Za poduk in kratek čas. Anton Magdič doktor vsega zdravilstva, bivši zdravnik v Oimoži.  I. Ljutomerske gorice so zavoljo žlahtne kap-  ljice, ktero rodijo, znaue po vseh slovenskib po-  krajinah in še daleč drugod po svetu; ali mnogo  celo izobraženib Slovencev še živi, ki se svojimi očmi nijso gledali teb rajskih bribov. — Kakor  narava rada skrivlje svoj najžlabtnejši zaklad —  zlato in srebo skrito tiči v trdem pečevji, dragi  biseri na dnu globokega morja, — tako ne vidia  Ljutomerskib vinogradov, 6e se ravno morebiti  blizo jib voziš. Južne železuice proga proti Kaniži  pride pri Veliki nedelji in Ormoži na podnožje  Ljutomerskim bribom, pa ker diži globoko v po- dravski dolini, popotnik le nekatere panogc vidcti zamoie. Na popolnočno strau od Ljutomera gori do Radgone leži Mursko polje, ktero nam redi bistre koaje, najžlabtuejšega angleškega pleruena; poprečni Kamenačak, ki je na dolgo od zaboda proti izbodu potegnen, iz Murskega polja pogled v Ljutomerske gorice popolnoma zapira. Od Radgone v Ljutomerski prijazen trg dospevši boš radoveden vprašal: kje so Ljutomerske gorice? Odgovorili ti bodo: za Kamenščakom na južno stran so razpeljaui ti res rajski bribi, nasajeni z žlabtno vinsko  trto, venčani z belimi luanii tu pa tam podobnimi  gradovom, krasnim pristavam, kjer se ob času vesele trgatve nekoliko tednov prav prijazno da stauovati. Med bribi se vije lepa Zarovinska doliua dobro un» dolga; malo više Ormoža prestopi v rodovito raven, ki zvišeua nekoliko inetrov uad deročo Dravo uljudno pozdravlja unkraj bivajoče nam brato in aosedc Hrvatc. Blizo na podnožji Kamenščaka je bil ae pred kakimi 50 leti velik tako zvani žarovinski ribnik — svoj ča« bilo jih je več. — Morebiti so si pri tcb ribnikib iu v starodavnih časib po doliui uabajajočih mužaviHali pri svoji selitvi na Ogerska jezera čeatokrat počivali žrjavi ? in od tod imo Zarovinci ali uicuda bolje Zrjavinci? — Od mladostuib let se spominjam, da so spomladi in jeseni v štcvilnib jatab žrjavi te krajc prelctavali. V sicdini te dolini, iu rekel bi, na sredi Ljuto- merskib goric so Ivanjkovci, prijazna, ne velika ves se saruiini lcpimi zidanimi hrami; iu ta ves je rojstveni kraj našega blagcga Antoua Magdiča.  Ljutomeiske gorice ne rodijo namreč saruo žlabtuo  vinske kapljice, temoč tudi uarodnjakov v obilncui številu uaui daje ta kraj. Vzemimo okolico sanm  jedne male ure, tako seni v stani sem od Stanka Vrazove dobc našteti 12 vrlib sinov mateie Slave. Starosta, Stanko Vraz, pesnik — od tega velikana  bo uienda ,,Slov. Gospodar letos ne kaj povedal.  — Trije Simouiči v jedneiu bramu rojeui, dva brat.-i duhovnika, dekana Jožcfa blaga prsa kiuča od svitlega cesarja pudeljeni zlati križ in njuni stričnik France Simonic, doktor modroslovja, je nastavljen v vseučilišcni knjigarni na Dunaji; 2 brata Petovara: mlajši dr. prava, zdaj odvetnik v Ormoži, starejši brat pa uraduje na Ogerskem. P. Bruno _Jesih, župnik pri sv. Trojici na Goričkem in P. Škender Sovi6, župnik sv. Trojice v Halozab; Jakob Holc, bivši župnik na Vurbergu, Ivan Skubala, profesor bogoslovja in ravnatelj mladenišnice v Mariboru; M. Golob, izvanredno obdarjen mladenič, žalibog ga nam je nemila smrt pokosila kratko pred dokončanimi študijami 1. 1852.; res, lepo število vrlih slovenskih rojakov, na ktere celi okraj sme biti ponosen. — V Ivanjkovcib tekla je zibelka g. Antona Magdiča; — ves je dobre 6etrt ure oddaljena od farne cerkve vseh Svetnikov, kake pol ure od podružnice D. Marije na Jeruzalemu. — Podobo D. M. so pre svoj 6as nemški vitezi, ki imajo kot posestniki Veliko nedeljske grajščini v bližini vinograde, iz Jeruzalema prinesli in od todi: D. M. na Jeruzalemu. Tabolmje med vsemi Ljutomerskinii hribi najviaji in z njegovega vrba zamorea pregledati ves rajski kraj Ljutomerakih goric; pred seboj imaš eno panogo z imenom nCerovec", rajnega Stanko Vraza rojstveni kraj. — Na sedajuem Magdicevem poaestvu v Ivanjkovcih so prebivali svoj čas nS6kiu, v starih listinah ,,Sunčiči" ; zadnji teb posestnikov Stefan Sun6i6 ni imel svojih otrok ter je vzel za svoje Nežo Lovrenčičevo; Ivan Magdi6 iz Zerjavinec je vzel Nežo v zakon in stari Štefan jima je po zimi 1. 1819. izročil svoje posestvo. Zakou je bil z otroki blagoslovljen; imela sta 11 otrok, 3 bčeri in 8 sinov; deklice so rano pomrle; — najstarejši bil je Anton. Pri Svetinjab pastiroval je tistokrat Andrej Polanec — kaplana ni bilo v tisti dobi — ucitelj bil je N. Janžek. Kdor je uplival, da so se duševne moči mladega Autona že zgodaj lepu in ugodno razvijale, je težko trditi, blagi prijatelj ^S.1*, njegov vrstuik in rojak mi svedoči: najbolje je uplival oče sam; kerjedoma pri svojem delu imel otročiče vedno pred seboj, je ž ujimi ponavljal in jim tolmačil, česar so se v šoli učili, — toliko je gotovo: najboljša šola veliko ne opravi, ako starši ne sodelujejo in domačo odgojo zanemarijo. Leta 1832 pelje oee 12 letstarega Antona (roj. 17. Jan. 1820.) po vseh Svetnikib v Maribor v 3. razred. Tretji razred je bil tistokrat pripravnica za gimnazijo ali srednjc šole. Na kmetib sta bila povsod po 2 razreda, v Mariboru in Celji na npodnjem Štajerskem so bili 3 razredi tudi v Ptuji iu Radgoni, pa slednjih učenci so morali prvlje skušnjo prestati v Mariboru ali v Celji, še le potem so zamogli v gimnazijo. Oče so menili, v Mariboru se šole za6nejo tako, kakor doma ob vseb Svetnikih. Nekega popoldne pridejo naravnoč 8Č svojim Tonetom v sobo 3. razrcda in ravnatelja šole in učitelja 3. razreda, Kaspara Wiedcrbofer, trdega gornještajerskega Nemca, lepo po Blovenskem poprosijo, naj blagovolijo fanta v 3. razred sprejeti. Pa kako bo Nemec slovenskega kmeta razumel? Ravnatelj pokliče aolskega pripravnika Slovenca, da mu raztolmači, kaj kmet govori in želi. (Pripravniki so movali poduk v 3. razredu poslusati in se tako v podučevanji vaditi, to je bilo praktično!) Ravnatelj spoznavši kmetovo prošnjo, precej osorno odgovori: ,,Sedaj je že dosti prepozno, šola se je že pred mesec dnevom začela, zakaj nisi prej prišel." Ali oče Ivan se ne dajo tako naglo preplašiti, temoč trdijo, da tega niso vedeli in še enkrat prav gorko ponovijo svojo prošnjo. Zdajci tudi mali Toae povzdigne in skloue svoji subi ročici, svoje tužne o6i obrne v ravnatelja in ta prizor gane moža; nekoliko bolj prijazno zavrne : nfant, sedaj pa pojdi k tabli na skuanjo;" ravnoje bila ura zara.unenje odlocena, in mu začne račun narekovati, pa kaj pomaga? Tone ue razumi nemačine: pripravnik tolmači. Fant takoj račun pravilno na desko zapiše, celo tiho nič govoreč mahoma nalogo izdela; učenci v šoli strmijo in ravnatelj se cudi. Se nekatera vprašanja mu ravnatelj po pripravniku stavi in na vse naš Tone izvrstno odgovarja. Skuanja bila je častno prestana. Ravnatelj spoznavši bogato obdarjenost tega bledega slabotnega fanta mu 7 klopi mesto odkaže, ktero on bitro vesel zasede in tako je bil učenec 3. razreda in oče zadovoljen sobano zapusti. Vbogi Slovenec, ti si res čuden trpin! Polstoletja bo v kratkem preteklo, odkar se je ta prizor vršil v Mariboru in po tolikem prizadevanji najboljsib sinov slo^enske zemlje, po tolikih trudib, borenji, prošnjab ae dendeneanji, če pride slovenski kmet v Maribor, v Ptuj in hoče tani v zadevab svojega otroka z ravnateljeni gimnazije govoriti, to le po tolmači storiti zamore. Kedaj bo prisijalo pred tvoj prag solnce svete pravice? Tretji razied je uaš Ivanjševčar se ve izvrstuo skončal, med 120 součenci bilo jib je 12 odlikovauib in z darili obdarjenib, naš Tone bil je med njiuii ,,peti-'. — Tako je bil sedaj dobro podkovau za gimnazijo, katero je od leta 1834 do leta 1839 v Mariboru obiskoval. (Dalje prihodnjič.) Smešničar 42. Ura jc udbila. Bolnik seže po zdravila ter jib povžije, kolikor mu je bilo pisano za vsako uro. ,,Ali vaui pomagajo kaj zdravilaV" povpraša ga poleg stoječi zdiavnik. „0 kaj še, toži bolnik , še le mnogo bujše bolečine čutim". „1 zakaj je pa veudar uživate ?" vprasa dalje zdiavnik. ,,No, kaj pa hočem zdaj, ko so uže plačane!" odgovori bolnik. nVrtec."