246 Ustavne meje agrarne reforme.
Ustavne meje agrarne reforme.
Univ. prof. dr. Rado Kušej.
1. Predvideni primeri razlastitve.
Namen te študije je, pravnokritično dognati, ali so tudi cerkveni imavinski kompleksi predmet agrarne reforme. Zadeva je zelo aktualna, ker se nahaja zakon o agrarnih odno-Šajih v Dalmaciji že v parlamentarnem pretresu in ker je vrhtega že dpgotovljen in med poslance razdeljen zakonski osnutek »o likvidaciji velikih poseda«. Ni moj namen, se podrobno baviti s temi zakonskimi predlogi, hočem se marveč dotakniti njih določb samo toliko, koUkor bo to v korist pravilni rešitvi zgoraj označenega načelnega vprašanja.
V zakonskem osnutku o razlastitvi veleposestev so izrecno izvzeti »šumski kompleksi«, katerih ekspropriacija bo urejena s posebnim zakonom o šumah. V širšem pomenu spada tudi usoda cerkvenih šum pod pojem agrarne reforme in bo treba, dasi zakonskega osnutka o ekspropriaciji gozdnih kompleiksov še ni, tudi glede njih zavzeti na osnovi čl. 41 ustave načelno pravno stališče.
Neposreden povod za ta spis mi je dala opasnost, v kateri se nahaja vsied agrarne reforme in grozeče razlastitve šumskih kompleksov ljubljanska škofija, ki nam predstavlja brez dvoma historično najimenitnejšo us-tanoivo v Sloveniji, ki je tudi za naš kulturni razvoj največjega pomena. Ako se ne posreči, te nevarnosti odvrniti, groze našemu ljudstvu zopet nepregledna nova bremena, na katera hočem pozneje opozoriti.
Glede agrarne reforme so bila mnenja od vsega početka dokaj različna, toda njena gospodarska upravičenost ostane tukaj izven pretresa. Da je povzročil vsaj način njenega izvajanja narodnemu gospodarstvu v mnogih krajih očitno škodo, je nepobitna resnica. V Prekmurju je spravil številne naše državljane madjarske narodnosti naravnost v obup in jih silil v izseljevanje, dočim je dokaj agrarnih interesentov do-
Ustavne meje agrarne refoirme. 247
deljeno zemljo najboljše kakovosti pustilo kratkoraalo neobdelano.
Imel sem že v letih 1921 in 1923 priliko, da sem opozoril ministrstvo za vere, ki je zbiralo mnenja o tem, kako zboljšati gmotni položaj duhovništva, na potrebo, da se v to svrho v prvi vrsti pritegne cekvena imovina, ki se naj o'd agrarne reforme izvzame, ker ta načelu cerkvene samouprave naravnost nasprotuje. Reforma bo razlastila sedanja obsežna cerkvena posestva brez vsake koristi za cerkev. To pa, kar bo cerkev vsled reforme izgubila, bo po pravici zahtevala, da ji država vrne v obliki državnih subvencij. Naglasil sem, da se je skušnja izza časov cesarja Jožefa II. potrdila tudi po svetovni vojni, ker so se zakupniki cerkvenih zemljišč kakor pred 150 leti tudi danes izkazali kot slabi gospodarji, ki so vsled neplačevanja zakupnine spravili cer^kev v stisko in državo v položaj, da mora kriti ogromne primanjkljaje v cerkvenem proračunu.
Zato sem nasvetoval, naj se mesto agrarne reforme naloži na cerkveno imovino poseben verskozakladni davek, kakor ga prečansike pokrajine že poznajo. Oospodarsitvo na cerkvenih posestvih pa naj se primemo nadzira. Ako pa bi se agrarna reforma ne dala preprečiti, potem naj se določi odškodnina v zlati valuti, ker se tudi zemeljski produkti plačujejo po vsakokratni zlati relaciji.
Takratni moj referat počiva v ministrski registraturi. V agrarno reformo so se v praksi pritegnila tudi cerkvena posestva in to doslej brez vsakega odločnega odpora vodilnih cerkvenih krogov.
Šele lansffco leto je izšla v Beogradu o tem predmetu brošura dr. Cede M ar j a novic a z naslovom: Agrarni udar i zadužbinska, crkvena i manastirska imanja. Pisec se v prvi vrsti zavzema za samostanska posestva in sodi, da je država storila samostanom in cerkvi krivico, ker je ta posestva stavila v isto vrsto s privatnimi veleposestvi in jim ponekod vzela celo več, kakor svetnim lastnikom. On ugovarja agrarni reformi z ekonomskega, pravnega in moralnega stališča; samostani so ustanove in volja ustanoviteljev se mora spoštovati in se sme ustanovna imovina samo v določeno svrho uporabljati. Te ustanove so služile in so namenjene višjim kul-
17*
248 Ustavne meje agrarne reforme.
turnim ciljem in bi že na osnovi srbijanskega zakona o ustanovah z dne 14. januarja 1912 morale biti od agrarne reforme izvzete.
S stališča narodnega gospodarstvia so velika posestva za držav^o koristnejša kakor mala, ker je na njih obratovanje racionalnejše, intenzivnejše in cenejše.
Končno tudi cerkveni interesi zahtevajo, da ostanejo samostanska posestva neokrnjena, ker je od ustave dalje cerkev (pravoslavna) nehala biti državna in lahko vsak čas izgubi državno podporo. Zato mora cerkev imeti za svoje vzdržavanje svoj fond, a za ta fond so edino prikladna posestva, nikakor pa denar ali zgradbe. Kajti v primeru vojne opasnosti utegne izgubiti denar skoraj vso vrednost, zgradbe pa zapasti omejitvam glede najemnine. Ostane torej kot edina sigurna naložba zemlja. Država bi morala svoje dolžnosti napram cerkvi upoštevati, ker služijo cerkve očuvanju religije in morale v društvu. Morala pa je pogoj za društveni obstanek in napredek.
Ta spis sem tukaj omenil samo zaradi tega, da vidimo, da so tudi pravoslavni krogi o usodnosti agrarne reforme za cerkvene interese razmišljali. Kakor hočem pozneje dokazati, se je pisec jedra vprašanja pač dotaknil, ni ga pa znal juri-stično izluščiti in na podlagi samega besedila ustave izvesti do zadovoljivega zaključka. Toda Marjanovič je imel vsaj pravilen čut za problem in se je zastavil za upravičeno stvar, . dočim njegov recenzent T r o i c k i, sam pravoslaven svečenik in sedaj profesor cerkvenega prava v Subotici, najde pač priliko za polemiko in grajo piščevih argumentov, a pusti vprašanje o »zadužbinah«, ki so v čl. 38 ustave izrecno omenjene, popolnoma na stran (prim. Arhiv 1928/11, br. 3, str. 236 ss).
Ce hočemo določiti meje za razlastitve, ki so v ustavi predvidene, moramo dognati najprej pravi smisel členov 38, 41 in 43, deloma tudi člena 37, toda le toliko, da ugotovimo, katera posestva in zakaj so od ekspropriacije izvzeta. Ločiti moramo nastopne primere:
1. Člen 37: V teoriji in praksi je nesporno, da razlastitev v smislu drugega odstavka tega člena ne dopušča nobenih izjem. Tu gre za ekspropriacijo v interesu javne uprave, kakor
Ustavne nrejc agrarne reforme. -249
pri gradnji železnic in cest, pri regulaciji mest itd. Tu je obseg razlastitve določen po njeni svrhi, zato pridejo morebitni posebni interesi lastnikov samo pri odmieri odškodnine v poštev, ki mora biti »pravična« za vsakega razlaščenca. Tudi imovina ustanov in samoupravnih teles je v teh primerih enako prizadeta kakor privatna posest. Razlastitev v interesu javne uprave je urejena z zakonom, ki se primenja za vse enako.
2. Člen 42 se tiče primerov, kjer gre za razlastitev brez odškodnine. Qre predvsem za ukinitev fevdnih razmerij v Bosni in Hercegovini ter v Južni Srbiji, ki ne spad^ v okvir te razprave. Pač pa prihaja za nas v poštev odstavek drugi tega člena, ki »potrjuje kmete kakor vobče poljedelce, ki obdelujejo zemljo v odnošaju, podobnem kmetstvu, za svobodne lastnike zemljišč, ki jih imajo v posesti, ne plačujoče za to nobene odškodnine«. Ti poljedelci se morajo vpisati kot lastniki v zemljiško knjigo.
V kmetstvu podobnem odnošaju se nahajajo koloni v Dalmaciji, ki postanejo svobodni lastniki zemljišč, ki jih obdelujejo. Tudi tukaj gre za kategoričen imperativ, ki ne dopušča nobene izjeme. Tudi koloni na zemlji, ki je last občekoristne ustanove ali samoupravnega telesa, postanejo svobodni lastniki od njih obdelane zemlje, ne da bi plačali za to zemljo kakšno odškodnino, kar pa ne izključuje, da plača razlaščencem odškodnino država (Prim. Jovanovič Slob., Ustavno pravo, 454).
3. Ekspropriacija kapitalističnih veleposestev v socijalne svrhe je načelno urejena v čl. 43 in, kolikor se tiče šum, v čl. 41 ustave.
a) Ne gre pri agrarni reformi v ožjem smislu za to, da bi se veleposestva kot taka zatrla, le njih obseg naj se v korist agrarnim interesentom omeji. Tudi v tem primeru razlastitve se daje lastniku odškodnina, toda to odškodnino določi zakonodajec, ki glede višine ni vezan, zato bi mogla ta odškodnina biti tudi manjša od »pravične odškodnine« v smislu Člena 37 odst. 2.
Ta kapitalističnim veleposestnikom odvzeta zemlja se razdeljuje na interesente. To so ali oni, ki so to zemljo že doslej
250 Ustavne meje agrarne reforme.
obdelavali, ali pa so to naseljenci. Tako pri naseljevanju kakor tudi pri razdelitvi zemlje imajo prvenstvo potrebni vojniki, ki so se borili za osivoboditev Srbov, Hrvatov in Slovencev, ter njiii rodbine (Prim. Jovanovič S., 1. c, 455).
Zakon, s katerim naj se veleposestva razlaste in poraz-dele med one, ki zemljo obdelujejo, je v osnutku izgfotovljen. Po čl. 3. najnovejšega predelanega osnutka se predpisi tega zakona nanašajo tudi na državna, oblastna, cerkvena ter na veleposestva upravnih in imovnih občin ter zemljiških edi-nic. Veleposestev prosvetnih in dobrodelnih institucij najnovejši osnutek v nasprotju s čl. 15 al. 3 prejšnjega ne omenja več. Tu nastaje vprašanje, ali je ta določba v skladu s členom 38 ustave, odstavek drugi, kar bo ena glavnih točk naših razmotrivanj v tej razpravi. Ustavna zaščita občekori-stnih ustanov izgubi svojo vrednost skoraj popolnoma, ako postane ravnokar omenjena določba zakon. Odškodnina za razlaščeno zemljo je namreč določena tako nizko, da bi se z njenimi dohodki svrha ustanove ne miogla več dosegati. Ako dokažemo, da je cerkvena imovina ustanovna imovina, ki služi občekoristnim namenom, potem je ustavno nedopustno, da se cerkvena posestva razlaščajo na korist agrarnim interesentom, torej v prid privatnih oseb. Spremeniti bi se smela s posebnim zakonom samo namen" in predmet ustanove po spremenjenih razmerah. O spremembi namena pri usvojenih verah ne more biti govora, sprememba predmeta pa predpostavlja, da ostane namen tudi po spremembi zasiguran in dosegljiv, da je torej vrednost ostala bistveno enaka.
Tako dobimo na osnovi same ustave močan argument za zahtevo, da naj se cerkvena posestva kot ustanove s stalno občkekoristno svrho od agrarne reforme v ožjem pomenu izločijo.
b) Isti razlog velja tudi glede cerkvenih šum. Odločilno je besedilo čl. 41 ustave, da se p r i v a t n i veliki gozdni kompleksi po zakonu razlaščajo ter prehajajo v lastnino države ali samoupravnih teles, ter da zakon določi, koliko smejo biti veliki gozdni kompleksi lastnina drugih javnopravnih teles, ki so že ustanovljena ali ki bodo ustanovljena. Govoreč o tem členu je mislil že Slobodan J o v a n o v i č (1. c. 456) na cerkve
Ustavne meje agrarne reforme. 251
' Prim. H a r i n g , iK. .R'., 686, H e r m a n n v iC n H e r r n r i 11, 1, C, 57 ss, ter v Oesterr. Statsw6rterb.^, IV., 484 ss.
in samostane in vprašuje, ali se jim bodo njihovi gozdovi pustili? Njegov odgovor je: »Sve zavisi od zakona. Crkve i manastiri dali bi se uvrstiti niedju javna tda a u koliko šume mogu biti svojina javnih tela, to, prema propisima čl. 41, ima da odredi zakon.«
Žal, da Jovanovič o ustavni zaščiti občekoristnih ustanov sploh ne govori, ker omenja pri čl. 38 samo fideikomise. Preveč previdno se izraža tudi o svojstvu cerkva in samostanov kot javnopravnih teles, glede katerega se sploh ne more upravičeno dvomiti. Vprašanje je samo, ali niso to samoupravna telesa, katerih gozdni kompleksi ne bi spadali pod pojem »privatnih« v smislu čl. 41 in bi bili vsled tega od ekspropriacije sploh izvzeti. Tudi to vprašanje moramo na osnovi obstoječe zakonodaje in pravne literature pojasniti.
2. Cerkveni Imovinski kompleksi kot ustanove.
1. Ali je treba posebnega dokaza za to, da je cerkvena im-ovina ustanovna imovina?
»Ustanova je pravna oseba institutnega značaja, ki ima nalogo, da služi neki jej od zunaj postavljeni občekoristni svrhi z imovino, ki ji je posebno za to odkazana.« (H e r r -m a n n von H e r r n r i 11, Das oesterreichische Stiftungsrecht, Wien, 1896, st. 8).
Cerkvene pravne osebe so n. pr. cerkvene pokrajine, škofije, župnije, podružne in romarske cerkve, kapitlji. beneficiji, redovi, kongregacije in pobožne družbe s svojimi samostani, zavodi in višjimi zvezami itd. Kolikor je za vzdrževanje teh cerkvenih institucij določena posebna imovina, gre za ustanovno imovino.
Ako se ustanovi nova škofija ali župnija, treba v prvi vrsti skrbeti za dotacijo škofa ali župnika. Posebna v to svrho nakazana imovina postane kot beneficij cerkvena ustanova. Da nastopi tudi na zunaj in za vse čase pravnoveljavna vezanost te imovine v določeni namen, je potrebna odobritev ustanove po državnem oblastvu.
252 Ustavne meje agraime reforme.
Tudi danes še pogosto nastajajo nove cerkvene ustanove na ta način, da se naselijo nove cer^kvene pravne osebe, n. pr. redovi, kongregacije in pobožne družbe v mejah naše države in nakupijo tukaj posestva za svoje ali svojih zavodov vzdrževanje. S tem, da državno oblastvo tako naselitev dovoli, dobi z novo naselbino zvezana imovina značaj ustanove. Podvržena je odslej omejitvam odsvajanja kakor cerikvena imovina sploh, država izvaja kontrolo nad njeno upravo.
Kar je župni beneficij, ali kakor ga tudi zovemo, nadar-bina za župnika, je mensa episoopalis za škofa.
2. Ustanovitev ljubljanske škofije se je izvršila na najslo-vesnejši način po cesarju Frideriku III. leta 1461 v Gradcu. Papež Pij II. je leto pozneje ustanovo potrdil. S tem je dobila nepremakljiv pravni temelj za vse večne čase. Važnosti svojega vel'kega dejanja se je ustanovitelj prav dobro zavedal. To priča veliko število in visolko dostojanstvo na ustanovni listini poleg ustanovitelja podpisanih svedokov. ki se takole vrste: 2 kardnala, 5 škofov. 5 vojvod in mejnih grofov, 5 opatov, 8 proštov, 9 grofov In 40 raznih drugih dostojanst\'enikov in plemičev.-
Ljubljanska škofija je prejela ob svoji ustanovitvi trdno gmotno podlago, doto, ki si jo je ohranila neokrnjeno skozi več kot štiri stoletja. Izročen ji je bil v dotacijo benediktinski samostan v Gornjem gradu, dalje graščina Goričane in tako zvana pfalca v Ljubljani, Skupaj tri gospoščine, katere so se pozneje po darežljivosti škofov Konrada Glusiča in Tomaža Hrena pomnožile še za graščini Rudnik in Marijin grad (Alten-burg). Teh pet gospoščin je imelo skupno površino okrog 12.000 ha, namreč nad 7000 ha gozda, okrog 1000 ha druge rodov'tne zemlje in čez 3000 ha nerodovitnega sveta.
Kanonične zanimivosti pri dotaciji ljubljanske škofije — vtelesitev Gornje grajske ga samostana ljubljanski škofijski memi po samostanskemu odvetniku cesarju Frideriku III., ki je odvetn'štvo podedoval od izumrlih celjskih grofov — naj bodo le mimogrede omenjene. Saj je dobil cesarjev pravni čin
* Olej ibesedilo ustatiovme listine v Zgodovmskom Zborniku, Ljubljana        stožec 3—7 in 18—?5 In istotam papeževo potrdilo st. 113—^11«,
UstWne meje agrarne reforme. 253
tudi sankcijo po papežu, tako idia je nova ustanova bila izvršena in potrjena po obeh kompetentnih oblastvih. Samostan naj bi bil po prvotnih intencijah obstojal še naprej, samo njegovi dohodki naj bi po odbitku vzdrževalnine za redovnike tekli v škofijsko menzo. Šele pozneje je bil samostan zatrt. S tem je postala samostanska imovina prosta in je odslej prešla v neomejeno last ljubljanske škofijske menze. Ta prehod nam predstavlja tipičen primer spremembe obstoječe ustanove po njenem namenu.
Na sebi dosti pomembna dotacija ljubljanske škofije pa ni bila brez bremen. Kot naslednica benediktinskega samostana je morala škofija prevzeti skrb za 27 bivšemu samostanu 'vtelešenih župnij, katerim je postal ljubljanski škof patron z vsemi obveznostmi tega položaja. Nadaljnjim 5 župnijam pa je bil in je še danes patron iz drugega naslova. Patro-natna bremena so bila vedno občutna, odkar so dobila pod Jožefom II. javnopraven značaj, tako da se jih patroni tudi z resignacijo na svoje pravice niso mogli otresti.-') V konkurenčnih zakonih za bivše avstrijske kronovine je bila obveznost patronov, prispevati h kritju stroškov pri zgradbi in popravilih cerkvenih in nadarbinskih poslopij sicer fiksirana na eno tretjino (za bivšo Kranjsko eno petino), toda tudi v tej izmeri ostane patronatna tangenta še zelo občutna. T^ko je n. pr. 1927 bil ljubljanskemu škofu kot patronu samo pri eni župniji (Sv. Pavel pri Preboldu) predpisan doprinos na gradbenih stroških v znesku 94.000 Din. Iz tega dejstva se utegne sklepati, s kako občutnimi bremeni mora računati ljubljanski škof kot patron pri 32 župnijah. Vsa ta bremena bi padla na žup-Ijane, ako se po agrarni reformi dkspropriirajo posestva ljubljanske škofije.'*) Ta velika obemenjenost v korist župljanom
' lOle!] mojo Tai2S>ravo: IVerski zaklad in patronatna bremena, Ljaij-lanski šibolfljsta list 19218, št. 7 m 8. Tudi v poseboiem^ odtisikii.
* (Dovolj škode je napravilo slovenskim katoliišfcim' župljanom že mlinistrstvo iza vere s tem., da je spričo visolko naraslih «ieplačaii'h patro-natnih igiradibenih doprinosov verskega zaklada kot nadzorno oblastvo uradoma raizvelijaviilo veliko štev|ilo konfcuremčnih raziprav in na njih osnovi izdanih pravomoonih, celo od upravnega sodišča potrjenih sklepov z motivacijo, da verski zaMad nikoli ni bil in tudi dianes ni kiinonični patron.
254 Ustavne meje agrarne reforme.
je hkrati zgovoren argument za to, da imamo v obstoječi dotaciji ljubljanske škofije v istini občekoristno ustanovo pred seboj, katere neokrnjeni obstoj je, ne samo v versko moralnem in kulturnem, ampak tudi v gospodarskem interesu katoliških državljanov.
S tem pa bremena, ki jih nosi škofijska menzalna imovina, še niso izčrpana. Njeni dohodki morajo nuditi škofu njegovemu dostojanstvu primerno življenje, dajati mu morajo gmotna sredstva za vzdržavanje uradnih prostorov in mnogobrojnih menzalnih zgradb, prav tako za vzdržavanje deškega semenišča z gimnazijo v Šent Vidu nad Ljubljano, da se vzgoji potrebni duhovniški naraščaj (can. 1354 § 2 Cod. j. c).
Za kritje vseh teh izdatkov so po svetovni vojni na razpolago samo dohodki iz nepremičnin. Prejšnja, k menzalni dotaciji spadajoča glavnica v nominalni vrednosti preko enega milijona 100.000 K z letnimi dohodki okrog 50.000 zlatih K je po prevratu postala mrtva in ne nosi nobenih dohodkov.
To je vredno povdariti, ker iz tega sledi, da ne gre pri škofjskih posestvih za kapitalistično veleposest, ki je edina v smislu čl. 43 ustave za razlastite\' v socijalne svrhe namenjena.
Občna korist in kapitalistični vidiki se izključujejo. To, kar služi občni koristi, ne spada pod agrarno reformo. Zato so ustanove z obče koristnimi nameni ustavno priznane. Kaj pomeni ta izraz? Da se morajo ohraniti, da se ne smejo oki-niti in brez spremenjenih razmer tudi ne z zakonom spremeniti. Razmere glede cer'kvene imovine v Sloveniji niso v ničem spremenjene. Drugače je morda v Srbiji, kjer obstojajo po trditvi Troickega (Arhiv 1928 II, str. 237) eparhije z večjim številom manastirov kakor monahov, tako da so mnogi
dasi verski zaklad teh prispevkov nikdar ni plačevial kot kanonični patrom, ampak kot patronatni obremenjenec ex lege po- obstoječi partikularni zakonodaji. Glej podrobneje mojo prej citirano raapravo-. Zato je nujno potrebno, da pravočasno opozo;imo na novo naišemu narodu po agrarni Tcfcrmi grozečo škodo. — Potrebne podatke o obsegu in kakovosti zemljišč ter o bremenih, ki so z meimzatao imiovino zvezama, mi je dal ljubljanski stolni kaipitelij na razpolago.
Ustavne meje agrarne reforme. 255
manastiri popolnoma prazni. Navzlic temu ostanejo tudi ta manastirska posestva ustanovna imovina, ki je ustavno zaščitena po čl. 38 drugi odstavek. To dejstvo je Marjanovič prezrl, kakor ga je prezrl tudi Slobodan Jovanovič.
3. M a r j a n o vi č pač dokazuje, da gre pri »manastir-skih i crkvenih imanjih« za »zadužbine«, torej za ustanove v korist duš in pobija s tem argumentom upravičenost njih ekspropriacije, ker bi se z njo odvzela ta posestva svoji od ustanovitelja določeni svrhi in ker bi se s takim postopanjem kvarno vplivalo na vernike, 'kli bi v bodoče gotovo nič več ne naklanjali cerkvi, ki deluje vendar tudi državi v korist. Ta argumentacija je v Stvari upravičena, toda juristično pomanjkljiva in v zakonodaji treba predvsem operirati z uporabljanjem pravnih vidikov.
Cerkvena imovina v današnjem obsegu je bila cerkvenim organom podarjena pretežno še v dobi, ko je bila cerkev, bodisi katoliška, bodisi pravoslavna, priznana kot državna institucija. Takratna državna oblast je videla v cerkvi napravo, ki deluje v dobrobit državljanom. Vsi cerkveni organizmi so bili kot občekoristni priznani in njih dotacija se je po državi izdatno ščitila ravno zaradi tega, da se omogoči tem organizmom (samostanom, škofijam, župnijam itd.) po cerkvenih predpisih določeno delovanje. Kjer se je izkazalo, da ta ali drugi cerkveni zavod ni več sposoben, da bi vršil z uspehom pripadajoči mu delokrog, je bil pač zatrt, toda imovina je vsaj v mnogih državah ostala ohranjena cerkvenim namenom. Zadostuje opozoriti na nastanek verskega zaklada v bivši Avstriji pod Jožefom II. Juristično nam predstavlja Jožefovo postopanje spre-menitev mnogih poedinih ustanov v novo enotno ustanovo zopet z občekoristno versko svrho na temelju posebno za to izdanih zakonitih predpisov.
4. Izza ustave imamo v naši državi sicer več državnih cerkva, toda v členu 12 je slovesno priznana ravnopravnost vseh usvojenih veroizpovesti. Že z dejstvom usvojitve jim je priznan občekoristen značaj. Večinoma nam predstavljajo te veroizpovesti tudi privilegirane, javnopravne korporacije. Država je s čl. 12 priznala, da smatra verozakone kot blagovest in verske družbe kot negovalke in čuvarice te blagovesti v
256_Ustavne meje agrarne reforme.
' Lavre: Studenica, Ziča, Ravanica, Manasija, 'Oornjaik, Ljiibostinija. Kalemič in iRaiča. Tam manastirom postavlja predstojnike arhijerejski sabor.
src'h državljanov. Ker je ta blagovest v moralnem in kulturnem oziru tudi državi v prid, je skrb za verozakonske potrebščine tudi naloga države, ker se z njo pospešuje blagor državljanov.
S tem, da so z.amenjale prejšnjo državno cerkev ravno-pravne usvojene cerkve, ni njihov občekoristen značaj na svoji snagi nič utrpel. Cerkvesotudi danesustavno priznane občekoristne naprave, njih imovina je ustanovna imovina, ki mora toliko časa služiti določeni svrhi, dokler se to v smislu čl. 38 z zakonom ne spremeni. To velja tudi za one pravoslavne manastire, ki so ostali popolnoma brez redovnikov. Člena 38 ni mogoče razumeti drugače, ka'kor da mora ostati ustanova ustanova, samo njen namen ali predmet se smeta zakonito spremeniti. Tudi imovina manastirov brez redovnikov je ustavno iz agrarne reforme po čl. 41 in 43 izvzeta.
5. Popolnoma neumesten je argument g. T roickega (1. c), da pride ob malem številu redovnikov prevelik obseg manastirske posesti na eno glavo, ker vendar niso lastnki posestev redovniki, ampak po danes tudi v pravoslavni cerkvi priznani institutni teoriji manastiri kot pravne osebe. Občna fcoristnost se presoja po pravoslavni cerkvi, ne po poedinem samostanu. Stvar pristojnih epislkopov je, da samostansko življenje pož've in če to ni mogoče, da imovino v sporazumu z državno oblastjo namenijo za drugo slično svrho. Nikakor pa ni upravičeno, da agrarna reforma seže po tej imovini, ki kot ustanovna imovina nikdar ne more biti kapitalistična veleposest. In edino ta spada, kakor se SIcbodan Jovanovič jako srečno izraža v svojem Ustavnem pravu (str. 455: Mere protivu kapitalističkog velikog poseda) pod čl. 43. Žal, da ugledni avtor o pomenu čl. 38 drugi odstavek popolnoma molči in se niti tam nanj ne spomni, kjer govori o bodoči usodi »mianastirskih šuma«.
Naj tukaj še omenimo, da užVaio nekateri srbski manastiri kot »zadužbine« bivših srbskih vladarjev*) v ustavi srbske
Ustavne meje agrarne reforme. 257
ne eparhijski episkopi Prim. Ceda 'Mitrovič, Crkveno ipravo', 1921, str. 80.
« M i'tre Vič, 1. C., 178.
pravoslavne cerkve posebne privilegije. Tudi je v srbski cer-kvenopravni terminologiji za božji hram, samostan ali drug cerkveni zavod, ki ga ustanove iz svojih sredstev poedinci ah korporacije kot ktitorji (patroni), cd nekdaj ustaljen izraz »za-dužbina«.*') Iz tega izhaja jasno dovolj, da v tem p o g 1 e d u v k a t o 1 i š k i i n p r a v o s 1 a v n i c e r k v i n i razlike in da se člen 38 tiče obeh enako.
6. Marjanovič povsem upravičeno graja, da naše ministrstvo agrarne reforme ni upoštevalo okolnosti, da ustanove niso isto, kakor privatna veleposestva in da je tehtalo veleposestnike in ustanove popolnoma enako. Ni naša stvar, da bi raziskavah, aii je isfna, kar trdi avtor nadalje, da so ravno pravoslavni ministri in to ateisti in verni člani cerkve, na povsem' enak način stali na čisto francoskem stališču ločitve cerkve od države in smatrali cerkev kot popolnoma privatno-pravno osebnost enako kapitalističnim veleposestnikom, pač pa moramo naglasiti, da se je katoliški cerkvi, kolikor je bila njena imov na doslej od agi arnega udara izvzeta, s tem 'zka-zala samo ustavno zajamčena pravica. Katoliški cerkvi ligodni odloki pa niso izhajali samo od katoliških ministrov, kakor trdi pisec, temveč tudi od pravoslavnih. Ali ne gre ta uspeh morda na račun stvarno in juristično bolje podprte intervencije katoliških krogov? Gotovo je tudi papeški nuncij, ako je (po Mar-janoviču) z uspehom posredoval v korist katoliške cerkve, za to imel trdno podlago v sami ustavi.
7. Sedaj vsebuje zakonski osnutek o dokončni izvedbi agrarne reforme tudi za cerkvena posestva, ki doslej po agrarnem udaru niso bila prizadeta, novo nevarnost.
Po členu 1. točka 2 razlašča država zemljišča veleposestev, ki presegajo v ljubljanski, mariborski, primorsko-krajiški ter v enem delu zagrebške oblasti 75 ha obdelane zemlje. Razen tega se smatrajo po zadnjem odstavku tega člena za veleposestva vsa zemljišča, katerih skupna površina znaša nad 500 ha.
258 Ustavne meje agrarne reitorme.
To razumejo vsi prizadeti v zvezi s členom 17J tako, da namerava država tudi cer*kvenim institucijam vzeti vse, kar posedujejo sedaj nad 75 ha obdelane zemlje in nad 425 ha gozda. In odškodnina, ki je za razlaščeno zemljišče predvidena, se izračuna v krajih, kjer obstoji zemljiški kataster, po čl. 32 tako, da se čisti katasterski donos parcel pomnoži, ako so livade s 100, za ostale kulture pa s 160.
Ljubljanska škofijska menza, pri kateri znaša čisti katastrski prihod Hvad skupno 1211.95 Din, ostalih kultur pa 2706.67 Din, bi dobila, ako se bo pri razlastitvi gozdov enako vrednotilo, kakor pri obdelani zemlji, v celemi okrog 500.000 djinarjev odškodnine, toda ne v gotovini marveč v 4% državnih obveznicah (čl. 39) in še od te vsote bi se odbilo, ker gre za razlatistev obdelane in druge zemlje nad 5000 ha, za stroške postopanja itd. 12—16% (čl. 38), tako da bi znašale obresti odškodnine komaj okroglo 18.000 Din letno ali 1500 Din mesečno.
Da bi bila ob taki rešitvi ljubljanska škofija kot ustanova pokopana, za to ni treba nobenega posebnega dokaza.
Kako malo preudarno se je pri sestavljanju zakonskega osnutka postopalo, kaže posebno člen 40: Ako je eksproprisano zemljište opterečeno hipotekama ili realnim patronatom, neče se odšteta predati vlasniku, več če se položiti kod nadležnog suda, koji če po predlogu stranaka obaviti razdeobu.
Ako po namirenju agrarnih subjekata preostaje razpolo-živog zemljišta, može se dozvoliti, da se naknada za razre-šenje patronata dade u zemljištu.
S tem določilom' se naprti sodiščem postopanje za odkup patronatov, ki ne spada v njihovo pristojnost in za katerega v Sloveniji in Dalmaciji tudi nimamo nobenih predpisov. Na-
' 01. 17 se glasi: Povrh užeg maiksimiuima preana čl, il6 ovog zakona (75 ha) ostavljaju se velikom posednitou dvorac, dV|0rišite, perivoj, neobra-divo izemJjište u arondaciji ulžeg maksimuma, ipotretai paišnjaci i manji kompleksi šuma za ogrev i gradju kao širi maksimum Jooji zajedno sa zeimljištem užeg maksimuma ne sime premašiti površinu od 500 ha. — Izvizeta so od Tazlasti.tv,e po agrarnem izakonu gozdna zetnljšiča, ki v enem kompleksu presegajo 100 ha. Le-ta so pridržana ekspropriaciji po čl. 41 ustave.
Ustavne meje agrarne reforime. 259
Stalo bo viprašanje, ali imajo javnopravna patronatna bremena prednost pred terjatvami zasebnih upnikov. Za rešitev tega vprašanja sodišča ne bi imela nobene podlage in bi upravičeno smatrala tako določbo za neizvedljivo.
V "čl. 22. je rečeno: Velikim posedima državnim, oblasnim, gradskim, opštinskim, cerkvenim . . . mogu se ostaviti preko maksimuma površine, potrebne za javnopravne ustanove. Tu gre vendar le za priznanje, da je treba ob-čekoristne ustanove ščititi in jih zavarovati pred razpadom. Javnopravne ustanove so pa tudi vse usvojene cerkve s svojimi instituti in z njimi zvezano imovino vred. Ali avtorji osnutka tega ne vedo ali samo nočejo vedeti? Gotovo bodo ta člen znale primerno izrabiti cerkve, ki brez izjeme vso svojo imovino za svoje svrhe potrebujejo!
Predvidena razlastitev cerkvenih posestev bi bila prosta konfiskacija ustanovne imovine do neznatnih ostankov. Te ustanove ne bi mogle svojim namenom več služiti, bile bi dejansko zatrte. Tega pa ustava ne dopušča. Zakonski osnutek o agrarni reformi predstavlja samo izvršilni zakon k čl. 43, ne pa k čl. 38, ker »zadužbin« niti ne omenja. Predmet ustanove se sme zamenjati samo z drugo gospodarsko dobrino enake vrednosti, ker bi bil drugače obstoj ustanove ogrožen. Enake gospodarske vrednosti pa od države samovoljno diktirana odškodnina odločno nima.
Zato je zakonski osnutek o agrarni reformi, kolikor se tiče cerkvenih posestev, naravnost protiustaven. V njem je treba izrecno na-glasiti, da cerlcvena posestva in posestva drugih občekoristnih ustanov pod ta zakon ne spadajo. Ako se to ne zgodi, bo z agrarno reformo pogažen čl. 38 odst. 2 naše ustave, prav tako bo pa pogažen tudi tretji odstaveik čl. 12 ustave. To hočemo v naslednjem še posebej na kratko utemeljiti.
3. Cerkve kot samoupravna telesa.
Nositeljice samouprave so različne vrste jurističnih oseb javnega prava. Qre pred vsem za javnopravne korporacije,
260 Ustavne meje agrarne reformie.
pa tudi za javnopravne institute. Kjer je juristični osebi, korpo-raciji ali institutu, priznana pravica samouprave, tem gre ipso jure za osebnosit javnega prava. Imamo torej juristične osebe javnega prava s pravico do samouprave in brez te pravice.
Cl. 12 ustave, odstavek tretji, zadnji stavek se glasi: Usvojene in priznane vere urejajo samostojno svoje notranje verske posle ter upravljajo svoje ustanove in fonde v mejah zakona.
S tem je v ustavi sami na najslovesnejši način priznan ka-tol'ški in pravoslavni cerkvi, — ki nas tukaj pred vsem zanimata, naši zaključki pa veljajo itak za vse usvojene in priznane vere enako — značaj samoupravnih teles.
Iz tega dejstva bi sledilo, da cerkveni gozdovi niso zasebni gozdni kompleksi v smisu čl. 41. ki se razlaščajo po zakonu, ter da o njih ekspropriaciji ne more biti govora, ker so itak že lastnina samoupravnih teles. Dalje bi iz tega izhajalo, da Slobodan Jovanovič nima prav, ako naglasa, da je v*se odvisno od zakona, ker bi se cerkve in manastiri lahko šteli med javna telesa.
Zakaj je omenjeni avtor svojstvo naših cerkva kot samoupravnih teles prezrl? Očividno radi tega, ker novi položaj pravoslavme cerkve, ki je po ustavi nehala biti državna cericev, še ni zakonito urejen. To pa ničesar ne spreminja na sh'ari, da je pravoslavna cerkev že na osnovi obstoječih predpisov izrazito samoupravno telo, saj ima poleg svojega prava še posebne uredbe »o centralizaciji upravne in sodne oblasti v pa-triaršiji« z dne 13. decembra 1920, dalje uredbo z dne 24. dec. 1920 o »organizaciji in pristojnosti arhijerejskega sabora in sinoda,« da drugih ne omenjamo; katoliška cerkev pa ima na vseh teritorjih naše države v svojem izklesanem novem zakoniku tak izrazit »samoupravni statut«, da njeno svojstvo kot samoupravno telo tudi tam ne more biti dvomljivo, kjer meje te samouprave niso po nobenih državnih zakonih določene.
Več kot verjetno je, da se bo skušalo ugovarjati, da so pod samoupravnimi telesi mišljene samo oblasti in srezi v smislu zakona o oblastni in sreski samoupravi z dne 21. marca 1922, SI. N. štev. 92 (U.l. 1922 štev. 136), toda ta ugovor spričo jasnega besedila čl. 41, ki ne vsebuje nobene omejitve, ne bi
Ustavne meje agrarne redonn«. 2&1
18
mogel biti učinkovit. Akosopa cerkvesamoupravna telesa, je e kspropriacija njih gozdov že.pp u s t a v i i z k 1 j u č e n a.^
Ustavodajna skupščina je usvojila v čl. 12 glede razmerja med cerkvijo in državo načelo državne vrhovnosti nad verskimi družbami. Ta cerkvenopolitični sistem, ki se imenuje tudi sistem paritete ali ravnopravnosti vseh priznanih cerkva in verskih družb ali tudi sistem pravne države, se na zunaj kaže osobito v tem, da so cerkve in verske družbe sicer državi podrejene, da jim 'pa državna oblastzajamčuje določen obseg samouprave. Država izvaja napram različnim veram jus reformarKli na ta način, da jih ali prizna aH ne, dalje j-us inspieiendi et cavendi, t. j. pravico do nadzorstva in čuvanja nad pravilnim vršenjem cerkvene oblasti tudi v njenem samoupravnem delokrogu, n. pr. da so izrečene cerkvene kazni v skladu s predpisi cerkvenega prava, da ne kratijo imovinskih in državljanskih pravic cerkvenih članov in njih osebne svobode, da se pri pridigah in drugih bogočastnih aktih ne vrše zlorabe v škodo državi in v korist strankarskim interesom, da se omeji svoboda dopisovanja z verskimi predstojniki v inozemstvu. Iz svoje nadzorstvene oblasti izvaja država tudi pravico, da sodeluje pri osnovanju novih in spremembah obstoječih cerkvenih okrožij, da predpisuje za cerkvene uslužbence potrebno izobrazbo m da prigovarja imenovanju kandidatov, ki nimajo v državnih zakonih predpisane kvalifikacije. Državna vrhovnost pa vključuje napram cerkvam in verskim družbam tudi jus advocatiae„ varstvo in zaščito, cerkveni uslužbenci uživajo stanovske pred-pravice kakor državni činovniki, cerkve in druge verske družbe dobivajo od države prispevke v denarju in država skrbi za izvedbo njihovih ukrepov in odlokov, ki so v okviru priznane avtonomije zakonito donešeni (brachium saeculare za iztirja-nje pristojbin, dajatev v prirodninah, verskih davkov in za izvršbo disciplinskih sodb). Država končno podpira in ščiti versM pouk v šolah in med vojaštvom, ona s svojim vplivom
^ Cl. 13. dovoljiige vdeposestoikom prodajo gozdrnih kompleksov, M so za razlastitev po čl. 41 ustave določeni, samoupravnim telesom. Katera samoupravna telesa da so za nakup upravičema, ni razvidno.
2(52 Ustavne m&ie agrarne reforme.
m S svojimi zakoni vzdržuje verski mir, čuva nad dostojan-'stvoiti cerkve in skrbi za nedotakljivost verske imovine.*
Morda ni odveč, da smo nekaj tipičnih točK, ki iuijno izhajajo iz čl. 12 ustave, posebej navedli, ker zakonski osnutek o agrarni reformi dopušča sodbo, da naši vladni krogi ne vodijo računa o tem, kak položaj gre ustavno našim cerkvam in "teke smernice vsebuje omenjeni člen za bodočo zakonodajo. •V-sak zakon mora biti s temi načeli v skladu in za zakonski osnutek o razlastitvi gozdnih kompleksov, ki še ni izdelan, je treba to dejstvo s posebnim poudarkom naglasiti.
Usvojitev vseh onih ver, ki so v kateremkoli delu naše 'države že pridobile zakonito priznanje skupno z določbo o nji-lK>vi samoupravi v mejah zakona ix)meni. da gre vsem 'tiSVojenim cerkvam in verskim družbam značaj samoupravnih teles. Glede obsega samouprave ostanejo dotlej, da se donesejo za poedine veroizpovesti posebni zakcni, v veljavi dosedanji zakoniti predpisi. Znano je. da se bo za pravosla\'Tio cerkev obseg avtonomije določil v •okvirnem zakonu, ki je bil narodni skupščini že predložen, pozneje pa zopet umaknjen. Na podlagi tega zakona bi se bile podrobnosti določile v cerkveni ustavi o ustrojsWu in 'delokrogu cerkvenih in cerkvenosamoupravnih oblastev srbske patriaršije, ki bi jo izdelal v sporazumu z arhijerijskim 'saborom ministrski svet. Ta ustava bi stopila istočasno z zagonom o srtski pravoslavni cerkvi v moč."
Glede katoliške cerkve je obstojala in menda se danes ¦obstoja namera, da se meje avtonomije določijo v posebni klonvencijf z rimsko stolico.
Vse to nam priča, da so si vladni krogi vendar le svesti, da cerkvam v istini gre ustavna pravica do samouprave in da cerkve to pravico tudi v izdatni meri izvajajo. Odkod potem nasprotno postopanje v praksi, ki se napoveduje po vrhu za
• Prim. Sagmiiller. K. R*.. il33 s, Kahl, iK. R., 309 ss, Kušej, 'Cerkveno pravo'. 63s, iRieder H., Staat u. Kirclie nach modernem : Verfasse!iig'srecht, 1938, 24 ss, 76 ss.
" Prim. Kušej, 1. c, 680. Ustavni stauut srbske pr;ivosla\ne cerkve 5e M po zaldniih poročiliiili naših novim pravkar dioiKOtovljen. Kdaj bo stopil v moč im v kaki obliki (kot zakon aili uredba), je odvjsno od sporazuma mod vlado in arhljerejskim saborom.
Ustavne meje agrarne refannc. 263
bodoče tudi glede cerkvenih gozdov? Ali je temu kriva nejasnost o pravnih pojmih ali pa obstoja po zatrdilu Marjano-v i č a res tendenca ravnati s cerkvami pri e'kspropriacijah na francoski način? To bi bila velika pogreška, ker je bil sistem ločitve cerkve od države v naši ustavi odklonjen in mesto njega sprejet sistem paritete, ki pomeni priznanje obstoječih cerkva kot javnopravnih, privilegiranih versikih družb (kor-poracij).
Pravne posledice tega dejstva pa so sledeče: 1. Vsem cerkvenim institutom in občinam gre pravna osebnost na polju javnega in zasebnega prava. 2. Vse usvojene verske družbe imajo pravico do javnega bogoslužja. 3. Vse so priznane kot samoupravna telesa. 4. Vse smejo zahtevati brachium saeculare za doklade in pristojbine, ki so članom redno i)redpisane.
Samouprava cerkva je samo s pomočjo njihovih ustavnih organizmov mogoča. Njen način in njeno udejstvovanjp sta pretežno urejena v cerkvenem pravu, ki dobi s tem na polju samouprave z državnim pravom enako sankcijo. Stališče države napram celoti se izraža na zunaj vedno v postopanju napram poedinim cerkvenim institucijam. Zato ne more biti nobenega dvoma, da so deležni privilegjiev, ki jih ustava nudi -celoti, njeni poedini organizmi, beneficiji, samostani, zavodi itd. Ako je cerkev kot samoupravno telo pred konfiskacijo gozdnih kompleksov zaščitena, se nanaša ta zašClta nujno na njene pravne osebe, ki so lastniki dotičnih nepremičnin.
Tako ob sklepu lahko podamo sledeče zaVljučke naših izvajanj:
1. Razlastitev v smislu čl. 37 drugi odstavek in čl. 42 zadene tudi cerkveno imovino. Ker je pa cerkvena imovina ustanovna imovina in ker so občekoristne ustanove po čl. 38 drugi odstavek ustavno priznane, mora v primeru razlastitve po čl. 42 odškodnino cerkvi dati država.
2. Cl. 43, ki načelno ureja razlastitev v socialne svrhe, se nanaša samo na kapitalistično veleposcst, ne pa na občeko-ristne ustanove. Ker so cerkvena posestva ustanove z obče-koristnim namenom, se morajo iz agrarne reforme izločiti.
3. Po čl. 41 so cer^kveni gozdni kompleksi kot last samoupravnih teles od razlastitve ustavno izvzeti.
J 8*