Književna poročila. 149
Književna poročila.
Dr. Rado Kušej, Cerkveno pravo katoliške in pravoslavne cerkve s posebnim ozirom na razmere v kraljevini Srbo^', Hrvatov in Slovencev. V Ljubljani 1923. Založila jurldičmi fakulteta. XII+488.
To prvo slovensklo delo o cerkvenem pravu v celoti je izdala kot 2. knjigo učbenikov juridiična fakulteta v Ljubljani, na kateri je avtor ordinarij za ceilkveno pravo. Izredno dobrodošla je ta Icnjiga ravno slušateljem pravo- in bogoslovja ter se jim je že sedaj priljubila. Poročam o njej bolj s slovstvenega kot s strokovnega stališča. Delo je kulturnega pomena za Slovence.
. Naslov je morda pleonastičen (»cerkveno«, »cerkve«). Avtor opozarja že v uvodu, da podaja iz pravoslavnega prava samo določbe o ordinaciji in o položaju duhovščine, o ustavij in o zakonskem pravu. Tudi splošnejši podatki se nanašajo samo na kat. cerkbv, tako n. pr. o razmerju med cerkvijo in državo. Učbenik je raizdeljen poleg uvoda v štiri knjige; pri tem obravnava pisatelj cerkvene zveze (zadružništvo) v ustavi, zaikonsko pravo, postopek in kazensko pravo pa v upravi. Materialno kaz. pravo bi spadalol pred postopek. Delo zaključuje stvarno kazalo, kli pa je za praktične potrebe premalo bogato. Poleg najnujnejšega
11
150 Književna poročila.
slovstva, zlasti novejšega, ki ga nam knjjiga nudii, bi si vendlarle želeli podatkov: o bibliografskih delih bogoslovja in cerkvenega prava (Huner, Frantz itd.) ter cerkv. zgodovine, kot je n. pr. Legrandova bibliografija cerkv. zgodovine za dobo od 1. 1450, 6 zv. 1885 si., o vedno važnih delih za zgodovino zlasti vzhodne cerkve, kot je n. pr. delo Byzantinae historiae sorjptores varii 1648—1711, o zgodovini pravoslavne in ruske cerkve, kot n. pr. zgodovina Znamenskega, DabroMonskega (4 zv., 1889—93), JVla-kanija (12 zv., 1843—83), Golubinskega, o ruskem cerkv. pravu, kot n. pr. učbenik in kurz N. Suvorova; o bogoslovskih enciklopedijah še F. Liech-tenberger, Encycloped|ie des sciences religieuses, 13 zv., 1877—1882; Pra-voslavnaja bogoslovskaja enciklopedija, 13 zv., 1900—14; o Oentien Her-vetovi izdaji Focijevega nomokanona in Balzamonovega komentarja, Par. 1561, o M. JusteUi Bibliotheca jur. can. vet gr. lat. ex edit. O. Voellii, Par., 1661, 2 vol. in-fol., o Beveregiii, Pandectae canonum aib eccl. Graeca receptorum, Oxonii 1672, 2 vol, H. Achelis, Ouellen orient. Kirchenr., A. Theinerja Vetera monumenta Slavorum meridionaliumi hist. illustrantia, D. P. Balan-a-Stadlerja, Kat. crkva i Slaveni u Bugarekb-j, Srbiji, Bosni i Hercegovini, Zagreb 1881, o spisih E. Lovriča, Laurina, Hobze, Bošnjaka, Cenkiča, Rebe, Njaradija, Fr. Kosca, Kat. zakonsko pravo s posebnim ozirom na drž. avstr. postave, Ljubljana, 1894, Rittnerja; Liebaldi-Lju-bojeviča Kat žewi b. pravo, J. Linneborna OrundriB d. Eher. nach. d. cod. jur. can., Paderborn, 1919.
Kušejevo delo odlikuje prozoren sestav, jasen lasitni nazor glede spornih vprašanj, zgodovinskfa metoda, po zgledu Stutzove germanistične, dioigmatičina točnost v smislu kodeksa, preciznost ki išče pravno jedra. Včasih je vsebina le prekratkia, kot n. pr. o lastnostih cerkve (una, vi&ibi-lis, sancta, aposiolica, catholica, romana, indefectibilis linfallibilis) po nauku kat cerkve; besedo »ceilkev« razlaga K. Oštir iz Jlirsko-traške *k(a)iru-ku), to pa iz kyrik6n (Illyro-Thrakisches, Arh. za arbanašku starinu, jezik i e.nologlju, 1923, 98), iz česar sledi, da smo izposodili to besedo, kot slično tudi Rim, papež in križ že v dobi prvega paklristjanjenja staroplaninskega polotoka, kar postavlja tudi konlroverzo Hauptmann-Mal v čisto drugačno luč. Dolžnosti klerikov se mi ne zde dovolj popisane (c. 139, § 1 decorum clenlcale: delo na dirkahšču? C. 139, § 3: onus reddendarum rationum; C. 987, prim. moj članelc o ponudbi dela v javnih poklicih, Cas, 1923, 223); pa dolžnosti cerkv. uslužbencev (pravovernost —¦ professio fidei, kano-nična pokorščina, — prisega pokornosti, dolžnost rezidence), omejitve lastninskopridobitvene zmožnosti redovnikov po civ. pravu (ali more biti duhovnik nem. vit. reda v načelstvu gospodarsUe zadruge?); — pojem »nadzorstva« kot upraven pojem ni enotno obrazložen; zakon je po kat cerkv. pravu na podlagi prirode in božje uredbe bistveno neradruž-Ijiv (sv. Marko. 10, llsl., sv. Luka 16, 18), kot to določa c. 1013, § 2. Po c. 1113 je dolžnost staršev, sikrbeti tudi gmotno za otroke, kar je več kot samo telesna in družabna vzgoja. Za krščansko vzgojo pa morajo skrbeti mesto staršev »omnes, qui eorum locum tenent« (c. 1372, § 2).
Književna poročila. 151
Predmet patronatnega prava se mi ne zdi dpvolj natančno označen. V poglavju o cerkvenem zad;ružništvu bi si želeli enotnejšega popisa udeležbe status religiosi pri funkcijah cerkvene službe v zgodovinskem in v poaitivnopravnem oziru. Pri upravi cerkv. premoženja bi bilo omenili tudi C. 843. (peculiarem habeant librum). Domus formata neligionis clericalis mora imeti med profeisi vsaj 4 duhovnike (sacerdotes), ne »klerikov« (218 in 223).
Avtor se izoigiba strogo vs.;akemu ponavljanju razen morda pri definicijah, ki jih razvija, posebno v prvih poglavjih, polagoma. Citatelj mora biti zato zelo pazljiv, da česa ne prezre; tako zve, kaj so višji redi, šele pri zakonskih zaprekah. Professio fidei ima v kodekisu prav važen praven pomen (da spomnim poleg zgoraj že navedene prisege herezije, razkola), ne izvira morda iz spiritualizovanja prava (Stutz), Navesti bi bilo tudi vse določbe čl. 12. vidovdanske ustave kakor tudi najvažnejše določbe drugiih državnih zakonov, n. pr. § 151, št. 1 k. pr. r. Pripomnil bi, da odvetnik kanonskega prava ne »zastopa« (160, 428. 429), ampak zagovarja; zaistopa prokurator (prim. moj cit. članek v Času). Vsled čl. 35 in 36 zakona o ustroju vojske in mornarice ni več akltualen članek o vojaškem dušnem pastirstvu (»duhovniška stroka«).
Včasih sledi avtor preveč Sagmiillerju. Podi naslov »Posvetni kler« (kot da bi bile cerkv. zveze neposvetni kler; prim. na str. 230: »redov-niški stan se razlikuje na zunaj od laikov; sUčno Poschl; a religio laica-lis?) spravimo težko odstavka o splošnih pravnih razmera^h članov in o patronatnem pravu. Slično kot Sagmiiller navaja avtor — in sicer v odstavku o Graoianovem dekretu, — da je komisija 1. 1582. delo dovršila, pa ne označuje ;očno oficialne izdaje iz 1. 1582. Pod istim, vplivom je nastalo tudi 3. poglavje 1. knjige: Cerkev in »druge verske družbe« s pododdelkoma: ločitve cerkve od države in koordinacijskega razmerja med cerkvijo in državo. — Iz bule »Unam sanctam« Bonifacija VIII. bi želeli doslovne navedbe najbolj značilnih mest, ker jih različno razlagajo. Vsekakio se mi zdi modroslovno najznačilnejša izjava: »Kdor priznava dvojno moč, od katerih ni ena podložna drugi, priznava dve načeli in podlega rHrivovers'tvu maniheizma«, nauk, čigar odimev smo nedavno zopet slišali.
Kodeks ne daje papežu »plenitudinem potestatis ecclesiasticae« (str. 30), ampak »supremam et plenam potestatem jurisdictionis«; ker ni primat poseben ordo, ima plenitudinem ordinis morda vendarle škof, a potestas eccleciastica obsega duhovno in upravno moč. V pravoslavni cerkv. organizaciji bi bilo pojasn*! pojem arhijereja, omeniti še veliki ali vrhovni upravni svet, glede zedinjene (gr. kat.) cerkve organizacijo navzgor (zagrebška nadškofija) in navzdol (protoprezibiterji). Med priznane veroiizpovedfi je še uvrstiti menonite. Cerkv. premoženje bi razlikovali v dvojno: v širjem in v ožjem pomenu.
V jezikovnem oziru je bilo v marsikaterem izrazu treba orati ledino. Za convalidatio simplex ter sanatio in radice bi rajši rabili Koščeva izraza
XI*
152 Književna poročila.
»poveljavljenje« in »feceljenje v korenini«; izceljenje oenačuje bolje vzvratno moč. Nekaj germanizmov, kot »nerazdružljivost ni v bistvu zakona ležeča« (305), sorizmov ali koinonizmov (brak, koiji, nadarbina), tiskovnih pogreškov je sicer opaziti, »da sicer je knjiga pisana v prav lepem slovenskem jeziku. V marsičem tudi nemška terminologija še ni ustaljena (Mrchliche Oesellschaften, -Vereine, -Genossensctiaften, -Anstalten).
Stvari, ki sem jih navedel, so nekako bolj zadeva okusa in mere, ki tedaj nikakor ne morejo nit« najmanj k'ratiti delu vrednosti in pomena, ki ga ima v cerkvenopravni, zlasti slovanski literaturi. Motil bi se tudi, kdor bi menil, da je učbenik kompilacija, Iki je Po mojem mnenju ne bi opravičila niti potrdja učila, niti novi kodeks. Avtor je sledil čim najbolj mogoče tudi sestavu kodeksa samega, kar je delu zelo koriistno; lo mu celo daje prednost pred drugimi sistemi. Seveda je treb^ zraven pridno uporabljati tudi kodekis sam. Delo je sad dolgoletnega znansivenega truda, kar moramo avtorju priznati v polni meri in s hvaležnostjo.
Dr. M. Malnerič.
Dr. Ivo Politeo: Vanstečajna prinudna nagoda. Zagreb 1923. Hrvat-spi štamparski zavod.
Imenovano dielo ni sicer komentar k narodbi o prisilni poravnavi izven konkurza, kakor ga nazivlja pisatelj, marveč samo komentirana izdaja imenovane naredbe. Za komentar nedostaja namreč potrebna klazu-istika. Vendar pa je delo lep pripomoček za razumevanje naredbe. Kot vzor je pisatelju služila znana Frtiedlanderjeva izdaja avstrijskega kon-kurznega in poravnalnega reda, vendar očituje delo kljub temu vseskozi samostojnost. S pisateljevimi izvajanji bi se samo tu pa tam ne strinjal, n. pr. d|a se obravnavajo v novem poravnalnem postopanju stare terjatve, ki še niso bfle poplačane, kakor je bilo določeno v neposredno poprej končanem poravnalnem postopanju, ravno tako kakor v sledečem kion-kurzu (§ 7). Naredba določa to izjemo pač samo za konkurz (§ 62). Tudi se mi ne zdd utemeljena trditev, da se more oddati glas o poravnavi obenem s prijavo brez vsake formalnosti (§ 28).
Poravnalni postopek je v najožji zvezi s konkurzom. Zato proSir-ienie te naredbe same na vso kraljevino moti potrebno harmonijo med obema postopkoma v drugih delih države. Pri nas je odpravila popolnoma poravnalno sodišče kot organ v postopanju in postavila mestO' tega in komisarja poravnalnega sodnikja. Ta pa more biti po § 2/1 sam« član zbornega sodišča. Druge diskrepance so se skušale odpraviti s tem, da so bile obenem s publikacijo naredbe objavljene istočasno, tudi nekatere določbe hrv. konkl r., sem pa tja pa da se je izpustila v tekstu citacija hrv. steč. r. (n. pr. v §§ 34, 57, 60). Tu velja kljub enotoi naredbi v raznih pokrajinah različno pravo. Na takih mestih bi pričakbvali razlage, saj je komentar namenjen celi državi; vendar se dr. Politeo drži povsod prvotnega teksta in se nai pravo drugih pokrajin ne ozira.
Dr. R. Sajovic.
Razgled po pravniških revijah.
153
Mjesečnik za zakono^avstvo, pravosudje i administracija je naslov zbirki, ki je začela izhajati letos v založbi knjigarne G. Kona v Beogradiu. Prva dva debela zvezka (vsak obsega po 10 pol) prinašata obilico odločb kasacijskega sodišča v Beogradu in naredb administra.iivnih oblastev poleg nekaterih zakonov. Prinašala pa bo zbirka tudi odločbe državnega sveta in glavne kbntrole Zbirka je torej prav koristna in je tudi potrebna, nje uporabnost pa zavisi od sistematičnega registra, ki ga obeta urednišivo :za vsako četrtletje.