90 LET BERTE MAROLT-SPAZZAPAN
Od Soške fronte do OF
Ko se /e misel o enakopravnostl žensk šele pora-jala v nekaterih pametnih in sme/ih glavah, sf je mlada Berta Marolt že hotela sama krojitl usodo ne glede na trnovo pot, ki ji je sledila. Ob maturi ji je oče velel: »Tako, odloči se, all boš učiteljica ali šivilja,« ona pa ga je zavrnila, da ne bo ne prvo ne drugo, kajti njo Je mikala medidna. Oče /e dvignll roke in osem-najstletna Berta si je tako sama začela pisati svoje življenje. Pri vsem tem pa je najbolj zanimivo to, da je bila rojena ravno na osmi marec, ki je kasneje postal dan žena in prazn/k enakopravnosti.
»Mladi si pravzaprav niti ne morete zamisliti, kako je bilo tedaj ženskam. Za primer naj vam povem, da mi zdravnik, s katerim sem delala na očesni kliniki, ni privoščil ne pogle-da ne besede samo zavoljo te-ga, ker sem bila ženska. Kar mi je imel naročiti, mi je napi-sal na listek,« je povedala v svojem stanovanju na Vrtači nenavadno živahna in zgovor-na ženica s spominom, ki me je naravnost šokiral.
Iz rokava je stresala imena .vseh zdravnikov, pri katerih je delala med vojno. Prav tako *je bilo z zgodovinskimi datu-mi in kraji. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, se je Berta Marolt prijavila na sani-tetni tečaj in postala vojaška sestra. Najprej v Ljubljani, kamor so vozili ranjence s fronte. Iz tega obdobja si je najbolj zapomnila obisk av-stnjske cesarice Cite v bol-nici:
»Prišla je delit medalje svo-jim vojakom. Ko se je ustavila ob postelji oslepelega mlade-ga Slovenca, ji je ta zakričal v besu: ,Dajte mi oči, ne meda-ljo\ da se je zdrznila vsa bolni-ca, ona pa se je naredila, ka-kor da ga ne sliši.«
Tu je doživela veliko hude-ga, a se ne da primerjati z
vsem tistim, kar je morala ka-sneje prestati na sami soški fronti. Za nameček je bila edi-na ženska, a si je povsod znala ustvariti avtoriteto, ker je bila resna in odločna.
»Nekateri prizori s tistih morišč mi še danes plešejo pred očmi. Pomagala sem jim, kolikor sem mogla, a kaj, ko je medicina imela tedaj še sila primitivna in nemočna orožja zoper rane, ki so kosile mlade Čehe, Madžare, Slo-vence,« je pripovedovala in mi pokazala vojaško žlico iz tistih časov, ki si jo hrani za spomin.
Po raznih dogodivščinah se je po vojni znašla v Ljubljani, kjer so jo nespoštljivo spreje-li, češ kaj neki je baba poče-njala na fronti, a je vsem po-vedala, kar jim gre. Nekoliko razočarana se je podala v Pra-go študirat glasbo, saj je imela za seboj že srednjo glasbeno šolo. Po vmitvi v domovino pa jo je ponovno čakalo razo-čaranje. Nazadnje je dobila učiteljsko službo v Logatcu, kjer je spoznala svojega moža in sta se ji rodila hči in siri. Ker pa je imela po možu itali-
jansko državljanstvo, so jo vrgli iz službe inčakalo jo je najbolj trnovo obdobje njene-ga življenja. Nekaj let, dokaj mučnih, je prebila potem v Podlonku, tedaj odrezanem odročnem kraju, dokler si ni priborila službe v Ljubljani. Zaradi njene zavednosti in političnega prepričanja se je morala zadovoljiti z delom v otroškem vrtcu.
»Marolti smo bili vedno re-volucionarni in samo po sebi je bilo umevno, da sem se ta-koj po okupaciji povezala z OF. Pri meni so se odvijali mladinski sestanki, se skriva-li ilegalci, se zbirala hrana, orožje in drugi materiali za partizane. Pri tem sva sodelo-vala z bratom, ki je delal pri železnici, njegovi sinovi pa so bili v gozdovih,« je na kratko opisala svoje delo med drugo svetovno vojno.
- Kako ste dočakali dan osvoboditve?
»To je bil dan, ko sem joka-la od sreče in hkrati od žalosti, kajti vsi so prihajali, le moje-ga sina ni bilo. Vojno je prebil • v gozdovih in v internaciji, od koder je pobegnil čez Švico in zato prišel šele jeseni do-mov.«
Vse opisano so le bežni utrinki bogatega, razburljive-ga in težkega življenja Berte Marolt-Spazzapan. O njej bi lahko napisala debelo knjigo, kajti pri devetdesetih ima vse dogodke na dlani - tako bister je namreč njen spomin. To bi bila prava zgodovina borbe neke Slovenke za enakoprav-
nOSt.                                Albina Adamič