564 BERTOLT BRECHT, ŠVEJK V D RUGI SVETO VNI VOJNI Twdi Brechtov »Švejk v drugi svetovni vojni«* je kot marsikatero Brechtovo odrska delo zgrajen po oblikovnem načelu kabareta, ki je bil Brechtu tolikanj pri srcu, saj je ta ohlapna odrska oblika najbolj godila njegovemu epskemu gledališču in njegovemu načelu potujitve. Vendar je v primeri z Brechtovim velikim, tragičnim kabaretom, kakršen je njegov »Kavkaški krog s kredo«, »Švejk« zgolj zabavno političen kabaret, tako imenovana mala gledališka umetnost terre a terre. Pa tudi v tej skromni in manj zahtevni odrski zvrsti se ne glasi več stari Brecht, ljudski sejmarski pevec, ki je s svojim bavarsko robatim humorjem znal še iz tako eklektične snovi ali motiva ostvariti izviren pesniški mit. Tokrat si namreč Brecht ni * Uprizoritev ljubljanske Drame. Režija Franceta Jamnika, scena ing. arch. Nika Matula. sposodil samo snovi, marveč že kar ostvarjeni pesniški mit, ki mu pravimo Svejk Jaroslava Haška, in ta mit je vrhu tega presadil iz časa, v katerem je bil porojen, v čisto drugačno okolje. Tako se je Brecbtu pripetilo nekaj podobnega kot Williamu Shakespearu, ko je svojega mitičnega junaka Falstaffa baje na željo kraljice Elizabete presadil iz »Henrika IV.« v »Vesele žene Windsorske«, se pravi iz dvorno političnega okolja tragedije v malomeščansko okolje burke. Brez kraljevskega dvora in bližine princa in brez politike, kar vse tvori neogibno okolje Falstaffove komične veličine, je postal Falstaff v meščanski burki samo star razustnik in pohotnež plautovskega kova. Haškov »Svejk« je izviren češki humorni mit, in kakor je vsak pesniški mit izraz neke konkretne zgodovinske in družbene situacije, tako se tudi Svejka ne da zamisliti brez avstro-ogrske monarhije v njenih poslednjih letih in brez njene tedanje družbe, to je brez avstrijskega plemstva, oficirskega zbora, upravnega in policijskega aparata in še brez neke okolnostil, ki je za Švejkov obstoj odločilna, namreč dejstva, da je bila ta pojemajoča država vzlic svojemu avtokratskemu absolutizmu vendarle pravna država. To dejstvo šele omogoča Švejku, da lahko razdira levo in desno svojo dvoumno posmehljivost. Švejkov humor je kakor humor Sancha Panse ali Falstaffa ljudski humor, da, celo razredno opredeljen humor, življenjska filozofija češkega drobnega človeka, rokodelca, malega obrtnika in malega trgovca (Svejk ni slučajno trgovec s psi), popolnoma neromantičnega in ne-herojskega, spoštljivega samo do kruha, ki je pridobljen z delom, sicer pa posmehljivega do vseh narejenih veličin, zlasti do nasilja nad človekom, do vojske in vojne. Tu je Brechtova zveza s Haškom in vendar je Svejk v drugi svetovni vojni, to je pod nacizmom, ne samo historično, marveč tudi psihološko nemogoč. Totalitarna diktatura, kakor je bil nacizem, nima humorja in že ob prvi Švejkovi komični dvoumnosti bi bil Svejk brez procesa likvidiran. Brecht se je tega zavedal, ko je položil šarfirerju ponovno na usta: »Čudita se, da te (Svejka) sploh poslušam, da se sploh ukvarjam s tabo« itd. Toda ne samo, da je Brechtov Svejk v drugi svetovni vojni psihološko neverjeten, ta Brechtov Svejk ima tudi' mnogo manjši psihološki obseg. Haškov junak je zaokrožen človeški humor, ki ima odnos do vseh področij človeškega življenja. Brechtov Svejk pa je samo enoobrazni komični tip političnega kabareta ali, če hočete, Hanswurst politične »Haupt- und Staats-aktion«, ki se ji pravi Hitlerjevo' kratkotrajno tisočletno kraljestvo. Delo je uprizoril režiser France Jamnik s pomočjo scenografa Nika Matula kot pompozen kabaretski spektakel, domiseln zlasti v številnih med- igrah, ki so pravzaprav idejno jedro te kabaretne improvizacije. Breme igre same je nosil v prvi vrsti Stane Sever kot Svejk. S svojo mimično igro in lokalno pobarvano komično dikcijo je častno reševal Švejkov humor v nešvejkovskem okolju. Uspešne politične karikature medigre so upodobili Branko Miklavec kot Hitler, France Presetnik kot Goring in Janez Rohaček kot Goebbels. Krčmarico je igrala Mila Kačičeva, Balouna Josip Souček, Brettschneiderja Aleksander Valič, šarfirerja Boris Kralj, mladega Prohasko Drago Makuc in vojaškega kurata Pavle Kovic. Vladimir Kralj 565