Tovariška zavest. Čudno je, kako rade se izpremene bese* de, ki imajo važcn pomen. v abstralktne pojme, ki ostanejo ,potem samo še pojmi. Taka beseda je tudi tovariš. Prav rad bi vedel, kdo je tovariš in kaj je tovarištvo. Človek bi mislil, da moramo biti srečni, če moremo ikomu pomagati, če jc v stiski. Pa to delo časih nekaterim vznemirja živce. Tako je nelkatere razburil dopis sekcije glede tovarišev, ki imajo obilo dece. — Da je bolj slabo na svetu, občutimo pač v vseh treh pri= devniških stopnjah. Toda, če komu res redka prede, je sam kriv svoje usode. Zato ne smemo pomagati takim, 'ki nc morejo zmagovati bremen vsled otrok, tudi če nismo sami pri= zadeti. Sploh bi moralo biti v šolskem žikonu maksimirano ne samo število otrok v šoli, ampak tudi učiteljevih lastnih otrok; poleg tega rVi moral vsak, kdor se poroči, položiti kavcijo. To bo moderno! Saj smo bogati! Kdor je oblagodarjen z otroki, ne sme priti na ka^ko ugodno mesto — predobro bi mu bilo! Z užitkom vsakdo čita Forsterjevo »Lebensfiihrung«, kjer dobi vpogled v raznc prilike življenja. Koliko živih prilik nas obdaja! Kamorkoli pogledamo, lahlko pridno študiramo sociologijo. Brez te naobrazbe, brez vpo« gleda v življenje ostanemo učitelji tujci otrokom v šoli. Koliiko laže bomo presojali lastnc prilike. V moji blagajni zdrkne živo srebro konec meseca na ničlo, pa nimam otrok, zato sc čudim tovarišcm, ki so oblagodarjeni z otroki, kalko morejo sploh shajati. Vsakcmu človeku z zdravim razumom mora biti jasno, da s 150 Din na mesec ni mogoče preživiti otroka, še manj ga šolati. Ker nimamo posestev, Iki bi jih zapustili otrokom, smo menda upravi* čeni, da jim izberemo vsaj poklic, do katereCa ima učiteljski otrok tudi pravico. To pa jc mogoče le, če je oče učitelj nameščen v kraju. odkoder je šolanje mogoče brez pos sebnih stroš/kov, ki jih siccr ne zmore. Zanimivo bi bilo pogledati malo nazaj. Tudi poprej so bili tcžki časi, zato je le malolkateri tovariš mogel izšolati svoje otroke. Večina učiteljskih otrok se je aprijela poklica, ki jim jc bil najlaže iri najhitreje dosegljiv. To je bila pač njihova zadeva. Naša zadeva pa je, da razmotrivamo, ali je to koristilo uglcdu našega stanu. Mislim, da to za nas ni vsecno. Sekcijo tudi ne bi smelo skrbeti, da se popravijo ikrivice nekaterim tovarišem, ki bi morali dobiti mesta, iki so jih dobili drugi brez ozira na starost, kvalifikacijo in socialne prilike. Sicer je pa prav nepotrebna skrb, da bi sekcija nastavljala tovariše, saj jih ne more. Prav pa bo napravila, če se bo potezala za one, ki žive v težkih socialnih razmerah, imajo isto število let kot ostali prosilci, enako službeno oceno in so delavni tudi izven šole. Talki bedni tovariši so pogosto bolj delavni in idealni Ikot mi. Ti prenašajo svoje težave tiho. Če to želimo in zahtevamo, se nam res ni treba bati, da bi se protežiralo sorodstvo — kot se boje nekatcri — saj imamo kontro* lo. Toliko socialno čuteči pa moramo biti, ker mora pri nas vendar prevladovati srčna kultura; zunanja kultura, brez notranje, sploh ni kultura. Vprašanje je načeto, ne iz osebnih koristi in Ikomoditete, iz gole socialne potrebe moramo pdkreniti vse, da pomoremo onim, ki so pomoči najbolj potrebni, to so naši to= variši s šolo godnimi otroki. Bodočnost sloni na našem podmladku — tega se kot učitelji moramo zavedati, saj vendar zanj delamo dan v dan. In če žrtvujemo zdravje in moči, čas in vse za naš podmladek, bomo v prvi vrsti še nekoliko žrtvovali otrokom naših sodelavcev. Ne bomo, kot nekateri hišni gospodarji, vprašali. koliko ima otrok in če jih je vcliko, brezobzirno postavili pod kap — ne, prav za= to jim bomo odstopili ugodnejše mesto, da jim. če tudi sebi v škodo, pomoremo.