Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 25 Rok FAZARINC Urejanje voda – zagotavljanje poplavne varnosti V zadnjih 300 letih je razvoj Ljubljane neposredno povezan s sto- pnjo urejenosti rečnih strug in stopnjo poplavne varnosti. Ključna gradbena posega – izgradnja Gruberjevega prekopa v 18. stoletju in poglobitev Ljubljanice skozi mesto – sta vzpostavila pogoje za razvoj Ljubljane v zadnjih 100 letih. Vendar so se v zadnjih 40 letih pri razvoju mesta premalo upoštevale hidrološke značilnosti območja. Mesto se je širilo na poplavna območja. Problematika poseganja na vplivna območja vodotokov se ni reševala dovolj celovito, na kar so opozorili poplavni dogodki v zadnjih letih. Zato bo v prihodnje treba sanirati posledice poseganja na poplavna območja in predvsem razmišljati, kako s celovitim urejanjem voda (ne samo s klasičnimi regulacijami) zagotoviti nadaljnji razvoj ob upoštevanju pričakovanih podnebnih sprememb. Ključne besede: vodotok, hidrološke značilnosti, Gruberjev prekop, Ljubljanica, Barje, mesto, razvoj, poplave, karte poplavne nevarnosti 1 Uvod Kot večina mest je tudi Ljubljana nastala in se širila ob rečni strugi. Mesto se je razvijalo na območju Ljubljanice, kjer po- plave niso bile prepogoste ter so naravne danosti in morfologija omogočale stik nastajajočega mesta z reko. Rožnik in greben Golovca ter v ledenih dobah oblikovana višje ležeča aluvialna ravnica Ljubljanskega polja tvorijo severni rob Barja. Na ob- močju mesta se v Ljubljanico izliva nekaj večjih pritokov, med katerimi ima največji vpliv Gradaščica oziroma Mali graben. S širitvijo mesta so se po letu 1770 začela ureditvena dela – re- gulacije, katerih namen so bili predvsem zmanjševanje poplav- ne ogroženosti, zmanjševanja vplivnega območja vodotokov z Slika 1: Poplavnost posameznih območij Ljubljane in okolice (vir: Atlas okolja, ARSO) 26. Sedlarjevo srečanje – Urejanje voda – zagotavljanje poplavne varnosti Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 26 regulacijami in s tem pridobivanje prostora za razvoj mesta. Nekatere hidrotehnične ureditve so bile prelomne in še danes dajejo pečat mestu. Med te vsekakor spadajo izgradnja Gru- berjevega prekopa, poglobitev mestne Ljubljanice, izgradnja zapornic na Ljubljanici pri Ambroževem trgu in na Gruber- jevem prekopu. Ti posegi imajo ključen vpliv na hidrološke razmere na celotnem Barju. Vendar nekateri posegi in ureditve v preteklosti niso dosegli zastavljenih ciljev ali pa so povzročili celo negativne posledice. Med te vsekakor spada ureditev Malega grabna in Gradaščice v jugozahodnem delu Ljubljane (Vič), regulacija in s tem poglo- bitev reke Save, prekrivanje in kanaliziranje manjših potokov z območja Golovca, Rožnika in Šmarne gore ter podobno. 2 Urejanje voda v preteklosti in danes Za razvoj osrednjega dela Ljubljane sta bila ključna dva posega, in sicer izgradnja Gruberjevega prekopa med letoma 1770 in 1783, in poglobitev mestne Ljubljanice v prvi polovici 20. sto- letja. Ljubljansko barje je največji naravni zadrževalnik povr- šinskih voda. Zaradi majhnega padca  (med Vrhniko in Špico v Ljubljani približno 2  m ob poplavah), velike površine  (več kot 140 km2), oblikovanosti reliefa in povezave Ljubljanice z zaledjem Barja s sistemi jarkov ima izjemno velik hidravlični vpliv. Ključni proces je polnjenje poplavnih območij v začetni fazi poplav in postopno praznjenje po tem, ko je upadel do- tok po večini pritokov, vključno s kraškimi izviri Ljubljanice, Ljubije, Bistre, Iščice in drugih. Naraščajoča veja ob poplavnih dogodkih traja vsaj od  2 do 3  dni po pojavu intenzivnih pa- davin v zaledju (v spomladanskih mesecih ima velik vpliv tudi taljenje snega). Padajoča veja poplav na Barju pa lahko traja teden dni ali več. Na poplave na Barju, predvsem na območju Mestne občine Ljubljana, poleg dotokov voda vpliva predvsem zmožnost odtekanja poplavnih voda z Barja skozi Ljubljano. V preteklosti, pred letom  1780, so bile poplave na Barju in v takratni Ljubljani  (območje današnjega starega mestnega jedra) bistveno pogostejše, gladine poplavnih voda pa višje. Znani so podatki, da je poplava Ljubljanice na Zoisovi hiši na Bregu segla približno meter nad vstopnim pragom, kar bi danes predstavljalo koto ~292,0 m n. m. (pogovori z gospodom Vasjo Butino). Danes je pričakovana gladina visoke vode na Špici 288,08  m  n.  m. Ker se podnebne razmere  (količine padavin v posameznih deževnih obdobjih) v zadnjih 300  letih niso bistveno spremenile, ocenjujemo, da so bili dotoki na Barje podobni današnjim (odstopanja do 20 %). Ker v tem času še ni bil zgrajen Gruberjev prekop, je vsa voda z Barja odtekala po današnji mestni Ljubljanici. Takratno Barje je imelo bistveno večjo naravno sposobnost zadrževanja poplavnih voda, kot jo ima danes. Po ocenah se je lahko takrat na Barju zadržalo več kot 100 milijonov m3 vode. Hkrati je skozi Ljubljano odtekalo manj vode, kot je odteka danes. Ker so bile gladine pogostih in redkih poplav Ljubljanice in Gradaščice bistveno višje od današnjih, urbanizacija južnega dela Ljubljane in celotnega Barja ni bila mogoča. Izgradnja Gruberjevega prekopa je bistveno izboljšala razmere. Glede na podatke ocenjujemo, da se je odtok poplavnih voda z Barja skozi Ljubljano povečal približno za 50 % (pri isti gladini na Špici je odtekala dvojna količina vode). Po izvedbi prekopa so se znižale gladine poplav na Barju. Znižala se je tudi pov- prečna gladina Ljubljanice, kar je povzročilo delno osuševanje Barja in posledično posedanje. Zaradi zmanjšanja poplav se je začela Ljubljana širiti proti jugu. Kljub izgradnji Gruberjevega prekopa so južno obrobje Lju- bljane še vedno ogrožale poplave, ki pa so bile manj pogoste. Zato sta bili izvedeni dve poglobitvi Ljubljanice, ena v začetku 19. stoletja in zadnja v začetku 20. stoletja. Po prvi poglobitvi se je začela tudi kolonizacija Ljubljanskega barja (Melik,1927). Slika 2: Ljubljana 1916 – s slike je razvidna takratna poselitev, ki na jugu sega le do Krakovega in Prul, na zahodu pa do tobačne tovarne. Slika 3: Poglabljanje Ljubljanice (vir: www.kamra.si) 26. Sedlarjevo srečanje – R. FAZARINC Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 2726. Sedlarjevo srečanje – Urejanje voda – zagotavljanje poplavne varnosti Zadnja poglobitev pred približno 100 leti je ob visokih vodah ustvarila hidravlične pogoje, ki jih poznamo še danes. Mesto se je lahko razširilo proti jugu  (Trnovo, Kolezija, Rakovnik), vendar je bila zaradi vpliva takrat še nereguliranih pritokov Ljubljanice, predvsem Gradaščice (Malega grabna) in manjših potokov z območja Golovca, širitev omejena. V novejšem času (po letu 1960) se je urbanizacija obrobja Lju- bljane (ne samo na južnem delu) začela širiti. Potrebne uredi- tve vodotokov zaradi urbanizacije so potekale vzporedno ali v časovnem zamiku. Ureditve strug so bile načrtovane in izvedene s takratnim poznavanjem razmer, hidroloških izhodišč  (ki se močno raz- likujejo glede na današnje stanje) ter predvsem z drugačnim znanjem in cilji. Poznavanje razmer in širina znanja hidroteh- nične stroke sta bila takrat na relativno visoki ravni (verjetno višji kot danes). Bistveno slabše je bilo poznavanje realnih hi- droloških podatkov zaradi krajšega niza predhodnih opazovanj in meritev ter slabše hidrološke analize. Niso še bila na voljo orodja v hidravliki, ki so dovolj veliko uporabnost in dosto- pnost dosegla šele v zadnjih 10  oziroma 20  letih z razvojem komercialno dostopnih hidravličnih modelov ter modernih tehnologij zajemanja geodetskih in drugih podatkov. Hkrati se je ob reorganizaciji urejanja voda in vzdrževanja vodotokov po osamosvojitvi bistveno zmanjšalo vzdrževanje strug rek in potokov. Graditev nove vodne infrastrukture je skoraj zamr- la. V zadnjem času je bil na kar nekaj območjih na obrobju Ljubljane razglašen varstveni status  (na primer Natura  2000, Krajinski park Ljubljansko barje in drugo), kar bistveno ome- juje poseganje v struge rek potokov (tudi redno vzdrževanje). Po osamosvojitvi se je z razvojem demokracije bistveno povečal vpliv lokalnih skupnosti in civilne družbe, ki velikokrat ne de- lujejo v skladu z načeli dobrega gospodarjenja z vodami. Zaradi nedokončanja že pred 40 leti predvidenih ureditev na porečju Gradaščice je danes poplavno ogrožen večji del Viča znotraj AC-obroča. Izgradnja AC-obroča v 80. letih prejšnjega stoletja je na nekaterih mestih še dodatno poslabšala poplavno varnost. Ta del Ljubljane je glede na število objektov, dejavnosti, število prebivalcev in ogroženost okolja najbolj poplavno ogroženo območje v Sloveniji. Po razvrstitvi Območij posebnega vpliva poplav (MOP, 2013) je območje jugozahodnega dela Ljubljane razvrščeno na prvo mesto. Neskladnost med poselitvijo in urejenostjo voda  (poplavno varnostjo) je največja na območjih, kjer so se naselja širila brez ustreznih urbanističnih postopkov (na primer črne gradnje na območju Rakove jelše, Sibirije, Ilovice, Črne vasi in ob Ižanski cesti). Današnje stanje je prikazano na kartah poplavne nevarnosti in kartah razredov poplavne nevarnosti, ki so izdelane skladno s Pravilnikom o metodologiji za določevanje območij, ogrože- nih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja ter o načinu razvrščanja zemljišč v razrede ogroženo- sti  (Ur.  l.  RS,  št.  60/2007). Poplavne karte so se izdelovale Slika 4: Prikaz kart razredov poplavne nevarnosti za območje Mestne občine Ljubljana (vir: Urbinfo MOL). Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 28 več let za posamezna območja in danes prikazujejo poplav- no nevarnost na večini urbaniziranih območij znotraj MOL. Hidravlične analize in karte za območje jugozahodnega dela Ljubljane  (območja ob Malem grabnu) je naročilo MOP, vsa druga območja pa so bila analizirana po naročilu MOL. Vendar na območju MOL ni problematična samo poplavna varnost. Na urbanih območjih je večina vodotokov regulira- na. Kar nekaj manjših potokov z območja Stanežič, Šentvida, Šmarne gore, Golovca in Rožnika je prekritih (zacevitve). Ne- kaj vodotokov je speljanih v omrežje mestne kanalizacije. S tem je mesto izgubilo kar nekaj vodnih teles, ki bi s primernim načinom urejanja lahko popestrila podobo mesta in primestnih naselij. Danes je prekrivanje vodotokov prepovedano z zako- nom o vodah. Odpiranje kanaliziranih potokov je zaradi rabe prostora izjemno zahteven poseg. Tudi nekatere druge ureditve niso najprimernejše. Med te vse- kakor spada regulacija Save med Šentjakobskim mostom in izlivom Kamniške Bistrice oziroma Ljubljanice. Zaradi preozke struge ima Sava povečano erozijsko moč. Ker je bil z izgradnjo HE Medvode in HE Mavčiče bistveno zmanjšan prodonosni tok, se je Sava na tem odseku začela poglabljati. Primerno širino Save nakazujejo poškodbe desne brežine pod Šentjakobskim mostom. Na tem odseku je predvidena izgradnja hidroelek- trarn (HE na srednji Savi). Če se elektrarne ne bodo gradile, je ta odsek Save primeren za poseg renaturacije, katere cilj je predvsem obnova rečne dinamike (prodišča, meandriranje). 3 Predvideno urejanje površinskih voda na območju Mestne občine Ljubljana Urejanje voda, predvsem z vidika zmanjševanja poplavne ne- varnosti, je predvideno na večini urbanih območij, ki so poplav- no ogrožena. Glede na postopke sta ključna dva večja projekta. Prvi je ureditev Malega grabna na območju MOL z razbre- menjevanjem na Barje, ki predstavlja prvo fazo zagotavljanja poplavne varnosti ob Gradaščici iznad Polhovega Gradca do izliva v Ljubljanico. S projektom je predvideno povečanje stru- ge Malega grabna z posameznimi sonaravnimi ureditvami. Za to območje je bil avgusta  2013 sprejet DPN. Drugi projekt je izvedba zadrževalnika na Brdnikovi cesti. Za ta objekt je izdelan OPPN. Izvajajo se faze pred začetkom izvedbe rekon- strukcije ceste  (ki bo hkrati tudi nasip pregrade), v naslednji fazi pa je predvidena izvedba zadrževalnika. Z izvedbo teh objektov bodo postala poplavno varna urbana območja na Viču in v Rožni dolini. Vendar bo treba za za- gotovitev poplavne varnosti vseh območij na Viču izvesti še zadrževalnik pri Razorih, v prihodnosti  (čez 30–50  let) pa zaradi spreminjanja meteoroloških in hidroloških značilnosti predvideti vsaj še en zadrževalnik na porečju Gradaščice in Horjulke, ki bo imel prostornino do 2 milijonov m3. Slika 5: Erodirana brežina Save pod pragom pri Šentjakobu – vzdolžna poškodba desne brežine nakazuje primerno naravno širino struge (vir: avtor). 26. Sedlarjevo srečanje – R. FAZARINC Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 2926. Sedlarjevo srečanje – Urejanje voda – zagotavljanje poplavne varnosti Na območju Rudnika, ki ga ogrožajo 3  tipi poplav  (poplave z Barja in Golovca ter notranje vode), bo treba s sistemom zapornic in črpališč izločiti vpliv poplav Ljubljanice oziroma Barja. Tu bo treba umestiti oziroma določiti območje, na ka- terem se bodo zadrževale notranje in meteorne vode v času poplav Ljubljanice. Zaradi tega bo treba gradnjo predvsem na območju Ilovice omejiti, kar je predvideno v prostorskih aktih MOL. Na območju pritokov z Golovca je predvideno aktivi- ranje zadrževalnih površin (Rakovnik, Malenca). V prihodnje bi bilo smiselno predvideti odpiranje posameznih zacevljenih potokov. Na območju Vevč so ob Ljubljanici predvideni pasivni ukre- pi  (nasipi, montažni visokovodni zidovi) in povečanje pre- točnosti Ljubljanice pod mostom. Območja med Mostami in Fužinami so sicer poplavno varna, vendar se pretoki na Ljubljanici ne smejo povečevati  (na primer zaradi povečanja odtoka z Barja). Na desnih pritokih Ljubljanice s severne strani Golovca je predvideno povečevanje obstoječih prodnih zadrževalnikov, ki imajo velik hidravlični vpliv. Nad Bizovikom je predviden nov manjši zadrževalnik, ki bi bistveno izboljšal razmere na tem območju. Povečanje poplavne varnosti ob Dobrunjščici in pritokih je predvideno predvsem s posrednimi pasivnimi ukrepi  (preu- smeritve poplavnih voda z dvigi robnikov in izvedbo ovir) in ohranjanjem pretočnosti z vzdrževanjem strug. Na urbaniziranih območjih Gameljn, ki so poplavljena, ukrepi še niso določeni. Na območju barjanskega dela MOL poplav ni mogoče prepre- čiti, da pa se jih zmanjšati s pasivnimi gradbenimi ukrepi (sa- nacija nasipov, povečanje prepustov, preusmeritve poplavnih voda proti območjem z manjšim potencialom ogroženosti), v prihodnje pa predvsem z omejevanjem gradnje na tem ob- močju. Večkrat poudarjene zamisli o dodatnem koridorju pod Golovcem ali povečanju pretočnosti mestne Ljubljanice skozi Ljubljano še niso strokovno preverjene, vendar ocenjujemo, da bi imela izvedba teh ukrepov negativne posledice na zadrže- valno sposobnost Barja ter predvsem na povečanje poplavne nevarnosti ob spodnjem toku Ljubljanice in Save. V dokumentaciji, izdelani do zdaj, so predlagani predvsem ukrepi, ki povečujejo poplavno varnost. Vendar bi bilo z ra- zvojem Ljubljane smiselno povečevati tudi vodne površine, in sicer na območjih, kjer so te nekoč že obstajale, na primer Habjanov bajer ob Večni poti. Vzpostavitev novih vodnih po- vršin je mogoče tudi na območju med Ljubljanico in južno obvoznico kot nadomestni ukrep za širitev deponije Barje. Z obnovo in revitalizacijo ribnikov na Rakovniku bi bilo mo- goče pridobiti oziroma obnoviti vodne površine, ki bi lahko imele več funkcij (rekreacija, parkovne ureditve, zmanjševanje visokih voda, ribištvo in podobno). O novem vodnem telesu bi bilo mogoče razmišljati ob Savi v obliki jezera v aluvialnih plasteh, kjer bi imela gladina neposreden stik s Savo (podobno kot pri Mariboru, Zagrebu ali Gradcu). V prispevku so že na- vedena razmišljanja o odpiranju prekritih potokov na obrobju Ljubljane. 4 Sklep Izgradnja Gruberjevega prekopa ter poglobitev in regulacija Ljubljanice skozi mesto sta posega, ki sta omogočila rast mesta proti jugu v zadnjih 100  letih in bistveno preoblikovala Lju- bljansko barje. Danes je umeščanje takih posegov v naš prostor skoraj nemogoče. Vendar je razvoj mesta predvsem v zadnjih 40  letih prešel okvire, ki sta jih omogočila ta posega. Zato se predvsem v zadnjem času ukvarjamo s sanacijo prehitrega razvoja z vidika poplavne varnosti. Pri tem zapostavljamo ure- ditve, ki bi povečale površine vodnih teles ter dodale pestrost prostoru v mestu in okoli njega. Mag. Rok Fazarinc, univ. dipl. inž. grad. IZVO-R, projektiranje in inženiring d. o. o., Ljubljana, Slovenija E-pošta: rok.fazarinc@izvor.si