ŽENSKE V AFGANISTANI
str. 2
VELKA
ŽLICA
str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 15. novembra 2001	Leto XI, št. 23
Knjižne izdaje
Za vsakšoga nika
Ka povejmo, se pozabi, se zgibi, ka dolaspišemo, tisto ostane. Tauga pregovora se zavedajo slovenske organizacije na Madžarskom tö, zato se vsakšo leto terejo, si prizadevajo, ka bi vödale vse več knjig ali publikacij.
Zveza Slovencev na Madžarskom je v svojom letošnjom založniškom plani mislila skurok na vsakšo generacijo.
Prpovejsti Feriji Lainščka Deček na dedkovem kolesu/Pojep na dejdekovom biciklini do se vejndrik najbole veselili mlajši pa mladi. Kak pisatel v podnaslovi piše, tau je prpovejst o pojbi, šteri je rejsan frajar pa o deklini, štera je lüšna, kak bi go Boug za sebé napravo. Dapa tau je prpovejst o starom biciklini tö, steri se začne tak ponašati, kak če bi človek bijo. Je žalosten, je čemeren, na konci se pa te stari Puch biciklin zalübi v bejli ženski biciklin, ranč tak kak pojbič v deklino. Prejk njegvoga čütenja, prejk njegvi očaj spoznana, kak so odrasli, starejši dostakrat nepravični do mlajšov, kakšne hibe, na-
pake majo. Knjiga, stera je napisana v knjižnoj rejči pa našoj domanjoj rejči tö, de bogato ilustrirana.
Knjigo vküper vödata Zveza Slovencev na Madžarskem pa Podjetje za promocijo kulture Franc-Franc iz Murske Sobote. Je najnovejša knjiga senje Literatura med Müro in Rabo.
V Porabji je vsigdar menje tisti lidi, steri znajo tak reči kak melodijo porabskih pesmi. 1994. leta je Francek Mukič etak piso o tom: »Dosta lejpi pesmi smo že pozabili. Ali smo se pa ranč nej navčili. Sploj mi,
srednje pa starejše generacije. Škoda. Dostakrat eške poznamo melodijo, reči pa več nej. Takši smo kak ftič, steri si je peraut vtrgno. Zna, kak trbej po lufti lejtati, samo ne more. « Tistoga leta smo vödali eno malo knjižico, v steri je bilau besedilo 50 porabskij naut. Kak smo veseli bili, če smo vidli, da lüdje ob kakši prilikaj, gde se je spontano spejvalo, iz svoji žepk ali turbic naprej vzemejo tau malo knjižico pa si pomagajo z njauv. Na žalost se pa melodije tö pozablajo, nejga več pravi veški fudašov, steri svojo harmoniko vsigdar majo
pri rauki. Naj se tau ljudske izročilo ne zgibi, je Francek Mukič pripravo pesmarice pa je v njej dolanapiso stau pesmi z nautlinami vred. Pesmarice dobijo naši bralci za božični dar, leko do go pa nücali po šaulaj pa po drüštvaj tö.
Pred božičom dobijo naši bralci Slovenski kalendar, steroga vejndrik najbole radi štejo stari ino mladi. Letošnji koledar - steroga Zdaj pripravlamo vuredništvi Porabja - de emo bogati literami del. Pauleg toga smo pripravili en tau iz tisti člankov, stere so nam poslali bralci. V foto-
kroniki leko preglednete, ka vse se je godilo z nami in vami v 1. 2001. Radi bi pa biU, če bi obračali koledarski del tö. Nej samo zavolo toga, ka bi poglednit kakšen datum, liki bole za tau, ka smo tü pripravili šlo varček. Za vsakši den eno rejč.
V tau leti ob Slovenski zvezi Slovenska manjšinska samouprava na Dolenjom Seniki tö voda ene knjige, monografijo svoje vesi. Za pisanje monografije so zaprosili etnologinjo Marijo Kozar, štera se je rada podala za tau delo. Vüpajmo sé, ka druge vesnice v Porabji tö dobijo volau od Dolenjsenčarov.
Vödavanje knjig nede brez financ, brezi pejnez. En tau stroškov je pokrila Zveza iz svojoga proračuna (költségvetés), druge pejnaze smo dobiu iz natečajov pri Skladi za narodne in etnične manjšine pa pri Ministrstvi zanacionalno kulturno dediščino.
Vüpamo, ka te letošnje knjige pa izdaje radi obračali.
Marijana Sukič
2
Muzejske zbirke Slovencev v Italiji
Slovensko etnološko društvo je v sodelovanju z Narodno in študijsko knjižnico v Trstu ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije 25. oktobra organiziralo posvet z naslovom »Muzejske zbirke Slovencev v Italiji« v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Dan prej, 24. oktobra, so se člani društva in študentje »v živo« seznanili z nekaterimi muzejskimi zbirkami na Tržaškem. Na terenu so si udeleženci strokovne ekskurzije ogledali zbirko etnografskih in sakralnih predmetov v starem vaškem župnišču v Ricmanjih, Škedenjski muzej ter tudi rezultate restavratorskega dela ljubljanskih restavratorjev. Iz Škednja so nadaljevali pot po obali do Sesljana. Vodil jih je Bruno Volpi Lisjak, ki je udeležencem razkril odnos med Slovenci in morjem oziroma ribištvom. Popoldne je bil na vrsti še obisk Kraške hiše v Repnu.
Med predstavljenimi zbirkami na posvetu (Muzej Kraške hiše v Repnu, župnijska zbirka v Ricmanjih, Škedenjski muzej v Ščedni, nastajajoči ribiški v Križu, muzej v Bardu v Benečiji, muzejski zbirki v Reziji in Bukovju pri Števerjanu, etnološka zbirka pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu ter noše tržaške folklorne skupine STU LEDI) obstajajo seveda razlike npr. glede časa nastanka, številčnosti etnoloških predmetov, urejenosti in odprtosti; vsem skupno pa je, da navedene zbirke želijo ohranjati sledi avtohtonega življenja Slovencev na tem območju, zbirke so postavili
posamezni ljubitelji ali skupine in vsem preti negotova prihodnost.
V okviru posveta je bilo nakazanih nekaj smernic in
konkretnih pobud, ki naj bi pomagale pri nezavidljivem položaju muzejskih zbirk v Italiji: npr. (nujna) povezanost in vključitev razdrob-
ljenih in med seboj nepovezanih etnoloških zbirk v Skupnost muzejev Slovenije; zaposlitev vsaj enega etnologa, ki bi s. svojim strokovnim delom in svetovanjem usposabljal ter širil znanje sedanjih in mogoče tudi novih zbiralcev; organiziranje dvo- ali trijezične potujoče razstave o zamejski kulturi; nujna ureditev vprašanja lastništva zbirk; najboljša rešitev bi bila ustanovitev slovenskega informacijskega centra v Trstu itd. V zadnjih letih smo priča večji zainteresiranosti države Slovenije za skupni slovenski kulturni prostor, kar se izraža v raznih akcijah ministrstev in strokovnih ustanov: npr. Uprava za kulturno dediščino ministrstva za kulturo je pripravila tri programe za zamejstvo: Slovenski gledališki muzej naj bi dokumentiral Slovensko stalno gledališče v Trstu, Narodni muzej naj bi skupaj s
pokrajinskima muzejema v Kopru in Novi Gorici pripravil razstavo praporov, Slovenski etnološki muzej pa je dal v program izdajo skupne zloženke vseh zbirk v zamejstvu. Slovenski etnografski muzej je v svoje redno delo že vključil sistematično evidentiranje vseh zbirk v zamejstvu in njihovo publiciranje. Tudi Slovensko etnološko društvo je napovedalo organizacijsko pomoč pri evidentiranju, predvsem pa pripravo priročnika, kako s takimi zbirkami čimbolj strokovno ravnati.
Slovensko etnološko društvo načrtuje za prihodnje leto podobno akcijo med porabskimi Slovenci, naslednje leto pa med koroškimi Slovenci. Iz rezultatov treh posvetov naj bi nastala skupna monografija o etnoloških zbirkah v zamejstvu.
Katarina M. Hirnök
Ženske v Afganistani
Zdaj, ka je bojna vövdarila v Afganistani tü, si človek dosta brodi pa pogledna vse po televiziji ali v novinaj prešte, ka pišejo.
Tau zvekšoga vejmo, ka v Ameriki lüstvo dobra žive, depa kak živejo Afgani, od nji menje vejmo. Ne vejm, če bi mi tau vöprestati kak ženske pri njij. One ne smejo delat ojdti, mlade pa male dekličine pa ne smejo v šaulo ojdti. Etak so pa nutra zaprejte v ram pa samo štiri stene leko kuknivajo pa ranč televizijo ne smejo gledati. Tak sigurno majo moški ženske, ka mati mlajše ne smej doma njati. Dekle vcuj k okni tü ne smejo pistili. Zatoga volo so s paperami okne dola pokrili, naj je nišče ne zagledne. Mlajši se ne smejo s papemati šarkanjon (žmaj) špilati, ka je tau prej prauti islami. Pa ešče tau tö, ka pa če do dole streje skakati z njimi pa do der edno deklo vidli v šteroj okni. Tau
si pa ne morem prebroditi, ka Zakoj bi tau lagvo bilau, če bi eden pojep edno dekličine zagledno.
Športne igre tü nemajo vse, na priliko šak se ne smejo špilati, ka je tau tü prauti islami. Če pa dejo na kakšne športne igre, tam ne smejo ploskati. Stadion ne nücejo za tau, ka bi mi brodili, litji tam osaudijo tiste, šteri so - po njinom -kaj lagvoga naprajli. Tistim zakonskim ženam, štere malo od moža kraj staupijo, ga malo kaj znorijo s kakšim drugim moškim, prste dole zosejkajo. Leko ka bi pri nas Vsakša tretja ženska brezi prstov ojdla? Steri pa kaj pokradnajo, njim rotje ali nodje dole svečejo.
Ne smejo vösklasti kakšne koli plakate, samo s črnimi literami leko gora napišejo, s farbastimi nej. Živali pa ranč ne smejo gora namalati, tak ka decarančnemajo takšne knjige, gde bi živali bili notri.
Dekličine se pa ne smejo z bábi (lutka) špilati, samo srmacke. Ka te delajo? S pejskom pa s kamenjami sé leko samo špilajo. Ženske samo tak leko vö z rame dejo, če ji mauž ali šteri moški rad sparvaja, dapa tjipüvat dejo, z moškimi ne smejo na guč staniti. Če pa k barbejra dejo, samo k ženski leko dejo, tisti pa nega dosta.
Gvant tü ne nosijo takšnoga, kak ga mi mamo. Dugi mora biti pa mora vse pokriti: obraz, rotje pa nodje, če nej go leko na smrt naribajo. Če stera kaj več pokaže, go s korbačom tak naribajo, ka nigdar ne pozabi. Smejati sé pa samo potüma leko smejejo, nej ka bi je stoj po glasi gor-spozno. Cipale pa samo takšne leko nöjcajo, štere nemajo pete, nej ka bi odalič, po sto-paji nakak vpamet zejo, ka je ženska. Barvnaste gvante ne smejo nositi, ka tau prej sek-sualno mauti moške, ka njm
vse kaj razvüzdanoga na pamet pride. Gvant tü ne smejo gdekoli prati, samo gde nji nišče ne vidi.
Depa nej samo ženske majo naprej dano, ka kak se morejo nositi, litji moški tü. Oni brezi turbana tü ne smejo vö z rama staupiti, keco vsakši mora meti, ešče tau tö vödano, ka kak velka leko zraste. Če je dugša ali kračeša, je že
nevola. Steri moški nema islamsko ime, si mora meniti. Nistarni Afgani ne morejo tau vse nutra držati pa bole si Žitek vkraj od sebe ličijo. Če sé njim pa ne pršika smrt, ka v špitale pridejo, ne smejo ova-diti, tak morejo prajti, ka se je nesreča zgodila.
Ešča sreča, ka se ta nesreča ne godi z nami!?
Valerija Časar
RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106, 6 MHz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vore.
Porabje, 15. novembra 2001
3
Papiri pripovejdajo
Lojze Kozar (1910-1999)
Nej samo stari, liki nauvi papiri v knigaj, v novinaj pa kalendaraj nam tö pripovejdajo. Ka se gnes zgodi z nami, tisto de Zranje že zgodovina. Vsikši človek, vsikša držina má svojo zgodovino,
nej samo vesnice, rosagi pa naš svejt, naša Zemla. Nej davnik sam obračala kalendar Stopinje za leto 2000, v šterom se spominajo na pokojnoga Lojzeta Kozarja starejšoga. Té mi je na pamet prišlo, ka mi, Porabski Slovenci, bi se je tö leko spomnili. Sploj pa zatok, ka bi v té dnevaj, 11. novembra, meli 91. rojstni den.
O živlenji Lojzeta Kozara so pisali v Stopinje gospaud püšpek dr. Jožef Smej:,, Po krstni knigi gorenjeseniške župnija se je Lojze naraudo v petek 11. novembra 1910. leta, zrankma v petoj vöri. Stariške so bili paver Jurij Kozar iz Martinja in Marija Čerpnjak tö iz Martinja. Krstili so ga na Gorenjom Siniki, plebanoš Ivan Perša 12. novembra, v soboto. K fermi je üšo 5. junija 1923. leta. Gda je biu Lojze tri lejta pa štiri mejsece star, ma je mrla mati. Pred Lojzetom je mati mejla eške dva sina, šteriva sta eške mala mrla. Lojzeta je gorranila stara
mati, očina mati Elizabeta Sukič. Oče Jurij Kozar je rad emo knige pa novine. Marijin list, Novine pa Kalendar Srca Jezušovega je dobivo od dühovnika Géze Tüll na Gorenjom Siniki. Po osnovni šolije odo Lojze Kozar v gimnazijo v Murski Soboti in v Ptuji. Za dühovnika so ga posvetiu v Maribori, nauvo mešo je emo v cerkvi svete Ane v Boreči. V drügoj bojni je biu kaplan na Madžarskom v Hosszúperesztegi in Körmendi. Po vojni so gospaud Kozar leko šli nazaj v Prekmurje, gde so bili župnik 5 mejsecov v Véliki Polani, po tistom pa do smrti v vesi Odranci. ”
Gospaud Lojze Kozar so napisali edenajset knjig, v dvanajstoj knjigi pa so na slovensko dojobrnili pesmi Avgusta Pavla, štere je napiso madžarski. V romani Licenciat Janez so pisali o Porabji, o monoštrski bitki. Tistoga ipa so v naši krajinaj lidgé bili evangeličani in katoličani (luterani in papinci). Katoličanski dühovnikov je bilau malo, za toga volo je püšpek dovolo ništerni vörni, pošteni in čedni moškom, licenciatom, ka so smeli predgati, krstiti, zda-vati pa pokopavati. Mašüvati pa spovedavati so nej smeli.
Na začetki knige so gospaud Lojze Kozar napisali, ka go posvečüjejo našim davnim in bližnjim prednikom ter „sedanjim Slovencem v Rabski dolini. ” Baug njim plati, ka so mislili na nas! Mi pa Zdaj, na njini rojstni den mislimo na nji in njim želejmo, naj počivajo vu meri!
Marija Kozar
Svetovni den šparanja
Ge sam dugo lejt tak znala, ka je svetovni den šparanja vsakšo leto 31. oktobra. Letos sam pa mogla zvedeti, ka so te den pri nas, v našoj državi držali 29. oktobra. No, vej je pa tau nej velka nevola, dobra je, ka držimo te den pa te nam vse kaj napamet pride. Najbole tau, ka človek rejsan more šparati.
Če ne boš šparo, te kelko-koli leko maš, zaničiš, zatok, ka je nika nej - pejnazge, vrejdnost - vekivečno. Nistarni lüdje trno znajo šparati brez toga, ka bi od kaj dojpovedali. Drugi človek je pa tak, ka ne zna nika pa nika nut vtalati, pa če ma kaj za cerati, te tak nagnauk zapravi od sebe vse. S škim leko šparamo, je tü relativno. Leko šparamo s tistim, ka si pripauvamo, leko šparamo z oblekov - če go pazimo, čisto držimo - leko šparamo s svojim cajtom, leko šparamo s pejnazami.
Je vrejdno šparati? Gvüšno. Če mamo s koj šparati. Nistarni tak mislijo, ka prej tisti naleki šparajo, steri dosta slüžbo, so bogati. Po mojem je pa tak, ka z maloga tü leko prišparaš nika, če si malo priličen, sploj pa, če te vsakši den ne naganja kakša nesreča pa nevola.
Zdaj, gda so v našom rosagi držali te den, so tak povedli, ka prej lüdje na Vogrskom vsevküp 7 gezero milijardov vrejdnosti majo prišpa-
rano. Tak pravijo, ka je tau nej malo, dapa dosta tü nej. Če si mislimo na tiste mili-jonke pa milijarde, ka v rosagi tüj pa tam samo tak tazaničijo, te je tau rejsan nej dosta. Se pa leko veselimo, ka lüstvo itak ma pejnaze. Če rejsan je tau tak, ka nistarni majo, nistarni pa nej.
Kak smo pa porabski Slovenci? Tak mislim, ka nej slabo. Pa nej zatok, ka smo bogati lüdje. Nej. Mi smo ja sploj šparavni, redni lüdje. Nigdar smo nej bili ne vejm kak bogati. Pa Zakoj so itak naši lüdje nej zgübleni? Dojda, če vam edno malo zgodbico povejm, stero sam čüla od edne slovenske ženske.
»Zidali smo nauvi ram, « je pravla. »Ne morem povedati, ka smo bogati bili, prisiljeni smo. bili si dom skoriti. Gejlo našo mauč smo vküp
pobrali pa smo začnili. Sami smo nej vedli, ka smo začnili. Den do dneva smo živeli, šparali pa smo vüpali. Eden den je tak prišlo, ka je pri rami krüja svalilo, depa doma je kumaj telko pejnez bilau - pa tisto sam mogla vküp iskati - ka sam v bauto üšla po edno kilo krüja. « Med tejm mi je napamet prišo Vogrski hirešen pisatel Zsigmond Móricz, ki je edno novelo napiso od sedem krajcarov, stere je mati po cejlom rami iskala.
Gnes je ta ženska že zozidala svoji deci rame, lepau žive, depa itak šparavno. Pa mislite, ka bi naše porabske Vasnice mejle takše lejpe iže, domove, če bi nej šparali? Nigdar nej. Mi smo nej v bo-gatom tali rosaga. Mi se samo sami sebi leko Vüpamo pa tistomi, ka si pripravimo pa lepau nut vtalamo. Stoj bi Zdaj leko pito, če je etak vrejdno živeti. Po mojem je nej vse bogastvo. Lüdje so včasin tak, ka mislijo, ka je pejnaz blajženstvo, poštüvanje pa tak tadale. Nej. Najvekša vrejdnost je, ka si s poštenim delom pripravimo pa tau znamo poštüvati.
I. Barber
Prostovoljno gasilsko društvo na Gornjem Seniku se zahvaljuje vsem tistim, ki so 1 % svojega davka namenili društvu (107. 020 Ft). Obenem Vas obvešča, da bo ta denar uporabilo za nakup nove opreme.
* * *
Felsőszölnök község Önkéntes Tűzoltó Egyesülete értesíti támogatóit, hogy a 2000. évi 1 %-os adófelajánlás összegét, 107. 020 forintot, felszerelés vásárlására fordítja. Ezúton is köszönjük az Egyesületnek nyújtott támogatást.
Porabje, 15. novembra 2001
4
Ob obisku Svilanoviča odprtje velepostaništva ZRJ v Ljubljani
Slovenijo je obiskal jugoslovanski zunanji minister Goran Svilanovič, ki je z gostiteljem, vodjo slovenske diplomacije Dimitrijem Ruplom podpisal več sporazumov med Slovenijo in ZRJ ter uradno odprl jugoslovansko veleposlaništvo v Ljubljani. Rupel je po pogovorih s Svilanovičem dejal, da so dvostranski odnosi dobri, glede sporazuma o rednem zračnem prometu, ki ga Slovenija in ZRJ še nista podpisali pa je poudaril, da državi ne smeta biti prizadeti zaradi podjetniških interesov.
Kongres lokalnih in regionalnih oblasti Evrope tudi o Sloveniji
V Strasbourgu je potekalo dvodnevno srečanje Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Evrope pri Svetu Evrope. Kongres je pregledal poročila o spoštovanju priporočil, sprejetih na osmem plenarnem zasedanju maja letos, glede položaja lokalne in regionalne demokracije v Sloveniji, Litvi, na Slovaškem, Cipru in Irskem. Srečanja se je udeležil tudi slovenski notranji minister Rado Bohinc, ki je med drugim predstavil stanje na področju razvoj a lokalne samouprave v Sloveniji in ključne sestavine reforme lokalne samouprave v državi.
Obletnica
slovenskega
panevropskega
gibanja
S slavnostno akademijo v Ljubljani je slovensko panevropsko gibanje obeležilo deseto obletnico obnovitve gibanja in sedemdeseto obletnico začetka slovenskega sodelovanja v panevropski uniji. Ob predsedniku gibanja Francetu Bučarju so se kot uvodni govorniki akademije udeležili tudi predsednik države Milan Kučan, predsednik parlamenta Borut Pahor ter ljubljanski nadškof in metropolit Franc Rode. Govornike je družila misel o umeščenosti slovenske identitete v evropski prostor.
Slüžbo pa daum sam si najšla v Sakalauvci
Po slovenski vasnicaj se večkrat godi, ka se k nam preselijo Vogrski lüdje pa ostanejo med nami. Ništerni med tejmi so se ešče jezik tü navčili. Dosta lejt nazaj je tau bola rejdko bilau. Kakši školnicke ali lerance so se znosile es, dapa največkrat so Odišle tü. Gestejo pa, steri so na gnes že tüj doma, tüj so si najšli slüžbo, stvorili držino.
Z edno takšo ženskov sam si malo pripovejdala v Sakalauvci. Vzgojiteljica ValeriJa Gredlič-Török že 29 lejt živi v Sakalauvci, tak dugo že vodi vrtec v vesi.
•	Kak si ti, leko povejmo, relativno od daleč, prišla v Sakalauvec v slüžbo?
»Ge sam se včila za vzgojiteljic, prvo slüžbo sam v županiji Zala mejla. Tau je nej daleč od moje rojstne vesi. Liki tam v tistoj vesi sam samo edno leto zdržala. Nikak sam se nej dobra počütila tam. Tak sam čütila, ka me ne poštüjejo, ne marajo. Pa sam ja vse probala naprajti, ka človek v etakšoj slüžbi leko napravi. Istina, ka sam čüla, ka je bila takša vzgojiteljica, stera je samo dva kedna zdržala tam. Etak sam se pa pomirila, gvüšno sam nej ge kriva bila. Pa te so 1972. leta v Sakalauvci nauvi vrtec zozidali pa so iskati vzgojiteljico. Ge sam tau štejla pa sam se glasila es. Od tistoga mau sam tüj, vodim vrtec. «
•	Pred telko lejtami so po naši vasnicaj eške bola več gučali slovenski liki vogrski. Tau tebe nej mautilo, ka si med takšimi lüdami, steri so nej tvoje narodnosti?
»Ne morem povedati, ka je tau tak naleki. Liki tau sam pa vsakši den doživela, ka
so name poštüvali, z menov so nej šegau meli slovenski gučati, kakoli ka nistarnim Starejšim je tau malo žmetno spadnilo tü. Vcuj sam se vzela k tem lüdam, stere cenim, ka so pošteni, delavni, redni lüdje. Če na tau misliš, ka mi je daum falijo, moram povedati, ka nej. Tüj sam
doma bila od začetka mau. Tüj sam najšla svojga para tü, kak sam prišla es, sam se za dvej leti že oženila. Tüj sva si zozidala nauvi ram, od rosaga pa od vesi sam vsefele pomoč vcuj dobila. Mava edno čerko. Kakša je usoda! Ona se je oženila pa je odišla nazaj v mojo rojstno ves, na Telekes. «
• Vrtec je v Sakalauvci vöponücam? Lüdje male dajo v vrtec?
»V tej dugi lejtaj je sploj redko bilau, da je malo menje dece bilau. Vsigdar nas je zadosta. Pa delavci smo se tü vsigdar najšli. Dvej vzgojiteljic! delave, istina ka na gnes ge že s šestov pa s tretjov varuškov (dada). Največ lejt (22 lejt) je tüj slüžila varuška Ema Németh, no pa glavna küjarca Valerija Rogan. Od 1980. leta mamo slovenski pouk tü. Žau, gnes je deci tau že skurok tuji jezik, z daumi nika ne prinesejo. Tau je škoda, ka eške
gnešnji stariške znajo slovenski pa bi leko gučali s svojimi mlajši. «
• 29 lejtje nej malo. Ka je bilau v tom cajti kaj zvünrednotga, ka je na gnes že lejpi spomin?
»Moram povedati, ka sam
ponosna (büszke) na tau, ka sam bila vzgojiteljica nistarnim, steri so imenitni „možakari” gratali. Antal Rogan, poslanec madžarskoga parlamenta, župnik Ferenc Merkli sta tü k meni ojdla v vrtec. Če na tau mislim, te vidim, ka je čas strašno odišo. Zanimivi Spomin mam od gospauda župniki Ferina Merklina. Eden den so ga stara mati pripelali v vrtec. Mali je tak 5 lejt star bio, če nej menje. Stara mati so povedali, ka ji je mali Silo, naj že deta, ka je že pau devet pa zamüdita. Müva z varuškov sva v tistoj minuti edno mislila. Tau, ka mati folišijo gučijo, kak bi pa tau dejte vöro poznalo. Depa nej naja njala düšna vesi pa sve naprej vzele edno vöro pa sva go gonila es, ta pa sva pitala maloga, kelko je vöra. On je pa, buma vedo, nej se je zmejšo gnauk nej. Pa te so stara mati drgauč - gda je Feri bio 6 lejt star - prajli, ka se je sam navčo šteti. Novine Vas Népe je doma nagleda-
vo pa se je sam navčo šteti. Pa je tak bilau tü. V 6. leti je v vrteci deci on što pravlice. «
•	V taum šaulskom leti se je zgodilo, ka v Sakalauvci več nega šaule. Kak se tau tiče vrtec? Ka ti misliš od toga?
»Sam že od 1994. leta članica samouprave (önkormányzat). Etak sam pa mejla pa mam priliko videti, ka nas košta nej samo vrtec, liki vse, ka v vesi mamo. Pa nej ka bi stoj šanalivo pejnaze za šaulo! Nega od toga guč. Tak se je letos Zgodilo, ka so stariške povrgli našo šaulo. V taum šaulskom leti bi samo štirge učenci ojdli v tri razrede. Kakoli stoj misli, tau se ne splače, edna ves si tau ne more dopüstiti. Zakoj so pa stariške etak skunčala ka svoje mlajše dajo raj v Varaš, je pa drugo delo. Edno je gvüšno: šaula v vesi fali. Naš vrtec je s šaulov dosta skupni programov emo, naši malčki so se meli priliko spoznavati s šaulov. «
•	Gda je ležejše bilau finančno, zdaj ali pa te, gda si začnila delati?
»Tista lejta so ležejša bila. Nam se nej trbelo brigati za finance. Za tau so delali na občini (tanácson). Gnes je pa tak, ka Sto vodi šaulo, vrtec ali kakoli, se sam mora pobrigati za plus pejneze, ka je potrejbno za Uspešno delo. Če bi nej pisala različne natečaje (pályázatok), bi nej mogli Preživeti. Depa v vrteci ge mam zavole dela. Etak pa te natečaje pišem doma, v svojom prostom cajti. Gnes človek mora eške gnauk telko delati kak gnauksvejta. Tau je samo dobra pri tom, ka je tau nej zamanjske delo, nika furt dobimo z natečajov, tak je nam ležejše, našoj deci pa lepše. «
I. Barber
Valerija Gredlič (z lejve) z varaško pa mlajši v vrtci.
Porabje, 15. novembra 2001
5
„Najlepše je te, gda je človek mladi... “
Hársfa Ferencné, Sejrina Irinka so se v Andovce narodili pa so se pred 18 lejtami v Trauške spatjivali. Istina, ka je težko bilau tam njati tisto lejpo malo ves, ka so se tam dobra poznali. Najlepše spomine, ka so z Andovec prinesli, vam dola spišem.
-	Kak je šlau, dočas ste še v Andovcaj držali?
„Dobro, istina, ka je dosti žmetni lejt bilau. Mati mi je mrla, gda sam 5 lejt stara bila. En cajt je moja sestra Mariška doma bila, te se je ona tü oženila pa sva z očom sama ostala. Nas je pet mlajšov bilau, vsi so sé že oženila dja sam najmlajša bila pa najbaukši Pomalik smo se tamantrali, podje so furt slöjžili der, dekle so pa žetvo ojdle delat. ”
-	Sto vam je tjöjo pa prau? „Moja sestre so vekše bile pa so one tjöjale. Tak vejš, gda eden moški sam ostane s petimi mlajši, ka je tau nej leko delo - Žalostno!
Moj oče so sploj dober človek bili, nikdar so nas nej bíli pa so se korili tü nej. Telko sreče smo meli, ka smo v Ameriki meli žlato pa so nam gvante pošilati. Gvant, steroga nam nej trbelo, tistoga so oče odau pa so za tisto melo pa cuker tjöjpili. Depa zvekšoga smo sé dobra poznali (počütili) tam. Večer, gda smo mlejko nosili, smo doste norije delau. S tvojim očom smo gnauk tü vözdelaU s Karbin Naninom, gda je mlejko vövlejo, pa je v krčmau üšo. Müve sve pa v prazno kanto vodau nutra vlajala. Gda Karči vö iz krčme pride, kanto zdigne, prklinje, ka je on mlejko pozabo vövlajati. Te je vrnjico opro pa je voda nutra bila. Na, vej na drugi večer so pa nama vodau vlajali v kantico. Te smo pa gnauk Djauskoma Rudina šunko vkradnili. Sarmak Rudi k nam prišo pa pito: »Irinka, ne vejš, Sto mi je me sau vkradno? ” »Nika ne vejm, ” sam ma prajla. Name je takšni smej emo, ka mi je črvau samo li tak ojdlo. Dja bi nej vö ovadila, samo je že Treška stejla na policijo telefo-
nirati pa smo te prajli, ka smo taumi bili. ”
-	Ka pa na tau povejte, ka
Zdaj pa nika nega v
Andovcaj?
»Žalostno! Zdaj bi že nej tam ostala, nega nika nej. Vsakši večer smo sr najšli, malo smo v krčmau šli, pripovejdali smo si, norije smo delali. Zdaj pa nikam ne moreš titi. ”
-	Gazdüvali ste vi v Andovcaj?
„Ja, meli smo krave, pujcke.
Mauž mi je dole pokauso, dja sam pa vse sama mogla vtjüp pograblati. Gda sam krave napajati, sam tü daleč mogla po vodau ojdti, ka je potok daleč bijo, že bi tau nej delala več.
Te je ešča bijo Žitek, dosti lüstvo bilau, vsakši je vertivo, ednoma-drugoma smo kričali, gda smo s senauv delali. Večer smo v krčmau šli, smo malo kaj spiti pa smo tak popejvati kak vrag. De čas, ka sem dekla bila, smo vsakši večer popejvati do paunauči. Gda je pa zazranke ma gora trbelo stanti, tak smo sneni biti ka vse. Vecelejk smo naprej potegniti, naj nas niške ne vidi, kak smo sneni. Tistoga ipa je mladim žmetneje bilau, ka smo mi v gauško ojdti delat, naj si malo pejneze prislüžimo za gvant. Doste smo delati, depa itak bi rada znauva dvajsti lejt stara bila. Najlepše je te, gda je človek mladi, ka gda lejte odidejo, te že nej dosti vrejdno. ”
-	Ka bi ovek delali, če bi zdaj znauva mladi bili?
»Gvüšno, ka bi mi baukše šlau, ka zdaj je že vse ovak. Delo vsakši dobi, če šče, lepše se leko ravnejo. Pa ešče več pojbov bi rada mejla, kak sam mejla! Tistoga ipa je telko poj-
bov bilau pa telko smo plesali, ka vse. Gda smo vösplesali, smo k stauli šli, so nam plačati pa smo se trno dosti smejati. Nej kak zdaj, ka eden pojep edno deklo ma. Vsakšoga trbej vösprobati, ka kak
vej tjišüvati. Drügi den smo se te smejati, ka steri pojep kak vej tjüšniti pa kak nas stiskavo. Jaj, gda je mladi človek, kak je nauri! Vsakšo nedelo so v Števanovci igrati, te smo šli pleset. Tak vejm tisto, gda je vzimi mraz bijo s polonjami cipati z najlon štrumfami smo šli v bal. Noge so nam skurok nej dole pozeble od krepkoga mraza. Vej se je tau te nej štelo. No, pa gda so nas pa domau sparvajati podje pa smo malo več vanej stali. Gda sam domau prišla, sam nej vejdla, če mam noge ati nej. Včasik so me trdje domau sparvajati, eden je odišo, te me je že drugi Čako, po tistim pa tretji. Zatoga volo me Zdaj Večkrat tak be tijo noge. Meni je furt prajla Kmetoska Djula: »Irinka pa nej ti je mrzlo? ” Dja sam se pa smejala: »Nej - nej. ” Te je pa ona furt prajla: »Njaj, vejš gda 50 lejt stara, vej te ti napamet pride! ” Pa je tak bilau, že so
me prvi bolele noge. ”
- Kak ste pa moža spoznali?
»On je toj sodak bijo, Meni so se furt črni vidli pa se mi je on trno povido. Tak sam si brodila, tau pa moj more biti kakoli baude. Pa je tak bilau tü. On je čaren bijo pa je najbaukše vedo tjišüvati. Gda je ve selica bila, sva dosta plesala, sam ma malo zoškritila pa sam ga malo štjipnila. Dostakrat sam ga prejk tü ličila, ka sam drugoga mejla. Depa vejš, gda je človek mladi, vsikdar enoga ne more meti. Kumar sam čakala, ka z edni pojbom vösplešem, naj me že drugi gorprosi. Vsikdar sam prajla, gda je človek mladi, te naj vöponüca, gda se pa ože ni, te pa naj tak žive, kak se šika. ”
-Kak sam vidla, vi z možom ste dober žitek meli?
»Tau je pa istina. On je dober človek bijo, kak zame tak za mlajše. Zdaj gda bi nama že baukše šlau, je on mogo mrejti. Tak vejš, ka smo ram zidati, mlajši so gora rasli, takšnoga reda furt dosta pejnez trbej. Tau je dobra, ka sam zatok nej Sama ostala, ka se je či domau oženila pa sin je tü toj pri meni, zeta pa tü dobroga mam. Zdaj, ka sam nej Sama, itak se ne bojim na teltje. Trno sam se bojala, gda je mauž mrau, vsikdar mi je pred očami bilau, ka kak je ležo betežen. Strašno je bilau, ka dostakrat mi je nazaj prišo vnoči. Večer, gda sam dolalegla, so me bolele roke pa noge pa mi je vsigdar pošlato. On bi trno rad ešče živo pa gvüšno je zatoga volo nazaj odo. Vej oslejdnjim, gda smo v Andovcaj biti, ka je vaški den bijo, takšno dobra volau je emo. Tak je pleso pa se napijo, brodila sam si, ka tau je že vejn peldivo. Tisto me je tak slejdnjo bilau, ka je v Andovcaj bijo. Tau je Žalostno, vsakši drugi den na cintor dem pa ga poglednam. ”
Valerija Časar
Sejrina Irenka z že pokojnim možaum.
... DO MADŽARSKE
Cesta končana
Na madžarski strani je končana cesta, ki vodi do bodočega mejnega prehoda Verica-Čepinci. Cestno podjetje je na ne vo asfaltiralo tudi odsek med Verico in Števanovci. Po informacijah generalnega konzula v Monoštru, dr. Zlatka Muršca, naj bi se objekt mejnega prehoda zgradil do 15. decembra.
Obnovitev ceste od mejnega prehoda do vasi so preložiti na pomlad. Predlog za prekategorizacijo mejnega prehoda Martinje-Gornji Senik je pred sle vensko vlado.
Generalni konzulat v Monoštru si prizadeva, da bi same upravama Gornji Senik in Verica pomagal pri zagotavljanju finančnih sredstev za pripravo načrtov neposredne ceste med dvema krajema. Ti so namreč predpogoj za sodelovanje na raznih natečajih za financiranje ceste.
Programi
•	17. novembra se bo v Sle venskem kulturno-informativnem centru v Monoštru odprla razstava treh slovenskih umetnikov. Lado Lisjak, Milan Špringer in Bojan Štine so člani Društva likovnih samorastnikov v Ljubljani, ki so razstavljati že med Slovenci v Italiji ter na avtrijskem Štajerskem. Razstava bo na ogled do 9. decembra.
•	23. novembra bodo v Sle venskem domu v Monoštru predstaviti poljudno publikacijo Vse o Porabju. Knjižico z najvažnejšimi podatki in informacijami o Porabju in porabskih Slovencih so pripravili se delavci Podjetja za promocijo kulture Franc-Franc iz Murske Sobote. Pri pridobitvi finančnih sredstev jih je podpiral Generalni konzulat v Monoštru. Predstavitev publikacije se bo začeti ob 11. uri.
Porabje, 15. novembra 2001
6
„Vse je štrmelo, tak smo popejvali”
Gnesden je vsigdar menje
tisti lidi, steri znajo pa radi popejvajo. Rejdko čüti po vasaj, ka pri deli ali če stoj dobro volau ma, ka bi popejvo. Dapa eške bola rejdko čüti, ka bi stoj füčko. Pa füčkati eške tisti leko füčka, steri nejma glas. Prvin je lüstvo
bola veselo bilau pa zato je več popejvalo, ne vejm. Sreča, ka v Andovci eške zato žive edna taša ženska, stera vej pa rada popejva tö.
•	Margit Bödraški, gde ste se vi tak lopau navčili popejvati?
»Sama od sebe sam se navčila popejvati, doma gda smo krave pasli pa če kakšna veselica bila. Gda se je že meja odprla, te pa slovenske naute od Slovencov smo se navčili spejvati. Bijo je eden fudaš iz Čöpenec pa on nas je včijo. V krčmej smo vküpprišli popodne pa smo do večera spejvali. Dapa največ smo se doma v vesi navčili, gda smo guščice lüpali ali perdje čejsali. Moja mati pa tetica sta tü vsigdar spejvale. Nam mladim so pa zato največ starci popejvali, od nje smo se največ navčili. «
•	Kak je pa te bilau, gda ste
krave pasli, kak ste te popejvali?
»Tak smo popejvali, ka je vse štrmelo. Te smo se tü včili eden od drügoga. Če je stoj edno pesem spravo, te je tisti nam dočas popejvo, ka smo se go drügi nej navčili. Dapa
nejsmo samo popejvali, liki plesali smo tü. Tam smo se vanej na paši včili plesati. «
•	Več vas je bilau te vküp? »Tak kak smo sausadje bili, tak smo edan za drügim pasli. Gnauk edan kričo, ka mo zdaj tau popejvali, gnauk drügi pa smo te tak popejvali vküp. Cejla ves je čüla. «
•	Kak ste se edno pesem navčili, mislim na reči. Vse ste v glavej držali?
»Nej. Gda smo edno pesem pet-šestkrat taspejvali, te smo si že telko zapomnili, ka smo red doma dolaspisali. V soboto pa v nedelo smo pa dolaojdli v Mlejnarnoma Djušina, on je fudaš bijo pa nam je on igro. Te je že vsakši vedo reči. Če pa nej, te pa dočas pona-vlo, ka se je nej navčo. Tam smo se te podupluma včili. Spejvati pa plesati smo se tü včili. «
•	Ka mislite, zdaj mladi zaka ne popejvajo?
»Mladi zdaj že ne popejvajo, ka majo kasete pa tiste poslüšajo. Zdaj se naleki včijo, Zdaj si kasete goradeja pa telkokrat leko poslüša, kelkokratške. Na veselicaj pa samo rogačajo pa na tisto plešejo. Prvin smo mi na veselici nej samo plesali, liki popejvali tü. Če so muzikanti tak njali, ka so počivali, te smo mi začnili popejvati pa smo plesali tadala. «
•	Popejvali bi nam nika, ka ste največkrat šegau meli popejvati?
»Micika po pöjngradi rauže bere... « začne Margit pa popejva vse kitice.
•	Prajli ste, ka je lüstvo prvin bola karažno bilau, dobro volau je melo. Zdaj je že lüstvo nej karažno, nejma dobro volau?
»Zdaj je lüstvo nika nej karažno, zato ka lüstvo Zdaj nejma cajta. Zdaj vsakši samo beži pa kak največ bi si samo spra-
vo. Nejmajo cajta, ka bi se pogučavali, vsakši samo leti. Prvin je zato lüstvo bola vküp držalo. «
•	Tü te pesmi, ka dola mate spisano, te so vse bola vesela, mate taše tü, stere so nej tak vesele?
»Mam taše tü, stere so malo bola žalostne. Med ludskimi djestejo taše pa med cerkvenimi tü. Pozimi, gda človek nejma na telki dobro volau, te bola žalostne smo spejvali ali če lagvo vrejmen bilau. Sprtolejt pa vleti smo bole vesele popejvali.
Mi smo v šauli meli enga dobroga učitela pa nas je on že te včiu popejvati. Gor smo šli v števanovsko cirkev pa pri orgli smo popejvali svete naute. Tau smo se včili, kak trbej glas dobro vöspejvati. «
•	V cirkvi vi tö popejvale? »Že štiridesetdvej lejt popejvam. «
•	Kak popejvate, slovenski ali vogrski?
»Meša je vogrski, dapa pesmi slovenski popejvamo, zato ka smo tak včeni. «
•	Ka mislite, če vaša generacija več nede popejvala, baudejo taši mladi, steri do tau tadala nesli?
»Trno nej, mislim. V cerkvi gvüšno, ka nede. Že zdaj nega mladi med nami pa v števanovskom pevskom zbori tü nega. Ne vejm, dja sam tak vpamat vzela, ka mladina neške popejvati. Kak če bi tau Sramota bila, če stoj popejva. «
•	V Andovci so eške takši, steri vejo popejvati?
»Edno par je še. Dapa v cirkev že samo sama odim popejvat. Samo tau je baja, ka smo že stari gratali pa si moramo broditi, če kaj vküp škemo popejvati. Tau velka sreča, ka smo si tistoga reda naute dolaspisali. Če bi tau nej naprajli, te bi že več kak pulonje tapuzabili. «
Tau ste prajli, ka ste stari
gratali, dja pa tak mislim, če stoj rad popejvapa dosta popejva, tisti vsigdar mladi ostane. Dja vam še tau žatejm, ka še telko lejt popejvajo, kelko ste že popejvali pa tak veselo, kak do tejgamau.
K. Holec
Pismo iz Sobote
VELKA ŽLICA
Od mlašeči lejt dale sam poslüšo tisto o velkoj žlici. Vej pa poznate tisto čedno miseu, ka pravi:
-	Te si je gemau žitek z velko žlico!
Včasi vejo lidge za kakšoga človeka prajti takšo tö:
-	S prevelko žlico si je žitek gemau, zdaj pa je na nikoj prišo!
Dostakrat se leko čüje iz nevoščeni lamp trno nevoščene reči o kakšnom človeki, ka si je dober žitek naredo:
-	Samo naj grabi z velko žlico, vej na konci niške nika s seuv ne vzeme!
Ta velka žlica nam samo nevoule dela. Tou pazato, ka je žlica nej prava rejč, gda je guč od dobroga žitka ali od bogastvo Vejmo, ka se z žlicov gej. Najbole nagousti kakša župa. Takša trno krepka pa takša zafrigana ali bejla tö. Na, vej se leko gej z velko žlico gulaž, leko pa kakšo vodena kapüsta tö. Tou zaznamüje, ka je velka žlica nej dobra za guč od dobroga žitka in bogastvo boukše bi bilou gučati od male žlice. Vej pa vejmo, ka se z malo žlicov gejo dobre torte, takše trno sladke, meke pogače pa tak tadele. Dapa, najboukša rejč za vse tou je rašuška (vilice). Ta je že dosta boukša rejč za vse tou vküper. Vej se, ka z rašuško nabodnemo falat mesa, ka ga leko rejžemo in si ga po tistom nesemo v lampe. Na rašuško leko nabodnemo vsefele šnicline, pečenoga piščanca, krvavice in vse takšo, od koga nam de voda na lampe. Zato rejsan ne vejm, Zakoj ne pravijo:
-	Te človek pa je rejsan vedo živeti. Svoj žitekje nej gemau z malo liki z velko rašuško.
Po takšnom bi nevoščeni gučali svoj nevoščeni guč vcejlak nači:
-Tak si gemle žitek z velko rašuško, ka je nej čüdo, ka sije ške nej glavou prepikno!
Leko pa bi bilo tak tö, ka bi biu guč od velke rašuške pa od velke žlice tö:
-Na, ste ga vidli? Žitek sije gemau z velko rašuško, zdaj pa je spadno ške samo na velko žlico, zato ka se z malo sladko zeme!
Če bi tak šou guč od tej žlic pa od rašušk, te bi ga ge bole razmeu. Tak, kak ga razmej moja tašča Regina, trno čedna ženska. Zgodilo se je tou jesen, ka je po radioni neka čüla, kak je pri nas cejli Žitek trno dragši grato, kak pa je biu ške lani. Poznala nas je pred sebé in začala:
-	Takši cajt je prišo, ka de trbelo malo menje gesti z rašuškami in več z žlico. Tak de zdaj, ka de mesou samo v nedelo pa mogouče včasi v soboto tö. Neške mora meti brigo za naš Žitek, steroga smo si preveč z velko rašuško gemau.
In te je tak rejsan bilou in je ške Zdaj. Najbole smejšno pa je tou, ka sva si müva od rašušk in žlice ranč gnako brodila. Samo od gestija si gnako ne brodiva. Una Zdaj küja krumčove pa kapüstine župe, če je trno pri volej, kakši gra nut liči, včasi pa ške kakšo stepeno župo naredi s trno malo grbanjov.
-	Če smo prajli, ka ne smejmo več gemau žitka z velko rašuško, tou ne zaznamüvle, ka mora biti v župi preveč grbanjov, mi je vtrgnola velko žlico iz roke in mi porinila med prste edno trno malo žlico. Dapa, od sladkoga leko samo senjamo.
Miki
Porabje, 15. novembra 2001
7
PRIPOVEJSTI IZ ČRNOGA LOUGA
V Črnom lougi je bilou vse po starom. Čalejrge so se držali pri petsto lejt staroj bükvi, čaralice pa kre črnoga stüdenca, v steroga so čemerasto plüvale. V Črnom lejsi je rejsan bilou vse po starom. Čalejrge pa čaralice so nej med seuv gučali že dugij sedem lejt. Tej sedem lejt pa se je vleklo kak pužakova pout. Tej sedem lejt se je vleklo od tistoga dneva, gda je čaralica Rustikana enjala biti čaralica. Tej sedem lejt se vleklo od tistoga dneva, gda se je čaralica Rustikana oženila s čista navadnim človekom. Od
te dale žive v nekšnom velkom Varaši, kak čista navadna gospa Rustikana. Od te dale več v Črnom lougi nega prejdnje čaralice. Od te dale se čalejrge in čaralice ne morejo zgučati, Sto de tisti najbole prejdnji v Črnom lougi. Od te dale so čalejrge kmično sejdli pri stari bükvi, čaralice pa čemerasto plüvale v črni stüdenec. Rejsan, v Črnom lougi je bilou vse po starom že dugi sedem lejt.
- Zatosta dugo nam je komandejrala ženska. Toga več nigdar nede! se je zglasila grmlanca iz lamp najstarejšoga čalejra Zibmivana. - Brezi žensk
se svejt vküper süne. To se vej, ka je tomi tak, je prouti moškom plünola najmlajša čaralica Bibijana.
In tak je bilou že sedem lejt. Vsikši den, vsikši keden, vsikši mejsec, vsikšo leto. Po edni strani nej bilou tou cilou dobra. Zavolo štükanja v Črnom lougi so čalejrge in čaralice že sedem lejt nej nika zazvörčile. Zato so zime bile takše, kak morajo biti, sprtolejt je bilou pravo sprtolejt, leto je bilo ranč takšo, kak mora biti in jesen je davala ranč telko pouva, kak mora davati. V štalaj je biu mir. Pri držinaj ranč tak,
samo v Črnom lougi je vsikši den grmelo od štükanja. Ranč zato se je tistoga louga prijalo ime Črni loug. Lidge so vedli, ka se tam nut neka čüdnoga küja. Neške je cilou pripovejdo, ka je vido pri staroj bükvi sedeti čalejre in kre čarnoga stüdenca čaralice. Zato so se bojali Črnoga louga. In tak so leko tiste črne ženske in črni moški tadale vujali.
Mogouče bi vse vküper trpelo ške sedem krat sedem lejt. Rejsan, leko bi. Dapa, ednoga dneva sta v črni loug prišla čalejr Vodislav in čaralica Zarivana. Tam v Črnom lejsi se je vse obrnoulo. Dapa od toga de več guča drgouč.
Milivoj Roš
Dobro jutro, dekle!
Pomladno jutro. Sončni žarki v stožčastem slapu lijejo skozi okno. Mama se oprezno bliža postelji in šepne svoji zaspani sedmošolki:
»Deset do sedmih. Vstani, Vera! «
»Mami, še pet minut, « se sliši izpod odeje.
Teh pet minut se raztegne, vse dokler ne zazvoni v cerkvenem stolpu. Takrat so mamini koraki precej manj prizanesljivi in glas je zvišan:
»Vera, v šolo moraš! Zamudila boš. Sedem zvoni! « »Ne, mami. Ne morem. Glava me boli, « se oglaša s komaj slišnim glasom.
»A tako? Ta trenutek te je začela boleti glava! « jo rezko zavrne mama in odgrne odejo.
»Ne, že včeraj me je začela, od matematike. Danes pišemo kontrolko. «
»To je še lepše. Saj pravim, takšna mladina... Vsaki odgovornosti se skuša po najkrajši poti izogniti. Če samo pomislim... ko sem jaz hodila v šolo. Hm! Nekateri smo komaj čakali, da pišemo kemijo, fiziko, tudi matematiko. Da se potrudimo, izkažemo, če hočeš, « je pikro naštevala, čeprav je vedela, da ni res.
Zloben nasmešek se je poigral na Verinih ustnicah in dovolj glasno je dejala: »No, mami, potem pa pojdi danes drugo uro v šolo, sedi v drugo klop pri oknu, piši mojo kontrolko in se zopet enkrat izkaži! «
Za trenutek je Vera smuknila pod odejo, prežeta z občutkom zmage. Ko je pokukala proti vratom, so se ta pravkar škripaje zaprla. Morda je ura odštela dve, tri minute, lahko tudi več. Čas je izgubljal svojo vrednost... Nekje znotraj se je trpko oglašalo. Nato je vstala in v treh dolgih korakih dosegla okno. Oči so ujele podobo: mama, njena glava rahlo sklonjena v levo, z upočasnjenim korakom se izgublja za ovinkom. V možganih je opozorilno zakljuvalo in skozi ustnice so privrele besede: »Mami, saj nisem hotela, ne tako, zares ne. Oprosti! Ali saj me ne slišiš. «
Nič več ne razmišlja. Neka neznana moč jo spodbuja, da steče s kopalnico in se naglo umije, krepko zasadi glavnik v goste gladke lase in steče iz hiše.
Zvonec naznani drugo uro. Prva je zamujena. Vzdihi, napeti pogledi in praskanje svinčnikov, še-lest papirja. Verin pogled
splava na okno, kot da so tam neke čudežne rešitve, in se zopet vrne k svojemu listu. Računa in piše, vzdihuje, rdi.
Z lahkotnimi koraki hiti proti domu. Doma brž pospravi razmetano kuhinjo in čaka. Ura vse prepočasi odmerja sekunde in minute. Končno je petnajst čez tri. Mama bi morala priti kot vedno. A zdaj je ni. Pogled, pa vendar! Odrešujoči koraki na stopnišču in škrtanje ključa v kljčavni-ci. Kri močneje zapolje, ko se vrata odpro.
»Dober dan, Vera! « pozdravi mama mirno, kot da današnjega trpkega jutra sploh ni bilo.
Hčerka jo nagradi s pristnim smehljajem, razprostre roke in ji teče naproti, rekoč:
»Mami, bila sem v šoli, pisala kontrolko, dobila zadostno in srečna sem. «
»Jaz tudi, « je mehko odvrnila mama.
Sončni žarki, razliti čez sobo, ki jih prej še opazili nista, so razpršili jutranjo senco, kot da je nikdar sploh ne bi bilo.
Karolina Kolmanič
En lejpi gesenski den so se andovski mlajši, mladina pa njini pajdaši iz Pešte spakivali na traktor. Šli so v gošké pri granici pa so vküppobrali smetke, stere lüstvo tazlüča. Gda so šli nazaj, je na traktori puno žaklov bilau.
Notri pa smetke.
Porabje, 15. novembra 2001
Sarvar: Dan spomina na mrtve	„Pazniki kruti, meščani razumevajoči”
V prostorih sarvarske tovarne sladkorja, spremenjene v taborišče, je bilo med II. svetovno vojno zaprtih 15 tisoč ljudi, od katerih jih je 750 umrlo. Pokopani so na tamkajšnjem pokopališču. Leta 1942 so tudi iz petih prekmurskih vasi odpeljali v Sarvar 589 Slovencev. Umrlo jih je 37.
Za statistiko se skrivajo tragične usode posameznikov, ki se po toliko letih še. spominjajo življenja v taborišču. Tudi letos je prišel prižgat svečo na grob svojega očeta Jože Jelen. Čeprav, tedaj star enajst let, se spominja, da so bili pazniki kruti, meščani pa so poskušali taboriščnikom pomagati, če jim je le uspelo. Enako se spominja tudi Marija Farkaš, takrat stara trinajst let, in dodaja, da je bila najbolj zadovoljna, ko je kje dobila kozarec mleka za brata.
Leta 1972 so na pokopališču postavili spominsko obeležje, na nekdanjem taborišču pa so leta 1995 odkrili spominsko ploščo. K obema pomnikoma, ki opozarjata na II. svetovno vojno, že vrsto let pred dnevom spomina na mrtve položijo vence predstavniki slovenskega veleposlaništva v Budimpešti, slovenskega generalnega konzulata v Monoštru, občine Lendava in tamkajšnje mestne občine. Tako je bilo tudi pred letošnjim praznikom. Za obe obeležji vzorno skrbi mestna občina Sarvar.
eR
Državna samouprava v Somboteli
Državna slovenska samouprava je 3. novembra imela občni zbor v Somboteli. Članica Občnega zbora in predsednica Sombotelske slovenske samouprave Marija Kozar je tápovedala, kakše programe sta samouprava in drüštvo organizirala od 1999. leta. Po djilejši so šli v Skanzen, gde so poglednili razstavo, lejs in ižin plac za slovensko ižo. Iža bo gotova kauli 28. augustuša 2002, Dneva Slovencev na Madžarskem. Té in tam - v Somboteli - bi leko mogauče organizirali državno srečanje Slovencev na Madžarskem.
NIKA ZA SMEJ...
Vse pri cajti
Pištak pa Robi sta velkiva padaša, napona vküp ojdita na bale pa na prireditve. Robi je fejst škrtlavi. Etognauk sta pá v Varaša bila pa sta zadnji bus zamüdila. Pištak je naročo takši pa se pelata domau. Gda sta že skurok v vesi bila, je Pištak naprej vzeo pejnaze za takši. Robi pa kriči od zadaj: »Kama se tak paškiš s pejnazami? Eške smo nej doma. Ka pa ka de eške emo karambol... «
Batriven konj
Kalman je etognauk konja küpüvo. Najšo je ednoga, steri
se ma je vido pa ga vösprobo tü. Gleda ma zobe, malo ga naganja pa ma noge gleda. Po tistom etak pita gazdana: »Človek, konj se mi vidi. Samo bi eške tau rad vedo, če je te konj nej boječi. «
Gazda pa etak pravi: »Ka je te konj boječi? Ta pa nej! Tau edno leto, kak dugo ga že mam, napona sam spi v štali. «
Profesor
Eden Profesor na univerzi vči. Mladim doktorom, naj razmejo od koj je guč, nut da pripelati ednoga betežnika. Gda ovoga na kaulicaj nut potaučijo, Profesor etak guči: »Poglednite toga betežnika! Kusti naus, otečeni obraz, mautne oči... «
Na tau betežnik malo gor sede pa etak pravi profesori: »Gos-
paud profesor, ne mislite, ka ste vi tak lejpi, samo se poglednite... « 
Dekličina
Mala Eržika je samo sedem lejt stara, gda eden den etak pravi materi. »Mama, gda mo velka, te sé s Pištakom oženin!. «
Mati pa: »Jaj, mojo malo dejte! Moraš vedati, ka k zakoni, k ženitvi dva trbej. «
Naša mala Eržika je pa že kreda z odgovorom: »Dobro. Vej pa te se z Lajčinom tü oženim. «
I. Barber
Kostanjevi rogljici (Gostanjovi kifli) Gesztenyés kifli
38 dkg moke, 25 dkg margarine, 2 dl vrnjoga mlejka, malo soli, 1/2 kg gostanjov, 15 dkg cukra, žlico ruma, malo mlejka, vanilijin cuker.
Melo z margarino, z vrnjim mlejkom in malo soli vküpomejsimo. Zvalekamo, pa na 10x10 cm kocke zrejžemo. Gostanje zribamo, cüdejemo cuker, rum, mlejko pa gausto kremo naredimo. Na vsikšo kocko malo dejemo, pa kifline zosüčemo. Gda sé spečejo, posipamo je z vanilijinim cukrom.
Dober tek!
Hilda Čabai
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail. datanet. hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.