IZGNANI ČAOTUNSKI MISIJONARJI Na strani 196 tega zvezka „Katoliških misijonov“ objavljamo več podrobnosti o dolgotrajnem trpljenju čaotunskih slovenskih misijonarjev mons. Kereca, petih slovenjebistriških šolskih sester in dr. Janeža. Tam sporočamo tudi veselo vest, da sc je mons. Kerecu in sestram trpljenje pod rdečim terorjem končalo, ker so jih izgnali iz rdeče Kitajske v Hong Kong, ki je sicer še kitajska zemlja, a angleška kolonija. Na tem mestu pa moremo po kasneje došlih vesteh sporočiti isto o. mi' sijonskem zdravniku dr. Janežu, ki je tudi že na varnem v Hong Ko,ngu in nam je od tam dne 15. maja pisal pismo, ki srna ga prejeli deset dni kasneje v B. Airesu- Vidimo, da naše molitve za slovenske misijonarje na Kitajskem niso zaman. Celo najhujši primeri, kot je bil ta dr. Janeža, se iztečejo dobro, častitamo misijonarjem k srečni rešitvi iz rdečega , raja“, dasi istočasno z njimi Obžalujemo, da so morali zapustiti ljubljeni jim delokrog. Z združenimi močmi bomo prosili Vsemogočnega, da se čim prej spet vanj povrnejo. Slike izgnanih misijonarjev in misijonark so bile posnete v začetku letošnjega maja v Hong Kongu, razen one dr. Janeža, ki ga je slikala rdeča policija v Kun-mingu en dan pred izgonom. — Zgoraj: mons. Jožef Kerec SDB in misijonski zdravnik dr. Janez Janež. — Spodaj, od leve proti desni: sestra Kerec Jožefa (mons. nečakinja), Kovs Mihaela (voditeljica kitajskih novink), Konstantina Saiiaš (prednica, ki je v internaciji največ trpela), Drofenik Martina in Jerebič Ksaverija- UN ANIVERSAIUO DE HRAN SIGNIFIGADO _ lin este mes de mayo cümple.nse diez nos de la dcsapariciön de dos extra-j'rt**narias figuras en el panorama de .a Acciön Misional entre los eslovenos. ‘a E'edcraciön Misional Eslovena quiere •"«ndir con estas lineas un sincero home-aje de justicia al recuerdo de las ma-«flificas pesfsonas del Dr. LAMBERT ^HRLIch y del PROF. ERNEST TO' a quienes la historia tendra un dia quienes la historia que llevar al lugar destinado a sus l^rsonalidades eminentes. ■ El Dr. Lambert Ehrlich, profesor en a I’acultad de Teologia, sacerdote con *5j?stigios de santo, personaje esclare-'do en ]a lucha por la independencia °ial de Eslovenia, procer de la reta-suardia misional entre los eslovenos, I a^° en una manana de mayo de 1942, ‘‘Ko de celebrar su misa de cada dia, a medio de aua calle centrica de Ljublana (capital de Eslovenia) como mär-.r. del odio comunista. En plena ocupa- ci6n enemiga sobre la Eslovenia, la bala la^afada por la mano comunista cerceno lo 'p*1 ^ es^e Uombre ilustre que todo Ha a*ara r,or su Pueblo y por la glo-a de Dios. Aunque el fatal atenta-pr con.^ra Doctor Lambert Ehrlich evocö una honda consternaciön y una pas, Pfofunda indignacion de todo un an**” °’ ^cnte' sobre todo el mundo del r! “stolado misional esloveno, tuvo el gaH*”0 convencimiento de que el abne-jua° sacerdote. uno de los lideres de la jj ye'?tud Universitaria Eslovena, no fjc r,a de cesar jamäs en su obra magni-daa due ya hasta aquel entonces brin-jlj a tan apreciados frutos, sino que la a continuar desde el cielo. Sj hln duda alguna, la retaguardia mi-Drr? fatölica eslovena puede dar al era • el ilustre titulo de “procer”; mP .Justan,ente el quie.n durante la pri-la ljaks'ran conflagracion mundial iniciara sinni°r orKan'zada del apostolado mi-al entre los eslovenos. term* Ehrlich empezlo con nada y ei>n'l”i° Con muchn! Al principio contaba Pre SO*° a*l;un,,s sacerdotes, quienes ex-la Skran 'el deseo de organizar bien Est°bra' m's',onal entre los eslovenos. Ehrt u8Ö,° deseo basto al Doctor b|c ICa Para alcanzar el fondo del pro-a> Para dedicarse al estudio de los tćpicos misioneros, para entablar rela-ciones con los misioneros eslovenos en las lejanas tierras paganas, para comu-.nicarse con las organizaciones de retaguardia misionera e.n otros paises, e in-teriorizarse de su labor; para anjmar a los jovenes seminaristas eslovenos hab-hindoles frecuentemente sobre la impor-tancia de lucha en pro de la propagacion de la fe; para dar innumerables conferen-cias sobre el mismo tema a los jovenes universitarios y a los intelectuales catö-licos. Apenas finalizada la primera gue-rra, que brindiö a Eslovenia una cierta independencia dentro del sistema estatal yugoslavo, el Dr. Ehrlich logro intro-ducir tambien en el plan de estudios de la Facultad de Teologia de la Universi-dad de Ljubljana, el estudio de la misio-nologia, materia esta sobre la cual die-taba cätedras con fervor apostölico y cientifico al mismo tiempo. Fundo la Oficina Misional e.n Ljubljana, que poco despues se convertiria en el centro de toda la accion misionera en la Yugo-slavia. Organizo las Obras Misionales l’ontificias: “U.nio Cleri”, destinada al clero, y la Obra de la Propagacion de la Fe”, para el laicado catölico. En ocasion del V“ Congreso Catölico Esloveno, ce-lebrado 'e.n 1923, colaboraba en un Sub-comite especial, dedicado a los problemas de las Misiones Catölicas. Alli tambien surgiö la idea de fundar el periödico “Las Misiones Catölicas”, que en el presente ano entrö en su 26^ primavera y del cual, el Dr. Ehrlich desde el primer mo-mento de su aparaeiön era el mäs decÜ-dido colaborador. Son innumerables las publicaciones que escribiö para editarlas luego, hablando todas ellas de un fervor misionero, en forma harto elocuente, como tambien de su profundo conocer de todos los problemas que afectan a la consolidaciön del Reino de Cristo en el universo. Destinado exclusivamente al clero, empiezö a publicar el periödico “Lux Mundi — La Luz del Mundo’ fo-mentando la publicaciön de las 1U>.‘übles obras biogräficas sobre la vida y la ia-bor de los grandes misioneros, entre quienes quentase especialmente a Fe-derico Baraga, Obispo Esloveno entre los indios de America del Norte, de ouya beatificaciön fue luego nuestro märtir el mäs grande de los propulsores. A pe-sar de ser el lider de un niicleo selecto de la juventud universitaria, funcidn que exigia una labor continua, un trabajo sin descanso, no omitid ni una sola opor-tunidad para hablar a los jdvenes uni-versitarios sobre los postulados del mundo misionero y sobre los deberes que el catdlico — en modo especial el inte-lectual — tiene con respecto a la propa-gac'ön de la fe y al engrandecimie.nto de la Iglcsia Catdlica en todos los paises del mundo. Sin exafeerar, puede afirmarse que el Dr. Ehrlich cimehtd las bases del actual interes que los catdlicos eslovenos de-mues ran por la obra misiouera; que tambien gracias al Dr. Ehrlich, el pueblo esloveno did al prese.nte tantos misio-neros y misioneras a la Iglesia Catdlica. El profesor Ernest Tomec, no es tan cer ocido por su fervor misionero, ya que toda su labor visible se demostri. a en la esplendida formacion de la elite entre la Juventud Catdlica Eslovena, de la cual era caudillo espontaneo. Los eslovenos lo conocen como hombre de prin-c pioS' catdlicos, como pedagogo sin com-paracidn, como el hombre que supo en el momento decisivo trazar el camino recto e inconfundible del catolicismo esloveno durante graves dias en visperas de la segunda gran guerra mundial, cuando tambie.n en el cielo esloveno va vislumbrada la amenaza de la estrella roja con la hoz y el martillo. . . Mas que nadie, era el prof. Tomec quein did ja voz de alerta cuando el comunismo internacional, cubierto su rostro satanico con la mäscara del .nacionalismo de la resistencia contra el Invasor germänico e italico, de la liberacidn de democracia, micio su ‘noche de San Hartolome” sobre el pueblo esloveno. Su muerte, acaecida en los Ultimos dias de abril de 1942, sig-nificd e.ntonces una perdida grave para el pueblo esloveno. Mas sus discipulos, los jovenes estudiantes catdlicos, la elite de la Accion Catdlica Eslovena, siguien-do sus altos principios. enfrentaron ya con decisidn al comunismo y desenmas-caraban sus miserables hucstes doquiera apareciesen. No tanto como caudillo de la Joven Vanguardia Catdlica eslovena, conocia la masa al profesor Tomec como un pro-pulsor del apostolado misio.nal entre los estudiantes, e.ntre los centeranes y centf nares de jdvenes intelectuales que des»1' laron durante anos ante su insuperab| direccidn en la Accidn Catdlica. Just1' ciero es, entonces, si hoy, a los diez an"5 de la desaparicidn de tan ilustre c«11 ductor, recondcensele al mismo sus vcr' daderos meritos en cuanto a su entusi»5 mo, su sincera inclinacidn y su empej’1’ en propalar las multiples manifestacij nes de la obra misionera en la retf' guardia catdlica eslovena. El profes0’ Tomec no era un hombre pdblico; ocub1’ časi, llevaba a cabo su obra de educaci®^ y e.nsenannza. y conducia y realiza“ grandes obras de formacion de caracterf' que perduraron ya entonces y toda'-1 siguen perdurando. Al deber del apost°' lado laico de cristianizar el mundo cristianizado siempre agregaba el ins'f. ne deber de čada catdlico, especialme.n' de la inteligencia catdlica, de mostrar s*1 mo interes y de colaborar tambien, en J forma mas eficaz, en la cristianizaci» del mundo no cristiano, de aquellos paisf que todavia no tienen la dicha de posee la civilizacidn cristiana, que todavia ^ conocen la redencidn. En sus cif' culos ide jdvenes cetmbatientes cartol*' cos, que formaba en su cardcter de gr*, conductor, nunca omitid oportunidad guna para hablar y entusiasmar a jdvenes interesandoles por la gran obf misional de la Iglesia. Es iustamen al profesor Tomec a quien debe agrad* cerse si la Acidn Catdlica Esloven ’ siempre con su leal colaboracidn, con merecido di» empeno, ayudaba a la čada d’ ...co vicciente Accidn Misional Esl°f vena. Daba el mismo conferencias soln los problemas pendientes en el mun® misionero, p incitaba a los jdvenes dirl gentcs catdlicos a que con la mayor s riedad y empeno se interiorizasen d las mismas cuestiones, afirmando que j Accidn Catdlica y la Accidn Misio® t estän intimamente ligadas. El fue, d ^ ordeno la publicacidn de los articul«8/ noticias de) misional en todos los n,j meros del famoso semanario “Mi ■n]1* borci” (“Nosotros los luchadores jnv •] nest’) de la Juventud Estudian*, Catdlica Eslovena. De tal modo. . profesor Tomec hizo un aporte val’0^ a la ayuda que los eslovenos damo8 la gigantesca labor misionera del o11 verso catdlico. jj} Al conmemorar el aniversario de ‘tesapariciön de tan ilustres pröceres, la •’ederaciön Misional Eslovena fija su ^'rada serena en el porvenir. . . En lo "dimode su alma fulgura mäs que nunca Una estrella divina: es la convicciän de ‘lup sus dos apöstoles del Reino de Cristo la retaguardia misional prosiguen oesde el mäs allä su labor bienechora. bendiciendo a sus hermanos de la tierra l‘n t“l trabajo empenoso y si.n desmayos. —nj— ♦ * * V gornjem uvodnem članku, obvez-o pisanem v kasteljanščinj, se „Kato-'ski misijani“ in „Slovenska misijonska Je*a“ klanjata spominu dveh velikih ^ °^®nskih katoliških osebnosti, ki sta sak na svojem poprišču dali novega sve-®Ka zagona slovenskemu katolicizmu: LAMBERT EHRLICH JE DVIG-Vi.r SLOVENCE K ORGANIZIRANEMU DELU ZA RAZŠIRJENJE CER-'tVE po SVETU, PROF. ERNEST 1UMEC PA JE DAL SVEŽEGA ZK-^ONa DELU ZA UTRJEN J E CER-^ VE MED NAMI. Svetovno razgledani ■ r‘ Ehrlich je živo čutil potrebo, da se .a to liski narodi vržemo na delo za osvo-.. e.v še nekatoliških bratskih narodov •"■stusu, preden jih osvoji antikrist tnal’ .zato te hotel in skuša] doseči, da di in najprej eden .najbolj katoliških in ro,<*ov — slovenski narod v tem misi-v^dskem jpia storj »vojo dolžnost, še v c: da da svoj vzvišeni vzgled drugim, Prav večjim, pa manj katoliškim naro-li M' Prof. Tomec je .nič manj kot Ehr-S(> • d1'8!'! ‘n čutil katoliško-vesoljno in ia- P včlikega poslantva našega naroda Ušt00 zavedaL a videl je njegovo kato-ki V'> 8P°djedeno in načeto .na vseh je T 'n krajih od nasprotnih sil in se bo * u ’ ^e®’ 8e samega sebe narod ne bi J;arlil Cerkvi zvestega, kamoli da bo K 9er^v' druge narode vodil, ako ne I^toliškjf^ 7 notranjo obnovo lastnih ()r *raho smo v desetletju pred izbruhom oh fe- svet°vne vojne doživljali mnogo Al>rfo,0Če RAZCVITANJE DVOJNEGA Mle..0LATA CERKVE MED NAMI: Eh*r . NSKEGA, ki ga je vodil dr. ki m‘C- in KATOLIŠKOAKCIJSKEGA, PrbL Tomec podpiral tri vogale. DfiifA RILA TA DVA APOSTOLATA deki t DRU.GEMU NASPROTNA; kako 80 je^ jasno, da ni misijonske akci-ler ni živega katolištva, katerega naj množi Katoliška akcija, in prav tako ni živega katolištva, ki je cilj Katoliške akcije, brez misijonske miselnosti in de javnosti, dokler namreč Cerkev ne doseže vrhunca svoje rasti: razširitve po vsem svetu. Zato je povsem naravno,'če smo pri obeh velikih možeh občudovali, kako sta EDEN KO DRUGI STREMELA ZA SODELOVANJEM; prvi, dr. Ehrlich, pri delu za katoliško obnovo naroda, in drugi, prof. Tomec, pri delu za misijone. Vemo, da je dr. Ehrlich zlasti zadnje čase veliko svojega časa posvečal tudi delu za versko življenje in katoliško usmerjanje ter delovanje slovenske akademske mladine. Na drugi strani pa smo občudovali pri profesorju Tomcu njegovo izredno zavzetost za misijonsko akcijo, o kateri je tolikokrat govoril svojim učencem v apostolatu, o kateri je hotel imeti v vsaki številki vodilnega, čeprav le dijaškega tednika „Mi mladi borci“ vsaj nekaj pisanega in za katero je hotel med člani KA vzbuditi čimveč misijonskih poklicev, kar je rad povdarjal. Ta duh vneme za obojni apostolat Cerkve, misijonski in katoliškoakcijski, in duh vzajemnega sodelovanja obeh, je pač najlepša dediščina, ki sta jo pustila oba naša pokojna katoliška velikana nam, svojim učencem in naslednikom. Naj bi ob desetletnici njune smrti slovenski izseljeniški katoliški shod za sedanjost in bodočnost celotnega slovenskega naroda utrdil to dediščino dveh genijev notranje in zunanje akcije slovenskega katolicizma in nam jo dal kot poslanstvo in geslo: NAROD IN SVET KRISTUSU! L. L. C. M. MISIJONSKI J U IH L E J I LETA 1052 Letošnje leto je bogato na spominskih obletnicah misijonskega pomena. Tu jih samo na kratko navedemo, primerno pa jih bomo označili v posebni publikaciji, ki jo izdajo „Katoliški misijoni“ za letošnjo Misijonsko nedeljo. 1. Apostol narodov, sv. Pavel, je leta 52 po Kristusovem rojstvu prvič stopil na evropska tla in je tako pred 1900 leti prvi prižgal luc Kristusovo celini, na kateri je tudi naša domovina. 2. Za Pavlom največji misijonar vseh časov sv. Frančišek Ksa-verij je pred 400 leti, poln neutešenega hrepenenja, ponesti CerkeV tudi na Kitajsko, umrl samoten pred nje vrati, na otoku Sancianu-Cerkev ga je proglasila za nebeškega zavetnika vsega misijonskega dela, zlasti tudi DŠV, katere člani ga v svoji vsakdanji molitvi za pomoč misijonom prosijo... 3. Ta največja, svetovna pomožna misijonska Družba za širjenje vere je bila s pravili ustanovljena pred 130 leti, ko je vodstvo misijonskega dela v Lyonu privzelo misijonsko ustanovo Pavline Jaricot i11 jo v kratkem razširilo ne le po vsej Franciji, ampak po celem svetu-Pred 30 leti je zato papež Pij XI. to pomembno družbo proglasil za uradno papeško družbo in nje sedež prenesel v Rim ter jo podredil Sveti Kongregaciji za širjenje vere. Nje ustanoviteljica Pavlina Jaricot Pa je umrla v sh^hu svetosti pred 90 leti. 4. Ob stran velikega misijonarja sv. Frančiška Ksaverija kot zavetnika vse misijonske akcije Cerkve je pred 25 leti papež Pij XI. V°' stavil Malo Cvetko, sv. Terezijo Deteta Jezusa, ki je želela postati misijonarka, pa je potem misijonarila s svojim trpljenjem in žrtvamt izgorevajoč za misijone v Karmelu v Lisieuxu; sveti oče jo je proglasu za nebeško zaščitnico vseh misijonov. 5. Pred desetimi leti je padel kot žrtev borbe za Kristusovo kraljestvo med nami in po svetu „oče slovenskega misijonstva“ univ. prot-dr. Lambert Ehrlich, katerega spominu se slovenska misijonska akcij0 klanja že v tej številki „Katoliških misijonov“. 6. Pred 100 leti je Misijonska družba sv. Vincencija Pavelskeg3 ustanovila svojo prvo postojanko v Sloveniji pri sv. Jožefu nad Celje11-1, Nje člani, slovenski lazaristi, so med obema svetovnima vojnama bistveno sodelovali pri slovenski misijonski akciji zlasti z MisijoniščeU1 v Grobljah in s „Katoliškimi misijoni“. Jubileji naj večjih misijonskih osebnosti in ustanov naj ne gred.11 mimo nas neizrabljeno; ob njih nam Bog ponuja obilno milost mis1' jonskega poglobljenja v mišljenju in'dejstvovanju. Naj bi zlasti Slovenska misijonska zveza, ki se je v tem jubileL nem letu porodila, in slovenski misijonski list „Katoliški misijoni“-seje tudi letos prenovil, pomagala vsem rojakom na svobodi misijonsK. zaživeti in s tem življenjsko silo slovenskega katolištva Bogu, CerKv in svetu znova dokazati. l L. C. M. M I N K O Š T I - MIŠI J O IN S KI DAN BOLNIKOV Morda ste že opazili, da zaglavje „Misijonsko zaledje“ v našem ls^u začenja napis, ki je okrašen s simboli sredstev, katerih naj se poslužuje vsako misijonsko zaledje pri svojih akcijah v pomoč misijonskemu polju, misijonarjem. Roka, ki stresa denar, pomeni gmotno Pomoč misijonom; roke, sklenjene v molitvi, in rožni venec, to pomeni uiolitveno pomoč misijonom; trnje, iz katerega je spleten spodnji rob Opisne slike, pa znači trpljenje za misijone. . . Trpljenje ima sploh odločilno vlogo pri odrešilnem delu: Kristus Y°spod ni odrešil sveta toKko s svojim naukom in s čudeži, ki jih je R6 • ’ amPak Pred vsem s trpljenjem, z žrtvijo na križu: „Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil... !“ Vrednosti trpljenja za misijone se je živo zavedala Mala Cvetka, Je svoje dušne in telesne stiske s svetim navdušenjem sprejemala ot predragoceno sredstvo za reševanje duš, za pomoč misijonarjem, «inteljem Cerkve. A tudi Cerkev je pokazala, kako ceni trpljenje pri ( ?seganju svojih nadnaravnih ciljev, in sicer prav s tem, da je radi t'Jene trpljenja polne in za duše in misijone darovane žrtve, sv. Terezijo . eteta Jezusa pred 25 leti proglasila za vrhovno zavetnico vsega misi-Jonstva, poleg sv. Frančiška Ksaverija, kakor da bi hotela povdariti zredno veliko in važno vlogo trpljenja pri misijonskem delu kot nujno °Polnilo velikih zunanjih akcij misijonarjev. . ^ «e posebno pa je Cerkev to pomembnost trpljenja naglasila, ko Ju postavila poseben „misijonski dan bolnikov“, proseč vse bolne in utežne ude Kristusovega skrivnostnega telesa, naj vsaj delno darujejo dragoceno trpljenje za misijone, za kar naj bi se ogreli zlasti na ■ukostno nedeljo, ki jo je misijonski papež Pij XI. proglasil za tak •sijonski praznik bolnikov. . Na prve Binkošti po Kristusovem odrešilnem trpljenju na križu Po Njegovem vnebohodu, pred katerim je dal apostolom svojo misi-0Porok°, je Cerkev prvič stopila pred svet in ga začela osvajati a Kristusa. Tedaj je pa tudi začela trpeti za misijone, saj so vsi prvi Postoli-misijonarji z mučeniškim trpljenjem in skoro vsi s trpljenjem 0 smrti pospešili nje širjenje v poganski svet. Naj bi torej tudi sedaj po skoro 2000 letih Sveti Duh na Binkošti i'i iJpo'n.Jeva' srca svojih vernih“ bolnikov in vžigal v njih „ogenj svoje Ju bežni“, da se bodo z veseljem oklenili svojega križa-trpi j en ja in ga na’-'k3^ za širjenje Cerkve, za misijone. Tako bo Sveti Duh tudi po ciik- kulHikih — misijonskih apostolih-žrtvenikih dosegal svoj veliki stusa. »prenavljal in prenovil obličje zemlje“, sveta, osvojenega za Kri- Pr'H ^lovensk* bolniki po vsem svetu! Vabljeni ste tudi Vi, da se k ruzite svetovni armadi vernih bolnikov in v združenju s Trpinom tv,.1®.Usom darujete na Binkošti svoje trpljenje za rešenje sveta, za S1)on naj samo naša katoliška vera ne bo taka? Ali katoličani nismo prepričani, da je samo naša vera prava? Ali ne verujemo, da se brez vere ni mogoče zveličati; ne zvehcati se pa se pravi pogubiti se za večno. Ali ni v nas prav nič človeškega sočutja, da moremo mirno gledati drvenje nekrščenih ljudi v pogubljenje? Ali ne čutite, da se s tem rogamo Kristusu na križu ? Zapoved . v» .fKo^no poznamo Kristusovo naročilo: „Pojdite in učite vse narode; Mrscujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal" (Mt 28, 19-20). „Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, U0 pogubljen" (Mk 16, 16). Sv. Pavel dostavlja: o Pa naj verujejo v tistega, o komer niso nič slišali? In kako naj slišijo brež oz nnjeva ca . (Rim 10, 14). Ali jemljemo to Kristusovo naročilo za res? Ali s8 kdaj ob lijem zamislimo? Ali nas kdaj pretrese? .. V®' katoličani moramo delati za misijone. Vsi smo pri tem delu potrebni. ligentnrijudjeP°trebni m ^ m inteligentni ljudje. Tudi slovenski mladi in inte' ZLASTI MLADINA IN IZOBBRAŽENSTVO zovat^KH^181^"8110 Mdelr je Potreben idealizem. Tega pač ni potrebno doka- ČWk če ie re^ ^ «e razume, čemu misijonsko delo. Tak človek, ce je religiozen, pac skusa reševati svojo dušo, reševanje drugih pa mU ne pride na misel. Manjka mu krščanskega poleta. Je kakor ptica s pristriženi#1' peruti. Če se tudi kdaj poskusi dvigniti, se ne more. Idealizma je treba! K idealizmu pa so bolj nagnjeni mladi kot stari. Mlade prej navdušiš ko' starejše. Mladi imajo manj pomislekov kot stari. Prej so voljni sprejeti naSe žrtve kot starejši ljudje. Zato ni čuda, da si vsa pomembna gibanja skušal0 pridobiti tudi in zlasti mladino. Mladino je treba osvojiti, pridobiti za stvaf' jo navdušiti in poslaiti v boj. Gre zlasti za delavsko in inteligenčno mladin0' Vsako pomembno gibanje tako dela. Ali misijonsko gibanje ni pomembno. Ko° bi to trdil! Ali je sploh katero pomembnejše? Zato mora misijonsko gibanj6 zajeti mladino in inteligenco. Širokega razgleda tudi! Za misijonsko delo se zahteva neka razgledanost po svetu. Zlasti dane6’ ko je to delo prešlo že svojo naivno romantično stopnjo in postalo realno P° znanstvenih metodah opravljano delovanje. Danes se misijonsko delo v zaledj“ na primer ne more zadovoljiti s pobiranjem „milih darov za zamorčke in Kitajčke Danes se zahteva resen študij geografskih, etniških in historičnih razmer. P°' trebno je poznati politično zgodovino narodov, pri katerih naj se opravlja mis1' jonsko delo. To znanje se ne zahteva le od misijonarjev v misijonih samih, mat' več tudi od misijonskih sodelavcev v zaledju. Pravega smisla za moderno m'sl* jonsko delo ne more biti brez razgledanosti po svetu. Takšno razgledanost pa si i*0' braženi ljudje laže pridobe kot neizobraženi. Zato je razumljivo, zakaj misijonsk delo računa zlasti z izobraženci. Nikogar seveda ne odbija. Vsak ima mesto misijonskem gibanju. Toda brez izobražencev se misijonsko delo ne more dosti uspešno opravljati. Akcijsko znanje nepogrešljivo! Delo za misijone zahteva od misijonskih delavcev iniciativnosti in iznajd' Ijivosti. Tu se ne more vse delo opravljati po enem kopitu, vse po starih šega in navadah. Treba se je znati prilagoditi, če je treba, se morajo potrebna sreo' stva izkopati iz tal. Potrebno je zamišljati nove metode. Razmere se vsak da spreminjajo. Treba jih je sproti preučevati. Če te iznenadijo, ne smeš sta1 pred njimi prekrižanih rok, češ, nič se ne da narediti. Vse se je drugače zasuka'0^ k?t sem mislil. Marveč je treba zavihati rokave, živahno se spustiti v boj z n® všečnimi razmerami in jih skušati obvladati ali vsaj izbiti iz njih, kar se najvt’ da. Zato pa je potreben prožen duh. Takšnega pa ima mladina, zlasti inteligenžn9’ Prav tako organizatorno znanje Moderno misijonsko delo se ne more uspešno opravljati brez organizatorne^ znanja. To delo namreč^ ni preprosto, ampak silno komplicirano. Treba ga .1 organmrati. Kdor pa hoče uspešno organizirati, mora imeti organizatorno znani.j Veliko plemenitih podvigov je že propadlo, ker ni bilo prave organizacije. T*i. veliko misijonskih podvigov. V 19. stoletju se je začelo pri Slovencih silno zl vahno misijonsko delovanje. Slovenski misijonarji so odhajali v Ameriko in Afr>k°’ za Baragom in Knobleharjem. Misijonska misel je zajela široke slovenske P'aS,^ Vse je kazalo, da bo postala Slovenija dežela, ki bi glede misijonstva mof?1. tekmovati z Belgijo in Holandsko. Toda to misijonsko navdušenje ni našlo orga'1": zacije, bilo je plod navdušenih poedincev, ki so duše s svojimi zgledi in beseda'1' zamajali. Zato se je navdušenje poleglo in ugasnilo. Po prvi svetovni vojni J, bilo treba znova začeti. Kako bi bilo vse drugače, če bi bili začeli s pravilno org9 nizacijo ze sredi preteklega stoletja. Veliko misijonskih virov, ki so tekli vs?n na svojo stran in se porazgubili, bi se bilo zlilo v mogočno slovensko misijons* reko, ki bi bila zavzela široko strugo. Če kdaj, je treba danes znati organizirati misijonsko delo. Zato pa „ potrebna pri delu inteligenca. Vodstveno in izvršujočo delo, umsko in roC?0 se morajo družiti, če hočemo dosegati primerne uspehe. Mladina in inteligenca moreta danes vstopiti v vrste misijonskih delavcev Se iz naslednjih razlogov. TREBA JE DELATI SODOBNIM RAZMERAM IN POTREBAM PRIMERNO! Odločilna ura! , . Misijonsko delo Cerkve je stopilo v odločilno fazo. Misijonski strokovnjaki, kl Poznajo azijske misijone, so si na jesnem, da se je začel biti odločilen boj za Paci milijardo azijskih prebivalcev, Indijcev, Japoncev in Kitajcev. Gre za to, ali b°do ti postali katoličani ali ne. Boj se bo odločil v naši in v par prihodnjih ge-neracijah. Ali se zavedamo, v kako velikem času živimo? Zdi se, da ne. Velik Cas pa zahteva velikih ljudi. Tudi od mene in tebe, od vsakogar izmed nas je opisno, kako bo končal velikanski boj med krščanstvom in brezboštvom, ki si *kušata osvojiti sto milijone Azijcev. Ali bomo stali vpričo tega velikanskega ^°jai ki bo odločil večno usodo sto in sto milijonom ljudi, prekrižanih rok? Ali °?mo zmigovali z rameni, češ kaj me briga? Komunisti delajo z vsemi silami. pa mi? Mladina in inteligenca, ki včasih ne vesta, kam bi s svojimi močmi, v vrste misijonskih delavcev vstopita! Tu bosta našli dela dovolj! Izpolnili bosta Svojo bistveno krščansko dolžnost. Če je v vama vsaj iskra krščanskega idealizma, ne preslišita udarca ure, ki je za krščanstvo azijskih narodov odločilna. Nov značaj misijonskega dela . _ Katoliško misijonstvo je imelo svoje romantične čase. Posamezni veliki "''sijonarji so opravljali misijonsko delo vsak zase; vsak po svoji metodi. Kot PravljjCa se berejo danes poročila o njihovih potovanjih iz dežele v deželo, o r'Jmovih doživljajih, trpljenju, pomanjkanju. Mislite le na sv. Frančiška Ksa-ei'ija! Današnje misijonstvo je drugačno. Dosti bolj je podobno rednemu dušnemu Pastirstvu, kot se vrši med nami. Tako misijonsko delo pa zahteva sodelavcev, razde-,’tev dela, sistematično delovanje, zamišljanje novih metod in podobno. Za tako sode-avanje pa sta potrebni inteligenca in mladina. Vrši se v misijonskem zaledju, anes si lahko odličen misijonski sodelavec, čeprav ne odideš v misijonsko ozemlje. • Živimo v dobi znanosti in tehnike. Tudi v svetu duhovne kulture moremo moramo uporabljati rezultate izkustvenih ved. Popravljanje metod, poenostav-j)anje delovanja, delitev dela in podobno moramo uporabljati tudi pri misijonskem em. Zato pa je potrebno mnogo mladih in inteligentnih glav. Štiri nujnosti sodobnega vojevanja _ Ne hodimo se v organizacijah zaman učit k ustroju modernih vojska. Kaj toačuje moderno vojsko? Vsaj štiri stvari. Prvič tehnično izvežba.ne čete. Ved-° ..vea je specializiranih čet. Poslati v boj neizvežbanega vojaka, pomeni po- slati j - ga v smrt. Potrebno je torej znanje, čim dalje večje. — Druga stvar je mo-orr”? orožje. Vojska brez sodobnega orožja ni vredna nič. Vemo tudi, kako se 02je hitro spreminja. V nekaterih vejah zastari že po par letih. Tretja stvar je , Kanizacija zaledja. Moderni vojak ne zmore sam svoje naloge v vojni. Potre-aJe sodelavcev v zaledju. Za enega vojaka na fronti je v zadnji vojski izdelovalo , ožje in municijo vsaj deset delavcev. Fronta in zaledje sta torej skupno bila j. ; Četrta stvar, ki je potrebna, pa so sodobne metode. Vojska se ne sme 2 v*lati po onih iz Napoleonovih časov; tudi metode iz prve svetovne vojne so že bj.. arele. Tudi v razdobjih druge svetovne vojne so se spreminjale. Metode morajo 1 sodobne. Taka sta moderna vojska in vojna. Veljajo tudi za misijonsko delo Kaj je misijonstvo drugega kqt vojska in vojna za Kristusovo kraljestvo. ju.sVor,arji in njihovi sodelavci so vojska. Njihovo opravilo pa je vojevanje. Bo-Vo'1° ^°j za osvojitev sveta Kristusu. Tiste štiri stvari, ki se zahtevajo za zemeljske ban' *.n nJ'bove vojne, se zahtevajo tudi za to duhovno vojsko in njeno vojno. Izvež-teh*1 m*ls'jonarji, moderna sredstva, sodelavci v zaledju in moderne metode. Brez na s?'var' n> uspešnega misijonskega dela v modernem času. Poudarek je zlasti ^•sijonskih sodelavcih v zaledju. Brez njih dela ne zmorejo misijonarji veliko. Usahneta jim moralna in gmotna podpora. Zmanjkajo jim sredstva, čim hujš» je vojna, tem močnejše zaledje potrebuje. Misijonska vojna je stopila v odločiln® obdobje. Zato ji je treba močnega zaledja. V njem pa mladine in inteligence. ODGOVORI NA UGOVORE Toda čemu vse to govorjenje. Saj ne velja za nas Slovence, za našo mladin» in inteligenco. Zakaj pa ne bi veljalo, prosim? Ali nismo katoličani? Ali je katef' izmed gornjih razlogov tak, da bi se ne tikal Slovencev? Zakaj bi bili mi izvzeti- Tudi izsetjenci moramo delati za misijone! Imamo druge potrebe v izseljenstvu. Seveda jih imamo. Ali mislite, da j'*! 'drugi narodi nimajo? Če imamo druge potrebe, nismo zaradi tega oproščen1 misijonske dolžnosti. Treba je eno storiti in drugo ne opustiti. Ali drugače P°' vedano: treba je oboje storiti. Misijonsko delo, če ga pravilno opravljamo, nas ne bo prav nič ovira'0 pri drugem delu. Seveda je treba dogovora z drugimi organizacijami; pametnegj* dogovora. Misijonsko delo nam bo koristilo tudi pri drugem delu. Ali veste, zakaj • Zato, ker dviga v nas idealizem. Ali veste, zakaj pada naše delo v idealnih orga' nizacijah, zakaj imamo vsak dan manj časa zanje? Zato ker gine naš idealizein' loteva pa se nas materializem. Njemu zapadamo. Denar, lot, hiša, podjetje, boljš® služba, to postajajo naši vzori. Zato ni več časa ne za prosveto, ne za apostolsk6 organizacije, ne za misijonsko delo. Nobene skrivnosti vam ne razodenem, če val11 napovem, da bo zaradi tega vsak dan manj časa. Udobnost življenja bo postaja'® vsak dan večji problem. Apetit raste z jedjo. Letos si še zadovoljen s tem, drug0 leto boš hotel imeti dvakrat toliko. Zdelo se ti bo samo ob sebi umevno. Tako je' Edina rešitev pred potapljanjem v materializem je dviganje duha k idealizmu-Tudi če se ne zahtevajo žrtve, se moraš posvečati tudi idealnemu delu, drugače s® boš izgubil. Misijonsko delo pa zelo dviga v človeku duha. Toda še važnejši nagib imamo, da se lotimo misijonskega dela: Spolni'1 bomo z njim božjo zapoved, ki nam nalaga, da moramo skrbeti .tudi za zveličanj6 drugih ljudi. Bog to od nas zahteva. Veliko zmoremo! Še en ugovor slišim. Kaj pa mi zmoremo? Saj je vse to misijonsko delovanj6 le igračkanje. Veliki narodi naj sodelujejo, kaj bomo mi, ubogi izseljenci. Tufn ta ugovor ne drži. če primerjamo sebe z ljudmi iz večjih narodov, sredi kater"1 živimo, moremo mirne duše reči, da zmoremo vsaj toliko kot oni, navadno P® veliko več. Ali ne vidite, da so oni še bolj v materializmu kot mi. Materializen1 pa je smrt za idealne duhovne polete. Naše misijonsko sodelovanje, čeprav skrottin0’ ni igračkanje, ali vsaj ni, da bi moralo biti. Na svojem življenjskem odseku morem0 napraviti veliko. Saj pri tem delu ne odločajo samo gmotne zmožnosti, marv«6 pred vsem idealne kvalitete duha. Te pa niso predpravica bogatih. Toliko zmorem0 na misijonskem polju kot drugi ali pa še več, zato se ne moremo izgovarja^1’ da bi bilo naše delo odveč. Potrebe so silno velike. Za izredno važno stvar gre. Bije odločilna ur®’ Zato ne držimo rok križem! Spolnjujmo tudi svojo misijonsko dolžnost. Slovensk mladina in inteligenca naj se ponudita za misijonsko delo. . Seveda ne sme ostati le pri misijonskem govorjenju, temveč moramo prm^ k misjonskemu delu. Študirati moramo misijonske probleme. Resno in sistem®! tično. Živo se moramo zanimati za misijone, njih delo, težave in uspehe. PostaL morajo naša stvar. V svoji okolici moramo širiti poznavanje misijonov. Pridobiva1 moramo druge, da bodo začeli spoznavati in ljubiti misijone. Pri svojih molitv® dostavljajmo očenaš za misijone; zakaj brez blagoslova od zgoraj ne more uspe' vati misijonsko delo. Pa tudi odprtih rok bodimo za misijonske potrebe. Nič na1? zaradi tega ne bo primanjkovalo, zakaj Bog se v velikodušnosti ne da prekosi*' Obilo bo vse poplačal. DR. ALOJZIJ ODAR OČETOVA BESEDA MISIJONSKA OKROŽNICA PIJA XII. „EVANGELII PRAECONES“ Prevedel in razlago napisal Karel Wolbang C. M. — Nadaljevanje* 2. KRVAVEČA CERKEV V BORBI Z BREZBOŽNIM GOL1JATOM Ta zveličavni razvoj misijonskega apostolata pa ni terjal samo toliko in jako velikih naporov sejalcev božje besede, marveč tudi mnogo velikodušno pre-[>te mučeniške krvi. V teh letih namreč niso izostala med nekaterimi narodi najbolj krvava preganjanja, ki so besnela zoper porajajočo se Cerkev; pa tudi v naših dneh 's?v na daljnjem Vzhodu nekatere pokrajine, ki jih iz tega razloga .namaka muče-niska kri. Izvedeli smo v resnici, da so bili številni kristjani, vprav ker so bili in so še vedno močno povezani s svojo vero, kot tudi misijo|nske sestre, misijonarji, domači duhovniki in celo nekateri škofje, pregnani iz svojega misijonskega delokroga ter oropani svojega imetja, in sedaj bodisi kot izgnanci hirajo v pomanj-kanju, bodisi jih zadržujejo v vezeh, ječah, prisilnih taboriščih, ali pa so bili medtem nasilno umorjeni. v Kadar mislimo na trpljenje, bolečine, smrt teh preljubih sinov, tare Našo oso najgloblja žalost; in ne spremljamo jih samo z očetovsko ljubeznijo, marveč Se jjh spominjamo tudi s spoštljivim občudovanjem, ker dobro vemo, da njihov Vzvišen misijonski poklic vodi včasih k mučeniški čaStj. Jezus Kristus, prvi joučenec je dejal: „Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas“;10 na svetu “oste imeli stisko; ali zaupajte, jaz sem svet premagal“;11 „če pšenično zrno ne Pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, otartodi gfbilo sadu“.12 Oznanjevalci in propagatorji krščanske resnice in kreposti, ki daleč od svoje domovine pri izpolnjevanju svojega vzvišenega poslanstva najdejo smrt, so seme, iz katerega bodo ob svojem času po bdžji volji vzbrsteli najobilnejši sadovi, -ato je sv. Ravel dejal: „Ponašamo se z nadlogami“;13 in sv. Ciprijan, škof in ■dučenec, je vzpodbujal in tolažil kristjane svojih časov s temi besedami: „Go-apod je hotel, da bi se mi ob preganjanjih veselili in radovali, zakaj med preganjanjem se podeljujejo venci vere, tedaj se preizkušajo vojščaki božji, tedaj Sc mučencem odpirajo nebesa, /ares ,nismo postali krščanski borci, da bi mislili kamo na mir in odklanjali borbo, odkar je v isti vojski prvi stopal Gospod, yc,telj ponižnosti, strpnosti in trpljenja, da bi prvi izvrševat kar je delati učil, ,n da bi najprej sam za nas trpel, kar vzpodbuja tidpeti“.14 Oni sejalci evangelija, ki se danes trudijo v oddaljenih delih sveta, raz-■lajo dejavnost, ki je slična oni prvi Cerkvi. Kajti kristjani, ki so skupno s Prvakom apostolov Petrom in Pavlom, prinesli evangeljsko resnico v trdnjavo rimskega cesarstva, so se .nahajali v Rimu skoraj v istih okoliščinah. Kdor koli razmišlja, kako v tistem času Cerkev, ko je nastajala, ni bila deležna nobene 'joveške opore, marveč izpostavljena stiskam, težavam, preganjanjem, se ne more ubraniti čustva globokega občudovanja, ko zre neoboroženo krdelo kristja-ov zmagovito izhajati iz borbe z največjo velesilo, ki je morda kdaj obstojala a svetu. Kar pa se je zgodilo takrat, se bo brez dvoma še večkrat ponovilo, akor je namreč David, ki je bolj zaupal v božjo pomoč kot v svojo pračo, pre-agal velikana Golijata, zavarovanega z železnim oklepom, tako ono božjo družbo, ^1 J« je ustanovil Kristus, ne bo mogla nikdar premagati nobena zemeljska oblast; vedripi duhom bo marveč prestala vse napade. Čeprav dobro vemo, da vse to .ZviJ‘a_ iz nezmotljivih božjih obljub, se ne moremo vzdržati, da ne bi izrazili v»ležnosti Našega duha vsem, ki so izpričali svojo neustrašno in nepremagljivo ero y Kristusa in Cerkev, steber in temelj resnice,15 in jih obenem vzpodbudili, __^aaj vedno z i^to vtrajnostjo začeto pat nadaljujejo. 11 jem Pričujoče poglavje s komentarjem spada pred poglavje, objavljeno v prejš-zvezku. Zelo pogosto dobivamo o tej nezmagljivi veri Ln hrabrem junaštvu tol&' žilna poročila, ki Nas napolnjujejo z veliko tolažbo. In čeprav ni primanjkoval» poizkusov ločiti sinove sv. katoliške Cerkve od edinosti z Rimom, namreč od te Svete stolice, kot da bi bilo to zahteva ljubezni in zvestobe do .naroda; so vendar mogli in morajo oni po pravici in zasluženo odgovoriti, da glede domovinske ljubezni niso nič manj kot kateri koli drug državljan; želijo pa z vso iskre-.nostjo, da bi mogli uživati pravično svobodo. 10 Jan 15. 20. — 11 Jan 16, 3S. — 12 Jan 12, 24—25. — 13 Rimlj 5. 3. — 14 S». Ciprija». Pismo LV1; ML; IV. 351 A. — 15 Pr. 1 Tim 3. MODERNO MUČENIŠTVO Odkar je Kristus krvavi pot potil in razpet na križ odprl svoje presveto Srce za odrešenje človeškega rodu, je njegova nevesta sveta Cerkev, edina in nezmotljiva varuhinja Odrešenikovega božjega nauka, delilka vseh za zveličanje potrebnih milosti in izvrševalka Jezusove božje oporoke, izpöstavljena vedno novemu preganjanju. Od jeruzalemske Kalvarije, preko rimskih 200 km dolgih Ka-listovih katabomb z neštetimi mučeniški-mi grobovi papežev, duhovnikov in vernikov, mimo žrtev turških in saracenskih vpadov, do nepreglednih množic, darova- nih po letu 1917 na nenasitni žrtvenik rdečega malika, se vleče nepretrgana vrsta krščanskih mučencev, najbolj prepričevalnih glasnikov resničnosti božjega nauka. A medtem, ko se je Neron zadovoljil s tem, da je kristjane spreminjal v žive baklje, ini razni rimski cesarji, da so jih metali za zabavo zverem v žrela> so si preganjalci Cerkve v 20. stoletju zastavili nalogo; svetovno organizirati brezbožno propagando, sistematično uporabiti vsa dostopna sredstva za njen uspeh in s tem strahovitim mednarodnhn strojem prevzgojiti sodobno mladino, ki naj bi izvedla s pomočjo svetovne revolucije uničenje Cerkve. Tako stojimo da- "es Pred povsem novim dejstvom. Med-tem ko so bila v preteklosti preg-anjanja Vec ali manj omejena na gotovo deželo 'P so trajala omejen čas, se je znašla aanes Cerkev po vsem svetu pred enot-niIr>, odlično organiziranim in fanatičnim Preganjalcem, ki s svojim laži-propa-gandnim strojem vceplja vsak dan glob-Ue v duše trpečih in obubožanih človeških Množic sovraštvo do vsega božjega. Zlo Je torej splošno in grozi okužiti ves svet: Katoliške dežele in misijonska ozemlja. Med 400 milijoni katoličanov, jih ječi aanes 67 milijonov pod komunistično strahovlado. Med temi skoraj ves slo-venski narod, ki je najbrže eden najmanjših na svetu, izkrvavljeni Litvanci, “oljaki in ogromna Kitajska, ki kot naj-yečja država sveta druži nad 470 milijonov^ prebivalcev. Skupno je bilo doslej | državah, zasedenih po komunistih, 11.000 duhovnikov žrtev preganjanja. Med 130 škofijami jih je v teh državah *6 64 brez škofa. Na Kitajskem je od 146 škofijskih vikarijatov 21 brez škofa, Pa Koreji pa 4 od osmih. Manjkajoče škofe s0 bodisi ubili, odvlekli v pregnanko ali zaprli, mnogokrat pa tudi ni dno mogoče dobiti naslednika. Od leta 1048 so rdeči povzročili odhod 3730 ino-Zemskih misijonarjev iz Kitajske, od tega Približno polovico duhovnikov. V Ru-S1ji> Litvi, Romuniji in Severni Koreji so zaprli ali izgnali dejansko vse škofe, •PPd katerimi so v zaporu nekateri po-JPrli. Med begunci, ki so pobegnili iz izhodne Nemčije, je danes v Zahodni Nemčiji tudi mnogo katoliških duhovni-K°v. Od prvotnih 6000 duhovnikov jih še 2.800 deluje v Vzhodni Nemčiji in Pjihovo število se stalno manjša. Okrog 60 % vernikov je tako ostalo brez verske oskrbe. Komunisti so zadnje čase razsolili med prebivalstvo več kot 30 milijonov izvodov v Moskvi natisnjenih pro-Lkatoliških publikacij. Komunizem torej tako formira po vsem svetu vsak dan več novih brezbož-n'k°vi ki hitijo na vse predele človeške 1 e ?v Polnimi žepi denarja in najmo-Oernejšimi propagandnimi sredstvi raz-Pmovat človeške strasti, gradit uto-Pistični ,raj na zemlji“ in vcepljat množicam v srce sovraštvo do Cerkve, par P^za, duhovščine, KA in do vseh duhov-P'h vrednot. Za železno zaveso v Evropi ■n bambusovo na Orijentu je umrla vsa- ka svoboda: prepričanja, besede, pisanja, združevanja, družinskega življenja in izbire političnega dela. Vera, najbolj intimna zadeva človeške duševnosti, je preganjana celo globoko v dušah in nemirno jo iščejo, razkrivajo in skušajo zamoriti v vsakem posamezniku posebej. Nasproti si stojita tako dva svetova, dva tabora, ki se več ne razumeta in nista več sposobna priti do kakih skupnih pozitivnih podvigov. Med njima je globok, neločljiv prepad. Loči ju najgloblje in največje vprašanje vsake duše: Bog, vera, posmrtnost. Poglavje misijonske okrožnice, ki v njem sveti oče popisuje svoja čustva in razvija svoje poglede o preganjanju Cerkve, je jasno in ne potrebuje posebne razlage. Pribiti moramo veselo dejstvo, da se kljub preganjanju po vsem misijonskem in preganjanem katoliškem svetu vrši neprestan čudež božje ljubezni vprav v nadaljevanju misijonskega apostolata. Srce trpečega Kristusa neutrudno bije za zveličanje duš v trpečih udih skrivnostnega svojega telesa, raztresenih po vsem svetu. Miroljubna armada misijonarjev in misijonark vztraja na svo- ,1,53 jih težkih položajih, pripravljena vsak hip na vse. Nad 600 misijonarjev in misijonark pa je bilo v teh mesecih samo iz Kitajske nasilno izgnanih.O teh je dejal na javni proslavi 25. svetqvpega misijonskega dneva na rimski Gregoriani kardinal Fum. Biondi: „Neprestano prihajajo v teh mesecih na Propagando spoznavalci vere, katerih utrujena lica in znamenja na telesu pričajo o prestanem trpljenju. Vzdihujejo za izgubljenim delokrogom in zapuščenimi kitajskimi dušami. A niti ena beseda sovraštva jim ne prihaja iz ust. Pripravljeni so marveč vrniti se nazaj in poprijeti spet za delo, čim bo Kitajska svobodna in se bo vihar polegel.'“ Izven Kitajske pa je trenutno tudi nad 300 kitajskih domačih duhovnikov. In na predvečer misijonske nedelje je preko vatikanske radijske postaje spregovoril vsemu katoliškemu svetu tajnik Propagande Fide mons. C. Con-stantini. Njegov govor, ki gotovo tolmači uradno mnenje najvišje misijonske cerkvene ustanove, je bil vso misijonsko nedeljo prenašan v svet v najrazličnejših jezikih. Ker je bil govor posvečen skoraj v celoti vprašanju svetovnega preganjanja svete Cerkve in posebej v misijonih na Kitajskem, navajam njegove najbolj tolažilne misli: „Svetovni kongres laičnega apostolata je v noči 12. oktobra v Rimu na obronkih Palatina pri Koloseju pripravil slovesni križev pot v združenju s preganjanimi brati. Zastopani so bili narodi vsega sveta. Pogled skozi nočne baklje in močne svetlobne pramene električnih reflektorjev je bil veličasten in pretresljiv. Dolga procesija, v kateri je bilo zelo mnogo beguncev, se je premikala iz trga ob Koloseju, se dvigala po stari Via sacra, mimo Titovega slavoloka in se razporedila med razvalinami starih poganskih templjev na obronkih Palatina ter opravila govore in molitve ob postajah križevega pota. Iz vsake duše se je dvigala k Bogu goreča prošnja za mir, pravičnost, svobodo in za življenje proti vsaki tiraniji* Na tistih gričih je bila povzeta živo predočena tragedija tega hudobnega sveta in Cerkve, v mnogih deželah zagrizeno preganjane. V nočno nebo se je dvigala razsvetljena podoba Koloseja in zdelo se je, da je vzbudila vizijo preganjanja mučencev, ki so se žrtvovali v tisti okrvavljeni areni. Zdelo se je, kot da se je dvignila iz kolosejskih obokov idealna truma poveličanih duš s palmami in se je pridružila v procesiji katoličanov V izgnanstvu. Tisti mučenci so zmagali-In bližnji Konstantinov slavolok, postavljen po božjem navdihu, je bil spomenik njihovega triumfa in za vse znamenje bodočih zmag Cerkve. Ko smo gledali mimoidoče grupe katoličanov z oznako naroda, ki so jo nosili pred seboj: Albanija, Koreja, Kitajska, Hrvatska..-smo mislili, da so bili tako misijonski kot drugi stiskani narodi, potegnjeni v resnični in tragični križev pot. škofje in misijonarji umorjeni, v ječi ali izgnani; drugi obsojeni na brezdelje; domači duhovniki in kristjani umorjeni zaradi vere, vrženi v zapor ali ogroženi zaradi zvestobe Cerkvi. Med tilikimi misijonarkami, izgnanimi iz Kitajske, je bila tudi 91 letna slepa sestra, ki se je razdajala Kitajcem v delih krščanske ljubezni 60 let. Kako razsežen in strahovit križev pot! Upravičeno je bilo rečeno na Kongresu laičnih apostolov, da je sedanja doba za kristjane važen zgodovinski trenutek, ki bo odločil o usodi sveta; je trenutek, v katerem nas božja Previdnost kliče na delo, da realiziram» njene načrte bratske ljubezni, miru in kulture. Kongres sam je poudaril, kakšen del je rezerviran v teh načrtih našim misijonom. Bratje moji, moliti moram» za spoznavalce Kristusove in jim pomagati z našimi darovi. Na Kitajskem s» škofje in misijonarji prisiljeni vršiti ročna dela, da zaslužijo skodelo riža. Vendar se čudovito zadržijo kljub vsem zanj-kam preganjalcev. V imenu naše krščanske solidarnosti jim pošiljam prisrčen pozdrav in izraze naše dejavne simpa' tije. Pravim dejavne simpatije, zakaj, kot je spomnil sveti oče v novi veliki misijonski okrožnici, če en ud skrivnostnega Kristusovega telesa trpi, trpijo z njim vsi udje. Občutiti moramo v sebi to veliko trpljenje Cerkve in storiti moram»» kolikor nam je mogoče, da olajšamo bolečine daljnjih bratov... Vendar, k» podpiramo misijone, ki se borijo z najhujšimi preizkušnjami, ne smemo poza; biti drugih misijonov, kjer evangeljski delavci redno razvijajo svojo dejavnost in zbirajo tolažilne sadove. Tudi tam j» nujno prehiteti in pobijati protikrščan-sko propagando; zato so potrebne nove šole, nove bolnišnice in nova semenišča- •'atje moji! Misijonsko delo je božje filo. Bog jel potrpežljiv, a neporažen. 0 ukazuje vsa zgodovina. Mi pa smo Poklicani kot drugotni vzrok sodelovati Pn zrnagah Kristusovih. Kongres laičnega apostolata v Rimu Je v svojih končnih resolucijah poslal 10f?o na UNO (Zvezo narodov), v kateri Pr°si, da se vprašanje svetega mesta Je-uzalema čimprej reši z njegovo inter-• ac'o,labzacijo. Posebna resolucija pa, Je bila sestavljena pod točko: preganjala Cerkev. Glasi se takole: „Udeleženci ega kongresa zrejo z globokim sočustvo-anjem na svoje preganjane brate. Vedo, a bo Cerkev po Kristusovem vzoru ved-o mučena in na poseben način v onih j^J1*1 članih, ki trpijo za vero. Soli-.aini so s tisoči kristjanov, ki so danes itve preganjanja, povzročenega tako . asilno po borcih brezbožnih ideologij, n se združujejo z njimi v skupnem po-etu molitve, žrtve in dejavnosti. Z njimi lcejo na njihove preganjalce milost Pi'eobrnjenja. Protestirajo ob tej priliki Proti vsem kršitvam, ki na katerem koli raju in v kateri koli obliki kratijo Pravice človeške osebnosti." • križev pot na Koloseju, ki ga vz j n'^ Propagande mons. Constantini 61 za izhodišče svojega radijskega go-ti,ra za misijonsko nedeljo, je zaključil Pred polnočjo armenski kardinal Pe- ter Agagianian, ki je svoj nagovor, posvečen preganjanim bratom, zaključil nekako takole: .Zaupajte! Na svetu boste imeli stisko; ali zaupajte, jaz sem svet premagal! (Jan 16, 33). Prerokba fatim-ske Marije se bo izpolnila. Saj je zaga-tovila, da bo končno zmagalo njeno brezmadežno Srce — posebej tudi nad Rusijo.“ Številni slovenski udeleženci, zbrani ob mons. dr. Jagodicu in asistentu p. Prešernu smo kleče prejeli blagoslov z relikvijami svetega križa. V duhu pa smo gledali Gospoda pri 12. postaji križevega pota, ki je nosila napis „Slovenija“, ob njem pa zbran ves mučeni in trdo preizku-šani slovenski narod. V imenu vsega naroda smo slovenski katoliški begunci iz Italije, Španije, Avstrije, Holandske in Kitajske z vsemi ostalimi udeleženci ob tej postaji v latinščini molili: Molimo! Gospod Jezus! V duhu motrimo tvojo čudovito ljubezen, ki si v njej, med razbojnikoma križan, med krivične prištet in sramote nasičen, prosil Očeta za sovražnike, nas z Janezom izročil svoji Materi in mrtev z življenjem obdaril. Ponižno te prosimo, da bi ti zvesto slovensko ljudstvo, ki je s tabo pribito na križ, po sredništvu Matere Marije, moglo v ljubezni čutiti kot ti, in tako tudi brate, ki blodijo, bogatiti s tvojim življenjem. Amen. CERKEV NA KITAJSKEM Točno govoriti o Kitajski je zeloi težko, kajti Kitajska je ogromna dežela, ter kar velja za sever, dostikrat za jug ne velja; drugače je v obmorskih provincah in drugače zopet v provincah v notranjosti in na zapadno kitajski meji; razlika je med velikimi mesti in podeželjem; za Kitajsko dostikrat velja, da je dežela nasprotij. Vendar bom skušal podati neko sliko katoliške Cerkve na Kitajskem, kakor sem jo imel priliko opazovati sam, bodisi 11 let na severu v provinci Ho-pe (Peking, Tientsin), bodisi 3 leta na jugu v provinci Kiang-si (Kanchow). Opisal bom to, kar sem sam videl ali slišal ali čital, skratka kakor sem sam opazoval v teh letih, ko sem imel to veliko srečo, biti misijonar na Kitajskem. ZAČETKI KRŠČANSTVA Mnogi so mislili, da je zanesel krščanstvo na Kitajsko že sv. apostol Tomaž, ki da je prišel na Kitajsko iz Indije. Vendar, če je za Indijo zelo verjetno in skoro dokazano, namreč da je sv. Tomaž tam oznanjal sv. vero, to za Kitajsko ne velja. Ni nikakih dokazov za to trditev, ampak so le bolj pobožne želje. Dokazuje nam pa spomenik v Si-nan-fu iz leta 782, da je prišlo krščanstvo na Kitajsko vsaj že leta 635, a v obliki nestorianizma. Kitajci so ga imenovali „king-kiao‘‘. ■Šele za časa mongolske dinastije Yunen v 13. stoletju so prišli prvi katoliški oznanjevalci in sicer frančiškani. Iz te dobe so nam znana imena Monte Korvin, bi. Odorik Pordenonski i. dr. Takrat, t. j. v 13. in 14. stoletju se je katolicizem lepo razvijal. V Kanbaliku (sedanji Peking) je bil leta 1307 prvi nadškof Monte Korvin, ki je imel 6 škofov sufraganov. Vse to je trajalo nad 100 let. A ko je nastopila nova dinastija Ming, in v istem času vojna v osrednji Aziji ter ni bila več možna ni-kaka misijonska pomoč iz Evrope, je krščanstvo skoro brez sledi izginilo. Pozneje so mnogi katoliški misijonarji poskušali priti na Kitajsko po morju, a so Kitajci vsakega tujca ali usmrtili ali izgnali. Prav pred 400 leti, t. j. leta 1552, je sv. Frančišek Ksä' verij poskušal priti v to tujcem prepO' vedano deželo, a je tik pred vrati Kitajske na otoku Sancianu, od vseh z®' puščen umrl. P. MATEJ RICCI D. J. Malo manj kot 30 let pozneje (1®*? 1579) je dospel v Macao p. Matej Ricci' jezuit. Njemu se je posrečilo, da je katoliškim misijonarjem odprl vrata n® Kitajsko. Bil je prvi misijonar v notranjosti Kitajske. Ni bilo lahko in je im®1 mnogo težav; a značilno zanj je t°: ko mu ni bilo obstati na mestu, kjer je bil, se ni vrnil na svoje izhodišč® Macao, češ saj ni mogoče nič napraviti; ampak se je vedno pomaknil bolj prot1 severu v notranjost dežele in tako let® 1601 dospel do cesarskega mesta Pe' kinga. Le 10 let je bil v Pekingu, k° ga je nebeški Misijonar poklical k seb>> a omogočil je svojim naslednikom katoliškim misijonarjem, da so se solidn® zasidrali v kitajska tla in da do seda) skozi 370 let (1579—1952) misijonsko delo na Kitajskem ni bilo prekinjeno) kljub številnim in hudim preganjanjen1’ ki so nastopila kmalu po smrti M. R’" ccija. ZADNJE STOLETJE Zadnjih sto let je imela katoliška Cerkev na Kitajskem več svobode, k° so namreč nastopile zapadne velesil®' posebno Francija, in zahtevale, da v pogodbah prizna tudi svobodo vere ter svobodo oznanjevanja. A praktično je nastopila prva svoboda šele po letu 1900' to je po zatrti boksarski vstaji. Takr®t je bilo zadnje večje in krvavo preganjanje. Boksarji so pobili nekaj škofov, sC več duhovnikov in 20 do 30 tisoč kristjanov. „Kri mučencev je seme novi® kristjanov.“ To se je izkazalo tudi seda)-Leta 1900 je bilo 740.000 katoličanov! leta 1907 je bil dosežen prvi milijoni 1921 pa že preko dva milijona. ORGANIZACIJA KITAJSKEGA / MISIJONA Da bi bilo misijonsko delo bolj enotno in uspešnejše, je Apostolska stoli®® Kitajci pri mlatvi. Večina Kitajcev je kmetovalcev, zato trd oreh komunizmu 192?/V*'a nac^k0:i:a Celzija Constantinija st- i i ^ za prvega kitajskega apo-1 qo'SkeSa delegata. On je sklical za leto v Shanghai prvi kitajski cerkveni ka°r’ na katerem je bilo 115 članov. Ne-tir'1- rnesecev potem sta bila imenovana f Vav.dva kitajska apostolska prefekta: k;^nciškan Odorik Č’en in lazarist Mel-t r Suen, poznejši škof, ki je letos v nuarju umrl v Pekingu. domača hierarhija v u6 le^.a 1917 je sv. oče Benedikt XV. s okrožnici ,Maximum illud“ podal nove y ernice za misijonsko delo. Papež Pij cin -^6 'e^a 1925 v okrožnici „Rerum Ec-02®1 v?" le smernice še bolj podrobno s aci} in tri mesece pozneje že po teh 'ski?rt!'cab tudi imenoval prvih 6 kitaj-P; a skofov (ap. vikarjev) in jih sam v ^ posvetil. vron tS prv* kitajski škof je pa bil Lo-rtn .'tsao> posvečen leta 1685. Njegovo T«u?alsk° ime je bilo Gregor Lopez. ei/Kai •' ftdini in za nj;r ni bilo diu-kitajskih škofov. Tako v nekem smislu res smemo reči, da so bili leta 1926 posvečeni prvi kitajski škofje. Njih število pa se je od leta do leta večalo in leta 1950 je bilo že okoli 30 cerkvenih področij zaupanih kitajskemu kleru (28 kitajskih škofov in apostolskih prefektov), t. j. ena petina vseh cerkvenih področij. Da bi se sklepi prvega kitajskega cerkvenega koncila lažje in popolneje izvršili, je bila leta 1928 ustanovljena posebna sinodalna komisija, ki je izdajala svoj mesečnik: Collectanea comissio-nis synodalis. Leta 1933 je bil prvi kitajski apostolski delegat Celso Constantini imenovan za tajnika kongregacije De Propaganda Fide, in nadomestil ga je drugi kitajski apostolski delegat, nadškof Marij Zanin. ZLATA DOBA V dobi po letu 1900 in do 1937, ko se začne kitajsko-japonski spor, je vladala svoboda, a pravega miru tudi sedaj ni bilo: leta 1912 se je pričela Ici- tajska revolucija in z njo združeni neredi; leta 1914—18 je vihrala svetovna vojna, mnogi francoski misijonarji so bili internirani; pozneje je izbruhnila kitajska državljanska vojna, kitajski generali so se med seboj borili za nadoblast; leta 1924 se je začel komunizem širiti po mnogih provincah, kar je pomenilo veliko nevarnost in zastoj za mnoge misijone. Pa kljub temu velja doba od leta 1900 do 1937 za misijonom zelo ugodno dobo. Vsakoletna spreobrnjenja so zadnje leto pred kitajsko-japonsko vojno dosegla višek: sto tisoč. Katoličanov so že šteli okoli 3 milijone. Bile so 3 katoliške univerze: Aurora v Shanghai-u, Fužen v Pekingu in pozneje imenovana Tsinku v Tientsinu. Mala in velika semenišča so lepo kazala in novoustanovljena Katoliška akcija je budila upanje. Mnogi misijonarji, ki so bili, tedaj od komunistov pregnani, a ki so delovali na Kitajskem 40—50 let, pravijo, ko z žalostjo gledajo na težaven položaj kato- liške Cerkve med japonsko-kitajsko no in še bolj na sedanje razdejanje, d8 je bila v letih od 1900—1937 zlata dob» za misijonsko delovanje. JAPONSKO-KITAJSKA IN DRUGA SVETOVNA VOJNA Japonsko-kitajski incident in potei» druga svetovna vojna sta zavrla ni>' sijonsko delo v marsikaterem pogled“ in povzročila mnogo škode. Že v Pfv g tednih so misijoni izgubili 1 škofa in misijonarjev (lazaristov) v apostolske!11 vikariatu Čen-ting-fu (prov. Hope) padno od Pekinga, kot prve žrtve .1»' ponske vojne. V teku 8 let japons», vojne, je še marsikje kak duhovnik K1' tajec izgubil življenje radi patriotizm» ali radi istovetenja s komunisti, ali P® v ječi pričakal konca vojne. MATERIALNA ŠKODA Mnogo je bilo materialne škode: št®' vilne kapelice in cerkve požgane ali P°' rušene v bojih in bombardiranju. Mi»1 jonski denar za vzdrževanje misijone in misijonarjev je bil večinoma naložen v stanovanjskih hišah. Te so bile mar' sikje porušene, ali vsaj poškodovane» mnogi stanovalci so se odselili v vaf' nejše kraje; draginja je radi padanj» denarne vrednosti rastla, a dohodki na^ jemnine niso mogli rasti v istem mer ju; in radi vsega tega so bili mi»1' jojni in misijonarjji prikrajšani. INTERNIRANI MISIJONARJI Ko se začne tudi japonsko-amerisk? vojna, so bili vsi amerikanski, angles»^ holandski, belgijski misijonarji in s e str (več sto) internirani v raznih taborišč!“' Na kitajski strani pa so omejevali sy°' bodo nemškim in italijanskim misij0 narjem. Tako so številni misijoni iz^u_ bili svoje pastirje. Da bi to težavo k° likor mogoče ublažil, je apostolski de1 gat dal nalog onim apostolskim vlk® jem, ki so imeli kaj več kitajske ^. hovščine, da pošljejo kitajske duhovb, ke, kolikor jih morejo utrpeti, na P0”10;, onim krajem, ki so ostali brez dušne# pastirja. V Shangaju je tedaj padel, od m rilčeve roke zadet, znani apostol Sha11# haja Lo-pa-hong. Katoliška akcija radi japonske#. sumničenja ni mogla svobodno delov» in je čakala boljših časov. Katoliška univerza v Pekingu, imenovana Fužen, tudi zidana v kitajskem slogu. Sedaj je seveda v komunističnih rokah... GMOTNA STISKA Materialna stiska misijonov je bila ecino hujša, zlasti ko se je začela nem-ao-ruska vojna in pozneje japonsko-nieriška vojna in denarna pomoč iz ^rope in Amerike ni bila več možna. a(ii tega je nastopila težka skrb, kako odo ostala mala in velika semenišča, ako bo z duhovskim naraščajem. Zato J.? aPostolski delegat naročal škofom: Če adi ekonomske stiske ne morete več vz-i'zevati šol, bolnišnic, girotišč, itd., eno J^orate na vsak način ohraniti, to je se-jPenišča, če tudi vse drugo izgu-d k’ ker krez semenišč ne bomo imeli V.ovnikov, brez semenišč pa je pre-očutno prizadeta bodočnost kitajskih ^'S'jonov. °VIRE MISIJONSKEMU DELOVANJU , Mnogokje je bila svoboda misijon-.kega dela ovirana že radi bojev samih p radi fronte ali meje, ki je dostikrat a prav preko srede misijona in tako Polovica misijona ni mogla biti obiskana. Pftiničenja nasproti misijonarjem z obeh sovražnih strani, šikane in sekiranje, itd., vse to je oteževalo misijonsko delo in razumljivo je, da je število vsakoletnih spreobrnjenj občutno padlo. Tudi poročila o stanju misijonov niso bila več popolna. SONČNE STRANI A ta doba kitajsko-japonske vojne ima tudi sončne strani: Več sto katoliških misijonarjev in sester je bilo interniranih z drugimi pivilisti vred. Med njimi je bilo mnogo mlačnih, mnogo protestantov in protestantskih pastorjev, ki niso imeli prej nikoli prilike, da bi od bliže videli katoliškega duhovnika ali sestro redovnico pri delu. Sedaj so imeli to priliko in videli so tudi lepo katoliško bogoslužje (škofova maša z lepim koralnim petjem) ter požrtvovalno delo katoliških misijonarjev za skupnost v taborišču. Vse to je napravilo silen vtis nanje in je bilo tedaj več značilnih spre-obrnenj in krstov v taborišču. Ko so po Več mesecih misijonarji zapustili taborišče v Šantungu in bili odpeljani v Peking, kjer so bili misijonarji sami brez civilistov, je ob slovesu skoro vse jokalo. Kamor so Japonci prišli, je v začetku vse bežalo. Mnogi niso vedeli in ne znali bežati drugam, kakor na katoliški misijon, kjer so se več ali manj časa zadržali. Tako so mnogi pogani prišli v stik z misijonarjem in katoliško Cerkvijo, kar bi se v drugačnih razmerah ne bilo zgodilo. Temu je sledilo potem marsikje lianimanje za katoliški nauk in nato krst. Ponekod se je tako začelo spreobračanje v večjem obsegu. Ker ni bilo misijonske pomoči iz Evrope in Amerike, so bili misijonarji pri-silljeni spomniti kristjane na njihovo dolžnost podpirati Cerkev tudi mafte-rialno. Marsikje je bilo težko, a še pred nekaj leti bi bilo nemogoče kaj podobnega doseči. Kristjani so razumeli in dostikrat odgovorili škofu, naj ga to nič ne skrbi; da misijonarji in sestre pri njih ne bodo lakote trpeli. Večje in starejše fare. oziroma misijoni so tako sami krili vse stroške, in prispevali celo za šole in semenišča. Da bi se katoliška Cerkev na Kitajskem ekonomsko bolj osamosvojila, je v teh letih papežev delegat prav posebno povdarjal papeževe misijonske družbe D. Š. V., D. A. P. (Družba ap. Petra) D. D. (Družbo sv. Detinstva). V začetku vojne je bil v Pekingu dozidan „Sinicum‘‘, zavod za kitajske duhovnike, ki naj bi tu v tem zavodu poleg univerze Kužen izpolnjevali svoje znanje in se pripravljali za profesorje v malih semeniščih in kolegijih. Tedaj so tudi najbolj cvetele razne šole za učenje kitajskega jezika za no-vodošle misijonarje. Prva po času je bila šola belgijskih misijonarjev (Sheu-tisti); najbolj znana je bila frančiškanska v Li-koan-čiav, potem jezuitska in še druge. V vsaki je bilo po nekaj desetin misijonarjev, tudi do 60—70. Po enem ali dveh letih, v nekaterih slučajih celo po 3 letih teoretičnega in praktičnega učenja kitajskega jezika, so misijonarji odhajali na svoje postojanke v notranjost dežele, dobro jezikovno podkovani. Japonska vojna je bila velik apostolat tudi za Japonce same. Kamor so prišli, zlasti na severu, so videli mnogoštevilne kapelice, cerkve, misijone in jih iz radovednosti ali iz vljudnosti ali še iz drugih vzrokov obiskovali in tako prišli v stik z misijonarjem ter katoU' ško Cerkev bolje poznali. Vendar kljub vsemu temu je kitajsko-japonska vojna kakor mora tlačila ^ dušila misijonsko delo. Vse je s hrepenenjem pričakovalo njenega konca }n. miru; upajoč, da se bo po končani vojn1 delo vse lepše razvilo. Utvara, bi rekli, pa ni bila utvara kraje, ki po končani vojni niso bili p®” komunisti. V teh krajih, zlasti v večj111 mestih se je res pričelo novo življenj®' ki je mnogo obetalo. REDNA HIERARHIJA PRVI KITAJSKI KARDINAL Cerkev na Kitajskem je leta 1946 d® bila prvega kitajskega kardinala T’ien* S. V. D. Nekaj mesecev potem je bda vzpostavljena redna hierarhidja, ki je obsegala tedaj 20 cerkvenih provinc a'1 nadškofij in 89 škofij ter je poleg tega ostalo še nekaj apostolskih prefektur apostolskih vikariatov, ki še niso b'. dovolj razviti, da bi mogli dobiti položaj škofije. Pekingški apostolski vikar Je prav tedaj iz zdravstvenih razlogov p°' dal ostavko in imenovan je bil za prvega pekingškega nadškofa novoimenovan1 kardinal T’ien. Prihod prvega kitajskega kardinala na Kitajsko in potem v Peking in Tientsin je bil dogodek, ki je vzbudil poZ°ri nost pri kitajski javnosti. Njegov pribo ^ in sprejem je bil kot simbol zmagoslaf' nega pohoda Cerkve. Tudi za pogane J® bilo to nekaj posebnega, ni šlo neopaženo mimo. Listi sd prinašali poročila 1 govorili o katoliški Cerkvi. INTERNUNCIJ Do tedaj je Cerkev sicer imela svobodo, a od države ni bila priznana. Papež je imel že več let svojega posebneg zastopnika, apostolskega delegata na Kitajskem, a bil je le njegov zastopn1^ pred cerkvenimi oblastmi, država ko taka ga ni poznala. Po končani vojni pa kitajska vlada poslala v Vatikan s^, jega poslanika, Wu-cing-siung-a, odi1 nega konvertita (ki je postal kato}1®1*, v prvih letih kitajsko-japonske vojn®;’ Vatikan pa nuncija oziroma internunOJ Antona Riberija v Nanking. KATOLIŠKI OSREDNJI URAD Novi internuncij je na pobudo b®' gijskega misijonarja Legranda, reorg Sedanji tiran Kitajske, rdeči diktator Maotsetunf? govori pred sliko reformatorja Kitajske Sunjatsena, ki bi bil pa danes, če bi še živel, najhujši nasprotnik kitajskega komunizma bivšo sinodalno komisijo v Kato-nski osrednji urad (Cathol. Central Bu-reau, C. C. B.) v Shanghaiu. Ta osrednji ^fad naj bi dajal smernice in enotno vo-3ll misijonsko delo po vsej Kitajski. V tem uradu so bili posebni oddelki (sek-cMe): za katoliški tisk, za bivšo agen-®'Jo Lumen, za katoliški radio, za tea-tef> za katehetsko vprašanje, za socialno vprašanje, za Katoliško akcijo in Marijino legijo, itd. moderni misijonski list Ta urad je izdajal poseben mesečnik »Lhina Missionary‘‘ (Kitajski misijo-3ar), pisan za misijonarje in od misi-ionarjev samih. Ta mesečnik se je takoj Uveljavil in bil priljubljen pri vseh. Pi-je bil v francoščini in angleščini. . rinašal je odloke in naredbe cerkvenih ln državnih oblasti, ter vse, o čemer nora biti misijonar poučen; dalje poro-cda o misijonskem delu drugod, razpra-Ve o misijonskih vprašanjih, smernice za en°tno delo in drugo. Vzporedno z njim je izhajal še v kitajščini pisani list za kitajske duhovnike. V1» so že med kitajsko-japonsko vojno puitili potrebo po takem listu in so ga 1 iTalali v Pekingu. Radi ekonomske sti-je moral po 2—3 letih prenehati. Se-33J, Po vojni je bil prenovljen in je pod 01criljem Katoliškega osrednjega urada Zacel izhajati v Shanghaju. Oba ta dva lista sta napravila sila mnogo dobrega. Družila sta misijonarje med seboj po celi Kitajski; misijonsko delo je bilo bolj enotno; misijonarjem sta dajala poguma; misijonarji v rdečem ozemlju se niso čutili več osamljene. List „China Missionary“ in Katoliški osrednji urad sta bila prav za prav tudi sad japonsko-kitajske vojne. Več sto misijonarjev in škofov iz raznih krajev in provinc Kitajske, z različno življenjsko izkušnjo je bilo interniranih v taboriščih. Tu so v prisiljenem brezdelju imeli mnogo prilike za izmenjavo misli, v miru so premislili svoje dosedanje delo, njega pomanjkljivosti, nove potrebe v novih časih, itd. Bilo je to velikega pomena za misijone. Kar so v internaciji spoznali, to so po vojni potom lista in Katoliškega osrednjega urada uresničevali. ŽIVAHNO DELO Katoliški osrednji urad v Shanghaju je postal središče misijonske delavnosti. Tu so se izdajale in tiskale knjige in brošure, slike in plakati za enotno katoliško propagando. Od tu so šle po vsej Kitajski apostolske brošure v obrambo katolicizma in v boj proti komunizmu. Tu je bila centrala za verski pouk poganov po pošti. Od tu n. pr. je izšla zamisel, kako proslaviti božične ali velikonočne praznike pod misijonskim vidikom, namreč kako ob tej priliki opozoriti pogane na božično ali velikonočno skrivnost. Tu so se pripravljali pripomočki za to priliko in izvedle so se enotne, vedno bolj velikopotezne akcije istočasno po vsej Kitajski. S prihodom komunistov to delo ni bilo ustavljeno, ampak se je le še bolj razvilo. Šele dve leti pozneje t. j. lani (1951) v peseni, so komunisti udarili po njem in voditelje oziroma načelnike sekcij pozaprli. IZBOLJŠANO ŠOLSTVO Po končani vojni se je vedno bolj čutila potreba po boljših in številnejših šolah. Katoličani so tudi bolj spoznavali važnost katoliških šol in lepo priliko uveljaviti se v javnem življenju in med izobraženstvom. Kitajski kler se je vedno bolj zavedal, da mu je v teh razmerah potrebna bolj temeljita izobrazba in da mora biti na enaki ravni (stopnji) z ostalim izobraženstvom. Tako se je marsikje pod pritiskom vlade in po kardinalovem zgledu izvršila reorganizacija malih semenišč. Vedno več bogoslovcev in duhovnikov je šlo študirat doktorat v Rim ali Pariz ali kam drugam. EVANGELIZACIJA MEST Na deželi je postajal položaj vedno bolj nevzdržljiv. Kitajska državljanska vojna med komunisti in nacionalisti je zavzemala vedno večji obseg. Ozemlje rdečih se je večalo, število beguncev v večjih mestih je naraščalo, med njimi tudi število beguncevmisijonarjev. Spočetka je vse mislilo, da je to le začasno. Pozneje, ko ni bilo več upanja na skorajšnji povratek misijonarjev na prejšnje postojanke, je bilo treba najti za nje novega dela v mestih. Tako je bilo begunstvo misijonarjev v prid bolj intenzivnemu pokristjanjevanju mest. Tako je bilo preje v mestu Pekingu 6—7 župnij, ki so jih vodili lazaristi in svetni kler. Kardinal T’ien je pa v tem času organiziral kakšnih 10 novih. Prigovarjal in vzpodbujal je vse različne družbe (jezuite, frančiškane, steylovce itd), ki niso sicer bile v mestu radi dušnopastir-skega dela, ampak radi šol in podobnega (univerza, šole, prebegla semenišča, pro-kure itd.), naj odpro svoje posebne kapele tudi kristjanom v njih soseščini in naj se brigajo tudi za njihovo pastiro-vanje, predvsem pa naj skušajo privabiti pogane. Tako so v Pekingu v kratkem času nastala nova žarišča misijonskega dela. DELO MED IZOBRAŽENCI Mnogi belgijski misijonarji (Shell' tisti), ki se niso mogli vrniti nazaj ’ Mongolijo, so se posvetili delu med di' jaštvom na univerzah. Ponudili so se» da jim pomagajo pri študiju, pri razni»1 kurzih za predavatelje, posebne učne ur® za evropske jezike. Na nekaterih uni' verzah so bili celo uradno nastavljeni kpt profesorji. Pri predavanjih so porabi*1 marsikatero priliko, da so tako mimo' grede načeli ali odgovorili na sodobna vprašanja, oziroma pojasnili stališče Cerkve do teh vprašanj. Da bi bil stik z dijaštvom še bolj naraven, so ustanovil1 nekak zabavno-družabni klub za akade' mike v Pekingu. Organizirali so katoliške ure v radiju. Vse to delo je trajalo do zadnjega dne pred prihodom komunisto'f v Peking. LAIČNI APOSTOLAT Laične apostole je vzgajala Marijin3 legija. Bila je ustanovljena na Kitaj' skem sicer že med japonsko-kitajsk0 vojno nekje v srednji Kitajski, a ni bil3 dosti poznana. Šele na pobudo apostol' skega internuncija se je leta 1948, t. j' tik pred zmago komunizma začela čudp' vito hitro širiti po vsej Kitajski. S pr*' hodom komunistov to ni prenehalo, ai*1' pak se je še bolj živahno širilo naprej KOMUNISTIČNI PRODOR Tak nekako je bil položaj katolicizm3 pred zmago komunizma. Kako pa po’ zneje? Ko so komunisti zasedli vso tajsko, se pričenja za Cerkev na Kitaj' skem nova doba. Tam, kjer so kom1*'' nisti ravno prišli, zlasti v večjih krajjk» so v začetku pustili vse tako kot je bd® preje. Verska svoboda, nič težav, vsak je lahko nemoteno nadaljeval s svoji*11 delom; vse kot preje, le nadzirano o® policije. Toda na deželi je bilo že daU časa pod rdečo oblastjo vse druga®®-20 kilometrov od Tientsina n. pr. je b*1 vsak kult prepovedan; kristjani n is® smeli skupaj moliti; nič ni bilo naš®» cerkve so bile spremenjene v dvoran®; Mnogi kristjani so po mestih ra®! reakcije postali še bolj goreči, drug1 zopet pa so zavzeli „položaj“ bolj ®® strani. VEDNO VEČJE TEŽAVE - Šele polagoma in stopnjema so za-. 1 v novozasedenih krajih rdeči ome-levati svobodo in onemogočati delo, pre-yzemati in razdirati katoliške ustanove m nnsijone. Do konca leta I960 kristjani ^ velikih mestih in novozasedenih kra-^n, to je poldrugo leto, niso bili nadle-kovani, toda nikakor ne privilegirani, ali a bi se jim izkazovala naklonjenost; na mnogih zborovanjih so se že opazila namigovanja, grožnje itd. » že po nekaj mesecih smo n. pr. v otangu morali prositi za posebno do-'njenje za potovanje, če smo hoteli iti kam obiskat kria|tjane ali po drugih Pl'avkih. Leta I960 spomladi, ko je bil ®v®bovni položaj zelo napet, se je ta na-e posebno tujcem, misijonarjem. Vse 0 Pod pretvezo, da ne bi kdo oviral grarne reforme. Marsikaterim misijo-onr so konfiscirali zemljo, zasedli po-opja, začeli s sodbami proti misijo-nai'jem. Y tem času pričenjajo komunisti s Patriotskim gibanjem v pomoč severnim orejeem in proti Amerikancem. Priti-aJo na katoličane, naj pokažejo svoj ; ktriotizem ne samo z lepimi besedami, mpak .tudi z dejanji. Sledile so akcije lodpisov za svetovni mir, razne izjave Pyoti amerikanskemu in tujemu impe- tializmu itd. Objavljamo posnetke ogabnih plakatov, ki so jih kitajski komunisti razobešali po mestih v času gonje proti redovnicam, hoteč nahujskati množice, da bi zahtevale za misijonarke stroge kazni na „ljudskih sodbah“. K slikam podajamo nekoliko razlage njih komunistične vsebine: Slika zgoraj nam kaže, kako naj bi fašistični kapitalist z zločinskimi nameni vabil že leta 1851, torej pred 100 leti, kitajske otroke v zavode in cerkve misijonark. Tam naj bi morali raztrgani in izstradani otroci pobirati drobtinice, ki so jih jim kakor psom metale redovnice. Otroke naj bi v zavodih na najrazličnejše načine mučili; redovnice da so imele mučilno orodje kot najbolj priljubljeni „pribor“. Da bi jih pokop otrok nič ne stal, so mrličke ponoči nosile izven mesta in jih izpostavljale psom in šakalom, da so jih požrli. Tako komunisti na sliki spodaj. misijonarji naj gredo domov. Drugo je/ „Na potrebujemo tujega denarja, ampajj kitajska Cerkev naj se sama vzdržuje-1 A prav to so še pred par leti očitali ka' -toliškim misijonarjem, da izžemaj0 (eksploatirajo) kristjane, ker so miši' jonarji hoteli, naj bi kitajski kristjan1 sami zadoščali potrebam kitajske Cerkve-Tretjič: „Vodilna mesta v kitajski Cet' kvi naj imajo Kitajci. Noben tujec nal ne bo škof ali provincialni predstojnik ali direktor šole ali prokurator (eko' nom) misijona.“ To je znamenita troja3 avtonomija: dze yang, dze čoan, d*e dže. Lahko se pokaže kot pravilna, i3 tudi Cerkev sama jo ima v progna' mu, a v zmerni obliki. Če gre stvar ker ni Kitajec; tudi nauk naj Kitaj01 prilagode oziroma spremene, ker dose' danji da je tuj, itd. SAMOSTOJNA KITAJSKA „CERKEV“ PREGANJANJE NA CELI ČRTI Kmalu gredo komunisti korak naprej in začno z umetno povzročenim oziroma prisiljenim gibanjem za „samostojno, vsega tujega imperializma oproščeno“ kitajsko Cerkev. Cilj, ki ga še skrivajo, je, naj se Cerkev loči od papeža. To je takozvano gibanje za trojno avtonomijo. Katoličani naj pokažejo svoj patriotizem v dejanjih, t. j. naj se osamosvoje, ločijo od tujcev. „Ne potrebujemo tujih misijonarjev, ampak Kitajci sami naj pokristjanijo kitajski narod.“ Torej tuji Leta 1951, z novim letom, se začne preganjanje na celi črti, bi rekli. V iK nuarju začno ekonomske sankcije Protl tujcem, predvsem Amerikancem, in veda tudi misijonskim ustanovam, če3 ker so v Ameriki zamrznili vsi kitajs^J krediti, bodo tudi na Kitajskem zami'2’ nili vsi ameriški krediti. Sledi popis v®0 tuje lastnine, predvsem ameriške, P8 tudi misijonske. Vse, kar je amerišk0 ali financirano z ameriškim denarjem, le konfiscirano; denar naložen v banki, s° ne da več dvigniti, novi več ne prid0. S tem letom so rdeči začeli sistem3' tično izganjati tuje misijonarje iz dežel®' Preje so bili to le posamezni slučaj1' misijonarji, ki so bili na oddihu v Evi’0' pi, se niso mogli vrniti na Kitajsko. A v tem samem letu 1951 so izgnali o3^ 1300 misijonarjev, sester in brat°v (600 duhovnikov). V februarju so začeli gonjo proti rotiščem, češ, zakaj tako velika umril1' vost sirot? Mi vemo, da zato, ker 3 misijonarji oziroma sestre sprejele vs3' koga otroka, čeprav že umirajočega, mu vsaj dušo rešili, če že ne mor«), bi telesa. Komunisti so pa zagnali kr*' ra1 Vi OLian * Glejte, pravijo, da so prišli pomag3^ Kitajcem, a je v njih rokah toliko °lT° izgubilo življenje. Ven z njimi, ne P111 ramo takih ljudi!“ Pa so vprizorili proti sestram in misijonarjem procese ter jih zaPrli ali izgnali. , Ker s svojo gonjo za ločeno Cerkev niso uspeli, so n. pr. v Pekingu 25. ju-‘tla zaprli dve tretjini cerkva, duhovščina je bila vržena v ječe ali konfinirana na svojih stanovanjih, ljudstvo ni smelo imeti stika z duhovščino razen z razkol-no. ki je edina smela maševati. Vse c®nkvene zadeve so prevzeli posebni odbori (komiteti) slabih katoličanov. Ti 'niajo vso oblast. Marijina legija je bila v tem času v lientsinu prepovedana, pozneje še v drugih mestih. Začela se je gonja proti internunciju, “Or je opozoril duhovščino na nevarnost trojne autonomije. Po 2—3 mesecih t. j. v septembru so ga izgnali. Katoliški osrednji urad so v juniju zaprli, duhovnike voditelje konfinirali na stanovanjih, Pozneje zaprli. ŽALOSTNA BILANCA Koncem leta 1951 je bilo 23 škofov ln 300 duhovnikov (tujih in kitajskih) Zaprtih v ječi. En kitajski škof je umrl y. leči (kako?.); več duhovnikov postre-Jenik Od 3 katoliških univerz, ni nobene več v katoliških rokah, prav tako ne j industrijske višje šole, ne 200 srednjih S°1 in ne 1500 osnovnih šol. Od velikih semenišč iz 1. 1948 jih ostane še 15; ma-a semenišča so skoro prenehala; 9 de-setinj poslopij (cerkev, šol, misijonov) le konfiscirano, prav tako tudi bolnišnic, °stane le še ena desetina. Tako nekako Pravijo poročila. Upajmo, tudi proti upanju, v ZMAGO CERKVE NA KITAJSKEM! tl .katoliške ustanove so praktično na en, uničene ali pa zapisane skorajšnje-rnu poginu. Proces izganjanja misijonarjev se nadaljuje. A Cerkev na Kitaj-skem še živi in stoji. Katoliške ustanove isole, bolnišnice, dispenzarji itd.) niso Jerkov, ampak le sredstva za širjenje Uerkve. Da Cerkev na Kitajskem še živi, Priča njen odpor proti komunizmu in suni napadi komunizma proti njej in Pred vsem njeni mučenci. Njeni mučenci Ko pa je prišel na oblast komunizem, naj bi se redovnice ustrašile tisočev in tisočev zločinov nad nedolžnimi otroci. A ljudska sodba naj bi nad njimi izrekla zasluženo kazen. Kitajski otroci naj bi z veseljem zapuščali sirotišča in cerkve ter šli soncu — Maotsetungu nasproti... nam dajejo upanje, da komunizem ne bo izruval Cerkve iz kitajske zemlje. Seveda pa moramo mnogo moliti za pre-izkušane kristjane in predvsem za kitajsko duhovščino, ki vsak dan bolj stopa na vodilna mesta in sprejema nase težko breme odgovornosti. Sedanji čas je huda preizkušnja za kitajsko Cerkev, a ji bo po božji dobroti, upamo in prosimo, prinesel tudi dobrih stvari, kot je zgodovina že več kot enkrat pokazala in dokazala. Pokorn Drago C. M. od komunistov izgnani kitaj, misijonar USODA MONS. J. KERECA, SLOVENSKIH SESTER iN DR. JANEŽA V ČAOTUNGU NA KITAJSKEM Francoska časopisna agencija je dne 6. maja iz Hong Konga brzojavila po vsem svetu sledečo vest: Šest katoliških jugoslovanskih misijonarjev je dospelo v Hong Kong iz rdeče Kitajske: mons. Jožef Kerec, apostolski administrator škofije Čaotung v Yu-nannu, in 5 slovenskih redovnic. Mons. Kereca so komunisti dolžili, da je podpiral doktorja Janeza Janeža, jugoslovanskega begunca, ki je delal v misijonski bolnišnici in so ga rdeče oblasti obdolžile vohunstva. Vseh šest je bilo pred izgonom šest mesecev zaprtih.'* Dne 8. maja je to besedilo že objavil na prvi strani buenosaireški katoliški dnevnik „El Pueblo“, kjer so ga brali mnogi naši rojaki. Od tedaj naprej do dne, ko to pišemo, nismo prejeli nobene večje podrobnosti o stvari. Da je bil mons. Kerec že dalje časa Malo odgovora na ogabne in lažnji-ve letake kitajskih komunistov: Takole so bili otročki zadovoljni i.n preskrbljeni pri misijonarkah... v komunistični internaciji na škofiji v Kunmingu (glavno mesto prov. YunnaD> kateri pripada tudi čaotung), to je bil° že dalje časa vsem rojakom znano. Sal ni bil interniran le šest mesecev, amp^ nad eno leto, in ne le on, ampak tud> ravnatelj salezijanskega zavoda v Kun' mingu, g. Majcen. Le-tega so potein rdeči izgnali več mesecev pred monS' Kerecem, ki se mu je trpljenja poln* internacija sedaj končno vendarle zakljU' čila s „srečo v nesreči'“ — z izgonom v Hong Kong. Kako se je mons. Kerecu godilo v internaciji, naj pojasni nekoliko sledeče poročilo g. Majcena: 9. januarja so rdeči pomazali s kravj0 krvjo nekega potepina ter ga vrgli n» tudi s krvjo poškropljena tla ter mu na' ročili, da mora kričati na pomoč. Poli' cija, ki na škofiji straži nadškofa in dnu' ge misijonarje, je brž pritekla. Potepi11 je začel lagati, da sta ga do krvi pre' tepla mons. Kerec in še neki francosk1 misijonar. Začelo se je zasliševanje, f°' itografiranje in izsiljevanje priznanja zločina, katerega kajpada ne eden ne drugi ni priznal. Končno sta kljub vsemu morala plačati 400.000 kitajskih dolat' jev potepinu (bolje rečeno: tistim, ki uprizorili ta „zločin“) kot odškodnino i.zil poškodbe“. Mons. Kereca so, kot kaže, na vsak način hoteli prikazati in tudi kaznovat; kot velikega zločinca, saj so ga tožil1 med drugim tudi, da je skrival orožje i1! radijske oddajne postaje, da je ovh'81 svoje duhovnike pri ločitvi od Rim3 (resnično doslej še noben njegov duhoV' nik ni vstopil v „narodno cerkev“) 'n da je objavil odloke Svete stolice gled6 komunizma in drugo. A božja roka Je čuvala nad njim, da mu niso mogli n1' česar „zločinskega“ dokazati in so sC morali tudi pri njem zadovoljiti z izg0' nom. Ni bilo pa našim bralcem in misijoni skim prijateljem še javljeno, da so bi11 v začetku leta 1952 ai-etirani v čaotung11 tudi dr. Janež in vse slovenske sesti-0’ Naše uredništvo je bilo o tem takoj ob' veščeno, a s pripombo, da naj zaenki'3^ stvari še ne objavljajmo, ker da bi ut°g' nilo ‘škodovati aretiranim misijonarka01 in doktorju. Pivo poročilo smo od mons. Kereca Prejeli po g. Majceno: ohv”r°: januarJa so rdeči zjutraj ob 10 ogolili bolnišnico, vse sestre, zdravnika uslužbence pa zaprli v eno sobo. Do Petih zvečer so prebrskali celo veliko eimško poslopje, nakar so sestre do-v ac,1K^e uslužbence izpustili, štiri slo-euske sestre in dr. Janeža zaprli v dru-sobo, s. prednico Konstantino pa od-vfad V mes1;no ječo- Bolnišnico je zasegla Med tem so zbrali vse kristjane in ^Prizorili odpad od Rima ter zahtevali azen in izgnanstvo za tujce. General-■^vikarja škofije so do krvi pretepli n leži smrtno bolan v ječi.“ jasnejša poročila mons. Kereca in =• Majcena podajajo še sledeče podrob-°sti o bivanju dr. Janeža in sester v pPPmingu, kamor so jih iz Čaotunga »Zaprti so na škofiji v Kunmingu. e smejo govoriti med seboj, so zastra-ni z vojaki in brzostrelkami. S. Konstantina in dr. Janež, ki sta bolna, ima-vsak svojo sobo, ostale 4 sestre so vse v eni.“ j,- Janež je bolan na trebuhu, a ^uia ne zdravil ne zdravnika. Izsilili so j. vljua od njega neke izjave, za katere so oht - kazni v zakoniku. Poleg tega je nnt •en vohunstva, ker je menda poslal v - aj fotografij iz svoje bolniške prakse ^^caotunški bolnišnici v Makao, da se mu auijo do njegovega prihoda.“ a«. ^0.r.nje obvestilo francoske časopisne juf”C1^e nam torej prineslo pomir-PePh° VeS^ 0 u®01!! ruons. Kereca in vseh glnH Movenskih misijonark, ne pa tako Pov6 uso^e dr. Janeža, katera je še ge Seru neznana. Ne preostane nam draško kv0t ^a za priljubljenega in juna-sj Požrtvovalnega dr. Janeža, prvega ütti enske&a uiisijonskega zdravnika, mo-Povr’ < a mu dospod ohrani zdravje in S]u».ae„svobodo, v kateri naj bi še naprej 'i sirjenju Njegovega kraljestva, dola i 1’ h' so haj prispevali za „1000 se arshi rentgenski sklad dr. Janeža“, naj Čepye Yznemirjajo radi te vsote, kajti dohifV ^ -r' dauož prav na nje podlagi V r 1 ?.°sojil° in kupil rentgen, ki je sedaj nišn’0' r°hah skupno s slovensko bol-ve,i„lc° v čaotungu, je denar sam še ker na razpolago dr. Janežu v USA, Kita?a,'z Previdnosti nismo odposlali na Jsko. Cilj darovalcev in celotne ak- Takole pa izglcdajo Kitajčki marsikje danes — v toliko opevanem kitajskem rdečem raju! cije za dr. Janežev rentgenski sklad je bil lepo dosežen: nad dve leti je dr. Janež delal z rentgenom čudeže božje ljubezni ubogemu kitajskemu narodu... ŠE EN SLOVENSKI MISIJONAR ZAPUSTIL KITAJSKO To je g. Ciril Čarga C. M., ki je odšel v misijone iz Slovenskega Primorja pred nekako petimi leti in je deloval kot misijonar na postaji v Kianu (Srednja Kitajska) in kot profesor v bogoslovju v Kashingu, nekaj časa tudi na pristavi bogoslovja pri morju blizu Šanghaja, ki nam jo kaže slika na drugi strani ovitka. čujemo, da je tudi njemu postal položaj nevzdržen oziroma so ga izgnali ter je dospel že v Rim. Kaj več o tem bomo sporočili v prihodnje, kakor upamo. HON(i HON«, MESTO IZGNÄNIJEV Velemesto Kakor veste, so rdeči bratci izrinili nacionaliste skoro iz vsega kitajskega ozemlja. Polastili bi se gotovo prav radi tudi tega malega otoka s peščico celinske zemlje, ki je pod angleško oblastjo, pa trenutno bodo morali še malo potrpeti, da ne bo hujših mednarodnih komplikacij. Otok je sam po sebi skoro ves skalnat in z avtom se ga lahko obkroži v slabih dveh urah — tudi Kav-lunsko celinsko ozemlje (pod angleško oblastjo) se lahko v enem popoldnevu s srednjo brzino (30 km na uro) obkroži. Prebivalstvo je seveda v večini kitajsko (čeprav je tudi dosti belokož-cev in celo nekaj Indijcev). Vsega prebivalstva v angleški koloniji je blizu dva milijona. Samo na otoku nas je skoro milijon (957.000). Pestrega življenja in vrvenja je dosti — v enem letu je prifrčalo kakih 25.000 aeroplanov s 320.000 potniki; pristanišče: letno ima prometa 44.602 ladij s 26,000.000 to- Meja med rdečo Kitajsko in Hong Kongom, žalostno pozorišče od ljubljene Kitajske poslavljajočih se misijonarjev... (kot enega vidimo na sliki) nami (lokalnih je 25.000 ladij s 86.000 tonami). Za avtobus, tramvaj in prev«* po morju se izda dnevno pol milijona vložnih listkov... Privatnih autov je kakih 14.550! Morda je težko najti me' sto, ki bi bilo tako obremenjeno, kakof vprav Hong Kong. Zraven „stalnega prebivalstva je še veliko „vodnega“ pf®' bivalstva = „tan-ka-lou“. To so ljudje« ki imajo hiše na vodi: ribiči. Ti se poY' sem ločijo od ostalih Kitajcev in imaj° povsem svoje narečje in običaje. Mia1' jonarjenje med njimi je otežkočeno« kakor n. pr. med različnimi „kastami v Indiji. Način misijonskega dela Kitajsko ljudstvo — to in ono —- ie na splošno še nepokvarjeno in samo V° sebi zelo preprosto in dobre duše. Kak° milo se človeku stori, ko opazuje t0 morje ljudstva, ki tava v temi pogan' stva. Jasno je, da previdnost ne dopU' šča, da bi misijonar ob najmanjši dobf volji začel krščevati križem kražem-Poganske navade so v ljudstvu zel® zelo ukoreninjene in posamezniki, ki m se prezgodaj dali krstiti, bi se izp°' stavili velikim težavam: ali ne bi mpg1' vzdržati v neprijaznem okplju svoje® ali pa bi počasi v osamelosti popust” v gorečnosti in začeli na n(>vo s svoji1? „čiuJpai“ (častit) iz blalta narejeni*1 malikov. Torej je treba veliko priprave dela — še tako velikokrat temelji on drugo leto mladenič lahko vidi opazuje tovariše — že kristjane — in „ 'd-je leto v večini zapro-ijo za sv. krst. , eveda dokler so mladoletni, morajo is-atl privoljenja starišev oziroma njih amestnikov. Nekateri dobe privoljenje, ,.ruf?i pa morajo čakati boljših prilik, n 350—400 gojencev se jih da letno 'stiti 25—40. Ni veliko, vendar kdor po-na okoliščine, ve, da je to velik blaga-„ °v- Novokršeni ostanejo pri nas še , ^ ^ev^.a se imajo čas utrditi v krščan- ■ em življenju! Res nimajo vsi sreče sv. rsta, toda praktično žive kot najboljši ^V'stjani: njih veselost, zgledno življe-Je, goreče opravljene vsakdanje mo- ■ Vei in njih vedno vedro čelo... Tudi rriarno pogrsto krste ljudi že v letih — seme božje besede v mladosti ni ostalo nerodovitno... Metocia prilagojevanja Mnogokrat se tudi starši pridružijo krstu sina. Kako škoda bi bilo zanemariti tako rodovitno polje! Trenutno je delo misijonarjev na Kitajskem zvelo otežkočeno. In kristjani so kakor pred vevnico... Bog z njimi! Težave na misijonskem polju ? Dosti jih je in kakršne koli hočete... Vsak misijonar mora iskati, kako prikrije veliko razliko v načinu mišljenja belokožca in mišljenju rumenokožca. Tu v Hong Kongu nas je z „dolgim nosom““ kar lepo število. Tu pravim, smo „beli“ bolj številni in zato imajo Kitajci že malo več zaupanja. Je pa še vedno razlika: Kitajcu je n. pr. vse dovoljeno, „beli“ pa mora skrbno čuvati svoje „dostojanstvo“, to je: v ponašanju, v obleki, še celo pri jelu. Zahtevajo (stoodstotno upravičeno) enakopravnost; nekateri svojevrstno „zavedni“ se celo hvalijo s svojo „nad-kulturo.“ Nekoč sem slišal nekega inteligenta te vrste, ki je razlagal okrog stoječim — misleč da ima same domačine pred seboj — tole: Da nam Kitajcem ne raste brada in da nimamo kosmatih rok, je samo znak, da smo že davno prešli iz kritične srednje kulture v sedanjo nadkulturo. Ko bodo „beli“ „dozoreli“ v kulturi, boste videli, kako nam bodo podobni...“ — To so misli seveda le nekaterih, večina je bolj resna! V občevanju na splošno s srednjim in preprostim ljudstvom je treba svoje vrste pozornosti. Misijonar i|šče kolikor mogoče zaupnega in resnega zbli-žanja z ljudstvom, kar pa ni lahko. Ko se začne razgovor, Kitajec le bolj od daleč in nezaupno gleda, počasi pa le začne odgovarjati bolj obširno, in ker srednje mere navadno ljudstvo ne pozna, je treba veliko potrpljenja in razumnosti (bolje: spretnosti), da ni nadležnosti in tudi poraza, izgube časa... Iz rdečega raja Da ne bom preveč dolgočasen, pa samo še eno in svojevrstno sliko iz kitajskih misijonov v sedanjosti za „bambusovo zaveso“. Takole se glasi pismo prijatelja: „Kdor najde prijatelja, je našel zaklad“ in mi tu v osvobojenem raju imamo „prijateljev“, med katerimi se odlikuje po svoji „gorečnosti“ neki tako imenovani „glava po strani“ (ker drži vedno glavo postrani kakor kak svetnik iz svojih časov). Kakšno srce! Malo očetov najde časa za toliko nego svojih otrok, kot najde ta naš prijatelj za nas. Vsak čas pride iskat podatke, nadzoruje, varuje in svari, da naj se n. pr. ne oddaljimo preveč od doma, sicer on ne bo odgovarjal za morebitne posledice, in slično. Pred časom (pripoveduje nadalje misijonar iz notranje Kitajske) je prosil naš msgr. za dovoljenje, da bi mogel na drugo stran reke na „oddih“ (je bil čas pridigati duhovne vaje č. sestram). — Odgovor je bil: „O nikamor! V škofiji je boljše, kjer so velike sence drevesnih nasadov in tudi je tam bolj sveže... Tam, kamor hoče msgr. iti, je vroče in neznosno... če pa vsekakor hoče iti, naj najde koga, ki bo garantiral za njega vsaj s kakim šivalnim strojem ali slično vrednostjo( ?!)...“ Prav materinsko srce našega prijatelja. Ubogi msgr. je imel stalno „angele varuhe“ (dnevno je moral dvakrat tja in nazaj» ker tam v bližini mu niso dali prenočišča, ker ,,bi mu lahko škodovalo ozračje tistega kraja“... Pa tudi eksercitanti so doživeli pozornost: Ob pol dveh p0' noči tretjega dne duhovnih vaj so imel* obisk „prijatelja“ v spremstvu petih tipov iste vrste. Za vse so se zanimali1 vse plrebrfeUali, \p(rebrali vse duhovne misli in zabeležene sklepe — in končno našli glavno, bombo; kakih sto katekizmov. Stvar je bila tako važna, da je poglavar bande vprašal za svet tele-fonično svojega gospoda..., ki mu Pa odgovori: odkritje lahko pustiš v miru» ker stvar belih že ne bo več škodovala rumenim... G. škof je moral neki dan sneti z vrat stanovanja lepo kitajsko napisane 10 zapovedi — ker ,,vznemir' jajo“ vest... „Prijatelji“ nas osrečujejo z obiski svoje vrste vsak trenutek. Ne' ko noč je bilo v škofiji vse pokoncn Zakaj ? Skrb „prijateljev“ za nas jih je prignala... Zbrali so vse osebje belih in rumenih, zaprli jih v zakristijo, in začeli so vizitirati vse vprek: biti po stenah s palicami, če ni kak hudir notri, in odbijati pete s čevljev, če morda ni tam milijonov.... ali kake nove vrste radio aparat („ker kdo ve, kaj vse ti „bej} lahko znajdejo“). V resnici so naši1 voltometer in ga v svoji modrosti po" slali menda v Kremlin (kot morda kak radio oddajnik). Slični obiski se ponavljajo, vendar mnogokrat bele puste v miru, le rumO' nim bolj „žugajo“ — malo obzirnost) torej še imajo do nas. Dve redovni«* (Kitajki) imata dovoljenje obiskovat jetnišnice (vedno prenapolnjene) z zdravili, jestvinami, tdda vsak jetnik, k* je obiskan (tudi če mu sestrice sam0 ranjeno roko prevežejo) mora biti Prl' trgan za količino riža (ki ga že ita*; dobe nezadostno). Gorje pa jetniku, Pr! katerem se najde kaka knjiga, ki n* rdeče „popackana“. Še ena: Vprašali smo našega „pr*' jatelja“ za dovoljenje za duhovne val6-Odgovor: ..Naj se vpraša pismeno 111 priloži urnik tistih zborovanj“; on sa*** je ljubeznivo pridejal „pripombo“ i*1 nekaj dneh je prišel pozitiven odgovor. Rafael Mrzel SDB, Hongkong Mihael in lucifer v boju zaindokino Skoraj po novem letu 1952, sredi januarske zime, so v pariški katedrali Notre Dame položili na mrtvaški oder v francosko (trobojnico ovito krsto z Nemškimi ostanki moža, ki je bil v življenju general de Lattre de Tassigny, Velik vojak in velik katoličan. Pol svobodomiselna francoska vlada je temu Junaku naših dni za pot v večnost pode-hla naslov maršala. VOJNA V INDOKINI . S Francijo vred, ki je v tistih dneh Jskreno in resnično obžalovala smrt ene-svojih največjih sinov, se je s skrbjo v očeh zagledal mimo mrtvega trupla generala de Lattre de Tassigny ves svobodni svet daleč na vzhod, do skrajnih vrat ugašajočega galskega imperija r~ v Indokino, kjer se že leto in več v krvavem spopadu bijeta dve zastavi, prapora stare in nove revolucije: francoska .robojka in rdeči Leninov prapor s srpom Ju kladivom! Bil je prav pokojni general ue Tassigny, ki je kot vojak velikega formata vodil v tistih deželah vzhodnega sonca ta boj in ga skušal odločiti v ko-rist vsega človeštva, ki veruje v resnično Svobodo in dostojanstvo narodov in posameznikov. Tako je zamotano in krvavo vpraša-nJe Indokine s smrtjo velikega vojaka spet oživelo z vso ostrostjo svoje nuj-Uostk Francija se je zavedela: komu-Uistični tiger ne stoji več samo pred Vrati Indokine, našemljen s hinavsko nasmejano masko rumenega Mao Tse Tun-^a> zver je že v deželi sami v podobi, ut jo predstavlja sadistično bradati ubraz moža, ki ga je vzgojila pariška “U'verza (!) in ki ga svet danes pozna °t moskovskega satrapa pod imenom to či Minh. Taista Francija, ki je pred adnjo vojno mobilizirala svojo narodno rrnado v pomoč mednarodnim brigadam, - so v katoliški Španiji takrat mesarile Španske narodnjake, duhovnike in redov-jPke, čuti zdaj na lastni koži vse pre-•etstvo strupenega gada, ki ga je leta Pfuj ljubkovala in hranila na svojih Prsih. i i v?a ljudi, ki so komunizem na lastni °zi občutili, kot smo ga občutili Slo-enci, sedanji boj v Indokini ne pred- stavlja nič novega. Pač pa nam je spopad med komunistično tiranijo in v svojem jedru krščanskim nazorom o človekovi osebni svobodi, čez noč približal dežele, ki so do snoči pravzaprav stale izven našega zanimanja: naj že je to Koreja, naj Kitajska, naj Indokina sama. Prav Indokina, ki zajema ves južno-azijski vzhod, je po zatrjevanjih pokojnega maršala de Tassigny več kot važna za ohranitev svetovnega miru in bratstva med narodi. Kdor bo namreč zmogel komunizem v teh deželah, bo mnoge druge obvaroval pred njim; če pa uspe komunizmu v Indokini uveljaviti svoj „paradiž dvignjene pesti“, bo prav gotovo ves rumeni kontinent kot zrela hruška padel v naročje kremeljskemu mogotcu. Maršal de Lattre de Tassigny, ki se je nekaj tednov pred svojo smrtjo mudil v Washigtonu, da bi tam gospodo, ki se je odločila mimo Kremlja odločati o usodi sveta, zadobil za izdatnejšo vojaško pomoč narodnim državam v Indokini, je svojo prošnjo utemeljil takole: V Indokini ne gre več za obnovitev francoskega kolonializma nad temi deželami; fronta, ki so jo tu sprožili domači in tuji komunisti, je vsaj toliko važna kot fronta na Koreji; indokinska Zveza držav je danes dejansko docela nezavis-na od Francije; a te svoje državne neodvisnosti ohraniti dolgo ne bo mogla, če bi Francija prenehala s svojim odporom proti azijskemu komunizmu; narodna armada največje zvezne države Viet Nam (slučajno zgrajena in formirana na istih osnovah in taktičnih načelih kot devet let tega Slovensko domobranstvo! — op.) brez izdatne pomoči USA ne bo vzdržala strahotnega pritiska Ho Či Minhovih rdečih bataljonov in „miroljubnih brigad Mao Tsejevih prostovoljcev“, ki so se na tihem že pridružili domačim komunističnim silam. V tem prizadevanju pokojnega maršala, ki prav gotovo ne bo ostalo brez koristnih sadov, tiči skrito hotenje francoskega rodoljuba-katoličana, ki se je prav na terenu samem zavedel mimo vseh dobrot francoskih rok indokinskim narodom, tudi vsega zla, ki ga je francoska imperialisitična politika desetletja in stoletja nanesla Indokini. Prizadevanja maršala de Tassigny, rešiti Indokino pred rdečo poplavo, ima tedaj v očeh katoliškega sveta še posebno ceno: to je cena spoznanja krivice in resno hotenje takšno krivico popraviti! VAŽNOST INDOKINE Sedanji spopad med mednarodno rdečo zavestjo suženjstva in narodno zavestjo človečanske svobode v Indokini je odločilne važnosti ne le za trenutno visoko politiko tega sveta, marveč še vse bolj za neminljivo, večnostno politiko „kraljestva božjega na zemlji“. Tista trditev, kot smo jo brali nekje, da gre v Indokini v tem boju naših dni za posest „strateško važnega mostu“, ni iz trte zvita. Kajti skupek dežel na skrajnem azijskem jugovzhodu: Viet Nam— Annam, Tonkin, Kočinčina pa bivši kraljestvi Kambodža in Laos, ki jih vse poznamo pod enim skupnim imenom — Indokina, v resnici predstavlja na zemljevidu polotok v obliki mostu; most med Indijo in Kitajsko, s 700.000 km2 površine, ki veže, morda celo druži indijski bramanizem in kitajski budizem. Je tedaj nekšen prag med dvema velikima kulturama; posebna lastnost vseh takšnih pragov pa je vedno izrazita mešanica rasnih in verskih značilnosti obeh dežel, ki se prek njega stikati. In te v Indokini prav gotovo nihče ne pogreša, saj je očitna na vsak korak. Indokina — most, ki je v resnici strateško važen: naj gre za materialno ali duhovno strategijo. Ho Či Minh, indokinski komunistični diktator, pa dobro ve, da je od vseh dežel v Indokini prav Viet Nam, ki je središče tega mostu (njega dni so ga imenovali Annam), najvažnejše: odtod tedaj, povsem razumljivo, njegov glavni napad na to osrednjo točko. In prav Viet Nam je, kot je zapisal znani španski poznavalec teh pokrajin, ena najvažnejših križišč med skrajnim Vzhodom in ecropsko krščansko civilizacijo, „nekaj podobnega, kot je Filipinsko otočje sredi morja nasproti“. Če se je tedaj Ho Či Minh odločil, da bo to deželo spremenil v komunistični paradiž, s tem samo dokazuje, da se do dna zaveda obeh strateških pomenov središčne točke indokinskega mostu: materialnega in duhovnega; potrjuje pa s svojim napadom, ki traja že poldrugo leto, tudi grozotno resničnost opominov pokojnega maršala de Lattre de Tessig- ny, „da bo ves rumeni kontinent rdeč, če bo rdeča Indokina... “. Bivši Annam, od leta 1945 naprej Viet Nam imenovan, je središčna država Indokinske federacije in ima v nji vodilno vlogo, ne od včeraj, marveč že stoletja nazaj. Tole vlogo so si annamisti nadeli v tistih časih, ko so s počasnimi pa zato vztrajnim, res, krutim pritiskom znali podrediti si ali naravnost uničit* vse druge narodnostne skupine v Indokini. Francozi so se v Indokini zasidral* leta 1787. Annamski pretendent na kraljevski prestol in zadnji burbonec pred veliko revolucijo „enakosti, svobode i" bratstva“, ki mu je pozneje oddrobila glavo, Ludvik XVI., sta takrat sklenil* zavezništvo in obrambno pogodbo. Fran' coski častniki so slabih dvajset let pozneje pomogli taistemu kronskemu pretendentu na annamski prestol. Novi cesar si je vzdel ime Gia Long. Eden njegovih sinov pa je skušal spodnesti tl* francoskemu vplivu in dvoru in s tem razjaril brkatega pariškega kralja Napoleona III., da je ta leta 1858 poslal kar krepak oddelek francoske flote v tiste kraje. Boji, ki so se vlekli tjale do 1864, so se končali tako, da si je Fra**' cija zadržala tri province v Končinčini i** tri leta pozneje sploh vso Končinčino spremenila v kolonijo. Leta 1874 je P®' riz razglasil svoj protektorat nad Ton-kinom, deset let pozneje pa še nad An-namom. Tako se je tedaj, malo po annamski nespretnosti in zaletelosti, ®c bolj pa po kolonijalni požrešnosti „svobodoljubne in razsvetljene“ Francije, k’ je komaj nekaj let nazaj s svojo revolucijo metala v svet farizejske fraze 0 „suverenosti vseh narodov“, celotna I*1' dokina prišla na psa in povsem razumljivo — pod obstret francoske trikolore- BOJ ZA INDOKINO Francozi, ki so v tej svoji najbolj vzhodni koloniji uganjali prav iste f*®' pake kot v tuniški Berberiji — žalost' na posledica evropske racionalistid**® miselnosti, katere najnovejši bastard J prav gotovo tudi komunizem — bi 5 bili tod čutili trdne gospodarje, kdo kako dolgo še, da jim niso Japonci zadnji vojni prekrižali računov: l6^ 1940 so namreč Indokino zasedli des®^ tisoči samurajev „božjega sina'1 H*r0 _J'0pa (svojo drzno samopašnost so po-„ eJe ti otroci Dežele vzhajajočega i nCa krvavo poplačali z atomskimi bi-£rncami ,na Hirošimo in Nagasaki!) in ancosko posadko nesrečnega števila l^najstih tisočev mož prisilili na ko-!na. Francozi so svoje stare napake zdaj j?na<;?va'i ..'v Japonski koncentraciji in Raciji. Po japonskem zlomu leta , o pa se je Indokina znašla v čudnem j^ezvladju, ki ga je spretno izkoristil lemelj: pod dokaj zvenečim imenom ’ . Minh — Slovenci ga najdemo v fr°JenJ< besednjaku pod „Osvobo'dilna vr|0n^a<* • • • — Je kmalu po japonskem oru začel razpihovati že prej tleči nacionalizem, ki se je bil v fno .osvobodilno gibanje združil po stopnikih vseh mogočih strank in na-i ,rov še sredi polne japonske okupacije, te . Eden najbolj delavnih vodij i .^a gibanja je bil komunistični „gau-vNkuyen Ai Quoc, ki si je zdaj uel ime Ho či Minh. Prav njegovi > emetenesti gre zasluga, da je sicer po-: °no zamišljeno narodno gibanje kaj ^2 zajadralo v mednarodne rdeče vode. možak je znal, dokler je pač nujnost zrner tak0 ukazovala, kaj spretno pri-oKi1Viat* svojo in svojih biričev rdečo oki °-' (*esla, ki so mu odprla pot do ; asti: izkoristiti težave, v katerih se p Znašla Francija sredi vojne, izgnati H ancoze, naj so petainovci ali degau-j yci> zadobiti si popolno neodvisnost 1 °kme, brez kitajske pomoči... so kaj sePo zyenela. Ljudje so ga podprli in rdp'anj °&revali. Ni čudno, da je s svojo v, c° »osvobodilno fronto“ na dan ja-v Iškega zloma, 15. avgusta 1945, dn' n°i Prevzei oblast in komaj teden an» P°ZT'eje še dokaj vljudno naprosil j. aarnskega cesarja Bao Dai, naj se jn >st°iu odpove, češ da so časi kraljev Vr ,cesai'jev prišli prav do muzejskih gj J'- Cesar ni mogel drugega kot po-^ sati skromni nasvet prebrisanega ko-sk;ri“S*'a.: zapuščen od vseh se je vladar-zda‘CaSt' ^maknil — Viet Minh pa si je J. utrdil oblast z zapiranjem in likvi-'Jami tisočev narodnjakov, ki so pač m »«zno spoznali resnični obraz kre-Ui /!?kega plačanca! Krono vsej komu-(tnilcni komediji pa so dali še Kitajci k- rat jih je vodil še čang Kai Šek!), in S0 S divizijami vdrli v deželo k; trdili komunistično oblast nad Indo-°- Seveda tile rumeni sinovi Velikega Zmaja pač niso niti sanjali takrat, da jih bo komaj štiri leta pozneje ta domoljubna azijatska gesta kaj drago veljala ... Komedija pa se je začela spreminjati v pravo tragedijo za Indokino s tistim dnem, ko so po pogodbi z osvobojeno Kitajsko Francozi v Indokini zamenjali rumene posadke. Ho Či Minh je sicer s Parizom sklenil nekšne pogodbe, a kot je zdaj kazno, le zato, da bi jih prav po rdeče čimprej in čim večkrat kršil. Zdaj so tudi Francozi na lastni koži občutili, da velja komunističnemu gadu zaviti vrat: podprli so indokinske narodnjake in ustvarili v Vietnamu vla- Spodaj: Zemljevid Zadnje Indije, na katerem so označene dežele Vietnama, ki o njih govori pričujoči sestavek: Anam, TonkLn, Kočinčina, Laos in Kambodža. V članku se omenja tudi sosednja država Siam, ki pa seveda ne spada v skupek dežel Vietnama. inhiun /• HV't LAOS CAMBOGIA VIETNAM do, katere vojaško zaščito je prevzela Francija. Bradati Ho či Minh pa — tiger ni več mogel skrivati zob! — je oznanil sveto vojsko komunistične internacionale prati francoskemu vsiljivcu. Topovi in mitraljezi v Indokini so spet udarili svojo koračnico: tokrat gre resnično za biti — ne biti vse južno vzhodne Azije. Bivši cesar Bao Dai, ki se je lani vrnil, brez vladarskega ornata, ker ga je bil zamenjal za lento prezidenta Vietnama, in rdeči kolovodja si stojita nasproti: vsak od njiju s svojo armado... Boj pa — kako se bo odločil? Katoličanu se ob vsej tejle indokin-ski štoriji prav gotovo vzbudi vprašanje: kaj pa Cerkev v teh deželah? DUHOVNI BOJ CERKVE: INDOKINO KRISTUSU! Res, tudi za katoliško Cerkev predstavlja Indokina most neprecenljive „strateške važnosti“ med Kitajsko in Indijo, nekakšen duhovni Singapur za apostolsko delovanje misijonarjev na skrajnem azijskem jugovzhodu. Katoličanov je v teh deželah skoraj dva milijona, največ prav v Vietnamu; in ti zadnji so poznani po svoji trdni in globoki vernosti, ki je tako za Cerkev ena najmočnejših trdnjav na Daljnem Vzhodu. Katolicizem je v Vietnamu tako globoko zakoreninjen, da pomenja nekaj, kar je z narodom nerazdružno zvezano, četudi je komaj petsto let tega, kar so tja prišli prvi apostoli evangelija. Nič čudnega tedaj, če so bivša cesarica, zdaj soproga prezidenta republike, njeni sinovi, šef kabineta predsedstva vlade, dva ministra, prenekateri guvernerji v provincah, ravnatelj šolstva na severu, odlični uradniki, zdravniki in druge pomembnejše osebnosti — sami katoličani! In kar je v trenutnem spopadu s komunizmom morda tudi precejšnjega pomena: katoličani so skoraj vsi poveljniki in višji častniki mlade narodne vojske. Vsi ti se dobro zavedajo, da bi Ho Či Minhova zmaga v Vietnamu pomenila ne samo pokop narodne neodvisnosti, temveč itudi mučeništvo tisočev vietnamskih katoličanov. Nasprotno pa utegne obnovitev oblasti v rokah bivšega cesarja Bao Dai roditi lepega dne ustvaritev prave katoliške vlade v teh deželah, saj so simpatije današnjega predsednika Indokinske zveze držav do katoliške Cerkve iz dneva v dan večje. Katoliško misijonstvo si je pot v In; dokino utrlo okrog leta 1554. Sinovi Asiškega ubažca so bili prvi, ki so v teh deželah oznanjali evangelij in ne breZ uspeha! Pa so bili zato tudi prvi mučenci. Leta 1658 je Sveta stolica ime' novala prvega apostolskega vikarja za Končinčino; bil je to Pierre Lambert de la Motte, duhovnik pariške Družbe za zunanje misijone... Jezuiti, domini' kanci, frančiškani in duhovniki parišk® Misijonske družbe so skozi dolga štirj stoletja postavljali temelje Kristusov* Cerkvi v Indokini: preganjani, mučenh blagoslavljam in preklinjani, kakršen veter je pač pihal, so neutrudno utiral* pot „kraljysrtvu božjemu'“.Med misij0" narji-mučenci tistega časa je tudi sl°' venski jezuit Mesar, ki je bil mučen do smrti v Tonkinu. Kdor ne pozna* ali ne razume globine in misterij8 krščanstva, se pač čudi, ko zaznava v Vietnamu, kjer je zgodovina katoliške Cerkve pisana s krvjo tisočev mučencev* milijon in pol katoličanov, medtem k° jih je v sosednjih, nevietnamskih deže' lah Indokine — Kambodži, Laosu in Siamu (Thailand), kjer skozi vsa stoletja Cerkev skoraj nikdar ni doživela preganjanja, komaj dvesto tisoč! V taistem Vietnamu, kjer je katolištvo v času cesarja Tu-Duc doživelo preganjanje, k* ga mirno lahko primerjamo Neronovim in Dioklecianovim krvoprelitjem, se_ Je ljudstvo z vso ljubeznijo in navdušenjem oklenilo evangelija in njegovih resni®: danes je tam 15 apostolskih vikariatov* ki štejejo skupno 1.430 domačih duhov; nikov in samo 336 inozemskih. V PreJ omenjenih treh pokrajinah, kjer so 0 preganjanjih le čuli, ne pa jih tudi d0' življali, pa je vsega skupaj komaj 6 v* kariatov s 152 domačimi in 107 inozemskim duhovniki, če kje na svetu, v Vietnamu so se prebogato uresničile Tert**' lianove besede: „Kri mučencev je sern novih kristjanov!“ . i Cerkev se je v Indokini postavila n‘. trdne in nezmakljive temelje: sto tig0 mučencev v Vietnamu je menda zadostno poroštvo za nje dokončno zmago teh deželah. Prav do naših dni sega t preganjanje: v letih 1945-46 so rde^ obsodili okrog dvajset misijonarjev * brez števila katoličanov. Velika 0P0'i; katoliški C^kvi v Vietnamu je to°_ ustanova, ki jo imenujejo „Božji d0ltl g vse te prostrane stavbe, prave duboV mnl.fve, kjer skupno žive v medsebojni „ • V1. 'n delu duhovniki, katehisti in iai nCI’ *n koder tako bogato priha-^J° vedno novi duhovniški poklici. Nič J1 P Pomembni so ženski redovi, saj Pos 'h v'e*namska dekleta že od nekdaj k- e.bno nagnjenje za samostansko živ-^ Vietnamu je danes 4.243 do-skih- rec*ovn'c *n 1® 300 tujezem- 'h, 600 domačih sestra, ki se posvečajo So °m.vusrn'Uonja, in niti sto takšnih, ki d i Prisle od drugod. Svojski poudarek fnot° .v'e*-namski cerkvi neštevilni sa-lir:i 3n' kontemplativnih redov: karme-j. .h*’ klarise, trapisti — redovniki in °Vn'ce... Je ob vsej tej množini bož- osramotili prenekatero katoliško klarise, trapisti ice... Je ob vsej ................ la. 1P0klicev, ki bi po svoji številčni moči jv, osramotili prenekatero katolistr> zelo stare Evrope, mogoče misliti v‘J drugega kot to, da ima Bog pra p , tnapiom in s svojo Cerkvijo v raj>ni posebne namene ? težave in nevarnosti kev^ na§ih dneh se mora katoliška Cer-VeiijY Vietnamu prav resno upirati trem kot .!? 'n dokaj mogočnim nevarnostim, Volu - Podstavljajo: komunistična re-diz Cl'la’ koadaizem in reformirani bu- em. Res. "v'°> skoraj dva milijona kato-Ujrbov v Indokini, 1.800 domačih duhov- tehT V okr°g 3-POO redovnic in 1.500 ka-kat s,.?v! pa če primaknemo še 2.500 süa učiteljev — vse to je živa nov’ kl nenehno budi novo upanje in jnisjj oazorja odgrinja; takšna sila, si viti m°’ se more uspešno v bran postana^ Vsem težavam in nevarnostim. Pa ieta iQen^ar vietnamska kidza tamle iz prvn1945 izkazuje kaj porazno bilanco: pr„ na . Cerkev v Vietnamu sestoji iz v0ra0stih, revnih ljudi, ki so brez ugo-Uari sPrejemali sleherno besedo misijo-C6rJkCV0- V novejših časih pa so stopili v cj +ev Premnogi mandarini, izobražen-s;ed^-ci in obrtniki, se pravi ljudje njeni u s^0iev- Vsi ti, že po naravi nag-zat) '.k vsakršnim novotarijam, so se v Resi 'etih krepko vdajali varljivim ži]a 0rn revolucije in tako, ko je ta spro-Prv' no.V° Preganjanje katoliške Cerkve, niai', .Padli; posebne usluge s takšno Ro dušnostjo Cerkvi pač niso napravili. bora ■ se je Vietnam razdelil v dva ta-jeli n.'0 So se rdečkarji čisto očito spri-narodnjaki v najnovejšem boju, ki še traja, so se tudi katoličanom, hvala Bogu, dokončno odprle oči: Vietminh ali „Osvobodilna fronta“ šteje katoliško Cerkev za svojega prvega sovražnika in ji je bolj na mari uničenje Cerkve, kot pa resnična svoboda Indokine... Drugi, nič manj nevarni tekmec Viet-minha, kadar gre za uničenje Cerkve, je narodni reformirani budizem, katerega najagilnejša struja, imenovana „koadaizem“, je prava satanska spletka. V Kao-dai ali Veliki palači, kot se imenuje tempel Tai-Ninh med Kambodžo in Kon-činčino, prebiva, po trditvah teh nevarnih sektašev, najvišji bog. Njemu blizu so manjši bogovi, ki jih predstavljajo Lao-Tse, Kon Fu Tse, Jezus in Budha. Občevanje z bogom je možno samo po nekšnih medijih, kot pri spiritizmu... Znak te sekte je božje oko med oblaki. Organizacija sekte je posneta po katoliški Cerkvi: ima svojega papeža, tri kardinale, osem tiadilkofov, osemintrideset škofov, dvainsedemdeset višjih duhovnikov in tri tosič navadnih duhovnikov. Največja nevarnost te sekte je morda prav v tem, da šteje skoraj prav takšno število pripadnikov, kot jih ima katoliška Cerkev. Med svoje najvplivnejše pristaše šteje oelo predsednika vlade Tran Van Huuja. Odgovorni katoliški možje v Vietnamu ne nasedajo zmotam in spletkam. Saj vedo preveč dobro, da edino krščanstvo more ustvariti in dejansko ohraniti resnično narodno in duhovno neodvisnost mlade republike. Ni tedaj brez osnove upanje, da bo vedno močnejši ugled, ki ga ima krščanstvo v Vietnamu, slednjič le spremenil ta „strateško važni most“, ki ga imenujemo Indokina, v ključ in vrata katoliškega misijonskega apostolata na Skrajnem Vzhodu. Posebe še, če bosta, kar Bog daj, zmagana Ho Či Minh in Mao Tse, ki trenutno predstavljata najmočnejšo grožnjo nad temi pomembnimi pokrajinami. Bolj kot kdaj je prav danes še posebna dolžnost misijonskega zaledja, da moli za indokinski misijon. Naj bi se, po moči božje milosti, tako cvetoče krščanstvo tam utrdilo in se slednjič spremenilo v presijajno resničnost Kraljestva Kristusovega! ©©Mira u/MGWMmi Nadaljujemo z objavljanjem slik s sve-toletne razstave domače misijonske umetnosti in s strokovno oznako le-te v posameznih misijonskih deželah, ki nam jo piše Marjan Marolt. JAPONSKA Če kažeta Indija in Kitajska bližje ali daljne sorodnosti s srednjeveškim ev- ropskim severom odnosno laškim jugoj1?' potem bi umetnost Japonske najlažJ® primerjali v Evropi z bizantinsko. Tuo1 japonsko kiparstvo in slikarstvo sta se kot v Indiji malo brigali za točno P?' dajo pravilne telesnosti, čeprav jinm bil predmet v začetku skoraj edino Čl0' veško telo, predstavljajoče Budo in Bu' disatro. Te podobe so si bile dolga letja vedno enake, en rod je posnel»® PreJsnjega. šele polagoma je pričel Ja-Pwiec malo bolj opazovati človeško telo Prav tako počasi in skromno se je p*Ce'a v slikarstvo vrivati krajina. Ki-j, so svoja dela izvrševali najprej v j pozneje tudi v glini, vosku in v1qU 80 Pričeli kipe barvati, zlatiti in Sati vanje barvaste kamenčke. Slikali „ kot tudi Kitajci —• na svilo, per-; ^ont in les in sicer s tempero, ki so gp Pošali z ribjim oljem. Tudi v slikar- i , so rabili mnogo zlata, v črno-beli Pniki pa so se posluževali kitajskega v„ja’ 80 £a bolj kot Kitajci redčili z vodo. s,.,Značilnosti starejšega japonskega Carstva so blesteča barvitost, monu-Cje'”talnost fugir, ki so pa vendar gra-n -uw’ kar je dosegel slikar z vednim ^lbbževanjem in križanjem linij, ki so ko w° ravne. ampak se konveksne in j bkavne vzbokline vrstijo izmenoma Ä za drugo. Tudi v tem je daljna ‘rodnost s pestrostjo bizantinskega m°zaika. Coj ^ 16. stoletju je jezuit Giovanni Ni-l'lola seznanil Japonce z oljnim izbarstvom- Ko pa je okoli leta 1600 bil ^o preganjanje katolicizma, je tar" • °^na tehnika kot krščanska novo-ija prepovedana. sj:, ^ Zadnjem času se je del japonskih Pa ai^ev Popolnoma evropeiziral, drugi domače tradicije ne zavračajo do-a> tako tudi ne katoličani, ki imajo ognjišče v umetniški šoli na ka-,ski univerzi v Tokio. tolisi5en najvidnejših predstavnikov ka-Oko^0 nnretnosti na Japonskem je govy»ma Shunkyo. če primerjamo njc-sko°]VT a^6r z rozo ^ s kitaj- ra?i iTac*ono Loke Čenga, postanejo jasne OmJe v značajih japonske in kitajske živi ■ čeng je naslikal dogodek iz kvoJe-i'‘la Darije in njenega Sina, Shun-sko ’^0.110- Ta Marija sedi med dvema taln° ?^niel'ričnima lilijama strogo fron-SlIr °. m komaj za spoznanje se je za-dai,. Jezušček. Tako ne sedi mati, ka-kra]l.e sama s svojim otrokom, tako sedi Jica-mati, ]{a(]ar predstavi ljudstvu U0g^'kralja. prj čengu domača prisrč-g t> Pri Japoncu vzvišeno dostojanstvo. laiS,m sZVe^a ne trdimo, da so vse ki-kot ke S'ih,e verski žanri in vse japonske ncmV C€ščenje izpostavljene, a v glav-sta ti Madoni značilni za duha, ki vodi umetnost obeh narodov, če pogledamo še Poezijo B°žiča slikarice Terezije Koseki Kimiko, (str. 206) nam to delo potrjuje gornje navedbe. Ravne črte so le na arhitekturnem ozadju, pri skupini oseb okoli jaslic same okrogline. Kako razgibane so navadno naše slike Rojstva! Tu pa je vkljub živahnim linijam ustvarjen dostojanstven mir, ki ga še podiknpuje rahlo simetrična razporeditev oseb. KOREJA Koreja je bila na rimski razstavi precej pičlo zastopana in v glavnem katalogu tudi ni pisane označbe korejske umetnosti. Vendar že iz maloštevilnih reprodukcij lahko sklepamo na izredno kvaliteto korejske katoliške likovne proizvodnje, če so izdelki slikarja Čanga Woosunga in kiparja Kima čan- ga Younga, ki so nam edini dostopni, pravi predstavniki celote, potem sta na Korejo vplivali i Kitajska i Japonska: Kitajska s pogumno potezo čopiča in s slikovitostjo, tudi v obdelavi skulpture, Japonska z monumentalno dostojanstvenostjo figur, čustvo pa, ki te umetnine preveva, prava vsebina teh umotvorov, more biti le izraz korejske duševnosti, ker tega ne najdemo niti na Kitajskem, niti na Japonskem. Liki, ki jih je ustvaril korejski mojster, so bolj osebnostni (individualni) kot v obeh sosednjih deželah. — Naša slika (str. 207) nam kaže tri korejske mučence, kot jih je naslikal Woosung za triptih t.j. trokrilni oltar, namenjen katedrali v Seulu. Dva moža v popolnoma različnih nošah in držah, si nista le v obraz prav nič podobna, ampak tudi vsak drugače doživljata središče oltarja, kamor gledata in kjer je podoba Matere božje in pod njo pač Najsvetejše; starčku spredaj je vse jasno in moli z mirno pobožnostjo, medtem ko mož v ozadju vkljub mirni stoji vendar razodeva nekakšen notranji nemir. Deklica na desni drži v rokah meč, znak svojega mučeništva, in samo strm' v podobo nebeške Matere. INDOKINA ALI VIET NAM Ta dežela, sestavljena iz več star' držav, je bila v prejšnjih časih kultur"^ deljena. Jug, kjer je najvažnejša P0' krajina Kambodža, se je naslanjal ^ Indijo in pod indijsko vzpodbudo je 1 vzcvetela pred tisočletjem kultura Khma > katere največji umetnostni spomeniki s svetišča v Angkoru. Nasprotno je s ver v svojih kulturnih prizadevanjih^ žil na Kitajsko; tu sta glavni dež® j Tonkin in Anam z mestom Hanoj. A W _ na sever so segali vplivi indijskega d korativnega izražanja. Indokina je postala pozneje franc® ska kolonija oz. protektorat. Z doma® umetnostjo Francija nikakor ni PPS .e pala mačehovsko, nasprotno gojila j° že v času, ko se ji še ni bilo bati razn' osvobodilnih podvigov. Anamitski duhop' nik Luka Tran, ki je bil tudi Pesn' in mu je Francija poverila visoko upfa no mesto, si je v 2. polovici prejšnje# stoletja z velikim uspehom prizadeva ’ da je uvedel stare anamitske umetnos ne vrednote v katoliško cerkveno urne^ no:(t, Ipfosebno v mestu Phat-Darm Hanoju je Francija ustanovila umetnis*| visoka šolo, ne da bi tam vsiljeva' svojo pariško umetelnost. Pač pa j6.0 prla indokitajskim slikarjem, kiparje in arhitektom na široko pariška vc®. j v svrho izpopolnitve. Na zadnji pari® j svetovni ralzstavi v Parizu, menda J 1937, so Francozi s ponosom in priza^ njem kazali indokitajsko umetnostn kulturo, in to kot nesporno vrednoto, kot kakšno eksotično kurioziteto. če s vabili v Pariz umetnike iz Indokine, šli pa pravtako številni francoski 8 • karji, med njimi največji, na DaU Vzhod po umetniške pobude. Kakorkoli je ohranila Indokina v J4®, toliški umetnosti svolj domači znaCX,’ dejstvo je vendar, da se je izmed J. zdaj obravnavanih dežel najbolj oplp®!^ z evropskimi, posebno francoskimi kustvi. Tudi vplivi evropskega ekspr sionizma so zaznatni. Iz seznama r^ stavljenih del bi se dalo pa sklepati, je pojm .katoliški*" pri umetnosti ’ieje Nama širši kot drugod, da tu ne gre za dela, ki so namenjena bogoslužju, ampak tudi za katoliškega duha v svetni umetnosti. Kot primer navajamo „Materinstvo slikarja Fran Van Thoja (str. 210). Motiv je podoben, kot na kit. Čen-govi Madoni. Materin sedež in krajina zadaj sta tu samo bežno nakazana in se izgubljata v neki temačni megli. Sploh je vsa slika bolj temna, kot dosedanje znane azijske podobe. V evropskem repertoireju materinstva je mlada mati največkrat podana v razcvetu svoje ženskosti, vsa razigrana od sreče nad živahnostjo svojega razbrcanega bambina ali pa v takem siromaštvu, da je slika bolj obsodba kot izraz materinstva. Ta mlada mati se je ob pogledu na svoje dete zresnila ob zavesti svojih materinskih dolžmosti. — Pomembni imeni vietnamskega slikarstva sta Le-Van-De in Ton That Dao in morda objavijo KM kakšno njuno delo ob drugi priložnosti. SIAM, FILIPINI, INDONEZIJA Katolištvo v Siamu je šele v P°' četkih in zato v umetnosti še nima dosti pokazati. Siamska ornamentika se pac uporablja pri krasitvi bogoslužnih pr°' štorov in paramentov, figuralnih izdelkov pa na rimski razstavi ni bilo. —' Otočje Filipinov je bilo dolgo časa španska last in Španci so precej izrinili prejšnje indijske vplive. Menda so Filipinci bolj kot druga azijska ljudstva podvrženi prilagoditvi in tako delata sedanja vodilna filipinska cerkvena slikarja Antonio Garcia Slamas in F-Amorsolo v stilu polpreteklega španskega akademizma. — V Indoneziji že prevladuje kiparstvo nad slikarstvom> a središče tega kiparstva je otok Java. Javansko kiparstvo pa stilno ni enotno. Evropski vplivi so enkrat šibkejši, drugič močnejši, vendar ne tolikanj prevladujoči kot na Filipinih. P. KOLBE, APOSTOL, MISIJONAR IN MUČENEC LJUBEZNI Čuli smo že o tem možu, heroju krščanske ljubezni. Po vsem svetu se je razvedelo njegovo skrito junaštvo v smrti. 1. septembra 1939 so nemške divizije vdrle v Poljsko, njegovo domovino. Že 19. istega meseca so se pojavili v Njepokalanowu vojaki SS, kjer je živel tedaj P. Kolbe, frančiškan konventualec. Vse so morali zapustiti. 400 so jih, med njimi tudi P. Kolbeja, odpeljali v taborišče Auschwitz, znano z imenom taborišče smrti. Nekega dne je eden internirancev zbežal. Poveljnik je zato, kot talce, določil deset oseb na smrt od lakote. Med določenimi za to grozno „kazen“ je bil tudi Franzcišek Gajownizcek, oče številne družine. P. Kolbe se je ponudil, da umre mesto njega. Nagega so vrgli v podzemsko celico smrti. Tri tedne je lakota glodala njegove sile in predvečer Marijinega Vnebovzetja, 14. avgusta, je omagal v smrt. Mučenec ljubezni. Začel se je proces za beatifikacijo. Morda ne bo dolgo, pa bomo častili na oltarjih tega velikega Poljaka. Velikega v ljubezni, zato velikega v vsem. Velik je bil še posebno kot častilec Marijin, apostol in misijonar na Japonskem. * * * Maksimilijan Kolbe se je rodil 6. januarja 1894 v Pabianicah na Poljskem. Šestnajst let star je vstopil v frančiškanski red konventualcev. Študiral Je v Rimu in postal duhovnik. Leta 1917 je ustanovil družbo „Vojska Marije Brezmadežne“, katere namen je kratko izrazil: „Rešiti samega sebe za božjo čast in rešiti vse duše, s pm močjo Brezmadežne.“ Januarja 1822 je začel izdajati marijanski list: Marijin vitez, v nakladi 20.000 izvodov, ki pa j® čez tri leta dosegla že 7B.000. Isto leto je ustanovil „mesto Brezmadežne“ Nie-pokalanow (40 km stran od Varšave). Ustanovil je veliko tiskarno z najmodernejšimi stroji in oddelki, čevljarsko, pekarsko, krojaško in mizarsko delavnico, garažo in celo požarno hrambo. Vse to je upravljalo nad 1000 delavcev redovnikov. Na predvečer druge svetov' 21C taligg- ypjske je imel v načrtu zgraditev le- Dnot ^ Prav tam, postavil radioodajno ski ■ 'n v zvez* z priznanimi film-Jil^^fpalei, z namenom pripraviti kato- di] ^orečnost za rešitev duš ga je vo-a pri tem velikopoteznem delu in ga majala, da je razumel duha časa in se SvrhoZeVa^ najm0^ernej®^ iznajdb v to je bilo njegovo delo v največjem ^ mahu, je prišlo nekaj nepričakova-f.,6?.’ za zgolj človeške račune neprera- apgivega. „Nekega dne se je v vlaku srečal 'z ^.Katerimi japonskimi dijaki, ki so štu-inra.b v Evropi. Pogovarjal se je z njimi ki Ponudil svetinjice Brezmadežne, Sn J • '’e vedno nosil s seboj poln žep. Pon so i'b 'n s svoje strani njemu sk”11) male Budove kipce in druge ver-e drobnarije. Spoznal je njih religoz-st, versko zavednost in zbudila se ria t6 wipel, ki je postala sklep: grem a Japonsko. sj.°j^otrkal je na vrata svojega pred- Po ’’ie> rad bi šel na Japonsko in usta-i/X, tam Mesto Brezmadežne v misi-Jotnb.“ »Imate denar?“ »Ne, oče!‘‘ »Znate japonsko?“ »Tudi to ne!“ po^Mprete računati s prijatelji, s podlo n^e’ vendar jih bom našel s pomoč-n “rezmadežne. Na vas je, da odločite, ^oni, da ubogam.“ Hi J6 P- Maksimilijan z dovolje- nik'n 'n blagoslovom svojega predstoj-in a ®e s d sobrati odplul iz Marseja Sa^?e izkrcal 24. aprila 1930 v Naga- Na ^lva P°t ga je vodila k škofu v gastxkiju mons. Hayasaka. Razložil Ro avoie apostolske ideale in načrte. Je škof slišal ono o listu, se je po-Čei.ovaln° nasmehnil. Brez denarja zadel' -Z ^st°m, je brezupno... Ko je zve-fji lz. Pogovora, da je pater doktor v b; Zofiji in teologiji, ga je prosil, naj Poučeval v semenišču. »Z velikim veseljem,“ pravi p. Kolbe, “ . drznem si dodati en pogoj: dovolite ni Vdajati list.“ Škof je začudeno motril odločnega in pogumnega misijonarja. „Dobro. Dovolim. A ne zanašajte se name! Glejte sami, kako in kaj!“ 24. aprila so se izkrcali, 24. maja je telegrafiral na Poljsko: „Danes smo razposlali prvo številko lista. Imam tiskarno. Naj živi Brezmadežna!“ Sodelavcev pri listu je bilo vedno-več, tudi protestantje. Prve članke, ki jih je napisal sam, mu je iz latinščine in italijanščine prevedel nek japonski metodist, ki je popreje postal katoličan. Misijonarji so živeli v baraki, ki ji je deloma manjkalo strehe. „To noč je snežilo na našo glavo. Pokrili smo se, kolikor smo mogli. Zjutraj je bila spalnica bela.“ Tako je pisal domov. Kuhali so na prostem. Japonske kuhinje njegov bolni želodec ni prenesel, vkljub velikemu zatajevanju. Večkrat ga ja napadla vročina. Noči brez spanja. Oči stalno vnete. In vkljub temu, poln ognja in delavnosti. — A list je živel in se razvijal. V začetku je imel 10.000 odjemalcev. Njegovi propagandisti so se razpršili povsod, ponujali na cestah list zastonj, le v zameno za — vizitko. In na podlagi te vizitke so pošiljali propagandne prospekte na naslov, v spremstvu vizitke. Brezmadežna je romala po Japonski, od hiše do hiše. A Japonska je bila zanj premajhna. Preveliko srce je imel in preveliko ljubezen do Brezmadežne. Obšel je ves azijski kontinent, prodrl v Sibirijo in celo — nekaj neverjetnega — v Moskvo. Tam je ostal dalj časa. Tam je tudi spregovoril preroške besede: „Videli boste nekega dne kip Brezmadežne sredi Moskve, na vrhu Kremlina. Toda preden se bo to zgodilo, bomo morali iti skozi preskušnjo krvi.'1 Ko se je vrnil na Japonsko, je kupil v okolici Nagasakija zemljo, na kateri je sezidal prostore za svojo marijansko revijo in delo. Naselbino je imenoval „Mu-geuzai non sono“, t. j. Vrt Brezmadežne. Obširen teren je ležal zelo neugodno: na strmem pobočju visoke gore. Vsi so mu odsvetovali in kritizirali njegovo izbiro. On sam pa je ‘Z nasmeškom na ustih vztrajal. Morda je bila posebna Previdnost božja, da je vztrajal: atomska bomba je porušila Nagasaki, a Vrt Brezmadežne, zavarovan po gori, je ostal nedotaknjen; razbilo se je le steklo na oknih, a nihče ni trpel škode. V novem domu je njegova revija doživela velik razmah; dosegla je naklado, ki so jo imeli le veliki dnevniki. Vsi so govorili o čudežni pomoči Brezmadežne. Neumorni misijonar je po dveh letih bivanja na Japonskem odšel v Indijo. Še ena slika iz Hong Konga: Ob obali in ribiških čolnih r Vročina ga nenehno napada in mu srka dragocene telesne sile; a njegov duh j® vedno silnejši v apostolskih podvigm- V Singapore pripravi vse potrebno 28 podobno revijo v malajščini. V Indiji prodre do mesta Ernäkula111’ sedež katoliškega škofa. Sprejem je bil hladen, malo upanja. ^ bi mogel zasejati seme svojega dela- ; Kolbe moli. Priporoča se sv. Terezij* 8 Deteta Jezusa in jo spomni na pog0u|,|l ki jo je bil z njo naredil še v Rimu: » .?0 dan bom molil za Tvojo kanonizacij Ti pa bodi zavetnica vseh mojih u®'. Na hodniku, pred škofovo sobo, je njen kip. Pred njim P. Kolbe: „Sestric»' prišla je ura. Spomni se najine pog0^ be.“ „Ob teh besedah“ — piše sam „je padla roža pred moje noge. Tiho je bila utrgala iz šopka, ki je bil stavljen pred njen kip. Takoj sem mislil: videli bomo, kaj pomeni cvetka!1' Sv. Terezija je spolnila svojo oblju bo: dosegel je, kar je želel. Iz Indije se je vrnil v Vrt Brezn*»' dežne in sezidal novo cerkev. Spreot) nitve in tudi poklici so se množili- Toda zdravje je pešalo vedno bolj’ tako da so se bali za življenje apostola. Treba je bilo spremeniti »* mo. Leta 1936 je bil prisiljen vrniti » na Poljsko. Srce pa je ostalo med „lju . Ijenimi pogani“, a delo njegovo je Pr° padalo... Doma je postal gvardijan svoj6#9 „mesta“ Njepokalanow. Še tri leta je mogel delati, nato P» je prišel dan, ko so ga odvedli. Želel J postati mučenec v misijonih, pa je P stal mučenec ljubezni. V teh kratkih obrisih njegovega Ijenja vidimo že veličino herojske» apostola, misijonarja, junaka vere 1 ljubezni. Bil je mož izredne delavnosti i*1 Pj0 žrtvovalnosti. Ljubezen do Boga i". ,a Marije ga je priganjala in mu vedno novih sil in nove iznajdljiv05.^ Vse ie imel norabiti v blagor du® je imel porabiti v blagor Cerkve. Kako močan, sodoben vzgled delu kraljestvo božje na zemlji! za DR. I L- Poboljšati se moram! „ Za malo Yi Ying se je naglo bližal cas sv. krsta. Misijonarja sta ob pre-'tejhitavanju posameznih kandidatov za Krst iz vrst katehumenov, bila v dvomu, Mi naj Yi Ying že prejme tudi sv. ob-"ajilo, ali naj še počaka, da se bo znala lePo spovedovati. A Yi Ying je bila za ®v°ja leta čudovito bistra in razvita, ®6prav je štela nekako šest let in pol. Misijonar jo je ob srečanjih rad nava-JM na ljubezen do evharističnega Kra-jja in jo spraševal: „Yi Ying, ali Iju-bls Jezusa?“ Odgovarjala je vselej z globokim prepričanjem in brez pomiš-^anJa: .Ljubim! Zelo Ga ljubim! Kmalu Ga bom smela prejemati v sv. obhajilu. Kako bom srečna!“ Med dekleti kate-burneni je bila najmanjša in je budno sledila misijonarjevemu pouku o spra-sevanju vesti po desetih božjih, cerkve-Mh zapovedih in poglavitnih grehih. Na Posameznih primerih so se učile spraševati vest in si jo bistrile, da so vedno •Peile med dovoljenim in prepovedanim. pred krstom je bil izpit. Yi Ying je znala mnogo več, kot je bilo za njeno starost potrebno. Odgovarjala, je z ve-bko gotovostjo. Misijonar je tipal s spra-Sevanjem posameznikov, koliko imajo že Razvito svojo vest, ali ločijo jasno med dobrim in zlim, kaj smejo in kaj jim ni dovoljeno. Ob mali Yi Ying se je nasmehnil in jo povprašal: „Kaj pa ti, boš ?e lahko odprla Jezusu svojo dušo, srce ln ga v sv. obhajilu prejela? Ali se boš Snala spovedovati, ko najbrže ne veš, da je sploh mogoče Jezusa žaliti?“ \Pričo vseh se je s svojimi nedolžno ži-Y'rni očmi zazrla v vprašujočega misi-Jonarja in ponižno priznala: „Duhovni °Ce> tudi jaz sem že Jezusa žalila. Zelo ra1 a m v srcu sovražiti svojega bližnjega, čeprav na zunaj tega ne pokažem. ‘° jo zelo grdo od mene in se moram Poboljšati. Zato moram čimprej k sv. obhajilu in potem, če se še ne bom takoj hmgla poboljšati, spet k sv. spovedi.“ Misijonarju so Yingine besede povedale veliko. Dobro se je zavedala svoje napake in bila je godna za sv. obhajilo in sv. spoved. Celo nevarno bi bilo odlašati, da se ta napaka ob pomanjkanju nadnaravnih sredstev svetih zakramentov ne bi v njenem srcu preveč zakoreninila. Yi Ying je bila tako krščena s svojim bratcem Kuang Pingom za praznik Gospodovega vstajenja, na veliko noč 1950. Privabila je k slovesnemu krstu sredi skupine okrog 15 katehumenov tudi svojo mamo, ki je tiha in zbrana sedela v klopi in ponosno zrla na malo Yi Ying, ki je s prižgano svečo v roki stopala k obhajilni mizi ter odprla prvič svoje srce za Jezusov prihod. Prejela je sv. obhajilo kar stoje, ker je bila premajhna, da bi mogla kleče doseči s svojo glavico višino obhajilne mize. Tako so bili že trije iz Lojeve družine v Jezusovi staji. Mama pa je najbrž že skrito hrepenela, da bi tudi najmanjši njen sinko, ki ga je pravkar pestovala, postal tako priden kot Yi Ying, ki jo je v svoji družini najbolj ljubila, kot delajo tudi slovenske mame, če jim Bog da posebno pridnega otroka. Po sv. krstu in skupni zahvali je bil skromen zajtrk za novokrščene v misijonski hiši. Mala Marija, tako se je Yi Ying po lastni želji po prejemu sv. krsta imenovala, je z veseljem spravila lepo sliko, podobice in rožni venec, vse kar je prejela kot spomin na prejem največje milosti prerojenja v božjega otroga. Mama ji je napravila za rožni venec lepo mošnjico in Marija je zvesto nosila k nedeljskemu in dnevnemu rožnemu vencu v cerkev svoj molek. Mami pa ni šlo v glavo, zakaj tovarišice vse kličejo njeno hčerko „Malija“ (črke „r“ Kitajci ne znajo izgovoriti), in je vprašala: „Kaj pa pomeni ta „mali“ — v kitajščini ta beseda znači ,mravlja“. Ne imenujte Yi Ying tako, se ne sliši lepo.“ Pa ji je Marija hitro postregla s pojasnilom: „Mama, Marija je prav lepo, najlepše ime na svetu, ker je bila Marija Jezusova mati, ki ima tudi tebe rada in te iz nebes blagoslavlja.“ Mama je bila z odgovorom zadovoljna in odslej je vsak Yi Ying poznal le pod imenom „mala Malija“. Blagodejni vplivi krstne milosti Malo pred Marijinim krstom so pri Lojevih dobili novega fantka Chi Pinga, ki je bil močno podoben mali Mariji. Mama, ki je imela sploh Marijo najrajši, jo je začela uporabljati kot pestunjo za bratčevo varstvo, zlasti kadar je morala na trg ali k svojemu možu v delavnico in Marija ni imela šole. V šoli je Marija lepo napredovala, čeprav je bilo opaziti, da jo šest ur dnevnega pouka in še izvenšolsko delo včasih že precej utruja. Pri verouku je venomer spraševala, vse je hotela vedeti, vsak dvom razjasniti. Sicer pa je zvesto poslušala svoje učitelje. Nikoli ni bila uporna, nikoli odgovarjala. Bila je tako vsem v vzpodbuden zgled. Ko je ob nekem nerazpoloženju nenaspana odklonila učiteljevo zahtevo ponovno prebrati neko mesto, je takoj ves razred govoril o tem in učitelj se temu ni mogel načuditi, da je to storila Marija, ki je bila sicer najbolj redna in disciplinirana učenka. V celem letu je manjkala pri šolskem pouku samo dva dni zaradi bolezni. Sedaj je Marija s sveto resnostjo spraševala svojo vest in opravljala ob sobotah po sklenjenem popoldanskem šolskem pouku skupno sv. spoved. Pa tudi med tednom se je rada približala spovednici, kadar je začutila, da bi je mogel biti Jezus zaradi njenega zadržanja žalosten. Njena priprava, spovedovanje in opravljanje naložene pokore, vse je kazalo njeno veliko resnost in spoštovanje do sv. zakramenta. Hodila je zvesto dnevno k sv. obhajilu in tako služila dekletom v najlepši zgled. Bila je često med prvimi zjutraj v cerkvi, čeprav zanjo tako zgodnje vstajanje ni bila majhna žrtev za dragega Jezusa. Pomočnica duhovnikova Nekatere odrasle žene so se pripravljale za sv. krst in hodile dnevno ali vsak drugi dan po opravljeni kitajski večerji po četrti uri popoldne v misijon. Poslušati so morale razlago vsega katekizma in napraviti končno izpit.A to je bil le del priprave. Drugi del je pripadal učenju kitajskih molitev, ki so težko ra- zumljive, ker so pisane v klasičnem starem kitajskem jeziku in ker se je treba učiti vseh molitev na pamet, P3 večina ne pozna črk. Vsaka beseda ima svojo črko oziroma znak in v vsaki molitvi je obilo teh zveriženih znakov. Zato je najboljše, da molitve uči Kitajec, in da učenec ponavlja za njim izgovorjavo posameznih črk toliko časa, da jih zna na pamet. Tak je običajen kitajski šolski Ipouk. Učitelj izgovori prvi, drugi skupno za njim ponavljajo) dokler ne znajo na pamet. Pri tem gledajo na črke in se obenem učijo spoznavati izgovarjavo leteh. Mala Marija se je z veliko ljubeznijo ponudila misijonarju, da bo ona naučila mlado pogansko ženo našega najbolj zvestega novo-krščenega učitelja Pavla Libaoa, potrebnih molitev na pamet. Mlada žena j® pred poroko obljubila prestopiti v katoliško vero in se je precej resno lotila priptave. Ko je slišala misijonarjevo razlago, je vskočila mala Marija, pustila igro in tovarišice ter pritekla na misijonarjev klic v njegovo sobo. S težavo je zlezla na visok stol in začela kazoc z drobnimi prstki na posamezne črke v molitveniku počasi izgovarjati kitajske molitve od križa in očenaša, preko Vere, zapovedi itd. do mašnih molitev. Šlo je postopoma, a z železno vztrajnostjo vedno lažje. Mlada žena je istočasno spoznavala mnogo kitajskih črk in si tako olajšala nadaljnje delo. Marsikaj je polagoma že znala prebrati brez male učiteljice. A Marijin glas je vzpodbujal, da je sicer malo komodna, dasi precej bistra mlada žena bila prisiljena krepko sodelovati in je včasih celo prosila, da je za danes dovolj, ker jo je začela boleti glava. Tudi Marijo je služba goreče ka" tehistinje, duhovnikove pomočnice, včasih utrudila, da je obstala pred kako manj znano črko in izrabila zadrego za oddih, da je pohitela vprašat misijonarja, kako se ona črka izgovori. Kako pa je bila Marija vesela, ko je mlada gospa Liao prejela na praznik Marijinega Vnebovzetja sv. krst na ime Terezija D-J., ki si ga je sama želela. Misijonar j® Marijo ob tej priliki pohvalil in izrazil prepričanje, da si je pridobila pri J®' zusu v nebesih s tem trudom gotovo lepo zasluženje. Odslej je pomagala V°' učevati tudi druga dekleta, ki so jo radi njene ljubeznivosti in prijaznosti rade poslušale. (ge b0 nadaljevalo) OčIVIDEC-SLOVENEC O RAZMERAH V RDEČI KITAJSKI G. Franc Jereb CM, ki je poleg br. Verdnika v Šanghaju edini od slovenskih lazaristov na Kitajskem, ki ga rdeči Se niso izgnali, piše bivšima somisijo-I'arjema gg. Kopaču in Wolbanku slepce, v pismu z dne 7. II.: Trdovratno upam, da bom ostal na kitajskem in doslej se je moj up še obnesel. Tri dni manj kot dva meseca ni e*lo policijske duše na spregled, in pribam, da je tudi nisem nič pogrešal. Danes po kosilu pa je prišel, a le za nekaj minut. Malo je spraševal o mojem gmotnem stanju, potem pa, zakaj še ne odidem, ko so skoraj vsi že odšli. Dejal sem mu — kot vselej — da Cerkev želi, da ostanemo. Oni, ki so odšli, so ali bili lzgnani ali pa so obupali. Jaz osebno da se počutim v tej deželi kot doma in da gmotno ne potrebujem veliko. V resnici sem vsak dan bolj navezan ^a ta kraj. Naši verniki se kar dobro drže. Na svojih pogostih sprehodih v okolico imam vedno priliko govoriti z okoličani. Celo v hišo so me povabili in mnog; prav radi poslušajo o našem delu. Tudi v mestu imam mnogo prijateljev, ki bi takoj prišli k nam, če bi pritisk bil tako silen. Jaz smatram svoje sedanje bivanje kot oranje in obsevanje te zapuščene ledine. Kadar bo malo več 5v'obode, bo prišla lepa žetev. Če ne bom 2el jaz, bodo pa zanamci. Noben naših kristjanov ne zaide v sedež Vajine fare po kakšnih opravkih. Niša in cerkev itd. je vse zasedeno, oprema precej prenašana sem in tja, a do-s'«j ni bilo še nobenega prezidavanja podiranja. To mi je vedel povedati fieki mizar, ki dela gori. Iz škofije so WÜ pred kratkim povedali, da so šele sedaj ugotovili, da se g. kaplan iz Hsinkwa 'gospod Chen, Kitajec, najmlajši kitajski duhovnik v škofiji) nahaja v Vajini fari na prisilnem delu. Mu teče že drugo mto zapora. Kot vesta, je njegov župnik Fung po polletnem zaporu izročil svojo dušo Bogu. Brat Mrzel mi je po dolgem presledku spet pisal. On pove le to, da se je hudo zdelani g. Majcen že precej popravil. Potem, da dr. Janež pošilja svoje dragocene medicinske knjige tja, računajoč, da ne bo imel trajnega obstanka tu. V enem kasnejših pisem pa g. Jereb piše tole: Pritisk na ljudi je strašen, čistka za čistko v vseh slojih. Ogromno zaporov! Le kam jih devljejo? No, na oni svet jih pošljejo veliko; najhujše je bilo okrog božiča. Revščina je vsak dan hujša, ker ni zaslužka. Le obrtniki še shajajo, ker delajo večinoma pri javnih delih. Postavljajo imenitna žitna Skladišča in upravna poslopja, ki delajo velik kontrast privatnim hišam. Na splošno se Kitajcem ni nikoli prav dobro godilo, a tako hudo kot sedaj pa tudi malokdaj. Prvo veliko zlo je revščina, ki narašča počasi pa vztrajno. Vzroki zanjo so znani tistemu, ki pozna rdečo upravo: zastoj zunanje trgovine, uničevanje zasebne podjetnosti, pretirani davki, ogromno upravno osobje, in še marskaj. Ljudi noč in dan naganjajo, naj dvignejo proizvodnjo. V tem in sosednjih okrajih so se ljudje zlasti zaleteli v rejo prašičev, a so se hudo opekli. Riž, ki ga mora tudi prašeč imeti svojo mero, da zraste in se zredi, je bil lani po osem tisoč za tow (15 futov), letos je 12 tisoč. Meso nasprotno pa lani po 4400, sedaj 3800. Rejci so na hudi zgubi. Kljub temu, da sta deželi proti vzhodu in jugu pasivni, ni nobenega izvoza. Doma si pa svinjine, te skoraj edino izdatne hrane, ljudje ali ne morejo ali pa ne upajo privoščiti. Boje se tako, da nihče niti zdihovati ne upa, kej šele zabavljati. Človek mora imeti tenko uho, da take stvari sliši. Vem za ljudi, ki sedijo v ječi, ker so — jamrali. Položaj sv. Cerkve je mučeniški. O škofih, duhovnikih in redovnicah se to razume po sebi. Zadnje čase so pod najhujšim duhovnim nasiljem bivši kate-histi in sploh izobraženi verniki. Te postavljajo pred izbiro: ali boš odpadel in javno na zelo ogaben način blatil Cerkev, škofa ali tega in tega misijonarja, ali pa boš šel v ječo. In ječe so tu strašne, kar vsak ve. Ta postopek postaja viden tudi v naši farici, ki šteje le tri izobražene vernike. Dva sta pod hudim ognjem. Eden bo podlegel, ker je preveč zanemarjal božjo milost. Petnajst let, če ne več, ni bij pri spovedi, pač ker ni voljan spremeniti svojega nelepega življenja. V veliki večini pa kristjani dobro drže, veliko bolje, kot smo pred leti pričakovali. Tudi jaz sem bil med tistimi črnimi preroki. Iz te dežele bo veliko mučencev, četudi ne vsi proglašeni. A molite, molite! Preizkušnja je strašna. Gorje tistemu, ki bi v teh časih začel zahajati na misijon ali prebirati naše knjige. Pred leti krščeni so vsi točno popisani, tudi tisti, ki so že pred dolgimi leti odpadli. Odpad je treba sedaj javno ponoviti, kot sem 'Zgoraj povedal. A glej! Pred par leti, ko sem naročal knjige, jih nihče ni maral, sedaj pa gredo skrivaj iz rok v roke. Najbolj zanimivi so moji sprehodi v okolico. Vsi kmetje me že poznajo, in če je prilika varna, mnogi lepo pokažejo svoje zanimanje za nas. Pastirčki in pastirice me že od daleč kličejo in se zgrnejo okrog mene. Lepa prilika za božjo setev. A ni dvoma, da se tudi nad naš mi-sijonček zgrinjajo težki ob’aki. Zadnje čase veliko uradnih obiskov, precej nevljudnih. Na tiho nedeljo so prišli vohuni k dopoldanski in popoldanski pobožnosti, lepo prešteli navzoče vernike, ugotovili njih imena in tiho odšli. Vse kaže, da se nekaj temeljitega pripravlja. Pred dobrim letom so mnogi verniki izrazili željo, da bi jaz odšel, misleč, da se s tem izognejo težavam. Sedaj, ko vedo, da jih tudi to ne bi rešilo zgoraj povedane dileme, me pa lepo prosijo, naj jih ne zapustim. Ta prošnja je seveda čisto nepotrebna. P. ROBERT PIKKO OEM SE JE OGLASIL: Že nekaj let je minulo, odkar smo se zadnjič videli. Pa Vam moram iz vsega srca častitati k Vaši misijonski dejav- nosti! Vaš list sem nekaj let redno dobival. Hotel sem Vam tolikokrat že p1' sati in poslati kake fotografije, a moj položaj tu mi vsak stik z inozemstvom zabranjuje. Po velikih ovinkih Vas bo morda to pisemce obiskalo, z namenom prisrčne zahvale za Vaše delo in delo vseh tistih katoličanov, ki se zavedajo svoje misijonske dolžnosti ter nas v teh velikih dneh misijonske zgodovin® niso pozabili. Bog bo tisočero povrnil; kakor le On sam povrniti zna! Lansko leto v mesecu decembru so me oblasti odpoklicale z moje misijonske postojanke v Lengshuitanu. Tam sem preživel krizo prekucije, tam sem doživel tudi lepe dneve misijonske plodnosti, že deset let in še več je bilo misijonarjevo delo na tej postojanki izgubljeno. Sam sem pol leta praznoval nedeljsko službo božjo le s svojimi ljudmi iz hiše. Pa so polagoma prišli dnevi, ko so se kristjani pomnožili na stotine in mi je prostora primanjkovalo. In koliko dobrih kristjanov, ki so bili pripravljeni na žrtve in delo! In naša možnost obstoja j® bila trda. Začel sem z zdravilstvom. Odprl sem majhen misijonski dispenzar, kjer sem delal ves dopoldan. Popoldan pa sem obdeloval gredice našega velikega vrta. Nato je sledil odpoklic v Lingli.ng, odkoder se ne moremo kretati nikamor, tudi v naše mesto ne. Poprijel sem zopet za delo na vrtu. Postal sem kuhar in zdravnik. Ves dopoldan delam v našem malem dispanzerju, kjer se na stotine ljudem pomaga. Popoldan sem v farmaciji, da pripravim zdravila, in nato zopet delo v kuhinji. In ob vsem tem j® naše življenje burno in viharno. Me razumete? Odprite Pavlova pisma. Vse, kar je doživel on, doživljamo mi. Verige so se že ovijale okrog mene, a so so zdrobile. — Polja so zrela za žetev, le delavcev ni, delavcev ni. Doživljamo velik® čase. A se jih toliki ne zavedo. Še nikoli niso bila srca tako odprta božji resnici kot prav v teh viharnih dneh. Molite, da borci Kristusa Kralja prav V teh dneh vztrajajo, pa četudi bo treba dati najdražje. Pozdravite vse, vse. P°' zdravite zlasti mlade mis. sodelavce. KAKO JE POTOVAL V HONG KONG G. MAJCEN Iz Makaua nam sporoča g. Andrej Majcen nekaj podrobnosti o izgnanskem potovanju iz Kunminga v Hongkong- Zadnje dni avgusta sem nenadoma ob'l dovoljenje za odhod. Odpeljal sem z avionom v nekdanjo prestolico Čun-?ln> kjer so mi pobrali vse fotografije m vse kitajske spominčke ter vse diplo-j’16 (kitajske). Čakal sem dva tedna, ajti vse rečne ladje na tej najdaljši ki-j'äjski reki so bile rezervirane za voja-Ve- Iz hotela nisem smel na cesto. Kon-^n° mi je policija kupila listek 4. raz-6da za parnik v Houken. Dvajset mi-s'jonarjev — katoliških in protestantskih (j? nas je bilo med 400 potniki te ladje. ,ed seboj nismo smeli govoriti. Nepo-Pisno lep pogled je bil v soteski sečvan-skih gor Na desno in levo visoki gorski Srebeni, jz katerih se je desetine in dekline visokih slapov zaganjalo v glo-Oko šumeče valove reke, ki je kakor P°. stopnicah brzela za našo ladjo proti ndrni hunanski ravnini in se tam razlila 'J nepregledno jezero. Po par dnevih smo dospeli v „center“ Kitajske — to je Sänken. Tu smo zopet vzeli spalne va-Sone brzovlaka, ki nas je malo manj kot v dveh dnevih hitre vožnje pripeljal v mesto Kanton. V skoraj vsakem vagonu bili zvočniki, ki so nam zabijali v lrde butice dobrote novega paradiža. 4nova zasliševanje, preiskave itd. na Jeznih uradih. Zmučeni smo legli zadnji-J^at na rdeči Kitajski spat, a ni bilo lno8oče zatisniti oči. Zvočniki na cesti ?° oznanjali razne novice, komarji pa renčali okoli ušes. Drugi dan — po pol-Oevni vožnji v vlaku smo dospeli na aiejo. Ves denar, ki nam je ostal, smo Odposlali nazaj našim kitajskim sobra-“Oj, kajti iz Kitajske ne smete odnesti dJti enega dolarja. — K sreči je bil na drugi — angleški hongkonški strani — k°Spod Poletti, ki nam je plačal vožnjo o Hongkonga in pa — steklenico do-!irOf?a piva, ki ga že dolgo nisem videl. ,ako sem na dan Žalostne Matere božje dospel v Hongkong. Nek dober portugalski doktor me je začasno določil za oacao, kjer sedaj malo počivam, zraven P.a spovedujem ter francoščino utep-'pm mladim kitajskim in portugalskim ^rednješolcem. Povsem varni pa tudi tu ,lsmo, kajti rdeči so le 20 minut od na-zavoda. Žalostno je videti vsak dan Zrnučene obraze škofov in raztrganih pdsijonarjev, ki prihajajo od onstran iz *ec. *n priporov ljudskih sodb... Neka-eri so mnogo trpeli. SLOVENEC — VODJA SIROTIŠNICE Piše g. Pavel Bernik, salezijanec: Po nekaj mesecih se Vam spet oglasim; to pot ne iz semenišča ali iz bogoslovja, pač pa iz župnišča ene izmed kakih 20 župnij poldrug milijon, mesta Madrasa. Marca meseca smo zaključili šolsko leto v bogoslovju v Yercaudu, nakar so-se bogoslovci preselili daleč na sever v bogoslovje severne province, mene so pa predstojniki poslali v župnijo sv. Frančiška Ksaverija tu v Madrasu. Zadnjič sem Vam pisal, da sem lahko po domače pokramljal z g. Kustecem, sedaj naju pa loči daljava več kot 2000 km. Indija je pač razsežna dežela. Zadnjič sem Vam pisal iz samote in čarobne tihote gozdov in kavnih nasadov, zdaj pa tolčem po pisalnem stroju sredi hrušča in trušča prestolice te juž-no-indijske države. Indija je pač pestra dežela. Pa bodisi tam v hribih bodisi tu v velikem mestu, povsod trkajo na vrata misijona trepetajoče in koščene roke. Indija je pač trpeča dežela. Zapadni svet o tem ve; časopisi o tem pišejo. Vendar taki članki revščino le na splošno predstavijo. Kako je pa v posameznih družinah, kako je v tej ali oni koči, v kakšni stiski je ta ali oni oče številne družine, to pa ve le malokdo; to ve misijonar. Njemu ljudje vse zaupajo, od njega vse pričakujejo, njega k svojim bolnikom ali umirajočim kličejo, katerih bolezen je na vse zadnje lakota. Le-ta jih primora, da jedo, kar jesti ne bi smeli. To, kar človeka najbolj gane, je pa pogled na otroke. Je-li Jeremija mislil na naše Indijčke, ko je pisal, da so malčki prosili za kruh, pa ga ni bilo, ki bi jim ga lomil? Dobrodelne ustanove iz raznih delov sveta, posebno še iz Amerike, so za indijske otroke marsikaj poslale. Misijonarji so vse to z velikim veseljem pomagali razdeliti; tu v Madrasu jim je vlada to delo poverila. Pa je vse kmalu pošlo, otroci pa še prosijo za kruh — za „riž“, bi rekli po indijsko. Pa še nečesa drugega so ti otroci zelo potrebni: to je, primeren dom in vzgoja. Le-ta pa je v okoliščinah, v katerih zelo mnogi živijo, nemogoča. Po mnogih hišah je več družin kot je sob. V skrajni revščini čednost ne uspeva dobro. Zato so naši predstojniki tu in tam odprli sirotišnice, kjer po več sto naj- večjih revčkov dobi streho, kruh in vzgojo. V Tirupatturju, kjer deluje naš sobrat pomočnik g. Janez Kešpret, je v velikemu zavodu za salezijanski naraščaj že več let priključena sirotišnica z ljudskimi šolami. Da bi pa le-ta sirotišnica dobila vse večji razmah in da bi lahko sprejela čim več sirot, so na*i predstojniki kupili še nekaj zemljišča ter ustanovili samostojen zavod „Sirotišnica blaženega Dominika Savija‘‘, vodstvo in oskrbo so pa na moje rame naložili. V kratkem odidem tja. Zavod sedaj obstoja iz treh ali štirih podolgastih koč, ki so s slamo pokrite. Suša, ki je za vso južno Indijo velika nesreča, je za te koče velika sreča. Če bi namreč deževalo, bi notri na „škafe“ lilo. čez kake tri tedne se bo začelo novo šolsko leto. Prošenj za sprejem je kakih sto, sprejeli pa jih bomo le kakih dvajset. Več kot dvesto jih nikakor ne moremo imeti. Čim preje bo treba zidati. Ne moremo in ne smemo upati na sušo. Da bi le deževalo, iz neba seveda, pa tudi iz radodarnih slovenskih rok! Za ta ali oni dež bo naših dvesto sirot zelo hvaležno. Nič manj hvaležen pa ne bom Vam vdani Pavel Bernik. PISEMCE IZ KHARIJA V BENGALIJI Silno zaposleni o. Stanko Poderžaj D. J. je mogel sredi februarja samo tele vrstice napisati: Na prsi se trkam pa na glavo, ker ne vem, odkod naj pričaram nekaj več časa, da zmorem vse... Lepo Vas prosim, da malo potrpite, da se ihta malo unese. V nedeljo imamo letno procesijo sv. Rešnjega Telesa, s tridnevnico, prihodnji mesec pa birmo, za katero bo treba zbobnati skupaj birmance iz vseh štirih vetrov tegale ne ravno premajhnega misijona, okr. 1000 kvadratnih milj naokrog! Samo iz ene vasi bodo cel teden na poti (medtem en dan tukaj), da opravijo. Treba jih je pa tudi še vnaprej poučiti in mnogo drugega, že od Božiča skušam ujeti kakšno uro za misijonsko poročilo, pa se mi še ni posrečilo, čeprav tudi v noči zarežem... Torej, lepo prosim blagohotnega spregleda, dokler ne bo mogoče. DVA LAZARISTOVSKA BRATA V KONGU Iz Belgijskega Konga, misijon Irebu, se je oglasil misijonski brat, lazarist, Marcel Kerševan, ki je za svojim rod- nim bratom in sobratom Karlom Prl?*L pred petimi leti tjakaj. Med drug1“* piše tole: ... Jeseni smo imeli vizitacijo in je bd že takrat določeno, da bom prestavlj611 drugam, vendar ne pred letnimi duhov' nimi vajami, ki jih imamo redno v J®' nuarju. Ob tej priliki so mi predstoj' niki povedali, da je moje novo mesto Bikoru, toda vrniti sem se moral v IrebUi da izvedem popravila na našem stareh' motornem čolnu: obnoviti polovico dn® in drugo. Je to prvič, da se taka vecj® popravila izvršijo na misijonski postal1’ Nabavljen je bil potreben material in P11' iskali smo orodje, nakar sem se lotil de‘® s pomočjo zamorca, ki redno „šofir®^ čoln. Konec meseca bo moja naloga M' vedena in takrat zapustim Irebu. Brat« ki me bo nadomestil, je že tukaj in Prl' haja iz Bikora. Tudi brat Marcel je v januarju o p ra' vil duhovne vaje in sva bila po treh leti«1 za nekaj dni skupaj. Izgleda prav dobr° in je zdrav. Dela njegove stroke pri naS ne bo kmalu zmanjkalo; letos bo zace> postavljati potrebne stavbe za sestra misijonarke. On se nahaja na postal1 Yumbi, 250 km nižje od mene ob Kongd-Na isti postaji bo moral zgraditi pozneje tudi še svojo četrto cerkev. Imeli so z® začasno hišo božjo, postavljeno pred kakimi desetimi leti, ki jo je pa pred Pal" tedni porušil hud vihar. Že leta 1948 sc je en del te stavbe nagnil ob močnen» viharju, sedaj je pa popolnoma na tleh-So to nove skrbi za predstojnike, ki nis° še mislili začeti tako hitro z zidavo nove cerkve. IZ PISMA M. KSAVERIJE PIRC O.S.U- M. Ksaverija Pirc piše v pismu č. S-Wolbanku (USA) tole iz glavnega sta Siama, Bangkoka: Veste, da smo imele uršulinke v. Swatovu, Južna Kitajska, in okolici, tr1 zavode. Swatov sam je štel nad 190” učenk. Sedaj je vse v rokah komur11' stov. Ravnateljica šole, Kitajka, je v ječi, vse druge pa so izgnane iz dežele-Precejšnje število jih je pri nas in že pridno pomagajo v šoli in se uče sijan1' ščine. Najbrže ne bodo več videle ljub' Ijene Kitajske. To je prihranjeno bodo; čemu rodu. Sedaj nas je v Mater DC1 (Bangkok) 23, a dela je za dvojno šte' vilo; vse sili k nam. V decembru s® je siamski kralj vrnil iz Evrope. Takoj ^ Poprosil za sprejem svoje nečakinje našo šolo. Kralju seveda nismo mogle “Preči, dasiravno nimamo prostora. Med asimi 1200 učenkami imamo po večini cerke najvišjih družabnih krogov. In te e ne spreobrnejo lahko. Prvič, ker po-... ujejo vse dobrote tega sveta, ne ču-potrebe po čem višjem. Drugič pa: j? tudi se tu in tam katera odloči za ‘’j^stusa, kako naj pretrga z družino in .Koljem, zlasti če je še mladoletna, kar večina naših učenk ? In ko mine prvo “Uvdušenje nad novostjo krščanstva, se radi povrnejo k budistovskim še-^ajn in navadam, in krščanstvo je pomoljeno. Me bi pa tako rade imele ,. n°go krstov in kaj siamskega uršu-'Pskega naraščaja! Kako čutimo potrebo ‘nolitve in osebnega posvečenja. Gospod lo rekel: „Brez mene ne morete nič storiti..,“ Kako je to res! Kako ču-'m0. da so naše besede brez uspeha, če ne podpira posebna milost božja. sPešnejši so misijoni med ubožnimi. že , Gospodovih časih je bilo tako. „Gorje ?°eatinom!“ Pa se nam tudi ti smilijo P hvaležne smo Bogu za naš delokrog, SPsiravno nimamo vidnih uspehov. — Frančiška Novak je bila v avgustu 'J51 premeščena v Cijengmai na sever-eni Siamskem, kjer imamo tudi cvetoč ayod. Ločitev ni bila lahka, pa to ne Pride v poštev pri nas misijonarjih. Na sliki vidimo m. Ksaverijo Pirc in še drugo misijonarko med siamskimi gojenkami na stopnjišču zavoda „Mater Dei“ (Božja Mati) v Bangkoku ZANIMIVOSTI IZ GLEN-COWIE, JUŽNA AFRIKA . Misijonski brat Valentin Poznič nam 2 Južne Afrike, kjer delujeta v Tra.ns-,aalu tudi dva slovenska duhovnika iste ružbe Misijonarjev Sinov Presv. Srca, arnreč p. Bratina in p. Kladnik, poroča azne zanimivosti. Za začetek najprej Jegovo zadnje pismo z dne 26. 3. 1951: Najprvo najlepše pozdrave v Kristu-U. Pred par tedni je naenkrat prišla po »,0lgem času zopet pošta iz Argentine. To Pot sem dobil kar cel kup listov „Svo- ..°dne Slovenije“, tri zvezke „Duh. živ-Jenja“ in pa tri knjige: „Koledar-1, „Vir aJVečje sile“ in „Koledarček“. Nisem se mogel dovolj načuditi bo-käti vsebini teh knjig, obenem pa požr-vovalnoati Vas vseh, ki kot begunci Oprete toliko lepega čtiva skupaj spra-,’l'1. Tudi moji sobratje Nemci se čudijo, tako bogate na vsebini in slikami vi-'Jo zvezke „Duhovnega življenja“. Zdaj imava s preč. p. Bratino za dalj časa prebirati lepe slovenske knjige in časopise. Bog Vam povrni stoterno vsem skupaj to brezplačno pošiljanje lepih knjig in časopisov. Tukaj nam gre kar po navadi, p. Bratina se je že zopet navadil tukajšnjega jezika, da bo mogel zdaj začeti med domačini misijonariti. Križ na hribu nas vidno blagoslavlja, kar se tiče poljskih pridelkov, kajti naša farma dobi vedno potrebnega dežja, da zdaj stoji koruza v najlepši rasti in nam obeta bogato žetev, da nam ne bo treba koruze kupovati kot smo morali dozdaj, ko moramo na postaji hraniti okoli 250 ljudi, to so delavci, gojenci, in pa okrog 80 bolnikov v bolnišnici. Velikonočni prazniki so bili zopet dnevi veselja za nas vse. ko je bi'o zopet 35 oseb krščenih, seveda to ni visoko število, vendar kdor v tukajšnjih i'az-merah živi, šele vidi, kako težko je tukaj ljudi za našo sv. vero pridobiti, kajti tukaj kar mrgoli raznih verskih sekt, katere vabijo ljudi v svoje mreže. Najbolj privlačna sekta za tukajšnje ljudi je ta-kozvana „Apostolska Cerkev*', pri kateri je glavno zunanjost. Oblačijo se v posebno obleko in kar na prostem prirejajo takozvano službo božjo, o zapovedih božjih pa malo vedo, in se tudi dosti (ne brigajo, ker predstojniki te sekte, kot je navadno pri vsaki sekti, gledajo samo na to, da jih verniki z denarjem podpirajo in tudi drugače pomagajo. če človek opazuje življenje teh sekt, pač vidi, da bo še treba veliko molitve in zatajevanja, predno bodo ti ljudje prišli do spoznanja prave Kristusove vere in tako pristopili k pravi čredi ovac Jezusa Kristusa. Pogani praznujejo božič Ko sem pred dobrimi 20 leti prišel v deželo Bapedov v takozvani „Secucuni-land‘‘, je bila večina prebivalcev še poganska. Res je bilo že takrat več raznih verskih ločin, vendar je bilo število vernikov še zelo majhno, zato pogani v splošnem niso še nič vedeli za božične praznike, in so te dni prav tako orali in sejali kot sicer. Sedaj pa je drugače, v splošnem že vsi pogani praznujejo božične praznike, seveda ne tako kot katoličani, pač pa da nikdo te dni ne dela in predvsem da mora ta dan kaj boljšega priti na mizo. Ker so v zadnjih 10 letih začeli sejati pšenico, zato si vsaka družina, če je sama nima, pšenico od drugih kupi, da ima za božične praznike za kruh in razno pecivo. Ko smo mi pred 12 leti kupili in postavili .nov valjčni mlin, smo ga v prvi vrsti nujno potrebovali za nas, vendar so takoj tudi domačini začeli prinašati koruzo, dočim je bila pšenica takrat še redkost. Določili smo dva dni v tednu za mletje, torek in petek, kar velja za celo leto. Toda za božične praznike je drugače: že dva tedna pred božičem sr začne pomikati cela procesija ljudi " vozovi in osli proti Glen-Cowie v mlin, od jutra do večera je velik prostem pred mlinom poln voz, volov in o dov in velike množice ljudi, da zgleda, k t da bi bil semenj, ker na vsakem v jzu je navadno za več družin pšenice naložene in od vsake družine prideta eden ali dva. Če opazujem to množico, vid'11!’ da je še večji del teh ljudi pogans»1' Vprašal sem več znanih poganov, 28 kaj hočejo imeti pšenično moko vavO o božiču in zakaj tudi oni božič Pra2nZ jejo. Navadno sem dobil odgovor, d» vedo, kaj je božič: rojstni dan Jezus» Kristusa, kateri je Bog in zdaj v nebf' sih, kakor pravijo kristjani, če pa vprašaš, zakaj tudi oni ne posta"6! kristjani, pa imajo razne izgovor6! moški, da nimajo časa za učenje k®*?” kizma in za cerkev v nedeljah, žens». Pa se zgovarjajo, da jih mož ne pus"! Enako je z mladino, češ starši so sprotni. Zelo tudi ostanejo pogani, proteslantovtki pridigarji pravijo, d® je glavno, če veruješ v Boga in pošteu0 živiš. Kot navadno v vseh misijon1*1’ tako je tudi tukaj: Začeti moramo 2 mladino v šoli. Kjer je mogoče dob" svoj lasten prostor, postavimo šolo } nastavimo dobrega katoliškega učitelj®’ kateri otrokom poleg pisanja in čitanj®’ vsak tudi katekizem razlaga. Na »jj način pridobimo počasi otroke, kat61 na svoje starše zelo vplivajo, da j**11 sčasoma dadjo dovoljenje za vstop katehumenat in čez par let za krst. časi pridejo potem tudi starši in druf domači do spreobrnjenja in na ta nac'n pridobimo cele družine. Duhovnike in redovnice — domačini V nedeljo po božiču smo imeli tuka! na postaji veliko slovesnost. Naš PreJ vzvišeni škof je podelil „subdiakonat tukajšnjemu domačinu, kateri bo koncej® tega leta posvečen v duhovnika, prvi tukajšnje okolice. Ko bomo imeli duh°v nika domačina, upamo, da bo s pridig0^ vanjem dosti mogel storiti za spreom' nitev tukajšnjih poganov. Na svečnico, 2. februarja, smo im6*j pa drugo veliko slovesnost: Prvi uv_ sestri-domačinki sta naredili prve dovne obljube, čeprav je bila sobota, J vendar toliko ljudi prišlo od blizu in u®' leč, da niso mogli vsi v cerkev, zato morali otroci s postaje zunaj ostati; lZ' vzeti so bili samo cerkveni pevci. Najprej je imel prevzvišeni škof dol£_ pridigo, kjer je razložil pomen redo^ nega življenja, nato je bila preobleka postulantinj, katere so vstopile v nov" ciat, in pa dveh drugih, kateri sta sto' pili v postulat. Nato je bila slovesna s*-maša, pri kateri sta asistirala dva ®° j» aciI*a, diakon je bil pater-domačin kr *>tb'-0 'z Petersburga, subdiakon pa pred Jok i”1 Posvečeni subdiakon od tukaj Hat”68 k'ePaka. Pred sv. obhajilom sta 2 Prvi dve novinki molili prve sv. Po° w U^e *n na*'0 PrejeP sv- obhajilo. j., končani cerkveni slovesnosti je sle-j ,a slovesnost zunaj cerkve in se kon-la z dobrim kosilom. ŽRTVE ZA POKLIC do ^ak° kliče dobri Bog tudi tukajšnje Vl-ločine v redovno službo, boste raz-tudi iz sledečega. Se • recei daleč, kakih 200 milj od tukaj, pr 1®. Pred več meseci oglasilo dekle in osU° za Sprejem v družbo sester-do-Vs 9*nk- Od tukaj so ji pisali, da lahko Vel i 38 Pride. Ko pa je dekle doma po-soUa °’ koče postati redovna sestra, t s^vsi domači uprli temu, ker dekle-kat °®e.je imel doma že vso tisto živino, , er0 je dekletov ženin plačal Za njo, in r r, le dekle iz boljše družine, je bilo V;5 kar 12 glav živine. Sedaj bi moral žon-t^0. ^at' nazaj, če bi se dekle uprlo 'tvi. Dekle je šlo k „magistratu“ in povedalo celo zgodbo, in ker je dekle že polnoletno, ji je sodnik rekel, da lahko tudi brez dovoljenja staršev gre, kamor sama hoče. Nato je dekle skrivaj spravilo svoje stvari skupaj in odšla za nekaj dni k nekim oddaljenim sorodnikom. V sredini meseca februarja pa je prišla k nam na postajo neka žena hoteč videti svojo hčer, katera da je teden popreje skrivaj dom zapustila. Ko se je prepričala, da hčere na misijonu ni, pa obenem videla sestre in govorila z njimi, je izjavila, da naj njena hčerka kar ostane pri njih, če bo prišla; ne bo ji delala nobenih težav več. Nekaj dni pozneje je došlo s poštnim avtom dekle samo, in se sedaj zelo srečno počuti. Seveda za takšna dekleta moramo dosti moliti, da bi jim ljubi Bog dal tudi stanovitnost. Dosedaj jih je 11 došlo in so vse stanovitne. Meni gre kar dobro, ravno zdaj sem zaposlen s precej veliko novo hišo za bolničarke; v načrtu pa imamo še dve šoli, vsako z dvema sobama, o čemer pa bom poročal prihodnjič. Valentin Poznič ESC PRAVOSLAVNI V USA Rxiska pravoslavna Cerkev ima v USA in Kanadi 7 škofij s 400.000 verniki. Sedanji škof v Washigtonu je 57 letni bivši carski častnik Jonah, ki je postal duhovnik v USA. KATOLIŠKI PRAZNIKI V INDIJI Mod uradno priznanimi prazniki v Indiji so tudi trije katoliški: veliki petek, božič in Marijino Vnebovzetje, čeprav je muslimanom svet dan petek, je vendar po zakonu tedenski dan počitka nedelja. MARIJA, ZAŠČITNICA INDIJE Na predlog indijskih škofov je sv. stolica določila za zavetnico, patrono, Indije Marijo v nebo vzeto. Na njen praznik, 15. avgusta, praznujejo v Indiji tudi dan neodvisnosti. PRVI DUHOVNIK Narod „Gujerata“, ki živi v zapad-nem delu Indije in ki šteje okrog 10 milijonov ljudi, ima svoj jezik in svojo kulturo. Pred kratkim je bil posvečen prvi duhovnik tega naroda, p. Bazilij Lalabkai, iz Družbe Jezusove. KATOLIŠKI INDIJSKI LITERATI V mestu Tuticoviu so imeli prvi kongres katoliških indijskih literatov. Udeležili so se ga pisatelji iz Južre Indije in Ceylona. Sklicala ga je Družba za teraturo Tamul, ki ima za namen apO' stolat tiska. Hoče tudi nekatoličanom» jeziku tamul, posredovati krščans» literaturo. Predsednik Thani Nayaganj’ duhovnik, prevaja Avguštinove Izpoved- KAJ JE Z MISIJONARJI NA KOREJI- Korejski komunisti so odklonili njo, naj javijo usodo katoliških misij0' narjev (nad 135), ki so delovali v Se' verni Koreji ob izbruhu vojne. Od maja 1949 je izginilo neznanokad) 21 nemških misijonarjev-duhovnikov, Z sester, 20 bratov, okrog 12 korejskih duhovnikov, en škof in nedoločeno števil redovnic domačink. Med zginulimi S tudi škof Amerikanec, Byrne, apostolsk delegat na Koreji mons. Breunau Chicago) in nekaj amerikanskih duhov nikov. Ali so živi, ali ne — nihče ne ve. KATOLIŠKI TISK NA JAPONSKE*! Vedno bolj se razvija. „Katoliš^’ dnevnik“ ima naklado 15.000. Kulturd® revijo „Stoletje“ („Vek“) izdajajo la'15' pod vodstvom oo. Družbe Jezusove. I?' haja tudi družinski list: „Družinski variš“ v 3.000 izvodih. Poleg tega i2“?' jajo tudi nekatere specializirane revij6’ kot n. pr. „Katoliška vzgoja“, ki in’a 3.600 naročnikov in ki obravnava katoliška vzgojna vprašanja. „TSUINA“ Leta 706 po Kr. je vladal na Japonskem dvainštirideseti cesar. Pojavila se je nenadno huda nalezljiva bolezen, ki je število prebivalcev znatno zmanjšala. Cesar je imel za potrebo _ . očistiti ozračje hudob- ^ nih duhov in je ukazal pregnati jih iz vseh poedinih hiš. Odtod izhaja čudna na^e, da, ki se vsako leto ponavlja dne 3. t bruarja. Ta dan, se zdi, so vsa jap0IlS. a mesta polna teh duhov, ki jih je tre pregnati. Obred tega progona zoper uj se imenuje „tsuina“ in obstoji v te^j da hišni gospodar, s sodelovanjem Pj"6^ vsem otrok, meče proti zidu, po tleh proti stropu prgišča suhega in pečene» 'Zola (boba). Zraven pa govori: „Oni vn° šoto, foutron van ouchi!“, kar je: , ^ od tu, zli duhovi! V Tokiju se po "«stičnih templih ta obred vrši javno. kat. zdravniki na japonskem 1.27. novembra lani (1951) so kato-'ski zdravniki ustanovili Zvezo katoli-k'h zdravnikov v Nagasaki. Tisti, ki ži-'Jo v tej provinci, imajo sestanek vsak «osec, vsi skupaj pa bodo imeli letno P° eno splošno zborovanje. Izdajali bodo Posebnih publikacijah svoje zdravniške "zprave in študije. Kitajski katoličani pišejo papežu Skupina kitajskih katoličanov je pi-a'a papežu Piju XII. pismo, katerega "onja dva odstavka se glasita takole: . uSveti oče, kitajska Cerkev je sto-v težko in nevarno dobo. časopisi "enehno pišejo proti Cerkvi in jo obre-sramotijo. Če bo ta doba pre-kušenj, groženj in divjega preganjanja “e naprej trajala, si ne upamo misliti bodočnost vernikov. Zaupamo v Vašo vetost, v Vaše prošnje k Bogu, naj od-PUsti grehe naše ljubljene Kitajske in naJ nam da resničnega miru. Veliki papež, tu imate še vedno sku-Pjno svojih sinov, slabih in neizkušenih, ' se hočejo žrtvovati za Cerkev. Vsak ''enutek smo pripravljeni iti v ječo in Piliti kri v pričevanje resnice, ki jo je "zianjal naš 'Gospod Jezus Kristus. Pro-J«0 Vašo Svetost, da blagoslovi naše J'lnpe in za nas prosi, za slabotne in «ajhne sinove Vaše Svetosti.“ SPREOBRNJENJE . V kapeli zavoda sv. Petra v Rimu Je bil k“-'— —* J- 171------------------; or to ___________________________, j.--»» v Italiji, kjer študira italijansko 'teraturo pred Dantejem. Krstil ga je JaPonski duhovnik iz Tokija, p. Komatsu. • ' IjCLV VJ\A*\ OY. X V J® bil krščen prof. dr. Franc Nogami, «ofesor za jezike na cesarski univerzi Kyoto (Japonska). Biva že nekaj me- SGC G V i 4-C» 1 1 C? Ir O VZHODNA AFRIKA V letu 1951 se je število katoličanov Pomnožilo za 150.000. Danes štejemo v eh krajih 2,937.781 vernikov. Največ v V.Kandi, (1,104.909), nato Tanganika mj°-920), Kenia (365.021), Niassa '293.903), Severna Rodezija (281.421) in ‘«man (91.5971. „SEM ŽE NAVAJEN.“ Nek osiveli misijonski škof je potoval skozi Pariz. Neka bogata družina ga je povabila na večerjo. Sprejelo ga je mnogo gostov. jDame so povečini nosile obleko, zgoraj in spodaj prekratko. Gostiteljici je bilo nerodno in se je opravičevala: „Monsignor, zelo mi je žal, da so te gospe prišle k sprejemu na ta način oblečene!“ „Gospo,‘‘ je odgovoril škof, „nič ne de, saj se navajen. Trideset let sem živel „Gospa,“ je odgovoril škof, „nič ne de, saj sem navajen. Trideset let sem živel med — divjaki.“ KATOLIŠKO ŠOLSTVO NA JAPONSKEM Na Japonskem je po zadnjih podatkih 106 kat. šol s 45.145 gojenci. Med temi je 5 univerz z 2.268 akademiki, 6 pripravljalnih šol za univerze s 638 dijaki in 59 srednjih šol z 32.871 učenci. Osnovnih šol je 25 (6.621 otrok) in strokovnih 11 (1.147 dijakov). Profesorjev je: 203 duhovniki in bratje, 486 redovnic in 2.092 laikov, od teh zadnjih je 730 katoličanov (63 konvertitov). Od vsega dijaštva je le 5.305 katoličanov, od teh 1.035 spreobrnjencev. ROMANJE 150 slušateljev tokijskih univerz je poromalo v svetišče, ki se nahaja na kraju, kjer je umrlo leta 1623 mučeni-ške smrti 31 japonskih kristjanov in dva misijonarja. HUDA KAZEN Misijonska sestra stopi nenadoma v jedilno shrambo bolnišnice in najde v njej malega črnega pomočnika z imenom Bobo. „Si ti spil vino iz tega kozarca?“ „Ne, sestra, nisem bil jaz!“ „Kdo pa je potem bil?“ „Nekaj piškotov, ki so je zlezlo v čašo in popilo vse vino!“ „In kje so zdaj napojeni piškoti?“ „Piškoti? Te sem pa snedel, da bi jih kaznoval!“ bili poleg, PREKLIC P. HO P. Ho, generalni vikar v Kaifengu (Kitajska) je novembra 1951 podpisal izjavo za „reformirano Cerkev“. Listi so obširno in povsod pisali o tej izjavi. Kmalu potem pa je p. Ho, v stolnici, v pričo številnih kristjanov in nekaterih odpadnikov, podal naslednjo izjavo: „Kakor je Janez Krstnik pripravljal pot Mesiju, tako se moramo mi, dandanes, vprašati, ali je pot, ki po njej hodimo, pot k Bogu ali ne. Že nekaj časa sem, moja vest ni mirna. Če se hočemo dobro pripraviti na božič, moramo popraviti krivdo in obuditi kesanje. Vsi, ki smo podpisali ono izjavo, smo storili ve' liko pomoto in smo krivi. S to izjavo, ki jo je tisk razširil, smo postali razkolniki. Gospod, prosimo Te, odpusti vsem nam, ki smo jo podpisali. Opozarjam vas, da vsak, ki hoče slediti poti te „reforme“, gre po poti, ki vodi v pekel! Vi vsi ste svobodni, kdor hoče še naprej ostati član „reforme-1, more ostati, a naj ve, da se po tej poti ne more zveličati. Jaz, o. Ho, vas nočem voditi v pogubo, marveč k Bogu. Moramo biti pripravljeni, da nam odrežejo glavo, a nikoli ne smemo izdati svoje vere. Govoril sem vam kot človek tega sveta, ko sem vam dejal, da morete podpisati izjavo raz-kolništva; danes pa vam govorim kot duhovnik božji. Vem, moje besede bodo imele posledice, šli bomo v ječo. Bogu hvala.“ DESET ZAPOVEDI KITAJSKE HIGIJENE Stara kitajska modrost , si je zamislila naslednja -^oi- navodila, po katerih se ravnaj, če hočeš živeti 100 let: 1. Če si lačen, jej! 2. Ne jej preveč, kadar ti jed prija. 3. Zima je najdragocenejši in najvažnejši letni čas za zdravje starega ali slabega človeka. 4. Kopeli morejo škodovati telesi11 moči; zato naj se jih izogiblje človek P° bolezni, ali kadar je slab ali star. » 5. Tla v sobi naj ne bodo prevet topla! Toplota potegne vse sokove te' lesa v noge in hitro jih boš čutil. 6. Jeza je škodljiva. Močnemu jeiH' Ije sapo, srednje zdrav pluje kri, slabotnega začne boleti želodec, star 1,1 bolan pa more nenadno umreti. 7. Ne utrujaj svoje pameti z dolgu11 in globokim razpravljanjem. 8. Pomladi varuj svojo dušo v počitka v ne premrzli hiši! 9. Poleti telovadi malo. živi mirno aa zraku! 10. Jeseni jej hrano, ki vsebuje oljf’ ali tekoče in vodene stvari. Tedaj Jc namreč pri nas ozračje suho in potrebujemo hrane, ki ima dosti tekočin! Pravijo, da je „modrec“, ki je da* ta navodila, umrl kot — nedorasel otrok- IZVIRNA MISEL ć- Na Kitajskem imajo veliko število oslov, ki s svojim presunljivim riganjem in zdi-bovanjem nadlegujejo živce. Popotniki pripovedujejo, da zadostuje samo omeniti služabniku, naj vendar zamašijo usta nevšečnim štirinožcem, ker da je nevzdržno poslušati te vrste glaz-bo. Takoj te osvode te nadležnosti. Kako? Baje osel, kadar zariga, mora vedno dvigniti rep. Da ga pripravijo k molku, mu na rep navežejo debel kamen, da ne more dvigniti repa, in ponižno molči. Takoj pa, ko mu odvežeš kamen, se z vso silo posveti svojemu muzikaličnemu nagonu. GUINEA Otročki so tam črni. Bog ni bel in ni črn; Bog nima barve. Bog je tudi Bog črnih otrok na Guineji. Mlada dekleta iz Evrope, ki bi mogk? doma doseči velike uspehe, napredovat v službi, imeti svoj prijeten dom^ in. svoje otroke, pustijo vse in gredo k črn' mladeži, da jih nauče moliti k dobren'11 Bogu. Ene kot redovnice, druge kot učiteljice brez redovne obleke, oboje P® polne idealizma, požrtvovalnosti, ljube* ni. V pragozdu, brez udobja, v blatu» sredi vednih nevarnosti, ljubijo te črne stvarce božje. Iz Rima je prišel papežev blagoslov» s sliko in podpisom, za črne malčke na otoku Fernando P6o, v Guineji. „Gospa, imeti gospod papež velik0 gumbov na obleki? Biti zdrav?“ »Gospa, jaz misliti, da papež nositi edno visoko šilasto kapo.“ Misli tiaro. . »Gospod papež sam s svojo roko na-pisati to pismo črnim na Fernando P60?“ , »Ga, dečko! Papež je oče vseh in želi, a bi bili vsi krščeni in da bi vsi prišli v Nebesa.“ ö v»Ga, gospa. Tako je zelo dobro. Pa-p®z gledati tudi na črne ne Fernando Poo.“ »Ti, ali veš, kdo je papež »Je isto, kakor če bi Jezus Kristus eael tam, kjer sedeti gospod papež.“ »Kak0 je ime papežu?“ »Pij XII.“ »Povej mi, zakaj se tako imenuje!“ p,.»Gospa, jaz vedeti, da biti prej en 'J, en Pij, en Pij in priti do dvanajst.“ »Ti, reci, ali se papež moti?“ »Nič se ne zmoti v božjih rečeh, ker u Sveti Duh položiti v srce, kar reči.“ »In v rečeh, ki niso božje?“ »Gospoda papeža vprašati: ‘Gospod paPež, ali vi vedeti, če padati dež.’ Pa-£ez reči: ‘Morda deževati, morda ne! udi se more zmotiti, a o Bogu se ne . Mali so zadovoljni. Gospod papež jim iz &Sa*‘ SUSP3 učiteljica, ki je prišla , Evrope, je prinesla vsakemu po eno kravato. MUSLIMANI Dandanes živi na svetu 274 milijonov muslimanov. Kje povsod so? 1. Bližnji Orijent in Balkan: 70 milijonov: Arabija j 4 milijone, Sirija 2,800.000, Id .2>500.000, Turčija 15,200.000, Iran uiilij0I10V) Afganistan 4,600.000, Bol-7anja 800.000, Romunija 260.000, Grči-.. 160.000, Jugoslavija 1,400.000, Alba-la 700.000, Rusija 20 milijonov. jj.2. Srednji Orijent: 134 milijonov: In-^Ja 78 milijonov, Indonesija 30 milijo- Daljni Orijent: Kitajska 9 milj. 4- Severna Afrika. 28,500.000: Egipt J. milijonov, Libija 670.000, Tuniz 2 „‘"'Jona 300.000, Alžir 6,600.000 Maroko mdijonov. o. Črna Afrika: 27 milijonov, povsod azPršeni. Žetev je velika... PREVELIKA ZAUPLJIVOST Ko je mons. Costamag-na prvič prišel v svoj misijon v Ecuadorju, je obiska-val pogane v škofovskih 'oblačilih. Približala se mu je skupina Indijancev, ki so ga natančno ogledovali od vseh strani. „Veliki oče, mi daš svoj rdeči plašč ?‘c „In za mojo ženo mi daš prstan?“ „Veliki oče, daj mi svojo verižico!“ „Meni pa daj rdečo obleko!“ (Talar) „No, dobro, ker Ti ne ostane drugo,, pa daj meni hlače!“ Misijonar si je mislil: Že ob prvem obisku, pa že taka zaupljivost! Kaj šele pride! ZADNJE STATISTIKE V letu 1951 je moralo zapustiti Kitajsko 1.374 misijonarjev: 583 duhov' nikov, 60 bratov in 731 redovnic. V začetku leta 1952 je bilo na Kitajskem še 1764 misijonarjev: 1175 duhovnikov, 115 bratov in 474 redovnic. Od teh so redki, ki morejo še vršiti svoje delo. Nekaj jih je v ječah, drugi so zaprti v svojih domovih. Redovnice morejo še delati v bolnišnicah in zavodih za gobavce, kjer še ni nadomestnega personala. Tudi za te je izgon le vprašanje časa, V ječah je trenutno 148 tujih misijonarjev: 21 škofov, 103 duhovniki, 3 bratje in 21 redovnic, če prištejemo še kitajske misijonarje, je zaprtih 329. To so le podatki, za katere vemo z vso gotovostjo. PRIZNANJE MISIJONARJEM Novi predsednik črne republike Liberije, ki so jo leta 1822 ustanovili v Afriki osvobojeni sužnji iz Amerike, je v svojem nastopnem govoru javno priznal delo misijonarjev: „Njihovo delo v misijonih, šolah in klinikah pomeni veliko pridobitev za napredek ljudstva.“ LEP USPEH Veliki bonec v Tvungphuongu, važnem kraju severnega Vietnama, se je tri dni pred svojo smrtjo dal krstiti. V tej pokrajini se je lani spreobrnilo nad 10 tisoč budistov. IZREDNI MISIJONSKI USPEHI V URUNDI Prvič se je izhodilo, da je v Urundi, pokrajini vzhodno od Konga, v Afriki, število katoličanov večje kot nekatoli-čanov. Vernikov je 914.000, proti 800.000 poganov, 39.000 protestantov in 11.000 muslimanov. Upati je, da bo dežela kmalu dejansko katoliška. Zanimiva je zgodovina katoliškega gibanja tamkaj. Je edinstveni primer uspešnega in hitrega razvoja. Prva misijonska postaja je bila ustanovljena leta 1898. Leta 1900 je bilo 34 krščenih. 1925 že 15.000. Tedaj pa se je pričelo široko gibanje med prebivalci, ki so v stotinah in tisočih prihajali, da bi prejeli pouk za krst. Misijonarji so to gibanje imenovali: „vihar Svetega Duha“. Leta 1933 jih je bilo že 107.000. Leta 1936 že 200.000. 10 let pozneje se je število podvojilo: 400.000. Leta 1951 so dosegli številko 700.000 krščenih in 220.000 katehumenov. Od 30. junija 1950 do istega dne 1951 so krstili nad 30.000 ljudi, torej malo manj kot 3.000 na mesec, ali 100 na dan. Krščenci jemljejo svojo vero zelo resno. Samo 3 % zakonov je, ki niso urejeni. Povprečno pridejo, vkljub pomanjkanju duhovnikov, 3 spovedi na leto in 12 sv. obhajil na enega črnega vernika. Dejansko še več, ker niso odšteti otroci pod 7 letom. Naravnost vzorno in skoro brez izjeme pa posvečujejo nedeljo. Kjer ni cerkve ali duhovnika, se zberejo na določenem kraju in imajo posebno pobožnost namesto sv. maše, ki jo vodi krajevni katehist. „Nekulturni“ črnci nam dajejo lep vzgled! MISIJONSKI ZDRAVNIK '14. riovembra 1951 je pisal PrVli pismo, zanimivo in polno nadnaravne^ duha, misijonske vneme in ljubezni divjih aguarcenov, iz misijonov v Pra' gozdovih ob reki Amazoni (Peru). , Ni dolgo tega, kar je odšel dr. df Rio Garcia v misijone. Bil je znan in o“' ličen zdravnik v Villareal de Alicant (Španija). Ordinacija vedno polna. B°." niki so ga radi in z zaupanjem klica1'; Dohodki obilni. Zato ekonomsko v udot nem in socialno zavidljivem položaja Ima dobro ženo in tri otroke. Njeg°v soproga je diplomirana bolničarka in n1 pomaga pri zdravniških poslih. Neke#a dne pade v njegov dom iskra misije0' skega navdušenja. Razgori se in vnema« greje: misijoni potrebujejo zdravnike.’ Zdravniki-laiki morajo biti, skupaj z uc> telji, zelo uspešni sodelavci misijonarje*’ Morejo biti misijonarji v pravem porne1^ besede. „Ali ne bi odšel v misijone • Toda, moja žena, moji otroci?“ M>s®. ne popusti. Čez nekaj časa jo izda sveJ^ ženi. „Nič ne skrbi, ker bomo šli s t*3' boj. Saj manjka tudi bolničark.“ SkleP je storjen: vsi pojdejo. Začudenje P°v' sod. „Previdni“ katoličani, nekateri, 8^ imajo za norega. Zapre ordinacijo, 3 _ poslovi od prijateljev, in odide v stolsko prefekturo Sv. Frančiška K®8' verija v Marafia, ki je resnično mis. polj3; Prvo pismo poroča o obilnem delu, 0 sreči sredi uboštva v pragozdu, o b0'6?' nih zdravstveno povsem zapuščeni aguarcenov. V močvirjih in ogromm daljavah delujeta oba in delita božje do' brote telesnega in dušnega zdravju-. Zares, so še na svetu veliki IjudJ^ Pa čeprav v samotnih pragozdovih. 1 pred vsem tam. Med zaostalimi Indijunc Aguarcenas. MISIJONSKA MAŠNA DRUŽBA je po svojem namenu ne le v duhovno pomoč svojim udom, ampak naj bi Pre<* stavljala tudi trajno gmdtno oporo misijonskim akcijam slovenskih lazaristoV.’ ki skrbe, da Se svete maše za ude MMD zvesto dan za dnem darujejo že 35 let, sedaj na skrajnem koncu Južne Amerike v Punta Arenas na Ognjeni zejml^ kjer delujejo trije slovenski lazaristi. — Udnina se plača enkrat za vselej: Argentini 5 pesov, v Chileju 100 pesov, v USA in Kanadi 1 dolar, v Italiji 300 J1 ' — Imena novih udov z udnino blagovolite poslati na .naslov: Misijonska mas0 družba, Calle Cochabamba 1467. Buenos Aires, Argentina. Denarna nakazila ime Ladislav Lenček. — Misijonska mašna družba bo poslana imena takoj P. prejemu vpisala med svoje ude, ki postanejo s tem deležni darov vsakdanjih svet1 maš, Vam pa bo za vsakega vpisanega uda posebej poslala sprejemnico. \'Ö PROSLAVE 130 LETNICE DSV V, BUENOS AIRESU £ Novoustanovljeni slovenski mi- sijonski odseki v Velikem Buenos 1 Airesu so s svojimi prvimi prireditvami v proslavo 130-letnice usta-«vitve Družbe za širjenje vere pokazali Pravičenost in možnost svojega obstoja. Izbrali so za to edino kolikor toliko Prosto nedeljo v mesecu maju; tretjo. Pa • Jub temu, da so bile verske prireditve >sto , - Popoldne tudi drugod, in kljub sla-emu, deževnemu vremenu, se je zbralo k Posameznim proslavam zelo zadovoljivo tevilo naših rojakov, ki so pa bili od v°je strani tudi kar zadovoljni, da so se Pr°slav udeležili. . Odseka Kamos Mejia in San Justo VA imela skupno prireditev v Ramos /^jia ob 16 popoldne. V cerkvi je imel (j lsljonsko pridigo in litanije univ. prof. ,r' IfTnaeij Lenček. V dvorani pa je se-anek začel predsednik odseka v Ra-z1081», g. Tine Malavašič, nadaljeval z kovorom o DŠV in ostalih možnostih mi-, jonskega sodelovanja predsednik odse-a v San Justo g. Maks Osojnik, glavno Predavanje pa je imel podzvezni pred-ednik g. Marjan Loboda, ki je govoril Pomočjo skioptičnih slik o Kitajski, j Odseka San Martin in Florida sta jnela tudi skupno proslavo, in sicer po jV^toljubni uslužnosti tamkajšnjega žup-Ilta in misijonskem razumevanju slo-eskega kaplana g. Avguština Albina v •oridj, kjer je imel v cerkvi ob 16 seme-k ski spiritual dr. Filip Žakelj najprej asen verski misijonski govor in nato Pele litanije, nakar se je v dvorani začel ostanek, ki ga je vodil predsednik odjeka v Floridi g. ravnatelj Prijatelj, do-,lm je imel glavno predavanje o kitajski k°mači umetnosti (s skioptičnimi sli-jami) umetnostni zgodovinar g. Marjan j.arolt, zaključil pa je z dragocenimi mi-‘ 'r*1' o DŠV in o našem sodelovanju Predsednik odseka v San Martinu g. ^Pdolf Smersu. V Lanusu je bila udeležba najbolj dvomljiva, ker tamkaj je v dežju res velika žrtev priti do cerkve in na sestanek. Pa ni bila nič manjša kot drugod in je zato treba vrle Lanuščane še posebej pohvaliti. Gospod Hladnik je rad dal na razpolago svojo cerkvico, kjer je bila najprej misijonska pobožnost, ki jo je vodil č. g. Ladislav Lenček CM. Najprej so zmolili rožni venec za slovenske misijonarje, in pred vsako desetko posebej v spomin poklicali eno ali drugo njih skupino; nato je bil misijonski govor ter pete litanije z molitvami za misijone. V dvoranici je sestanek začel predsednik tamkajšnjega odseka g. Jože Mehle, nakar je č. g. Lenček predaval o misijonskem poklicu in življenju misijonarja v raznih deželah, tudi s skioptičnimi slikami, končno pa je tajnik tamkajšnjega odseka g. Stane Snoj imel daljše razmo-trivanje, kaj bi tudi slovenski Lanus mogel storiti za misijone. Njegovo predavanje objavljamo spodaj. NA SESTANKU Kot vzorec, kako se kratko in jedrnato obravnava na misijonskih sestankih naših odsekov tvarina misijonskih akcij, objavljamo tozadevni referat, ki ga je imel tajnik Slovenskega misijonskega odseka v Lanusu pri Buenos Airesu, Stane Snoj, dne 18. V. 1952. Misijonarji v misijonih so misijonska fronta, mi katoličani v takozvanih krščanskih deželah, ki jim pomagamo, pa misijonsko zaledje. Zdajle nas zanima, v koliko smo misijonsko zaledje mi, kar nas je v Lanusu in tej okolici. I. DRUŽBA ZA ŠIRJENJE VERE Najmanj, s čimer naj bi vsak katoličan na svetu sodeloval pri misijon- skem delu, je to, da postane član DŠV. želja velikega papeža Pija XI., ki ga ravno zaradi njegove izredne misijonske vneme imenujemo misijonskega papeža, je bila, kot je sam zapisal: „Nič ni bolj želeti, kot to, da postanejo vsi katoličani člani DŠV.“ Član te družbe ima tako majhne obveznosti, da se zaradi teh nihče ne more izgovarjati: Ne morem, si ne upam, ali kaj podobnega. En sam očenaš, zdravamarijo, čast-bodi in vzdihljaj: Sv. Frančišek Ksa-verij, prosi za nas! na dan in samo BO centavov članarine na mesec! Presneto majhen davek je to, pa tolikega pomena za Cerkev! Poglejmo! Če bi bili vsi katoličani člani DŠV, bi se zmolilo vsak dan 400 milijonov oče-našev za misijone. Poleg tega bi pa nabrali vsak mesec 200 milijonov pesov. Ali ne bi bila to krasna pomoč Cerkvi? Samo ta denar, koliko dobrega bi lahko storil, kaj šele ta masa očenašev! Kako bi prodirala oblake in prosila blagoslova iz nebes! Ali želimo Cerkvi uspehov v misijonih, ali želimo, da bi našo katoliško vero, ki edina more voditi in pripeljati slehernega človeka v nebesa, za katera smo vsi ljudje brez izjeme ustvarjeni, spoznali in po njej živeli tudi pogani in vsi ljudje na svetu, ki jim je še neznana ? Če to želimo, potem postanimo vsaj dobri člani DŠV. Pustimo vse pomisleke! Priznajmo si: Zaradi 50 centavov, ki jih bom dal na mesec za DŠV, ne bom lačen, in v 24 urah tudi lahko najdem eno minuto časa za očenaš, ki ga bom zmolil za misijone. Za to pa mi je treba samo majceno dobre volje. Cilj Lanuškega Misijonskega odseka je: Kolikor vernih Slovencev v Lanusu, toliko dobrih članov DŠV! Vsi pa, ki smo že člani, danes ob 130 letnici ustanovitve naše družbe naredimo sklep, da bomo stalno in z veseljem izpolnjevali člansko dolžnost. II. SLOVENSKI MISIJONSKI MESEČNIK „KATOLIŠKI MISIJONI“ Vsi ga poznamo. Večina že od doma, saj je bil zelo razširjen in vedno priljubljeno branje v vsaki slovenski hiši. „Katoliški misijoni'so že torej tradicionalen slovenski verski list, kot ja bilo ■doma cela vrsta drugih. Zanimivo je to, da so šli samo KM z nami po svetu, kot bi nas Bog hotel opozoilti, da na vero> ki smo jo doma prejeli, ne smemo poza' biti, marveč naj jo širimo in oznanjam» tam, kjer smo, in pa da pomagajmo nje' nim oznanjevalcem v misijonih; da S® tako vera krepi in razširja vsaj v svobodnih deželah, ko je že zatirana i*1 preganjana pri nas doma in po vseh državah pod komunizmom. „Katoliški misijoni“ so naš slovenski misijonsko informativni, izobraževaln* in propagandni list. Če te zanima (kot pač vsakega katoličana mora zanimati), kako napreduj® Cerkev v Afriki, kako v Indiji in u® Japonskem — beri „Katoliške misijone“- Če si radoveden, kako je preganjan® vera na Kitajskem, v „Katoliških miši' jonih“je dosti slikovito vse to popisano! Kot zaveden Slovenec bi rad vedeli kje in kaj delajo slovenski misijonarjii kakšne uspehe žanjejo v Gospodovem vinogradu — naroči in beri „Katoliške misijone“! Ker gredo „Katoliški misijoni“ P° vsem svetu — tudi v misijone, da jih berejo misijonarji, so „Katoliški misijoni informativni tudi zanje, ker so vez med njimi samimi in jim poročajo o našem delu v zaledju. In ko misijonarji vidijo, da ne spimo, gredo še bolj opogumljeni v boj proti temi poganstva i® praznoverij. Za slovenske misijonarje so „Katoliški misijoni“ velikanska opora! „Katoliški misijoni“ nas izobrazujejoi da sodobno gledamo na misijonski svet, z živimi in resničnimi popisi njegovih razmer in dogodkov, ki jih pišejo očividci — naši misijonarji. In tkončno, če je naše misijonsko navdušenje mlačno — ali če ga sploh nimamo — vžgimo ga ob „Katoliških misijonih! Da, berimo „Katoliške misijone“! tudi na vlaku jih lahko beremo, če nimam0 dosti časa doma. Saj so kot nalašč tako priročne oblike, da jih zlahka stisne® v žep. Poleg vsega tega, kar sem o „Katoliških misijonih“ povedal, je važno tud' to, da so izredno poceni. Samo 20 peso^ ali 2 dolarja cel letnik! Če bi bili čisto brez vsake slike, 01 bili poceni, kaj šele s tolikimi slikam|> ki jih prinašajo. In moramo upoštevata da tisk v našem jeziku in v naših okoliščinah pride nam mnogo dražji kot P® Ugim mnogo večjim narodom, ki s ti-0n} lahko delajo dobiček, da • at°liški misijoni“ so tako poceni, 'majo izdajatelji finančno izg-ubo z j™1.- Izhajajo pa vseeno, ker se izda-ve ji . zavedajo važnosti, ki jo imajo "katoliški misijoni“ za misijonsko misel '"ed Slovenci. .. ^azumimo njih idealizem in jim poka-v j"0 svojo dobro voljo s tem, da posta-‘enio naročniki „Katoliških misijonov“! j; Lanusu je dozdaj 19 družin naro-j. mh na „Katoliške misijone“. Devet-Jstim hišicam prinašajo vsak mesec p slJonski pozdrav, prošnje in zahvale. V?’ se j'm ®e kate1'3 vrata od- če bi potrkali nanje? v i vem, kako se kaj sliši geslo: v Jon 'o sj°vensko hišo „Katoliške misi- u- BINKOŠTI — MISIJONSKI DAN "'BOLNIKOV , Po volji Cerkev je binkoštni praznik, Se spominjamo prvega nastopa Cer-Sve.v svetu, dan, ko naj bolniki darujejo °Je trpljenje za misijone, k,. r.adnja leta V Ljubljani so misijonski lio° ■ arji ^a ta praznik obiskovali ljubšo bolnišnice in prosili bolnike, da sii ( aiovali trpljenje celega dne za mi-jJ011®- Vsakemu bolniku so dali nekaj ^Donskega branja in pa šopek rož. ^jv.Pudi v begunstvu po nekaterih tabo-bolc>h so misijonski krožkarji obiskovali Viti ta dan. In letos hočemo obno-to plemenito akcijo tudi tukaj, f, vse, ki veste za kakšnega bol- vojaka, lepo prosimo, da ^nku sporočite nieerovo im< nam po sporočite njegovo ime in na- ev ^er^ev se zaveda, da je razširjanje y an&elija med narode delo božje in delo ,a|;n>k°v. Verniki se trudimo, sejemo in in 1Vamo> Bog pa vsemu temu daje rast ^ ,a®P.eh, ki se izprosi samo s ponižno bik' ij°, z žrtvami in trpljenjem. Bol-s j,1’, zlasti nekateri, so krepko obloženi kvj rlzl in nad vse veliko koristijo Cer-S] l ee. prenašajo vse vdano, darujoč za-zenje napredku misijonov. ^°lnik ?Udi — kakšna tolažba za naše črnTe-*eSno *n duševno morda čisto izda -II1' Pa 30 pred Bogom tako mogočni, dru'*- sama Cerkev prosi, naj se ji pri-sv,^0 v njenih naporih za osvojitev Bolniki so najbolj podobni Kristusu na križu, zato imajo takšno veljavo pred Bogom. Ta dan naj torej oni pomagajo misijonom! Pa ne samo ta dan, ampak tudi sicer... IV. ZNAMKE Majhna in skoraj nič vredna stvar so rabljene znamke na prvi pogled. Za misijone pa ne izgleda tako majhna, da bi jo misijonski delavci kar vnemar pustili. Kadar se kaka stvar v velikem številu zbira, kljub temu da je malo vredna, donaša precej. To potrjuje naša znam-karska akcija v tem kratkem času, ki obstoja med nami. Dosedaj se je izkupilo ol^rog 1000 pesov, kljub temu, da je ta akcija zajela šele prav malo rojakov, če bi zbirali znamke vsi, dobimo v tem času desetkrat toliko in še več! Naj spomnim tiste, ki imate zvezo s kakšno pisarno, bodisi v tovarni, kjer delate, bodisi drugod: Pisarne imajo silno veliko poštnega prometa! Naj vam odstopijo rabljene znamke, vi pa našemu odseku. Toda znamkarska akcija nima samo te dobre strani, da rodi za misijone denar, ampak še drugo, več vredno: Vsak namreč, ki znamko odtrga in jo shrani za misijone, se nanje spomni in zanje tisti trenutek žrtvuje. To pa rodi tudi misijonske milosti! Zato pa: zbirajmo znamke za misijone ! ' V. MISIJONSKA IGRA Nazadnje naj Vas povabim, da se udeležite, če Vam je le mogoče in če se še niste udeležili, ponovitve igre, misijonske drame „Tri modrosti starega Wanga“, ki bo 22. junija v dvorani na Belgrano. Vsi, ki so to igro videli, so odhajali iz dvorane res zadovoljni in globoko ganjeni nad tako krasno vsebino. Velika duhovna škoda za vsakega, ki bi igre ne videl! VI. ZAKLJUČEK Proti koncu gre naš prvi misijonski sestanek v Lanusu. V načrtu je, da bi imeli vsaka dva meseca molitveno uro in sestanek — kot danes. Če kdaj ne bi mogli dobiti dvorane, se bomo pa zbrali v cerkvi, da bomo vsaj malo pomolili za misijone. Prihodnje sestanke bomo skušali narediti zmeraj bolj živahne in zanimive. Včasih bo kakšna misijonska igrica, kak film, skioptično predavanje in podobno, da bodo sporedi pestri, obenem pa misijonsko poučni in navduševalni. Vabimo vas, da se udeležite teh misijonskih prireditev. Na njih se bomo ogrevali za misijonski cilj Cerkve, ki je njeno razširjenje med vse narode zemlje. Navduševali se bomo za misijonsko delo, da bomo vsak po svojih močeh pomagali Cerkvi v njenih naporih, da čim prej do- seže ta misijonski cilj, da enkrat za lej zaključi z misijoni, saj bo šele P®' tem zakoreninjena med narodi in mogla šele potem v polni meri vrsn svoje poslanstvo na svetu: Učiti, voditi in pripeljati vse rodove k edino pravemu Bogu. Veliki misijonarji: sv. Pavel, sVi Frančišek Ksaverij, Terezija D. J., naS Baraga in Knoblehar pa naj prosijo bjaj goslova našim sestankom, da bodo rod» obilo misijonskih sadov za nas in *a misijone! STARI WANG IN NJEGOVA MODROST (Ob vprizoritvi Henri Gheonovih „Treh modrosti starega Wanga“, v Bučno® Airesu 27. aprila 1952) Slovenska misijonska zveza je naprosila odlične igralce, da so igrali to zahtevno, globoko in težko delo kat. francoske dramatike. In takoj v začetku bodi rečeno, da je vprizoritev odlično uspela. O igri sami, njeni vsebini in osrednji misli, smo mogli že pred igro v posebej izdanem „Gledališkem listu“ glavno zvedeti. Pred predstavo samo je prof. Al. Gerzinič, kakor le on zna, poudaril, kar je za razumevanju igre potrebno, obenem pa pokazal, kako je posebno za nas sodobna. Problem resničnega odpušččanja, ki je mučil starega Wanga, muči tudi .nas; tudi pri mnogih med nami je mnogo krvi po sredi. Potoki krvi so med nami in med onimi tamkaj. Tudi nam se zdi, kakor Wangu v zaetku: „Oče, .ne morem, ne morem...!“ A nevidni igralec Sveti Duh je Wanga privedel do odpuščanja, še več: da tolike ljubezni do morilca, da že spada k heroični stopnji kreposti. Korak za korakom mu je po o. misijonarju podiral razloge sovraštva in z njimi sovraštvo samo. Kdor je zares živel z igro, se je tudi v njem marsikaj podrlo, kar je še morda živelo od stare nepopustljivosti in neodpustljivosti. Videl je podobo resnične ljubezni do sovražnikov, ki se mu je morala vtisniti v srce. Poleg umetniškega užitka, ki nam ga je igra nudila, je mogel odnesti s seboj večji smisel za to težko, tako potrebno in bistveno krščansko dobrino, kot je ljubezen. Igra je bila izredno skrbno pripravljena, tako v režiji, kakor v igranju. Morda še nismo videli na naših odrih tako popolno podane igre. Vsi igralci za- služijo .naše največje priznanje. Vsi s*® čutili, koliko igralske sposobnosti in tr|() so položili vanjo. Igra je težka, ima n»8* dejanja (zunanjega), a nas je venda prikovala in držala v napeti pazljivost1. Tudi dolgi dialogi niso bili dolgi. NajtcZl .notranja dogajanja so podali naravH®j brez pretiravanja. Zato je igra živo 1 življensko vplivala. Težo dneva je nos1 stari Wang in odnesel prvenstvo med z tako dobrimi igralci. Izredno lepo je lZ' ražal, kar se je v njegovi duši zgodd“' Boj med zlim duhom in med delovanje11’ sv. Duha v njem je prikazal svojemu teO1' peramentu in starosti primerno. V sv®'* kretnje, v svojo vedno jasno in razloco izgovarjavo, v svoje oči je položil svol^ dušo. A na zunaj je vkljub vsemu ost* pravilno umerjen. V tej lepi igri so 10 sekundirali tudi drugi igralci. .: Igra je imela tudi svoj misijon8** pomen. Kajti otipljivo je pokazala, , more morda najhujšo strast: sovrastv premagati tudi v misijonskih dežel8 samo vera ljubezni, krščanstvo, ki e prinašajo vanje misijonarji. Dr. I- TRI MISLI K „TREM MODROSTI1*1 STAREGA WANGA“ Prireditelj je poskrbel za prij®*^: izčrpen gledališki list. Želel pa je še nek ^ besed pred dogodki .na odru. Za prvo s18 mu hvaležni, za drugo ne. Sicer p* L oboje le priprava na Gheonovo igro; z8”1 pa smo Slovenski misijonski zvezi kV ležni brez pridržka. Vsebina igre je ODPUŠČANJE. puščanje je lahka beseda, obe.nem ” ■ \ar’ ki presega človeške moči — hudič v kn bo to zelo povedal: „Odpuščanje pa je ..Tar, med besedo in stvarjo... pa vi-lni pet visokih gora, ki jih človeško rce ne more prekoračiti.“' To bi morala rama priznati, če bi glavna oseba bil F^San (pravi ali krščeni). Starega anga postavi duhovnik pred izbiro: *. s> kristjan, ti odpuščaš — ali pa 'Sl kristjan.“ Ves 4. prizor 2. dejanja .krščanski razlogi za odpuščanje. Fo-jebno zanimiv je tisti, ki je nekdaj Ham-. u narekoval — ne opustitev maščevan , Ja>v temveč njega preložitev. Izven fsčanstva tega razloga .ni. Duhovnik ga [“■'kaže takole: „če bi stari Wang ubil "‘nrilca svojih otrok, ali Wang ve, da bi nicjl dušo, da bi pognal v dno pekla ^°einca, ki bi se še mogel zveličati?" , a razlog je ne več normalnemu Ham-etu dal možnost, da stopnjuje mašče-.n-nje do peklenske zlobnosti, Wangu pa ,e * drugimi vred pripravil dušo na spre-•'jm milosti in na pokorščino njenemu jj as«. V igri nastopi oseba, ki ni nave-ena r seznamu, a je odločilna, tako kot ndločilna v duševni drami vsakega 'nveka in vsega človeštva: sveti Duh. jUn je tisti, ki uravnava letni čas naših 1,8 • •. Hogu se umakni, to je beseda . °drosti.“ S to sestavino šele postane Rfa polna, živa; prevzame nas, ko po-'reti v globine človeškega bitja, tja, ka-(>r pronicajo neskončne in večne skriv-in*8^*-' ^atnra''st'^ne’ razne „psihološke“ hitro ostarele „moderne" drame niso asle do teh najbolj važnih globin naše °tranjosti, zato lažejo in dolgočasijo. ,., ^heonova drama odpuščanja nudi ob . >skih resnice priliko za pogled v nebo j y propade duše, hkrati pa tudi v obarja sodobnega človeštva. Govorica — ,vo odrskih prikazov — je, spet v na-Protju z naturalističnimi igrami, tako V f.^^tana, da bi režiser pri najslabši težko kaj odrezal; vsak stavek je Čuh k*n in prav postavljen. Ni tedaj ^hdno, da se s problemom odpuščanja e*e toliko drugih problemov, misli, na* ^amo na nehatere utegnem opo- k Ysa ljudstva morajo skozi skušnje, s, 1 j'h prvi pismouk navaja za Kitaj-PrT^ krščanstvo se poganskemu očesu p ‘hazuje na dva načina. Lahko je za-]al*lt' rl°veški element, civilizacijsko nav-80 in osehno tr- skupinsko sebičnost a't,vrennil ne ji'- v krščanstva, ki na- vadno prebite misijonarje in jih vedno prekašajo po številu. Toliko bolj počasi se prikaže potem modrost pravih božjih poslancev, modrost „brez barve in vseh barv, kakršna je resnica.“ Nasilje in zvijačnost krščanskih držav sta zlemu duhu vedno bila izgovor, da je sklicujoč se na v domačih šegah vtisnjene postave ščuval poganske voditelje k odporu proti nauku resnice. V sprejetju tega nagiba vsaj je kitajski Čang Fu Tang podoben slovenskemu Črtomiru. Frav blizu pa mu je na koncu, ko pade zastop’ niku Cerkve k nogam in pravi: „Mislim, da mi je Bog odpustil, oče. Odvzel sem bil kitajski Cerkvi sto kristjanov, vračam vam jih dvesto.“ Cerkev sprejema prav z božjim veseljem nove sinove. Naj bo zemlja zavita še v tako temo — bojazni in obupu v kristjanih ni mesta. Kako veličastni pogledi se odpirajo, če gledamo z misijonarjevimi očmi: /,Vi morda plačujete grehe belokožcev, a naj vam zato ne bo hudo. Ko bo krščanstvo zakraljevalo v vaši zemlji, ga boste morda vi morali spet oznanjati Evropi." Naš rod se vrti med zobmi polomljenega, hreščečega stroja zapadne civilizacije. Kdo bi se jokal .nad njo? Zakaj bi bilo nespametno predvidevati spet luč z vzhoda? Vzhodni človek, kot ga prikazuje tudi ta igra, je danes, še posebej zaradi čiščenja v trpljenju komunistične ječe, za božjo milost mnogo pripravnejši sprejemnik kot napihnjeni, v tehniko in denar zazrti za-padnjak. Kdo bi se ne veselil zaradi tega? Sodobni svet je teman. A milost vžiga svetlobo v izbranih dušah zapada in vzhoda. „Nebo potrebuje kristjana, ki dopolni ves evangelij.“ In glej, v današnjem ozračju sovraštva poseben preizkus: „Fa če bi bil en sam tak kristjan na svetu, hoče ga imeti, ki bo zares ljubil svojega sovražnika.“ „Stari Wang, ali boš ti tisti kristjan?“ vprašuje oče v igri. „Slovenec begunec, ali boš ti tisti kristjan?“ vprašuje Cerkev v življenju. Ne vem, ali smo že toliko dozoreli, da lahko odgovorimo: DA. Vem pa, da v (istem času, ko so pobijali prodane domobrance, še nismo bili, tudi še ne dolgo pozneje. In to kljub temu, da smo v teoriji dobro vedeli, kar uči misijonar: „Nihče nima pravice, zanemarjati zveličanja kake duše.“ PROF. LOJZE GERZINIČ BMC© m ©luk MIUGA IN REDEMPTORISTI Da je bil Baraga v tesni zvezi z misijonsko redovno družbo presv. Odrešenika, ki se na kratko redemptoristi imenuje, je splošno znano. Zadnje čase je bilo ozadje te zveze še bolj objas-njenoi po dveh med seboj neodvisnih člankih dr. Jakliča in mojem o odnosih sv. Klementa Hofbauerja in Barage. Nobenega dvoma ni namreč, da je bil posrednik te zveze Klement Hofbauer, dunajski apostol-redemptorist za časa Baragovega visokošolskega študija in njegov duhovni voditelj. Ne eden ne drugi imenovanih piscev pa ni mogel dokazati, da bi bil Baraga kdaj skušal stopiti še v ožjo zvezo z redemptoristi in postati član njihove redovne družbe. Dosedanja raziskavanja o tem so obstala boli ali manj verjetne domneve. Ameriški inženir Mr. J. Gregorič, ki zdaj piše .nov Baragov življenjepis v angleškem jeziku, s pomočjo ogromne snovi, ki jo je v ta namen zbral, bi rad tudi to dognal, preden bo svoje delo izdal. Pisal mi je, če bi mogel potom generalnega ali provincialnega arhiva te družbe v Rimu. oz. na Dunaju kaj ugotoviti. Najprej sem se obrnil na rimskega veščaka te družbe P. J. Loew-a, ki je član zgodovinskega odseka sv. obredne kongregacije, katere naloga je raziska-vati življenje novih oltarskih kandidatov. Ta me je napotil na svojega avstrijskega sobrata P. Edv. Hosp< zgodovinarja in arhivista avstrijske redemp-toristovske provincije, ki tja ima vse tamkajšnje arhive v evidenci, ker pripravlja zgodovino iste provincije. Le ta mi je odgovoril, da uradni seznam kandidatov za njihovo kongregacijo Baragovega imena ne vsebuje in da tako daleč njegova zveza z redemptoristi ni dozorela. Vprašal sem še arhivarja rimske generalne kurije, če bi bil morda Piše p. dr. Hugo Bren O. F. M. naravnost tam potrkal. A tudi tam j1’ nikakega'sledu o tem. Drugam bi se bi'0 itak zastonj obračati v tej zadevi. Zat0 mirno lahko trdim, kar sem vedno f.1* slil, da dejansko njegov redovni pokl*c ni nikoli tako dozorel, da bi se bil ura°' no priglasil za vstop. Po vsej verjetnosti pa bi bilo do prišlo, ko bi bil Klement Hofbauer se živel, ko se je Baraga končno veljavn0 odločil, da hoče postati duhovnik. P° mnevam celo in menim, da ne brez p<>0' läge, da se je intimno b tem že razfJ0' varjal s svojim duhovnim voditelje*1'' vsaj kot o nekaki bodoči možnosti. Njeg0'. duhovni voditelj je imel namreč posebn1 dar pridobivanja novih poklicev za sv**/ jo redovno družbo. Pri tem ni bil ka*4 vsiljiv priganjač. Nasprotno, če se >1lu je kdo v svetem mladostnem navdušenj0 ponudil, da bi želel vstopiti še Pre}’ preden je svoje študije dokončal, mu 1° dejal: Prijatelj, le počasi, dokler se 1 poklic ne izkristalizira. Potem ga je P* tako vodil, da se mu je izkristaliziral 11 dozorel. Njegovi življenjepise! nam 1,0 vajajo lepo vrsto takih dozorelih pok']' cev, ki jih je tiho brez vse zunanje a S1' tacije vzgojil. Po vsej priliki bi bil ni0 njimi tudi naš Baraga, da ni tega svoje?8 duhovnega očeta prezgodaj izgubil. A gorčično zrno redovnega pok"c8 je že zasejal v njegovo srce, v kolik0 je to človeško delo. Da je Barago vlek'^ v redovni stan, za to imamo gotove m’ kaze. Pred vsem njegovo lastno izjav°' Redovni stan je imel zanj zato poseb0 privlačno silo, ker obljuba pokoršči" redovni osebi takorekoč markira, *8' znamuje pravo pot do cilja in vsa nje na dela s sigurnostjo do njega usmerj8' To vzvišeno pojmovanje redovne poko* ščine, ki mu je vedno budilo nekako 0° motožje po samostanskem življenju» ' J Po izrazil v nekem pismu svojemu no-emu škofu rnsgr. P. P. Lefevre-ju, pi-atlem 28. junija 1842 iz Grand River-ja. Tako-le piše: „Prisrčno ždim, mon-Rnor, Vas videti, a ne morem zapustiti vojega misijona, da bi se Vam prišel Poklonit in prosit za Vaš višjepastirski .Roslov. Naj to storim v duhu, potom .'[leujočega pisma. Prosim, da mi tudi 1 v duhu podelite sv. blagoslov... Ob-Pem izjavljam, monsignor, pred Bo-^0,n» ki je edina priča mojih misli in Ustev, da se glede naše svete službe Popolnoma predajem Vašim rokam. Zapovejte mi, kar Vam bo Bog navdihnil, P izvršil bom s pomočjo svete božje ''osti. Kajti božja previdnost Vas je Postavila na mesto, ki ga točasno zavze-vate. Njegova sveta volja je, da sem • aT pokoren kot njemu samemu. Glo-v?ito sem prepričan, da je pokorščina do 'Sjih v vsem, kar ni proti božji postavi, Psa duhovnega življenja. Od prvega P°cetka svojega duhovnega življenja sem Peyno srčno želel stopiti v kak red. In v°. i'Z ^ui>Pzn' sv- pokorščine. Toda PPPo sem bil zadržan to storiti. In mo-a Jest me opravičuje. Da svoji želji vsaj ekoliko zadostim, Vas, monsignor, in Phovni oče v Kristusu Jezusu, prosim, a 'Pe sprejmete pod svojo pokorščino.“ . Tudi to lahko mirno trdim, čeprav 'Piam kake njegove slične izjave, da f? je najbolj vleklo k redemptoristom, a! p« mu po Klementu Hofbauerju z pfPbljim duhovnim življenjem ukresali tu-11 Prvo iskro redovnega poklica. Poleg ,eRa mu je bila ta kongregacija radi svo-:?Ra mladega, misijonskega značaja, 'ste mrke dni tudi v Avstriji tako po-r.ebnega, posebno simpatična. Navduše-Je zanjo je skozi celo življenje ohranil. 0 je pozneje iskal sodelavcev za svoj ^■"ositrani misijon, se je takoj obrnil 'a.nje, da bi zastavili tudi na vnanje-JJJ'.sijonskem polju. Ni trkal zastonj. J°Kovi nasledniki v Arbre Croche-ju 0 oili redemptoristi. „ S svojega misijonskega pohoda na "obrov otok piše 25. avgusta 1833 seji ri Amaliji: „Potem sem se podvizal Pniov, ker sem slutil, da je med mojo /hotnostjo prispel moj naslednik v Ar-i,revCroche. In slutnja me ni varala, rec. p. Simon Saendtrl, duhovnik Druž-c božjega Odrešenika in predstojnik et£^ zapisati v srce grešniku, ki si ne up. nazaj na očetovsko srce, in mu vtisu.1, besedo: Prijatelj moj! V večni pt'8V1I) nosti našega Gospoda je tudi ljube*® njegovega neskončnega usmiljenja-.-' Zato se je daroval zate sam božji S1^' On te je spravil z večno pravičnost) Tako ti je odprta pot nazaj v Očeto hišo. Zato pridi vendar, pridi! Bog v 18 bemaklju čaka nate. Nič drugega terja od tebe kakor dobro voljo...“ . Kakor se je burja zaganjala v oK in vrata, tako je pridiga odkrivala sf^ poslušalcem. Vse se je usulo okoli sp vednic in drugi dan so v gručah PrlSt j^Ji k mjzj Gospodovi. Vsak dan huje so Pritiskale množice. Tretji dan cerkev ni "\ogla sprejeti vseh ljudi, ki so privreli . Povsod, ker se je unesel vihar. Tako Je moral Baraga pridigo ponoviti. Kar je bilo mišljeno le kot zadostil-^ Pobožnost v pustnih dneh, je postalo P'očiščevanje src in prava duhovna ob-n°va mesta. V METLIKI j Tako je prišel 28. oktober 1928; ču-lep jesenski dan, ves jasen, ble-,Cec, sončen in topel. Iz vseh vasi so ..JPotja drli v mesto. K vseh oken na ve- liki , - cesti od Sv. Roka do župnijske cer-i Ve je pozdravljalo jesensko cvetje. No-^en Metličan ni hotel zamuditi take red-6 slovesnosti. Ob devetih zjutraj, koj jutranjem opravilu, so zvonovi Sv. . °ka naznanili, da je z zelenjem okra-.Yoz s ^ podobami prišel na mejo 2uPuije. Baraga je šel sprejemat podobe vjYSemi strežniki, kar jih je mogel spra-tl skupaj; nosili so sveče. >. Pri Sv. Roku je že čakala gosta mno-,j ljudi, da bi ne zamudila kakega ie'a redke slovesnosti. Preskušeni svat-s®ni starešina je bil reditelj in je po-avil otroke v dolgo vrsto. Deklice so lj?sile košarice s cvetjem, dečki pa ve-šope pisanega jesenskega listja, ki n K ^ stlali na pot, ko so se med petjem f>žnih pesmi začeli pomikati proti V J?1'. cerkvi. Za otroki so šla dekleta . belih oblekah z zadnjimi vrtnicami in j.11 Posipala na pot pred prvo podobo, v j° je nesel za njimi postavni Miha emnik. Kar žarel je od ponosa in ve-v®,Ja; Potem je šla spet vrsta deklet z tnicami in spet podoba; tako vseh 14 odob. Za njimi so šli ministranti s pri-«animi svečami — toliko sveč mesto že setletja ni videlo — nazadnje pa Ba-vji^a z vijoličasto štolo in v večerničnem . asču. Za njim so šla zastopstva mesta Vpvseh vasi, prve Rosalnice, ki so naj-c žrtvovale, za njimi pa so se zgrnili Medalci ob poti. p Ko so prišli v cerkev, je kaplan zapel ’^l ri da je še enkrat vstal in stegnil p -e za blagoslov. Zdelo se je, kakor da P ] vse pritisniti na srce, tako dolgo je stegnjene roke. Glave in kolena ^o' so se sklonila. Jokaje so prejeli t>laB slov, potem pa napravili vozu pot. SIMFONIJA IZ NOVEGA SVETA MISTERIJ — NAPISAL NIKOLAJ JELOČNIK — DRUGA PODOBA MOLTO VIVACE v , Stadija, se je sprevrgla v nov, ži-nnejši stavek 5. simfonije Antonina v v. aka. Kot prizvok tujine, ki gleda življenju igračo, se nam zdi. 0l teme na levi se počasi nakazujejo Usi MOŽA. Sam je v rumenkastem SeJU dolgočasja, ki ga diha tujina. Zdi tuli . nekoga pričakuje. Ko se zgane, iodija skoraj ugasne. kMOž (s peresom v roki pred odprto tci*^0 sv°jega dnevnika): Enaintridese-tei,a decembra, tisoč devetsto pctdese-tfen’ zve®er--- v Ameriki... (Molči za e^tek, nato mu pogled splava do ta f'ene vaze na okrogli mizi, kjer se VrtKazuJ'e velik šopek rdečih vrtnic): SO rož*» k»lro rnHOvit ygg' Ogenj? Res, vidim ga ne; kako je -1-. : sam ogenj je v njem... (Se zami-£cnj? Res, vidim ga ne; kako je gi v meni omrtvelo... (Spet se za-goy.v odprto knjigo, a bolj kot bere, Sa ori sam sebi): Kot starec se zdim sebi, k»t starec, ki napol slep blodi do- n ve’ ^3111 bi. Da bi me vprašal .nek-bi ’ ^?m. tvoja pot, prijatelj? — molčal Ij.j Saj bi odgovoriti ne vedel, kaj. Tujina siv? V °*5raz- Kako naj strpim ta mrzli, odb"U-ar' Ustavljaš se mu, upiraš se, pl ,Jas ga, slednjič omagaš in se zrušiš: peJ".63 je pošel, samo pepel, siv, prhnat »e?0 ae ostane. Potem pa iztezaš, bed-0S ’.^oke kot slepec in prosiš, .naj se te naj pride kdor koli že, da raz-žeri 6 .l>ePc' v tebi in razpiha drobceno U, av;ic°. ki umirajoča tli na dnu. In sc ^ je, ki se je sklonil k tebi, predaš t6 vh-VOS’ *car ^e' vseeno' kam Za 1 *’ vseeno, če bo tvoj plamen samo URa re;autek enkrat še zagorel in potem pjj 8n,‘ za_ zmeraj. Drugo vse si pozabil, te|t>Rar več ne želiš vedeti. Tak sem: pre-prj,0Rt sem zakopal, zame je ni nič več; ta ,| njosti ne vidim! Naj tedaj živim Ve ?n> saj jutrišnji mi je zakrit... Kdo !?W)C? m' PV'de še?... (Spet se je zato i v cvetje): To je tvoje lice, dekle. Usti6 0,K.eni v tvojih očeh, res, žar tvojih n kipi v njem in tvoj objem diha iz njega kot neviden val, ki me je potegnil s seboj in se mu več ne iztrgam. . . (Se zamisli, nato se zdrzne); In vendar! Kako trpka mi je tvoja prisotnost, brez katere ne morem več. .. Kakšen skrit očitek v tvojem božajočem glasu, ki ga jaz samo urnem in za katerega ti ne veš: sleherna tvoja beseda mi je, kot da bi se z vso dušo zagledal v svoje lastno umazano zrcalo... Bednica, ki mi verjameš, da te ljubim, ki sanjaš v meni Sinjega Kraljeviča, ki mi veruješ, kot zna moškemu verovati samo dekle, ki prvič ljubi: bed.nica, ti pravim, ki ljubiš bednika — ta, glej, te ljubi in goljufa hkrati... Ogabna ta igra, ki jo igram, da bi pozabil, in o kateri verjameš ti, da si v nji našla svojo srečo, pa ne veš nič, da je igra!... (Dvigne se, gre k mizi počasi, odloži tam knjigo in hoče seči po cvetju; nenadoma obstane: oči se mu zagledajo v neodprto pisanje, ki leži tam. Počasi tiplje za pismom. Mrtvo je v njem, a vendar se je prav na dnu zganilo nekaj kot daljni, že pozabljeni odmev; v stisnjenem šepetu, ki mu je ušel čez ustne, dahne): To pismo... in roka, ki je pisala moje ime.. . kako dolgo že! (Počasi odpira ovoj, izvleče list in bere): „Glej, moj zvesti, premnogokrat te čutim blizu, čutim tvoj topli dih, tvoj globoki pogled, tvoj močni objem, tvoj vroči poljub, ki me žge do srca. Včasih pa je vse tako prazno, da si želim umreti . .. Pa se zazrem v modre, globoke oči otrokove, tvojega fanta oči, veš — (prav takšne so kot tvoje! In kakšen fant, ti ‘pravim!) — takrat, dragi, se spet vračam k tebi. Tiho prebiram vse tiste ure, ki sem jih prebila s teboj, in zde se mi kot niz belih biserov na ovratnici. .. Bog naju veže, moj mož...“ (Dolg molk. Nato, kot da se je domislil, kot da vidi spet nazaj, pa sin /brani privida, pol zmeden govori šepetaje): Proč, proč, prikazni!... (Nezavedno odloži pisanje ne mizo) Pozabite vse, kot sem pozabil jaz... ničesar več n°čem od vas, čujete, ni- česar več... (Melodija se je oglasila spet ir> prihaja bliže in bliže).... Pustite me s svojim Bogom, ki je zame mrtev... mrtev. . . vse, kar je bilo, je mrtvo zame... (Melodija je zakipela, a v trenutku ugasnila; težka tišina objema prostor: v ozadju stoji dekle in začudeno gleda moža, ki si je bil z dlanjo zakril lice in omahnil na stol; poltiho vpraša): DEKLE: Kaj je mrtvo, dragi? MOŽ (se zdrzne ob njeni besedi, preplašen se naglo obrne in dolgo gleda vanjo. Molk. Nato jo spozna in se ji bolestno nasmehne): Ti si? DEKLE: Nič mi ne more biti lj“b' še, kot da živiš! . MOŽ: Tvoje oči so življenje! DEKLE (raste v zamaknjenju svoj6 ljubezni): Tvoj glas je življenje! MOŽ (jo globoko pogleda): In v tv0 jih očeh je ogenj! DEKLE (še silneje): In v tvoji posedi je plamen! MOŽ (vneto): živim, dokler je tv°^ ogenj v meni! DEKLE (predano, kot v sreči): P° kler živiš, gorim v tebi in moj plam6 je visok! DEKLE (k njemu toplo): Jaz! Mar se me bojiš? MOŽ (jo vročičen ves objame): Bojim? Kaj naj se bojim tega, kar mi je edino še, da živim? DEKLE (mu je desnico zagrebla v lase, kot bi ga hotela ljubkovati): Kakšen otrok si_____ MOŽ (se je ob njeni besedi stresel; naglo jo odrine in vstane; obraz mu je mrzel in trd): Otrok!... (trzajoče): Ne govori mi o otroku, dekle... (Prejšnji mir se je zdaj sprevrgel v nemir, ki mu ne da, da bi zdržal ob nji): Pozabiti hočem... (šepeče)... pozabiti... pozabljam . .. pozabljam. .. DEKLE (ga gleda v začudeni bojazni). MOŽ (daleč od nje, kot da je sam, kot da sam sebi govori): ...in vendar: te oči! Modre, pravi, da so... globoke, pravi, da so... takšne kot moje, pravi, da so.,fant je že... moj fant... moj sin. .. moj otrok... DEKLE (se ga je oklenila od zadaj): Kaj ti je, dragi? MOŽ (stisne njene roke, ne da bi se okrenil, in strmi daleč predse): Okleni me tesno, dekle... Ne odhajaj... ostani!... Brez tebe je samota... in samote se bojim!. .. DEKLE (ga skuša umiriti): Pri tebi sem. Kdo ti pravi, da bom odšla? MOŽ (jo dolgo gleda, nato toplo): V nasmehu tvojih oči pozabljam samoto in-živim! MOŽ (vroče): Kad bi zgorel! DEKLE (živo): Ne izgoriš, dokler te oklepajo moje roke! MOŽ (zavzeto): Naj me tedaj ve^t izpuste, da ne izgorim nikoli... (J) prevzet ves): Mar sem vedel, kaj je 21 Ijenje, dokler te nisem srečal? DEKLE (iskreno): čakala sem MOŽ (začudeno): Vedela si, da boin prišel ? DEKLE (preprosto): Majhna sem sanjala o Sinjem Kraljeviču, k' bo srečal sredi polja, posadil me na be* in me povedel v svoj biserni grad--- MOŽ (se pol bridko nasmehne): meni si našla Sinjega Kraljeviča, ki ga sanjala? DEKLE (začudeno); Čemu se sm« ješ? Mar»nisi, ki sem ga učakala? MOŽ (resno): Kdo ve, če sem pr8v‘' DEKLE (uporno): In kdo mi zatr^’’ da nisi? MOŽ (trdno, s poudarkom stvar?? sti): V lice mi poglej, dekle, v m0l očeh beri in povej: sem jaz tisti, ki si 8 čakala? ... (Dolg molk, mož ne odmak pogleda z dekletovega lica). DEKLE (ga gleda dolgo, nato šepjj* tiho, prav počasi): Govoriš mi, kot sva si tujca! MOŽ (trzne kot v bolestnem spo2lj?, nju, ki si ga je bil do zdaj prikriva^ Kako tuja si mi Tujina... Tujcu tuiatli, Tujina... Mrzim te, ker si mi mr2 Tujina mrzla... DEKLE (v presenečenem razočar3 , Ju in v bojazni spoznanja, ki se ^rani); Mrziš me?... (Živo): Prej J mi Rovoril, da je v tebi plamen, meniRori... ga pa ki (za trenutek molči, nato jo od-tno pogleda in počasi, bolno vpraša): Kdo (Molk.) DEKLE (zajoče in se privije k nje-u): Dragi, kaj ti je? Mož (spet molči in jo gleda, nato si sj"6 '/■ desnico čez čelo, kot da hoče pre-«j,,ati zlo misel: skuša se nasmehniti): * S1?... (Molk. Zavede se): Oprosti, aRa, obšlo me je samo. .. v »EKLE (ga objame še tesneje): Po-eJ •ni, dragi, kaj ti je? Teži te nekaj, Povej mi! g MOŽ (se ji hoče odmakniti): Teži? aJ naj me teži? Pustiva črne misli!... DEKLE (silneje): Ne, ne, ne izvijaj e: Povej, kaj ti je? ; "'lOŽ (v zadregi): Saj ti pravim, da n vse dobro. Minilo je, pozabil sem. (Z 1’6jenim smehom):Bodiva srečna in ne n,sliva na nič! (Molk.) DEKLE (dvigne svoje lice prav k Jegovemu in ga gleda naravnost v oči: j"°z ji svoj pogled umakne): Minilo je? °2abil si?... Kaj je minilo? Kaj si po*abil? MOŽ (bežno): Ne vprašuj več... Ni vr®dno besedi! ( DEKLE (uporno): Vedeti hočem! V, a trdno stisne za rame, kot bi ga ne tela več izpustiti.) . MOŽ (se je skuša otresti: odmika se Počasi): Bodi mi dobra, draga... veš ua *'vim samo zate! DEKLE (k njemu še bolj odločno): ^ 'omikaj se! Vem dobro, da mi nekaj ob ltr.!Vaš! (Gleda ga dolgo. Mož je lice „,rni1 proč. Otrplo spoznanje seza v jen pogled; bolj in bolj se ji zenice ši-s J° v razočaranje; slednjič ga izpusti in )i odmakne): Ti... ti... me več ne • ; (Zašepeče, nato raste v ihte-lič1 j° tioče zadušiti povsem): Nave-81 si se me! jPPgel?^ (za korak k nji): Kako bi to dllSDEKLE (grenko bolj in bolj; glas ji e solze razočaranja): V očeh ti berem: več ti .nisem v srcu — tvoj plamen je daleč od mene! (Se mu odmakne še bolj). MOŽ (kot v stiski): Poslušaj vendar in verjemi... (Išče okrog sebe in zagleda vrtnice na mizi; lice se zjasni): Glej to cvetje tam! Kaj ni tvoje cvetje? Tvoje vrtnice, dekle? (Dolg molg, kot da čaka na ljub odgovor in se hkrati boji odklonitve). DEKLE (se za trenutek zagleda v rože, nato hiti k mizi, objame šopek in šepeče): Moje vrtnice... (Pogleda moža in spet reče): Kako bedne so! MOŽ (v hlinjenem zatrjevanju): Ne bed.ne! V plamenu so, en sam ogenj je v njih! DEKLE (bedno): Njih plamen pojema: nič ni več ljubezni v njem. Trenutek še in ugasnil bo povsem.. . (Pogleda moža in počasi dahne): In z njim mi ugasne tvoja ljubezen. MOŽ: Ne govori tega! DEKLE (mu vpade v besedo): Kaj ne vidiš, kako se usiplje cvet za cvetom: ogenj izgoreva, ni več življenja v njem... nekdo ga je ubil. .. (Desnica ji je nežno pogladila cvetje, nato ji pol mrtvo zdrsne na mizo in nevede zadene na pisanje, ki ga je bil mož prej tja položil. Dekle se najprej zastrmi v moža, nato seže po pismu). MOŽ (ki je sledil njeni kretnji, ji hoče pismo odtegniti) Pusti to! DEKLE (s trdim uporom zadrži dlan na pismu, ne odmakne je več): čigavo je to pisanje? MOŽ (ji ga skuša iztrgati): Moje... Kaj ti mar? DEKLE (ga vleče k sebi): Pokaži! Videti hočem... MOŽ (ji ga odločno iztrga): Ne... DEKLE (trdo): Ne boš mi ubranil... (Z naglo kretnjo iztrga možu pisanje in se odmakne daleč v ospredje. Hlastno raztrga ovoj, izvleče list in bere, bere...) MOŽ (je v zadregi sklonil glavo. Molči in diha težko). DEKLE (bolj in bolj spoznava resnico, ki jo bo razočarala do bolečine. Šepetaje bere spet in spet, slednjič poslednje besede iz pisma g-lasno, počasi izgovori, kot bi jim prav ne hotela verjeti): . . .Tiho prebiram vse tiste ure, ki sem jih prebila s teboj, in zde se mi kot niz belih biserov na ovratnici... (Čisto počasi nato izgovori): Bog naju veže, moj mož... moj mož... moj mož... (Nato v grozi vsega spoznanja): Moj — mož.'... Poročen si... (Dolg, težak molk. Solze grenkobe se ji zaleskečejo v očeh. Sama sebi v bridkost zašepeče tožno, kot bi pela): Sinji Kraljevič — sredi polja... (Nič si ne zakrije lica z dlanjo, oči jočejo razkrite, prav kot je razkrita resnica, ki jo je zlomila... joče tiho, bedno, neutešeno...) MOŽ (stoji nekaj trenutkov v trpki otopelosti; dekletov jok šele ga zgane, da se odtrga z mesta in se počasi nameri k nji. Z desne jo objame za rameni in počasi šepne): Dekle... DEKLE (se bridko nasmehne, nato okrene glavo prav počasi, pogleda ga in se mu z mehko, a odločno kretnjo odmakne): Zdaj mi ostane samo še lep spomin... (Globoko ga pogleda, nato se nameri v ozadje. Ob mizi se ustavi, gleda rože na nji, trzne z obrazom, iztegne najprej desnico, nato še levico, seže po vrtnicah, jih dvigne in si jih nese k licu: stisne jih na srce, nato, kot da omahuje brez zavesti v ospredje, počasi izpušča cvet za cvetom; ko ji je eden samo še ostal med prsti, ga iztegne daleč predse, gleda nekaj trenutkov vanj, nato pusti, da ji spolzi skoz prste in zašepeče v zadržanih solzah, ne da bi ga pogledala, ki mu velja njena beseda): Vidiš... to je bil moj cvet... moj Sinji Kraljevič... (Gleda trenutek raztreseno cvetje po tleh, se obrne počasi in hoče proč). MOŽ (se iztrga za njo, kot bi hotel s to kretnjo popraviti vse razočaranje, ki ga je njegova laž deklici zadejala. Prime jo za desnico in jo zadrži šepetaje): Ne 'hodi, draga... DEKLE (hoče od njega; bridko ga prosi): Pusti me... MOŽ (zraste v odločnosti): Ne izpustim te... (in skuša objeti dekle). DEKLE (se mu upira z obema rokama): Pusti, pusti me... (V ruvanju ji desnica seže po ovratniku njegove srajce; hoče se iztrgati možu, pa mu od- trga ovratnik, da se srajca razpne Pr^. do pasu: kot omamljena odskoči; stra človeka, ki se boji blaznosti, je v njene1” pogledu: samo pridušen krik se ji lZ vije): O... (Odmakne se daleč in bre*' izrazno strmi v moža...). MOŽ (se je opotekel k mizi. Tež^0 diha in strmi v dekle. Dolg, dušljiv mc '■'[ DEKLE (kot da ne more verje11 očem, čez čas dahne): To si ti... ti--' (Odmakne se še bolj). MOŽ (si z desnico nerodno zakrije sive pege, ki mu blede na prsih). DEKLE (z rastočo grozo v glasu j” v očeh); Je to resnica?... Ali laže!0 moje oči? ... MOŽ (v pošastno mrtvost se mu vije goltav glas): Oči ne lažejo..* dela si resnico... DEKLE (grozljivo še bolj): ■ ■ te sivo bele lise na tvojih prsih... to ^ pelnato ivje na tvojem vratu... ta P0 da .ni!... MOŽ (še bolj ubito): Laž je razga' Ijena — gnusno vso jo gledaš... DEKLE (prepadeno): Ti praviš? ’ MOŽ: Oči ne lažejo... DEKLE (v obupu): Zaznamenovan MOŽ (počasi in s poudarkom): 1* gubljen... obsojen na smrt!... DEKLE (se začenja zavedati): D*,s^ jen?... Je to?.'.. (Raste še bolj): J to!... ( MOŽ (podmolklo): Ne!... Več kot t”' DEKLE (ne ume. Še bolj razpre o”*' Glas ji je pridušen do bolečine): Več ko to?... Kaj?... (Dolg molk). MOŽ (s težko sapo votlo izgovori)-Gobe!.. . DEKLE (skoraj blazno zaihti): O^*-gobe... (Opoteče se do stola in omahne vanj... Bedno, neutešeno ihte' nje jo hoče zlomiti)... MOŽ (brezizrazno strmi predse daN” in ve, da je sam...) V težkem molku se oglasi „Scherz» 5. simfonije Antonina Dvoraka. (Se bo nadaljevalo) SAMOTNO BIJE URA NEKJE (UN OROLOGIO SUONA SOLITARIO) Zgodovinski roman o jezuitu misijonarju očetu mateju ricciju Opisal Fausto Mcntanari, za „Katoliške misijone“ iz italijanščine prevedel M. T. Vllr- NE IZGUBITI NITI ENEGA DNE V SLUŽBI BOŽJI i. Od vsega mnogovrstnega študija, 1 .sp mu ga ukazali, ko je imel °viciat za seboj, je mladi Ricci jSebe^ vzljubil matematiko.. Latinska ,n grška učenost sta se mu zdeli ot srebrne trombe, ki jih dvigajo modro oblečeni glasniki: sicer sta “’prda tudi ti dve utegnili služiti slavi .°zJi, a le kot nekšna bleščeča igra, ki sama v sebi brez vsebine. Matej jima vVoJe vneme ni odtegnil, a resnično ob-mlovanje je vedno prihranil le mate-mtiki. Tod je bilo vse do potankosti pcrtano, nič ni bilo izmikanja, nič dvom-.Jivega umišljanja, tako svojsko poeziji zgovornosti. V poeziji je gledal umet-i®st> ki beži pred resničnostjo, ki pove trn pove, ki hoče in ki noče. V mate-Umpl, da so ga odbrali za Indijo. Do Ge-lofki pa je bil0 vse nezmotljivo do- .. Z nekšno tenkovestno doslednostjo je Wc] Matej tista mučna leta pričako-^ ^ja. V polnosti zatajevanja se je po-, oraval vsemu, kot da se nikdar več ne bil odtod, kjer je bil; hkrati pa je brez pomišljanja trdno uverjen, da utegne danes ali jutri oditi tja, kjer ga čaka tisto veliko doživetje: svoje lastno življenje žrtvovati Bogu, naj se to že nameri, kjer si bodi. Šest let samostanskega življenja je bilo za njim, ko je prvega majnika 1577 spet začenjal svoj marijanski mesec. Udarci zvona, ki so merili ure in odka-zovali dolžnosti, so mu bili ljubi kot nepogrešljiva resničnost matematike. Tisti večer pa je ob nekšni nenadni novici naravnost pozabil na radost točnosti. Predstojnik, ki ga je bil poklical, mu je povedal, da so ga odbrali za Indijo. Do Genove naj bi potoval po suhem, odtam pa z ladjo. Iz Orte bi mimogrede lahko zavil še v Macerato, da bi vzel slovo od svojcev; kajti prav malo verjetno je bilo, da jih bo na tem svetu še videl. — Da govorim odkrito, — je pripomnil Matej, — če to ni ukaz, Mace-rati bi se želel odpovedati. Od domačih sem slovo jemal prejšnji mesec, ko so bili pri meni. — A takrat ni vedel on, da bo odšel, niti njegovi tega niso slutili. — Res je. Pa, kaj zato ? Toliko let je že, kar sem šel zdoma. Niti enega dne re želim izgubiti v službi božji. Oče superior je skomignil z rameni. kajti kazno je bilo, da mladi samostanec pretirava. Tudi v Mateju se je oglasilo nekaj kot očitek: domislil se je trudno in mrtvo vdane kretnje svojega očeta kak mesec prej; če bi zdaj odšel kar tako, res, znova bi ga prav kruto razžalil. A nekoč se je nek meniški brat le preveč obotavljal s poslavljanjem, pa mu je slednjič priložnost za Indijo sama splavala po vodi in mladi redovnik je moral za vse čase ostati v Italiji. Matej pa — rajši vse, kot da bi se mu izmuznile tiste daljne dežele, kjer ga čaka mučeništvo. Palma zmage mu je bila morda že prav blizu: osem let prej so štirideset jezuitov, ki so iz Lisboe odjadrali proti Braziliji, prav na začetku vožnje, pri Kanarskih otokih presenetili s svojimi galerami hugenoti,* ki so jih pobili in v svojem sovraštvu do katoliške vere pometali v morje. Sicer pa je bila nekšen začetek mu-čeništva že tale kruta ločitev; že naprej je slutil, kakšen vihar bo divjal v njem, ko se mu bo vse dni ven in ven povračal tisti grenki materini očitek; prvikrat, ko jo je bil spet videl, odkar se je zaprl v noviciat, je bilo. Mati je sedela pred njim, roke so ji počivale v naročju, solze pa so se neslišno stapljaje na njenem licu. Na vse njegovo dokazovanje najtoplejših čustev, je čisto mirno odgovorila: — Kaj tebi mar tvoja mati? Če bi kdaj hotel vse to povedati očetu superiorju, bi pač moral malo manj vedeti o matematiki in precej več o poeziji; tako je Matej prav tiho odgovoril samo to: — Preveč časa bi izgubil, oče. — Izgubljen bi ne bil. Tudi Marijo v Loretto bi lahko obiskal, — ga predstojnik ni izpustil. Matej je bil zdaj skoraj trpek, ustne so se mu zagrenile kot na jok: — Oče, če je le mogoče, ne bi hotel zamuditi ladje, ki je lamenjena v Indijo. Tedaj so mu valr.li, naj se razmisli in naj se odloči petem, kot se mu bo najbolje zdelo. Odšel je. V Orte se je Matej, preden je šel skoz mesto, ustavil na križišču: tam, na desni se je cepila cesta, ki je vodila v Idacerato; njegov popotni * hugenjti — francoski krivoverci v 16. stoletju. drug je bil koj za to, da ga tja P®' spremi. In vendar: le čemu so mu Pre. , stojniki pustili takšno svobodo? Verj®1 je: da bi sam sebe potrdil, kako se zares odpovedal svetu in kako zares J® pripravljen objeti mučeništvo, je mora* biti sam sebi strožji od najstrožjeg3 predstojnika. Gledal je po cesti, ki je bočila v Macerato, potem pa jo Je udaril naravnost proti Orvieto. Kot da bi bila to nekšna nagrada njegovo žrtev, je šlo potem vse za čud® lepo: pot do Genove z najboljšo vpreg®’ ladja, ki je dvignila sidro ob najug®®' nejšem vetru; spokojno morje in hladu’ vetrc, ki jim je vztrajno drugoval v.se tja do Lisboe in tako urno drevil ladj®’ da skoraj verjeti niso mogli, kako z® dolgo niso več v Tirenskem morju, več ob obalah samega Oceana. Če b® šlo vse tako, res, potem bo v šestih m®' secih Matej lahko v Indiji. V Lisboi Pa — smola takšna — ga je zatel ukaz’ da mora na univerzo v Coimbro, kje' naj bi nadaljeval s teologijo. IX. ČARNA IGRA Zdaj v Goimbri mu je bilo do sram® neprijetno pisati domov po takšni neuW' Ijivi naglici, kot je je bil v Italiji pol®’ ni več mogel zbrati svojih misli, takšne in toliko jih je bilo: lahko bi ga bili ^ Rimu pridržali, da bi svoje študije ko®' čal na Collegio Romano, kjer je va.e poznal in kjer so tudi njega vsi pozn®!1: res, bolj kot če bi bil doma; to vsaj ®’ bilo nekšno tolažilo, da ni mogel na P®t-Tod, med temi Portugalci pa je določn® čutil, kako daleč je od zraka, ki ga J® bil vajen. —O, Matej, med Portugalci si ko' maj, pa že dihati več ne znaš! Kaj b šele med Indijci? Tako se je pomiril in počasi sp®j znaval, kako naklonjeni so mu bili Ys prav zato, ker je bil tujec. Morda je b'la zdaj to nagrada, ki mu jo je bil PoS ® Gospod, ker se je v Rimu vedno tak zelo prizadeval za brezdomne tujce, k jih je pot zanesla v kolegij. < Sicer pa: vse tjale do pomladi ni v® mogel na pot, kajti svet uravnaval njegove dobe in tudi misijonar, ki b’ mučeništvu nasproti, se jim mora niti. Res, tudi mučeništvo ima mofd^ svoj čas, ki ga človek ne more ustva” riti, marveč mora s potrpežljivim srčen1 pričakovati voljo Gospodovo. ], .^0' tokrat je bil Gospod prizanes-Un 'r°Sem mesecev samo, da so se le sin ■ ^e^ruarski nalivi, pa se je pri-, n.ejal marec s svojim vedrim nebom in fef.so spet lahko dvignile sidra. Tudi kottjo mosel na pot s „Svetim Ludvi- •n z njim še štirinajst sobratov, S*1 na.^nenjeni na vzhod okrog Afrike. 1; ^v°j>mi drugi vred je gledal Matej, sle • •?e Je izgubljala evropska obal, „«npč samo še božje morje vse tja do 'Jo . ^e^eii kjer bodo spreobrnili vse Sla . ne. ai' Pa utrpeli mučeništvo za v° tistega, ki jih je dal. W j^dja je neutrudno rezala višnjev-je k?i morje, vetrc ni ponehal in nebo °v< ki so največ potovali z njim, je bil z Rudolfom Acquaviva, ven >n ven modro. Od vseh so- Matej hup6*36 ®e> ko je ob pripovedovanju o Vi(^n<^skem pokolju misijonarjev 1569. kako se mu je nekšna zavist za-U estela v očeh. su Koliko poganov morava rešiti! — nomgOV01'la' Kadja pa je s svojim kljuka ] rezaia male grebenčaste valove in s,BKevo in desno nenehno iztezala dvoje earn>h peruti. ob „ °v®ijnik, sprva osoren in kujav ves b0v arni misli, da mora voziti toliko du-HiSo °^. ali vsaj toliko črnuhov, četudi strm ji' še vsi duhovniki, je pozneje tan 61 naa P°tem pa spet vsa zmeda nenad-Zdai ’. Ponovnega odhoda, ne, to tu so olcorji r<3na po a6®!-!!1 mesecih tistega Se v. ek,a koracanja po krovu, zibajočega Ižato”. dolgem in gugajočega se počez. Priviis!,1 so’ l^oa jib je na sploh še kar So n .Cll?- Štirinajst misijonarjev! Sami bp ’’ ^.allk nekaj ljudi, ki so stali hat . jim je le približno nakazalo ^olegij^ nai j'k vodila do jezuitskega ^ glavi se jim je vrtelo, ko so po dolgih mesecih samega morja spet stopali po suhih tleh; le prerade so se jim zapletale noge: zložna, travnata vzpetina ob cesti je bila slednjič le prevelika skušnjava za štirinajste; gozdič temnikastih kokosov tam okrog je ponujal svojo senco. Sedli so in zadihali globoko. — Zahvalimo Gospoda, — je povzel oče Ruggieri, mož pri petintridesetih, najstarejši med njimi. Acquaviva, ki je sedel ob stran, je med zobmi smilil travnato bil, ki jo je bil pravkar odtrgal. Matej je to videl in bil skoraj zavisten njegovi preprosti domislici. — Slednjič smo le prišli, — je pripomnil oče Passio. A pater Ruggieri ni bil njegovih misli; zatrjevati je začel, da se ne bodo smeli ustaviti v Indiji; nekateri vsaj bodo morali prav na Kitajsko, kamor po medlem poskusu Frančiška Ksaverija nihče več ni uspel. Acquaviva naj bi bil teolog, Passio filozof in Ricci matematik. Pater Ruggieri je bil vse že kar naprej zamislil. Nasmehnili so se; ko so tako razmišljali o svojih prihodnjih poteh, so se sami sebi zazdeli otroci, ki so se bili pravkar lotili posebne, čarne igre. X. MUČENIŠTVO NOVIH DNI Seveda, zdaj jim je bila prvo Goa, ki je prva misijonska dežela; odtod naj bi se misijonarji lotili vsega Vzhoda, vseh pokrajin, ki jim jih je bil odmeril Bog kot seme, vrženo v vetru, da obrodi svoj sad. Oh ljudje, kako zmaličimo vse! Goa je le predobro še pomnila portugalsko piraterijo tamle iz leta 1510. Ko so se do dobra založeni z mušketami izkrcali, so si z ognjem1 in mečem podvrgli vse: pobili in pregnali so Indijce, nad zasužnjene pokrajine pa postavili nasilne in brezobzirne evropske kolone. Res, v Goa ni bilo vse samo rožnato. Indijci so se bili umaknili evropski objesti, očetje jezusovci pa so svoje delo omejili edinole na poučevanje Portugalcev, kajti nekaj deset let je vsekakor moralo mimo, preden bi ne bili več v pohujšanje nevernikom in si jih spet lahko približali. Res pa je tudi, da so se v tistih časih kaj radi opirali na svetno gosposko; kajti takole z vojaštvom so dose-zali spreobračanje celih množic. Na Ribiški obali je bilo spreobrnjencev že čez sto tisoč; tisti ljudje tam so se dali kar brž krstiti, ko so jim Španci obljubili oboroženo zaščito pred muslimani: pa jih je bilo le preveč, katerih krščanstvo ni seglo dlje od krsta, saj so še kar naprej nezadržno vztrajali v svojem malikovanju, ki jim je bilo v krvi od nekdaj. Tako so se bili guvernerji takrat skoraj zagrizli v nekšno čudno tekmovanje z muslimani, ki so cele pokrajine spreobračali z mečem. — Zares lepo, —je grenko stisnil oče Ruggieri, — presijajne učitelje smo našli: več ne bomo krščevali z vodo, temveč s sabljo. Guvernerji pa so se seveda kaj malo menili za nežnost, tako ali drugače so vedno podprli le to, kar je utegnilo koristiti beli nadoblastnosti, — A mi vendar nismo prišli sem zaradi belcev, — Je ves jezen zatrjeval Rodolfo Acquaviva sredi skupine portugalskih častnikov in trgovcev. — Zaradi Indijcev smo prišli. — Indijci, — je zategnil ustne mlad oficir z debelo brazgotino prek čela: — zares, ti so pošteni! Naj se njihova častitljivost potrudijo, da se spoznajo z njimi, kaj brž bodo spremenili mišljenje. Stavim, da jih bodo prav imenitno ocvrli s poprom in soljo. Tri leta pozneje so očeta Acquaviva zares živega sežgali. A svojega mišljenja ni spremenil. Sploh pa, kamor koli si šel, povsod so taiste nadloge bile po krščanstvu. Tam čez v Italiji se je moral Pavel IV. sprijeti s španskim kraljem, tu pa so se morali od časa do časa škofje in misijonarji pričkati s krščanskimi guvernerji, res, mnogo več kot z Indijci. Edina tolažba je bila molitev v cerkvi svetega Pavla Apostola, kjer so ne-strohnjeno hranili truplo Frančiška Ksa-verija, ko so ga bili z Daljnega Vzhoda sem prenesli. On vsaj se ni bil izkrcal z mušketami in ovni*; sam samcat je jadral in slednjič prijadral prav na otok San čan, da je tam potem umiral v bedi in mrzlici prav pred vrati nepro-dirne Kitajske, zraven pa šepetal k Bogu svojo poslednjo prošnjo, da bi tudi to ljudstvo skoraj, skoraj našlo h Kristusu. * Oven — srednjeveški napadalni stroj, katerega prednji del je imel obli- ko ovnove glave. Kri' A Kitajska je bila glasnikom stusovim še vedno zaprta dežela, letja nazaj (so manjši bratje** slCe, uspeli skoz nepredirno pregrado in P’ j mnoge krstili; zdaj pa je spet bilo,J,a da nikoli niso bili tam, pa tudi vesti. bi bil še kak kristjan v tisti deželi, bilo. Kitajci, ki so komaj odnesli k°^ pred tatarskimi hordami, so se nars nost divje otepali tujcev^ naj že so v!) jaki, trgovci ali misijonarji, vseeno ^ — takšni ali takšni, ni zaupati tem :-.g dem, ki s prikritim nemirom prij1^ j,) iz malih, daljnih barbarskih dežel groze tisočletnemu miru kitajske l,r jenosti. V Goa so dobro vedeli, da se j® Valignano, Družbe Jezusove, vizita*0* vsega Daljnega Vzhoda, že leta mm'11 uganko, kako odpreti Kitajsko evang . liju. Na Japonskem so se bili že m11”^ spreobrnili, bogati in knezi so bili njimi, da, celo sam kralj iz Bungo- tudi Japonski je le preveč mešala S la*0 Kitajska, dežela modrijanov in m0*** sti, ki ni in ni dala vstopa krščanst*^ Res, tole kitajsko čarovnijo je bilo t» ba treščiti ob tla. Prav za to je Matej prenekater ikra* po dolge ure preklečal ob grobu Fr®^, čiška Ksaverija, ki je umrl pred V-1 ö IA d XV ö c* V C X I Jel, JA 1 J^ 14IJ111 ^JJcU - skimi vrati leta 1552, ko je ta, da® ec» mladi samostanec, komaj dva mes1 vekal v svet. Morda se je bil on P1^ zato rodil, da bi nekoč zasedel ki ga je bil moral Ksaverij zapustit', -,g je razočaran v svoji ihti po osvajf1’,, umiral in prav gotovo daroval mladost, da bi si bil tako vsai mladost, da bi si bil tako vsaj nekdo zaslužil odliko prodreti v to žavno deželo. Morda je Ksaverij v ~ . njih trenutkih upal, da bo mesec, vSv() leto pozneje kot v nagrado za njeg'L, predano smrt kdo drugi uspel tja. je tisti drugi takrat komaj dobro z»1 m0; z očmi mežikati; trideset let je še V'j) ralo mimo, da bi se slednjič le Prerltej na Kitajsko in se tam ustanovil. je vroče molil, da bi bilo res tako. božjih Kaj je trideset let v uozjin .p, Za nas pa, Bog moj, res, za nas j® deset let že skoraj celo življenje- 1 sami ti meseci, Goa, ki so si drug gemu podajali roko, so bili neznos^j dolgi s svojim edinim, do neznos"0 ** manjši bratje — frančiškani. j kitnim opravilom, ubijati v glavo di-• Kom v kolegiju svetovljanske učenosti. ^Uch v Kočinu, na jugu od Goe, kamor 8a bili leto pozneje poslali, se je oral Matej še vedno gnjaviti s tem ab°tnim poslom. zri. . tažba tod mu je bila misel, da je ^ vsaj za korak bliže Kitajski, sled-Pa še mašniško posvečenje in nova Pjič _ .„ccLion-vr maša dne" 26." julija" 1580? pa Matej zdaj, ko je polna tri leta žev ame Pokorščine premleval knji- raVn°?t kot jed, ki se vedno znova upi-Kačel priznavati nje koristnost. Jeziki „ knjige, ki odkrivajo neslutene skriv-sri sleherne govorice, so za misijo-j, r»Je Prav gotovo od vsega najpotrcb-geJSe; saj skoraj ne bo uspel pri ljudeh, *. s® bo pri pouku ven in ven poslu-Vai tolmača. in; ^ Preveč je še bilo v tistih časih Pek? 0narjev, k* 30 v Indijcih gledali «1qK- 6 mnnjvredne ljudi; njih modro-VnrJe ?° odrivali, prezirali domačo go- nr.lico *n -Ph za vsako ceno hoteli naučiti Port Igf1 P^niščine. A prav v Kočinu so dve kj1 Prej kot udarec na glavo takšnim, nar° ie to blatenje evangelija, Ziulsn*Ii Prvi katekizem v indiiskem ie- 0dU: prvi katekizem v indijskem je-knjiga je doživela čudovit uspeh. z ^jstih časov naprej so se tudi Indijci tinv°v^0 vnemo lotili portugalščine in la-s0 Hcin.e> res, celo za latinsko književnost čas*6 ogrevati: tako se je v njih po-Zan Xzbudno spoštovanje do krščanskega bro 'kb Tak tedaj tudi črke le niso tako °rez vsake koristi! re.-vUce Ruggieri, ki so ga kot najsta-binv,6®?. odlikovali tako, da jo je smel kj, Pk' proti Kitajski in se je bil tisti-ze ustanovil na vzhodu, v Macao, se je prav zato z vso ihto vrgel na kitajščino. V prejšnjih stoletjih je misijonarjev trud, ki so mu drugovale tolikšne žrtve, le premnogokrat prav zaradi neznanja domačega jezika usahnil, ne da bi obrodil vsaj drobcen sad. Ti starodavni misijonarji, ki so bili brž zavzeti za še takšno krvavo mučeništvo, se kar niso mogli sprijazniti s počasnim mučeni-štvom spoznavanja jezika, mišljenja in navad tistih daljnih narodov, da bi jih pozneje privedli k evangeliju v znamenju njim lastnega duha. In vendar ne sme misijonar stikati za krvavim mučeništvom; rajši sprejeti še tako grenko žrtev, da bo s trajno potrpežljivostjo spreobrnil nevernike: prav na te ugotovitve so se vztrajno opirala navodila, ki jih je bil general Družbe Jezusove Francesco Borgia petnajst let prej objavil. Ne nekšno bežno junaštvo, ki se použije v kretnji enega dne, marveč trdna, vsakdanja prizadevnost, ki bo trajala leta in stoletja: tako naj tedaj katehumenom razlagajo katekizem kar najbolj domače, bogoslužje pa naj kar se da približajo domačim navadam. Naj se ne presedajo neučakano iz kraja v kraj; ustanove naj se, kamor so prišli, in vztrajajo tam. To potrpljenje, ki ga ni spremljal noben vidni čar, je bilo zares mučeništvo novih dni. Oče Matej je razmišljal te koristne napotke in v Kočinu čakal, kdaj mu bodo vebdi, naj pohiti za očetom Ruggierijem v Macao. Dve leti pozneje mu je takšen ukaz zares prišel. Macao so si v trajni zakup vzeli Portugalci; od časa do časa so mu da- jeli tudi možnost trgovanja s Kantonom. V Macao so si jezusovci postavili kolegij, kjer so vzgajali portugalske fantine in domače kitajske krščence. Oče Ruggieri je novega sobrata ob prihodu brž opomnil, kako je za zdaj od vsega najbolj važno, izkoristiti prisotnost novokrščenih kitajcev, da se seznani z njih jezikom in mišljenjem. XI. TRUD, KI NE OI5RODI SADU Sredi pobočja, na gosto poraslega z bujnim rastlinjem, so se vzpenjale koče v Macao: prav z vrha hriba se je samcata in trdna razgledovala trdnjava. Sikiam na zapadu se je s svojo bledo modrino živo odbijal od okolice, ki se je kar kopala v prepestrih barvah. Zrak je bil milo nasmejan, če si takole popoldne za kako uro zašel na vrt v kolegiju, te je prav gotovo obšla nekšna blažena dremavica: tisto čudno poželenje, ki te sili, da zapreš oči in brez misli srkaš opojni zrak. Matej je bil zdaj pravi ujetnik nekšne naravnost blazne obsedenosti za krivenčasto vrtoglave znake, ki so se mu ponujali iz kitajskih knjig, čez in čez razmetanih po mizi v sobi; drugega za drugim, na deset in deset vsak dan, si jih je ubijal v glavo. Kajti prav zato je sem prišel: da bi svojo lobanjo do roba napolnil s tisoči teh prepestrih podob, v katerih je skrit zaklad kitajske miselnosti. Te dolge redi čudaških znamenj bi že bile človeku, ki bi jih samo gledal, čez vse zanimive; tistemu pa, ki si jih je skušal v spominu vtisniti, drugega za drugim, vse možne različnosti pomenov slehernega od njih, njih vsebinski in njih napevni smisel, vsa njih sestavljanja in skrajne odtenke, so se ti migotajoči znaki kaj brž spremenili v sikajoče zmaje, ki so ugonabljali dan in še v snu niso mirovali. Vsa ta znamenja, ki se vežejo v kratkih, polkrožnih stavkih, kjer se še tako živa domišljija zapadnjakova izgubi na varljivih miselnih stezah ali pa sploh obnemore, ker ne razume ničesar več. Da, niti tega več ne veš, kako da po naši zapadnjaški šegi ne moreš ničesar razumeti: nič ni tod vzrokov in učinkov, le čudovito skladje podob, pa globoki izreki, ki si jih moraš ubiti v glavo, in jih ponavljati spet in spet. A ko je Matej že tako daleč Pr!?ey da je brez muke umeval po več stolp10-hkrati, ga je skrita lepota prenekater n moralnih izrekov bogato nagradila Z» Ci' ves poprejšnji trud: saj morda ne cero ne Seneca, ne Plato niso seglj ta globoko. Kaj ni bil Men čio, ki je *■. voril: „Kdor ljudstva z mečem zmagal^ ne osvoji njih srca; kdor jih zmagal® , krepostjo, jih stori zveste in srečne- ' In Kon Fu Tse, ki pravi: „Čam je at’ sten, tedaj ne more biti močan.1'? K» čisto drugače je trdil Macchiavelli; P je živel v krščanski deželi. Modrijani tega naroda tedaj niso Y®1 jeli v silo, marveč v krepost: resnlC ves kitajski družabni red je bil neka^ navezan na silovito zaupanje v krepost, ki jo čuva knjižna ve(ia\ ]0. je stremel za visokimi službami, je đ bro vedel, da mora do dna obvla®' j knjižnost, če jih hoče doseči: kdor je t* preudarno povedati največ nravnih rekov, • se je vzpel do najvišjih a1® . Kaj bi bil ta narod, če bi njegovo nr ^ no modrost dopolnila in poživila eV^0, geljska! Grki in Rimljani šestnajst letij prej prav zares niso bili na ev9 gelij bolj pripravljeni od Kitajcev. Iz dneva v dan lažje je bilo nčenje Mateja; manj trdo ga je prav zato , delo, ko sta Ruggieri in Passio spe1 , jj šla v notranjost dežele, kamor ju je pozval podkralj in Šao Kina, da bi ta ostala. Vsak dan nujnejši je bil študij J -zika: tisto leto je peščici frančiškane zares uspelo, da so prišli prav na „j tajsko; po stari navadi so začeli 11 po tolmaču. — Spreobrnite in P0^,°rfr se, gadja zalega! — so klicali kot telj v puščavi. A Krstitelj je Jude v nJ.^ hovi govorici klical k pokori in njik® navad se je držal. Tem bosonogim b ^ tom pa seveda ni prišlo na pamet, j bi se taisti Krstitelj, če bi se h tajcem nameril, po kitajsko nosil, .j sveti Pavel, ki je bil Grk med tj1" Tako se je tedaj zgodilo, da so_ brate kaj hitro vtaknili pod ključ: ® j s trdimi grožnjami so jih P°rbu^Mj pozneje rešil*; Takole so seveda g) slabo koristili razširjanju evangelija. r že vnaprej so onemogočali sleherni V( izkus, ki bi se ga kak bodoči misij,,n lotil. J v K;tajcem si se moral predstaviti kot tm- ek; k‘ na tfloboko občuduje njih kul-uč;i°' kot nekt*°> k’ pride, da bi se na-, naukov tega najbolj učenega na-a sveta, pa si šele pozneje, ko že ve) drzng kaj svetovati in 1 kaj, kot on misli, da bo prav. let Matej je tako preživel drugo jZ0 traega študija in mučnih ur. V n ca° J6 učil katehumene, hkrati pa imel ten i° .? odPrte oči, da mu noben od-m načina mišljenja in življenja ušel. Patri v kolegiju so ga že nekaj hn',a sem klicali kitajski pater; z dobro-n- n° Prizanesljivostjo so gledali v Đ mladeniča, ki si gradove v oblake . avl ja, in ljubeznive šale zbijali na nJegoV račun. vendar ne misli oče Kitajcem go-iti o Aristotelu ? n- r~.?e Je Aristotel človek, prav zares najdem razloga, da bi ga drugi ljudje e razumeli. Oče najbrž ne ve, da je bil oskrb-mojega deda tudi človek, pa mu še So pna. örka ni šla v glavo. Je že tako: telohi e.’n ljudje. Sicer pa prav Aristo-Za 8 ^'In 30 ljudje, ki so se rodili 0(i ^poodnjake, in drugi, ki ijm je ov.i er'eno, da so sužnji, ker so pač ne-‘uravljivo butasti. 3enii7 Aristotel«3 res’ a ne tako Odre- Odrp- ^P.m.ai mislil, dragi pater. Ampak stvo ®enik je dejal tudi, da se v posvetne b0 n * ,P0fe vtikati. Kdor je kralj, naj Pa s - ’ "dor bogat, naj bo bogat, kdor san U2enj, naj suženj ostane. Važno je Pa a°’ t* centava, dasi upravičeno pričakujejo naše pomoči, saj niso kaki samo-anci, ampak jih je Bog sam izbral iz .naše srede in jih kot zastopnike slovenskega naroda poslal v svet osvajat ga za Kristusa, j Pamo> da bomo z združenimi močmi kaj lahko dosegli teh 2000, če ne več dolarjev če .°.pač skromno pomoč številnim slovenskim misijonarjem, ki je nekateri že za-ral* • 0 deležni. Po zaslugi severoameriških rojakov, ki se pridno odzivajo nabi-v oi akciji Grdina-Meršol v USA, smo pded kratkim mogli odposlati 100 dolarjev ttong Kong v prvo pomoč izgnanim čaotunskim misijonarjem, 50 dolarjev šale-lanskemu novomašniku g. Stanku Pavlinu prav tja in 50 dolarjev primorskemu 2on U *,r‘ ^ar*u Kerševanu CM v Belgijski Kpngo. Radi pa bi pošiljali iz sklada Vs' dolarjev za vse slovenske misijonarje“ v vedno hitrejšem tempu, da bi čimprej ■Prišli na vrsto... Zato pozivamo misijonske odseke in posamezne rojake po U . I; da se odzovejo našemu povabilu in aačno prispevati v ta sklad. Odseki naj 'rejajo v ta namen prireditve, katerih izkupiček bi bil namenjen temu skladu, j Saniezniki naj pošiljajo svoje prispevke ali naravnost na našo centralo (na ime Pcnk Ladislav, calle Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina) ali pa na y krajevne slovenske misijonske odseke. Argentini, bodo člani misijonskih odsekov v juniju in juliju obiskovali rojake in jih ] Prosili za vsaj skromne prispevke. V Gorici, čujemo, da že imajo pripravljeno j P° Vs°to v ta namen. V Kanadi bodo menda koncem junija priredili veliko misi-in,. .° Prireditev z misijonsko veletombolo.. . Kako ne bi sledili odseki in posa-v^Pikitem lepim zgledom. Ljubezen je iznajdljiva in bo že našla kako možnost za CJ* ali manjši prispevek. V imenu vseh slovenskih misijonarjev — lepo prosimo! SLOVENSKA MISIJONSKA ZVEZA L2 VSEBINE PRIČUJOČE 5.-6. ŠTEVILKE „KATOLIŠKIH MISIJONOV“ C «?n'v slovenskih sester in dr. Janeža v čaotungu na Kitajskem — Hong Kong, (Al a - 'zSnancev (Rafael Mrzel S. D. B.) — Mihael in Lucifer v boju za Indokino pj.-P.rn) — Domača umetnost v misijonih: Japonska, Koreja, Indokina, Siam, lj. Kpin>. Indonezija (Marjan Marolt) — P. Kolbe, apostol, misijonar in mučenec D pe^ni J- L.) — Mala misijonarka — Misijonarji pišejo (Franc Jereb CM, (j K°oert Pifko OEM, Andrej Majcen SDB, Pavel Bernik SDB, o. Stanko Poderžaj pgp’’ br. Marcel Kerševan CM, m. Ksaverija Pirc O. S. U., br. Valentin Poznič lik ■— Po misijonskem svetu — Misijonsko zaledje — 130 letnica DŠV v Ve- Loi*** ®uenos Airesu — Starega Wanga največja modrost (Dr. I. L. — Prof. OpV® Gerzinič) — Na sestanku —■ Baraga in redemptoristi (Dr. p. Hugo Bren Hji — Nova knjiga o misijonarju Pircu — Dobri pastir (Bachmann) — Simfo-Ja 'z Novega sveta (Nikolaj Jeločnik) — Samotno bije ura nekje (F. Montanari) (| °sinro vse, ki prejemajo naš list po pošti in še .niso plačali niti delne naročnine, ^ 0 nemudoma store ali nam vsaj sporoče, da se smatrajo za naročnike. Naslednji ezek »Katoliških misijonov“ bomo namreč mogli poslati samo tem, ki se bodo _ na ta ali ani način izkazali kot naročniki. 'b'idrk'*^lu misijoni so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijon kih Hre. .1° slovenskih misijonarjev. Izdajajo ga slovenski lazaristi. Za izdajatelja, O'stvo in upravo: Lenček LadHav CM. Naslov uredništva in uprave: Calle M amba 1467, Buenos Aires, Argentina. — Tiska ti karna Fcderico Grote, Montes de Oca 320, Buenos Aires, Argentina. — S cerkvenim odobrenjem.