646
M. Zlobec
MARJA BORŠNIK, IVAN TAVČAR
Prvi del obsežne monografije o Ivanu Tavčarju,* ki jo je napisala znana literarna zgodovinarka dr. Marja Borš-nik, prinaša pregled pisateljevega literarnega ustvarjanja med leti 1863 in 1893 ali treh dob (pet obdobij po šest let), s tem da dvanajstletne otroške dobe (1851—1863) avtorica ne upošteva. Ob Tavčarjevem literarnem ustvarjanju raziskuje literarna zgodovinarka še pisateljevo politično delo, njegovo feljtonistiko in publicistiko, vendar tako, da nenehno preverja pisateljevo življenjsko pot in povezavo s sodobniki in časom, v katerem je živel. Temelj avtoričine raziskovalne metode je pozitivističen, tako da daje monografija ob literarnih interpretacijah vseh Tavčarjevih tekstov tudi vrsto ne-literarnih dognanj, ki so bolj duhovno-zgodovinskega ali kulturno zgodovinskega pomena kot strogo literarnega. Ob tem ne gre zamolčati zelo natančnega pregleda Tavčarjeve bibliografije in iskanja ustvarjalnih pobud v spoznani življenjski poti, v vidnejših biografskih prelomih v pisateljevi življenjski poti. Natančnejše opiranje na Tavčarjevo prvo usodno ljubezen Emilijo Garz z bogatim očimom Fidelisom Terpin-
* Marja Boršnik, Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec I 1863—1893. Založba Obzorja 1974, ob tisočletnici Škofje Loke in njenega upravnega območja, opremil Bro-nislav Fajon, str. 596.
647
Marja Boršnik, Ivan Tavčar
cem in kasnejšim ženinom Johannom Baumgartnerjem ni namenjeno zgolj ugotavljanju do sedaj manj znanih dejstev, marveč dobiva svojo funkcijo v literaturi sami, v oblikovanju literarnih likov, motivov, fabul, s katerimi Tavčar izkorišča in pristaja na mimetično funkcijo literarnih tekstov. Monografija Marje Boršnik implicite in eksplicite pristaja na tako funkcijo literature, saj skoraj ni literarnega lika, za katerega ne bi uspelo zgodovinarki odkriti realno bivajočega modela, iz življenja samega v literaturo prenesene osebnosti, pa naj bo to Emilija, Johann, Fidelis ali kdo drugi. Biografsko-pozitivistična metoda daje kljub možnim pomislekom, ali je za raziskovanje literature ta metoda upravičena ali ne, vrsto tehtnih ugotovitev, novo spoznanih in raziskanih dejstev, ki jim bralec lahko daje manjši pomen, ne more pa jih povsem zanikati. Ob pozitivistično metodo se v monografiji o Ivanu Tavčarju opazneje uvršča interpretacijska metoda, ki raziskuje literaturo kot jezikovno dejstvo, raziskuje stil in jezik tekstov, zgradbo fabule, motivov, poglavij, značaj literarnih likov ipd. Opaznejše je zasledovanje, kako se je spreminjal Tavčarjev življenjski nazor, kakršen se kaže v njegovih literarnih delih, od spoznanj o protislovnosti humanizma do zamenjave Boga z usodo. V nekaterih ugotovitvah Marje Boršnik nam življenjska pot Ivana Tavčarja kaže nekako sorodnost Prešernovi (usodna ljubezen, želja in volja po enakovrenem družbenem položaju z izvoljenko), vendar s to razliko, da se je Tavčar kasneje povzpel na družbeni lestvici, vendar ne več ob Emiliji, ampak Franici Košeninijevi. Zato je po sodbi avtorice vse Tavčarjevo leposlovje prve dobe bolj ali manj namenjeno samo Emiliji, v Tavčarjevi biografiji pa predstavlja iztrganost iz družbe v solipsistično osamljenost.
Opaznejši je v prvem obdobju Tavčarjevega ustvarjanja pregled tujih in domačih literarnih vplivov, od Grabbe-
ja, Heineja in Schillerja do zgodovinarjev Buckleja, Draperja, Gibbona, Sher-ra in domačih ustvarjalcev Jenka, Stritarja in Jurčiča. Pregled prvega obdobja končuje ugotovitev, da je Tavčarjeva ustvarjalnost oblikovno pretežno še nedozorela.
Pregled druge dobe (obdobji 1875 do 1881 in 1881 do 1887) spoznava Tavčarjev odklon od življenjskega pesimizma in schopenhauerjansko-stritarjevske miselnosti. Tavčarjev naivni idealizem prehaja v realno presojo življenja z nastopom poklica odvetniškega pripravnika 1875, v literarnem ustvarjanju pa je njegova novelistika prešla iz obravnave mednarodnega prostora v obravnavo domačega. V drugo dobo Tavčarjevega ustvarjanja spadajo štirje daljši teksti: Ivan Slavelj, Otok in struga, Mrtva srca in Janez Solnce, v svetovnonazorski usmerjenosti močnejši odklon do cerkve, v stilu pa avtobiografska resničnost, prepojena z ustvarjalno fantazijo, aktualizem, ki »kaže tendenco po uravnotežitvi pretirano iz-konstruiranega emocionalnega sveta s preprostejšo vnanjo sodobnostjo (...) V prvi dobi je v leposlovju skoraj docela prevladal njegov notranji obraz, njegov »jaz«, ki se je dal zasledovati od vsebine do stila. V drugi dobi pa se ne kaže tendenca samo po vnanji družbenopolitični uveljavitvi, marveč tudi po povezavi, po ravnovesju vnanjega in notranjega obraza v organično leposlovno enoto.«
V drugi dobi se je v Tavčarjevi biografiji pojavila nova ljubezen, Hermina Pfaffingerjeva, in ga razbremenila cinizma in sarkazma. Posamezni književniki, zlasti Shakespeare, Heine, Schiller, Byron, Colleridge, Lermontov, Stritar ali Grabbe, so mu »pospeševali samo primeren ali pretiran izraz za subjektivno samoizpoved. Kasneje so ga pritegnili Hugojevi Nesrečniki in morda celo Zola, v četrtem obdobju (1881—1887) pa so ga ob urednikovanju vznemirjali politični boji proti »elastikom«, Emi-
648
lijina smrt in Mahničeva kritika Mrtvih src. V sredo obdobja postavlja Marja Boršnik novo in hkrati trajno Tavčarjevo ljubezen — Franico Košeninijevo. Na pisateljev literarni razvoj (Posavče-va češnja, Šarevčeva sliva) vpliva že Gogoljev Plašč, od drugih ruskih književnikov še Puškin, Turgenjev, Nekra-sov, Tolstoj, Dostojevski, Karamzin in še kdo.
Tretjo dobo (peto obdobje 1887 do 1893) uvaja podatek o Tavčarjevi poroki, v literarnem ustvarjanju pa o naraščajoči politično satirični bojevitosti (satira 4000) in povezanost z naravo (V Zali). Z natančno analitično-inter-pretacijsko metodo pregleda avtorica vsa Tavčarjeva dela, ne glede na pomen in vrsto, nekatere na novo odkriva ali vsaj opozarja na možnost Tavčarjevega avtorstva.
Obsežnemu monografskemu delu je Marja Boršnik dodala še tri priloge: Kronološki pregled prve polovice Tavčarjevih leposlovno-prosvetnih spisov (1863—1893), Tavčarjevi in tem sorodni psevdonimi in šifre pri Slovenskem glasniku in Besedniku ter Jezikovne in pravopisne značilnosti Tavčarjevih neznanih in manj znanih del.
Ob prvem delu monografije napoveduje avtorica njen drugi del, ki bo obsegal ustvarjalno obdobje 1893 do 1923, se pravi leta slovenskega naturalizma in moderne, obdobje, v katerem je Tavčar dosegel položaj ljubljanskega župana, v literarnem ustvarjanju pa z Visoško kroniko in Cvetjem v jeseni ponovno opozoril na svojo veliko ustvarjalno moč.