Nataša Velikonja POLITIKE IDENTITET V DRŽAVOTVORNEM MOMENTU POVZETEK Izhodišče teksta "Politike identitet v državotvornem momentu" je hipoteza o nepomirljivih odnosih med različnimi ravnmi družbene prisotnosti, med razlikami v politični oziroma pravni ter kulturni prisotnosti . Skupine, na katerih se vprašanja o družbeni vključenosti ali izključenosti pogosto zaustavijo, so tudi ženske, gejevska in lezbična populacija, starejši, hendikepirani idr . ; njihova pozicija je še posebej diskutabilna v postsocializmu, v obdobju tako imenovane družbene tranzicije, saj se ob njenem trajanju kriteriji državljanske prisotnosti/odsotnosti šele vzpostavljajo . Avtorica se v tekstu podrobneje spušča v temati- zacijo gejevske in lezbične populacije . Ob omenjeni temi ne moremo spregledati teoretsko-akcijskih iztočnic politik identitet, strategij novih družbenih gibanj, saj so se omenjene skupine z njimi vzpostavile kot merodajni politični akterji. Osrednji princip politike identitet je (spolna, seksualna, socialna, kulturna) identiteta kot temelj za radikalno politiko . Nova družbena gibanja so izzvala politizacijo kategorij spola, seksualnosti, rase, etnične pripadnosti, socialnih odnosov, živl- jenjskih stilov in kultur, vsebin, ki so prej sodile na področje nepolitičnosti in zasebnosti . To je odprlo vpogled v mnoge oblike dominacije in izključevanja, v rasizem, seksizem, homofobijo . Podoba tranzicijskega obdobja se kaže tudi skozi načine, po katerih so identitete, ki so jih promovirala nova družbena giban- ja, vključene ali izključene iz družbenega prostora . Že se poudar- ki novih družbenih gibanj v devetdesetih, v obdobju državo- tvornega strukturiranja, opuščajo, če identitete, osredinjene okrog spola, seksualnosti, idr ., znova padajo v področje zasebne, posebne in ne širše družbene, politične relevantnosti, lahko postavimo naslednjo hipotezo, drugo izhodišče razprave : prisot- nost v javnem prostoru še ne predpostavlja tudi prisotnosti, ki bi vsebovala realno politično moč . Ključne besede : identiteta, homoseksualne manjšine, družbena tranzicija, zasebnost, javnost DR, VOI.XIII(1997)24/25 77 Nataša Velikonja Razmerij v družbi ne uravnavajo filozofski koncepti, temveč prepis le-teh v odnose moči. Razsvetljenski ideali enakosti in svobode so v konkretnih družbenih ureditvah vedno prilagojeni konkretnim političnim in ekonomskim oblastem ter socialni strukturi, ki jo oblast promovira . Vendar pa so nesorazmerja med razsvetljenskim idealizmom in materialnim zapisom tega v določeni družbi, med skupinami, ki so v družbenem prostoru zastopane z višjo ali nižjo participativno močjo, v moderni zahod- ni civilizaciji gotovo vzrok in razlog za nenehne spremembe . Te se kažejo tudi v načinu spreminjanj a pravnega diskurza, pravnih zagotovil, ki zadevajo zgodovinsko različne populacije . Strukturo množične družbe, enega od izhodov modernih družbenih procesov, je ob nadaljnjem razgrajevanju teme pričujočega besedila pomembno omeniti vsaj v tistem segmentu, ki ga zaseda individuum. Ta je glede na moderne družbene pro- cese že oddaljen od preteklih, tradicionalnih socialnih pripad- nosti ali združevanj, obenem pa je znotraj množične kulture zelo dovzeten za komercialne in politične angažmaje, kijih prek javnih občil ali drugih ideoloških agensov države ponujajo dis- tancirane korporativne elite . Pomasovljenje družbe ter tipiziranje oziroma standardiziranje individualnosti tako hkrati ustvarja tesno identifikacijo mikrokozmosa in makrokozmosa . Frankfurtska šola kritične teorije je v značilnostih množične družbe prepoznala povečanje možnosti za politično manipulacijo z množicami, pa tudi posledice, ki jih ima za modernistični obrat k radikalnemu in revolucionarnemu individualizmu dostopnost komercialnih oblik množične kulture . Kulturna industrija (Adorno/Horkheimer, 1993) je filter, skozi katerega se preceja vsa družba; individuum je toleriran, le dokler njegova popolna identifikacija z "občostjo" ni vprašljiva . V industrijski družbi ni prostora za posameznika oziroma je individuum samo iluzija, ki jo povsem napolnjujejo in obvladujejo "nadomestne identitete", dandanes pa potrošniško naravnani življenjski stili . Po drugi strani pa je v množični družbi razredni konflikt nevtraliziran z vzpostavitvijo takšnega socialnega miru, ki ne razrešuje političnih neenakosti v možnostih za odločanje, marveč poten- cialno subverzivne razrede prešije v družbo z njihovo identi- fikacijsko ter potrošniško vključitvijo . V pričujočem tekstu skušamo razgrniti nepomirljive odnose med različnimi ravnmi družbene prisotnosti, med razlikami v politični oziroma pravni ter kulturni prisotnosti . Primer skup- nosti, pri katerem se vprašanja o družbeni vključenosti ali 78 DR, Vol.XIII(1997)24/25 POLITIKE IDENTITET V DRŽAVOTVORNEM MOMENTU izključenosti v sodobnem trenutku pogosto zaustavijo, je homoseksualna populacija, primer obdobja pa postsocializem, tako imenovana družba v prehodu, saj v tej družbi kriteriji državljanske prisotnosti/odsotnosti šele nastajajo . POLITIKE IDENTITET De tematiziramo položaj homoseksualne populacije in če se navezujemo na družbeno dogajanje v polpretekli zgodovini, ne moremo spregledati teoretsko-akcijskih izhodišč tako imeno- vanih politik identitet, strategij novih družbenih gibanj, saj so se gejevska in lezbična gibanja z njimi vzpostavila kot pomembni in merodajni politični akterji . Dovolimo si, preden se lotimo podrobnejše obdelave le-teh, kratek in shematiziran zgodovinski ekskurz, ki nam bo omogočil razumevanje razvitja in nastanka . V drugi polovici 20 . stoletja je poudarjeno stopnjevanje seksu- alizacije razvitih kapitalističnih družb - na vseh strukturnih nivojih, od vsakodnevnih interakcij in odnosov do daljnosežnega tržnega planiranja ter oblikovanja državnih politik - spodkopalo mnoge kriterije restriktivnega moralnega nadzora viktorijanstva . Pravna reforma v petdesetih in šestdesetih letih (npr . zakoni o družinskem planiranju, abortusu, ločitvi zakonske zveze, dekriminalizaciji prostitucije, homoseksualnosti idr .) se je neposredno dotikala tudi seksualnosti, pomembna pa je tudi zaradi splošnih sprememb v moralni klimi . Čeprav je seksualnost tema, s katero so se različne družbe, kulture in civilizacije vedno ukvarjale, pa ta pozornost še nikdar ni bila tako eksplicitna, tako precizno formulirana, še nikdar ni bilo toliko razprav o njej . Seksualizacija družbe se je v drugi polovici 20 . stoletja kazala v sprostitvi civilnih, političnih in socialnih pravic različnih seksualnih manjšin in trženju seksual- nega imaginarija in se torej izražala ne le kot razumevanje sek- sualnosti kot zasebnega bega iz "odtujenega" javnega materialne- ga sveta, temveč kot institucionalizacija in inkorporacija seksu- alnosti v javnem prostoru : v materialni konstrukciji seksualnosti znotraj potrošniške civilizacije . Moralni standardi krščanske civilizacije so bili za povojne države blaginje povsem nevzdržni : poudarek na širokem zaposlovanju in hkrati prosti porabi je ošibil klasične družinske vezi in hkrati uveljavil večjo socialno in tudi teritorialno svobodo . DR, Vol.XIII(1997)24/25 79 Nataša Velikonja Statusne pripadnosti torej niso več določale tradicionalne iden- titete, temveč trg oziroma poraba : na podlagi tega so nastale ločene skupnosti . Ločile so se glede na potrošnjo dobrin, ki sojih prikazovale v svojem specializiranem, ločenem življenjskem stilu . Nastanek specializiranih življenjskih stilov - v tem primeru tudi seksualnih - je torej nepogrešljiv element potrošniškega kapital- izma. Seksualne manjšine so postale razločljive in formalne . Seksualnost je postala medij, skozi katerega ljudje definirajo svojo osebnost, zavest in identiteto (Evans, 1993) . Prepoznanje vloge posameznika kot potrošnika, osebe, ki svojo pripadnost potrjuje s specializirano porabo, ki sprejema trg kot prioritetno referenco, na podlagi katere ocenjuje kvaliteto svoje udeležbe v javnem. prostoru, je seveda radikalno prestavilo teo- retski zorni kot, v okviru katerega lahko ugotavljamo vzroke za nastanek novih oblik družbenih konfliktnosti, spolnih, seksual- nih, etničnih, rasnih, mladinskih idr. revoltov v petdesetih in šestdesetih letih . Tako lahko nastanek različnih mladinskih ali seksualnih kultur, etničnih in rasnih gibanj oziroma razširjenost v javnem prostoru razumemo ob upoštevanju poblagovljenih in zbirokratiziranih družbenih razmerij, preformulacije liberalne demokratične ideologije in novih kulturnih oblik, ki so v povo- jnem obdobju povezane z ekspanzijo javnih občil . "Ta občila so omogočila novo množično kulturo, kije zelo zamajala tradi- cionalne identitete . Tudi tu so učinki dvoumni, saj so v kulturi, ki se opira na medije, navzoči ne le nedvomni učinki masifikacije in uniformizacije, ampak tudi mogočni elementi, ki spodkopava- jo enakost . . . . Vedno večje skupine, ki se štejejo zaradi svoje potrošniške zmožnosti za enake, zavračajo dejanske neenakosti, ki še obstajajo . Ta 'demokratična potrošniška kultura' je ned- vomno spodbudila nastanek novih bojev, ki so imeli pomembno vlogo pri zavračanju starih oblik podreditve" (Laclau/Mouffe, 1987 : 134) . Politike identitet (Smith, 1994; Epstein, 1990) so akcijska pod- laga novih družbenih gibanj, ki so se - z opozarjanjem na družbeno konfliktnost v sodobnosti, nove oblike podreditve in izločanja v moderni družbi ter možnost bojev proti njim, z zahte- vami po sprostitvi partikularnih (spolnih, seksualnih, rasnih) identitet - izpostavili kot novi subjekti družbenega dogajanja in družbenih sprememb. Termin nova družbena gibanja pokriva širok spekter gibanj, ki so nastala v šestdesetih in sedemdesetih letih tega stoletja, gibanj, ki se bojujejo proti diskriminaciji žensk, črncev, gejev, lezbijk ali tistih, ki se organizirajo okrog 80 DR, Vol.XIII(1997)24/25 POLITIKE IDENTITET V DRŽAVOTVORNEM MOMENTU ekoloških, mirovniških, demilitarizacijskih in drugih tem . Po razrednem boju v industrijskem kapitalizmu, predvsem v 19 . in deloma v 20 . stoletju, in nevtralizaciji ali minimalizaciji družbenih konfliktov v državi blaginji po II . svetovni vojni so nova družbena gibanja prinesla novo zaostritev odnosov med državo in družbo, saj so z artikulirano držo in kritiko suvereno zahtevala razširitev demokratičnih procesov na celo vrsto družbenih razmerij . Osrednji princip politike identitet je identiteta kot temelj za radikalno politiko . Identiteta je tista, okrog katere je možno orga- niziranje, prav tako je identiteta osrednji poudarek pri političnem delu. Nova družbena gibanja so prek politik identitet sprovocirala politizacijo pred tem povsem nepolitičnih vsebin : spola, seksualnosti, rase ali etnične pripadnosti, socialnih odnosov, življenjskih stilov in kulture, vsebin, ki naj bi sodile v zasebnost, zaradi česar se tudi utemeljuje manko pravic . Social- no življenje gejev in lezbijk je razumljeno kot del zasebnega/posebnega življenja, zato naj ne bi za seboj potegnilo tudi nikakršnih pravic, ki regulirajo prostor občega v družbi . Nova družbena gibanja vidijo v teh vsebinah, ki pa vendarle neposredno opredeljujejo subjektivno izkušnjo in vsakdanje živl- jenje, osnovne točke političnega aktivizma . Politizacija omenjenih tem prav tako odpira vpogled v mnoge oblike dominacije in izključevanja, v rasizem, seksizem, homofo- bijo. Po drugi strani pa je poudarek na politikah identitet sprožil nastanek gibanj, ki lahko na različnih ravneh artikulirano nastopajo oziroma to tematiko oblikujejo . Nova družbena gibanja v političnem prostoru Slovenije so nastala v osemdesetih letih, v obdobju, ko se je v nekdanji Jugoslaviji delno sprostil nadzor nad socialnimi in političnimi dogajanji, ko se je zgodila progresivna dezintegracija očesa oblasti (Gržiniae, 1997) . V tem obdobju je znotraj tako imeno- vanega alternativnega gibanja nastalo več organizacij 1 , ki so se s tematiko homoseksualnosti ukvarjale predvsem na ravni medi- jskega, socializacijskega ali kulturniškega aktivizma, manj pa z neposredno politično angažiranostjo . Gejevski in lezbični aktivizem je še posebej apolitičen in tudi depolitiziran vstopil v devetdeseta leta, v čas, ko so sorodne skupine na Zahodu aktivno vstopile v politične arene ali vsaj zastavile svoje napore v smeri političnega boja . Razloge za tovrstni zamik je gotovo potrebno najprej poiskati v časovni razliki pri organiziranju DR, Vol.XIII(1997)24/25 81 Nataša Velikonja gejevskih in lezbičnih organizacije in v dejstvu, da so se gejevske in lezbične organizacije v Sloveniji morale sprva spopasti s povsem začetnimi infrastrukturnimi težavami. Del razlogov za depolitiziranost gejevskih in lezbičnih organi- zacij pa lahko najdemo tudi v splošni anti-politični naravnanosti novih družbenih gibanj v Sloveniji oziroma v njihovem striktnem delovanju v smeri vzpostavljanja civilne družbe, v poskusih het- erogeniziranja družbe s prispevanjem sociokulturnih vsebin, novih za tedanji javni prostor. V tem smislu so jih devetdeseta, v tem prostoru tranzicijska leta, našla povsem nepripravljena ; premeščanje vsebin javnega in zasebnega - kot ena od značilnos- ti procesov družbenega, ekonomskega in političnega preoblikovan- ja - se je pokazalo tudi kot ponovno znižanje statusa homosek- sualne orientacije v obdobje pred intervencijo novih družbenih gibanj ter politik identitet, torej na raven vrednotenja homosek- sualnosti kot izključno zasebne in osebne afinitete, ki nima povezave s širšimi dogajanji v družbi, ki se dogajanj v družbi ne tiče, je od družbe - javnosti, političnega urejanja - distancirana in s katero družba nima nobenega opravka . Kaže, da v takšno realnost verjame velik del populacije3, tudi homoseksualne . če je ideologija nekaj, kar zagrabi posameznike ali posameznice na ravni njihove identitete, če lahko skladno s tem ugotovimo, zakaj je med nasprotniki/cami emancipatornih idej tudi del tistih pop- ulacij, ki jih marginaliziran ali diskriminacijski položaj v družbi neposredno zadeva, nam v zvezi z nadaljnjimi prizadevanji za artikulacijo zavestne gejevske ali lezbične identitete kot političnega stanja in za uspeh le-teh v aktualni politični situaciji, ne ostane veliko optimizma. DRŽAVOTVORNI PREHODI - KAM? Prisotnost v javnem prostoru torej ne zagotavlja tudi realne politične moči, ko je različnim civilnim kategorijam odvzet poli- tični naboj in podeljeno izključno mesto v svetu razvedrila, prostega časa, skratka, zasebnosti . Hkrati pa se identitetne opore, ki od šestdesetih let naprej dobivajo relevanten političen pomen, v devetdesetih - tudi v Sloveniji - polagajo v horizont "osebnih okoliščin" . Ilustracija so ženske, geji, lezbijke, stari, revni, proletariat, brezposelni, tujci4, drugačni, skratka, vsi Neslovenci, kolikor so "Slovenci s kriteriji" tukajšnja oblikujoča se univerzalnost5. Zanemarjanje pozicij politik identitet, femi- nističnih, gejevskih, lezbičnih, etničnih idr. ugovorov je torej povezano z vprašanjem, kakšno je razumevanje demokracije in 82 DR, Vol.XIII(1997)24/25 POLITIKE IDENTITET V DRŽAVOTVORNEM MOMENTU politike v postsocializmu (Jalušič, 1996) . "Demokratični koncept je po eni strani očitno postal nekakšno splošno vezivo postsocial- ističnih družb. Po drugi strani ta splošna sprejemljivost izdaja, da je koncept tako splošen, da je v njem težko politično artikuli- rati "posebne interese", sicer bi bil večinsko zavrnjen oziroma večinsko ne bi bil sprejemljiv . . . . Dejstvo je, da koncept demokracije, ki je kot splošno sprejemljiva vsakdanja predstava prevladal na vzhodu, svoje legitimacije gotovo ne dobiva iz kakšnega koncepta enakosti žensk, temveč prej iz vrednot svo- bode, ki je dojeta predvsem kot negativna svoboda . . .Vrednote postsocialistične elite so tako avtomatično v konfliktu z eventu- alnimi feminističnimi zahtevami po politični enakosti, medtem ko se načeloma skladajo z zavzemanji za svobodo razlik in njiho- vo ohranjanje ter reprodukcijo" (Jalušič, 1996: 63-64) . Skladna s tem je tudi konkretna pozicija partikularnih identitet v neke vrste pat poziciji, saj zahteve, ki jih sprožajo referenčna gibanja, ne najdejo niti podporne javnostih niti institucionalnega kritja. "Aktualno obravnavanje istospolne usmerjenosti se v Sloveniji zapira v krog, kjer politika brani diskriminacijo z argu- menti stroke (npr. s pravno opredeljenim ciljem poroke - prokreacijo), ta pa se v končni konsekvenci sklicuje na javno mnenje, kot da javno mnenje ni odvisno ne od stroke ne od poli- tike . Sklicevanje na javno mnenje bi potemtakem lahko opravičilo vsakršno diskriminacijo glede na katerokoli "osebno okoliščino", če bi le skonstruirali vzorec večine, ki bi diskrimi- nacijo podprl . S tega vidika akcija Sveta Evrope z geslom "Vsi drugačni, vsi enakopravni" ni ravno prepričljiva, saj so jo vodile državne, vladne institucije, kar izgleda kot tista igra, ko tat kriči : "Ujemite tatu!" Prav instance politične oblasti bi krog najlažje presekale. Pri vsem tem sicer simptomatično dejstvo, daje akcija pozabila na diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti, niti ni bistveno" (Mencin Čeplak, 1996: 212) . Podoba obdobja tranzicije se torej kaže tudi z načini, po kater- ih so depolitizirane identitete - v tem kontekstu identitete, oblikovane okrog spola ali seksualnosti, torej tiste, ki so jih kot politično relevantne vzpostavila nova družbena gibanja - vključene ali izključene iz družbenega prostora . Kvaliteto vključevanja ali izključevanja homoseksualne populacije lahko torej spremljamo vsaj na dveh oseh : skozi javno mnenje in skozi način, kako državni aparat z zakonodajo, ustavo ali podpornimi dejavnostmi posega na področje istospolne populacije . Kljub temu da oba kriterija, javno mnenje in državna regulativa kažeta DR, Vol.XIII(1997)24/25 83 Nataša Velikonja precej diskriminacijsko realnost, s katero se gejevska in lezbična populacija srečuje v vsakodnevnem življenju, pa je možno misliti in opozarjati, kako tovrstno diskriminacijo ali marginalizacijo preseči . Položaja homoseksualne populacije ne moremo obravnavati v kontekstu manjšinske skupine, saj ne moremo zaobjeti njene številnosti v celotnem korpusu določene populacije . Bolj lahko govorimo o skupini v diaspori . Zato protidiskriminacijskih poskusov ni mogoče usmeriti v določeno ciljno skupino, ampak v poskus dekonstrukcije osnovnih kategorij, s katerimi družba oziroma država definira socialna razmerja, v poskus rekonstruk- cije interpretacijskega horizonta . Primer je družinska zakonodaja ali ureditev zakonske zveze in pravic, ki izhajajo iz nje. Vztraja namreč pri nuklearni družini oziroma raznospolni zvezi . Naslednja možnost, znotraj katere je mogoče mislitiinkluzivno družbo, vključitev partikularnih identitet v družbo na podlagi enakosti le-teh, je koncept razširjenega državljanstva . "Koncept državljanstva oziroma njegova reaktualizacija postaja v devetde- setih analitski instrument za razumevanje položaja izključenosti, robnosti, socialne nepolnosti" družbenih skupin, ki so "nosilke kake znakovne dimenzije, ki jim otežuje ali preprečuje dostop ali umestitev v polno participacijo" (Rener, 1996 : 127-129) . Republi- ka Slovenija je v intenzivnem procesu socialnega in ekonomskega preoblikovanja, prav tako se je delna politična sprememba že zgodila z denimo uveljavitvijo parlamentarne demokracije ali postavitvijo državljanskih odnosov . Vendar pa obstoječa politična infrastruktura, recimo, uveljavljeni pojem državljanstva oziroma pravice, ki iz njega izhajajo, podaljšujejo neenako distribucijo socialnih dobrin in s tem omogočajo izključevanje različnih družbenih skupin . Ena takšnih skupin je gejevska in lezbična populacija, ki osta- ja neoskrbovana predvsem s socialnimi pravicami, preko tega pa se srečuje z motnjami pri polnem sodelovanju v ostalem fondu civilnih pravic. V razvoju demokratične misli je namreč pojem enakosti tesno povezan s polnim članstvom v skupnosti, državl- janstvom, ki je konsistentno z enakostjo na različnih ravneh v družbi . Na podlagi tega lahko ugotavljamo skladnost civilnih, političnih in socialnih pravic ter razbiramo stopnje enakosti, enakopravne udeleženosti (Evans, 1993: 1993) . Razširitev pravic na ženske, etnične, religiozne in seksualne manjšine - reševanje diskriminacijskega položaja z uvajanjem kriterijev identitetnih politik v diskurz o državljanstvu - bi se torej skladala z nadalje- 84 DR, Vol.XIII(1997)24/25 POLITIKE IDENTITET V DRŽAVOTVORNEM MOMENTU vanjem demokratičnega reformizma, katerega nastavki znotraj politične kulture v tukajšnjem prostoru sicer obstajajo, niso pa v celoti realizirani v institucionalni strukturi države . Politike identitet bi torej lahko razumeli kot osnovo za utemel- jevanje razširjenega koncepta državljanstva, saj dopolnjujejo pravni univerzalizem z opozarjanjem na zakonski manko pri družbenih skupinah, ki se koncentrirajo in identificirajo okrog partikularne kategorije . Vidnost partikularnih identitet, neenakost, ki jo lahko prepoznamo ob upoštevanju le-teh, bi prav tako pokazala, česa pravni univerzalizem ne zmore pokri- vati, kje je mogoče zastaviti artikulirano kritiko sklenjenega pravnega sistema . Projekt novih družbenih gibanj je nadaljevan- je politične filozofije razsvetljenstva ; v tej boj za emancipiranje poteka naprej in se ne ustavlja pri zgodovinsko-konstitutivnih kategorijah in identitetah . Državotvorna prizadevanja držav v tranziciji so tako brez izjeme usmerjena v izgradnjo makro strukture ; ukvarjanje z mikro ravnijo je prestavljeno v nedoločeno prihodnost ali preseljeno v sistemske projekte, čeprav prav to brez dvoma definira tudi prednostne mentalitetne orientacije . Tako je bilo, denimo, takoj po postavitvi demokratičnega reda več poskusov selitve ženskega vprašanja iz feminističnega diskurza, ki promovira svobodo izbire, na področje družinskih ali populacijskih politik . Skratka, v letih državotvornosti je partikularnost zbrisana : v družbah v tranziciji je glavno organizacijsko načelo strukturalno in ne pro- cesualno. Ob formalnih preureditvah je močan dejavnik retradi- cionalizacije družbe lingvistična tranzitivnost, zato lahko v pričujočem besedilu že omenjena pojmovna dekonstrukcija pote- ka le ob ponovni analitski obuditvi osnovnih kategorij moderne družbe in države, revolucije, enakosti, egalitarnosti, demokracije, razrednega boja, svobode . Projekt civilne družbe na Vzhodu ni padel le zaradi usmeritve pozornosti v državotvornost, ampak tudi zaradi pomanjkljivosti politik identitet, ki so bile sprva učinkovite zaradi aktivnega pre- poznanja marginaliziranih in dekonstrukcije klasičnih paradi- gem reprezentacije, ob nadaljevanju pa prešibke zaradi krhkosti in spremenljivosti partikularnih kategorizacij identitet ter vse večje razpršenosti in nepovezanosti identitetnih skupin, tako da so nova družbena gibanja zato izgubila vez s svojo lastno politično tradicijo : spremembo družbe kot celote . Ideja avtonomi- je, politizacija osebnega brez upoštevanja tradicionalnih političnih tem, moči, oblasti, dominance, podrejenosti, razred- DR, Vol .XIII(1997)24/25 85 Nataša Velikonja nosti, ekonomske strukture, razmerij v distribuciji, se je namreč pokazala kot princip, ki je ločen od družbene stvarnosti . Poleg tega so skupine, ki imajo v družbi robne ali ničelne možnosti participacije, v svojih prvih artikuliranih fazah vedno rade pre- vzemale optimistično držo, držo pričakovanja, ki je seveda tako pasivna kot naivna, saj predpostavlja lastno partikularno veden- je kot obče vedenje . Njihov uspeh naj bi temeljil na dobrem posluhu drugih, učenju drugih, senzibilnosti drugih ; kot pripovedovalci svojih lastnih zgodb se torej ponovno znajdejo v hierarhičnem odnosu, saj jih lahko omogoči šele pozornost drugih, drugi avditorij . Pozornost drugih lahko tudi frustrira, saj ni nikdar popolna . Robne skupine se zato rade izčrpajo, utrudijo in izginejo . Najtrdovratnejša oblast ubira prav takšno logiko vedno ponovnega spodmikanja pozornosti in posluha . Z razmerji moči se torej ne moremo soočiti ob kulturnem dia- logu . Prav tako ne z interesno izmenjavo, saj robne skupine nimajo ničesar, kar bi jih lahko utemeljevalo v danem družbenem prostoru . Vstop vanjo ni samoumeven, temveč je zanj potreben napor, seveda je to lahko samo napor tistih, ki ostajajo zunaj ali na robu definirane univerzalnosti . Mesta nji- hove neudeležbe v sistemu so namreč aktualni manko univerzal- nosti. Vendar pa je priznavanje neudeleženosti dejanje analitske iskrenosti, predvsem pa začetek opuščanja pomagal, ki ustvarja- jo iluzijo lastne socialne prisotnosti . Če so nova družbena giban- ja v sedemdesetih in osemdesetih letih uspela z anti-politiko, je po desetletju premora čas za strikten politični aktivizem . 86 DR, Vol.XIII(1997)24/25 POLITIKE IDENTITET V DRŽAVOTVORNEM MOMENTU OPOMBE 1 . Gejevska skupina Magnus (1984), lezbična skupina LL (1987), mešana gejevsko-lezbična skupina Roza klub (1990), združenje homoseksualnih parov Yoldashimm, feministično- lezbična skupina Kasandra (v devetdesetih) . Večina gejevskih ali lezbičnih organizacij je v osemdesetih delovala znotraj formalnih državnih institucij, znotraj ZSMS oziroma kasneje v okviru ŠKUC-a, v devetdesetih pa so se hkrati priključila tudi gibanjem, združenih v Mreži za Metelkovo . 2. Potrebno je omeniti, da je bila homoseksualnost v Sloveniji dekriminalizirana šele leta 1976, medtem ko je bila v večini zahodnih držav dekriminalizirana v šestdesetih letih . 3. V raziskavi "Vrednote in življenjski stili študentske mladine", ki jo je opravil Center za socialno psihologijo Inštituta za družbene vede leta 1995, seje pokazalo, da slaba tretjina anketi- ranih ne bi želela imeti nobenih stikov s homoseksualci in lezbijkami . Na lestvici socialne distance omenjeni dve skupini zasedata najvišje mesto . Sledijo jima Romi, okuženi z aidsom, Srbi in priseljenci z juga (Mencin Čeplak, 1996) . 4 . Tematizacijo marginaliziranih skupin kot nosilk sistemsko definiranega hendikepa podrobno razgrinja Rutar (1995) . 5. Da je lezbična populacija izpuščena iz diskurza o sloven- stvu, kaže razstava . "100 let ženskega časnikarstva na Slovenskem", ki je potekala - z otvoritvijo ob 8 . marcu - v mese- cu marcu 1997 v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ; povsem je bil namreč izpuščen lezbični tisk, ki se v slovenskem prostoru sicer redno pojavlja od leta 1987 . Drugačen primer je starejša populacija, saj ji je uspelo svoje zahteve politično artikulirati in jih z volitvami leta 1996 tudi pripeljati v parla- ment . 6. Jalušičeva navaja nekaj primerov tovrstnega političnega "podcenjevanja" : " . . .denimo predlog zakona proti seksualnemu nadlegovanju v madžarskem parlamentu na začetku devetde- setih, ko so se poslanci iz predloga norčevali, v Sloveniji razvpita kritika Urada za žensko politiko neke seksistične reklame, čemur je sledila prava medijska gonja in neskrupulozno zasme- hovanje domnevno grdih feministk na Uradu za žensko poli- tiko . . ." (Jalušič, 1996 : 64) . DR, Vol.XIII(1997)24/25 87 RECENZIJE LITERATURA: Adorno, T., Horkheimer, M . (1993) The culture industry : enlightenment as mass deception, v : S . During (ured .), The Cultural Studies Reader, London/New York, Routledge, 29-43 . Epstein, B . (1990) Rethinking Social Movement Theory, v : Socialist Review, Jan uary-March 1990, 35-65. Evans, D .T. (1993) Sexual Citizenship, London/New York, Routledge . Gržinič, M . (1997) Rekonstruirana fikcija, Ljubljana, šOU-študentska založba . Jalušič, V. (1996) Antifeminizem na Vzhodu?, v: Delta, št. 3-4, Ljubljana, 59-69 . Laclau, E., Mouffe, C. (1987) Hegemonija in socialistična strategija, Ljubljana, Analecta/Partizanska knjiga . Mencin Čeplak, M . (1996) Samoumevnost diskriminacije zaradi spolne usmer- jenosti, v : M . Ule Nastan in drugi (ured .), Predah za študentsko mladino, Ljubl- jana, Zavod RS za šolstvo/Ministrstvo za šolstvo in šport/Urad RS za mladino, 205-212 . Rener, T. (1996) Mladina in družina, v: M. Ule Nastran in drugi (ured .), Predah za študentsko mladino, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo/Ministrstvo za šolstvo in šport/Urad RS za mladino, 119-152 . Rutar, D . (1995) Telo in oblast, Ljubljana, Dan . Smith, S. (1994) Mistaken Identity - or can identity politics liberate the oppressed?, v: International Socialism, spring 1994, 3-50 . 88 DR, Vol.XIII(1997)24/25