1006
NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET
Na poljsko temo
Najprej o tem, česar v tem kratkem, popolnoma osebnem izboru ni: Tu ni patriarhov poljske poezije, rojenih v začetku stoletja, ali pa še malo prej, čeprav so v zadnjem času izdali zanimive zbirke; neki poljski kritik jih je zajel v skupno oznako: pohvala zrele modrosti. Taki pesniki so predvsem Adam Waiyk, laroslavv lwaszkiewicz in Mieczyslaw lastnin. Toda nepristranski bralec bi za vse tri moral
ugotoviti, da jih Kocbek v svojih najnovejših pesmih presega.
Tu tudi ni filozofsko usmerjenih pesnikov, ki nekako sproti registrirajo vse poljske duhovne spremembe in se čutijo odgovorne pred vsem narodom (Herbert, Karpowitz, 1. M. Rymkiewicz, Szymborska, R6iewicz), pa tudi teh ne, ki so šli še korak dalje v (uradno akceptirani) borbeno nacionalistični smeri (lani umrli Grochowiak, Bryll), ali pa so se umaknili v komentatorsko-refleksivno držo (T. Nowak, Harasymowicz).
Do zdaj sem naštela pesnike, ki so že pred leti bili predstavljeni na Slovenskem kot »poljska reprezentanca«. Čas se od takrat naprej seveda ni ustavil in pojavili so se novi, zdaj že široko znani pesniki, predvsem okrog gibanja, imenovanega »novi val«. To so bili nekakšni sorodniki perspekti-vovcev iz začetnega obdobja, so pa bili hitro administrativno zavrti in jim svoje začetne pozicije ni bilo dano preseči po naravni poti. Njihov svetnik je ostal pesnik Rafal Wojaczek, ki je nekaj let prej naredil samomor, navezujejo pa tudi na Andrzeja Burso, ki je v petdesetih letih bil v podobno konfliktnem razmerju z vsem svetom. Tu niso predstavljeni kot skupina, čeprav imajo nekaj zanimivih predstavnikov; v izbor je uvrščen samo Korn-hauser, nekdaj njihov vodilni borec (polemist, pamfletist, ideolog), ki pa se vedno bolj spreminja.
Kot grupa tudi ni predstavljeno njihovo poznejše nasprotje — skupina Wspolnošc (Skupnost) iz Gdanska, ki jim gre že bolj za osebno svobodo kot pa za ideološki program (k njim spada Joachimiak, rahlo je z njimi povezan tudi Zajaczek, ki pa bi ga drugače lahko imeli za naslednika 1. M. Rymkiewicza). Ni pa rečeno, da ne bom te grupe kdaj posebej predstavila — mislim, da imajo od vseh zdajšnjih pesniških skupin na Poljskem najbolj obetavno prihodnost.
Kaj torej predstavlja ta, precej naključni, izbor pesmi iz najnovejšega časa (iz zbirk, ki so izšle aprila, dve maja, junija . . . 1978)? Ne »prve pesniške ekipe«, ki je že zaradi zavesti o reprezentativnosti dodatno obtežena z odgovornostjo, pač pa nekaj pesnikov, ki so sicer ravno tako vpleteni v »poljsko vprašanje«, ki pa se le hočejo iz tega »sindroma« iztrgati. Pri prvih treh pesnikih je ta proces prikazan znotraj njihove lastne poezije (v
Katarina
Šalamun-
Biedrzycka
1007                                                                                                                  Na poljsko temo
prvi pesmi se vidi njihova vpletenost, v drugi pa odmik in iskanje distance), pri naslednjih treh pa je poudarek bolj na odmiku, bodisi v privatnost (Zych), ironijo, temelječo na občutku absurda (Zajaczek), ali pa gre za direktno izjavo odklonitve (Joachimiak). Skratka: za zdaj gre bolj za osvobajanje kot pa za osvoboditev.
Katarina Šalamun-Biedrzycka