z bolno živino v dotiko ne pride. Ker mu bo pa dostikrat neznano ostalo, da je blizo njega kje kaka okužena živina, in ker so, kakor je bilo že rečeno, tudi mnogotere kuge, ktere se v deželi izcimijo, nalezljive , zavoljo česar tudi njegova živina zboleti utegne, terja previdnost, da se umen kmetovavec tudi o času, ko ni nič znano , da je blizo kje kaka kuga, vseh okolišin ogiba, ktere bi utegnile zatrosenje kužne bolezni olajšati. Vselej bo tedaj svoj hlev tujim ljudem zaperal. zlasti takim, kteri imajo sploh z živino opraviti, kakor mesarjem, pastirjem, konjačem, kupcom volne, stiojarjem itd.; tudi on sum ne bo nikoli tuje bolne živine ozdravljeval, temuč tudi svojim poslom  bo to  prepovedal.
Novo kupljene živine ne sme koj v hlev med svojo čedo djati; skozi 10 dni jo mora posebej imeti in še le potem jo sme v hlev djati, kadar je popolnoma prepričan , da je zdrava. Ako se soseskina živina vkup rja pašo goni, mora župan čedniku ostro prepovedati, tudi kako tujo živino s svojo pasti, svoje cede ne blizo tuje goniti in na take kraje zahajati , kjer se je tuja živina pasla ali gonila.
Novo dokupljenih živinčet čednik ne sme pred na gmajno pustiti, dokler niso 10 dni se odločene opazovale in za zdrave spoznaue bile ; vsako bolno živinče mora koj iz cede djati in to brez odloga županu naznaniti, on sam pa  ne sme nikoli in nikakor bolne živine zdraviti.
Mesar tistega kraja ne sme svoje klavne živine na soseskino gmajno pušati, pa tudi s svojo domačo živino je ne sme v enem hlevu imeti. Nikdar se ne more dosti priporočiti, gledati na to, da se živina in meso po postavi
ogleduje, ker se tu prav dostikrat najprvo spozna, ali je kaka nalezljiva bolezen ali ne med živino, ktero iz raznih krajev kupljeno priganjajo. Tako se vsaj lahko stori, da se take bolezni dalje ne razširjajo. Po §. 401 avstrijanske kazenske postave od 21. maja 1852 se store prestopa krivi vsi tisti, kteri kako od drugod prignano govedo za-koljejo ali dalje prodajajo, ako ni bilo pred po postavi pregledano, ali pa posebnih naprav ne spolnujejo; zapreti jih je od 1 do 3 meseov; če je pa škoda velika, ktera se zavoljo tega zgodi, jih je še enkrat tako dolgo zapreti in če je treba tudi  v ostro ječo  obsoditi.
Take previdnosti je ti m več treba , če se v kakem kraju ali   v njegovi okolici   kaka   kužna bolezen res začne.
Kazni,   ktere  čakajo vsacega,   kteri ne  spolnuje postav
zastran kužnih bolezen.
Kazenska postava odločuje v §§.400 do 402, kakošna kazen čaka vsacega, kteri ne spolnuje tega, kar je zastran živinskih kug zapovedano.
Ce prav v kakem kraji ali v njegovi soseski nimajo živinske kuffe. se mora po tej postavi vselej županu naznaniti, kadar živino kaka notranja bolezen  napade.
Ako zboli več živinčet, se mora vsa živina enega gospodarja v poseben hlev postaviti, kjer mora posebno strežbo imeti, dokler se ne pokaže, da celih 10 dni nobene bolezni več ni. Bolna živina se z drugo soseskino živino ne sme  na pašo goniti.
Tisti, kteri zoper to postavo delajo , se kaznujejo z zaporom od 1 do 3 meseov. Ako se pa bolezen dalje razširi in več škode naredi zavoljo tega, ker je bila bolna živina zatajena, ali ker se postave niso spolnovale, se ima tisti, kteri je kriv, še enkrat tako dolgo zapreti iu po  okolišinah tudi v ostro ječo obsoditi.
Taka kazen zadene tudi vsacega, kteri ob kakoršni koli bolezni med živino kako bolno živinče zataji zdravniku, kterega gosposka pošlje, ali pa koj, ko je oklicano, da je živinska bolezen, ne spolnuje predpisov, kteri so dani zastran crknjene kakor tudi zastran okužene in še zdrave živine ali sploh dani ali se pa posebej dajo, kakor okolišine nanesejo; dalje zadene taka kazen vsacega, kteri ob času živinskih bolezen skrivaj ali očitno bolno živino , meso, mleko, puter, kože, loj ali karkoli od goveje živine, bodi si od zdrave ali bolne, od pobite ali crknjene iz sumljivih krajev kupuje, skrivaj ali v neokužene kraje prodaja ali pa za svojo potrebo vozi; potem vsacega, kteri iz okuženih krajev, dasiravrio je bil opominjan, čez mejo v zdrave kraje živino vozi ali goni, če ta živina potem ko je bila v posebnem hlevu zaprta, v desetih dneh za boleznijo zboli, ktero ima živina v tistem kraju; zadnjič vsacega, kteri dele goveje živine skrivaj kam prenaša, kteri se spoznajo, da so od skrivaj  pobitih živinčet.
Ravno taka kazen zadene vsacega župana, kteri kantonski gosposki ne zglasi, kadar po dvoje ali troje živinčet v enem kraju v enem tednu na enako vižo zboli.
316