Nekaj misli o poučevanju srbohrvaščine. V 15. številki »Učit. Tovariša« je objavil odsek za srbohrvaščino Odgovor Marici II., v katerem nam podaja vodilnemisli, ki so ga vodile pri sestavljanju učnega načrta za pouk srbohrvaščine na naših ljudskih šolah. Ker se zdi, da se bodo tudi učne knjige opirale na ta načrt, se mi zdi umestno. da opozorim na nekatere (po mojem mnenju) nedostatke, ki jih vsebuje ta načrt. V odgovoru čitam doslovno: . . . določuje učni načrt za prvi dve leti pouka le vaje v cirilici in se ozira na ostali jezikovni pouk le toliko, kolikor je potreben za umevanje besedila. Za praktične jezikovne vaje na podlagi učnih knjig, posebno za poglobitev v tolikšno znanje srbohrvaščine, ki je potrebna za umevanje srbske ali hrvatske knjige, se nudi v ostaiih šolskih letih še dovolj prilik. Kakor da bi čital v metodiki za pončevanje nemškega jezika! Po mojem mnenju bi morale biti smernice čisto dragačne. Ta učni načrt bi bil morebiti primeren za poučevanje kakega tujega — neslovanskega jezika. ne pa tako sorodne srbohrvaščine. Vedno poudarjamo. da ne poznamo ne slovenskega, ne hrvatskega, ne srbskega jezika. anipak da je to pravzaprav le en jezik razdeljen v tri narečja. V čem obstoji razlika med temi narečji, ali kai tvori pravzaprav za nas Slovence bistvo srbolirvaščine? V prvi vrsti so to nekatere slovniške oblike, kajti debla našim besedam so po večini ista. K temu pridejo besede. ki imajo drugačno deblo kot v slovenščini in konečno ima srbski del našega naroda še cirilico. Izhajajoč iz teh premis prihajam do zaključka. da je srbohrvaščina naši slovenščini precej slična. Nastane pa za učitelja vprašanje: Na kateri način privedem svoje nčence najlažje do cilja — t. j. do spoznavanja bistva tega narečja? Premišljujoč o tem sem prišel do sledečega zakljnčka, ki se mi zdi edino pravi: Skušal bom najprej, opusčajoč vse nebistvene razlike, pripraviti učence do tega. da bodo na slovenskim sličnih be- sedah opazili in pojmovali najnavadnejše slovniške oblike. ki so iste ali slične našim, pazil bom pri tem, da jim pokažem vse sličnosti, ter jim tako odstranim strah pred težkočami. To bi bil po mojem mnenju smoter za 3. šolsko lelo (t. j. prvo leto pouka). V 4. šolskem letu (drugo leto pouka) bi to poznavanje slovniških oblik poglobil, podal jitn nekaj besednega zaklada, ki ga pozna le srbohrvaščina ter jih tako vsaj deloma ust>osobil, da lahko čitajo z raznmevanjetn razne hrvatske povesti lahke vsebine. V 5. šolskem letu bi pa šele začel vzporedno s poglabljanjem te tvarine tudi s poučevanjem cirilice; tako da bi učenci ob sklepu tega šolskega leta lahko čitali krajše sestavke v cirilici poleg latinice. V 6. šolskem letu pa bi za vajo čital le cirilico ter tudi pisal razne vaje in naloge le v cirilici. Menim, da bi bile te smernice vsaj za sedanji čas najprimernejše. Ne smemo namreč prezreti dejstva, da smo učitelji jio ogromni večini nevešči srbohrvaščine ter da nam tudi letošnji tečaji ne bodo vel;ko pomagali. Računati je treba namreč s potrebo, da se učitelj, ki bo poučeval ta predmet, najprej sarn seznani s tem narečjem. Konečno še eno opazko glede čitanke! Mislim, da bi bilo najbolje, da se izda (že iz ekonomskih ozirov) ena sama čitanka, ki pa naj vsebuje poleg čtiva še kratke slovniške opazke in rečnik. Rad bi opozoril sestavljača take čitanke. da so poetični sestavki za prvo leto pretežki. Upam. da sem s temi vrsticami vsaj deloma pripomogel k primernejši rešitvl VDrašanja. ki sedaj najbolj raziburja podeželno nčiteljstvo.