ALBIN MLAKAR-
POZABLJENI VOJAK
JANEZ J. ŠVAJNCER
Aktivni oficir, v začetku vojne poročnik in ;
leta 1918 stotnik, Albin Mlakar, je bil najbolj i
znamenit slovenski oficir v avstro-ogrski ar-1
madi v 1. svetovni vojni. Prostor za opise nje- '■.
govih dejanj so našli številni tedanji časopisi |
po vsej monarhiji, seveda tudi doma na Slo- j
venskem. Pri tem ne gre zgolj za to, kar se je ;
pisalo o njem, marveč tudi za dejstvo, daje bil !
verjetno ali pa kar zanesljivo edini oficir slo- i
venskega rodu z obema najvišjima odlikova- \
njema, ki so ju lahko dobili nižji oficirji vi."
svetovni vojni (če upravičeno odmislimo red
Marije Terezije) - saj je bil odlikovan z redom
Leopolda in z zlato oficirsko medaljo za hra-
brost. Če je bil še kateri Slovenec odlikovan s
tema odlikovanjema, tako znamenit kot Mla-
kar gotovo ni bil nobeden. Mlakar je bil tudi
med najbolj znanimi in populariziranimi niž-
jimi oficirji v vsej armadi. Že zaradi tega ni
bilo prav, da smo pogumnega oficirja izbrisali
iz našega spomina, krivica pa je toliko večja,
ker je bil Albin Mlakar tudi eden izmed prvih
oficirjev mlade slovenske vojske novembra
1918, in to celo v prvih dneh, ko so si sloven-
ske kokarde pripeli zares samo narodno naj-
bolj zavedni oficirji. Ne nazadnje pa je Albin
Mlakar jeseni 1944 kljub svojim 54 letom sto-
pil v slovensko partizansko vojsko.
Albin Mlakar seje rodil 25. februarja 1890
v Planini pri Rakeku na Kranjskem. Oče Šte-
fan Mlakar, rojen na Vrhlogi pri Črešnjevcu,
uradnik pri železnici, je bil v tamkajšnjih kra-
jih v službi. Na Rakeku je spoznal Marjeto
Beg, doma iz Gornje Sušice pri Novem mestu.,
50
Stregla je v gostilni, lepo pela, zaljubila sta se
in vzela. V zakonu se jima je rodilo 13 otrok,
9 je ostalo živih. Albin je bil tretji. Zakonca
Mlakar sta se preselila v Ptuj leta 1899, pred
tem je bil Štefan Mlakar postajenačelnik v
Moškanjcih. Bil je skrben gospodar, v Ptuju je
najprej postavil na Vičavi eno hišo in potem
še drugo. Zakonca Mlakar sta vse svoje otroke
dala v šole, dva sta namenila za oficirja. V ka-
detnico sta šla Albin in Aleksander.
Albin Mlakar je končal kadetnico v Krem-
su na Donavi. Praporščak je postal 1. septem-
bra 1909. Leto zatem je bil praporščak v pio-
nirskem bataljonu št. 5, ta je imel štab in na-
domestno stotnijo v Kremsu, izpopolnjevan
pa je bil z območja 2. korpusa (Dunaj). V po-
ročnika je napredoval 1. maja 1912. Takrat je
bil pri saperskem bataljonu št. 14. Ta bataljon
je imel štab v Trientu in nadomestno stotnijo
v Linzu, dopolnjevanje bil z območja 14. kor-
pusa (Innsbruck). Verjetno je s tem bataljo-
nom po začetku vojne leta 1914 tudi odrinil
na rusko bojišče.
Iz časa vojskovanja z Rusi je ohranjen spo-
min na dogodek, ki ga je že potem, ko je po-
stal Albin Mlakar znamenit zaradi svojih dru-
gih dejanj, Slovencem predstavil koledar Mo-
horjeve družbe. Po tem opisu se je Albin Mla-
kar odlikoval že na ruskem bojišču. Napadli
so ga trije kozaki, branil se je z revolverjem in
jih premagal, pri čemer je bil tudi sam ranjen.
Zaradi rane je bil šest mesecev nesposoben za
vojaško službo, toda ko je izbruhnila vojna z
Italijo, se je prostovoljno prijavil za bojišče,
čeprav še ni popolnoma okreval.
V veliki avstro-ogrski ofenzivi so bili do 25.
maja 1916 Italijani pregnani s položajev za-
hodno od Barcarole na Tirolskem. Avstrijci so
zasedli 1230 metrov visoki vrh Monte Cimo-
ne, na poti skozi italijanske položaje pa je bila
zdaj pred njimi močno utrjena italijanska trd-
njava Cassa Ratti. Avstrijsko poveljstvo ni ve-
delo, kaj se tam dogaja. Ves dan ni iz trdnjave
padel noben strel, vendar je bilo na položajih
za pehoto videti obrise postav in glav. Da bi
ugotovil, ali je trdnjava zasedena, se je 26.
maja 1916 proti njej odpravil poročnik Mla-
kar z enim saperskim podoficirjem in sedmi-
mi možmi iz izvidniškega oddelka nekega lov-
skega bataljona.' Začeli so se vzpenjati proti
levemu boku trdnjave. Italijani so jih kmalu
opazili in začeli obstreljevati s šrapneli z
Monte Cegnia, ki leži južno od Arsiera. Zdaj
so morali pohiteti, saj so lahko pričakovali, da
bo sovražnik vsak trenutek sprožil mine in
kamnite fugase. Potrebovali so nekaj minut,
da so prišli do sovražnikovih ovir in skozi nje,
potem pa je bil pred njimi obrambni jarek
okoli trdnjave. Globok je bil štiri in širok pet
metrov. Takrat je začelo po trdnjavi streljati
tudi avstrijsko topništvo. Poročnik Mlakar in
saperski podoficir sta skočila v jarek in se na
drugi strani povzpela na trdnjavo, za njima so
Albin Mlakar po končani kadetnici na obisku pri
domačih v Ptuju.
enko storili tudi lovci. Mlakarje s svojimi na-
glo pohitel po hodnikih utrdbe in preprečil
trem italijanskim saperjem, da niso sprožili že
pripravljenih min. Pri tem je tvegal življenje,
saj bi trdnjava lahko vsak trenutek zletela v
zrak. To dejanje je odmevalo po vsej Avstro-
Ogrski in so o njem pisali vsi pomembnejši
časopisi, tudi slovenski.2
Naslednji uspeh nadporočnika Mlakarja je
bilo miniranje vrha gore Monte Cimone.
Monte Cimone, 1230 metrov, leži na Tirol-
skem nad Arsierom. Med majsko ofenzivo
leta 1916 so njen vrh zvzeli Avstrijci, Italijani
pa so se nanj vrnili po devetumem topniškem
obstreljevanju 23. julija 1916. S tem so dobili
prevladujočo točko nad nižje ležečimi avstrij-
skimi jarki. Dve stotinji pehotnega polka št.
59 sta 31. julija skušali vrh znova zavzeti,
vendar nista uspeli. Poveljstvo je spoznalo, da
ne bo šlo s pehoto in se je zato odločilo za raz-
strelitev vrha. Naloga je bila zaupana nadpo-
ročniku Mlakarju.
Preveč prostora bi terjal natančen popis
vsega, česar se je lotil v zvezi s tem. Spomnil
se je na skoraj neverjetne podrobnosti pri za-
vajanju Italijanov. Njegovi ukrepi kažejo na
veliko domišljijo, preudarnost in na to, da je
dobesedno živel za svojo akcijo. Odločil je, da
bo dal izkopati rov pod vrh hriba iz kaveme,
ki je bila samo 25 metrov od italijanskih ro-
vov. Pot do kaveme je bila Italijanom na.
51
očeh, zato je Mlakar najprej onemogočil itali-
janske opazovalce. Kakšnih sto metrov od ka-
veme je dal postaviti ostrostrelsko mesto, od
koder so ostrostrelci streljali na vsako gibanje
v italijanskih opazovalnicah. Ostrostrelci so
imeli, ko so bili na položaju, izobešeno daleč
vidno rdečo zastavo, ponoči je bila osvetljena.
Tako so se Italijani navadili, da so prenehali z
vsakim Avstrijcem vidnim gibanjem takoj, ko
so videli izobešeno rdečo zastavo. Avstrijski
saperji so naredili zavarovan rov do kaveme,
ob vhodu v kavemo pa postavili varovalni
stolp. Ta seje tudi zares obnesel, ko so skušali
Italijani ob neki priložnosti vhod v kavemo
zavzeti. Mlakar je opravil vse potrebne meri-
tve, določil smer rova in mesto za podzemno
komoro z eksplozivom. Njegovi vojaki so v
kavemo po delih prenesli bencinski agregat z
električnim vrtalnim strojem. V skale so rov
kopali tako, da so na čelu rova najprej izvrtali
okoli 60 do 70 cm globoko luknjo. Napolnili
so jo s štirimi dinamitnimi palicami in aktivi-
rani eksploziv je rov poglobil. Zadnjega avgu-
sta so spoznali, da tudi Italijani delajo rov
proti njim. Zato so naredili še poseben proti-
rov, na katerega naj bi naleteli Italijani. Vanj
so položili 150 kg dinamita, toda Italijani do
tega proti rova niso uspeli priti. Da bi Italijane
zavedli, so ob glavnem robu začeli vrtati še
pomožni rov. Da bi bilo zavajanje še temelji-
tejše, je dal Mlakar utrjevati stolp ob vhodu v
kavemo, kot da ga pripravlja za dolgotrajne
boje. Pod italijanske položaje so uspeli priti 7.
septembra, štiri dni kasneje pa so s prisluško-
valnimi napravami odkrili, da niso daleč od
Italijanov, ki kopljejo proti njim. Mlakar je
dal v smeri italijanskega kopanja izvrtati še
šest metrov rova. Tudi Italijani so spoznali, da
je sovražni rov že zelo blizu, zato so 17. sep-
tembra aktivirali eksploziv, vendar je eksplo-
zija zasula samo tri metre avstrijskega rova.
Mlakarjevim načrtom ni škodila. 23. septem-
bra je bilo vse pripravljeno za miniranje itali-
janskih položajev. V komori pod Italijani je
bilo 4500 kg dinamita, 870 kg diamonala,
1000 kg črnega smodnika in razstrelilne zela-
tine. Ob 5.45 je nadporočnik Mlakar eksplo-
ziv aktiviral. Dve silni eksploziji sta dvignili
vrh gore v zrak in zavili položaje v dim. Več
sto kilogramov težke skale so letele naokoli.
Kjer so bili prej italijanski položaji, je nastal
22 metrov globok krater, njegov premer je bil
okoli 50 metrov. Eksplozija ni uničila vseh
italijanskih položajev, toda njen učinek je bil
tolikšen, da je avstrijska pehota Monte Cimo-
ne lahko spet zavzela. V njenih rokah je ostal
do konca vojne.3
Posledice Mlakarjevega dejanja so bile voja-
ško pomembne, toda s človeškega vidika groz-
ljive. Tistega jutra je prišel na vrh Monte Ci-
mone bataljon italijanskega 219. pehotnega
polka. Eksplozija mu je ubila okoli sto mož,
kakšnih 100 so jih potem izkopali Avstrijci in
rešili, vsega skupaj pa ujeli 12 oficirjev in oko-.
Nadporočnik Albin Mlakar z viteškim križcem reda Leopolda, ki ga je dobil leta 1916 za zavzetje trdnjave
Casa Ratti.
52
li 400 mož. Italijanski bataljon je tega dne iz-
gubil 14 oficirjev in 542 mož, od bataljona sta
ostala smo dva oficirja in 22 vojakov. Italijani
so vrh Monte Cimone skušali takoj povrniti s
protinapadi, toda ti neuspeli napadi so jih sta-
li spet okoli 200 mrtvih in ranjenih. Monte
Cimone so začeli obstreljevati s topovi. Av-
strijci so jim po dveh dneh predlagali ustavi-
tev ognja, da bi izkopali preostale zasute iz-
pod skal in zemlje, toda Italijani so predlog
ocenili kot zvijačo in ga zavrnili.
Podvig z Monte Cimone je Mlakar namera-
val ponoviti leto dni kasneje na slovenskih
tleh. Italijani so držali Vršič v krnskem pogor-
ju (tu ne gre za znani prelaz Vršič). Poveljujo-
či general je za akcijo želel prav nadporočnika
Mlakarja in s tirolskega bojišča so mu ga tudi
poslali. Tudi tu seje Mlakar del lotil temeljito
in z domišljijo. Vrtanje je potekalo podobno
kot na Monte Cimone. Tudi na Vršiču so Ita-
lijani ugotovili, da jih skušajo Avstrijci spod-
kopati, in so tudi sami začeli vrtati rov proti
avstrijskemu rovu. Pri miniranju čela rova so
Mlakarjevi saperji 10. oktobra 1917 prišli do
italijanskega rova. Vsaj v meni znanih opisih
tega dogodka ni nič natančnega, le dejstvo, da
so trije Avstrijci padli in da je Italijanom pre-
prečila napredovanje v rov postavljena stroj-
nica. Resničnost dogajanja globoko pod ze-
mljo je bila gotovo veliko bolj dramatična.
Zaradi bojev je bilo kopanje za nekaj časa pre-
kinjeno, toda 24. oktobra 1917 od devetih zju-
traj je le prišlo do eksplozije, ki Italijanom si-
cer ni naredila posebne škode, pehoti pa je le
omogočila, daje zavzela Vršič. Napadli so vo-
jaki bosensko-hercegovskega polka št. 2, na-
predovali, vendar so bili zaustavljeni na sedlu
pred planino Zaprikraj. V snežnem metežu so
Italijani njihov napad zaustavili, proti večeru
pa so Bosanci komaj vzdržali njihov proti-
napad."^
Za osebno hrabrost na Vršiču je bil nadpo-
ročnik Mlakar odlikovan z zlato medaljo za
hrabrost za oficirje, izjemno redkim odlikova-
njem. A posledica eksplozije, ki ga je »vrgla v
zrak«, kot je zapisano v Mlakarjevem staroju-
goslovanskem vojaškem dokumentu iz leta
1920, je bila huda živčna bolezen.
Med Mlakarjevimi junaštvi je tudi Seconda
Posta, ki pa je manj znano in redko omenjeno
dejanje in tako nisem uspel ugotoviti niti da-
tuma. Na Seconda Posta, severno od Monte
Costona, je nadporočnik Mlakar s svojo sa-
persko patruljo med desetminutnim premo-
rom avstrijskega topništva naglo odstranil 300
do 400 korakov oddaljene sovražne žične ovi-
re in tako omogočil napad pehote. Ta skopi
opis seveda ne pove nič o nevarnosti, ki bi jo
lahko Mlakarju prinesla ena sama granata, ki
bi bila izstreljena po za prekinitev ognja dolo-
čenem času, ne o tem, kaj bi bilo, če bi se ita-
lijanske mrtve straže dovolj hitro zavedle, da
Prizor, kako poročnik Mlakar z enim narednikom in nekaj vojaki zavzema trdnjavo Casa Ratti, je prišel tudi
na uradno barvno razglednico v korist Rdečega križa. Slikar Jung je upodobil najpomembnejše: Mlakarja, ki
teče v neznano, trdnjavo, ki lahko vsak hip odleti v zrak, in eksplozije granat, ki so udarjale po trdnjavi.
53
je sovražnikovo topništvo prenehalo streljati.
Avstro-ogrska propaganda v zvezi z Mla-
karjem v 1. svetovni vojni ni naletela, kolikor
mi je znano, na nasprotovanja. Leta 1932 pa
je prišlo do takrat gotovo precej odmevnega
poskusa izničenja Mlakarjevega podviga v
utrdbi Casa Ratti. V Gradcu je namreč izšla
zgodovina mariborskega 47. pehotnega
polka. 5 Precej izvodov je prišlo tudi v Mari-
bor in druge slovenske kraje na Štajerskem.
Knjigo so kupovali predvsem medvojni pri-
padniki tega polka. Pisec je Mlakarjev podvig
imenoval »nepojasnjeno igro«. Kot je zapisal,
je sporočilo za tisk trdilo, da je utrdbo Casa
Ratti zavzel saperski poročnik Albin Mlakar,
»toda dokazano je, da je prišla poleg poročni-
ka Mlakarja v utrdbo popoldne okoli 4. ure
patrulja pod vodstvom ognjičarja Bojkovske-
ga. Ta je po vrnitvi poročal polkovniku Klie-
mannu iz 47. pehotnega polka, da utrdba ni
bila zasedena in ne poškodovana, imela je
celo nedotaknjeno električno razsvetljavo. Pi-
sec zgodovine je zapisal, »da je taka zasedba
utrdbe Casa Ratti potekala zanesljivo drugače,
kot bi naj baje«. Da bi bila mera polna, je do-
dal še navedbe iz dokumenta, ki ga hrani voj-
ni arhiv na Dunaju. Šlo je za poročilo majorja
Josefa Artnerja, poveljnika 2. bataljona 50.
pehotnega polka. Major Artner je dal svojemu
poročilu naslov Resnica o Casa Ratti. Trdil je,
da je 26. maja 1916 že zjutraj ob 8 uri in 25
minut dobil kot komandant 2. bataljona 50.
pehotnega polka poročilo stotinje na položa-
jih, da se je sovražnik, šlo je za okoli 2 ali 3
stotinje, umaknil iz utrdbe Casa Ratti. Pod
vodstvom nekega enoletnega prostovoljca je
bila poslana patrulja, ki je ob 10.30 dosegla
utrdbo, ne da bi naletela na enega samega Ita-
lijana. Pisec zgodovine 47. pešpolka je svoje
vrstice sklenil: »Take ni bil prvi v utrdbi Casa
Ratti ne separski poročnik Albin Mlakar, niti
patrulja ognjičarja Bojkovskega ...«
Iz zapisanega je predvsem razvidno, da ne
gre za nov poskus oblikovanja podobe o za-
vzetju utrdbe Casa P.atti, pač pa bolj za izni-
čenje deleža poročnika Mlakarja. V bistvu tr-
ditve o obeh patruljah sploh ne izpodbijajo
poročniku Mlakarju pripisanega dejanja.
Tudi če bi bile resnične, bi to pomenilo le, da
poročnik Mlakar ni bil prvi pri trdnjavi in v
njej. Tudi če je kakšna patrulja prišla prej do
trdnjave, ni poskrbela za njeno razminiranje.
Kako to, da je Mlakar prišel v polkovno
zgodovino čisto tujega polka, in to celo v zgo-
dovino mariborsko-nemškega polka, če ga
tako imenujemo nekoliko popreproščeno?
Mogoče je sklepanje, da so se mu nekdanji av-
strijski oficirski tovariši, kot zelo znamenite-
mu in zelo odlikovanemu, hoteh nekoliko
maščevati, ker je kljub svojim odlikovanjem
novembra 1918 obrnil Avstrij hrbet in potem
postal celo aktivni oficir v jugoslovanski voj-
ski. Tako so na primer v zgodovini 5. dragon-
skega polka nadporočniku Lončariču, ki se je
I. novembra 1918 v Mariboru opredelil za
slovensko vojsko in pristopil k Maistru, pripi-
sali, da je po prevratu za svoj žep prodajal
polkovne konje in zato pobegnil v Ljubljano,
kar sploh ni bilo res. Zato je tudi ob trditvah o
poročniku Mlakarju potrebno veliko previd-
nosti.
K podobi o Mlakarjevem vojskovanju v 1.
svetovni vojni je mogoče dodati še nekaj dej-
stev, oziroma sliko zaokrožiti.
Albin Mlakarje v vojni sodeloval od njene-
ga začetka. Najprej je bil na ruskem bojišču,
od februarja 1916 do konca vojne na italijan-
skem. Prvič je bil ranjen septembra 1914 in se
je zdravil do novembra istega leta. Drugič je
bil ranjen septembra 1916, tretjič februarja
1917 in se je zdravil še meseca marca. V vsej
vojni je imel samo trikrat 14 dnevni dopust.
Maja 1916 je bil povišan v nadporočnika, no-
vembra 1916 je bil izredno povišan v rangu za
dve leti in februarja 1917 spet povišan v rangu
za dve leti. Leta 1918 je bil povišan v stotnika.
Zaradi svojih junaških dejanj je bil predlagan
in upravičen do reda Marije Terezije. Če bi
ostal po 1. svetovni vojni v avstrijski državi, bi
ta red verjetno tudi dobil, kot so ga v desetle-
tju po vojni dobili številni drugi kandidati za
to najvišje avstro-ogrsko odlikovanje za zaslu-
ge v vojni. Maja 1916 je bil odlikovan z vite-
škim križcem reda Leopolda, septembra 1916
je bil odlikovan z bronasto medaljo Signum
laudis, oktobra 1916 z oficirskim zaslužnim
križcem 3. stopnje z vojnim okrasjem in meči,
oktobra 1917 z zlato hrabrostno medaljo za
oficirje, julija 1918 s srebrno hrabrostno me-
daljo za oficirje, bil je tudi nosilec Karlovega
križca in ranjenske medalje na traku za tri
rane. Tik pred koncem vojne je bil odlikovan
z redom železne krone 3. st., vendar zaradi
prevrata ukaza in odlikovanja ni dobil.6
Podoba o Mlakarjevi vojaški službi bi bila
nepopolna, če ne bi navedh, da je med vojno
pisal tudi vojaške strokovne članke. Tako je
med drugim napisal članek o konstrukciji mo-
dernega metalca težkih min, študijo o sodo-
bnih utrdbah in študijo o bojni psihi glede na
taktiko obrambe in napada. Napisal je še več
manjših člankov.
Veliko manj kot o Mlakarjevem deležu v 1.
svetovni vojni, je znanega o njegovem življe-
nju po njej.
Po spominih enega izmed borcev za sloven-
sko Celje'' je celjsko slovensko poveljstvo ta-
koj po prevratu zahtevalo od generala Maistra
iz Maribora težko orožje, da bi z njim obvla-
dali uporne vojaške transporte. Na to zahtevo
jim je poslal dve strojnici »znani stotnik Mla-
kar« - kot je bilo dobesedno navedeno. Težko
verjetno, da bi se opomba nanašala na Albi-
novega brata Aleksandra, čeprav je bil tudi ta
oficir.
Po Pirkmajerjevih spominih^ je bil nadpo-
54
ročnik Mlakar novembra 1918 član narodne
obrane v Ptuju. Piše sicer o nadporočniku in
ne o stotniku, toda navedba se glede na dru-
žinski spomin Mlakarjevih gotovo nanaša na
Albina Mlakarja. Po Pirkmajerju se Mlakarju
ravnanje mestnega poveljnika podpolkovnika
Keršeliča ni zdelo dovolj odločno in je zato
nameraval tega poveljnika celo aretirati. Na
Florjanski trg in pred most je ukazal postaviti
strojnico, hotel je izvesti »udar«, ki pa ga je
preprečila intervencija predstavnika ptujskega
narodnega sveta pri generalu Maistru. Maister
je Mlakarja odpoklical iz Ptuja.
Mogoče je sklepati, da je bil stotnik Mlakar
od novembra 1918 v Mariboru, vendar gre
samo za ugibanje. Drži pa, da je Mlakarjeva
živčna bolezen napredovala do te mere, da je
dobil februarja 1919 bolezenski dopust. V voj-
sko se je znova vrnil maja 1919. V že citirani
oceni za leto 1920 je zapisano, daje sodeloval
leta 1919 pri »koroškem podjetju«, kar potr-
juje, daje sodeloval maja 1919 pri veliki ofen-
zivi na Koroškem.
V velikosrbsko kraljevo vojsko je bil sprejet
kot inženirski kapetan II. razreda. Poleti 1919
je bil v Mariboru. Po vojaškem uporu sloven-
skih vojakov 22. julija 1919 v Mariboru in na
Koroškem, je izjavil, da mu je žal, ker upor ni
uspel.9 Kapetan Mlakar je bil dodeljen inže-
nirskemu odseku Dravske divizijske oblasti.
Tam je služboval do oktobra 1920, ko se mu
je bolezen znova poslabšala. Predlagan je bil
za upokojitev. V njegovi službeni oceni za
leto 1920 je bilo zapisano, daje »čudnega ob-
našanja, zelo nervozen in v določenih trenut-
kih neuravnovešen. Je slavoljuben, vztrajen in
samovoljen. Je močno inteligenten in iznajdi-
teljskega duha, toda duševno bolan. Je hraber
in močne iniciative . . . Zaradi duševne priza-
detosti, samovolje in nepoznavanja predpisov
je nagnjen k izpadom ... Zelo je usposobljen
in veliko bere ... Na strokovnem področju se
neprestano izpopolnjuje in se ukvarja z izumi
na področju tehnike. Pravil in predpisov ne
pozna. Ni za vojsko. Priporočila za višji polo-
žaj ne zasluži...«
Teh nekaj vojaško jedrnatih stavkov pove
dovolj brez vsake razlage, čeprav je tudi tu
potrebna previdnost. V novi velikosrbski vo-
jaški organizaciji so takrat številni slovenski
oficirji naleteli na povsem odklonilen odnos
in pripombe na račun nepoznavanja predpi-
sov kažejo, da je bilo nekaj tega tudi v prime-
ru kapetana Mlakarja.
Po odhodu iz vojske in upokojitvi se je Al-
bin Mlakar poročil z Mariborčanko Greto
Modrinjak. Leta 1920 se jima je rodil sin
Aleks-Nikolaj in leta 1921 še sin Ernest. Dru-
žina je stanovala v Modrinjakovem stanova-
nju v Tyrsevi ulici v Mariboru. Kmalu je pri-
šlo do sporov v družini in do sporov z okolico.
Ko bi Albin Mlakar moral pustiti stanovanje,
baje ga je hotela vzeti občina, je segel po puški
in se z njo postavil na stopnišče. Nihče ni mo-
gel iz nadstropja dol in ne gor. Morali so priti
gasilci, da so stanovalce iz tretjega nadstropja
spravili na tla skozi okno po gasilski lestvi.
Odnehala je občina in stanovanje pustila.
Tudi zakonca sta se razšla in razvezala.
Albin Mlakar je živel v Mariboru in potem
v Ptuju od pokojnine, hkrati pa tudi delal. Iz-
deloval je na primer radijske aparate in jih
prodajal. Napredoval je v čin rezervnega ma-
jorja. Sinova sta živela pri materi v Mariboru
in deloma z njim. Mati je bila nemško usmer-
jena. Leta 1941 sta se sinova preselila k stari
materi v Gradec (Graz). Albin Mlakar okupa-
cije ni pozdravil. Po besedah njegove sestre
Eme je o Hitlerju govoril vedno samo slabo.
Ob napadu na Sovjetsko zvezo je dejal, da so
Nemci nori, ker so to storili, in da so s tem
vojno izgubili. K sodelovanju ga je pritegnila
organizacija Todt in je sodeloval pri njenih
delih v ormoškem okraju. Ob raznih priložno-
stih si je pripenjal svoja visoka odlikovanja,
izzival nemške vojake in terjal, da ga pozdra-
vljajo. Oba sinova sta leta 1941 postala pri-
padnika nemške vojske. Za Aleksandra je do-
segel, da je bil poslan v Ptuj in je vojno preži-
vel, mlajši sin in očetov ljubljenec Ernest pa je
bil poslan na vzhodno bojišče. Pri Mogilevu^
mu je odtrgalo obe nogi in je mimoidoče pro- *
sil, naj ga ubijejo. Zaradi sinove smrti je bil
oče zelo prizadet.
Iznenada je, ne da bi komu povedal, sep-
tembra 1944 odšel v partizane. Iz Ptuja se je
odpeljal k svoji sestri dr. Mariji Klemene v
Dol pri Ljubljani, ki je imela zvezo s partiza-
ni.
O Mlakarjevih partizanskih časih je znane-
ga zelo malo. 1 ' Nič določenega ni mogoče za-
pisati, kako in kam je prišel v partizane, drži
pa, da je bil z odredbo Glavnega štaba 11. ok-
tobra 1944 nameščen v pjsami Belokranjske-
ga vojnega področja v Črnomlju. Tehnični
oficir te komande je 16. oktobra sporočil pro-
metno-tehničnemu oddelku Glavnega štaba,
da se je ing. Mlakar oglasil na komandi. Zapo-
slen je bil z idejnim načrtom mostu čez Dobli-
čico v Črnomlju. Tehnično poročilo p tem
projektu ima datum 15. oktober 1944. Čez tri
dni je bil Albin Mlakar poslan k obnavljanju
ceste Petrinja-Stari trg ob Kolpi. O tehjielih
je ohranjeno poročilo, ki gaje napisal v Črno-
mlju 25. oktobra 1944. Iz tega časa je ohranje-
no še poročilo o nosilnosti železo-betonskega
mostu pri Petrinji, Brod ob Kolpi. Na njem je
podpis major ing. Albin Mlakar.
Proti koncu oktobra 1944 je major Mlakar
pisal v prometno tehnični oddelek Glavnega
štaba zaradi primernejše zaposlitve z željo, da
bi pripeljal v partizane svojega sina. Glede
sina so mu odgovorili, da je to sinova zasebna
stvar in da bo že sam našel možnost za vstop v
NOV na domačem terenu. Po delovodniku je
razvidno, da je dobil VII. korpus takrat nalo-
55
go, naj majorja Mlakarja ustrezno zaposli in
mu dodeli kadre v šolanje. V tistem času je
Albin Mlakar izdelal »Mlakarjeve tabele za
mostove«, kot so jih imenovali, in so bile v
splošni uporabi.
V dokumentih prometno-tehnične službe se
sled za majorjem Mlakarjem izgubi sredi no-
vembra 1944. Po načrtih Albina Mlakarja pa
je bil aprila 1945 postavljen most v Brodu na
Kolpi.
Za zdaj ostaja nepojasnjeno, kje je major
Mlakar hodil potem, kaj je počel in kako je
dočakal konec vojne. Če drži družinski spo-
min, je dobil po vojni neko manjše posestvo v
Svečini pri Mariboru. Uradno je v ustrezne li-
stine zapisano le, da je umrl v Mariboru v vo-
jaški bolnišnici 21. julija 1946 in daje bil po-
greb dva dni kasneje v Ptuju. Vpis v maribor-
sko mrliško knjigo je bil opravljen naknadno.
Za konec pa še nekaj ilustrativnih drobcev,
ki so ostali v spominu znancev Albina Mla-
karja. Predvsem je bil čudak in samosvoj.
Opazne so bile posledice vojne. Drugače pa je
bil - po besedah sestre Eme - Albin najbolj
slovensko narodno zaveden v vsej družini, če-
prav so bili vsi narodno zavedni. Kljub temu
pa je bolje pisal in govoril nemško kot sloven-
sko (kar za ptujsko okolje ni nič čudnega).
Imel je smisel za glasbo, sam je igral violino in
čelo. Violino je imel tudi na fronti in je igral,
ko mu je bilo do tega. Bil je družaben, galan-
ten do žensk, rad je plesal, predvsem pa je bil
odličen matematik.
Zelo jezljiv je bil zaradi bolezni iz vojne, po-
sledice pa je čutila družina in okolica. Vzkipel
je že zaradi malenkosti, kar si je zamislil, je
moralo biti po njegovem. Nekoč je svojo se-
stro nagnal s puško in pištolo samo zato, ker
je hotela, da ji vrne izposojeno Cankarjevo
knjigo. Kot se spominja sestra Ema, je Albin
Mlakar umrl zaradi ciroze jeter. Razlog ni bil
alkohol, saj je pil zelo jedko, tudi kadil ni. Že
prej je imel slaboten želodec, v partizanih pa
si je nakopal še bolezen.
OPOMBE
1. Opis predvsem po literaturi iz zbirke Jako-
ba Ciglerja v Mariboru, ki se mu za pomoč pri
nastajanju tega članka iskreno zahvaljujem. — 2.
Več o tem: Avstro-Ogrska, Ruska-Srbska-Italijan-
ska vojna, Ljubljana 1916, založil Anton Turk, str.
62-66; Koledar Mohorjeve družbe 1917, str.
158-159; Koledar Mohorjeve družbe 1918, str.
56-57. — 3. Več o o tem: Sonderbeilage zur Solda-
ten-Zeitung von 5. November 1916, Die Sprengung
des Monte Cimone-Gipfels am 23. September
1916. — 4. O teh dogodkih je manj literature, delno
predstavlja Franc Amejc: Od Dnestra do Piave,
Celovec 1970, str. 78-79. — 5. Ludwig Freiherm
von Vogelsang: Das steirische Infanterieregiment
Nr. 47 im Weltkrieg, Graz 1932, str. 144. — 6. Ta
strnjena podoba Mlakarjevega deleža je povzeta po
službeni Oceni za leto 1920, hrani jo personalna
uprava Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo v
Beogradu. Po tem dokumentu naj bi Mlakar odšel
na italijansko bojišče šele februarja 1916 in ne že
leta 1915, kot je bilo natisnjeno še med vojno. — 7.
Mihael Kamer: Ob prevratu v Celju, zbornik Boj
za Maribor 1918-1919, Maribor 1988, str. 311. —
8. Otmar Pirkmaier: V Ptuju ob preobratu, zbornik
Boj za Maribor 1918-1919, Maribor 1988, str. 407.
— 9. Tako je zapisal v svojih spominih Janko Gač-
nik v besedilu, ki mu je dal naslov: Spomenica o ge-
neralu Maistru. Prepis tipkopisa je pri avtorju.
Gačnik je razmišljal, da je Mlakar obžaloval ne-
uspeh upora zato, ker je »od Avstrije pričakoval vse
drugačna priznanja in napredovanja v vojaški služ-
bi kot od Jugoslavije. Zato je bil sovražno razpolo-
žen tudi proti generalu Maistru«. Ker je v Gačniko-
vi spomenici več navedb, ki so nastale zgolj po ob-
čutku in kot posledica piščevih razmišljanj in pripi-
sovanj brez dejstev, je potrebno tudi to trditev o
Mlakarju vzeti s pridržkom. — 10. Službena Ocena
za leto 1920, personalna uprava Zveznega sekreta-
riata za ljudsko obrambo v Beogradu, fotokopija
pri piscu. — 11. Pri tem se zahvaljujem Srečku Ce-
raqu iz Ljubljane in Valentinu Kovaču iz Ljublja-
ne, ki sta se oglasila po mojem poizvedovanju v
TVl5 in mi pomagala s podatki.
56