Predgovor Na Fakulteti za upravo v Ljubljani je s prenovo učnih programov po bolonjski deklaraciji uveden predmet Upravni praktikum I kot izbirni predmet na visokošolskem in tudi univerzitetnem študijskem programu. Že prejšnja izvedba tega predmeta, ki je bil obvezen predmet na visokošolskem programu, je bilo izoblikovano stališče, naj bo ta predmet oblikovan predvsem z vidika predstavitve in uporabnosti metod in tehnik z različnih področij. Pri zasnovi predmeta in oblikovanju njegove vsebine je avtor upošteval navedena stališča in ga je zasnoval ter obdelal vsebine oziroma metode in tehnike s teh področij: • dejavno sodelovanje študentov v izobraževalnem procesu, • oblikovanje sloga lastnega dela, • metode v strokovnem in znanstvenoraziskovalnem delu, • ustvarjalno sodelovanje, • (kako) napisati strokovno delo. Predmet je zasnovan in snov je obdelana predvsem z vidika značilnosti in uporabnosti metod in tehnik z že navedenih področij. Zaradi takega načina obdelave snovi je predmet v bistvu zasnovan kot "metodološki seminar", pri katerem bo študent spoznal osnove: • kako študirati oziroma kako se učiti, • kako si izoblikovati slog lastnega dela, • kako raziskovati, • kako skupno ustvarjati, • kako napisati seminarsko nalogo, diplomsko delo ali drugo strokovno delo. To delo je razdeljeno na pet temeljnih poglavij. Prvo poglavje obravnava pomembnejše vidike dejavnega sodelovanja študentov v pedagoškem procesu. Študentu oziroma bralcu pojasnjuje vlogo in pomen aktivnega lotevanja študija. Opominja ga na vidike, ki jih mora upoštevati pri izbiri in uporabi pisnih virov. Pojasnjuje pojem aktivnega poslušanja na predavanju. Obravnava pa tudi druge metode učenja, kot so: metoda primerov, igranje in simulacije ter projektni način. Vse večja dinamika dela in poslovanja zahteva, da si študent in tudi diplomant strokovne šole izoblikuje slog lastnega dela. Zato so v drugem poglavju obravnavane značilnosti strokovnega in vodstvenega dela, dejavniki za oblikovanje sloga lastnega dela in metode ter tehnike za povečanje učinkovitosti in uspešnosti lastnega dela študenta ter strokovnega delavca. Tretje poglavje obravnava pomembnejše metodološke vidike znanstvenoraziskovalnega dela. Predstavlja in pojasnjuje pojem in značilnosti raziskovalnih metod. Opredeljuje vrste raziskav in pomembnejše kategorije, ki jih najpogosteje srečujemo pri znanstvenoraziskovalnem delu. Najobsežnejši del tega poglavja je predstavitev raziskovalnih metod z vidika njihovih značilnosti in uporabnosti pri raziskovalnem delu. Na koncu poglavja je navedenih tudi nekaj sodil za vrednotenje znanstvenoraziskovalnih dosežkov. Pomembnejši vidiki ustvarjalnega sodelovanja so obdelani v četrtem poglavju. Razloženi so temeljni pojmi s področja posamične in podjetniške ustvarjalnosti, predstavljene so ustvarjalnost kot celovit proces, ustvarjalnost in kultura ter poslovnost in ustvarjalnost. Strnjeno so predstavljena navodila in pravila skupnega ustvarjanja. Podrobno pa so predstavljene tudi pomembnejše metode in tehnike ustvarjalnega sodelovanja v skupini. Snov petega poglavja seznanja bralca s sodobnimi zahtevami pisanja strokovnih del. Ker je ta knjiga namenjena predvsem študentom, so v tem poglavju predstavljene vrste strokovnih del študentov na dodiplomskem študiju z navodili, kako jih napisati in obraniti. Predstavljena pa so tudi druga strokovna dela z vidika njihove zgradbe, načel strukturiranja, prvin, ki jih morajo vsebovati, dokumentacijske podlage in jezikovno stilistične in terminološke zahteve. Avtor želi posebej poudariti, da je to delo pisano nekoliko drugače, kot je običajno pisano učno gradivo. Pri pisanju je avtor upošteval zahteve pisanja učbenikov in učnega gradiva "študija na daljavo", kolikor je bilo mogoče glede na dosedanje izkušnje. Študij na daljavo zahteva od avtorjev učbenikov in drugega učnega gradiva, da najprej jasno opredelijo smotre in cilje, ki jih nameravajo doseči pri obdelavi teme. Jasno in pregledno opredelijo vsebine, ki jih bodo v posameznem poglavju obdelovali. Jasno in razumljivo obdelajo vsebino poglavja. Po napisanem poglavju mora avtor preveriti, ali je in v kolikšni meri je dosegel postavljene cilje. Povzetek poglavja tako pomeni sintezo ugotovitev oziroma ustrezno formulacijo ugotovitev za vsak cilj oziroma podcilj ločeno. Da bi študenti lahko sami preverjali svoje pridobljeno znanje, so na koncu vsakega poglavja navedena vprašanja za razpravo in ponavljanje. Vprašanja morajo biti oblikovana tako, da zajemajo celotno snov. Z odgovori na postavljena vprašanja lahko študent sam preveri svoje znanje. Za poglobljeno proučevanje pa so ob koncu vsakega poglavja navedeni literatura in viri, po katerih lahko študent ali strokovni delavec poseže, če se želi podrobneje seznaniti z obravnavano tematiko. Koliko je avtorju uspelo pri pisanju tega učbenika upoštevati zahteve pisanja učnega gradiva za študij na daljavo, bo najbolje pokazala praktična uporaba tega učbenika. Za vsak predlog, ki bi prispeval k boljši izvedbi pedagoškega procesa tega predmeta in morebitni pripravi takega ali podobnega učbenika pozneje, se avtor iskreno priporoča. Ljubljana, avgust 2007 Prof. dr. Štefan Ivanko 1 DEJAVNO SODELOVANJE ŠTUDENTOV V IZOBRAŽEVALNEM PROCESU Kaj bomo spoznali v tem poglavju 1 Vrste vzgojno-izobraževalnih procesov 2 Konvencionalna oblika izobraževanja 3 Izobraževanje na daljavo 4 Dejavno lotevanje študija in učenja 5 Kako izbirati in uporabljati pisne vire za učenje 6 Poslušanje predavanja in dejavno sodelovanje študentov v pedagoškem procesu 7 Druge metode izobraževanja in učenja Vsebina poglavja 1.1 Vrste vzgojno-izobraževalnih procesov 1.1.1 Konvencionalna oblika izobraževanja 1.1.2 Izobraževanje na daljavo 1.2 Dejavno lotevanje študija 1.3 Izbira in uporaba pisnih virov za študij 1.4 Poslušanje predavanja in dejavno sodelovanje študentov 1.5 Druge metode izobraževanja in učenja 1.5.1 Metoda primerov 1.5.2 Igranje in simulacije 1.5.3 Projektni način 1.1 Vrste vzgojno-izobraževalnih procesov Tempo gospodarskega in s tem celotnega družbenega razvoja je vse hitrejši. Tudi izobraževalne ustanove se morajo prilagoditi potrebam nove informacijske dobe. Ni več dovolj podajati učečim se osebam vedno novo znanje, ki ga zahteva nov čas, treba jih je naučiti, kako sami brez tuje pomoči iz razpoložljivih virov pridobivajo nova (spo)znanja, spretnosti in navade. S tem jih razbremenimo neprestane odvisnosti od učiteljev. Sposobnost učinkovite uporabe informacij, ki pa so v glavnem pisne, in uporabe informacijske tehnologije postaja ena najpomembnejših sposobnosti, ki bi jih moral obvladati vsakdo in jih nenehno tudi izpopolnjevati. Zato imajo učeči se v procesu izobraževanja dejavnejšo vlogo. Tempo življenja postavlja pred posameznike vedno večje zahteve po izobrazbi, ki jim niti družba s svojim rednim izobraževanjem ne more več zadostiti. Razvoj tehnologije in vedno lažji dostop do informacij pa zelo spreminjata vlogo učitelja kot podajalca znanja. Dosedanja učiteljeva vloga se spreminja iz podajalca znanja v vir informacij, kje in kako informacije dobiti. Te spremembe pa vplivajo tudi na spreminjanje oblike in načinov izobraževanja. Razlikujemo predvsem dve obliki vzgojno-izobraževalnih procesov: • obliko neposrednega, tradicionalnega ali konvencionalnega izobraževanja in • obliko posrednega izobraževanja ali študija na daljavo. 1.1.1 Konvencionalna oblika izobraževanja Pri konvencionalni obliki izobraževanja sta študent in učitelj fizično prisotna ob istem času na istem prostoru. Učitelj posreduje snov študentom v razredu ustno. Učitelj pri pouku znanje posreduje, študenti pa ga sprejemajo. Učno gradivo, ki ga študenti uporabljajo, je predvsem pisno. Vrste pisnega gradiva so zlasti: knjige, učbeniki, skripta, delovni zvezki, učna pisma, vodila za študij predmeta in zapiski. Predavatelj uporablja različne metode za dejavno sodelovanje študentov v pedagoškem procesu. Učne metode temeljijo na metodologijah izobraževanja, ki spadajo h klasičnemu izobraževanju in se uporabljajo na predavanjih (face-to-face). Tradicionalni izobraževalni sistem ima običajno vnaprej opredeljene učne načine, ki študentom vsiljujejo stroge omejitve glede učnih prostorov, postopnosti, predmetnika, učnih in študijskih metodologij. Fazi poučevanja – posredovanje znanja in učenja – sprejemanje znanja – sta pri tradicionalnem izobraževanju združeni. V nadaljevanju bodo podrobneje predstavljene značilnosti izobraževanja na daljavo. 1.1.2 Izobraževanje na daljavo Posredna oblika izobraževanja oziroma študija na daljavo se je razvila predvsem v zadnjem desetletju. Po tej metodi se v svetu izobražuje približno 20 milijonov ljudi. Po nekaterih podatkih v Evropski uniji študira že nad 50 odstotkov vseh študentov v oblikah študija na daljavo. Tudi v Sloveniji se v zadnjih nekaj letih opaža razvoj izobraževanja na daljavo. Študij na daljavo lahko različno opredelimo. Najcelovitejša se zdi Keaganova opredelitev, ki se glasi: "Študij na daljavo je oblika izobraževanja, za katero je značilno, da sta učitelj in študent večinoma ločena, da izobraževalni proces organizira izobraževalna organizacija, da izobraževalni proces poteka s pomočjo različnih medijev ter da izobraževalna organizacija zagotavlja študentom možnost dvosmernega komuniciranja in organizira občasna študijska srečanja" (Zagmajster, 1995, str. 113). Študij na daljavo se razlikuje od konvencionalnega študija tudi in predvsem po načinu posredovanja znanja. Pri študiju na daljavo je znanje posredovano večinoma z mehanskimi ali elektronskimi mediji, zato je ta študij oblika posrednega izobraževanja. Pri študiju na daljavo študent večinoma študira sam iz študijskega gradiva, ki je posebej pripravljeno za študij na daljavo. Zanj je značilno, da za celoten proces izobraževanja skrbi izobraževalna organizacija. Ta organizira, načrtuje, izvaja, vodi in nadzira celoten izobraževalni proces, od vpisa študentov do podelitve diplome. Za študij na daljavo je značilno študijsko gradivo, za konvencionalno izobraževanje pa predavanja, razredi in klasični učbeniki. Pri študiju na daljavo uporabljamo multimedijski pristop k izobraževanju. To pomeni, da uporabljamo različne kombinacije različnih medijev, ki se medsebojno podpirajo. Pri študiju na daljavo uporabljamo posebej za to pripravljeno pisno gradivo, ki še vedno prevladuje, sledijo pa avdiokasete, videokasete in računalniški programi. Vrste najpogosteje uporabljenih študijskih medijev so prikazane na sliki 1.1 v nadaljevanju. Izobraževanje na daljavo ne predvideva fizične prisotnosti učitelja, ki naj bi izobraževal v prostoru, v katerem učenec sprejema znanje; učitelj je prisoten le občasno, in sicer za izbrane naloge (Rowntree, 1991, str. 26). Pri izobraževanju na daljavo si študent sam izbira čas, kraj in hitrost svojega študija. Izobraževanje na daljavo temelji večinoma na študijskem gradivu. Dopolnilne oblike izobraževanja, kot so občasna študijska srečanja, niso obvezne, zato se lahko vanje vključijo tudi tisti, ki se iz najrazličnejših razlogov ne morejo ali ne želijo vključiti v tradicionalne oblike izobraževanja. Te oblike izobraževanja namreč zahtevajo fizično prisotnost študenta na določenem prostoru ob določenem času, kjer potekajo predavanja in vaje. Študij na daljavo je zato primerna oblika izobraževanja za: • zaposlene, ki imajo deljen delovni čas ali delo v izmenah; • tiste, ki živijo na oddaljenih ali težko dostopnih območjih; • telesno prizadete; • matere z majhnimi otroki; • nezaposlene. Udeleženci se s študijem na daljavo posredno tudi naučijo samostojnosti pri učenju, kar jim koristi pri njihovem nadaljnjem izobraževanju, potem ko so že zaposleni. Z vidika potreb po vseživljenjskem učenju je to zelo pomembno, pa tudi zaradi izredno hitrega zastarevanja znanja. Slika 1.1: Vrste medijev pri izobraževanju na daljavo Vir: Prirejeno po Keeganu, v: ur. L. Bregar, Študij na daljavo, EF, Ljubljana 1995, str. 117. 1.2 Dejavno lotevanje študija Dinamika splošnega družbenega razvoja in vse večji obseg učnega gradiva zahteva od študentov dejavno lotevanje učenja. Z učenjem in praktičnim delom si študenti pridobivajo znanja in veščine. Izobraževanje je proces poučevanja in učenja. Poučuje učitelj, s tem da pomaga študentu, da se uči. Pri učenju se študent trudi, da se nauči predvideno snov. Njegov cilj je, da si pridobi čim več znanja in spretnosti s čim manj vloženega truda. Da pa lahko študent doseže ta cilj, mora dejavno sodelovati v pedagoškem procesu in se tudi naučiti metod in tehnik za dejavno lotevanje učenja. Poučevanje in učenje potekata z uporabo številnih izobraževalnih metod. Te metode se nanašajo na delo s pisnimi viri, ustni prenos znanja s predavanji, razgovori in razpravami ter posebnimi dejavnimi metodami proučevanja primerov, igranja in simulacij, projektnimi pristopi itn. (Kralj, 1996, str. 1). Sodobni študij si je danes težko zamisliti, ne da bi študenti dejavno sodelovali v vzgojno-izobraževalnem procesu. Dejavno sodelovanje študentov je najbolj neposredna oblika učenja, ki ob individualnem učenju vodi k skupinskemu delu. Dejavno sodelovanje v izobraževalnem procesu zahteva od študentov ustvarjalno mišljenje, ki je podprto z metodami, tehnikami in postopki ustvarjalnega sodelovanja. Pri tem je pomembna zlasti izbira ustreznih pisnih medijev, hitrega in smiselnega branja ter pomnjenja, sestavljanje vzorčnih zapiskov idr. 1.3 Izbira in uporaba pisnih virov za študij Za posamezne učne programe oziroma predmete so predpisani izobraževalni mediji. Med njimi se še v glavnem uporabljajo pisni viri, kot so učbeniki in razni drugi pripomočki, napisani in izbrani za posamezne izobraževalne programe oziroma predmete. Poleg obveznih pisnih virov študenti uporabljajo pri poglobljenem študiju tudi druge pisne vire, kot so npr. znanstveni in strokovni članki, referati na znanstvenih in strokovnih srečanjih, monografije in druga pisna dela. Tisti študenti, ki želijo poglobiti svoje znanje s posameznega področja, iščejo dodatne vire. Napotek za tako iskanje je v pisnih virih navedena literatura, pa tudi dela, navedena v opombah pod črto. Pri študiju je poleg predpisanega učnega gradiva treba uporabljati novejša dela. Pisni viri starejšega datuma se lahko uporabljajo, če obravnavajo izvirne vsebine. Izbira in nakup ali izposoja učnih pisnih virov morata biti načrtna. Prof. Kralj pri izbiranju del v knjižnicah ali nakupovanju priporoča tak način (Kralj, 1996, str. 2): • pregledati naslov dela in priporočila avtorja, kaj nam pove naslov z vidika našega zanimanja; • pregledati predstavitev avtorja in dela, ki je lahko na ovoju pisnega vira; • pregledati vsebino oziroma kazalo, povzetke poglavij, sklepe, vprašanja idr.; • pregledati predgovor in/ali uvod v delo; • pregledati skupni povzetek dela, ki ga imajo nekatera dela ob koncu, napisanega navadno v enem od tujih jezikov; • pregledati risbe in preglednice; • dosti lahko izvemo iz stvarnega kazala in slovarja pojmov, če jih pisno delo ima; • paziti na ceno in obliko dela. Študenti si pridobivajo znanje s proučevanjem medijev. Pisne vire mora študent predvsem prebrati. Branje pisnih virov lahko ima več stopenj. Koristno je delo najprej preleteti po že opisanih postopkih. Drugo branje je že zaokroženo branje po poglavjih. Poglobljeno učenje zahteva od študenta, da gradivo večkrat prebere. Pri prvem branju besedilo hitro preberemo. Drugo branje je že bolj izbirno; beremo izbirno in osrednje misli lahko tudi podčrtavamo oziroma prevlečemo s flomastrom, če je delo naše. Paziti moramo, da podčrtavamo le osrednje misli, ključne besede ali pomembne stavke. Če smo si podčrtali ključne besede in pomembne stavke, nam ob ponovnem branju zadostuje, da preberemo le podčrtano, kar nam omogoča, da ugotovimo ustrezne miselne povezave. Pri proučevanju težjih besedil je priporočljivo delati izpiske. Če je delo naše, lahko delamo lastne pripombe na robu dela. S proučevanjem in prebiranjem pisnih virov si mora študent prebrano tudi zapomniti. Pomnjenje prebranega pa zahteva od študenta, da delo oziroma gradivo večkrat prebere. Ponavljanje je v bistvu večkratno branje izpiskov ali podčrtanega v pisnih virih. Pri sodobnem študiju mora študent prebrati veliko pisnega gradiva. To zahteva zlasti poglobljeno proučevanje oziroma učenje. Zato je koristno naučiti se hitrega branja, kar pa bo obravnavano v poglavju o oblikovanju sloga lastnega dela. Izpiski in zapiski so lahko pomemben pripomoček oziroma tehnika za proučevanje in učenje, ki temeljijo na zapisovanju ključnih besed. Ključne besede so tiste, ki so dobre za pomnjenje in poznejše priklicanje vsebine. Zapise oziroma izpise delamo z uporabo miselnih vzorcev. Ker sta pravilno izpisovanje in zapisovanje lahko zelo koristni pri študiju, bomo nekaj pomembnejših vidikov tega osvetlili v posebnem podpoglavju o oblikovanju sloga lastnega dela. 1.4 Poslušanje predavanja in dejavno sodelovanje študentov Predavanje je ustno prenašanje znanja na poslušalce. Predavatelj z živo besedo razlaga učno snov, pojasnjuje, dokazuje in prenaša znanje na poslušalce. Predavatelj lahko uporablja tudi različne učne pripomočke, kot npr.: prosojnice, slike, skice, grafikone, avdio- in videokasete. Z grafičnimi učnimi sredstvi predavatelj dopolnjuje in razširja razlago ter nadomešča opisovanje in pripovedovanje. Z grafičnimi učnimi pripomočki in avdio- ter videopripomočki predavatelj popestri predavanje in olajša razumevanje ter učenje. Znan je stari kitajski pregovor, ki pravi, da lahko ena slika nadomesti tisoč besed. Predavatelj mora upoštevati predznanje slušateljev. Posredovano snov mora tudi pravilno časovno razporediti in skleniti predavanje tako, da strnjeno predstavi in ponovno poudari osrednje zamisli oziroma ugotovitve. Dejavno sodelovanje študentov na predavanju je že dejavno poslušanje predavanja. Dejavno poslušanje je tista oblika poslušanja, pri kateri udeleženci kažejo zanimanje, potrjujejo z glavo ali drugače z mimiko izražajo svoja občutja, se prijavljajo k besedi, ko se začenjajo razgovori, idr. (Kralj, 1996, str. 3). Predavatelj se mora prilagajati udeležencem predavanja. Če udeleženci predavanja preberejo snov že pred predavanjem, predavatelj ne ponavlja snovi, temveč le naglaša osrednje zamisli oziroma ključne vidike za dodatno pojasnitev zamisli. Dejavno sodelovanje študentov na predavanju zahteva od predavatelja, da pridobi študente za sodelovanje. Predavatelj mora tudi med predavanjem povpraševati udeležence za mnenje o posameznih vidikih posredovane snovi. Posebna oblika dejavnega sodelovanja slušateljev na predavanju je metoda razgovora. Metoda razgovora je že skupinsko delo, pri katerem sodelujejo vsi udeleženci. V skupini udeležencev, spodbujeni z živo besedo predavatelja, udeleženci dopolnjujejo in povezujejo svoje znanje in tako prihajajo do novih sklepov in novih spoznanj. Udeleženci so v medsebojni interakciji (Krajnc, 1979, str. 150–161). Predavatelj navadno doda manjkajoči del vsebine. Metoda razprave je podobna metodi razgovora in se iz nje tudi razvije. Pri predavanju predavatelj podaja učno snov, pri metodi razgovora se udeleženci medsebojno dopolnjujejo in povezujejo svoje znanje v nove sklepe ali spoznanja, medtem ko gre pri razpravi za usklajevanje nasprotujočih si stališč, mnenj, ugotovitev in spoznanj (Kralj, 1996, str. 4). Pri tej metodi mora udeleženec svoja mnenja dokazovati, zagovarjati in utemeljevati ter jih tudi spreminjati, če ga drugi z argumenti prepričajo, da odstopi od svojih mnenj ali stališč. Znanih je več vrst razprav oziroma tehnik, kot npr. plenarna razprava (velike skupine), panelna razprava (razprava manjšega števila razpravljavcev pred skupino), okrogla miza, razprava z razsojanjem (razpravljavci in nasprotniki), razprava z več vodji idr. (Kralj, 1996, str. 4). 1.5 Druge metode izobraževanja in učenja 1.5.1 Metoda primerov Metoda primera (case method): gre za prikaz izbranega resničnega dogajanja (Kralj, 1996, str. 6). Uporabni so tudi skonstruirani primeri. Proučevanje primera poteka tako, da se udeleženci postopno seznanjajo s problemi in iščejo predloge razrešitve. Potek dogajanj je prekinjen pred odločitvijo. Proučevanje je lahko posamično ali v manjših skupinah. Cilj udeležencev je, da se dokopljejo do predlogov razrešitev. Z metodo primera udeleženci postopno razumevajo procese in povečujejo svoje sposobnosti s pretehtavanjem in razpravljanjem o dejanskih stanjih, razvijajo logično mišljenje, razvijajo spretnost iskanja ustreznih informacij, analiziranja in vrednotenja dejstev ter sklepanja, potrebnega za sprejemanje odločitev. Po obliki in zahtevnosti poznamo več vrst oziroma stopenj primerov (Kralj, 1996, str. 6): • metoda problema (case problem method). Pri tej metodi gre za predstavitev nekega problema s ponujeno razrešitvijo, kar omogoča razumevanje proučevane snovi. Na podlagi problemskega primera se naučimo, kako delati ali kako nekaj ne delati; • metoda pripetljaja (case incident method), tu gre za primer opisa nekega dogodka, ki se je zgodil v neki organizaciji. Z dodatnimi informacijami, ki jih dobijo udeleženci, predlagajo svoje razrešitve; • metoda proučevanja primera (case study method) je namenjena učenju ob primeru. Metoda študija primerov se je razvila na harvardski poslovni šoli v Bostonu. Pri tej metodi primeri pomenijo različna dogajanja v poslovanju neke organizacije v preteklosti. Harvardska metoda je najbolj razširjena metoda na poslovnih šolah s tržnim gospodarstvom. Za harvardsko izmenjavo primerov obstaja posebna ustanova Harvard Case Clearing House. V Evropi so tudi ustanove za izmenjavo študijskih primerov, ki so medsebojno tudi računalniško povezane (Kralj, 1996, str. 7). Pri harvardskih študijskih primerih udeleženci študija proučijo primer glede na svoje znanje o predmetu. Problem razdelijo na njegove osnovne vidike in dejavnike, potem ko ugotovijo jedro problema. Posamezne vidike potem presojajo na podlagi logičnih vprašanj. Informacije za to črpajo iz opisanega primera. Primer vodi do proučevanja delnih rešitev, ki jih je treba presojati z vidika argumentov in protiargumentov. Na koncu pa se udeleženci morajo odločiti za končno rešitev. S primerom udeleženci razvijajo sposobnosti presojanja in odločanja. Predavatelj nima dominantne vloge, temveč je le usklajevalec, ki skuša pridobiti udeležence za skupinsko delo (Kralj, 1992, str. 382–387). Primer v živo (live case) obravnava sedanji problem ali problem, ki se lahko pojavi v prihodnosti. Primer v živo predstavi nekdo iz nekega podjetja. Primer se nanaša na problem, ki ga rešujejo tedaj v neki organizaciji. Obstajajo pa tudi zvočno, slikovno ali kako drugače zapisani oživljeni primeri (Kralj, 1992, str. 386–387). Metoda ustvarjalnega primera je inovacija prof. Kralja. Študenti menedžmenta ali podobnih ved zasnujejo po danih navodilih ali na temelju njihovega dotedanjega znanja virtualno podjetje, določijo politiko takega podjetja in naredijo elaborat do poslovnega načrta. Posebna ustvarjalna možnost pa je izdelati prototip izdelka, ki ga bo podjetje tržilo, z legokockami ali plastelinom (Kralj, 2000). Vhodna košarica (in basket exercise method) je posebna oblika primera, namenjena za proučevanje. V "košarici" z vhodnimi listinami (pisma, poročila, odločitve idr.), ki jih dobijo udeleženci, se morajo na podlagi svoje proučitve v točno določenem in omejenem času odločiti za ustrezno odločitev ali pripraviti odgovore. 1.5.2 Igranje in simulacije Poslovne igre so v bistvu simulacije poslovanja, pri katerem udeleženci zavzemajo dejavnostne vloge in se učijo (Kralj, 1992, str. 388). Isti avtor nadalje meni, da so igre neka oblika simulacije oziroma tehnika za proučevanje vedenja kompleksnih sistemov. Igra je model resničnosti, ki zajema vrsto medsebojno odvisnih spremenljivk in ravnanje oziroma opazovanje sistema v času. Pomemben del igranja je igranje vlog v nekem zasnovanem modelu igre. Udeleženci igrajo po nekih pravilih in v neki dani sceni po nekem izbranem scenariju, ki omogoča priti do razrešitve ali odločitve na podlagi (re)konstruirane resničnosti (Kralj, 1996, str. 7). S poslovnimi igrami povečujejo udeleženčevo razumevanje poslovnih problemov. Udeleženci igre si pridobijo novo znanje in spretnosti za razreševanje problemov in odločanje ter se seznanjajo s poslovnimi sistemi in razvijajo sposobnosti za njihovo organizacijsko obvladovanje. V igro je mogoče vključiti izkušnje in tveganje, ne da bi nastala resnična škoda za morebitne napake. 1.5.3 Projektni pristop Projekt je vsaka naloga večjega in končnega števila med seboj povezanih in odvisnih dejavnosti, ki zagotavlja uresničitev postavljenega cilja. Udeleženci projekta razrešujejo probleme in opravljajo posamezne projektne dejavnosti v medsebojni povezavi. Projekt je lahko praktična naloga (terensko poizvedovanje, anketiranje idr.) ali pa tudi teoretska raziskava nekega vidika ali problema z uporabo strokovne in znanstvene literature. Delavci projekta predstavijo v projektni skupini svoje predloge razrešitev oziroma ugotovitve. Udeleženci razpravljajo ali kako drugače presojajo ugotovitve posameznikov in skušajo najti skupne najboljše rešitve. Vloga učitelja je, da zasnuje, pojasni in organizira izpeljavo projekta. Med izvajanjem projekta spodbuja udeležence k sodelovanju, jih usmerja in daje povratne informacije. Posebna oblika manjših raziskovalnih projektov študentov so tudi seminarske naloge, referati in kritični prikazi, ki utrjujejo znanje in povečujejo spretnost komuniciranja študentov. Lahko pa so tudi podlaga za ocenjevanje znanja. Povzetek poglavja 1. Razlikujemo obliko neposrednega ali konvencionalnega in obliko posrednega izobraževanja ali študija na daljavo. Pri konvencionalni obliki izobraževanja sta študent in učitelj fizično prisotna ob istem času na istem prostoru, na katerem učitelj ustno posreduje znanje študentom . Študij na daljavo je oblika izobraževanja, za katero je značilno, da sta učitelj in študent večinoma ločena, da izobraževalni proces organizira izobraževalna organizacija, da izobraževalni proces poteka s pomočjo različnih medijev, da izobraževalna organizacija ponuja študentom možnost dvosmernega komuniciranja in organizira občasna študijska srečanja. 2. Za posamezne izobraževalne programe oziroma predmete so predpisani izobraževalni mediji. Med njimi se uporabljajo v glavnem pisni viri kot učbeniki in drugi pisni pripomočki. Izbire ali nakupa pisnih virov se mora študent lotiti načrtno, tako da pregleda naslov dela in priporočila avtorja, pregleda vsebino, povzetke poglavij, pregleda in preleti preglednice, preleti stvarno kazalo in upošteva ceno in obliko dela. 3. Sodobno izobraževanje zahteva od študentov dejavno sodelovanje. Dejavno sodelovanje študentov na predavanjih je že dejavno poslušanje predavanja, to je tista oblika poslušanja, pri kateri udeleženci kažejo zanimanje in na posebne načine izražajo svoja občutenja, se prijavljajo k besedi, ko se začenjajo razgovori. Posebni obliki dejavnega sodelovanja sta razgovor in razprava. Pri razgovoru udeleženci dopolnjujejo in povezujejo svoje znanje in prihajajo do novih sklepov ali spoznanj. Pri razpravi pa usklajujejo nasprotna mnenja, stališča, ugotovitve in spoznanja. 4. V sodobnem izobraževanju se poleg predavanja uporabljajo številne metode, kot npr. metoda primerov, metoda problema, metoda pripetljaja, metoda proučevanja primera, primeri v živo, metoda vhodne košarice, igranje in simulacije ter projektni način. Vprašanja za razpravo in ponavljanje 1. Izobraževanje lahko poteka v različnih oblikah. Katere osnovne oblike izobraževanja razlikujete? 2. Najstarejša oblika izobraževanja je neposredna ali konvencionalna oblika posredovanja znanja udeležencem na predavanju. Katere so značilnosti konvencionalnega izobraževanja in kako poteka? 3. Študij na daljavo je novejša oblika posrednega izobraževanja. Katere so značilnosti študija na daljavo in kako se ta študij izvaja? 4. Vse večji obseg učnega gradiva zahteva od študentov dejavno lotevanje učenja. Kateri so osnovni smotri in cilji dejavnega lotevanja študija in učenja? 5. Za posamezne izobraževalne programe oziroma predmete so predpisani izobraževalni mediji. Kakšne izobraževalne medije uporablja študent pri študiju? Kaj vse mora študent upoštevati pri izbiri ali nakupu pisnih virov za študij? 6. Predavanje je ustno prenašanje znanja na poslušalce. Kakšne učne pripomočke lahko uporablja predavatelj? 7. Študenti morajo dejavno sodelovati na predavanju. Kako bi opisali dejavno poslušanje in dejavno sodelovanje študentov na predavanju? 8. Posebna oblika dejavnega sodelovanja udeležencev na predavanju je metoda razgovora. Kaj so cilji metode razgovora in kako poteka? Kaj so cilji metode razprave in kako poteka? Katere vrste razprave poznate? 9. Poleg predavanja obstajajo še druge metode izobraževanja in učenja. Kaj je cilj metode primerov in kako poteka učenje z uporabo te metode? Kaj je cilj metode problema in kako poteka učenje z uporabo te metode? Kaj je cilj metode pripetljaja in kako poteka učenje z uporabo te metode? Kako poteka izobraževanje po harvardski metodi primerov? Kaj pomeni živi primer in kako se uporablja? Kako se učimo z uporabo metode "vhodne košarice"? 10. Igranje in simulacije se pogosto uporabljajo v sodobnem izobraževanju. Kaj je poslovna igra in kako jo uporabljamo? 11. Projekt je vsaka naloga ciljno usmerjenih dejavnosti. Kako poteka izobraževanje po projektnem pristopu? Literatura in viri 1. Kralj, J.: Politika podjetja v tržnem gospodarstvu, Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor, Maribor 1992. 2. Kralj, J.: Uvod v aktivno sodelovanje pri študiju MBA, Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor, Maribor 1996. 3. Kralj, J.: The enterepreneurial creative case method in Slovenia, ECCHO, ISSUE NO 24, Summer 2000, Cranfield University, Cranfield, U. K. 4. Kranjc, A.: Metode izobraževanj odraslih, Delavska enotnost Ljubljana, Ljubljana 1979. 5. Možina, S.: Delo poslovodnega delavca, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1981. 6. Pečjak, V.: Pot do ideje, Samozaložba, Ljubljana 1990. 7. Zagmajster, B.: Osnovne značilnosti študija na daljavo, v delu Študij na daljavo, ured. Bregar, L., Ekonomska fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 1995. 2 OBLIKOVANJE SLOGA LASTNEGA DELA Kaj bomo spoznali v tem poglavju 1 Značilnosti strokovnega in vodstvenega dela 2 Dejavnike za oblikovanje sloga lastnega dela 3 Nekaj metod in tehnik za povečanje učinkovitosti lastnega dela Vsebina poglavja 2.1 Značilnosti strokovnega in vodstvenega dela 2.2 Dejavniki za oblikovanje sloga lastnega dela 2.2.1 Dejavniki dejavnosti 2.2.2 Dejavniki osebnostnih lastnosti 2.2.3 Dejavniki okolja 2.3 Metode in tehnike za povečanje učinkovitosti lastnega dela 2.3.1 Razporeditev in uporaba delovnega časa 2.3.2 Hitro branje 2.3.3 Vodenje delovnih sestankov 2.3.4 Sestavljanje zapiskov 2.3.5 Načrtovanje delovnih ciljev 2.3.6 Posredovanje znanja 2.3.7 Prenašanje praktičnega znanja 2.3.8 Vodenje razgovorov 2.3.9 Reševanje problemov 2.3.10 Pisanje poročil 2.3.11 Druge metode in tehnike 2.1 Značilnosti strokovnega in vodstvenega dela Pomen ustrezne organiziranosti lastnega dela, gledano zgodovinsko, se vidno povečuje. Razlogi za to so številni. Dinamika dela in poslovanja je vse hitrejša. Odnos neposrednega in strokovnega ter vodstvenega dela se občutno spreminja v korist slednjega. Proučevanje neproizvodnega dela je bilo tudi v preteklosti zanemarjeno. Metode in tehnike za proučevanje neproizvodnega dela so celovitejše in tudi manj razvite. Vse to povzroča, da je delo strokovnih in vodstvenih delavcev slabše organizirano glede na neposredno proizvodno delo. Nepoznavanje metod in tehnik za organiziranje strokovnega in vodstvenega dela na eni strani in zaostrovanje zahtev po količini in kakovosti opravljenega dela na drugi strani povzročata, da se strokovni in vodstveni delavci srečujejo s številnimi negativnimi pojavi, ki so predvsem (Možina, 1981, str. 59–60): • preobremenjenost. Preobremenjenost je pogost problem, zaradi katerega tožijo strokovni in vodstveni delavci. Vzrok ni samo slaba delitev dela in nalog, temveč tudi sama narava in naglica pri sedanjem poslovanju povzročata preobremenitve. Naglica nastaja zaradi tega, ker je velik del nalog strokovnih in vodstvenih delavcev vezan na roke, ki so vse krajši. Naglica povzroča vse večjo nervozo, ta pa psihozo pomanjkanja časa. Pomanjkanje časa je sindrom sodobnega strokovnega in vodstvenega delavca. Nima ga dovolj za pripravo lastnega dela in načrtovanja, kar povzroči še večjo psihozo pomanjkanja časa; • utrujenost se pogosto pojavlja pri strokovnih in vodstvenih delavcih. Vpliva na kakovost in količino opravljenega dela. Če strokovni ali vodstveni delavec utrujen še nadaljuje svoje delo, utrujenost narašča in pride do t. i. začaranega kroga, ki so ga deležni številni strokovni delavci; • razdrobljenost dela je ena od negativnih značilnosti dela strokovnih in vodstvenih delavcev. Razcepljeni med številnimi posli in dolžnostmi, od katerih se številni križajo in prekrivajo, delavci nimajo časa, da bi se ukvarjali samo z enim problemom. Za strokovno in vodstveno delo je značilno, da se opravlja v t. i. prostem taktu. Delo je večinoma tudi tako, da zahteva lastno pobudo. Strokovni delavec praviloma sam odreja, kdaj mora začeti delo, kdaj končati ali preiti na drugo delo. Če ga drugi opozarjajo na delo, to pomeni, da sam slabo organizira svoje delo. Nekateri avtorji to imenujejo "plavanje s tokom" ali "linija manjšega odpora". Utrujen in nervozen strokovni delavec zelo težko sam določa takt svojega dela. Pritisk odgovornosti strokovnih in vodstvenih delavcev se stalno povečuje. Odgovornost strokovnega delavca ne preneha niti takrat, ko je prenehal delati, ko je zunaj svojih "uradnih ur". Pritisk povzroča trošenje energije strokovnih in vodstvenih delavcev prav v tistem času, ko bi morali počivati. To tudi vpliva na njihovo vse večjo utrujenost in nastajanje drugih negativnih pojavov. Strokovni in vodstveni delavci opravljajo predvsem umsko delo. To pa sestoji iz analiziranja nalog, načrtovanja, iskanja idej in njihove uresničitve v praksi. Racionalna izraba energije strokovnega delavca je zato eno ključnih vprašanj. Učinek strokovnega delavca ni odvisen toliko od same količine energije kot od njene racionalne izrabe. Strokovni in vodstveni delavec mora proučiti svoje delo. Načrtovati mora cilje, ki jih želi uresničiti, načrtovati mora lastno delo. Načrtovanje mora odgovoriti na vprašanje, katere posle mora opraviti sam in katere lahko opravijo drugi. Strokovni delavec mora sodelovati z vsemi, ki so kakor koli udeleženi pri opravljanju začrtanega dela. Uporabljati mora razpoložljive metode, tehnike in pripomočke, ki mu lahko delo olajšajo oziroma ga napravijo učinkovitejše. Organiziranje dela strokovnega delavca je pomemben vidik vsakega vodstvenega, ekonomskega, organizacijskega ali upravnega delavca, ker omogoča racionalno razporeditev nalog, smotrno izrabo časa in energije ter vodi k večji učinkovitosti. Organiziranje dela pomeni stalno in sistematično proučevanje poteka dela, nalog in problemov ter iskanje primernih poti, načinov in metod dela za uresničevanje predvidenih ciljev in izidov v okviru lastnega dela, dela v skupini ali celotni organizaciji. Organiziranje dela je torej zavestna težnja vsakega strokovnega delavca k urejanju, sestavljanju prvin proizvodnega, človeškega, delovnega in poslovnega procesa v skladno celoto. Vsak strokovni delavec si mora izoblikovati svoj slog dela. Glede na značilnosti strokovnega dela je težko dajati enotna in preprosta napotila, ker bi moral vsak strokovni delavec težiti k proučevanju in izpopolnjevanju svojega sloga (načina dela). Delo strokovnega delavca je zelo pestro in raznovrstno. Na njegovo delo vpliva vrsta dejavnikov, ki ne dajejo možnosti za enostavno ponavljanje opravil. Ti dejavniki so številni in se nanašajo na redna in občasna opravila, delovne naloge in medsebojne odnose, zunanje in notranje vplivne dejavnike. Strokovni delavec mora pravočasno zaznati prave probleme in jih tudi sam, največkrat pa skupno z drugimi, uspešno razrešiti. Nastopa namreč v različnih vlogah, saj mora biti raziskovalec, analitik, svetovalec, proučevalec, vodja, mentor, usmerjevalec, delavec idr. Omenjenih vlog ne opravlja sočasno, ampak različno, odvisno od položaja, v katerem je. Strokovni delavec mora biti sposoben opravljati različne vloge in se jih po potrebi tudi naučiti. Zato obstajajo različna navodila, metode in tehnike ter osebne in druge izkušnje. Strokovni delavec bi moral sproti analizirati svoje delo in delo drugih, ugotoviti, kaj se da izboljšati, načrtovati akcije v zvezi z izboljšanjem, pritegniti delavce in jih spodbujati za opravljanje nalog ter spremljati doseženo. Strokovni delavec uporablja pri svojem delu različne metode in tehnike, ki mu zagotavljajo večjo učinkovitost dela, ki se v novejšem času hitro razvijajo. 2.2 Dejavniki za oblikovanje sloga lastnega dela 2.2.1 Dejavniki dejavnosti Ljudje se pogosto sprašujejo, katere so tiste silnice, ki človeka spodbujajo, da dela, da se napreza, porablja svojo energijo in se fizično in umsko trudi. Naštevali bi lahko številna gibala ali motive človekovega dela, vendar seznama ne bi nikoli izčrpali. Motivacija je zelo proučevano, vendar do zdaj še najmanj proučeno področje. Številna proučevanja pa so privedla do skupnega spoznanja, da niti ena sama človekova dejavnost, tako tudi delo ne, ni nikoli spodbujena samo z enim motivom, temveč s številnimi zelo zapletenimi znanimi in neznanimi dejavniki. Glede vloge, ki jih imajo motivi v človekovem življenju, razlikujemo primarne in sekundarne motive (Lipičnik, 1998, str. 156–159). Primarni motivi so tisti, ki usmerjajo človekovo dejavnost k tistim ciljem, ki mu omogočajo preživetje. Sekundarni motivi pa človeku vzbujajo zadovoljstvo, če so zadovoljeni, ne ogrožajo pa njegovega življenja, če so nezadovoljeni. Glede na razširjenost med ljudmi ločimo motive, ki jih srečujemo pri vseh ljudeh in jih imenujemo splošni, in take, ki jih srečujemo samo na nekaterih območjih in jih imenujemo regionalni. Motive, ki jih srečujemo pri posamezniku, pa imenujemo individualni. Motive, ki usmerjajo človekovo dejavnost, lahko strnemo v tri skupine: primarne biološke potrebe, primarne socialne potrebe in sekundarni motivi. Primarne biološke potrebe so tiste, ki vodijo človeka do ciljev, ki mu omogočajo preživetje. Nanašajo se na človekovo biološko zgradbo, zato so dobile tudi ime biološke. Te potrebe so podedovane, najdemo jih pri vseh ljudeh, kar pomeni, da so splošne. Primarne biološke potrebe so predvsem: potrebe po snoveh, kot so voda in hrana, potrebe po izločanju, potrebe po fizični celovitosti, potreba po spanju, počitku idr. Zaradi njihove razširjenosti so te potrebe kot spodbujevalci zelo uspešni. Motivacijska moč primarnih bioloških potreb postane očitna, ko ustvarimo splošno pomanjkanje vseh tistih dobrin, s katerimi človek zadovoljuje svoje primarne biološke potrebe. Primarne socialne potrebe so potrebe po uveljavljanju, potrebe po druženju, potrebe po spremembi, potrebe po simpatiji, potrebe po socialnem konformizmu idr. Te potrebe so za človeka še vedno nujne, sicer lahko pride do usodnih motenj v človekovem življenju. Značilnost teh potreb je, da so večinoma pridobljene in se jih je človek navzel iz okolja. Zato je mogoče sklepati, da okolje lahko vpliva na nastanek teh potreb. Te potrebe so v različnih krajih različne. Nanje lahko zavestno vplivamo in do neke meje spreminjamo vedenje ljudi. Sekundarni motivi so skupina silnic, ki vplivajo na motivacijo. Pomembnejše med njimi so razlike med posamezniki ali individualne razlike, lastnosti dela, organizacijska praksa in kariera (Lipičnik, 1998, str. 162–163). Razlike med posamezniki so velike, ker je vsak človek edinstven in ima svoje značilnosti, kot so osebne potrebe, vrednote, stališča in interesi. Ker se lastnosti razlikujejo od posameznika do posameznika, so tudi njihovi motivi različni; nekatere motivira denar, druge varnost zaposlitve, tretji pa npr. sprejemajo izzive, ki jih privedejo na rob njihovih zmogljivosti. Lastnosti dela so razsežnosti dela, ki določajo, omejujejo in izzivajo. Lastnosti dela vključujejo različne možnosti, ki določajo, kateri delavec lahko naloge opravi od začetka do konca, avtonomijo pri delu in določajo vrsto in širino povratnih informacij, ki jih dobi delavec o svoji uspešnosti. Nekatera dela zelo cenimo po posameznih značilnostih in manj po drugih ter narobe. Organizacijsko prakso sestavljajo pravila, vodila, praksa upravljanja in sistem plačevanja v organizaciji. Vodila opredeljuje ugodnosti, kot so plačilo počitnic, zavarovanje, skrb za otroke idr. Z nagradami pa so opredeljene bonitete, provizije idr., kar lahko privlači nove delavce in preprečuje starejšim, da bi zapustili organizacijo. Kariera je motivacijsko sredstvo, ki človeka sili v ustrezne aktivnosti (Lipičnik, 1998, str. 179–183). Ne glede na različne opredelitve pojma kariera jo lahko opredelimo kot načrtovano ali nenačrtovano zaporedje dejavnosti, ki vključujejo prvine napredovanja, samouresničevanja in osebnega razvoja v nekem obdobju. Zajemajo priprave na prihodnje delo ali dejavnosti, ki jih bodo ljudje potrebovali pri prihodnjem delu. Tu gre za posebne razvojne programe. Potrebo po napredovanju čutijo posamezniki in tudi organizacije. Pri načrtovanju kariere moramo upoštevati nekaj splošnih dejavnikov, kot so: politične spremembe, ekonomski pritiski, nove organizacijske oblike, nova zaposlitvena politika, napredujoča tehnologija, socialna, demografska gibanja idr. Poleg omenjenih splošnih dejavnikov moramo pri oblikovanju konkretne kariere upoštevati še med seboj povezane prvine: okolje organizacije, poklic in posamično kariero. Pri tem pa je dobro, da stalno preverjamo, ali smo resnično dosegli načrtovano kariero. 2.2.2 Dejavniki osebnostnih lastnosti Človekovo osebnost oblikujejo temperament, značaj in sposobnosti. Osebnostne lastnosti so vse človekove vrline, ki same po sebi niso nujne pri razreševanju problemov, ampak dajejo osebno obeležje sleherni človekovi reakciji (Lipičnik, 1996, str. 22). Med človekove osebnostne lastnosti uvrščamo človekov značaj in temperament. Človekov značaj označujejo lastnosti, kot so poštenost, pogum, odgovornost, vestnost, vztrajnost idr. Pri človekovem temperamentu pa razlikujemo sangvinika, kolerika, melanholika, flegmatika idr. Med osebnostne lastnosti uvrščamo tudi človekove sposobnosti. Sposobnosti so v bistvu človekova zmožnost za razvoj zmožnosti, ki same po sebi niso zmožnosti, ki bi odločilno vplivale na reševanje problemov s povsem neznanimi rešitvami, vendar so očitne predvsem v kombinaciji z znanjem. Razlikujemo predvsem te človekove sposobnosti (Lipičnik, 1996, str. 21): • intelektualne, • motorične, • senzorične in • mehanske. Intelektualne sposobnosti so inteligentnost, ki je lahko abstraktna, socialna ali tehnična. Med intelektualne sposobnosti uvrščamo tudi sposobnosti, kot so: besedna, verbalna, številčna, specialna, pomnjenje, perceptivne sposobnosti idr. Motorične sposobnosti so: gibanje glave, gibanje oči, obrazna mimika, gibanje telesa, gibanje udov, spretnosti idr. Senzorične sposobnosti so: vid, sluh, vonj, tip, ravnotežje, položaj telesa idr. Pri mehanskih sposobnostih gre za razumevanje mehanskih odnosov, razumevanje tehniških oblik idr. Na oblikovanje sloga lastnega dela vpliva tudi človekovo znanje. To so tiste človekove zmožnosti, ki mu omogočajo razreševanje znanih problemov, to je takih, ki jih je že videl in rešil. Ne glede na to, kako si je človek znanje pridobil, mu v glavnem pomaga razreševati probleme z znanimi razrešitvami. Ob pomoči sposobnosti pa človek lahko znanje tudi kombinira in tako reši še probleme z neznanimi razrešitvami (Lipičnik, 1996, str. 21). Spretnosti so večinoma zmožnosti, ki se nanašajo na človekovo motorično znanje in sposobnosti. Človeku omogočajo hitro in učinkovito motorično odzivanje na težave. Izraz spretnosti sicer uporabljamo v različnih pomenih, čeprav je ta izraz rezerviran predvsem za motorično področje (Lipičnik, 1996, str. 21–22). 2.2.3 Dejavniki okolja Na vedenje ljudi pri delu vpliva vrsta dejavnikov iz okolja oziroma zunanjih dejavnikov. Med najvplivnejše štejemo (Lipičnik, 1998, str. 31–33): • scenarij, po katerem se ravnajo v organizaciji, ki je najbolj odvisen od zunanjih pomembnih dejavnikov, kot so svetovne družbene vrednote, institucionalne razmere, razmere na trgu in razvoj znanosti ter tehnologije; • politično stanje v državi, v kateri organizacija deluje,. • znanje tistih, ki se v organizaciji ukvarjajo z ljudmi, • model ravnanja z ljudmi, • razvitost posameznih strok, ki napajajo organizacijo z ustreznim znanjem. Dejavniki okolja vse močneje in hitreje vplivajo na spreminjanje v organizacijah. V preteklosti je bila hitrost sprememb majhna. V sedanjosti so spremembe zelo hitre. Izkušnje in zdrav razum ne morejo več nastajati, ker za to ni časa. Prejšnje izkušnje lahko celo ovirajo naše znanje v sedanjosti, kaj šele v prihodnosti. Napredek dosežemo s spremembami. Vsak napredek zahteva spremembe. Da bi dosegli napredek, moramo nekatere stvari spremeniti. Spremembe so nujnost, ki si jih moramo želeti. Spremembe za želena prihodnja stanja moramo načrtovati. Dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje sloga lastnega dela, so številni in raznovrstni. V prejšnjih odstavkih so strnjeno prikazani pomembnejši, kot so dejavniki dejavnosti, dejavniki osebnostnih lastnosti, dejavniki okolja, naloge, ki jih strokovni delavci opravljajo, in raven organiziranosti organizacije, v kateri delujejo strokovni delavci. Te dejavnike prikazuje slika 2.1 v nadaljevanju. Slika 2.1: Dejavniki za oblikovanje sloga lastnega dela 2.3 Metode in tehnike za povečanje učinkovitosti lastnega dela Pri vsakem delu uporablja strokovni delavec posamezne metode in tehnike, ki mu olajšujejo delo. So svojevrstni postopki, ki jih uporablja strokovni delavec pri svojem delu. Za učinkovitost dela so potrebni tudi sposobnost za delo, široko znanje in delovne izkušnje. Sodobne razmere dela in poslovanja zahtevajo uporabo sodobnih metod in tehnik, ki jih narekuje tempo sodobnega poslovanja in dela ter vse bolj zapletena dela. Za uspešnost in učinkovitost dela ne zadostujejo več samo praksa in izkušnje. Strokovni delavec uporablja pri svojem delu metode in tehnike, ki so nepogrešljive v organizaciji in pri izvajanju posameznih del in nalog. Metode in tehnike, ki jih s pridom uporabljajo strokovni delavci po svetu, so številne. V nadaljevanju bomo strnjeno predstavili najpogosteje uporabljene in pomembnejše. Med take uvrščamo zlasti razporeditev in izrabo delovnega časa, hitro branje, vodenje delovnih sestankov, sestavljanje zapiskov, načrtovanje delovnih ciljev, predavanje, prenašanje praktičnega znanja, vodenje razgovorov – intervju, razreševanje problemov idr. 2.3.1 Razporeditev in izraba delovnega časa Pomanjkanje časa je splošen problem, s katerim se srečujejo strokovni in vodstveni delavci v sodobnih razmerah dela in poslovanja. Pri tem je pomembno, kako strokovni delavec porablja svoj razpoložljivi delovni čas. Na drugi strani pa je prav tako pomembno, kako strokovni delavci mislijo, da ga uporabljajo. Nesporno je, da živimo le enkrat, ne moremo se vračati, vsak trenutek nepovratno mine. Zato je čas najpomembnejša vrednota v življenju. Gospodarjenje s časom je gospodarjenje z lastnim življenjem. Časa je lahko premalo ali preveč in obakrat se slabo počutimo. Za to smo krivi sami. Saj bi morali vedeti, kako je s časom (Tavčar, 1998. B. str.): • čas se ne prilagaja, čeprav ga je premalo ali preveč; • časa ni mogoče z ničimer nadomestiti; • časa nikdar ni mogoče shraniti, skladiščiti, je le za sproti; • časa ni mogoče kupiti; • časa ne moremo pomnoževati; • čas odteka nenehno in nezadržno; • čas je življenje. Vsak poslovni človek, strokovnjak, izobraženec, podjetnik si razporeja svoj čas s koledarjem, ki je nepogrešljiv pripomoček sodobnega človeka. V koledar vpisujemo, kaj bomo storili v urah, dnevih, tednih, mesecih ali v vsem letu. Velikokrat smo razočarani, ker tega ali drugega nismo storili, ker nam je zmanjkalo časa. Ne glede na to, kako skrbno razporejamo svoj čas, vsega ne moremo predvideti. Ker je prihodnost negotova, so naši delovni načrti tvegani. Da bi se zavarovali pred takim tveganjem, upoštevamo pravila za prijazno ravnanje s časom (cf. Tavčar, 1998, B. str.). Prvo pravilo za prijazno ravnanje s časom Delovni dan ima samo pet ur: tri ure pustim nerazporejene kot rezervo. Delovni teden ima samo štiri dni: enega dneva ne razporedim, ostaja prost za nepredvideno. Pogosto se zgodi, da nerazporejene ure in dneve mimogrede porabimo. Vprašati se moramo, ali so bile te zadeve res tako nujne, da smo se jih lotili v rezerviranem času. Preden se lotimo opravljanja zadev, si moramo vzeti čas in ločiti zadeve na nujne in pomembne, nujne in nepomembne, manj nujne in pomembne ter manj nujne in nepomembne. Drugo pravilo za prijazno ravnanje s časom PREDNOST = POMEMBNOST X NUJNOST Opravil se lotevamo po vrsti: prednostna so prva, potem sledijo druga, neprednostna naj počakajo. Pri odločanju o tem nam pomaga enostavna preglednica, ki je videti takole: Slika 2.2: Razvrstitev opravil po pomembnosti in nujnosti Vir: Tavčar, M.: Bodimo prijazni do svojega časa, VŠM, Koper 1998. Nekateri menijo, da so vse njihove zadeve nujne in pomembne. Zato mislijo, da morajo vse narediti sami in takoj. Pri tem ne upoštevajo, da življenje dogodke enakomerno razporeja in jim določa pomembnost in nujnost. Dobro je vedeti, da statistična razporeditev po navadi velja. Tretje pravilo za prijazno ravnanje s časom Naravna statistična razporeditev: 1/4 opravil 1/2 opravil 1/4 opravil nenujna in srednje nujna in zelo nujna in nepomembna srednje pomembna zelo pomembna Naravno statistično razporeditev upoštevamo tako, da napravimo seznam opravil, ki nas čakajo v naslednji uri, dnevu, tednu, mesecu ali letu. Ta opravila potem razdelimo v tri skupine. Pri tej razvrstitvi najpogosteje ugotovimo (Tavčar, 1998, B. str.): Če je zelo nujnih in zelo pomembnih opravil preveč, smo navadno preveč zavzeti za opravila; v normalnih okoliščinah ne more biti toliko opravil nadpovprečno nujnih in pomembnih. Če je nujnih in nepomembnih opravil zelo veliko, smo ali premalo zavzeti, ali pa je organizacija tako zaspana in zanikrna, da se v njej res ne dogaja več nič pomembnega in nujnega. Če pa se zdijo vsa opravila nekako srednje pomembna in nujna, jih najbrž nismo dovolj pretehtali, grozi nam nevarnost, da bomo posvečali enako časa nepomembnim in nenujnim opravilom. Podrobno načrtovanje opravil je smotrno za en teden. Tedenski načrt si napravimo na podlagi zaloge zadev in opravil po štirih razredih prednosti. Četrto pravilo za prijazno ravnanje s časom Zadeve in opravila, ki nas čakajo, urejamo po prednosti, druge odlagamo na zalogo. Tedenski načrt zajema (Tavčar, 1998, B. str.): • najprej neopravljene zadeve iz prejšnjega tedna, • dodatne zadeve iz zaloge, • rezervo za nepredvidene prednostne zadeve za peti dan. Tedensko načrtujemo opravila in zadeve v običajnem rokovniku in beležnici. V rokovniku je načrt, v beležnici pa zaloga. Nekateri mislijo, da lahko shajajo brez rokovnika, da imajo vse v glavi. To je zmotno mišljenje. Znano je, da ljudje v 24 urah pozabijo povprečno devet desetin prejetih informacij. Človek, ki si nič ne zapisuje, je navadno neučinkovit in tudi neobziren do okolice. Pameten človek se ob začetku dneva loti vsaj ene zadeve, ki je prijetna in mu bo gotovo uspela. S tem si pridobi zagon, ki ga potem nosi s seboj ves dan. Človek naj postori vsak dan (Tavčar, 1998, B. str.): • vsaj eno opravilo, ki ga ima rad; • vsaj eno opravilo, ki je očitno koristno zanj in za organizacijo; • vsaj eno opravilo, ki je protiutež poklicnim bremenom – nekaj za družino, razvedrilo. Dobro je vedeti, da delo človeku ne gre ves dan enako od rok. Vsak človek ima svoj biološki ritem. Zmožnost za delo navadno narašča od jutra do sredine dopoldneva, upade v opoldanskih in zgodnjih popoldanskih urah in se še enkrat vzpne proti koncu delovnega dneva. Pameten človek bo najzahtevnejša in najnujnejša opravila opravljal na višku svojih zmožnosti. Peto pravilo za prijazno ravnanje s časom Za prijazno ravnanje s časom lahko koristno uporabimo osem starih irskih modrosti, ki so (Tavčar, 1998, B. str.): Vzemi si čas: • za delo – kajti delo je cena za uspeh; • za misli – kajti razmišljanje je vir moči; • za igro – kajti igra je skrivnost mladih; • za branje – kajti knjiga je temelj modrosti; • za prijaznost – kajti ljubeznivosti so vrata do sreče; • za sanjarjenje – kajti sanje so pot do zvezd; • za ljubezen – kajti le ta je prava življenjska radost; • za veselje – kajti smeh je glasba srca. Raziskave kažejo, da strokovni in vodstveni delavci različno mislijo, kako uporabljajo svoj čas (Možina, 1981, str. 61–66). Organiziranost svojega dela lahko izboljšamo, če smotrneje razporedimo dela. To pa lahko napravimo le, če poznamo, kako uporabljamo ali mislimo, da uporabljamo svoj delovni čas. Podatke za to dobimo iz svojih dnevnikov dela ali podatkov o delu pri drugih delavcih. Po ugotovitvi vzrokov, kje in zakaj nam zmanjkuje časa, se lahko lotimo drugačne delitve dela, načrtovanja in porabe delovnega časa. S. Možina priporoča, da pri tem opravimo vsaj tri stvari (Možina, 1986, str. 231–233): 1. Opisati je treba sedanjo porabo delovnega časa za naloge, ki jih opravljamo. To lahko naredimo ali natančneje ali bolj okvirno. Natančneje to opravimo tako, da si za neko obdobje, npr. teden ali mesec, zapisujemo vse naloge in čas, ki ga za to uporabimo. Najmanjše časovne enote, ki jih pri tem uporabljamo, so od 10–15 minut. Po določenem času pregledamo zapise, razvrstimo naloge v sorodne dejavnosti in seštejemo čas, kar lahko prikažemo v urah. Okviren način analize časa je tudi v tem, da vzamemo razpored nalog ali dejavnosti, ki je po vsebini blizu našemu delu in skušamo po spominu določiti, koliko časa porabimo za posamezno dejavnost. 2. Kritično pregledamo zapisane dejavnosti in čas, ki ga zanje porabimo, ter nato pretehtamo in ugotovimo, kje in za kaj porabljamo preveč časa in kje in za katere naloge pa premalo. Za osnovo naredimo razpredelnico izrabe delovnega časa, ki jo prikazujemo v nadaljevanju. Razpredelnica je razdeljena na štiri stolpce. V prvem stolpcu so navedene naloge, dejavnosti, vrsta dela, ki ga opravljamo, v drugi stolpec vpišemo dejansko porabo časa za posamezna dela oziroma naloge, v tretji stolpec pa vpišemo želeno porabo delovnega časa za posamezne naloge oziroma skupine opravil. V četrti stolpec vpišemo opombe, kje in za katero nalogo nam zmanjkuje časa. Če se ne strinjamo z dobljeno razporeditvijo delovnega časa, si lahko skiciramo drugačno razporeditev, ki nas bo bolj vodila iz časovne zagate in s tem k večji uspešnosti pri delu. Dobro bi bilo, če bi imeli na razpolago povprečne časovne standarde za izvedbo posameznih nalog. 3. Na podlagi dobljene in želene razporeditve izrabe razpoložljivega delovnega časa proučimo in poiščemo konkretne rešitve in pripomočke za skrajšanje časa oziroma preprečitev pojava pomanjkanja delovnega časa. Če sami ne moremo opraviti naloge, jo prenesemo na druge oziroma zaprosimo za strokovno pomoč. Pri tem lahko uporabljamo tudi razne metode in tehnike, ki nam lahko precej pomagajo, da skrajšamo čas sestankov, razgovorov idr. Za reševanje raznih problemov so poleg znanih stopenj na razpolago tudi sheme, po katerih lažje in hitreje rešujemo strokovno problematiko. Pri administrativnem delu so nam v pomoč razni tehnični pripomočki, diktafoni idr. Strokovni delavec mora razlikovati in vedeti, kaj je zanj pomembno in kaj je pomembno za druge delavce. Izrabo delovnega časa lahko analiziramo tudi tako, da za neko časovno obdobje opišemo oziroma posnamemo porabo delovnega časa za naloge, ki jih opravljamo, in to primerjamo z drugimi delavci, ki opravljajo podobna dela oziroma naloge. Za načrtovanje boljše izrabe razpoložljivega delovnega časa pa so nam lahko tudi v veliko pomoč načrtovani časi, ki jih za posamezne vrste del in nalog načrtujemo pri svojem prihodnjem delovanju. Preglednica 2.2: Analiza izrabe delovnega časa Vir: Možina, S.: Delo poslovodnega delavca, GV, Ljubljana 1981, str. 62. 2.3.2 Hitro branje 2.3.2.1 Nekaj splošnih nasvetov za branje Strokovni delavec dobiva vedno več gradiva, ki ga mora v kratkem času prebrati, razumeti in si zapomniti bistveno. Strokovnemu delavcu, ki zahtevano gradivo hitreje prebere, ostane več časa za druge dejavnosti. Ko strokovni delavec dobi predse daljše besedilo, se navadno takoj loti natančnega branja. Posledica tega je, da se kmalu lahko izgubi v množici besed, misli in podatkov. Ne ve, kaj bi si zapomnil, kaj je pomembno, kaj je osrednje, bistveno in kaj ni. Preden začnemo z branjem, moramo pregledati gradivo. Napraviti je treba vsaj navedeno (Možina, 1979, str. 22–23): Najprej preberemo kratko vsebino ali pregledamo kazalo in vidimo, ali vsebuje tisto, kar nas zanima, kar iščemo in na kar bi usmerili svojo pozornost. Če menimo, da smo odkrili nekaj pomembnih poglavij, poglejmo, kaj ta poglavja vsebujejo. To največkrat najdemo v prvem ali zadnjem odstavku, velikokrat pa v samem uvodu ali povzetku poglavja. Pogosto nam pri razpoznavanju pomagajo podnaslovi in razprto tiskana besedila. Z njimi se seznanjamo s temeljnimi idejami, zajetimi v posameznih poglavjih. Ko smo podrobno pregledali poglavja, se ponovno povrnemo na začetek, uvod in skušamo na kratko določiti, kaj je namen besedila in kako je vsebina razporejena. Poskušajmo si vnaprej zamisliti, kaj bo avtor povedal. Čim več idej bomo vnaprej predvideli, tem bolj nam bo besedilo domače in lažje ga bomo brali. Uporaba navedenih štirih stopenj nam omogoča, da si pridobimo primerno ozadje in podlago za nadaljnje delo. Preden začnemo natančno brati poglavja, nam mora biti vsebina vsaj približno jasna. Če želimo vsebino poglavja čim hitreje in čim bolje predelati, storimo to takole (Možina, 1979, str. 23–25): Preberimo poglavje čim hitreje, ne da bi se ustavljali pri posameznih besedah, mislih, si podčrtavali ali kaj zapisovali. To je nekakšno začetno branje, spoznavanje vsebine. Ob koncu premislimo, kaj je bilo napisano, kaj je hotel avtor povedati, ne da bi se mučili s podrobnostmi. Šele ko smo dojeli bistvo prebranega, preidemo na selektivno branje. Ponovno branje je selektivno. Iščemo in izbiramo misli, ki so v skladu z osrednjo idejo in bi si jih splačalo zapomniti. Ko preberemo odstavek, se ustavimo in premislimo, kaj nam je povedal, če ga nismo razumeli, ponovno preberemo odstavek in skušamo dojeti, kaj je bistveno. Ob ponovnem branju je priporočljivo podčrtati besede, stavke, ki izražajo pomembne misli, podatke, in si jih želimo zapomniti. Ob morebitnem poznejšem branju so podčrtani deli ogrodje za miselne povezave. Podčrtavanje mora biti tudi selektivno. Podčrtavanje vsake druge besede ali cele strani je nesmiselno. Ko nam je vsebina poglavja dokaj jasna, je priložnost, da smo kritični in da si v grobo ali na poseben list papirja napišemo svoje pripombe o tem, koliko se strinjamo z navedenim, kaj bi radi vprašali, kaj bi bilo treba še primerjati, ali manjkajo kakšni podatki, ali se kaj ne ujema, ali se nam je pri branju utrnila kakšna zanimiva misel idr. Pisanje pripomb, zapiskov je odvisno od namena, ki smo si ga postavili pri branju. Če si hočemo gradivo zapomniti, ga je treba ponavljati. Največ pozabimo takoj, ko smo prenehali brati. Nekateri menijo, da ga lahko pustimo, če ga razumemo in preidemo k drugemu delu, ti so podobni ribičem, ki se trudijo, da ujamejo ribo na trnek, pozabijo pa jo izvleči na suho. Ponavljanje ne pomeni ponovnega branja, ampak dejavno spominjanje prebranega v skladu s tem, kar iščemo, kar smo si podčrtali in kar si želimo zapomniti. Na podlagi navedenega vidimo, da je najpomembnejše razumevanje, iskanje pomena v čtivu, poglavju, članku, odstavku. Tako obvladanje gradiva ne pride samo od sebe, ampak je za to potreben zavesten napor. Merila za ocenjevanje, kdaj dobro obvladamo gradivo, bi bila (Možina, 1987, str. 25): • občutek gotovosti, samozavesti, da gradivo obvladamo; • sposobnost razlikovanja pomembnejših misli od manj pomembnih, bistvenih delov od manj bistvenih; • sposobnost združevanja pojmov in podatkov v logične sklepe; • sposobnost, razložiti zakaj in kako in ne samo navajanje dejstev; • sposobnost, da znamo vse, kar smo prebrali, povedati v nekaj besedah. Če želi strokovni delavec v kratkem času pregledati večjo količino gradiva, uporabi t. i. površno branje oziroma preletavanje gradiva. Če ne vemo, ali knjiga, revija ali članek vsebuje kaj, kar bi nas zanimalo, gradivo površno preletimo oziroma preberemo. Nekateri pri tem berejo samo uvod, drugi sredino, tretji konec, četrti spremljajo, kar je napisano, najuspešnejši pa so tisti, ki namesto vrstic vidijo hkrati celo stran. Zadnja tehnika je zelo priporočljiva, če iščemo določen podatek. Površno branje ali preletavanje gradiva ni namenjeno večjemu razumevanju. Površen pregled knjige, čtiva, nam včasih koristi, da dobimo splošno, približno predstavo, kaj gradivo vsebuje. Na razpolago imamo več tehnik in nasvetov za izboljšanje branja, lažjega ali težjega, krajšega ali daljšega gradiva. Poudarek je na razumevanju in učinkovitosti nove miselne dejavnosti. Hitrejše branje zahteva vedno večjo koncentracijo, usmerjanje našega napora. To se pravi, možnosti izboljšav v branju je veliko. Lahko se naučimo hitrejšega branja, toda za to se moramo potruditi. 2.3.2.2 Možnosti izboljšav pri branju Vprašanje, kako se naučiti hitreje brati, je vedno pomembnejše za strokovne in vodstvene delavce. Vedno več je gradiva, ki ga mora strokovni delavec prebrati v razmeroma kratkem času in si zapomniti vsaj bistvene stvari. Raziskave (Možina, 1981, str. 79–95) kažejo, da je povprečna hitrost branja okoli 100–150 besed na minuto. Posamezniki, ki so se izurili v branju, pa preberejo okoli 400–500 besed na minuto. Teoretično ni nobenih zadržkov, da ne bi mogli hitreje brati, razumeti in si zapomniti prebrano. Ni nujno, da je hitrost pri branju povezana z napakami oziroma neuspehom in da bi bilo počasno delo brez napak. Raziskave nam dokazujejo, da sta krivulji hitrosti in napak precej časa narazen in da se približata in morda križata šele, ko hitrost razmeroma precej naraste. Vzroki, da nekateri nismo dovolj hitri pri branju in pomnjenju, so v nas in našem okolju. Najpomembnejši vzroki oziroma težave pa so: nezadostna hitrost v branju, napačno gibanje oči, omejen besedni zaklad, neustrezno pomensko razumevanje, notranje izgovarjanje, napačna stališča do branja, motnje v okolju in slaba koncentracija. Ugotovljeno je, da lahko skoraj vsakdo poveča hitrost v branju. Nekateri zelo hitro podvojijo ali celo potrojijo hitrost v branju, ne da bi bilo prizadeto razumevanje ali pomnjenje gradiva. To je spretnost, ki si jo lahko pridobimo in izboljšamo, če seveda želimo. Branje besed namesto pomenskih stavčnih enot je pogosta ovira za hitro branje. Počasni v branju so tisti, ki berejo vsako besedo namesto pomenskih enot. Ideje, misli so redko izražene zgolj z eno besedo, navadno so izražene z večjim številom besed, ki jih je treba hkrati dojeti. Če beremo posamezne besede in jih nato sestavljamo v pomensko celoto, to traja dlje, predvsem pa ne spoznamo pomena besedne celote. Neustrezno gibanje oči je lahko ovira za hitro branje. Ko beremo, naše oči polzijo od besede do besede ali hitreje od ene do druge miselne enote. Od časa do časa se ustavimo, naredimo kratek odmor, v tem času skušamo dojeti prebrano vsebino. Ko pridemo do konca vrstice, poiščemo na levi novo vrstico in ponovimo branje in gibanje oči. Neustrezno gibanje oči lahko ovira hitro branje. Najpogostejše napake, ki jih pri tem delamo, so, da se predolgo ustavljamo pri posameznih besedah ali stavčnih delih. Napake so tudi v tem, da se vračamo nazaj, da besede, ki smo jih že prebrali, še enkrat preberemo. To vračanje nazaj imenujejo raziskovalci regresivno gibanje oči. Pogosto se zgodi, da ne najdemo takoj vrstice, ko se s pogledom vrnemo z desne na levo, kar seveda jemlje čas in postopek razumevanja je zato pretrgan. Pogosta napaka je, da delamo prepogoste presledke, ko beremo vrstico. Manj ko je fiksacij, bolj je branje povezano, gladko, toliko bolj smo hitri. Ena pogostih napak je regresivno gibanje z očmi. Če se vračamo na že obdelane besede ali stavčne dele in jih ponovno med seboj povezujemo, zahteva to od nas dodaten napor. Pogosta napaka ali slaba navada, ki ovira hitro branje, je tiho izgovarjanje. Kaže se v zaznavnem gibanju ustnic, jezika, glasilk ali pa je samo miselno izgovarjanje. Izgovarjanje ne samo, da ni potrebno, temveč tudi moti in znižuje hitrost branja in razumevanja prebranega. Oči se lahko gibljejo dvakrat do trikrat hitreje, kot lahko z govornim organom izgovarjamo besede. Izgovarjava v mislih je vsaj dvakrat počasnejša od gibanja oči. Omejen besedni zaklad nas ovira pri razumevanju gradiva in zaradi tega smo počasnejši pri branju. Raziskovalci hitrega branja predlagajo, da besedo, ki nam je neznana, napišemo na kartotečni listek in nato poiščemo pomen besede, kar napišemo na hrbtno stran listka. Že samo pisanje besed in pomenov nam pomaga, da napisano besedo lažje obdržimo v spominu. Od časa do časa pregledamo listke in skušamo ugotoviti pomen posameznih besed. Pravilno razumevanje pomena besed in pomenskih enot je pomembno za hitro branje. Temeljni namen branja je razumevanje in pomnjenje prebrane vsebine. S hitrim branjem želimo doseči večje razumevanje. Pri tem smo uspešnejši, če smo pri branju usmerjeni na stavčne dele, ki pomenijo miselne celote. Pomen besed in besednih zvez skušamo razumeti v smiselni enoti. Napačen odnos do branja je sam po sebi lahko ovira za hitro branje. Posamezniki radi nadomeščajo vid s sluhom in so bolj usmerjeni h govorjenju kot pa branju. Za hitro branje je potrebna ustrezna pozornost. Koncentracija ni neka posebna zmožnost, temveč je sposobnost, ki jo je mogoče razviti. Koncentracijo lahko razvijemo, če beremo pod pritiskom časa, s povezovanjem in ponavljanjem idr. Za povečanje učinkovitosti in uspešnosti lastnega dela je priporočljivo, da strokovni delavec občasno analizira svoj način branja gradiva in si na podlagi ugotovljenih pomanjkljivosti napravi načrt izboljšav pri branju. 2.3.3 Vodenje delovnih sestankov V poslovnem svetu in sedanjem družbenem življenju si ne moremo zamisliti uspešnega dela in življenja brez medsebojnega dogovarjanja in sodelovanja. Zapletene probleme in vprašanja je treba reševati v širšem krogu ljudi, saj le tako lahko misli, predloge, mnenja ... dopolnimo in jim damo v obliko, kakršno lahko sprejmemo. Sestanki nam dajejo široke možnosti za vključevanje posameznikov in s tem možnost, da vsak posameznik lahko izraža svobodno svoja stališča, mnenja itn. Sestanek je tudi metoda in oblika dela, ki omogoča razširjanje in pridobivanje osebnih in skupinskih izkušenj, razvija in bogati vsakega udeleženca z novimi spoznanji ter jim s tem daje možnost za uspešnejše reševanje problemov. Strokovni delavci porabijo veliko časa za razne sestanke. Pogosto jih tudi vodijo. Uspeh in trajanje sestanka sta v mnogočem odvisna od sposobnosti vodje in njegovega znanja, kako organizirati in voditi delovni sestanek. Na uspeh sestanka vplivajo priprava sestanka, spretnosti in sposobnosti strokovnega delavca, ki sestanek vodi, način vodenja razprave, pa tudi udeleženci, ki konstruktivno sodelujejo v razpravi in pri oblikovanju sklepov. Za vodenje sestankov raziskovalci tega področja predlagajo več metod oziroma poti. S. Možina predlaga način vodenja delovnega sestanka, ki ga prikazuje shema v nadaljevanju (Možina, 1981, str. 67–68). Že omenjeni avtor daje tudi številne nasvete, ki jih mora vodja poznati, ko se pripravlja, vodi in spremlja sestanek. Vodja se mora skrbno pripraviti za sestanek, od njegove sposobnosti vodenja razprave je odvisen uspeh ali neuspeh sestanka. Dober vodja ve, kaj hoče, udeleženci čutijo, da je pripravljen. Od kakovosti dela vodje sestanka so odvisni odzivi udeležencev do celotnega sestanka in njihovo sodelovanje v prihodnje. Navodila za vodenje sestanka so zlasti (Možina, 1981, str. 67): 1. začeti čim boljše; 2. razpravo voditi tako, da vsi sodelujejo; 3. uporabljajte primerna vprašanja; 4. omogočite ustvarjalnost udeležencev, 5. imejte nadzor nad potekom sestanka; 6. razvijte tekmovanje v izmenjavi mnenj; 7. izogibajte se želji, da bi vse znali; 8. napravite dober sklep. Slika 2.3: Shema vodenja sestanka 1. Tema – označiti kratko in jasno 2. Razložiti namen – vzbuditi zanimanje – določiti cilj – vsakemu mora biti jasna njegova vloga 3. Uvod – povedati najpomembnejše – uvesti skupino v problematiko – niti preveč niti premalo podatkov – ne povedati vsega, vendar bistvo – ne vsiljevati svojega razmišljanja 4. Uvodno vprašanje – jasno in kratko – dati čas za premislek – morebitno dodatno vprašanje 5. Razpravljanje – omogočiti razpravljanje – sodelovanje vseh članov skupine – zastavljati vprašanja – pazljivo poslušati – v okviru predmeta naj vsak mnenje – svobodno pove svoje – razpravljanje in izmenjava mnenj 6. Oblikovanje – povezati skupna stališča – morebiti jih pisati na tablo 7. Sklepi – iz predsklepov končni sklepi – doseči soglasje – ne vsiljevati mnenj – določiti nosilce in roke za izvedbo sklepov Vir: Možina, S.: Delo poslovodnega delavca, GV, Ljubljana 1981, str. 68. Na sestanku pišemo tudi zapisnik. Razlikujemo predvsem tri vrste zapisnikov: • dobesedni (stenografski) • redni in • kratki. Dobesedni zapisnik vsebuje praktično vsako izgovorjeno besedo na seji sestanka. Redni zapisnik vsebuje le bistvene dele razprave, sklepe in odločitve. Kratki zapisnik vsebuje le oblikovane predloge in sprejete sklepe. Oblika in vsebina zapisnika sta odvisni od vrste sestanka. Ne glede na obliko in vsebino mora zapisnik vsebovati tri temeljne dele: uvod, delovni del in sklepni del. V uvodnem delu zapisnika je treba zapisati: • zaporedno številko in vrsto sestanka, • kraj in datum sestanka, • prisotnost in odsotnost članov, • dnevni red oziroma predloge o morebitni spremembi dnevnega reda. V delovnem delu zapisnika so običajno navedeni: • sklepanje o potrditvi zapisnika prejšnje seje in odobritev tega, • poročilo o izpolnjevanju sklepov prejšnje seje, • razpravljanje in odločanje o posameznih točkah dnevnega reda. V sklepnem delu zapisnika navedemo: • čas konca seje, • podpis predsedujočega, zapisnikarja in morebitnih overiteljev zapisnika. 2.3.4 Sestavljanje zapiskov Na predavanjih, sestankih in različnih drugih srečanjih si navadno glavne stvari zapišemo, da jih ne pozabimo in da si jih zapomnimo. Za zapisovanje lahko uporabimo različne načine, vsi pa temeljijo na spoznanju, da spomin deluje po načelu ključnih besed oziroma asociacij ter povezav posameznih besed. Zato si moramo zapisati le ključne besede. Ključne so namreč tiste besede, ki vzbujajo neko predstavo in pomagajo pri obnovitvi neke teme, primerne so za to, da si jih zapomnimo in nam olajšajo obnovitev. Ker ima lahko beseda več različnih pomenov, v povezavi z drugimi besedami vzbuja različne asociacije, je ključnega pomena, da izberemo prave ključne oziroma spominske besede. Izbira ključnih besed vpliva na način zapisovanja. Če klasično zapisujemo, zapišemo devetdeset odstotkov nepotrebnih besed. To so besede, ki so zvočne, vendar nimajo vpliva na spomin in ne povzročajo asociacij glede na prvotno vsebino. Sodobne metode zapisovanja poudarjajo pomen vzorčnih zapiskov. Vzorčno začnemo zapisovati na sredini, kjer zapišemo osrednjo misel in nato razvijamo posamezne teme, ki se nanjo nanašajo. Primer takega vzorčnega zapisa prikazujemo v nadaljevanju (Možina, 1981, str. 97): Vzorčni zapis ima vrsto prednosti v primerjavi s standardnim. Pri vzorčnem zapisu je glavna in osrednja misel jasno določena. Pomembnost drugih idej je na vzorcu prikazana tako, da so pomembnejše misli bliže sredini, manj pomembne pa so označene ob robu. Pregled tematike, spominjanje in obnova so hitrejši in učinkovitejši. Struktura vzorca tudi omogoča, da je dodajanje novih idej in informacij preprosto in pregledno. Način vzorčnega zapisovanja namreč omogoča nove povezave in spodbuja ustvarjalnost. Pri vzorčnem zapisovanju zapisujemo le ključne besede in izraze. Nekaj prvih zapisov je lahko videti nepovezanih, dokler ni jasna osrednja tematika. Z vzorčnim načinom zapisovanja dobimo jasnejšo informacijo, jasno sliko pomembnih povezav in celotno tematiko hitreje obnovimo. Vzorčno zapisovanje lahko uspešno uporabljamo tudi za zapisovanje na sestankih. Vsako misel udeležencev napišemo v vzorčni obliki s ključnim izrazom in s tem dosežemo, da je vsaka ideja primerno vključena v celoto. Tak način zapisovanja na sestanku spodbuja dejavno sodelovanje udeležencev. Slika 2.4: Vzorčni zapis 2.3.5 Načrtovanje delovnih ciljev Dosedanje raziskave in praktične ugotovitve kažejo, da je sistem dela s pomočjo delovnih ciljev tisto, kar v marsičem olajša trud organizacijskega osebja in pripomore k večji uspešnosti. Ta sistem dela je preprost in ga lahko uporabi vsakdo, ki želi izboljšanje. Sestoji iz analiziranja ključnih nalog – dejavnosti, načrtovanje ciljev – predvidenih dosežkov in iz ustreznih ukrepov, akcij, ki naj zagotovijo izvedbo nalog in uspešnost pri delu. Pregled opravljenega dela nam daje priznanje za dosežke, odkriva pa tudi nove poti za izboljšanje (Možina, 1981, str. 137). Organizacije, ki so do zdaj že uvedle sistem delovnih ciljev in dosežkov, so uspešnejše. Metoda postavljanja osebnih delovnih ciljev se nanaša na postopek, s katerim strokovni delavci razvijejo in določijo cilje za posamezne dejavnosti. Metoda je predvsem uporabna pri nerutinskih dejavnostih. Metoda načrtovanja osebnih delovnih ciljev je poseben prijem pri načrtovanju nalog in ocenjevanju dela. Opravila so lahko določena za nekaj dni, tednov, mesecev ali tudi letno, in sicer na podlagi obstoječega dela in pričakovanih dosežkov. Razumljivo je, da morajo biti osebni delovni cilji usklajeni s cilji enote oziroma celotne organizacije. Ob koncu načrtovanega časovnega obdobja se dosežki primerjajo z načrtovanimi, s katerimi se je strinjal posamezen delavec. Pri uporabi metode postavljanja osebnih ciljev je najprej treba opisati, kaj so cilji organizacije, nadalje je treba opredeliti cilje za posamezne enote oziroma službe in ob koncu seznaniti vsakega delavca, kaj se od njega pričakuje v načrtovanem obdobju. Pri uporabi metode načrtovanja osebnih delovnih ciljev je poudarek na kaj, kdaj in kako. Cilji morajo biti ustrezno določeni. Izogibati se moramo pavšalnim ocenam. Cilji morajo biti konkretni, merljivi in usmerjevalni. Strokovni delavci morajo biti pri svojem delovanju usmerjeni k rezultatom svojega dela. Treba je tudi stalno preverjati dosežene rezultate. Temeljni dokument v zvezi z načrtovanjem delovnih ciljev prikazujemo v nadaljevanju (Možina, 1981, str. 188). Preglednica 2.3: Načrtovanje ciljev oziroma želenih rezultatov Ime in priimek: __________________ Datum: ________ Vir: Možina, S.: Delo poslovodnega delavca, GV, Ljubljana 1981, str. 184. 2.3.6 Posredovanje znanja Posredovanje znanja oziroma predavanje je metoda, pri kateri strokovni delavec ali vodja nastopa pred delovno skupino, kolektivom ali na seminarjih in podobno. Velja ugotovitev, da na splošno poslovodni in strokovni delavci neradi nastopajo pred večjim številom ljudi, ker menijo, da nimajo potrebne spretnosti v govorjenju, zato raje berejo, kot pa prosto govorijo. Branje pa pred množico ljudi ni preveč učinkovito. Za marsikoga je jasno, natančno, sistematično in prepričljivo izražanje pred ljudmi nepremostljiva ovira. Take ovire pa veliko lažje prebrodijo, če se spoznajo z značilnostmi metode posredovanja znanja oziroma predavanja. Vsakdo, ki namerava posredovati znanje večji skupini ljudi, mora pred začetkom posredovanja znanja oziroma predavanja proučiti skupino, ki ji bo posredoval znanje. Ugotoviti mora, kakšno je njeno predhodno znanje, velikost skupine, sposobnosti udeležencev in jezik, ki ga uporablja. Predavatelj mora imeti ustrezno znanje in spretnost, vzdržljivost in pripravljenost za predavanje. Predmet, o katerem predava, mora proučiti z vseh vidikov: njegovo zapletenost, strokovnost, cilje in globino. Predavatelju morajo biti na razpolago razna pomožna sredstva, kot so prostor, čas in razna pomagala. Napraviti mora analizo vsebine, kar pomeni določiti ključne točke in pomembne stopnje. Posredovanje znanja poteka praviloma po teh stopnjah, ki jih predlaga S. Možina (Ivanko et al., 1990, str. 98–99): Priprava. Predavatelj mora poskrbeti za vse pripomočke in gradivo, preveriti čas začetka predavanja, zagotoviti, da bodo ponazoritve vidne. Prikazovanje. Predavatelj mora uvodoma opredeliti temo in cilje predavanja. Predavati mora postopno od stopnje do stopnje, poudariti vsako ključno besedo, prikazati ponazoritve za lažje razumevanje ter stalno preverjati čas, da ne bi zašel v časovno stisko. Ponavljanje. Predavatelj mora postavljati vprašanja posameznim osebam, jih spodbujati k vprašanjem in razpravljati o njih. Pri tem mora biti sistematičen in potrpežljiv. Preverjanje znanja. Predavatelj zastavlja vprašanja ustno ali pisno, posamezniku ali celotni skupini, odgovore mora popravljati konstruktivno in evidentirati izide. Za dobro in učinkovito posredovanje znanja oziroma predavanje si je vredno zapomniti tudi tole: • Predavanje mora biti jasno in razumljivo, od česar je odvisen izid predavanja. • Vprašanja je treba izraziti preprosto in ga prilagoditi sposobnostim in izkušnjam slušateljev. • Udeležencem je treba dati čas za premislek, preden zahtevamo odgovor. • Odgovor je bolje izvleči, kakor da predavatelj sam odgovori. • Vprašanja se lahko začenjajo različno, npr. kaj, zakaj, kako, kdo, kje, kdaj in podobno. • Odgovore na različna vprašanja povzamemo in poudarimo bistveno, da jih udeleženci sprejmejo in si jih zapomnijo. 2.3.7 Prenašanje praktičnega znanja Metoda prenašanja praktičnega znanja je znana tudi kot metoda, kako poučevati. To metodo uporablja vsak strokovni in poslovodni delavec, saj je njihova glavna dolžnost prenašati svoje znanje na sodelavce. Številni strokovni in poslovodni delavci imajo veliko znanja, ki so si ga pridobili s šolanjem ali med delom, vendar teh izkušenj ne znajo prenesti na druge. S tem izgubljajo eno pomembnih prvin uspešnega in učinkovitega dela. Pri poučevanju oziroma prenašanju praktičnega znanja upoštevamo zaporedje postopkov oziroma načel v celotnem procesu poučevanja. Te stopnje oziroma načela so (Ivanko et al., 1990, str. 99–100): Najprej moramo pripraviti izvajalca, in sicer tako, da ga sprostimo, opredelimo delo, ugotovimo, kaj o tem že ve, vzbudimo v njem zanimanje za delo in ga postavimo v primeren položaj. Nato mu prikažemo nalogo in mu jo razložimo, pokažemo, ponazorimo z označevanjem pomembnih faz tako, kot si sledijo. Pri naslednjem prikazovanju poudarimo in razložimo vsako ključno točko; pri tem poučujemo jasno, izčrpno in potrpežljivo, vendar le toliko, kolikor je izvajalec sposoben naenkrat sprejeti. Sledi zahtevnejša izvedba poskusa, ki zajema zahtevanje izvedbe naloge in popravljanje napak prvega poskusa. Pri ponavljanju dela zahtevamo obrazložitev ključnih točk, prepričamo se, ali izvajalec razume, in nadaljujemo tako dolgo, dokler nismo prepričani, da izvajalec zna, kar ga poučujemo. Slednjič zagotovimo izvedbo poskusa tako, da izvajalca prepustimo k samostojnemu delu. Pri tem mu povemo, da mu bomo pri delu pomagali, če bo potrebno. Izvajalca nadziramo, spodbujamo k vprašanjem, dajemo mu vedno večjo samostojnost in se čedalje manj vmešavamo v njegovo delo. Predavatelj si mora napraviti program prenašanja praktičnega znanja. Pri njegovi sestavi mora upoštevati, koga bo izobraževal, za kakšno vrsto dela in rok, do katerega mora izobraziti izvajalca. Analizirati mora delo tako, da ugotovi pomembne faze, poišče in najde ključne točke, pripravi ustrezno orodje in gradivo. Zagotoviti mora ustrezno delovno mesto tako, kot bo izvajalec v prihodnje opravljal nove naloge. Faza je del naloge, ki pomeni stopnjo pri napredovanju dela. Ključna točka pa je tisto, kar je v posamezni fazi pogoj za kakovost, varnost in lahko izvedbo. Vedeti moramo, če se izvajalec ni naučil dobro, ga strokovni ali poslovodni delavec ni dobro poučil. 2.3.8 Vodenje razgovorov Vodenje razgovorov je tehnika, ki jo strokovni in poslovodni delavci pogosto uporabljajo. Njena uspešna uporaba pa je odvisna od oblike razgovora in časa, ki ga za to namenijo (Ivanko et al., 1990, str. 96). Razlikujemo nenačrten in načrten razgovor oziroma pogovor. Pri nenačrtnem pogovoru se pogovarjamo o vseh stvareh brez načrta, kadar gre le za izmenjavo stališč in mnenje. Pri načrtnem pogovoru pa gre za načrtno izmenjavanje mnenj in sistematično dobivanje in dajanje informacij. Načrtni pogovor temelji na prejšnji pripravi, njegova naloga pa je: • dobivanje podatkov, informacij, sprejemanje obvestil; • obveščanje kandidata ali delavca o neki problematiki; • morebitno vplivanje na izpraševance. Razgovor je načrtna dejavnost, pri kateri jo mora eden od udeležencev usmerjati. Za izvedbo uspešnega pogovora morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji: nastopati morata najmanj dve osebi, da ni nikakršnih motenj, da so odkriti sodelovanje, smotrnost in usmerjanje ter prejšnja priprava. Prednosti pogovora oziroma intervjuja sta predvsem prožnost in gospodarnost. Pri tem pa sta pomembna cilj, ki si ga postavimo, in metoda dela, ki jo uporabimo. Za izvedbo načrtno vodenega razgovora so pomembne te stopnje (Ivanko et al., 1990, str. 97–98): • vzpostaviti stik s kandidatom, delavcem, kar poleg pozdrava pomeni tudi zagotovitev sodelovanja; • določitev teme razgovora; cilj in tema razgovora morata biti jasno določena; • spodbuditi kandidate oziroma delavce k dajanju podatkov in informacij, na podlagi česar dobimo čim popolnejšo sliko o problematiki in delavčevem gledanju na predmet razgovora; • obveščanje delavcev, kandidatov, strank o naših stališčih, predlogih, možnostih rešitve, nadaljnjem poteku dela idr.; • razpravljanje posameznih vidikov obravnavanega predmeta, kakšne so možnosti za rešitve glede na prednosti in pomanjkljivosti; • sklenitev razgovora z jasnimi in jedrnatimi sklepi, ki so posledica razgovora; • evidenca in nadzor oziroma pregled uspešnosti razgovora z njegovim rezultatom. Pogoj za dobro izvedbo razgovora oziroma intervjuja je dobra in učinkovita prejšnja priprava. 2.3.9 Razreševanje problemov Pomembna naloga strokovnih, vodstvenih in poslovodnih delavcev je razreševanje problemov. Največkrat se lotevamo razreševanja problemov na delovnih sestankih, kadar v razpravi prehajamo z enega možnega vzroka na drugega, dokler ne obvelja neka razrešitev, po navadi tistega, ki je vplivnejši v skupini. Taka razrešitev navadno temelji na enem mogočem vzroku. Če pa se naučimo strokovno razreševati probleme, smo lahko uspešnejši pri njegovem razreševanju. Razreševanje problemov je logičen proces, v katerem gre na začetku za opredelitev problema, sledi analiza, pri kateri gre za ugotavljanje vzrokov, ki so privedli do neželenega izida, in nato sprejem odločitve, kakšno akcijo bomo sprožili, da bomo razrešili problem oziroma odpravili neželeno stanje (Možina, 1981, str. 100–103). Problem nastopi takrat, ko se neko stanje razlikuje od pričakovanega. Treba je ugotoviti dogodke, spremembe, vzroke, ki so privedli do neželenega stanja. Do cilja oziroma do želenega stanja nas lahko privedejo le tiste akcije, ki bodo temeljile na pravilni in točni opredelitvi vzrokov. Ko analiziramo oziroma razrešujemo probleme, v bistvu ocenjujemo opravljeno delo in začrtujemo pot vnaprej. Pri tem se moramo stalno spraševati, kaj je problem, kaj smo delali narobe, kaj je privedlo do tega, kaj so resnični vzroki, kaj se da napraviti, popraviti, kakšne bodo posledice. Pri vseh teh odločitvah potrebujemo primerno metodo dela kot navodilo pri svojem delu. Pri tem pa moramo biti seznanjeni s svojim delom, da vemo, kje je naše mesto, na podlagi česar se bomo odločali, in katere informacije potrebujemo. Proces razreševanja problemov lahko v splošnem razdelimo na dve temeljni fazi: analiziranje problemov in sprejemanje odločitev. Analiziranje problemov vključuje ugotavljanje odklonov doseženega in pričakovanega. Pri tem razlikujemo več stopenj (Možina, 1981, str. 102): Najprej moramo ugotoviti razlike med pričakovanim in dejanskim stanjem. Problem, ki nastane zaradi razlike med doseženim in pričakovanim stanjem, moramo točno opredeliti glede vsebine, kraja, časa in razširjenosti, in če je mogoče, opisno v obliki posebnih preglednic. Na nastanek problema vedno vplivajo dogodek, sprememba, pogoj. Zato je treba ugotoviti in ločiti, kaj je povezano s problemom in kaj ni povezano z njim. Treba je določiti mogoče vzroke in jih pretehtati glede na podatke in verodostojnost ter postopoma preiti k najvplivnejšemu. Najverjetnejši vzrok je tisti, ki čim bolj dobro razloži vsa dejstva in podatke v zvezi s problemom. Fazi analiziranja problema sledi faza odločanja o njegovi razrešitvi. Na podlagi ugotovljenega stanja in vzrokov je treba določiti cilje. Pri opredelitvi cilja moramo upoštevati, kaj moramo doseči in kaj lahko dosežemo. Cilj je lahko delovni standard, ki ga lahko znižamo ali zvišamo ali pa mu dodamo nove prvine. Določiti je treba vse mogoče poti, alternativne akcije, ki so lažje, težje, dražje, cenejše, ki bi nas privedle do cilja. Mogoče poti, cilje in akcije primerjamo med seboj in jih presojamo glede na to, kaj lahko v okviru obstoječega stanja oziroma moramo napraviti. Na teh podlagah izberemo najustreznejšo odločitev, akcijo, pot, to je tisto, ki ima najmanj neželenih posledic in nas bo najprej privedla do želenih izidov. Pri vsem tem pa moramo paziti, da ne nastane nov problem. Upoštevati moramo tudi čim več tistih dejavnikov, ki ovirajo, in tistih, ki pospešujejo razrešitev problema. Postopek reševanja problemov mora biti skrbno načrtovan. Poudarili smo že, da je problem vedno neki odmik od želenih rezultatov in dejanskega stanja. Problem obstaja, če se ga zavedamo in vemo, da je treba nekaj narediti. Če se pa problema ne zavedamo, potem nam ni treba ukrepati. Ustvarjalno razreševanje problemov poteka po teh stopnjah (Možina, 1981, str. 103–116): Začeti s pravim pomembnim problemom Pravi problem je tisti, ki je v nekih razmerah najpomembnejši in so od njega odvisni vsi drugi problemi. Ugotoviti pravi problem pomeni imeti pregled nad stanjem in vedeti, kje in koliko se dejansko stanje odmika od želenih standardov. Čim večja je razlika, tem resneje se ga lotimo in čim bolj je problem povezan z drugimi, bolj je vreden spoštovanja. Ko ugotovimo odmike od želenega stanja, si pri iskanju pomembnih problemov pomagamo z vprašanji: Koliko je to pomembno, nujno? Koliko je obstoječe poslovanje ovira za ustrezno normalno delo? Koliko je odmik resen in nevaren za nadaljnji razvoj? Koliko vpliva na druge naloge ali oddelke? Kakšne bodo posledice, če ne razrešimo problema? Če ne znamo sami odgovoriti, poiščemo odgovore pri delavcih ali iz ustreznih virov. Opredeljevanje problema Znana je splošna ugotovitev: če točno določimo, opišemo problem, smo ga že na pol razrešili. Nekaj resnice je gotovo v tem. Problem moramo čim bolj proučiti in določiti. Ugotoviti moramo, v čem oziroma kaj je odmik in v čem oziroma kaj ni. Na podlagi tega razlikovanja dobimo osnovo za določanje mogočih vzrokov. Problem opredelimo na podlagi teh vprašanj (Možina, 1981, str. 104): • Kaj je odmik, kaj je predmet ali stvar odmika? • Kje je nastal odmik, v predmetih ali stvareh? • Kdaj je odmik nastal, kdaj so se pojavili znaki? • Kako velik je odmik, koliko je razširjen, koliko stvari ali predmetov je vključenih? Na navedena vprašanja je najlažje odgovoriti v posebni preglednici. Pregled podatkov daje možnost sklepanja o vzrokih, ki so privedli do opisanega problema. Ugotavljanje vzrokov Ugotavljanje vzrokov je ena najtežjih nalog, ki zahteva veliko miselnega napora in sposobnosti dobrega opazovanja. Gre za primerjavo različnih dejstev, podatkov, izraznih podrobnosti idr. Čeprav je ugotavljanje vzrokov zelo zahtevno delo, se ga lahko dobro naučimo. Za ugotavljanje vzrokov obstaja veliko poti, zato si ne moremo pomagati s preprosto shemo, temveč si delo olajšamo z vprašanji kot pripomočki za razmišljanje: Kaj je privedlo do nastanka problema? V čem so si dejstva podobna? Koliko so dejstva med seboj povezana? Kakšen je logičen vrstni red? Je ali ni odmikov? V čem je ta problem različen od drugih? Posebno pozorni moramo biti na probleme, ki so nastali zaradi več vzrokov, npr. nezadovoljstvo članov organizacije zaradi slabega obveščanja, nizkih plač, slabih medsebojnih odnosov ali neustreznih delovnih razmer. Ugotoviti moramo, ali so ti vzroki delovali hkrati ali pa so delovali v različnih časovnih zaporedjih, in kakšen delež imajo pri nastanku problema. Preverjanje vzrokov Pri analiziranju problemov je pomembno, da se prehitro ne zadovoljimo s sklepanjem. Naše mišljenje mora biti usmerjeno k temeljitemu presojanju in preverjanju. Pravi vzrok nam mora odgovoriti na vse opažene pojave in dejstva, v nasprotnem primeru moramo poiskati dodatne informacije in obrazložitve. Vzroke lahko preverjamo na več načinov (Možina, 1981, str. 106–107): Miselno: premišljamo o najverjetnejšem vzroku in primerjamo podatke ter obrazložitve. Pisno: opišemo, skiciramo, izračunamo pot nastanka problema. Ustno: na sestankih z delavci primerjamo mogoče vzroke in njihovo povezanost glede na odmike v delovnih okoliščinah. Cilj in namen preverjanja je najti in določiti najverjetnejši vzrok za nastanek problema. Na podlagi vzrokov lahko sprejmemo odločitve in ustrezne akcije, kar je tudi glavni cilj in ključni namen preverjanja vzrokov. Odločanje Ko smo ugotovili vzrok problema oziroma odmik od okoliščine, preidemo v fazo odločanja, to je k postavljanju ciljev in sprejemanju ustreznih akcij. Razlikujemo tri vrst odločitev (Možina, 1981, str. 107–108): Začasne: tovrstne odločitve sprejemamo, kadar je treba takoj nekaj ukreniti, čeprav nimamo dokazov, da smo ugotovili pravi vzrok. Gre predvsem za pridobivanje časa, ki ga uporabimo za ugotavljanje pravega vzroka, saj bi, če ne bi ukrepali, nastala nepopravljiva škoda. Prilagoditvene: v tem primeru gre za odločanje, kadar je vzrok tak, da zahteva akcijo, pri kateri gre za prilagajanje na določeno stanje. Problem želimo skrčiti na minimum, ker ga ne moremo povsem rešiti. Popravne: tu gre za sprejemanje akcij in odločitev, kadar želimo in lahko odstranimo vzrok, ki je pripeljal do neželene okoliščine. V takih primerih gre lahko za nove predpise, nove postopke, nove načine dela, ki omogočajo ustrezne rešitve. Pri odločanju je dobro vedeti, da so odločitve redko idealne, navadno so kompromis med tem, kar želimo, in tem, kar lahko storimo. Določitev ciljev Odločitve izražamo v obliki ciljev, ki jih želimo uresničiti. Cilji morajo biti točno določeni glede na kaj, koliko, kje in kdaj hočemo nekaj doseči. Cilje določamo po naravi problema in razpoložljivih virih, ki so vodilo, smernice in mogoče akcije in poti. Sprašujemo se po navadi: kaj moramo doseči, storiti? Kaj je treba izboljšati? Čemu se moramo izogniti? Kaj je mogoče in kaj ni? Kaj moramo najmanj doseči? Ali smo upoštevali vse mogoče vire? Itd. Odgovori na gornja vprašanja nam pomagajo pri določanju, kaj lahko in kaj moramo storiti glede na analizirani problem in ugotovljeni vzrok. Mogoče poti, akcije Po opredelitvi ciljev je treba poiskati ustrezne poti, da bi jih dosegli. Mogočih je veliko akcij in tudi poti. Odvisne so od našega znanja in zmožnosti ter sredstev, ki jih imamo na razpolago. Vse poti niso enako učinkovite. Nekatere izstopajo po učinkovitosti in cenenosti. Razumljivo je, da moramo izbrati najboljše. To dosežemo tako, da se stalno sprašujemo, kakšne so mogoče poti, kakšne akcije imamo na razpolago. Njihovo primerjavo in oceno lahko izvedemo z uporabo posebnih razpredelnic. Zagotoviti izvedbo akcije Poudarili smo že, da je najboljša odločitev, akcija tista, ki vsebuje najmanj neželenih posledic. Pri njej moramo ugotoviti več prednosti kot pomanjkljivosti. Premisliti in presoditi moramo celotno izvedbo, ki nam zagotavlja dosego rezultata. Pri tem mora biti čim manj nejasnosti in dvoumnih odgovorov ali pogojev. Pred začetkom izvedbe akcije je smotrno razmisliti o morebitnih težavah in ovirah, ki bi se lahko pojavile, in jih upoštevati. Priporočljivo je, da za dobro izvedbo upoštevamo te stopnje (Možina, 1981, str. 110): • Določiti poti in čas ter načine izvedbe akcije in spremljanje njenega poteka. • Določiti nosilce in njihove odgovornosti pri izvedbi akcij. • Preizkusiti razumevanje nalog in odgovornosti, ki jih posamezniki sprejmejo ob začetku akcije. • Določiti posebne načine poročanja, tako da se lahko v vsakem trenutku ugotovi, na kakšen način in kako je bila akcija izvedena. • Določiti kritične točke, ki nam povedo, kako uspešno poteka akcija in ali smo na pravi poti, da dosežemo želeno stanje. Reševanje problemov, od analize problema in ugotavljanja vzroka, odločanja in ukrepanja, je uspešno, če so doseženi cilji. 2.3.10 Pisanje poročila Strokovni in vodstveni delavci morajo večkrat pisno ali ustno poročati pred različnimi skupinami ali forumi. Kakovostno poročilo mora biti pisano v skladu z navodili. Veliko časa lahko prihranimo, če je poročilo napisano: kratko, jedrnato, pregledno in jasno, brez nepotrebnih fraz in besedičenja, kar samo jemlje čas in zamegli vsebino. Za pisanje poročil so priporočljiva ta navodila (Možina, 1981, str. 74–75): 1. Načrt poročila: • ugotoviti namen in obseg poročila; • v katerih mejah zajemati podatke; • kdo bo poročilo bral, poslušal, komu je namenjeno; • ali je treba glede na tiste, ki ga bodo brali, poslušali, posvetiti posebno skrb poročilu; • koliko podrobnosti, v kakšnem zaporedju. 2. Priprava poročila: • zbrati vse potrebne podatke; • uporabiti podatke iz analiz; • določiti cilj poročila. 3. Pisanje poročila: • pregledati dejstva; • opredeliti najboljši vzorec; • uporabljati kratice, jasne izraze; • izogibati se dvoumnim besedam, slabi slovenščini. 4. Pregled poročila: • sem zadovoljen s poročilom; • bi rad sprejel tako poročilo, kot je to; • ali je poročilo jasno, enostavno, pravilno. 5. Priprava poročila za podajanje: • zakaj je poročilo potrebno; • kakšno mora biti za poročanje; • kdo mora biti obveščen, • kje se želi; • kdaj se želi; • kakšen bo načrt podajanja; • potrebujemo avdiovizualna sredstva; • koliko kopij ali drugega gradiva potrebujemo; kdo bo poročal; • potrebno še kaj drugega. Dobro poročilo je kratko in jedrnato. Napisano je na polovici do ene strani. 2.3.11 Druge metode in tehnike Poleg obravnavanih metod in tehnik za organiziranje lastnega dela poznamo še vrsto drugih, ki pa jih zaradi omejenega prostora ne bomo predstavljali. Te metode in tehnike so zlasti (Možina, 1986, str. 228–247): • tehnike odločanja, pri katerih ločimo drevo odločanja, razpredelnice odločanja, mrežni diagram ipd.; • metoda kritičnih primerov, ki jo uporabljamo pri proučevanju dela. Ta vsebuje vsak pomembnejši odmik od načrtovane smeri. Za kritične odmike moramo ugotoviti vzroke in nato ukrepati pri organiziranju lastnega dela; • metoda spodbujanja ustvarjalnega mišljenja, npr. snovanje idej, seznam izboljšav, povezovanje med seboj navidezno nasprotujočih si stvari idr.; • metoda analize primerov, študij dogodkov, programi izboljšanja dela, analiza vrednosti, uporaba sodobnih pripomočkov idr.; • grafične metode: kontrolne karte, gantogrami, diagrami poteka, mrežni diagrami idr. • in še druge metode in pripomočki, kot sta diktafon, računalnik idr. Povzetek poglavja 1. Sodobna dinamika dela in poslovanja zahtevata, da si strokovni in vodstveni delavci izoblikujejo lastni slog svojega delovanja glede na značilnosti dela in nalog, ki jih opravljajo. Slog lastnega dela vključuje uporaba razpoložljivih metod in tehnik, s katerimi lahko strokovni in vodstveni delavci povečajo učinkovitost in uspešnost svojega dela. 2. Na oblikovanje sloga lastnega dela strokovnega in vodstvenega delavca vpliva vrsta dejavnikov. Najpomembnejši med njimi pa so dejavniki dejavnosti, dejavniki osebnostnih lastnosti in dejavniki okolja. Najpomembnejši dejavniki dejavnosti so človekove potrebe oziroma motivi, lastnosti dela, organizacijska praksa in kariera. Dejavniki osebnostnih lastnostih pa so človekove vrline, ki dajejo osebne značilnosti vsaki človekovi akciji. V tem primeru govorimo o človekovem temperamentu in značaju človeka ter o človekovih sposobnostih, kot so intelektualne, motorične, senzorične, mehanske in posebne sposobnosti, kot so besedne, številčne, verbalne, spominske, perceptivne idr. Dejavniki okolja pa so predvsem: scenarij, politično stanje v državi, znanje tistih, ki delujejo v organizaciji, model ravnanja z ljudmi in razvitost posameznih strok. 3. Za učinkovitost in uspešnost dela strokovnih in vodstvenih delavcev je do zdaj razvita že vrsta metod in tehnik. Najpomembnejše med njimi so: razporeditev in izraba delovnega časa, hitro branje, vodenje delovnih sestankov, vzorčno zapisovanje, načrtovanje delovnih ciljev, posredovanje znanja, razreševanje problemov idr. Vprašanja za razpravo in ponavljanje 1. Strokovni in vodstveni delavci opravljajo različna dela in naloge. Kaj so značilnosti strokovnega in vodstvenega dela glede na rutinsko delo? V kakšnih vlogah se pojavlja strokovni in vodstveni delavec? 2. Strokovni in vodstveni delavci si morajo oblikovati lastni slog svojega delovanja. Kaj pomeni slog lastnega dela in od česa je predvsem odvisen? 3. Kateri so pomembnejši dejavniki dejavnosti in kakšen je njihov vpliv na oblikovanje sloga lastnega dela? Kateri so pomembnejši dejavniki osebnostnih lastnosti in kakšen je njihov vpliv na oblikovanje sloga lastnega dela? Kako vplivajo dejavniki okolja na oblikovanje sloga lastnega dela? 4. Katere metode in tehnike razlikujete? Kako bi uporabili metodo razporeditve in izrabe delovnega časa? Kako bi povečali hitrost branja? Kako bi organizirali in vodili delovni sestanek? Kakšno je sodobno zapisovanje? Kako bi načrtovali svoje delovne cilje oziroma rezultate za določeno časovno obdobje? Kako bi organizirali predavanje? Kako bi prenašali praktično znanje na delavce? Kako bi se lotili razreševanja problemov? Kako bi se lotili pisanja dobrega poročila? 5. Katere druge metode in tehnike za povečanje učinkovitosti in uspešnosti še poznate in kakšne so njihove značilnosti? Literatura in viri 1. Ivanko et al.: Osnove organiziranja poslovanja in dela, EPF Maribor, Maribor 1990. 2. Lipičnik, B.: Človeški viri in ravnanje z njimi, Ekonomska fakulteta, Ljubljana 1996. 3. Možina, S., Florjančič, J.: Metode in tehnike v informiranju, Univerzum, Ljubljana 1979. 4. Možina, S.: Delo poslovodnega delavca, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1981. 5. Možina, S.: Organiziranje dela strokovnega delavca, v delu: Osnove organiziranja poslovanja in dela, VEKŠ, Maribor 1986. 6. Pečjak, V.: Pota k učenju, CZ, Ljubljana 1977. 7. Tavčar, M.: Bodimo prijazni s svojim časom, VŠM, Koper 1998. 3 METODE V STROKOVNEM IN ZNANSTVENORAZISKOVALNEM DELU Kaj bomo spoznali v tem poglavju 1 Pojem metode in metodologije ter značilnosti znanstvenih in neznanstvenih metod 2 Vrste raziskav in osnovni pojmi oziroma kategorije znanstvenoraziskovalnega dela 3 Klasifikacija metod raziskovalnega dela 4 Značilnosti pomembnejših metod raziskovalnega dela 5 Nekaj izhodišč za vrednotenje znanstvenoraziskovalnega dela Vsebina poglavja 3.1 Pojem metode 3.2 Temeljne značilnosti raziskovalnih metod 3.3 Vrste raziskav 3.4 Klasifikacija metod raziskovalnega dela 3.4.1 Induktivna in deduktivna metoda 3.4.2 Analiza in sinteza 3.4.3 Metoda abstrakcije in konkretizacije 3.4.4 Metoda generalizacije in specializacije 3.4.5 Metoda dokazovanja in izpodbijanja 3.4.6 Metoda klasifikacije 3.4.7 Metoda deskripcije 3.4.8 Metoda kompilacije 3.4.9 Komparativna metoda 3.4.10 Statistična metoda 3.4.11 Matematična metoda 3.4.12 Metoda modeliranja 3.4.13 Kibernetska metoda 3.4.14 Eksperimentalna metoda 3.4.15 Dialektična metoda 3.4.16 Zgodovinska metoda 3.4.17 Genetska metoda 3.4.18 Teorija sistemov kot raziskovalna metoda 3.4.19 Aksiomatska metoda 3.4.20 Metoda idealnih tipov 3.4.21 Empirična metoda 3.4.22 Metod študija primerov 3.4.23 Metoda anketiranja 3.4.24 Metoda intervjuvanja 3.4.25 Metoda opazovanja 3.4.26 Metoda štetja 3.4.27 Metoda merjenja 3.4.28 Metoda mozaika 3.5 Vrednotenje znanstvenoraziskovalnega dela 3.1 Pojem metode Beseda metoda je grškega izvora (methodos) in pomeni pot, način raziskovanja, planski postopek raziskovanja oziroma način dela za uresničitev nekega cilja na filozofskem, znanstvenem, političnem ali praktičnem področju. Besedo metoda uporabljamo v dveh različnih pomenih (Zelenika, 1990, str. 160). Po prvem pojmovanju metoda pomeni že izdelan model, postopek, zaporedje korakov ali shemo, po kateri teče kaka praktična dejavnost, npr. proizvodne metode, agrotehnične metode, metode igre, metode umetniškega ustvarjanja idr. Po drugem pojmovanju pa metoda pomeni miselni postopek, uporabljen zato, da lažje in točneje odkrijemo in sistematično obdelamo znanstvena spoznanja, podatke in informacije. Metoda je način raziskovanja in prikazovanja spoznanj o raziskovalnem predmetu. Znanstvena metoda pa je celota postopkov, ki jih znanost uporablja v znanstvenoraziskovalnem delu, da bi prikazala in razložila izsledke znanstvenega raziskovanja posameznega znanstvenega področja ali vede. Znanstvena metoda pomeni tudi vsako pot oziroma način znanstvenega raziskovanja, ki zagotavlja resnično, urejeno, sistematično in točno znanje (Zelenika, 1990, str. 160). Metoda pomeni tudi uresničevanje teorije, ker se teorija s svojimi postopki spreminja v metodo oziroma vsaka teorija se lahko izrazi v obliki zakonitosti, načel in norm, ki določajo način njene uporabe. Do določenih prepričanj je mogoče priti tudi z neznanstvenimi metodami. Raziskovalci razlikujejo predvsem te neznanstvene metode (Koen - Nejgel, 1982, str. 214): Metoda vztrajnosti. Bistvo te metode je, da navade ali inercije podpirajo stališča ali verovanja v neko trditev. Če nekdo stalno veruje v neko trditev, bo veroval tudi naprej, ne glede na to, ali drugi nasprotujejo njegovemu verovanju. Pripravljen je imeti tiste, ki mislijo drugače, za nepoučene. Metoda vztrajnosti ne more zagotavljati stabilnosti nikakršnega verovanja. To je toga metoda, ki ne temelji na argumentih, temveč na trditvah in prepričanju raziskovalcev. Metoda avtoritete. Bistvo te metode ni upoštevanje lastnih mišljenj, temveč opiranje oziroma sklicevanje raziskovalcev na spoznanja in dognanja avtoritet, da bi na ta način prepričali bralce, da je točno tisto, kar trdijo avtoritete. Navajanje stališč in mišljenj avtoritet, ne da bi pri tem navajali lastna spoznanja in mišljenja, je neznanstveno. Pri znanstvenem raziskovanju praviloma ne verjamemo avtoritetam, razen če te osebe niso vrhunski znanstveniki, ki so enotni pri posameznih znanstvenih trditvah. Slepo sklicevanje na avtoritete znanih oseb vodi v dogmatizem. Metoda intuicije. Bistvo metode intuicije je, da raziskovalci z njo poskušajo jamčiti za neko verovanje, ki temelji na t. i. samoumevnosti oziroma na stališčih, ki so tako očitna, da bo razumevanje njihovega pomena brez sumničenj potrdilo njihovo resničnost. Sodobna znanost te metode ne priznava, ker so njena dognanja (samoumevnosti) pogosto posledica vsakodnevnih navad, pa tudi vzgoje in izobraževanja. Omenjene metode niso znanstvene metode, ker ne odkrivajo in preverjajo izsledkov svojih raziskovanj. Z znanstvenimi metodami se nenehno odkrivajo nova spoznanja in se preverjajo že spoznana ter se vključujejo v nova (spo)znanja. Tako se zagotavljata sprotnost in obogatitev znanstvenih spoznanj, ki se lahko argumentirajo in dokažejo z znanstvenimi metodami. Veda o metodah znanstvenega raziskovanja je metodologija. Pojem metodologije izhaja iz grških zloženih besed, to je "methodos + logos", kar pomeni pot oziroma način + beseda, govor, veda o metodah znanstvenega raziskovanja. V širšem pomenu metodologija pomeni znanost o vseh oblikah in načinih raziskovanja, s katerimi pridemo do sistematičnega in objektivnega znanstvenega (spo)znanja, ali znanstveno vedo, ki kritično raziskuje in eksplicitno razlaga različne splošne in posebne znanstvene metode. Znanstvena metodologija ima te značilnosti (Salitrežić - Žugaj, 1981, str. 121): • trditve je treba oblikovati jasno, natančno, jezikovno, stilistično in izrazoslovno pravilno; • znanstvena spoznanja enega področja morajo biti razložena in povezana z drugimi spoznanji; ena stališča izvajamo iz drugih v skladu z logičnimi pravili, ki imajo objektivni in družbeni pomen; • vse izsledke znanstvenega raziskovanja je treba praviloma preveriti v praksi. 3.2 Temeljne značilnosti raziskovalnih metod Temeljne značilnosti znanstvenih spoznanj in zaradi tega tudi znanstvenih metod, s katerimi odkrivamo in raziskujemo znanstvena spoznanja, so: objektivnost, zanesljivost, natančnost, sistematičnost in splošnost (Zelenika, 1990, str. 164−166): Objektivnost predpostavlja nepristranski, stvaren, nevtralen in pravičen odnos do posameznega pojava ali predmeta raziskovanja, ki obstaja neodvisno od subjekta, njegovega opazovanja in mišljenja. Objektivnost predpostavlja tudi objektivno stvarnost, tj. materijo, naravo, pojave, vse to, kar obstaja neodvisno od spoznanj raziskovalca, in objektivno resnico, tj. spoznanje, ki kaže stvarnost tako, kakršna v resnici je. Objektivnost kot pomembna značilnost znanstvenih spoznanj zahteva od raziskovalca, da je stalno in popolno obveščen o vseh pomembnih dejstvih predmeta raziskovanja. To pomeni, da mora biti seznanjen s prejšnjimi spoznanji o posameznem problemu. Objektivnost predpostavlja tudi obveščenost raziskovalca. Če raziskovalec ni obveščen, ne more biti objektiven, čeprav si to najbolj želi. Znanstveni in strokovni delavec mora pri svojih raziskovanjih težiti k nepristranskemu iskanju resnice. To ni enostavno in lahko doseči, ker človek nima samo sposobnosti abstraktnega in objektivnega razmišljanja. Na razmišljanje raziskovalca vplivajo tudi razne strasti, čustva in človeški zanos, ki temeljijo na osebnih idealih ali ideologijah raziskovalca. Iz teh razlogov objektivnost znanstvenih metod zahteva od raziskovalca, da v svojih raziskovanjih izključi osebne želje, interese in neobjektivna dejstva, ki lahko vplivajo na verodostojnost ugotovitev. Ne glede na to, da je objektivnost temeljna značilnost znanstvenih spoznanj oziroma raziskovalnih metod, pa pri raziskovanju nikoli ne smemo povsem izključiti vpliva etičnih in psiholoških lastnosti raziskovalcev, ki so v glavnem odvisne od njegove vzgoje in izobraževanja ter ideologije tistih, ki so sodelovali v vzgojno-izobraževalnem procesu raziskovalcev. Oceno objektivnosti je mogoče ugotoviti le na podlagi javne kritike. V javni kritiki drugi raziskovalci preverjajo, konstruktivno kritizirajo, sprejemajo, spreminjajo in z argumenti izpodbijajo predstavljena spoznanja in ugotovitve raziskovalcev. Raziskovalci, ki ne spoštujejo načela objektivnosti, zavestno ne upoštevajo podatkov in informacij, ki niso v skladu z njihovimi prepričanji. Upoštevajo empirične podatke, katerih verodostojnost ni dokazana, in izogibajo se kvalitativnih analiz. Načelo objektivnosti predpostavlja pomembnost in hrabrost raziskovalca, ker z izsledki svojih raziskovanj navadno izpodbija že ugotovljena in veljavna (spo)znanja. Objektivnost v raziskovanju stvarnosti je še poseben problem pri družboslovnih raziskovanjih, je past za raziskovalca. Zanesljivost je pomembna značilnost znanstvenih spoznanj. Načelo zanesljivosti znanstvenih metod zahteva od raziskovalcev, da morajo svoja stališča ali sodbe dovolj razložiti, argumentirati in dokazati z logičnimi postopki. Natančnost pomeni točnost uporabe pomenov znanstvenih pojmov. Vse faze raziskovalnega dela morajo biti opravljene zelo natančno, kar pomeni, da mora raziskovalec pravilno opredeliti problem, zbrati in urediti ter pravilno strukturirati podatke in informacije, da natančno določi strukturo dela, da natančno navaja tuja spoznanja, da natančno stilno, jezikovno in terminološko obdela podatke in informacije idr. To načelo je v tesni povezanosti z načeli objektivnosti in zanesljivosti, ker eno načelo predpostavlja drugo, drugo tretje in nasprotno. Mogoče ga je dosledno uporabiti le v prirodoslovnih in tehničnih vedah, medtem ko je v družbenih in humanističnih vedah dosledna uporaba tega načela težja. Dejstvo, da natančnost ni absolutno načelo, ne zmanjšuje pomena dobljenih izsledkov. Uporaba tega načela izhaja iz stila dela raziskovalcev, ki s posploševanjem raziskovalnih izsledkov težijo za tem, da so natančni, določni in korektni. Sistematičnost je usklajenost vseh prvin raziskovalnega dela. To pomeni, da morajo biti vse prvine, kot so: stvari, pojavi, pojmi in odnosi v naravi ter družbi, ki jih raziskovalec obravnava, medsebojno in funkcionalno povezane v sistem, ki se konkretizira v posameznih ciljih in povratnih povezavah kot pogoju obstoja in delovanja skupnosti. Načelo sistematičnosti je usklajeno s teorijo sistemov. Sistem pa je množica medsebojno povezanih in odvisnih sestavin. Sistematičnost omogoča raziskovanje in razumevanje povezav in zakonitosti med pojavi in dogodki sveta, v katerem živimo. Splošnost je pomembno načelo znanstvenih spoznanj. Znanstvena spoznanja so večje ali manjše posplošitve pojavov, objektov ali dogodkov. Prav zaradi tega mora metoda v raziskovalnem delu omogočiti odkrivanje, raziskovanje in proučevanje splošnih značilnosti pojavov, odnosov, skupnih in bistvenih značilnosti posameznih pojavov in odnosov, ki se ponavljajo, usmerjenih na odkrivanje nekih zakonitosti, teženj ali znanstvenih spoznanj. 3.3 Vrste raziskav Izdelki in storitve, ki jih organizacije proizvajajo, hitro zastarevajo. Če organizacije želijo obdržati svojo konkurenčno sposobnost, se morajo prilagajati spremenjenim zahtevam kupcev in porabnikov izdelkov ali storitev. To prilagajanje pa je mogoče zagotoviti le z organiziranim raziskovalnim delom. Raziskovalno delo lahko opredelimo kot proces, ki je odvisen od znanja, emocionalnosti in volje raziskovalca. Raziskovalno delo je spoznavni proces, ki poteka običajno po tej shemi (Koželj, 1990, str. 32): • spoznavanje smisla, • spoznavanje racionalnosti, • spoznavanje uporabnosti. Shema spoznavnega oziroma raziskovalnega procesa je predvsem odvisna od prve spodbude, ki jo raziskovalec prejme. Poleg tega pa na to vpliva še vrsta dejavnikov, in sicer (Koželj, 1990, str. 32): • osebni nagibi oziroma interesi, • stopnja vpogleda v raziskovalno problematiko, • način stvarne predstave predmeta raziskave, • splošno znanje in izkušnje, • obvladanje metodike raziskovalnega dela in • psihično stanje raziskovalca. Pri raziskavah in razvoju srečujemo različne pojme. V nadaljevanju bomo opredelili nekatere pomembnejše. Raziskovanje je splošno ime za dejavnost, ki z uporabo strokovnih oziroma znanstvenih metod ugotavlja in preverja zakonitosti na posameznih področjih znanosti, tehnike, družbenih pojavov idr. (Vršec - Dolgan, 1971, str. 82–83). V grobem razlikujemo temeljne, uporabne in razvojne raziskave. Temeljna raziskovanja so lahko svobodna ali usmerjena. Svobodna temeljna raziskovanja zajemajo znanstveno raziskovanje neznanih pojavov in iskanje novih znanstvenih odkritij ne glede na praktično uporabnost zaradi odkrivanja novih naravnih zakonitosti (Vršec - Dolgan, 1971, str. 82–83). Usmerjeno temeljno raziskovanje je znanstveno raziskovanje posameznih pojavov z določenim ciljem, da bi se razširilo osnovno znanje in da bi prišli do popolnejšega spoznavanja naravnih pojavov (Vršec - Dolgan, 1971, str. 82–83). V skupino temeljnih raziskav spadajo tiste raziskave oziroma raziskovalna dela, ki praviloma obogatijo teorijo. Namen teoretičnih ali temeljnih raziskav je identifikacija, klasifikacija in pojasnitev posameznega pojava, lahko je tudi predvidevanje nekega dogodka, stanja, posledice; gre lahko tudi za novorazvito metodo, rešitev problema, odkritje nove strukture, nove snovi idr. (Koželj, 1990, str. 38). Izsledki temeljnega raziskovalnega dela so praviloma objavljeni. Izsledek temeljnega raziskovalnega dela je znanstvena informacija. Model temeljnega raziskovalnega dela prikazujemo na sliki 2.1 v nadaljevanju . Slika 3.1: Model temeljnega raziskovalnega dela Vir: Koželj: Znanost, razvoj in raziskovalno delo, MO, Kranj 1990, str. 39. Uporabno raziskovanje zajema iskanje novih ekonomsko optimalnih rešitev za nove konstrukcije in nove tehnologije na podlagi znanstvenih dognanj (Vršec - Dolgan, 1971, str. 82–83). Značilnost uporabnih raziskav je njihova usmerjenost k praktični uporabnosti. V njihovo skupino spadajo tista raziskovalna dela, ki imajo predvsem praktični pomen. To so npr. patenti, ki imajo komercialno vrednost. Za patente velja tudi posebna pravna zaščita. Pri uporabnem raziskovalnem delu raziskovalci običajno uporabljajo ali spreminjajo spoznanja iz teorije. Najpogosteje so to čisto konkretni postopki ali konkretna sredstva. Tudi cilj raziskave je navadno znan, pa tudi pot je bolj ali manj znana. Temeljne dejavnosti pri uporabnem raziskovalnem delu prikazujemo na sliki 3.2 v nadaljevanju. Slika 3.2: Model uporabnega raziskovalnega dela Vir: Koželj, B.: Znanost, razvoj in raziskovalno delo. MO, Kranj 1990, str. 39. Pri razvojnih raziskavah oziroma razvojno-raziskovalnem delu uporabljajo raziskovalci znane izsledke v neposredni praksi (Koželj, 1990, str. 40). Izsledki razvojnih raziskav so patenti, izboljšave, razvojni programi, prostorski načrti idr., kar bi lahko označili s skupnim izrazom strokovnotehnična informacija. Razvojno-raziskovalno delo navadno zahteva skupinski način. Razvojno-raziskovalno delo je tipično področje dela sodobnega organizatorja oziroma menedžmenta. Motivacija raziskovalcev je v učinkovitosti dosežkov, tj. v ekonomskem in tehničnem napredku, kar je tudi merilo za uspešnost opravljenega razvojnega dela. Model pomembnejših dejavnosti pri razvojnem raziskovanju prikazujemo na shemi 3.3 v nadaljevanju. Slika 3.3: Dejavnosti pri razvojnem raziskovanju Vir: Koželj, B.: Znanost, razvoj in raziskovalno delo. MO, Kranj 1990, str. 40.) Podlaga razvojno-raziskovalnemu delu so strokovnotehnične informacije, ki so posledica uporabnih raziskav. Izsledki razvojno-raziskovalnega dela pa so ekonomsko-tehnične informacije, torej tehnične informacije, obogatene s tistimi podatki, ki osvetlijo tehnično informacijo s širšega vidika, predvsem glede na gospodarnost, pomembnost idr. (Koželj, 1990, str. 40). 3.4 Razvrstitev metod raziskovalnega dela V literaturi zasledimo različne razvrstitve metod raziskovalnega dela. Pri raziskovanju, odkrivanju in sistematični obdelavi dejstev, načinih miselnih postopkov idr. raziskovalci uporabljajo številne metode. Za pripravo strokovnih in znanstvenih del raziskovalci najpogosteje uporabljajo te raziskovalne metode (Zelenika, 1990, str. 168–208): induktivna in deduktivna metoda, metoda analize in sinteze, metoda abstrakcije in konkretizacije, metoda generalizacije in specializacije, metoda dokazovanja in izpodbijanja, metoda klasifikacije, metoda deskripcije, metoda kompilacije, primerjalna metoda, statistična metoda, matematična metoda, metoda modeliranja, kibernetska metoda, eksperimentalna metoda, dialektična metoda, zgodovinska metoda, genetična metoda, teorija sistemov kot metoda, aksiomatska metoda, metoda idealnih tipov, empirična metoda, metoda študija primerov, metoda anketiranja, metoda intervjuvanja, metoda opazovanja, metoda štetja, metoda merjenja in metoda mozaika. Vsaka metoda je bolj ali manj primerna za posamezno vrsto raziskave. Ustrezno metodo ali metode raziskovalec izbere glede na vrsto in cilj raziskave. 3.4.1 Induktivna in deduktivna metoda Induktivna in deduktivna metoda sta med seboj povezani. Induktivna metoda je sistematična in dosledna uporaba induktivnega načina zaključevanja, pri katerem se na temelju posamičnih in posebnih dejstev pride do ugotovitve o splošni sodbi, od opažanj konkretnih posamičnih primerov in dejavnikov do splošnih ugotovitev, od znanih posamičnih primerov se prihaja k neznanemu, splošnemu, od proučenega k neproučenemu, od večjega števila posamičnih pojavov se opravi posploševanje (Žuvela, 1978, str. 43). Induktivni način zaključevanja je velikega pomena pri raziskovanjih, saj omogoča, da na temelju posamičnih dejstev in spoznanj pridemo do posplošenj in formuliranja zakonitosti oziroma novih dejstev in novih zakonitosti. Vrednost induktivnih ugotovitev je neposredno odvisna od teh dejstev(Markovič, 1962, str. 49): • vrednost induktivnih ugotovitev raste s povečevanjem števila raziskanih dejstev in primerov, • reprezentativna dejstva za določen pojav imajo večji pomen od slučajnih in nepomembnih dejstev, • vrednost induktivnih ugotovitev se povečuje, če je njihov pomen potrjen in preizkušen, • vrednost induktivnih ugotovitev se povečuje, če temelji na splošnih načelih znanstvene metodologije. Pri induktivni metodi je temeljna prvina induktivnega zaključevanja odnos dela in celote oziroma razmerje posebno in splošno. To je najosnovnejši predmet zaključevanja in znanstvenega spoznanja nasploh. Proučevalci raziskovalnih metod razlikujejo več vrst indukcije. Najpomembnejše pa so (Zelenika, 1990, str. 169–170): • popolna indukcija. Pri popolni indukciji temelji ugotovitev na popolnem naštevanju vseh posamičnih primerov. V praksi se le redko uporablja. V bistvu pomeni le sistematiziranje znanja. Spoznanja, do katerih pridemo z metodo popolne indukcije, so spoznanja o celotnem številu vseh primerov oziroma delov neke celote. Ugotovitev, do katere pridemo, je v celoti resnična, ker se resničnost spoznanj o predmetih raziskovanja dobi na podlagi proučevanja vseh primerov in je zaradi tega povsem točen; • nepopolna indukcija. Nepopolna indukcija se najpogosteje uporablja, ker se pride do ugotovitve na podlagi manjšega števila posamičnih pojavov, ki so primerljivi s preostalimi dejstvi iste skupine pojavov. Ta metoda indukcije se uporablja v raziskovalnem delu pogosteje glede na metodo popolne indukcije; • prediktivna indukcija. S prediktivno indukcijo predvidevamo prihodnje izkušnje, pojave in dogodke. V bistvu je to proces razmišljanja, ki teče z zaključevanjem od enega razreda pojavov do drugega, pri čemer samo zaključevanje temelji na podobnosti teh razredov pojavov; • analoška indukcija. Pri analoški indukciji ugotovitve temeljijo na analogiji, pri čemer se mišljenje giblje od primera do primera, od enega posamičnega do drugega posamičnega primera; • univerzalna indukcija. Pri univerzalni indukciji postopek mišljenja oziroma zaključevanja teče od vzorčnega razreda do univerzalnega razreda pojavov; • kavzalna indukcija. Osnova kavzalne indukcije je opazovanje in eksperiment. Pri tej indukciji ugotavljamo vzročno posledične povezanosti med proučevanimi pojavi. To ugotavljamo z uporabo najrazličnejših drugih metod. Induktivna metoda uporablja številne druge metode, kot so: opazovanje, preizkus, štetje, merjenje, ki jih štejemo za pomožne metode indukcije. Pri induktivni metodi ima pomembno vlogo reprezentativna metoda. Izbiri vzorca moramo posvetiti kar največjo pozornost. Pri tem je pomemben izbor, ki temelji na slučajnem izboru. Vse enote proučevane skupine morajo imeti enake možnosti, da bodo upoštevane kot vzorec. S pomožnimi metodami indukcije raziskovalci odkrivajo vzročno-posledične odnose. Pomembne prvine induktivne metode pa so tudi postopki metod analize, sinteze, abstrakcije, generalizacije in specializacije. Pri zapletenem induktivnem zaključevanju raziskovalci uporabljajo metode opazovanja, eksperimenta in statistične metode. Uporaba induktivnih metod je značilna za začetna znanstvena raziskovanja. Ko pa določena znanost že oblikuje svoje začetne teoretske pojme in zakonitosti, se začne uporabljati deduktivna metoda. Deduktivna metoda je sistematična in dosledna uporaba deduktivnega načina zaključevanja, v katerem se iz splošnih stališč izvedejo posebni, posamični, iz splošnih postavk prehaja do konkretnih posamičnih ugotovitev, iz ene ali več trditev se izvede neka nova trditev, ki izhaja iz prejšnjih trditev. Ta način zaključevanja je velikega pomena v raziskovalnem delu, ker omogoča, da se na temelju splošnih sodb oziroma logičnih značilnosti posameznih odnosov, pri katerih so pojmi v predpostavkah povezani, izvedejo posamične sodbe, posamične ugotovitve, posamične trditve oziroma odkrijejo, spoznajo in dokažejo nova dejstva, nove zakonitosti ali znanstvene resnice (Žuvela, 1978, str. 43). Dedukcija predpostavlja poznavanje splošnih stališč, načel, razpolaganje s splošnim znanjem, na podlagi katerih razumemo tisto posebno ali posamično. Pri dedukciji prehajamo od splošnih resnic do posebnih in posamičnih spoznanj. Bistvena značilnost dedukcije je tudi v tem, da imajo izsledki vedno naravo pomembnih znanstvenih spoznanj. Najpomembnejše prvine deduktivne metode so postopki metode analize, sinteze, abstrakcije, generalizacije in specializacije (Zelenika, 1990, str. 171). Deduktivna metoda se v najširšem smislu uporablja pri znanstvenoraziskovalnem spoznavanju za različne namene, zlasti pa (Petrovič, 1977, str. 182): • za obrazložitve dejstev in zakonov, • za predvidevanje prihodnjih dogodkov, • za odkrivanje novih dejstev in zakonov, • za dokazovanje postavljenih tez, • za potrditev hipotez, • za znanstveno razlago. Razvita oblika deduktivne metode se imenuje aksiomatska metoda, ki utemeljuje svoja spoznanja na dejstvih ali načelih (aksiomih), ki jih ni mogoče dokazati ali ne zahtevajo dokazovanja, ker so očitni. Deduktivno zaključevanje in deduktivna metoda sta velikega pomena v znanstvenoraziskovalnem delu, posebno v kombinaciji z drugimi metodami. Opozoriti pa je treba, da vsaka dedukcija velja le, če je zasnovana na znanstvenih dejstvih. Tiste ugotovitve, ki ne temeljijo na dejstvih, privedejo do raznih konstrukcij oziroma formulacij, ki nimajo svoje uporabne vrednosti oziroma niso povezani s stvarnostjo. Induktivno-deduktivno metodo uporabljamo za razlago ugotovljenih in odkrivanje novih spoznanj in novih zakonitosti, dokazovanje postavljenih trditev, preverjanje hipotez, predvidevanje prihodnjih dogajanj in znanstvena proučevanja. To metodo sestavljajo te faze (Borojevič, 1978, str. 33): • zbiranje dejstev z opazovanji ali eksperimentom, • ustvarjanje delovne hipoteze ali teorije, ki pomeni obrazložitev teh dejstev, • sklepanje na podlagi izsledkov opazovanj ali eksperimentov, • preverjanje oziroma dedukcija ali sklepanje s pomočjo novih opazovanj in novih eksperimentov. Določena hipoteza je sprejeta, ko jo potrdimo z uporabo dedukcije. Poudarili smo že, da sta indukcija in dedukcija med seboj povezani in soodvisni. Govorimo lahko o dialektični enotnosti indukcije in dedukcije. Na podlagi dialektične enotnosti posebnega in splošnega, kar je enoten predmet spoznanj indukcije in dedukcije, izhaja, da pomenita enotnost in da ena brez druge ni mogoča. Metodi indukcije in dedukcije imata skupen splošni predmet, to je spoznanje določenega predmeta, pojava kot dialektične enotnosti splošnega in posebnega. Z indukcijo in dedukcijo spoznamo povezanosti, odnos, enotnost posebnega in splošnega, zaradi teh značilnosti sta ti metodi izrazito dialektični metodi spoznavanja. Ne glede na omenjeno obstajajo med indukcijo in dedukcijo razlike, kot so (Šešić, 1982, str. 126): • indukcija je začetni, medtem ko je dedukcija sklepni proces v znanstvenoraziskovalnem spoznavanju, ker se spoznanja začnejo s posamičnim spoznavanjem posebnega, končajo pa se z deduktivnim sistematičnim spoznavanjem posebnega na podlagi splošnega; • indukcija in dedukcija sta nasprotni metodi spoznavanja po svojih posebnih predmetih in posebnih ciljih. Predmet in cilj indukcije je spoznanje splošnega na podlagi posebnega, medtem ko je cilj dedukcije nasproten, tj. spoznanje posebnega na temelju splošnega; • indukcija in dedukcija ne moreta druga brez druge zaradi tega, ker je njun predmet objektivna enotnost nasprotja splošnega in posebnega; • indukcija in dedukcija sta enotni tudi po tem, da se kot raziskovalni metodi gibata v okviru odnosa splošno : posebno; • indukcija in dedukcija sta medsebojno pogojeni in povezani tudi v procesu spoznavanja, ker nenehno prehajata iz ene v drugo tako, kot človeška spoznanja stalno prehajajo iz posebnega znanja v splošno in iz splošnega v posebno. Induktivne ugotovitve so predpostavka deduktivnemu sklepanju, medtem ko so deduktivne ugotovitve predpostavke indukciji. V tem se kažeta medsebojna povezanost in odvisnost indukcije in dedukcije. 3.4.2 Analiza in sinteza Analiza je postopek raziskovanja in pojasnjevanja stvarnosti z razčlenjevanjem sestavljenih miselnih stvaritev na njihove enostavnejše sestavne dele in prvine ter proučevanje vsakega dela oziroma prvine ločeno in v odnosu na druge dele oziroma celote. Metoda analize omogoča spoznavanje, odkrivanje in proučevanje znanstvene resnice. Različni raziskovalci razumejo različno pojem analize. Zaradi primera navajamo nekaj pomembnejših opredelitev analize (Zelenovič, 1990, str. 173): 1. Analiza je postopek mišljenja v gibanju od posebnega k splošnemu (Hegel). 2. Analiza je proces redukcije neenakega na vse večjo enakost. 3. Analiza je napredovanje od sestavljenega k enostavnemu. 4. Analiza je proces razčlenjevanja pojmov. 5. Analiza je razčlenjevanje sestavljenega oziroma neke celote na prvine ali dele. 6. Analiza je postopek razčlenjevanja neke celote ali pojava na njegove sestavine, primerjanje delov oziroma sestavin po času in prostoru ter oblikovanje sklepov o dobljenih ugotovitvah. Razlikujemo več vrst analiz. Najpomembnejše so (Zaječaranovič, 1977, str. 79): • po gnoseološki funkciji razlikujemo dve vrsti analiz: deskriptivno, ki opisuje prvine neke celote, in eksplikativno, ki poskuša razložiti značilnosti posameznih celot na podlagi njihovih delov; • po sestavljenosti delimo analize na: elementarne, ki proučujejo prvine celote, kavzalne, ko ugotavljamo vzročno-posledične povezanosti, in funkcionalne, pri katerih raziskujemo funkcije posameznih prvin, ki sestavljajo strukturo celote ali pojava; • glede na cilj oziroma usmerjenost razlikujemo: strukturne analize, pri čemer ugotavljamo strukturo pojavov, predmetov ali dogodkov, genetske analize, s katerimi poskušamo raziskati razvoj predmeta, in primerjalne analize, s katerimi raziskujemo odnose enega pojava glede na drug pojav; • glede na raziskovalno področje, na katerem se analize uporabljajo, razlikujemo: ekonomske, zgodovinske, matematične, tehnološke analize idr. Pri ekonomskih raziskovanjih pa zlasti uporabljamo te analize (Žuvela, 1978, str. 44–45): • metode kvantitativne analize, pri katerih ekonomska dejstva in pojave strnemo v posamezne količine, ki jih medsebojno primerjamo in vzročno pojasnimo; • metode kvalitativne analize, pri katerih gre za raziskovanje z razčlenjevanjem kvalitativnih lastnosti ekonomskih dejstev, pojavov, procesov ali odnosov, ki omogočajo spoznavanje in ugotavljanje ekonomskih zakonitosti in raziskovanje resnic; • metode makroekonomske analize, pri katerih gre za raziskovanje z razčlenjevanjem ekonomskih svetovnih veličin, usmerjenih na njihovo proučevanje v narodnem gospodarstvu, njihovo strukturiranje, primerjanje in ugotavljanje funkcionalnih povezanosti; • metode mikroekonomske analize, pri katerih gre za analitični postopek pri ekonomskih raziskovanjih, usmerjen na kvantitativno ugotavljanje, oblikovanje, proučevanje in pojasnjevanje raznih oblik obnašanja posameznih gospodarskih subjektov. Metoda sinteze je postopek raziskovanja in pojasnjevanja stvarnosti z združevanjem, sestavljanjem enostavnih miselnih stvaritev v sestavljene in te v še bolj sestavljene in kompleksne, povezovanje že proučenih prvin, pojavov, procesov in odnosov v enotno celoto, v kateri so njeni deli vzajemno povezani (Žuvela, 1978, str. 46). Za pojem sinteze so različne opredelitve, kot so npr. (Žuvela, 1987, str. 80): • sinteza je proces posploševanja, v katerem nastajajo abstraktnejši pojmi v primerjavi s prejšnjimi; • sinteza je način sistematiziranja znanja po zakonitostih formalne logike kot proces gradnje teoretičnega znanja v smeri od posebnega k splošnemu; • sinteza je tok mišljenja, pri katerem od splošnih načel in pogojev izvajamo posledice oziroma to, kar je pogojeno; • sinteza je pojmovanje različnosti značilnosti predmetov v njihovi enotnosti; • sinteza je združevanje delov ali prvin v celoto. To je tudi najenostavnejša in najuporabnejša definicija sinteze; • sinteza je povezovanje z analizo dobljenih prvin. Razlikujemo več vrst sintez, kot razlikujemo tudi več vrst analiz. Pri analizi in sintezi razlikujemo tudi dialektično analizo in sintezo. Dialektična analiza je vedno analiza samih predmetov, pojavov, procesov in ne samo njihovih miselnih odnosov. Dialektična sinteza je miselna sinteza samih značilnosti predmeta raziskovanja, pri čemer moramo upoštevati, da so objekti mišljenja ne samo naravni in družbeni pojavi, temveč tudi psihične stvarnosti. Analizo in sintezo moramo obravnavati v dialektični enotnosti. Dialektična enotnost je vidna zlasti v naslednjem (Šešić, 1980, str. 80–82): • analiza in sinteza imata skupni predmet raziskovanja. • analiza in sinteza se medsebojno predpostavljata: analiza predstavlja neznano, objektivno uresničeno sintezo raznih dejstev o nekem predmetu ali pojavu. Tudi sinteza predpostavlja analizo, ker brez poznavanja delov dejstev in bistvenih lastnosti nekega predmeta ni mogoče opraviti kakršne koli sinteze oziroma ni mogoče razumeti celote in enotnosti predmeta. Ti metodi se medsebojno predpostavljata, ker je celoto mogoče razumeti le z razumevanjem delov, dele pa je mogoče razumeti samo kot dele celote; • analiza in sinteza se predpostavljata in dopolnjujeta druga drugo in prehajata druga v drugo; • analiza in sinteza sta vsebovani druga v drugi. Dialektična analiza je sistem ali enotnost prvin sistema dialektične sinteze in nasprotno: dialektična sinteza je sistem ali enotnost prvin sistema dialektične analize; • dialektična analiza in dialektična sinteza sta samo dva dialektično nasprotna, vendar enotna metodološka postopka, enotne sestavljene osnovne analitično-sintetične metode spoznanj. 3.4.3 Metoda abstrakcije in konkretizacije Metoda abstrakcije je miselni postopek vsakega ločevanja splošnega in eliminiranje posebnega ali miselni postopek ločevanja posebnega in posameznega ter zanemarjanje splošnega. Abstrakcija ima dvojni smisel: abstrakcija splošnega in abstrakcija posebnega (Zelenika, 1990, str. 178). Z metodo abstrakcije kot miselnim postopkom ločujemo nebistvene in poudarjamo bistvene prvine ter lastnosti posameznega predmeta ali pojava raziskovanja. Pri uporabi te metode je pomembno, da ima raziskovalec sposobnost razlikovati bistvene od nebistvenih prvin posameznega predmeta ali pojava raziskovanja. Metoda abstrakcije temelji na analizi. Analiza kot postopek razstavljanja pa pomeni izločanje, abstrahiranje delov iz celote posameznega predmeta ali pojava. Abstrakcija je zato poenostavljena in relativna točna slika neke stvarnosti. Metoda konkretizacije je miselni postopek, ki je nasproten abstrakciji. Z metodo konkretizacije določamo abstraktno splošno v posebnem ali abstraktno posebno v splošnem, pri čemer predmet raziskovanj razumemo kot realno enotnost posebnega in splošnega. Konkretizacija je v bistvu sinteza ali poseben metodološki postopek abstraktnega posebnega s posebnim in posamičnim ali abstraktno posebnega s splošnim. 3.4.4 Metoda generalizacije in specializacije Metoda generalizacije je miselni postopek posploševanja, ko prehajamo od posameznih pojmov do splošnejšega pojma, ki je po stopnji višji od drugih posamičnih (Zelenika, 1990, str. 179). Na podlagi posamičnih opazovanj izvedemo splošnejše ugotovitve, ki so realni in imajo svojo oporo v stvarnosti. Metoda specializacije je miselni postopek, ko od splošnih pojmov prehajamo do novega pojma, ožjega po obsegu in bogatejšega po vsebini (Zelenika, 1990, str. 179). Metodi generalizacije in specializacije sta dialektična enotnost, tako kot splošne in posebne prvine pomenijo enotnost v konkretnem realnem predmetu, to je stvari, pojavu, pojmu, zakonu, teoriji, spoznanju (Šešić, 1982, str. 86). 3.4.5 Metoda dokazovanja in izpodbijanja Metoda dokazovanja je celovita metoda, v kateri so vključeni številni metodološki postopki, kot so analiza in sinteza, generalizacija in specializacija, indukcija in dedukcija, abstrakcija in konkretizacija idr. Vključuje tudi številne oblike mišljenja, kot sta pojmovanje in zaključevanje. Dokazovanje je izvajanje resničnosti posameznih stališč na podlagi znanstvenih dejstev ali na temelju ugotovljenih resničnih stališč (Šešić, 1980, str. 14). Z metodo dokazovanja ugotavljamo točnost nekih spoznanj. Metoda dokazovanja je miselni vsebinski postopek, ko ugotavljamo resničnost posameznih spoznanj, stališč ali teorij. Metoda dokazovanja je ena najtežjih in najbolj sestavljenih postopkov oziroma metod raziskovanja. Z metodo dokazovanja dokazujemo posamezne teze in iščemo ustrezne argumente. Taki argumenti so predpostavke, ki opravičujejo tezo. Pri dokazovanju predpostavljamo, da je dana teza točna oziroma resnična. Na podlagi take predpostavke analiziramo okoliščine, proučimo razloge in argumente za tako tezo, s katerimi dokazujemo, da je teza resnična (Zaječaranović, 1977, str. 116). Dokazovanje in tudi vsako drugo zaključevanje lahko opravimo po induktivni in deduktivni poti. Bistvene prvine dokazovanja so (Zaječaranović, 1977, str. 118): • teza. To je stališče, ki ga je treba dokazati; • načela. To so logične ugotovitve, na podlagi katerih je zasnovan celotni postopek dokazovanja; • argumenti. To so dejstva, stališča, sodbe, ne glede na to, ali so posamične, splošne, delne ali univerzalne; • demonstracija. V demonstraciji se na podlagi ustreznih načel vzpostavlja logična povezanost med argumenti in tezo. Metoda izpodbijanja je nasproten postopek glede na metodo dokazovanja. V bistvu je to metodološki postopek, ko namesto dokazovanja teze tezi nasprotujemo oziroma jo izpodbijamo. Uporaba te metode sestoji v dokazovanju netočnosti teze. Metoda izpodbijanja je lahko neposredna ali posredna (Zaječaranović, 1987, str. 148): • neposredno izpodbijanje teze sestoji v neposrednem izpodbijanju teze, neupoštevaje nasprotnosti oziroma antiteze, • o posrednem izpodbijanju teze govorimo, če je celoten postopek usmerjen v dokazovanje pravilnosti antiteze, namesto da bi bili neposredno usmerjeni na izpodbijanje same teze. Pri izpodbijanju predpostavljamo vzajemno izključevanje teze in antiteze, ker gre za nasprotni stališči. Ena od teh, teza ali antiteza, mora biti resnična, medtem ko je druga neresnična. 3.4.6 Metoda klasifikacije Metoda klasifikacije je najstarejša in najenostavnejša raziskovalna metoda. Na podlagi spoznanja o naravi stvari klasifikacija pomeni sisteme skupin predmetov ali razporeditve nizov sorodnih pojmov (Dubić, 1970, str. 89). Metoda klasifikacije je sistematična in popolna delitev splošnega pojma na posebne, ki jih ta pojem zajema. Razvrščanje (klasifikacija) je postopek določanja oziroma določanja kakšnega pojma v sistemu pojmov oziroma določanje pojmov o nekem področju stvari ali pojavov. Najpreprostejši način je razdelitev pojmov. Pri uporabi razvrščanja moramo upoštevati nekatera pravila (Zaječaranovič, 1987, str. 113–115): • pojem ali predmet, ki se razvršča, mora biti jasno določen; • razvrščamo na temelju enotnih načel, to pa je načelo delitve; • klasifikacija mora biti popolna oziroma izčrpna in ustrezna; • členi delitve morajo biti natančno in jasno razmejeni drug od drugega; • najvišji pojem razvrščanja mora pomeniti značilnosti vrste. 2.4.7 Metoda deskripcije Metoda deskripcije je postopek enotnega opisovanja dejstev, procesov in predmetov v naravi in družbi ter njihovih empiričnih potrjevanj odnosov in vezi, vendar brez znanstvenih razlag in pojasnjevanja. To metodo uporabljamo v začetni fazi znanstvenih raziskovanj, ki ima večjo vrednost, kot je samo opisovanje in pojasnjevanje, ker z njo raziskujemo tudi zakonitosti in vzročne povezanosti (Žuvela, 1978, str. 47). Metoda deskripcije je splošno uporabna metoda v znanstvenoraziskovalnem delu. Temeljni cilj vsakega raziskovanja je deskripcija ali opis predmeta ali pojavov, ki jih raziskujemo. Opis predmeta ali pojava je toliko pomembnejši, kolikor bolj je objektiven, podroben, vsestranski in popoln. Pri metodi deskripcije ne gre le za opisovanje predmetov ali pojavov, temveč predvsem za postavljanje temeljnih hipotez in pojasnjevanje pojavov, ki jih raziskujemo. 3.4.8 Metoda kompilacije Metoda kompilacije je postopek prevzemanja tujih izsledkov znanstvenoraziskovalnega dela oziroma opazovanj, stališč, ugotovitev in spoznanj (Zelenika: 1990, 184). Kompilacija je v bistvu nesamostojno, iz več tujih del sestavljeno delo. Pogosto prehaja v plagiat, kar je zakonsko nedovoljeno oziroma preganjano. Pri kompilaciji moramo paziti na ustrezno citiranje, da se točno ve, kaj je avtor prevzel iz tujih del. Kompilacije kot dela so tudi izpostavljene kritiki. Ne glede na nevarnosti, ki jih s to metodo lahko avtorji izzovejo, je lahko zelo koristna v kombinaciji z drugimi metodami raziskovalnega dela. Kompilacije morajo imeti pečat avtorskega dela. Ta pečat pa imajo, če imajo avtorji pravilen pristop do pisanja znanstvenih in strokovnih del, kar pomeni, da na običajen način citirajo vse tisto, kar so prevzeli od drugih avtorjev. 3.4.9 Primerjalna metoda Primerjalna metoda je postopek primerjanja enakih ali podobnih dejstev, pojavov, procesov in odnosov oziroma ugotavljanje njihovih podobnosti v obnašanju in intenzivnosti ter razlik med njimi. Metoda omogoča raziskovalcem, da pridejo do raznih posplošitev, novih ugotovitev, ki obogatijo že znana spoznanja (Zelenika, 1990, str. 184). Uporaba primerjalne metode temelji na primerjanju dveh stvari, dveh pojavov, dveh dogodkov. Pri uporabi te metode najprej ugotovimo skupne značilnosti, nato pa vse tisto, po čemer se razlikujejo primerjani pojavi, dogodki ali stvari. S primerjanjem ugotovimo vse tisto, kar je skupno, in tisto, po čemer se razlikuje to, kar primerjamo. Predmet raziskovanja primerjalne metode so podobni ali sorodni pojavi različnih vrst iste skupine naravnih ali družbenih pojavov. Predmet raziskovanja so tudi odnosi in povezanosti, strukture in funkcije ter delovanje vsaj dveh vrst pojavov, skupin ali kakršnih koli drugih oblik. 3.4.10 Statistična metoda Statistika kot znanstvena metoda je zelo uporabna metoda v znanstvenoraziskovalnem delu. Statistika je znanost o metodah za raziskovanje množičnih pojavov s pomočjo številčnega izražanja (Serdar, 1977, str. 1). Statistika je znanost o metodah, s pomočjo katerih analiziramo pojave, ki nas obkrožajo, tako da z grafikoni in izračunanimi kazalniki odkrivamo njihove strukture, značilnosti in zakonitosti v posameznih časovnih presledkih ter vzročno-posledične povezanosti med njimi (Čaval, 1977, str. 43). Statistika se je kot znanstvena metoda v 20. stoletju hitro razvijala. Raziskovalci jo imenujejo splošna metoda, ker se zelo pogosto uporablja v znanstvenoraziskovalnem delu na vseh področjih oziroma v znanstvenih vedah. Statistična metoda je tudi najbolj uporabljana metoda v družboslovnih in humanističnih raziskovanjih. V družbenih in humanističnih znanostih statistična metoda v bistvu nadomešča eksperimentalno metodo. Pri uporabi statističnih metod uporabljamo metodo vzorca. Dobljene izsledke prikažemo v obliki raznih tabel in grafičnih ponazoritev. Ker je statistična metoda splošno znana metoda, je v tem poglavju ne bomo podrobneje obravnavali. 3.4.11 Matematična metoda Matematična metoda je sistematični postopek, ki sestoji iz uporabe matematične logike, matematičnih formul, matematičnih simbolov in številnih matematičnih operacij ter nasploh matematičnega načina sklepanja v znanstvenoraziskovalnem delu. Matematična metoda se lahko uporablja na vseh znanstvenih področjih in znanstvenih vedah. Z uporabo te metode natančno prikazujemo in pojasnjujemo zakonitosti stvari in pojavov v naravi, gospodarstvu in družbi. Sredstva te metode so: simboli, funkcije, enačbe, matrike, krivulje in podobno (Zelenika, 1990, str. 191). 3.4.12 Metoda modeliranja Metoda modeliranja je sistematični raziskovalni postopek, s katerim se izgrajuje stvarni ali idealni model, ki je sposoben (Šešić, 1987, str. 111–121): • da zamenja predmet, ki se raziskuje; • da zamenja predmet, ki mu na določen način ustreza; • da zamenja predmet, ki daje informacijo o modelu. Z modeliranjem želimo čim točneje in popolneje spoznati stvari, pojave in postopke oziroma njihove strukture, funkcije in obnašanje. Da bi ta cilj lahko dosegli, mora model izpolniti pogoje, in sicer (Zelenika, 1990, str. 191): • model mora biti podoben predmetu, izvirniku po strukturi ali v delovanju in po dosežkih delovanja; • model mora predstavljati teoretično spoznavni ali praktično realni odsev oziroma izvirnik in • model mora na temelju prejšnjih dveh pogojev dati neko infomacijo o izvirniku. Z modelom razumemo vsak teoretični, pojmovni, stvarni ali realni predmetu raziskovanja analogni sistem, s katerim raziskujemo osnovni predmet ali sistem (Zelenika, 1990, str. 192). Ko govorimo o modelu, mislimo na sistem posameznih vsebinskih struktur in odnosov analognih predmetov raziskovanja oziroma na sistem, katerega uporaba v raziskovanju posameznih predmetov temelji na znanstvenem temelju zaključevanja po analogiji. Predmet modeliranja je lahko vsaka stvar ali pojav oziroma vsak predmet fizične, organske, psihične, družbene ali miselne stvarnosti. Pri raziskovalnem delu raziskujemo strukture in delovanje sistema, ki je predmet modeliranja. Temeljne faze postopka modeliranja so (Zelenika, 1990, str. 194): • opredelitev naloge oziroma problema, • izbira oziroma uresničevanje modela, • raziskovanje modela, • prenos spoznanj z modela na izvirno stvar ali pojav. 3.4.13 Kibernetska metoda Kibernetika je sodobna kompleksna interdisciplinarna znanost, ki vključuje spoznanja številnih drugih znanstvenih ved, kot so logika, matematika, informatika, računalništvo, biologija, in drugih pomembnih znanstvenih področij tehničnih, medicinskih in družboslovnih in humanističnih ved (Šešić, 1987, str. 254–257). Kibernetika je znanost o upravljanju in povezanostih delov v raznih mehanizmih, organizmih in v družbi. Kibernetsko metodo sestavljajo tri temeljna načela (Zelenika, 1990, str. 194): • naravne, družbene in druge pojave razložimo s pomočjo modelov samouravnavajočih se dinamičnih in stohastičnih sistemov, katerih bistvo je dialektično povratno delovanje; • mehanične linearne vzročno-posledične povezanosti zamenjujemo z dialektično sestavljenimi vzročno-posledičnimi povezanostmi in • praktična spoznanja in postopek preverjanja spoznanj opravimo z metodo "črne skrinje". Sistem je funkcionalna in strukturna enotnost istovrstnih ali različnih prvin ali posebnih značilnosti, ki po svojih lastnostih predstavljajo to enotnost (Zelenika, 1990, str. 194). Sodobna kibernetika je usmerjena na proučevanje raznih dinamičnih oziroma odprtih sistemov. Povratno delovanje je dialektični proces medsebojnega delovanja vhodnih in izhodnih spremenljivk, kar je v bistvu predpostavka samouravnavajočih se dinamičnih sistemov. Metoda "črne skrinje" (black box) pomeni, da je neznani predmet ali neznani pojav dinamični sistem neznane strukture in funkcije, na katerega delujemo z določenimi sredstvi in postopki, da z opazovanjem obnašanja "črne skrinje" pod določenimi vplivi zaključujemo o strukturi in funkcijah sistema, ki ga raziskujemo (Žuvela, 1987, str. 51). Kibernetska metoda se uspešno uporablja za razreševanje sestavljenih nalog avtomatizacije, robotizacije in računalniškega vodenja proizvodnih procesov idr. 3.4.14 Eksperimentalna metoda Eksperimentalna metoda je postopek opazovanja pojava, ki ga raziskujemo pod točno določenimi pogoji, ki dovoljujejo, da spremljamo tok pojava in da se ta vsakokrat pri ponavljanju enakih pogojev ponovno izzove (Zelenika, 1990, str. 195). Metoda eksperimenta je ena osnovnih in najznačilnejših raziskovalnih metod enotnega teoretičnega in praktičnega znanstvenega spoznavanja. Po Šešiću (1987, str. 243) je znanstveni eksperiment načrtno organizirano in metodično ustvarjanje, izvajanje ali samo merjenje realnih pojavov, ki imajo za cilj odkrivanje neznanih dejstev, lastnosti in odnosov pojavov oziroma preverjanje hipotez o teh dejstvih in njihovih lastnostih. Pomen eksperimentalne metode se kaže zlasti v (Zelenika, 1990, str.196): • preverjanju dejstev, ki so že odkrita, vendar niso dovolj zanesljiva; • preverjanju hipotez, znanstvenih zakonov, znanstvenih teoretskih stališč in znanstvenih teorij; • postavljanju novih, konkretnejših, ustreznejših in posebnih hipotez; • odkrivanju novih znanstvenih dejstev o pojavih, ki jih raziskujemo. Eksperimentalna metoda omogoča, da na podlagi več posamičnih dejstev ugotovimo splošne zakonitosti, da potrdimo posamezne hipoteze. Eksperimentalna metoda je podobna metodi opazovanja, čeprav je med njima precejšnja razlika. Eksperiment je v bistvu organizirano in popolno opazovanje. Pri opazovanju raziskovalec ne sodeluje dejavno, medtem ko eksperimentator dejavno sodeluje. Metode eksperimenta uporabljamo zlasti na prirodoslovnem, medicinskem in tehničnem področju. Natančnost raziskovalnih izsledkov je zelo odvisna od eksperimenta. 3.4.15 Dialektična metoda Podlaga dialektični metodi je dialektika. Bistvo dialektike je v tem, da so vsi pojavi, procesi in odnosi v naravi ter družbi razne oblike gibanja. Cilj dialektične metode je konkreten in določen. Nanaša se na čim popolnejše, vsestransko, poglobljeno spoznanje vseh lastnosti pojava, ki ga raziskujemo, pa tudi samega pojava v njegovi celovitosti in njegovem razvoju. Ta spoznanja se nanašajo na začetek pojava, njegov nastanek, spremembe vsebine, strukture in vlogo njegovih delov in njegovih dejavnikov oziroma njegovega delovanja. 3.4.16 Zgodovinska metoda Zgodovinska metoda je sistematičen raziskovalni postopek, s katerim je na podlagi različnih dokumentov in dokaznega gradiva mogoče natančno spoznati to, kar se je v preteklosti zgodilo, in po možnosti, kako in zakaj se je tako dogodilo (Zelenika, 1990, str. 199). Pri zgodovinski metodi upoštevamo zlasti kronologijo, razvoj in vzročno-posledične povezanosti o predmetu raziskovanja. Ta metoda je zlasti uporabna v kombinaciji z drugimi metodami v vsaki znanstveni vedi, ker se bolj ali manj v vsaki znanstveni vedi raziskujejo izvor, razvoj, vzroki in posledice pojavov, odnosov in povezanosti v naravi in družbi. 3.4.17 Genetska metoda Z genetsko metodo raziskovalci želijo razumeti, pojasniti in opisati pojav v njegovem nastanku, s tem da proučujejo tok njegovega prejšnjega razvoja (Zelenika, 1990, str. 200). Genetska metoda je podobna metodi proučevanja primerov in zgodovinski metodi. Pri genetski metodi je težišče proučevanj usmerjeno na dinamične dejavnike rasti, sprememb in razvoja. Z genetsko metodo raziskovalci želijo, da znanstveno opišejo dejstva z raziskovanjem toka prejšnjega razvoja posameznega pojava oziroma predmeta raziskovanja. 3.4.18 Teorija sistemov kot raziskovalna metoda Teorija sistema se je razvila v okviru kibernetike kot veda o upravljanju in informacijah. S sistemom razumemo skupnost medsebojno smotrno povezanih in medvplivnih prvin: stvari, pojavov in pojmov ter odnosov v stalnem gibanju, spreminjanju in razvoju v naravi, tehniki in družbi, za katere so značilni posamezni cilji in povratno delovanje kot pogoj nastanka in delovanja celotnosti. Vse, kar je zunaj sistema, pomeni okolje sistema oziroma sistem višje stopnje, kar pomeni, da je vsak sistem sočasno tudi podsistem višje stopnje (Zelenika, 1990, str. 200). Teorija sistemov je posebna znanstvena veda. Če teorijo sistemov uporabljamo v drugih znanstvenih vedah, jo uporabljamo kot znanstveno metodo. Z uporabo temeljnih načel teorije sistemov ugotavljamo zakonitosti, ki se pojavljajo v sistemih in podsistemih. Sistemski način nam zagotavlja kakovost raziskovanja. Z uporabo sistemskega načina je mogoče priti do raziskovalnih izsledkov in izdelati kakovostno znanstveno ali strokovno delo. To so tudi razlogi, da se sistemski način vse bolj uveljavlja in uporablja v znanstvenoraziskovalnem delu. 3.4.19 Aksiomatska metoda Aksiomatska metoda je sodobna oblika deduktivne metode, ki uporablja številne in raznovrstne postopke formalizacije. Temelji na aksiomih in izhaja iz aksiomov, ki se razumejo kot osnovne resnice; aksiom je osnovno načelo, ki ga ni treba dokazovati, ker je očitno (Zaječaranović, 1977, str. 49). Resnice, ki so v sistemu vsebovane, morajo biti izvedene iz aksiomov, kar predpostavlja, da so vsebovane v aksiomih. Na takih predpostavkah so ustvarjeni razni sistemi aksiomatične narave, posebno v aritmetiki in geometriji. Z uporabo aksiomatske metode dosežemo natančnost in sistematičnost znanstvenih spoznanj. Zaradi svoje natančnosti, učinkovitosti, sistematičnosti in drugih značilnosti se vse bolj uporablja v sodobnem znanstvenoraziskovalnem delu. 3.4.20 Metoda idealnih primerov Metoda idealnih primerov temelji na ideji ali utopiji in je miselno abstraktna konstrukcija enostranskega poudarjanja lastnosti neke vrste pojavov z določenih vidikov. Metoda idealnih tipov je abstrakten teoretični model določene vrste družbenih pojavov, kot npr. tip proizvodnje, tip oblasti, demokracije idr. (Zelenika, 1990, str. 202). Pri metodi idealnih primerov razlikujemo tri vrste pojmov, in sicer (Zelenika, 1990, str. 202): • klasifikacijski tip (npr. atletski tip), • idealni tip (npr. idealna soproga) in • ekstremni tip (npr. praskupnost – sodobna družba). Metoda idealnih tipov ima omejeno rabo v znanstvenoraziskovalnem delu. Uporablja se predvsem v filozofiji, ekonomiji, politologiji idr. 3.4.21 Empirična metoda Empirična metoda temelji na izkušnjah. Na podlagi izkušenj odkriva in pojasnjuje pojave, sodbe ali ugotovitve. Ta metoda temelji tudi na eksperimentu, vendar brez postavljanja in dokazovanja delovnih hipotez. Izsledki, do katerih pridemo z uporabo te metode, so predvsem praktično uporabni in najpogosteje pomenijo začetno fazo zbiranja znanstvenih dejstev, na podlagi katerih se ugotavljajo posamezne zakonitosti. Raziskovanja z uporabo te metode so prva faza eksperimentalne metode, na podlagi katere postavljamo delovne hipoteze in raziskujemo, da bi postavljene hipoteze preverili. Empirična metoda se veliko uporablja zlasti v kemični in farmacevtski industriji. V farmacevtski industriji se uporablja zlasti pri testiranju novih zdravil, ker se želita ugotoviti učinkovitost in sprejemljivost kakega zdravila, ne da bi zahajali v raziskovanje delovanja zdravil z biokemijskega ali fiziološkega vidika (Zelenika, 1990, str. 203). 3.4.22 Metoda študija primerov Študij primerov je postopek, s katerim proučujemo posamezen primer z nekega področja. Z uporabo te metode lahko le na podlagi izsledkov opazovanj več primerov izvedemo posamezne zakonitosti oziroma ugotovitve. 3.4.23 Metoda anketiranja Metoda anketiranja je postopek, s katerim na podlagi ankete raziskujemo in zbiramo podatke, informacije, stališča in mišljenja o raziskovalnem predmetu (Zelenika, 1990, str. 203). Zanesljivost te metode je odvisna od zanesljivosti samih zbranih informacij o raziskovalnem predmetu. Zanesljivost oziroma nezanesljivost anketne metode je predvsem v tem, da v velikem številu primerov anketirani sploh ne odgovarjajo na anketna vprašanja. Tudi dobljeni odgovori na anketna vprašanja so lahko nepopolni, netočni, enostranski in subjektivni. Pri uporabi anketne metode moramo posvetiti posebno skrb in pozornost sestavi vprašalnikov. Postavljena vprašanja morajo biti jasna, kajti v nasprotnem primeru ne dosežemo pravega cilja, ali pa dobimo zaradi dvoumnosti vprašanj nepravilne odgovore, kar nam lahko pokvari celotno sliko anketiranega raziskovalnega predmeta. Pri sestavi anketnega vprašalnika moramo zlasti upoštevati (Zelenika, 1990, str. 203): • da so vprašanja v vprašalniku oblikovana tako, da na njihovi podlagi dobimo pričakovane informacije; • da so vprašanja v vprašalniku jasno in natančno oblikovana, tako da lahko zagotovijo jasen, natančen in konsistenten odgovor; • da je anketni vprašalnik čim krajši, da lahko anketiranci nanj hitro in lahko odgovorijo. Anketna metoda ima nekatere prednosti. Prva prednost je v tem, da informacije zberemo v sorazmerno kratkem času. Kljub svojim prednostim pa ima anketna metoda pomanjkljivosti, ki se kažejo predvsem v tem, da: • je točnost raziskovanja odvisna od rutine in strokovne sposobnosti raziskovalca; • pri anketiranju ni mogoče izločiti vseh subjektivnih vplivov; • je dobljena slika o raziskovalnem predmetu preveč posplošena in zaradi tega navadno tudi pomanjkljiva. Ne glede na pomanjkljivosti anketne metode se ta metoda zelo uporablja zlasti za raziskovanja na družboslovnih in humanističnih področjih. 3.4.24 Metoda intervjuvanja Metoda intervjuja je podobna anketni metodi. Razlika je le v zbiranju informacij. Pri anketni metodi informacije in podatke o raziskovalnem predmetu zbiramo na podlagi anketnega vprašalnika, medtem ko intervju izvajamo neposredno, ustno, v obliki razgovora z intervjuvancem. Odgovori intervjuvancev morajo biti točno oblikovani in predstavljeni. Za verodostojno zapisovanje razgovorov je najprimerneje uporabljati magnetofon. Pri družboslovnem raziskovanju se metoda intervjuvanja pogosto uporablja. Intervju je lahko svoboden v obliki vprašalnika; vprašalnik pa je lahko odprt ali zaprt. Po tradicionalnih načelih morata biti izpraševalec in izpraševanec strogo ločena. Po teh načelih je intervju le zbiranje informacij, ki mora biti neboleče in za izpraševanca najprimernejše. Sodobna metodologija organiziranja in izvajanja intervjuja je drugačna glede na klasično. Razlike so predvsem: • celotni načrt intervjuja in vprašalnika mora izpraševalec opisati in razložiti izpraševancu tako, da ga spozna s potekom intervjuja in mu razloži namen, ki ga želi doseči z uporabo intervjuja. Kopijo vprašalnika ali načrt intervjuja da izpraševancu; • izpraševalec ne sme upoštevati nobenega odgovora, ne da bi o njem prej razpravljal z izpraševancem in se prepričal, da je vprašanja pravilno razumel; • izpraševalec mora izmenjati svoja mišljenja z izpraševancem o vsem, kar namerava z intervjujem doseči; • vse, kar izpraševalec zapiše, mora biti na razpolago izpraševancu. To, kar se zapisuje, je navadno sinteza razgovora med izpraševalcem in izpraševancem; • kopijo vprašalnika ali načrta intervjuja mora izpraševalec pustiti izpraševancu. Najpomembnejši cilji intervjuja so: • spoznati objektivne prvine problema, ki ga raziskujemo; • spremeniti oziroma vplivati na izpraševanca v skladu s sodobno metodologijo intervjuja; • seznaniti izpraševanca z vsemi prvinami oziroma informacijami, ki so lahko pomembne za proučevani problem; • opozoriti izpraševanca o vsem, kar je lahko pomembno, da dobi pravo sliko o problemu raziskovanja; • upoštevati izkušnje iz prejšnjih intervjujev; • z izpraševancem razpravljati o tem, kar je mogoče storiti, da bi spremenili opazovane razmere. Intervju uspe le s tesnim sodelovanjem med izpraševancem in izpraševalcem. Intervju je ustvarjalni družbeni odnos med izpraševalcem in izpraševancem, gre za medsebojna nasprotovanja in frustracije, ne pa za ugodje in pohvale. Najpogosteje opravljamo intervju na podlagi skrbno pripravljenega vprašalnika, ki ga pripravi izpraševalec v skladu z načeli sestave vprašalnika. Vprašalnik obvezuje izpraševalca, da postavlja vprašanja po vnaprej pripravljenem vprašalniku. Vprašalnik je lahko sestavljen tako, da lahko izpraševanec svobodno odgovarja ali pa tako, da izbira odgovore med v vprašalniku navedenimi odgovori. Sodobna metodologija intervjuvanja predpostavlja odprtost vprašalnika, kar pomeni, da vprašalnik ni dokončen in se lahko spremeni. Poznanih je več vrst intervjujev oziroma pogovorov, odvisno od tega, kaj želimo z njim doseči: Direktni intervju pomeni, da izpraševanca naravnost povprašamo po vseh podatkih in informacijah, ki jih želimo dobiti. Podrobni intervju predpostavlja sestavo vprašalnika s podrobnimi vprašanji o pojavu, ki nas zanima. Izpraševanca prisiljuje, da posamezne pojave komentira. To zahteva vnaprejšnjo pripravo vprašalnika in skrbno zapisovanje odgovorov. Panelni intervju izvajamo tako, da izpraševanca povabimo med delavce, ki imajo možnost, da mu postavljajo vprašanja, kar jih zanima, sami pa skrbno zapisujejo vprašanja in odgovore. Nestrukturirani intervju poteka tako, da izpraševanca seznanimo s posameznimi vsebinami, ki jih mora komentirati. Ta vrsta intervjuja je primerna za izbiro strokovnih delavcev oziroma vodij. Izpraševancu npr. damo podatke o organizaciji in ga poprosimo, da jih komentira oziroma pove, kako bi ravnal, če bi se znašel v taki situaciji. Globinski intervju navadno uporabljamo za ugotavljanje mnenj, nagnjenj in namer izpraševanca. Ta intervju je primeren za izbiro visoko strokovnih in vodilnih delavcev. Stresni intervju je primeren, če želimo ugotoviti, kako se izpraševanec znajde v neprijetnih okoliščinah. Tovrstni intervju je uporaben za ugotavljanje sposobnosti po iznajdljivosti. Intervjuvamo po ustreznem postopku. Kakovostna izvedba intervjuja je zelo pomembna in je odvisna od tistega, ki intervju vodi. V postopku vodenja intervjuja razlikujemo tri glavne stopnje: • pripravo intervjuja, • izvedbo intervjuja in • analizo odgovorov oziroma Pripravo ugotovitev. Priprava intervjuja zahteva jasno opredelitev ciljev, sestavo vprašanj in pripravo drugih postopkov, ki pripeljejo izpraševanca v stik z izpraševalcem. Izvedba intervjuja zajema: uvodni (sprostitveni) razgovor, postavljanje vprašanja in zapisovanje odgovorov. Izogibati se je treba vprašanjem, s katerimi sugeriramo odgovore. Analiza odgovorov pomeni oblikovanje ugotovitev na njihovi podlagi. Previdni moramo biti pri oblikovanju t. i. kakovostnih ugotovitev. Da bi lahko ustrezno sklepali o njih, je treba že v fazi priprave postaviti taka vprašanja, ki pomagajo nadzirati odgovore izpraševancev in oblikovati ugotovitve. 3.4.25 Metoda opazovanja Žugaj (Salitresić - Žugaj, 1981, str. 137) meni, da je opazovanje prva in temeljna metoda vsakega raziskovalnega dela, ker raziskovalcu omogoča, da se neposredno spozna s predmetom, pojavom ali procesom raziskovanja. Z uporabo te metode se zbirajo podatki in informacije o dejstvih, pojavih in procesih ter spoznavajo odnosi in povezanosti med njimi. Glede na to je opazovanje temeljna in pomembna predpostavka za raziskovanje in odkrivanje objektivnih spoznanj, stališč, zakonov in teorij o pojavih in procesih. Opazovanje kot oblika spoznavnega procesa mora biti organizirano, načrtno in metodično izvedeno opazovanje s ciljem, da odkrijemo nova dejstva ali preverimo znanstvene hipoteze. Opazovanje kot metoda mora biti (Šešić, 1987, str. 241): • čim bolj objektivno, • čim bolj vsestransko in popolno, • čim bolj natančno in strožje in • čim bolj sistematično. 3.4.26 Metoda štetja Štetje je metodološki postopek, s katerim ugotavljamo število prvin ali članov neke skupnosti ali razreda. Štetje je mogoče uporabiti samo pri raziskovanju skupin, kadar obstajajo podobni predmeti. To pomeni, da štetje predpostavlja skupnost različnih predmetov, ki pa so si v nečem podobni (Petrovič, 1977, str. 155). Metoda štetja je uporabna pri raziskovanjih številnih področjih in ved kot samostojna metoda ali v kombinaciji z drugimi raziskovalnimi metodami. 3.4.27 Metoda merjenja Merjenje je metodološki postopek, s katerim z uporabo posameznega načina ugotavljamo številčne vrednosti kakšnih ekstenzivnih lastnosti. Merjenje je primerjanje dveh istovrstnih veličin, tako da ugotovimo njihov obseg (Salitrešić - Žugaj, 1987, str. 144). Merjenje je pomemben postopek za zbiranje, potrjevanje in analizo podatkov. Da bi dobili rezultate, ki se lahko med seboj primerjajo, mora biti ena od dveh istovrstnih veličin znana. To znano veličino imenujemo merna enota. Merna enota je ugotovljena in dogovorjena konstantna vrednost fizikalne veličine, ki ima posebno ime. Merjenje pomeni določiti, koliko mernih enot vsebuje neka veličina (Salitrešić - Žugaj: 1987, 144). Veličino, ki jo določimo z merjenjem, imenujemo izmerjena vrednost. Izmerjena vrednost je v mejah točnosti, ki se lahko uresniči glede na uporabljeni merni postopek, uporabljena sredstva in sposobnost merilca (Salitrešič - Žugaj, 1987, str. 144). Metoda merjenja je zelo razširjena v raziskovalnem delu. Posamezni raziskovalci ocenjujejo znanstvenoraziskovalne dosežke po tem, koliko so posledica uspešno izvedenih merjenj. 3.4.28 Metoda mozaika Metoda mozaika je najstarejši način priprave in objavljanja strokovnih in znanstvenih del. Uporabljajo jo raziskovalci, ki v daljšem časovnem obdobju pripravijo in objavijo po obsegu manjša dela, ki so sicer samostojna, vendar manj obsežna dela, ki jih potem združijo po načelu mozaika in sistematizirajo ter objavijo kot obsežno, kakovostno novo delo (Zelenika, 1990, str. 208). 3.5 Vrednotenje znanstvenoraziskovalnega dela Izsledki znanstvenoraziskovalnega dela so nova spoznanja, nove teorije, nove zakonitosti, nove metode idr., ki so praviloma objavljene in tako dostopne širši javnosti. Za kakovostno mednarodno vrednotenje raziskovalnih dosežkov se uporablja Science Citation Index – SCI, in sicer od leta 1961 dalje. SCI se v glavnem uporablja za objavljanje in navajanje znanstvenih publikacij v naravoslovno-matematičnih vedah. Objava v SCI pomeni najobjektivnejši argument za ocenjevanje znanstvene dejavnosti raziskovalcev. Vrednotenje SCI daje dve vrsti informacij (Koželj, 1990, str.45): • za oceno znanstvenega dela da število znanstvenih del oziroma publikacij, ki se uporablja kot izraz citata, tj., daje podatke o količini najpomembnejših mednarodno priznanih znanstvenih del in • odziv (citati) znanstvenega sveta (tudi prvine kakovosti) s posredovanjem števila citatov v mednarodno priznanih strokovnih časopisih. SCI predpostavlja tudi kakovost znanstvene publikacije. Za SCI so pomembne le objave v nekaterih znanstvenih revijah in časopisih. Dela so navadno objavljena v enem od svetovnih jezikov, v nacionalnem jeziku avtorja je navadno le povzetek. Število citatov objavljenega znanstvenega dela ima SCI ne glede na to, ali so pozitivni ali negativni. Poostrena recenzija pa navadno izključuje negativne citate. SCI ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Uporaben je predvsem v naravoslovno-matematičnih vedah. Pri družboslovnih in humanističnih vedah se navadno uporabljajo manj strogi načini ugotavljanja kakovosti znanstvenega dela posameznikov ali države. Ta merila so (Koželj, 1990, str. 46): • število na leto izdanih znanstvenih knjig, • število izhajajočih znanstvenih in strokovnih revij, • število informacij (znanstvenih in strokovnih člankov), • število patentov. Z uporabo navedenih meril lahko vrednotimo oziramo razvrščamo znanstvenike, raziskovalce, inštitute ali primerjamo posamezne države. Povzetek poglavja 1 Metoda pomeni pot, način raziskovanja, planski postopek raziskovanja oziroma način dela za uresničitev nekega cilja na filozofskem, znanstvenem, političnem ali praktičnem področju. Znanstvena metoda je celota postopkov, ki jih znanost uporablja v znanstvenoraziskovalnem delu, da bi prikazala in razložila izsledke znanstvenega raziskovanja posameznega znanstvenega področja ali vede. Do nekaterih prepričanj je mogoče priti tudi z neznanstvenimi metodami, kot so metoda vztrajnosti, metoda avtoritete in metoda intuicije. Metodologija je veda o metodah znanstvenega raziskovanja. 2. Temeljne značilnosti znanstvenih spoznanj in zaradi tega tudi znanstvenih metod, s katerimi odkrivamo in raziskujemo znanstvena spoznanja, so: objektivnost, gotovost, natančnost, sistematičnost in splošnost. 3. V grobem razlikujemo temeljne, uporabne in razvojne raziskave. Svobodna temeljna raziskovanja zajemajo znanstveno raziskovanje neznanih pojavov in iskanje novih znanstvenih odkritij ne glede na praktično uporabnost zaradi odkrivanja novih naravnih zakonitosti. Usmerjeno temeljno raziskovanje je znanstveno raziskovanje posameznih pojavov z določenim ciljem, da bi se razširilo osnovno znanje in da bi prišli do popolnejšega spoznavanja naravnih pojavov. Uporabno raziskovanje zajema iskanje novih najboljših rešitev za nove konstrukcije in nove tehnologije na podlagi znanstvenih dognanj. Pri razvojnih raziskavah oziroma razvojno-raziskovalnem delu raziskovalci uporabljajo znane izsledke v neposredni praksi. Najpogostejši pojmi oziroma kategorije, ki jih srečujemo v znanstvenoraziskovalnem delu, so: industrijsko oblikovanje, ustvarjanje, invencija, inovacija, projektiranje, konstruiranje, tehnična izboljšava, izum, patent, koristen predlog, know-how in licenca. 4. Pri raziskovanju, odkrivanju in sistematični obdelavi dejstev, načinih miselnih postopkov idr. raziskovalci uporabljajo različne metode. Najpogosteje uporabljene metode so: induktivna in deduktivna metoda, analiza in sinteza, metoda abstrakcije in konkretizacije, metoda generalizacije in specializacije, metoda dokazovanja in izpodbijanja, metoda klasifikacije, metoda deskripcije, metoda kompilacije, primerjalna metoda, statistična metoda, metoda modeliranja, kibernetska metoda, eksperimentalna metoda, dialektična metoda, zgodovinska metoda, genetska metoda, teorija sistemov kot metoda, aksiomatska metoda, metoda idealnih tipov, empirična metoda, metoda študij primerov, metoda anketiranja, metoda intervjuvanja, metoda opazovanja, metoda štetja, metoda merjenja in metoda mozaika. 5. Vsaka metoda ima prednosti in pomanjkljivosti. Vrsta raziskave in želeni cilji določajo izbiro metode oziroma metod, ki jih bo raziskovalec uporabil. 6. Izsledki znanstvenoraziskovalnega dela so nova (spo)znanja, nove teorije, nove zakonitosti, nove metode idr., ki so praviloma objavljeni in tako dostopni javnosti. 1. Za kakovostno mednarodno vrednotenje raziskovalnih dosežkov se uporablja SCI – Science Citation Index. Vprašanja za razpravo in ponavljanje 1. Metoda pomeni pot, način raziskovanja, planski postopek raziskovanja oziroma način dela za uresničitev želenega cilja. Kako bi metodo še drugače opredelili? Kako bi opredelili znanstveno metodo? Kako bi opredelili neznanstveno metodo in katere neznanstvene metode poznate? Kaj razumete z metodologijo? Katere so značilnosti znanstvene metodologije? 2. Znanstvene metode imajo svoje značilnosti. Kaj predpostavlja objektivnost v znanstvenem raziskovanju? Kaj razumete z zanesljivostjo znanstvenih spoznanj? Kako razumete natančnost v znanstvenem raziskovanju? Kaj pomeni sistematičnost v znanstvenem raziskovanju? Kaj razumete s splošnostjo znanstvenih spoznanj? 3. Znanstvenoraziskovalno delo je spoznavni oziroma raziskovalni proces. Katere so pomembnejše faze tega procesa? Kateri so pomembnejši dejavniki raziskovalnega procesa? Kako bi opredelili raziskovanje kot dejavnost? 4. V splošnem razlikujemo temeljne, uporabne in razvojne raziskave. Kako bi opredelili temeljno raziskovanje in kaj je rezultat temeljnih raziskovanj? Kako bi opredelili uporabno raziskovanje? Kako bi opredelili razvojne raziskave in kaj je njihov rezultat? 5. Pri znanstvenoraziskovalnem delu srečujemo posebne pojme in kategorije. Katere pojme oziroma kategorije najpogosteje srečujemo in kaj nam pomenijo? 6. Pri znanstvenoraziskovalnem delu raziskovalci uporabljajo številne metode. Katere? Kako bi opredelili metodo indukcije in dedukcije? Kako bi opredelili metodo analize in sinteze? Kako bi opredelili metodo abstrakcije in konkretizacije? Kako bi opredelili metodo generalizacije in specializacije? Kako uporabljamo metodo kompilacije? Kako poteka uporabe metode dokazovanja in izpodbijanja? Ko ste preštudirali to poglavje, ali lahko ocenite uporabnost še drugih raziskovalnih metod? Literatura in viri 1. Borojević, S.: Metodologija eksperimentalnog naučnog rada, Radnički univerzitet Radivoj Čirponov, Novi Sad 1978. 2. Čaval, J.: Statističke metode u privrednim in društvenim istraživanjima, Liber, Zagreb 1977. 3. Dubić, S.: Uvodjenje u naučni rad, Zavod za izdavanje učbenika, Sarajevo 1970. 4. Koen, M. - Nejgel, E.: Uvod u logiku i naučni metod, Zavod za učbenike in nastavna sredstva, Beograd 1982. 5. Koželj, B.: Znanost, razvoj in raziskovalno delo, Moderna organizacija, Kranj 1990. 6. Petrović, G.: Logika, Školska knjiga, Zagreb 1977. 7. Serdar, V.: Učbenik statistike, Školska knjiga, Zagreb 1977. 8. Salitrežić, T. - Žugaj, M.: Uvod u znanstvenoistraživački rad, Varaždin 1981. 9. Šešić, B.: Osnovi metodologije društvenih nauka, Naučna knjiga, Beograd 1982. 10. Skupina avtorjev: Inventivna dejavnost, DU, Ljubljana 19976. 11. Toš, N.: Metode družboslovnega raziskovanja, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1988. 12. Šamić, M.: Kako nastaje naučno djelo, Svjetlost, Sarajevo 1980. 13. Vršec, E. - Dolgan, D.: Priprava proizvodnje, VŠOD, Kranj 1971. 14. Zaječanarović, G.: Osnovi metodologije nauke, Naučna knjiga, Beograd 1977. 15. Zakon o patentih, SRS, 24/74. 16. Zelenika, R.: Metodologija i tehnologija izrade znanstvenog i stručnog djela, Partizanska knjiga, Rijeka 1990. 17. Žuvela, I.: Uvod u ekonomska istraživanja, Ekonomski fakultet u Rijeci, Rijeka 1978. 4 USTVARJALNO SODELOVANJE Kaj bomo spoznali v tem poglavju 1 Posamična in podjetniška ustvarjalnost 2 Ustvarjalnost kot celovit proces 3 Intelektualna in industrijska lastnina 4 Navodila za ustvarjalno sodelovanje v skupini 5 Pravila skupnega ustvarjanja 6 Pomembnejše metode in tehnike ustvarjalnega sodelovanja 7 Kako izbrati in uporabljati metode in tehnike skupnega ustvarjanja Vsebina poglavja 4.1 Težnje razvoja postindustrijske družbe 4.2 Ustvarjalnost in poslovnost 4.2.1 Posamična in podjetniška ustvarjalnost 4.2.2 Ustvarjalnost kot celovit proces 4.3 Intelektualna in industrijska lastnina 4.3.1 Pojmovanja intelektualne lastnine 4.3.2 Vrste industrijske lastnine 4.3.3 Model in vzorec 4.3.4 Blagovna ali storitvena znamka 4.3.5 Oznaka porekla blaga 4.3.6 Avtors in sorodne pravice 4.4 Navodila za ustvarjalno sodelovanje v skupini 4.5 Pravila skupnega ustvarjanja 4.6 Metode in tehnike ustvarjalnega sodelovanja 4.6.1 Burjenje možganov 4.6.2 Razprava 66 4.6.3 SIL-metoda 4.6.4 Tehnika najbolj divje ideje 4.6.5 Obrnjena nevihta možganov 4.6.6 Solonevihta možganov 4.6.7 Možgansko zapisovanje 4.6.8 Metoda 635 6.6.9 Pisno burjenje možganov 6.6.10 Računalniško podprto burjenje možganov 4.6.11 Delfimetoda 4.6.12 Morfološka analiza 4.6.13 Sinektika 4.7 Kako izbrati in uporabljati metode in tehnike skupnega ustvarjanja 4.1 Težnje v razvoju postindustrijske družbe Živimo v dobi eksplozije inovacij, katere sodobniki smo tudi mi. Na prehodu v tretje tisočletje, sredi informacijske revolucije oziroma digitalnih omrežij nastaja veliko število inovacij, ki poganjajo ogromno kolesje svetovnega napredka. V sedanjih časih se v enem samem letu pojavi več izumov, različnih invencij in tehničnih izboljšav kot prej v vsem tisočletju. Brez ljudi, ki so v zgodovini človeštva izumljali, izboljševali in dodajali k obstoječemu znanju, bi še danes bili v prazgodovinski dobi. Današnji svet hitro napreduje in se včasih tudi ugonablja zaradi invencij in inovacij. Družba, ki ne sledi tej usmeritvi, je obsojena na tehnološki in tudi duhovni propad. Inovacija danes ni več stvar ljubiteljstva, temveč je področje, ki zahteva skupino strokovnjakov z raznih področij in organiziranost, pri kateri ni noben člen v invencijski in inovacijski verigi prepuščen naključjem. Za ustvarjalno delo je pomembno načelo, da se ustvarjalni človek med procesom ustvarjanja ne obnaša togo, da ostaja miselno prožen in da dovoli vstop novim idejam. Ideje so lahko povsem nenavadne in celo tudi neuresničljive, vendar je pomembno, da človek dovoli toku misli prosto pot. Za izumiteljsko delo so potrebni intuitivnost, spomin, čustveni odnos do izuma, prejšnje znanje in tudi materialna spodbuda. Zaposleni v organizaciji, ki zaznajo probleme, preden se pojavijo, veljajo pogosto za rušitelje ustaljenega reda. To so ljudje, ki ob različnih priložnostih prihajajo na dan z novimi idejami in novimi rešitvami, ki vidijo možnosti novih in boljših tehnoloških, organizacijskih in drugih rešitev, ki jih prej nihče ni opazil. Največji nasprotniki inventorjem in inovatorjem so nerazgledani vodje, ki najpogosteje ne razumejo in ne vidijo vrednosti, ki jih lahko dobijo od inventivnega in inovativnega človeka. Vodje z "okostenelimi možgani" lahko še tako dobro idejo zavržejo in ne vidijo koristi, ki jih lahko prinaša nova rešitev. Inventorje in inovatorje običajno potisnejo v ozadje. Pomemben dejavnik pri ustvarjalnosti je postavljanje vprašanj. Z odpiranjem vprašanj dobimo šele pravo sliko o ustvarjalnosti človeka. Pri tem ne mislimo na standardna vprašanja in standardne odgovore, temveč na samonikla vprašanja, s katerimi iščemo novo rešitev, novo pot, ki je drugi še niso opazili. Ustvarjalno vprašanje pomeni novo usmeritev in spelje tok razmišljanja na drugačno pot. Postavljanje vprašanj, ustvarjanje zaznav novih problemov veljata v psihologiji za enega od presežkov ustvarjalnosti in vključujeta tudi njihovo razreševanje. Pri tem se razodevata vrhunska ustvarjalnost duha in inteligentnost najvišje ravni. Človek, ki je sposoben postavljati ustvarjalna vprašanja, jih je pogosto sposoben tudi razreševati, saj s postavljanjem vprašanj in problemov že lahko nakazuje njihove razrešitve. Inventorji in inovatorji veljajo največkrat za večne upornike. Vemo pa tudi, da niso vsi postavljavci vprašanj tudi resnični končni razreševalci nekega problema. So ljudje, ki znajo vprašanja samo odpirati, razdirati povprečne razrešitve, niso pa jih sposobni reševati. Vrhunsko ustvarjalni ljudje so sposobni razdiralno ustvarjati. Znana je zgodovinska epizoda o Kolumbovem jajcu. Mornarji na Kolumbovi odpravi so v uri zabave stavili, kdo bo postavil jajce na mizo tako, da bo ujel težišče in bo na najožjem delu obstalo. Nobenemu se ni posrečilo. Igri se je pridružil tudi Kolumb, prijel jajce, ga postavil na mizo tako trdo, da je nalomil lupino ravno toliko, da se rumenjak in beljak nista razlila, in jajce je obstalo na najožjem delu. Zaradi dobljene stave se je dvignil val protestov, češ da bi to lahko storil vsakdo, ker je to zelo enostavno. Kolumb jim je odgovoril, zakaj tega ni naredil nihče, če je tako enostavno. V prigodi je skrita inovacijska resnica, da inovator najde največkrat tako enostavno rešitev, ki je vsem razumljiva, vendar je ni nihče opazil. 4.2 Ustvarjalnost in poslovnost 4.2.1 Posamična in podjetniška ustvarjalnost Bistvene značilnosti sodobnih organizacij so v njihovi ustvarjalnosti in poslovnosti. Ustvarjalnost in poslovnost jim omogočata obstanek in razvoj v vedno ostrejšem konkurenčnem boju na domačih in tujih trgih. Ustvarjalnost in poslovnost sta zelo široki področji proučevanja in delovanja sodobnih organizacij. Iz teh obsežnih poslovnih področij bomo v nadaljevanju poskušali osvetliti le nekatere vidike in odgovoriti le na nekatera vprašanja. Opredelitve ustvarjalnosti so številne in različne. Pri nadaljnjem obravnavanju tega vidika bomo izhajali iz opredelitve, ki navaja, da je ustvarjalnost proces pridobivanja novih idej (Albrecht, 1987, str. 14). Ustvarjati torej pomeni nekaj izdelati, proizvesti, v nečem uspeti. Ustvarjalna oseba je tista oseba, ki daje nove ideje, nasvete, iznajdbe, nove pojme in nove načine dela. Ustvarjalnost je v bistvu posebna oblika vedenja ljudi. Ustvarjalni ljudje ustvarjajo ideje. Vsi ljudje pa niso enako ustvarjalni. "Ljudje smo si podobni in različni, enotni in nasprotujoči si, pametni in neumni, pridni in leni idr., žal pa tudi razmejeni v okviru skupin, narodov in držav, ki so jih ljudje ustvarili sami sebi v prekletstvo, kajti zgodovina je dokazala, da je prav državna ureditev omejevala in še vedno omejuje uporabo duhovnih potencialov ljudi prek porabne ideologije, morale, vrednot in verovanj, ki so zaščitena s silo oblasti" (Špilak, 1988, str. 26). Nekateri raziskovalci ustvarjalnosti menijo, da obstaja le ustvarjalnost posameznika, da skupinska oziroma ustvarjalnost v skupini ni mogoča (Albrecht, 1987, str. 13). So pa tudi taki, ki imajo skupinsko oziroma podjetniško ustvarjalnost za najpomembnejši dejavnik uspešnosti podjetja. Pri obravnavanju ustvarjalnosti moramo upoštevati ustvarjalnost posameznika in skupinsko ustvarjalnost s tem, da imata lahko ti dve obliki ustvarjalnosti različen vpliv na uspešnost organizacije. Ustvarjalnost posameznika bomo opredelili kot proizvodnjo novih idej. Skupinsko ustvarjalnost pa označujejo ljudje v organizaciji, ki imajo nove ideje. S tem je povezana podjetniška ustvarjalnost, ki bi jo lahko opredelili kot organizacijo, ki upošteva ustvarjalnost posameznikov na kateri koli ravni v organizaciji in v kateri koli obliki. Ustvarjalna podjetja so torej prostor, kamor prihajajo ljudje z idejami. Ustvarjalno podjetje je mesto, kjer se nekaj ali večina ljudi vede ustvarjalno. Ideje so vhodno gradivo za inovacije. Inovacija je preoblikovanje ustvarjalnosti v dobiček (Albrecht, 1987, str. 15). Inovacija se vedno začne z idejo, nadaljuje s procesom konkretizacije in končno doseže učinek. Inovacija vsebuje proces ustvarjalnosti, pri katerem gre za napredek, ki s sabo prinaša tudi neko korist. Glede na gornjo opredelitev je mogoče, da je neka oseba lahko zelo ustvarjalna, vendar ne posebej inovativna. Neka oseba lahko pride z novo idejo, vendar ni nujno, da prinese tudi nekaj novega. Ideja se mora uresničiti v inovacijskem procesu. Če do realizacije idej ne pride, ustvarjalni ljudje nikoli ne postanejo inovatorji. Da bi lahko odgovorili na vprašanje, zakaj je ustvarjalno vedenje relativno redko v organizacijah, moramo najprej spoznati, kateri so tisti zaviralni dejavniki, ki zavirajo ustvarjalnost v organizaciji. Otroci so že po naravi visoko ustvarjalni, prilagodljivi in raziskujoči. Večji ko postajajo, manjša je njihova ustvarjalna sposobnost. Ta sposobnost se lahko okrepi samo v spodbudnem okolju. V organizaciji so številni dejavniki, ki zavirajo razvoj ustvarjalnosti. Ustvarjalnost v organizaciji umira zato, ker je že sama človekova narava taka. To lahko preprečimo samo z različnimi nagradami in sankcijami, ki delujejo proti ugašanju ustvarjalnega vedenja. Ustvarjalnost v organizaciji skoraj vedno umre naravne smrti. Z naravno smrtjo je mišljen normalen del poteka dogodkov v razvoju organizacije. To sicer ni nujno neizogiben izid, vendar je najobičajnejši. Ustvarjalnost v podjetju najpogosteje zavirajo (Albrecht, 1987, str. 17): • rast, • uspeh in • izvedba. Rast podjetja zavira njegovo ustvarjalnost. To bi lahko razložili s tem, da se npr. slon ne more premikati tako hitro kot zajec (Albrecht, 1987, 16). Vedenje, ki je mogoče, dovoljeno in ga spodbujajo v majhnih organizacijah, je navadno nemogoče v velikih organizacijah. Večja ko je organizacija, skozi več nujnih situacij mora ideja. Vsaka raven pa doda še dodatno plast navad, tradicij, pravil, zakonov in prepovedi. Enake stvari enostavno ni mogoče enako napraviti v dveh različno velikih organizacijah. Značilne spremembe v organizaciji, ki raste, so navadno (Albrecht, 1987, str. 16–19): V večji organizaciji gredo stvari počasneje. Vsako delo traja dlje, ker je zaradi vedno podrobnejše delitve dela vanj vključenih vedno več ljudi, odgovornosti prekrivajo različni oddelki, ustvarjalnost in inovativnost pa zahtevata izide, ne samo ideje. Za organizacije, ki rastejo, je značilen t. i. pasivni veto. V organizaciji, ki postaja večja, ima vse več ljudi moč, ki ne pomeni napredka, in vse manj ljudi moč, ki daje napredek. V večjih organizacijah je pomembno, kako stvari napraviti natančno, medtem ko majhne organizacije zanima samo to, kako stvari napraviti. Za velike organizacije je značilna t. i. križna razveljavitev. V večjih organizacijah dva ali več oddelkov med seboj tekmuje, da bi si pridobili vplivnejšo vlogo v organizaciji. Ko ljudje začnejo tekmovati, njihovo medsebojno sodelovanje upada, manj je idej, manj je ustvarjalnosti in vedno bolj je pomembno, kdo v organizaciji ima prav in kdo ne. V velikih organizacijah je odgovornost razpršena. Večja ko je organizacija, manjši je osebni odnos vodilnih do podrejenih. Neosebni odnosi pa zavirajo ustvarjalnost in ne spodbujajo novih idej. Za velika in uspešna podjetja je značilno, da prevzemajo večja tveganja, kot so v resnici njihove možnosti. Uspeh povzroča še večje tveganje. Izvedba uničuje ustvarjalnost. V zvezi s tem je zanimiva trditev Galbraighta (Albrecht, 1987, str. 19), ko pravi, da se pri inoviranju delajo napake, in to zgodaj ter pogosto. Poskrbeti moramo za mnoge stvari, mnogo stvari je treba opustiti in ohranjati zmedo. Napake pa so ravno tisto, kar skušajo uspešne organizacije izločiti iz svojega poslovanja. Ljudje, ki preživijo dneve, tedne, mesece v tem, kako bi stvari pravilno napravili oziroma izboljšali izvedbo, imajo običajno težave oziroma zmedene in nejasne predstave o inovacijah. Številni problemi, ki vzniknejo pri hitri rasti organizacije, se praviloma dajo predvideti. To pa je seveda mogoče le, če je rast nadzorovana. Osnovni problem vodenja organizacije je predvideti njeno prihodnost in jo pripraviti, da se lahko hitro, učinkovito in uspešno prilagaja spremembam. Čim večja je organizacija, tem težje je to doseči. To pa enostavno pomeni, da pravzaprav ni organizacije, ki bi bila popolna v svoji organiziranosti ter da se vedno porabi nekaj odvečne energije. To izgubljeno energijo lahko označimo z entropijo. Organizacija ne obstaja kot neki idealen sistem na papirju, temveč gre v bistvu za neko človeško realnost. Vsak posameznik v bistvu prispeva ali dobro ali slabo k temu, kar organizacija v resnici je. Delovanje in obnašanje ljudi v organizaciji nista nikdar povsem taki, kakršni si želijo njegovi vodje. Vodje prej ali slej ugotovijo, da je organizacija v bistvu skupnost ljudi, ki imajo svoje posamične in skupne motivacije, dojemanja, verovanja, zaupanja v določene ljudi, sovraštva idr. V načelu si vsak v organizaciji želi, da bi svoje delo čim bolje opravil in s tem prispeval svoj delež koristi za organizacijo. V realnosti pa so od tega načela velika odmiki. V organizaciji so številni dejavniki, ki povečujejo entropijo. Največjo entropijo povzročajo tisti dejavniki, ki zavirajo ali uničujejo ustvarjalnost. V ustvarjalnih organizacijah je prisotna sinergija. Ena od opredelitev sinergije pravi, da gre za neko delo, ki ga opravita dve ali več moči in je uspešnejše, kot če bi to delo opravil vsak sam. Sinergija kot organizirana energija je v bistvu zdravilo za entropijo, je njen nasproten proces. S sinergijo mislimo na sodelovanje in učinkovito ravnanje z viri organizacije. V organizaciji, v kateri sta majhna entropija in visoka sinergija, lahko človek črpa energijo že iz samega ozračja, ki je v organizaciji. Ljudje se čutijo osebno povezani z organizacijo. Lahko bi rekli, da se počutijo kot njeni družinski člani. Razumljivo je, da so v taki organizaciji razmere za ustvarjalnost boljše kot v organizacijah, v katerih je stopnja entropije večja. Za spodbujanje in uresničevanje ustvarjalnosti potrebuje organizacija ustrezno vodstvo, veliko energije in domišljije, da se lahko odziva na dogajanja v okolju, v katerem deluje. Če želimo organizirati novo organizacijo, ki naj bi uspešno delovala, bila konkurenčna in tudi prinašala dobiček, si moramo zgraditi model, ki nam bo pomagal do uspeha. Opredeliti moramo značilnosti uspeha in nato najti poti, da bi jih dosegli. Te značilnosti pa so zlasti (Albrecht, 1987, str. 30): • čutiti ali pričakovati spremembe in si jih tudi jasno predstavljati; • opredeliti uspeh glede na povpraševanje okolja; • postaviti interne procese na relativno ustaljene temelje, ki zagotavljajo preživetje in uspeh v okolju. Nekateri raziskovalci organizacije pravijo taki organizaciji kar sistem, ki se uči. To pomeni, da ima organizacija sposobnost učenja, zato da preživi in se spreminja. Če ustvarjalnost v organizaciji zamira, tedaj jo je treba prebuditi, vzgajati in razvijati. Ustvarjalnost se nikoli sama ne podpira. Vedno potrebuje intelektualno vodenje na najvišji ravni podjetja. Ustvarjalnost organizacije zahteva ustvarjalne vodstvene ljudi, ki gradijo in vzdržujejo ustvarjalno kulturo, ki spodbuja ustvarjalno vedenje posameznikov in skupin (Albrecht, 1987, str. 31). Ustvarjalnost v organizaciji je lahko posledica kolektivne slučajnosti, do katere pride s tem, ko rečemo ljudem, naj si svoje delo bolje organizirajo, če z obstoječimi sredstvi tega ne zmorejo. Tako se potem zaposleni začnejo spraševati: zakaj delamo to na tak način in kako bi to bolje naredili. Ko so astronavti odšli na Luno, niso usmerili svojega plovila tja, kjer je bila takrat luna, ampak so ga usmerili v tisto smer, v kateri bo po poteku časa, ki ga bodo potrebovali za dospetje na Luno. To pomeni, da je bilo treba imeti tudi neko miselno predstavo (Albrecht, 1987, str. 32). Podoben proces je tudi postavljanje smeri delovanja in razvoja organizacije. Tudi ta zahteva visoko stopnjo miselnih predstav in psiholoških spretnosti. V današnjem svetu se pričakuje, da se vodilni in vodstveni delavci vedejo bistveno drugače kot v preteklih "dobrih starih časih". Potrebno je nenehno učenje, ne samo, da bi se soočili z realnostjo, temveč tudi, da bi bili sposobni predvidevati vse mogoče zaplete in možnosti. Tradicionalno opredelitev vodenja, ki je vodenje pojmovala kot nekakšno spretnost vplivanja na ljudi, bi bilo treba dopolniti s tem, da bi to morala postati spretnost vplivanja na ideje. To še posebej velja za prihodnost, kajti ljudje se stalno razvijajo, postajajo sposobnejši, ustvarjalnejši, komunikativnejši idr. 4.2.2 Ustvarjalnost kot celovit proces Ustvarjalnost je sestavina ekonomskega razvoja. Ekonomskega razvoja praktično ni mogoče ločeno obravnavati od celotnega družbenega razvoja, saj je njegova najmočnejša sestavina. Med ekonomskim in družbenim razvojem obstaja velika prepletenost, kar je tudi razlog za različne vzročno-posledične povezave med njunima sestavinama. M. Senjur (Senjur, 1980, str. 1–50) uvršča med dejavnike gospodarskega razvoja proizvodne ustvarjalce, tehniški napredek, izobraževanje, podjetništvo ter produktivnost. Glede na to, da so inovacije sestavina tehničnega napredka in produktivnosti, podjetništvo pa je človeška lastnost in sposobnost uresničevanja inovacij, v svojih razmišljanjih dokazuje, da so inovacije pogonska energija družbenoekonomskega razvoja. Podobno meni tudi J. Jerovšek, ko navaja, da aplikacija ni odvisna toliko od kakovosti odkritja, temveč bolj od tega, koliko so socialno-ekonomske razmere naklonjene širjenju inovacij (Jerovšek, 1986, str. 160). Za razlago inovacij je primerna Ogburnova teorija socialnih sprememb. Po tej teoriji je sociokulturni sistem sestavljen iz podsistemov: tehnologije, ekonomije, družbenih institucij (družina, oblastne institucije idr.) in ideologije. Kako potekajo spremembe v tem sistemu? Spremembe izvirajo iz katerega koli podsistema in tudi zaporedje sprememb poteka v kateri koli smeri. Največkrat pa izbirajo spremembe iz tehnološkega podsistema. Inovacija povzroča impulze spremembe, kot kaže slika: Slika 4.1: Ogburnova teorija socialnih sprememb Vir: Špilak, Š.: Modeliranje v inovacije in poslovnost usmerjene organiziranosti velikega poslovnega sistema, VEKŠ, Maribor 1988, str. 63. Vsak podsistem se mora prilagoditi spremembam v zaporedju. Impulzi, ki jih daje tehnologija, se prenašajo iz enega podsistema v drugega, dokler ni izčrpana energija začetnega udarca, tako kot pri udarjanju biljardne krogle (Špilak, 1988, str. 63). Družbenoekonomski sistem razpolaga z močjo, ki se lahko s primernimi mehanizmi uporablja za pospeševanje ali zaviranje inovacijskih procesov ter z njimi tudi celotnega družbenoekonomskega razvoja. Najpomembnejši dejavniki pospeševanja mehanizmov družbenoekonomskega razvoja je pri sedanji stopnji družbenoekonomskega razvoja še vedno konkurenca v političnem in ekonomskem sistemu. Ustvarjalnost in inovativnost moramo obravnavati kot zapleten in dolgotrajen proces. Različni avtorji navajajo različne faze v tem procesu. K. Albrecht navaja pet temeljnih faz inovativnosti in ustvarjalnosti (Albrecht, 1987, str. 36): • vsrkavanje, • navdih, • preizkušanje, • prečiščevanje in • prodaja. Proces ustvarjalnosti in inovativnosti prikazuje že omenjeni avtor tudi v posebnem narisu, ki ga v poenostavljeni sliki 4.2 prikazujemo v nadaljevanju: Slika 4.2: Proces ustvarjalnosti in inovativnosti Vir: Albrecht, K. - Albrecht, S.: The Creative Corporation, Dow Jones-Irwin, Homewood, Illinois 1987, str. 37. Prva faza ustvarjalnosti in inovativnosti je vsrkavanje (absorbcija) spoznanj iz okolja. Ustvarjalni ljudje porabijo veliko svojega časa in energije za to, da posvečajo pozornost svojemu okolju. Zanima jih nenavadno veliko stvari in neprestano sprašujejo, kakšne so nove stvari. Sebe izobražujejo neprestano na najrazličnejše načine, od tega, da berejo knjige in se pogovarjajo z zanimivimi ljudmi, pa vse do obiskovanja zanimivih krajev. Tu dobijo veliko informacij in se lahko tudi pogovarjajo o najrazličnejših stvareh. Ugotovljeno je, da ljudje, ki malo berejo, ne težijo posebej k ustvarjalnosti. Tudi pri njihovih pogovorih je stanje podobno. Ugotovljeno je, da ustvarjalno mišljenje stalno potrebuje "vhodno gradivo", da ga ustvarjalni ljudje lahko obdelujejo. Problemi in njihove razrešitve so okrog nas, le poiskati je treba ustrezno povezavo, kar pa nam omogočata pogovor in tudi branje. C. Jones je ob neki priložnosti dejal: "Čez leto dni boš ista oseba kot danes, sprememba se bo pokazala le v tvojih idejah, na to pa bodo vplivali količina prebranih knjig in ljudje, ki jih boš srečal" (Albrecht, 1987, str. 37). Ustvarjalni ljudje vsrkavajo informacije iz okolja s tem, da so odprti do različnih možnosti in načinov mišljenja. Iz svojih možganov dobijo več enostavno zato, ker vanje več vlagajo. Druga pomembna faza ustvarjalnega procesa je navdih (inspiracija). Ta faza je časovno težko opredeljiva predvsem zato, ker se zgodi izredno hitro: v trenutku se pojavi v zavesti. Ko ustvarjalni ljudje oskrbijo svoje možgane z "vhodnim gradivom", začnejo delovati. Lahko bi rekli, da delujejo nevidno. Delčki idej, biti informacij, odvečna dejstva, občutki in vtisi, vse to plava v mislih, običajno tudi v času, ko mislijo na nekaj povsem drugega. Ti biti in delčki trkajo med sabo, vse dokler se ne oblikuje neka predstava, ki obljublja razrešitev problema. Ko se to zgodi, se zdi, kot da je v glavi zazvonil zvonec. To ima za to osebo velik pomen, počuti se zmagovalca. Tisti, ki te spretnosti razvijejo, potrebujejo tudi vedno manj časa in truda, da pridejo do nove ideje. Preskušanje je pomembna stopnja celotnega ustvarjalnega procesa. Idejo oziroma nov način izvedbe neke stvari je treba preizkusiti, da ugotovimo, ali ima to sploh kakšno vrednost. Če preskušanje pokaže rezultate, je ideja dobra. Če je rezultat neustrezen, pa se pobudnik ideje vpraša, kaj bi se še dalo popraviti. Razlikovati moramo navidezno in resnično ustvarjalno mišljenje. Navidezni ustvarjalci samo govorijo o idejah, medtem ko resnični preskušajo svoje ideje in jih potem tudi prenesejo v prakso. Če ideja prestane preskušanje, lahko ima še vedno pomanjkljivosti. Potrebni sta še prilagoditev in prečiščenje (refinement), da pridemo do rezultata, ki ima tržno vrednost. Neustvarjalni ljudje imajo napačno predstavo o tem, da inovatorji pridejo do popolne ideje z nekim prebliskom. Ne vedo, da je to v bistvu izredno težko delo vse od električnega impulza v možganih do uresničitve ideje v stvarnosti. Da se ideje spremenijo v končne izdelke, so potrebni še prilagoditev, razvoj in tudi prečiščenje. Poslednja faza v ustvarjalnem procesu je prodaja kot uresničitev. Pri tej fazi gre za to, da pride ideja v svet in se razloži povprečnim mislečim ljudem. Oseba, ki pride do neke nove ideje, vpraša samega sebe: "Ali človek, ki ga srečaš na cesti, vidi korist v tej ideji?" Če je odgovor "da", potem je ideja prodana (Albrecht, 1987, str. 40). Redki so ljudje, ki imajo dovolj spretnosti, energije, temperamenta ali virov, da lahko preidejo skozi vse te faze. Nekateri ljudje lahko ustvarjajo, vendar tega potem ne znajo prodati, drugi pa znajo prodati, vendar ne ustvarjajo. Ustvarjalnost in inovativnost podjetja sta odvisni od ustvarjalnosti posameznih ljudi v podjetju. Če spremljamo idejo od njenega začetka in potem sledimo njenemu razvoju, vidimo, da gre skozi številne faze. Za izvedbo dejavnosti v posameznih fazah so potrebni tudi ljudje, ki pomagajo, da ideja pride skozi vse ovire. Ti ljudje opravljajo vloge, ki se lahko tudi med seboj prepletajo. Posameznik lahko ima v ustvarjalnem in inovativnem procesu tudi več vlog. Ko so vse potrebne vloge v tem procesu odigrane, je ideja uresničena od začetka do konca. Da bi lažje razumeli vloge ljudi v posameznih fazah ustvarjalnega in inovativnega procesa, prikazujemo osnovne tipe ljudi oziroma njihove vloge v tem procesu (Albrecht, 1987, str. 43–48): • opazovalec, • izumitelj, • filozof, • šampion, • prodajalec. Opazovalec predstavlja oči in ušesa v podjetju. Njegova vloga je, da v procesu inovacije analizira fazo absorpcije. Opazovalec je oseba, ki ugotavlja potrebe okolja, ugotavlja, kakšne metode bi bile potrebne, kakšni izdelki ali načini, da bi se ideja uresničila. Opazovalec pove, kaj bi podjetje moralo delati, s čim naj bi prenehalo oziroma kaj bi lahko naredilo bolje. Naloga opazovalca je tudi, da prinaša novosti iz okolja. Informacije, ki temeljijo na osebnih izkušnjah, stikih z drugimi ljudmi, vtisih, pridobljenih pri proučevanju okolja, lahko veliko pomagajo vodilnim ljudem na vseh ravneh v podjetju. Izumitelj je človek s številnimi idejami in rešitvami. To vlogo lahko prevzame v podjetju posameznik, skupina ljudi ali specializirana služba (npr. razvojno-raziskovalni oddelki). Izumitelj je lahko tudi oseba, ki nima nikakršne vloge pri oblikovanju izdelka ali storitve, ki ga podjetje proizvaja oziroma omogoča. Izumitelj stalno išče nove ideje, tehnologije, izdelke, zasnove, načine oblikovanja, načine za lažje opravljanje posameznih nalog idr. Vloga izumitelja je zlasti pomembna v fazi inspiracije. Filozof je oseba, ki ugotavlja pomembnost ideje za potrebe podjetja. Ta ima tudi določeno stopnjo vpliva na ideje glede na svoj status oziroma avtoriteto. Filozofu ljudje zaupajo in ga tudi poslušajo. Opazovalec in izumitelj najpogosteje nimata dovolj moči v podjetju, da bi idejo spravila v razvojno fazo. Zato lahko ideja umre, še preden se sploh rodi. Ker navadno tudi nista usposobljena za prodajanje idej, potrebujeta človeka z vlogo, kot je filozof. Filozof je oseba z veliko avtoriteto in specializiranim znanjem. Vloga filozofa je zlasti potrebna pri preskušanju ideje. Filozof najprej idejo teoretično preizkusi in šele nato, če je potrebno, tudi praktično. Šampion zagovarja oziroma priporoča idejo s tem, da jo skuša spraviti v akcijo. Zavzema se, da ideja dobi vlogo, ki ji pripada. Šampion se ukvaja z uspehom ideje in prevzema nase tudi najrazličnejša tveganja. Taka oseba ima tudi navadno dostop do vrhovnega vodstva podjetja. Šampion mora biti sposoben, da predstavi koristi, ki jih nova ideja oziroma izdelek prinaša. Šampionova vloga je pomembna predvsem pri prečiščevanju procesa posamične ustvarjalnosti in inovativnosti. Ideja mora biti taka, da je tudi praktično uporabna. Prodajalec je oseba, ki pritiska z idejo na ljudi, ki so infrastruktura v podjetju. Čeprav tudi filozof pomaga pri prodaji ideje, morajo številni ljudje to sprejeti in odobriti. Nekdo mora novo idejo spraviti tudi v t. i. armado mravelj. To pa so ljudje v administraciji, posredniki, nadzorniki, koordinatorji in razni drugi v podobnih vlogah, ki so živeli in delali brez te nove ideje. Prav prodajalec je oseba, ki mora za to poskrbeti. Vloga prodajalca je torej potrebna v fazi prodaje posamezne ideje. Razlika med ustvarjalnimi dejavnostmi in rutinskimi je, da ustvarjalna dejavnost zaposluje človeka med delom in tudi v prostem času. 4.3 Intelektualna in industrijska lastnina 4.3.1 Pojmovanje intelektualne lastnine Izidi ustvarjalnosti se v tržnem sistemi kažejo kot intelektualna lastnina, ki zajema avtorsko in sorodne pravice ter industrijsko lastnino. Pojmi s področja intelektualne lastnine niso enopomensko opredeljeni. V nadaljevanju bodo navedene najpogosteje rabljene opredelitve, ki jih srečujemo v strokovni in poljudni literaturi, za glavne pojme s področja intelektualne lastnine. Znano je, da se tudi v Sloveniji vse bolj uveljavljajo opredelitve, ki jih predpisuje OECD (Organization for Economic Cooperation and Development). Zaradi gospodarske in tehnološke moči držav članic OECD postajajo njihova merila svetovni standard tudi na področju inovacij in razvojno-raziskovalnega dela (Likar, 1998, str. 15). Ne glede na to, da Slovenija še ni članica OECD, bo morala uporabljati ustaljene izraze OECD tudi zaradi mednarodne primerjave. Pomembnejše opredelitve za glavne pojme s področja intelektualne lastnine bodo predstavljene v nadaljevanju. Inteligenca je sposobnost iznajdljivosti v novih razmerah. Inteligenca se kot sposobnost reševanja problemov in prilagajanja razmeram razlikuje od nagonskih oblik prilagodljivosti, ki so prirojene in stereotipne, razlikuje pa se tudi od navad, izurjenosti in znanja, kar so z učenjem in urjenjem pridobljene oblike prilagajanja (Enciklopedija ..., 1968). Po angleškem slovarju je inteligenca "konstrukt, ki ga merimo s standardiziranimi testi". Prof. Trstenjak je različna pojmovanja inteligence spravil na te skupne imenovalce. Inteligenca je (Trstenjak, 1981): • zmožnost posameznika, da se prilagaja novim nalogam in okoliščinam življenja; • zmožnost spoznavati, vzpostavljati in uporabljati odnose med stvarmi; • razsodnost ali umska sila, s katero odpiramo in rešujemo probleme; • zmožnost produktivnega (ustvarjalnega) razmišljanja; • konstrukt, se pravi nekaj, kar je onstran empirično dobljenih danosti, ker pa so samo empirične danosti merljive, inteligence ne moremo neposredno meriti ali kvantificirati. Ideja (misel, duhovna predstava, domisel, navdih, inspiracija) je zamisel, ki se porodi ustvarjalcu sama od sebe ali ob nekem dogodku (Verbinc, 1971, str. 278). Ideja je misel, podoba, oblika, videz, umsko oblikovan splošni pojem o nekem pojavu, procesu, predmetu, zamisel ali okvirni načrt nečesa, središčna misel oziroma sporočilo nekega filozofskega ali znanstvenega dela. Ideja je vsebina zavesti (Sruk, 1985). Po Kantu je ideja najvišji pojem uma (Leksikon CZ, 1979). Ustvarjalnost je človekova naravna lastnost, da zmore pri svojem ravnanju opustiti nekaj utečenega in napraviti nekaj drugačnega. Ustvarjalnost mora biti lastnost dojemanja (percepcije), spoznavanje skritega bistva (analize), proizvodnje zamisli (produkcije), izbiranja med njimi (selekcije), njihove koristne uporabe (inovacije) in njenega vzdrževanja vse do popolne izrabe (Likar, 1998, str. 16). Ustvarjalnost se nanaša na celotno poslovanje od ideje, poroditve prve podlage za invencijo, vse do razvoja invencij do uspešne inovacije. Pri ustvarjalnosti govorimo o lastnosti ljudi, medtem ko gre pri inoviranju za ustvarjalno dejavnost. Industrijsko oblikovanje je ustvarjalna dejavnost, ki določa oblikovno kakovost industrijsko proizvedenih izdelkov. Ta oblikovna kakovost zajema tudi zunanji videz, predvsem pa se nanašajo na tiste strukturne in funkcionalne odnose, ki sistem spreminjajo v medsebojno povezano celoto z vidika proizvajalcev in uporabnikov (Mednarodna organizacija industrijskih oblikovalcev – ICSID). Kreiranje je dejavnost, ki se ukvarja z oblikovanjem izdelkov predvsem z vidika mode in umetnosti (Vršec - Dolgan, 1971, str. 83). Invencija je neko novo spoznanje, zamisel oziroma ideja posameznika, ki se porodi z opazovanjem okolice in razmišljanjem, kako bi se dalo obstoječe stanje izboljšati ali prilagoditi posebnim zahtevam (Skupina avtorjev, 1975, str. 150–151). Inovacija je prva uporaba znanosti in tehnologije v nove namene zaradi gospodarske koristi. Za inovacijo je v primerjavi z invencijo značilna njena uporaba v gospodarske namene (Evropska organizacija za sodelovanje in razvoj – OECD). Projektiranje je dejavnost, ki poskuša s kombiniranjem večinoma znanih prvin najti za potrebni primer uporabe tako razrešitev, ki bo zagotavljala čim manjše tehnično tveganje (Vršec - Dolgan, 1971, str. 82–83). Konstruiranje je dejavnost, katere naloga je doseči funkcionalno zanesljivost in proizvodno pravilno oblikovanje izdelkov, z izhajanjem iz načelnih rešitev, ki jih je izdelal razvoj (Vršec - Dolgan, 1975, str. 82–83). Tehnična izboljšava je tehnična rešitev, dosežena z racionalnejšo uporabo tehničnih sredstev in tehnoloških postopkov (Zakon o industrijski lastnini, Uradni list RS, št. 1/92). Izum je nova rešitev tehničnega problema, ki jo je mogoče uporabiti v industrijski ali kakšni drugi gospodarski dejavnosti (Zakon o industrijski lastnini, Uradni list RS, št. 1/92). Patent pomeni lastnino nad izumom in je kot tak pravna podlaga za proizvodni in prometni monopol nad njim (Zakon o industrijski lastnini, Uradni list RS, št. 1/92). Koristen predlog pomeni racionalizacijo katere koli funkcije v organizaciji, ki se ne šteje med izume in tehnične izboljšave. V splošnem lahko racionalizacijo opredelimo kot funkcijo, ki opiše pot, po kateri se količina vhodnih prvin zmanjšuje ob sočasnem večanju izida katere koli prvine v organizaciji. Know-how zajema celovito tehnološko ali konstrukcijsko novost. Soznačnica zanj je tudi inženiring. Tu gre za tehnično znanje in izkušnje, ki se uporabljajo v tehnologiji ali konstrukciji. Zaradi še vedno nejasnega pravnega položaja know-howa ga največkrat varujejo kot poslovno skrivnost. V prodaji se pojavlja kot kategorija industrijske lastnine. Licenca je pravica do uporabe patenta. Z licenco odstopa nosilec patenta v celoti ali delno pravico do uporabe zaščitenega ali prijavljenega izuma drugi pravni ali fizični osebi. Raziskovalno in razvojno delo opravljajo v organizacijah vsi strokovni in vodstveni delavci. V sodobnih organizacijah, zlasti večjih, pa imajo organizirane posebne raziskovalno-razvojne službe (RR). Pojem intelektualne lastnine označuje izide ustvarjalnih dejavnosti človeka na industrijskem, znanstvenem in umetniškem področju. Intelektualna prizadevanja moramo obravnavati vsaj z dveh vidikov, tj. moralnega in ekonomskega. Moralni vidik intelektualnih prizadevanj zajema pravice avtorstva ustvarjalca nad njegovo stvaritvijo, medtem ko se ekonomski vidik nanaša na uporabno vrednost dosežkov ustvarjalne dejavnosti in gospodarsko izrabo ter splošnim družbenim razvojem in napredkom, ki jih prinašajo intelektualna prizadevanja. Temeljni namen ustvarjalnega dela je prispevati h kulturnim, znanstvenim in umetniškim prizadevanjem človeštva. Ustvarjalno delo doseže svoj namen šele, ko postanejo njegovi dosežki dostopni javnosti. Pri tem pa se pojavi možnost kraje intelektualne lastnine v različnih oblikah. Razvite družbe zato urejajo zaščito intelektualne lastnine z različnimi zakoni, ki pomenijo temelj pravnega varovanja te lastnine in so okvir, ki določa časovne, prostorske in vsebinske okvire varovanja. Glavno gibalo in pogoj razvoja je ustvarjalnost. Ustvarjalnost človeka lahko izhaja iz njegove potrebe po ustvarjanju ali pa iz želje po uspešnosti in s tem povezanim stimuliranjem. Urejenost področja ustvarjalnosti zahteva sodobno in celostno ureditev pravne zaščite tega področja. Zaradi globalizacije svetovnih informacijskih in gospodarskih usmeritev postaja zaščita vse pomembnejša v svetu in tudi v Sloveniji. Pravna podlaga intelektualni lastnini so trije slovenski zakoni, ki se povezujejo s tujimi zakoni prek več mednarodnih konvencij in sporazumov. Ti trije temeljni zakoni so (Likar, 1998, str. 127–128): • Zakon o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 1/92), • Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 1/95), • Zakon o varstvu topografije polprevodniških vezij (Uradni list RS, št. 2/95). Posredno urejajo intelektualno lastnino tudi drugi zakoni in akti v povezavi z delovnim razmerjem. To so predvsem Zakon o pravicah industrijske lastnine (Uradni list RS, št. 3/95) in Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo v svojem 46. členu in Splošna kolektivna pogodba za negospodarstvo (43. člen). Delitev intelektualne lastnine prikazuje slika 4.3 v nadaljevanju. Slika 4.3: Delitev intelektualne lastnine Vir: Puharič, Krešo (1997): Slovenska zakonodaja v funkciji pospeševanja inoviranja 4.3.2 Vrste industrijske lastnine Vrste pravic industrijske lastnine, ki jih ščiti, so (Likar, 1998, str. 128): • patent, • model in vzorec, • blagovna in storitvena znamka in • oznaka porekla blaga. Upravičenci pridobijo s priznavanjem pravic iz industrijske lastnine materialne in moralne pravice. Moralne pravice nosilcev pravic industrijske lastnine zajemajo pravice ustvarjalcev izumov, novih oblik teles, slik in risb, da so označeni v prijavi in vseh listinah, ki se nanašajo na patente, modele in vzorce. Materialne pravice nosilcev pravic industrijske lastnine pa zajemajo izključno pravico njihove gospodarske izrabe in razpolaganja. 4.3.2.1 Patent Patent pomeni lastnino nad izumom in je kot tak pravna podlaga za proizvodni in prometni monopol nad njim (Zakon o patentih, 4. člen). Je posebna pogodba med prijaviteljem in pristojno državno organizacijo, s katero država podeljuje pravice varovanega izuma (Likar, 1998, str. 129). S patentom se zavaruje izum, ki je nov in je dosežen z ustvarjalnim delom ter je industrijsko uporabljiv. Novost izuma pomeni, da ni postal dostopen javnosti z objavo, razstavitvijo, prikazovanjem in se razlikuje od vsebine prijav, vloženih pred tem v Sloveniji ali v tujini. Izum je industrijsko uporabljiv, če je tehnično izvedljiv in se lahko proizvede ali uporabi v gospodarske ali druge namene. Vrste patentov Vrste patentov so (Likar, 1998, str. 19): • patent – redni patent ali patent z normalnim trajanjem, • patent s skrajšanim trajanjem, • dopolnilni patent in • patent na podlagi izločene prijave. Patent z normalnim trajanjem je najpogostejša oblika patenta, ki ga podeljuje Urad RS za intelektualno lastnino na podlagi ugodno rešene patentne prijave. Patentna prijava mora vsebovati te sestavine (Likar, 1998, str. 131): • zahtevo za podelitev patenta na posebnem obrazcu, • opis izuma, prikaz problema, podatke o stanju tehnike oziroma dosedanje rešitve, • patentni zahtevek, ki opredeljuje vsebino patentnega varstva, • skico ali skice in kratko vsebino bistva izuma. Izumitelj more pridobiti patent v svoji državi, evropski patent in mednarodni patent. Najpogostejša oblika zaščite je pridobitev nacionalnega patenta. Nacionalna prijava se vloži pri ustreznem organu v želeni državi. Pred podelitvijo patenta lahko ustrezen državni organ izvede celoten postopek popolnega preizkusa pred podelitvijo patenta. Prijavo in postopek mora voditi uradni zastopnik države ob uporabi uradnega jezika države, v kateri se patent vlaga. Mednarodna prijava patenta ponuja prijavitelju možnost ene mednarodne poizvedbe glede novosti in predhodnega preizkusa za vse države članice PCT (Patent Cooperation Treaty). V PCT je po podatkih iz leta 1997 vključenih 92 držav članic. Mednarodna prijava se vloži skladno s pogodbo o sodelovanju pri patentih PCT. Evropski patent podeljuje Evropski patentni urad (EPU). Evropski patent omogoča varstvo v osemnajstih državah in šestih državah, ki imajo z Evropsko patentno organizacijo sklenjene posebne sporazume o razširitvi veljavnosti evropskih patentov. EPU opravi poizvedbe o stanju tehnike oziroma rešitvah pri članicah Evropske patentne konvencije. Pri ugovorih kake države se lahko odstopi od nadaljnjega postopka v taki državi. Področja, ki se s patentom ne morejo ščititi, so odkritja, znanstvene teorije, matematične metode, računalniški programi, razna pravila, načrti, metode in postopki za duhovno dejavnost, saj neposredno ne štejejo za izume. Patent tudi ne ščiti kirurškega ali diagnostičnega postopka ali postopka zdravljenja, ki se uporablja neposredno na živem človeškem ali živalskem telesu, razen izumov, ki se nanašajo na snov za uporabo pri takem postopku. S patentom se tudi ne more varovati izum, katerega objava ali uporaba je v nasprotju z zakonom ali moralo (Likar, 1998, str. 129). 4.3.2.2 Model in vzorec Z modelom se zavaruje nova zunanja oblika nekega industrijskega ali obrtnega izdelka oziroma njegovega dela. Vzorec varuje vsakomur vidno novo sliko ali risbo, ki se da prenesti na industrijski ali obrtni izdelek oziroma na njegov del. Z modelom oziroma vzorcem se ne morejo zaščititi fotografska in kartografska dela, tehnični načrti in skice (Likar, 1998, str. 130). Da se lahko oblike telesa in risbe zavarujejo, se morajo bistveno razlikovati od že prej prijavljenih oziroma pred predložitvijo prijave dostopne javnosti v Sloveniji. Z modelom oziroma vzorcem se ne morejo zaščititi oblika telesa, slika ali risba, ki nasprotuje zakonu ali morali. V modelu oziroma vzorcu tudi ne more biti vsebovan državni grb ali drug javni grb, zastava ali emblem, ime ali kratica imena kakšne države ali mednarodne organizacije. Slike, skice ali oblike, ki prikazujejo podobo kakšne osebe, ne morejo biti predmet prijave za zaščito (Likar, 1998, str. 130). 4.3.2.3 Blagovna in storitvena znamka Blagovna in storitvena znamka je znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste (Likar, 1998, str. 130). Znaki razlikovanja blaga in storitev, ki se lahko zavarujejo, so lahko slike, risbe, beseda, izraz, vinjeta, šifra, kombinacija teh znakov in kombinacija barv. Z znamko zavarovani znak ne izključuje pravice drugega, da uporablja enak ali podoben znak za označevanje druge vrste blaga oziroma storitev. Z blagovno oziroma storitveno znamko se lahko zavaruje več vrst blaga oziroma storitev, pa tudi varstvo več različnih znakov za isto vrsto blaga oziroma storitev. 4.3.2.4 Oznaka porekla blaga Z oznako porekla blaga se zavaruje geografsko ime izdelkov, katerih posebne lastnosti so predvsem odvisne od kraja oziroma območja, na katerem so bili proizvedeni, če so te lastnosti nastale naravno pod vplivom podnebja ali tal ali z ustaljenim načinom in postopkom proizvodnje in obdelave (Likar, 1998, str. 131). Ime proizvodov se lahko zavaruje z oznako porekla blaga tudi, če je postalo tako ime po dolgi uporabi v gospodarskem prometu splošno znano kot oznaka kraja ali območja, na katerem so taki izdelki proizvedeni. 4.3.2.5 Avtorska in sorodne pravice Izsledki ustvarjalnega dela z vseh področij so praviloma objavljeni kot članki v znanstvenih in strokovnih revijah, zbornikih referatov simpozijev in posvetovanj ter raznih drugih publikacijah. Te vrste ustvarjalnega dela se lahko varujejo na podlagi zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Ta zakon ureja naslednja področja, in sicer (Likar, 1998, str. 141): • pravice avtorjev na njihovih delih s področja književnosti, znanosti in umetnosti (avtorska pravica), • pravice izvajalcev, proizvajalcev fonogramov, filmskih producentov, radijskih ali televizijskih organizacij in založnikov (sorodne pravice), • individualno in kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic. Avtorsko delo je delo, ki se zaradi svojega ustvarjalnega bistva razlikuje od obstoječih avtorskih del. Zakon opredeljuje avtorsko delo takole: "Avtorska dela so individualne intelektualne storitve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršni koli način izražene, če ni z zakonom drugače določeno"(Zakon..., 1995, 1606). Presoja avtorstva je potrebna za vsako avtorsko delo posebej. Okvir za presojo avtorskega dela je pet pogojev, ki izhajajo iz splošne zakonske definicije avtorskega dela. Ti pogoji so (Likar, 1998, str. 141): • individualnost je najpomembnejša lastnost avtorskega dela, ki pa ne pomeni absolutne izvirnosti ali novosti kot patentnega varstva; • intelektualnost po eni strani pomeni, da se v delu izražajo človeški duh, njegove misli, občutki, čustva ipd., po drugi strani pa pove, da je delo nematerialna dobrina; • avtorsko delo kot stvaritev je lahko le posledica človekovega ravnanja in ne ravnanja stroja ali živali. Pomembno je tudi, da gre za dejanje, v katero je vložen ustvarjalni napor; • področje književnosti, znanosti in umetnosti je treba razlagati zelo široko; • izraženost pomeni delo v zunanjem svetu tako, da je zaznavno za človeške čute, ni pa pomembno, da je delo na materialnem nosilcu (npr. govorjena dela, pantomimska dela idr.). Avtorska dela so raznovrstna in večinoma pokrivajo vsa področja avtorskega ustvarjanja. Skupine avtorskih del so zlasti te (Likar, 1995, str. 142): • govorjena dela (npr. govori, predavanja, pridige), • pisana dela (npr. leposlovna dela, znanstvena in strokovna dela, znanstveni in strokovni članki, priročniki, študije, računalniški programi), • glasbena dela z besedilom ali brez besedila, • gledališka, gledališko-glasbena in lutkovna dela, • koreografska in pantomimska dela, • fotografska dela in dela, narejena po postopku, podobnem fotografiranju, • avdiovizualna dela, • likovna dela (slike, grafike in kipi), • arhitekturna dela (skice, načrti, izvedeni objekti s področja arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture), • dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja, • kartografska dela, • znanstvene, izobraževalne in tehnične predstavitve (npr. tehnične risbe, načrti, skice, tabele, izvedenska mnenja, plastične predstavitve in druga podobna dela). Gornji spisek vrst avtorskih del zajema tipična področja intelektualnega ustvarjanja. Nekaterih vrst intelektualnega ustvarjalnega dela pa zakon ne varuje. Za taka dela se štejejo zlasti (Likar, 1998, str. 142): • ideje, načela, odkritja, • uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja, • ljudske književne in umetniške stvaritve. Za avtorska dela pripada avtorjem avtorska pravica. Zakon določa, da je avtorska pravica enovita pravica na avtorskem delu, iz katere izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice), izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja) (Uradni list RS, št. 1/95). Avtorska pravica izhaja iz same stvaritve dela. Avtorsko delo je npr. članek, ki ga napiše raziskovalec o svojem novem izumu. Članek je avtorsko delo, v katerem raziskovalec opiše svoj izum. Avtorstvo se nanaša le na članek, ne pa na izum, ker ga mora zavarovati drugače, ker je izum vrsta industrijske lastnine, ne pa avtorsko delo. Za varovanje avtorskega dela ni potrebna nobena formalna zaščita. Če želi avtor dodaten dokaz avtorstva, se delo vpiše oziroma primerek dela arhivira v register zavarovanih del. Register vodi Avtorska agencija za Slovenijo. Avtorstvo nastane z nastankom dela, traja pa ves čas življenja avtorja in 70 let po njegovi smrti. Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja, s tem da avtor dovoljuje uporabo svojega dela. Uporaba avtorskega dela je dopustna le, če je avtor prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico (Uradni list RS, št. 1/95). Moralne avtorske pravice varujejo avtorja glede njegovih duhovnih in osebnih vezi do dela. Pripada mu pravica do priznanja avtorstva, njegove navedbe in oznake. Avtor mora dovoliti vsak poseg v svoje avtorsko delo (ponatisi, preslikave ali druge oblike reprodukcije). Avtor ima tudi pravico skesanja, kar pomeni, da do imetnika materialne avtorske pravice to prekliče, če ima za to resne moralne razloge in če imetniku povrne škodo, ki mu s tem nastane (Uradni list RS, št. 1/95). Pravice, ki izhajajo iz intelektualne lastnine, so zaščitene z zakoni. Vsako kršenje pravic je lahko sodno preganjano. Pred ukrepanjem je treba preveriti, ali je do kršitve v resnici prišlo ali gre le za čustveno reakcijo prizadetega. Pred prijavo kršitve se je dobro posvetovati s patentnim zastopnikom ali pristojnim uradom za zaščito intelektualne lastnine, to so Urad za zaščito intelektualne lastnine, Slovenska avtorska agencija, patentni zastopniki, inšpektorji, odvetniki idr. Če do kršitve pravic iz intelektualne lastnine pride, je treba ukrepati. Koristno je zbrati čim več informacij, povezanih s konkretnim primerom. Varovanje intelektualne lastnine, zlasti še avtorskih pravic, je v Sloveniji razmeroma novo področje, zato so tudi izkušnje s tega področja razmeroma skromne. Zato je tudi težko napovedovati izsledke morebitnih sodnih postopkov. Najprimernejše je, da avtor kršilca opozori in zahteva ustavitev nadaljnjih dejavnosti in predlaga sporazumni dogovor in povračilo morebitne škode. Vsekakor pa je smiselno, da se ugotovi, da so bile avtorske pravice prekršene načrtno, takrat je treba razmisliti o ostrejših ukrepih. Nastalo škodo zaradi kršenja pravic intelektualne lastnine je treba oceniti in argumentirati pred uvedbo tožbenega postopka. Če se je treba hitro odzvati, če škoda narašča z vsakim dnem, je treba čim hitreje zbrati dokaze o kršitvi in dokumente o lastnih pravicah in na njihovi podlagi o kršitvi obvestiti ustrezni inšpektorat. Če je prijava upravičena, lahko izda prepoved za nadaljnjo prodajo ali uporabo dobrine in šele nato se sproži tožbeni postopek. 4.4 Navodila za ustvarjalno sodelovanje v skupini Organizacije obdržijo in si pridobijo konkurenčne prednosti na trgu z novimi izdelki ali storitvami. Novosti so nepogrešljive na vsakem koraku. Zavest o tem sili organizacije, da pridobijo čim več novih uporabnih idej o izdelkih, videzu izdelkov, načinu prodaje, trženju idr. S pridobivanjem idej se ukvarjajo različni strokovnjaki po vsem svetu. Vsem je skupna misel, kako pripraviti ljudi, da ustvarijo čim več novosti. V ta namen si izmišljajo različne tehnike, ki naj iz ljudi izvabijo skrite ideje. Težijo k čim večjemu številu idej. Številčnost idej daje možnost, da pridemo do najboljših. Za idejo vemo, ali je dobra ali slaba, če jo primerjamo z drugačno idejo. Tehnike ustvarjalnega dela pomagajo priti do novih spoznanj, do novih idej. Učinkovite so pri delu posameznikov in skupinskem delu. Pri uporabi metod in tehnik ustvarjalnega dela avtorji priporočajo številna pravila ustvarjalnega vedenja, ki jih je treba upoštevati. Pravila pomagajo do novih izvirnih rešitev. Znani slovenski psiholog V. Pečjak je zbral in sam dodal nekaj navodil, ki pomagajo posameznikom in skupinam, da se ustvarjalno vedejo. Ta navodila oziroma priporočila so (Pečjak, 1989, str. 13–16): 1. Ko beremo literaturo, neprestano mislimo na to, kaj beremo. Skušajmo spremeniti vsebino, obračajmo pomen sestavkov, iščimo nasprotja, postavljajmo se na nasprotna stališča, sestavljajmo iz posameznih tez nove teze, skušajmo spodnesti argumente idr. 2. Ne berimo samo tega, kar je ozko povezano z našim področjem ali problemom, ki ga rešujemo. Berimo tudi literaturo, ki se samo posredno veže z njim. Proučujmo sorodna področja in probleme, tudi če se ne zdi, da rešitev izhaja iz njih. 3. Opazujmo okolje z različnih vidikov. Bodimo pripravljeni, da po potrebi preusmerimo opazovanje na drug vidik. Skušajmo v njem odkriti nepopolnosti, nedorečenosti, vprašanja, probleme. Bodimo pozorni tudi na običajne predmete in pojave in jih skušajmo videti na neobičajen način. 4. Sprejemajmo objektivna dejstva, vendar ne ostanimo pri njih. Mislimo, kako bi jih spremenili, dopolnili, obrnili, uporabili na različne načine. 5. Ogibajmo se konformističnega vedenja. Najlažje se ga odkrižamo, če se ga zavedamo. Konformizem je nekritično prilagajanje lastnih opažanj, mnenj, stališč in mišljenja drugih ljudi ali posameznikov z družbeno močjo. Brž ko opazimo, da smo se jim podredili, se popravimo, nekonformizem pa ne pomeni antikonformizma oziroma odklanjanja stališč in mnenj za vsako ceno. 6. Nobeni tezi povsem ne verjemimo, ohranjajmo dvom, ki pa nas ne sme razorožiti. Kadar koli naletimo na kakšno za nas pomembno trditev, se vprašajmo: "Ali je dobra? Kaj so njene pomanjkljivosti? Zakaj ne bi bilo drugače?" 7. Identificirajmo nasprotujoče misli in izvirne ideje pri sebi in drugih ljudeh. Nikogar, ki pride k nam z nenavadno idejo, ne zavrnimo vnaprej. Vedno poglejmo, ali je kaj na njej. S tem pridobivamo posluh za ustvarjalnost, ne samo pri drugih ljudeh, temveč tudi pri sebi. 8. Izogibajmo se blokov v mišljenju, če pa se javljajo, se jih skušajmo znebiti. Bloki so neustrezne navade, rutina in okvir, ki jih povzročajo pretirane izkušnje. Skušajmo stopiti iz svoje strokovnosti in misliti, kot bi mislil nestrokovnjak ali strokovnjak za druga področja. 9. Posebna ovira je lepljivost idej, ko odkrijemo kako rešitev, se je ne moremo znebiti. Postanemo nesposobni, da bi prešli na drugo, ustreznejšo ali izvirnejšo rešitev. Včasih pomagajo proste asociacije, ki jih vzbuja problem, analogije z drugih področij ali iskanje nasprotij. Če pa je tudi to zaman, za nekaj časa odložimo problem. 10. Ko pridemo do dobre ideje, poglejmo še druge možnosti. Morda so druge boljše, morda so izvirnejše. Nadaljujmo z iskanjem dodatnih idej, dokler moremo. 11. Bodimo pripravljeni na jalova obdobja, ko dolgo časa ne pridemo do izvirne rešitve, četudi se trudimo. Psihologi govorijo o procesu inkubacije, pri čemer podatki nekako zorijo, ne da bi se tega zavedali. Tem obdobjem sledijo ustvarjalna obdobja z mnogimi dobrimi idejami. 12. Dobra priprava je pol razrešitve. Z intenzivnim proučevanjem vseh vidikov problema se pripravljamo na stanje, v katerem se porajajo ideje in izvirne rešitve. 13. Toda izvirne razrešitve se navadno ne pojavljajo za pisalno ali delovno mizo, temveč v vsakdanjih življenjskih okoliščinah. Zato na sprehodu, med vožnjo z avtomobilom, v kopalnici, v postelji pred spanjem ali po prebujanju in v podobnih okoliščinah od časa do časa za trenutek pomislimo na problem. Pri tem ne smemo biti miselno napeti, boljše je rahlo sproščeno stanje. Skušajmo sprostiti domišljijo. 14. Idejo, ki se nam pojavi v nepričakovanih okoliščinah, takoj zapišimo. Nekateri dobri misleci imajo vedno pri sebi beležnico za zapisovanje idej. Tričetrt idej zapravimo zato, ker jih pozabimo. Ko jo zapišemo, jo skušajmo naprej obdelati. Lahko jo obdelamo s pogovorom z drugimi ljudmi ali s tehnikami ustvarjalnega mišljenja. 15. Ne zavržimo ideje prehitro. Bodimo pozorni na nenavadne, na videz ekstremne ideje. V njih se pogosto skriva izvirna razrešitev. Treba jih je le malo obrniti. Koristno je, če namerno iščemo to, kar je nenavadno, smešno, šokantno, in potem prilagodimo razrešitev problemu. 16. Iščimo podobnosti na drugih področjih. Skušajmo odgovoriti na vprašanje, kako rešujejo podobne probleme druge stroke. Posebno narava je bogat vir analogij. Če rešujemo kak problem, pomislimo, kako ga rešuje narava. 17. Izogibajmo se enostranskih, pavšalnih vrednostnih sodb pri sebi in drugih, npr.: To je odlično! To je slabo! Zanič! Ne gre! Ni normalno! Ni pametno! Sodbe dajemo tedaj, ko preverjamo rešitev, vendar pa morajo biti argumentirane. 18. Čim več razpravljamo o problemih in rešitvah z drugimi strokovnjaki. Mnenja upoštevajmo kot možnost, nikoli pa kot najboljšo različico. 19. Ustvarjanju koristi samoanaliza. Ocenimo svojo ustvarjalnost. Kje je pomanjkljiva? Poiščimo pomanjkljivosti s seznama 18 točk, ki smo jih do zdaj obdelali! 20. Uporabljajmo tehnike ustvarjalnega mišljenja. 4.5 Pravila skupnega ustvarjanja Ustvarjalnega dela se lahko lotimo skupinsko ali posamično. Ustvarjalno skupinsko delo se nekoliko razlikuje od običajnega skupinskega dela. Pri običajnem skupinskem delu, ki ga poznamo kot način dela na sestankih, konferencah, seminarjih idr., so pravila, usmerjena v način obnašanja, ki vsakomur omogoča, da pride do besede, da pove svoje mnenje idr. Pri ustvarjalnem skupinskem delu pa ne gre za izražanje mnenj, ampak za ustvarjanje idej in rešitev. Pri tem ni pomembno, kdo se s kom strinja, kdo koga ne mara, kdo je tiho, kdo je zgovoren, ampak je pomembno, da vsi udeleženci drug drugemu asociativno spodbujajo ideje in s tem pomagajo do rešitve. Zanimivo je tudi, da udeleženci svojih idej ne razlagajo, ker ne želijo ovirati asociativnega sklepanja drugih udeležencev. Ustvarjalno vedenje skupine se ne začenja z idejami, ampak s problemi. Zato si mora vsaka skupina postaviti problem, vprašanje, na katero bo odgovarjala, iskala razrešitve. Lahko pa se skupinsko loti tudi postavljanja problema, vendar je tedaj problem v tem, kaj sploh problem je. Težko si predstavljamo ustvarjalno delo brez problema. Nekateri avtorji mislijo, da morajo ljudje iskati rešitve, vendar se zdi, da je izvirnost prej v postavljanju problema. Ljudje, ki nimajo problemov, praviloma nikoli nimajo rešitev, ker preprosto ne vedo, ali je njihova trenutna misel rešitev kakšnega problema, ker ga ne poznajo. Pravila, ki jih priporoča že omenjeni znani slovenski psiholog V. Pečjak in tudi drugi avtorji, se nanašajo na odgovarjanje na postavljeno vprašanje in ne na postavljanje vprašanja, razen če je vprašanje, kako postaviti vprašanje oziroma problem. Ne glede na to veljajo za ustvarjalno skupinsko iskanje razrešitev ta pravila (Pečjak, 1989, str. 13–16): • Vprašanje, na katero se zbirajo ideje kot odgovori, mora biti napisano na vidnem mestu, da ga vsi udeleženci neprestano gledajo, ko ustvarjajo ideje. • Naloga udeležencev je, da dajejo ideje in ne, da kritizirajo idejo ali razčiščujejo vzroke za nastali problem. • Zaželeno je, da pride do neobičajnih predlogov, ker se s tem drugim udeležencem odpirajo asociacije v nova področja, na katerih je mogoča rešitev, vendar vanj po običajni poti nikoli ne bi prodrli. • Po možnosti je treba ideje drugih združevati s svojimi in tako priti do nove ideje. • Avtorstva nad idejami ni, ker bi s tem ustvarjalci idej svoje ideje raje skrivali, kot o njih poročali. • Ni pomembna kakovost, ampak količina idej. Računati je, da bo iz obilice idej mogoče izbrati dobro ali celo najboljšo. • Niti svojih, ker bi bili predolgi, niti tujih idej ne komentiramo in ne vrednotimo, ker bi lahko ustavili ustvarjanje idej. • Dajemo samo osnovne zamisli, brez podrobnosti in v stavkih s čim manj besed. Če je le mogoče, se zadovoljimo s ključnimi besedami. • Vse ideje takoj zapišemo in prikažemo na letaku, ki je vsem udeležencem na očeh. Ta pravila veljajo za vse načine ustvarjalnega dela, zato jih lahko vedno dodamo pravilom, ki veljajo za posamezno tehniko. Namen skupinskega ustvarjanja je, da delo članov skupinskega ustvarjalnega dela organizirajo na poseben način, in sicer tako, da spodbujajo njihove zmožnosti za razreševanje problemov. 4.6 Metode in tehnike skupnega ustvarjanja Za sprožitev in oblikovanje idej uporabljamo najrazličnejše metode in tehnike, ki pomagajo priti do novih spoznanj, do novih idej. V tem delu nas zanimajo predvsem metode in tehnike, ki jih uporabljajo pri skupinskem delu, ko več ljudi hkrati rešuje probleme. Najbolj znane metode in tehnike ustvarjalnega dela v skupini so (Ivanko - Brejc, 1995, str. 176–181): • burjenje možganov (brainstorming) • razprava 66 • SIL-metoda • tehnika najbolj divje ideje • obrnjena nevihta možganov • solonevihta možganov • možgansko zapisovanje (brainwriting) • metoda 635 • pisno burjenje možganov • Delfimetoda • računalniško podprto burjenje možganov • morfološka analiza • sinektika 4.6.1 Burjenje možganov Metodo burjenje možganov (brainstorming) imenujejo nekateri avtorji tudi nevihta možganov, spreletavanje možganov in burjenje duha. Pri nas in v svetu je najbolj razširjena metoda ustvarjalnega dela v skupini, ker je primerna za ustvarjanje idej z vseh področij in razreševanje ozkih ali dobro opredeljenih problemov. Zaradi svoje enostavnosti je primerna za ljudi, ki pri tehnikah ustvarjalnega mišljenja še nimajo veliko izkušenj. Po nekaterih podatkih je njen avtor ameriški psiholog A. Osborne, ki naj bi jo preizkusil že leta 1930 kot vodja oglaševalske agencije v podjetju Batten Burton Durstine & Osborne v New Yorku. V začetku so jo uporabljali le v industriji, pozneje pa se je razširila tudi v negospodarske panoge. Metoda burjenja duha je doživela mnoge spremembe glede na svojo prvotno zasnovo. Temelji na tem, da je treba omogočiti prosto pot idejam, ki jih ljudje nosijo v sebi, in da je treba odstraniti vse ovire, ki bi to lahko preprečile. Še več, s posebnimi postopki je treba povzročiti pravo nevihto v možganih, od koder tudi ime te metode oziroma tehnike. Nevihta možganov temelji na vrsti znanih načel ustvarjalnega mišljenja, ki jih je avtor spretno vpletel v postopek. Eno takih pravil je, da kritika, vrednotenje in ocenjevanje zavrejo ustvarjalno misel. To velja tudi za samokritiko in ne le za kritiko od zunaj. Če je mislec preveč kritičen do svojih idej, se jih začne bati, kar ovira nastajanje izvirnih idej, ki so najbolj ustvarjalne. Francoski psiholog Binet govori o človekovem cenzorju, ki ga ima tudi za enega glavnih dejavnikov uspešnega mišljenja (Pečjak, 1990, str. 23). Pri tem pa tudi opozarja, da človekov cenzor zagotavlja samo učinkovitost konvergentnega mišljenja, ki je potrebno v zadnji fazi ustvarjalnega procesa, v fazi preverjanja idej, medtem ko je v prvi fazi, v fazi divergentnega mišljenja, škodljiv. To je tudi eden od razlogov, zakaj je ustvarjalno mišljenje v družbah, ki izvajajo velik pritisk na posameznika, tako jalovo. Ljudje navadno razmišljamo tako, da sta faza iskanja idej in faza kritike združeni. Te pasti se je Osborne izognil tako, da ju je časovno ločil. Zato se skupina sestane dvakrat. Prvič, ko ustvarja ideje, in drugič, ko jih kritizira. Drugo pravilo se nanaša na opozorilo, da so ljudje s prevelikimi izkušnjami, vrhunski strokovnjaki, zaslepljeni z lastno strokovnostjo, kar jih ovira, da ne sprevidijo nekaterih enostavnih rešitev, ki se ne vključujejo v njihove izkušnje. V ospredje silijo metode, postopki, zamisli idr., ki se vključujejo v znanje in izkušnje, tudi če ne ustrezajo konkretnim razmeram. Pri uporabi metode nevihte možganov zmanjšamo učinek miselnih fiksacij posameznih strokovnjakov, s tem da zahtevamo od udeležencev, naj povsem prosto ustvarjajo ideje. Poleg tega je dobro, da na seji sodeluje vedno eden ali več strokovnjakov z drugega strokovnega področja, ker imajo drugačne izkušnje in niso zaslepljeni z omejenostjo svoje stroke. Značilno je, da so heterogene skupine bolj ustvarjalne kot homogene skupine. S homogenostjo mislimo na oba spola, udeležence različne starosti in različna strokovna področja udeležencev. Za udeležence skupine niso primerne agresivne osebe, ki hočejo ukazovati drugim. Udeleženci se morajo počutiti povsem svobodni in sproščeni. Nekateri avtorji ne priporočajo oseb ali predstojnikov, ki so v hierarhiji visoko nad udeleženci, npr. direktorjev, vodij, ali za študentske skupine profesorjev. Prisotnost teh ljudi naj bi aktivirala človekove cenzorje in zavrla svobodo mišljenja. Ta nevarnost je toliko manjša, kolikor bolj so te osebe demokratične. Ustvarjalni skupini ustreza tudi določena velikost skupine. Najprimernejše skupine sestavlja 6 do 12 udeležencev, nikakor pa manj kot 5 ali več kot 15. V premajhnih skupinah se razprava ne razživi, udeleženci pa so preveč odvisni od vodje skupine. V velikih skupinah se ljudje sramujejo drug drugega in se bojijo dajati izvirne, zlasti pa bolj "divje" ideje. Osebnost vodje je zelo pomembna za ustvarjalnost skupine. Vodja mora biti predvsem demokrat, ki zna vzpostaviti dobre odnose v skupini in z okoljem. Znati mora spodbujati druge ljudi, ne da bi jim pri tem vsiljeval svoje mnenje. Spreten mora biti v komuniciranju. Biti mora prepričan o problemu in verjeti mora v rešitve. Prostor, v katerem nevihta možganov poteka, mora ustrezati določenim zahtevam; ne sme biti prevelik niti premajhen. Seje ne smejo biti motene. Telefonski klici niso zaželeni. Udeleženci sedijo drug proti drugemu, najprimernejša je okrogla miza. Na voljo morajo biti ustrezni pripomočki, kot so tabla, veliki listi s flomastri, grafoskopi idr. Opazovalci niso zaželeni, če pa prisostvujejo, jih vključimo v skupino. Večina avtorjev priporoča, da so splošna navodila napisana na tabli ali letaku, tako da jih vsakdo vidi. Navodila se lahko razlikujejo glede na nalogo in udeležence. Skupna in splošna navodila pa so zlasti (Pečjak, 1990, str. 25): • Dajemo ideje. • Zaželeni so neobičajni predlogi. • Povezujmo ideje drugih s svojimi. Združujmo jih. • Ne razčiščujmo vzrokov. Ne kritizirajmo. • Idej ne komentiramo in ne vrednotimo. • Ni avtorstva idej. • Najpomembnejša je količina idej. • Osnovne zamisli dajemo brez podrobnosti. Glede na nalogo in udeležence lahko dajemo še dodatna navodila, npr. dobrodošle so tudi najbolj divje ideje; povejte vse, kar vam pade na um; bodite čim bolj sproščeni itn. Najprimernejše trajanje nevihte možganov je 40 do 60 minut, za enostavnejše probleme okoli 30 minut. Po tem času ustvarjanje idej hitro upada. Sejo je primerno prekiniti takrat, ko se število idej bistveno zmanjša. Število izvirnih idej je doseženo nekoliko pozneje. Značilno je, da udeleženci najprej dajejo stereotipne, trivialne in konformistične odgovore. Šele ko te izčrpajo, preidejo na ustvarjalnejše. Nevihta možganov običajno poteka po teh fazah (Pečjak, 1990, str. 26): • razreševanje preizkusnega problema, • predstavitev problema, • ponovna opredelitev problema, • ustvarjanje idej, • ocenitev idej. Stopnji ena in tri nista nujni in ju lahko večkrat izpustimo. Preizkusni problem udeleženci razrešujejo z vajo, ki ima namen ogrevanja udeležencev za poznejše razreševanje glavnega problema. Preizkusni problem je lahko manjši problem iz konkretne organizacije ali pa ga izvedemo iz situacije, npr. pokažemo udeležencem sponko za spenjanje papirja in vprašamo: "V kakšne namene bi to sponko še lahko uporabili?" Dobimo številne odgovore, npr.: sponko lahko uporabimo za verižico, čiščenje ušesa, nohtov, za praskanje, kot držaj za ključe, z njo zvežemo plastično vrečko za zamrzovalnik idr. Teh idej ne zapisujemo. Vaja traja kakšnih pet minut. Problem predstavi udeležencem vodja, in to tako, da ga vsi udeleženci razumejo. Vodje se morajo na to pripraviti. Oglejmo si problem, ki so ga reševali v neki organizaciji. Glasi pa se takole (Pečjak, 1990, str. 27): V podjetju imamo – kot v številnih drugih podjetjih v Sloveniji – veliko odvečne, navidezne delovne sile, ki nima stalnega delovnega mesta ali pa dela na nepotrebnih delovnih mestih. Njena usposobljenostna struktura je nizka ali srednja. Vprašanje je, kako jo zaposliti v podjetju ali zunaj njega. Ko vodja predstavi glavni problem, udeleženci postavljajo vprašanja in dajejo pripombe, vodja odgovarja. Ob koncu mora biti jasno, da vsi razumejo problem. Nekateri avtorji priporočajo, naj se udeleženci seznanijo s problemom nekaj dni pred sejo. Glede na vprašanja in pripombe udeležencev problem ponovno opredelimo, če je potrebno. Ponovna opredelitev nas včasih lahko privede zelo blizu dobrih razrešitev, tako da lahko skrajšamo sejo. Ko je problem opredeljen, udeleženci začnejo iskati razrešitve oziroma dajati ideje za razrešitev problema. V nevihti možganov se običajno vprašamo: Kaj če bi ... in imenujemo eno možnost. Problem odvečne delovne sile lahko razrešimo vsaj na dva načina: v podjetju ali zunaj njega. Na seji skušajo udeleženci najti razrešitve za vse ali za posamezne vidike drugega za drugim. Če je vidikov zelo veliko, vodja izbere tiste, ki se mu zdijo najprimernejši. Pred začetkom ustvarjanja idej vodja še enkrat opozori udeležence na navodila, ki so napisana na tabli ali listu papirja. Udeleženci spontano in sproščeno dajejo ideje ali mogoče rešitve in pri tem spodbujajo drug drugega. Dobrodošle so tudi najbolj skrajne ideje. Udeleženci morajo biti sproščeni in svobodni, da dajejo tudi najbolj čudne, smešne in na videz neumne ideje. Nihče od udeležencev ne sme biti užaljen. Kritika ni dovoljena. Tabujev ni. V nevihti možganov so posebno škodljive t. i. ubijalske fraze, ki jih dajejo nespretni udeleženci, kot npr.: Neumno! Nesmiselno! Zapravljanje časa! Ne bo šlo! Nimamo ljudi! Tega nismo še nikoli delali! To smo že poslušali! To je teorija, v praksi ne bo šlo! Če bi bilo dobro, bi to že kdo prej predlagal. Ti ne razumeš našega problema! Mi smo premajhni! Ne bodimo prehitri! Idr. Vodja mora take pripombe vljudno zavrniti in opozoriti na navodila, ki jih ne dovoljujejo. Številne prej navedene in seveda še druge fraze so lahko primerne pri preverjanju in vrednotenju idej, med samo nevihto pa zavirajo njihovo ustvarjanje, posebno izvirnejših in radikalnejših. Vodja skupine spodbuja razgovor. Če ta zastaja, da sam zgled z nenavadnimi idejami. Lahko so absurdne, kar lahko spodbudi udeležence, da se ne sramujejo svojih skrajnih misli. V nevihti možganov ideje udeležencev sprožajo pri drugih udeležencih nastanek novih idej. V tem je moč in bistvo skupnega ustvarjanja. Ideje zapisuje vodja na vidno mesto ali na tablo ali s flomastrom na liste papirja ali z grafoskopom. Če udeleženci ustvarjajo veliko idej, ki očitno ne prispevajo k razrešitvi problema, mora vodja preusmeriti razpravo. To lahko stori tako, da na kratko obnovi vsebino problema in postavi udeležencem vprašanje: kako bi povezali ideje s problemom. Po izkušnjah skupina ustvari med nevihto kakšnih 50 idej, če je zelo produktivna, pa tudi 100 in celo 200. Količina idej je odvisna tudi od širine problema. V skupini, v kateri so reševali problem odvečne, navidezne delovne sile, so udeleženci ustvarili te ideje: poslati jih v tujino, dati jim novo izobrazbo, prilagoditi jih novemu razvoju v podjetju, skrajšati delovni čas, skrajšati delovno dobo, poslati jih nazaj v kraje, od koder so prišli, z odpravninami, vrniti jih na kmetije in razvijati kmetijstvo, zaposliti jih pogodbeno, ukiniti šušmarstvo, tako da bodo na delovnih mestih več delali, razvijati v regiji drobno gospodarstvo in jih zaposliti v njem, prestaviti delovni čas, tako da bodo delali tudi popoldne, spremeniti zakonodajo glede tujega kapitala, bolje plačati delavce, da bodo bolj produktivni, dajmo take plače, da bo samo en član dovolj zaslužil za vso družino, podaljšajmo dopuste, preusmerimo jih v deficitne poklice, potrebno bi bilo, da se začne nekdo na republiški ravni s tem posebej ukvarjati, takoj ustaviti priliv novih kadrov, uvesti zelo močno socialo, ukiniti zasebno šušmarstvo, odstraniti lenuhe, z dobrimi priporočili jih podtakniti drugim organizacijam, razširiti proizvodnjo s samovlaganji (Pečjak, 1990; str. 30–31). Nekateri avtorji menijo, da udeleženci včasih razvijejo dobre ideje šele po seji. Zato priporočajo, da vodja pozneje obišče posamezne udeležence in zbere njihove dodatne ideje. Poslednja stopnja nevihte možganov je ocenitev idej, ki se navadno izvede nekaj dni po seji. Oceni jih lahko vodja skupine, včasih ista skupina, ki jih je ustvarila, največkrat pa zmanjšana skupina nekaj oseb. Ocenjevanje je naporno in dolgotrajno. V zmanjšani skupini je navadno ena ali dve osebi, ki nista sodelovali na prvi seji. Ker z idejami nista čustveno povezani, sta pri ocenjevanju lahko objektivnejši. Ocenjevanje poteka po drugačnih načelih kot ustvarjanje idej. Ocenjevalci ideje kritizirajo, vrednotijo, argumentirajo in uporabljajo pri tem logiko, izkušnje in znanje. Za ocenjevanje idej je dobro, da določimo sodila, ki so odvisna od vrste problema, npr. cena, funkcionalnost, sprejemljivost, izvedljivost, čas idr. Če skupina ustvari zelo veliko idej, je primerno, da jih pri ocenjevanju združimo po podobnosti v skupine. Nato ocenimo vsako skupino posebej in glede na sodila izberemo eno ali dve ideji kot najprimernejši. Z izbranimi najboljšimi idejami vseh skupin nato oblikujemo skupino najboljših idej. Vse ideje niso uporabne ali uresničljive. Običajno je le malo dobrih idej. Nekateri avtorji navajajo pet odstotkov. To je tudi razlog, zakaj je treba med nevihto ustvariti čim več idej. Zanimive, vendar za zdaj neuresničljive ideje, spravimo v predal. Uspešna podjetja imajo v predalu polno idej, načrtov, pripravljenih rešitev, ki čakajo na možnosti uresničitve. Nevihta možganov ima več oblik. Klasično burjenje duha je uporabil že Osborne. Tehnika je toliko bolj uporabna, kolikor več oseb sodeluje. Idealno število udeležencev je od tri do sedem. Praviloma naj bi udeleženci imeli različno znanje, če gre za iskanje izvirnih razrešitev. Če gre za iskanje razrešitev, ki jih je mogoče najti v okviru obstoječega znanja, je dovoljeno, da sodelujejo tudi ljudje z enakim znanjem. Zaželeno je, da sodeluje tudi en ali dva posameznika, ki nimata nikakršne zveze s problemom, o katerem bodo udeleženci skupine razpravljali. Navadno sta to ustvarjalca nenavadnih idej, s katerimi lahko vplivata na iskanje idej v najbolj zapuščenih delih človekove ustvarjalnosti. Problem ali vprašanje mora biti pred začetkom dela skupine napisano na vidnem mestu, da ga lahko vsi vidijo. Skupina ima navadno moderatorja in zapisnikarja. Moderator spodbuja posameznike k ustvarjanju idej in tudi sam daje ideje, če nastane molk. Zapisnikar pa zapiše vsako idejo na vidnem mestu. Tako se vedno ve, katere ideje že imamo in se v kombinaciji z njimi oblikujejo nove. Preverjanje idej ni združljivo z nastajanjem idej. Ideje se preverjajo šele, ko so zbrane vse ideje o posameznem vprašanju. Različni avtorji poročajo, da se najboljše ideje rodijo šele nekaj ur po končanem srečanju in da je dobro, če kdo posamezne udeležence obišče in te ideje tudi zapiše. Čas nastajanja idej ni omejen, vendar se je izkazalo, da po 30 minutah dela število idej hitro upada. Metoda klasičnega burjenja duha ima zlasti to pomanjkljivost, da je čas ustvarjanja idej nedoločen. Število udeležencev ni omejeno. Ko so zbrane vse ideje, se ločijo uporabne in neuporabne ideje. Prav zaradi tega se je pojavila težnja po izboljševanju klasične nevihte možganov. Pomembnejše različice klasične nevihte možganov pa so: razprava 66, SIL-metoda, tehnika najbolj divje ideje, obrnjena nevihta možganov in solonevihta. 4.6.2 Razprava 66 Razprava 66, poznana tudi kot Philips buzz 66, je posebna različica metode klasične nevihte možganov. Njen avtor je Donald Philips, nekdanji rektor Collegea Hillsdale v Michiganu. Posebno primerna je za večja srečanja, ki jih prekinjamo s tovrstnimi nevihtami, na katerih rešujejo udeleženci konkretne probleme. Od klasičnega burjenja duha se razlikuje predvsem v tem, da sta čas za iskanje idej in število udeležencev omejena. Oblikujemo skupine po šest oseb. Vsaka skupina išče razrešitve šest minut. Od tod tudi ime "razprava 66". Iskanje razrešitev v šestih minutah poteka po načelih klasičnega burjenja duha. Po končanem šestminutnem iskanju idej se organizira plenum, na katerem predstavniki posameznih skupin poročajo o pridobljenih idejah in najdenih rešitvah ter o njih razpravljajo in se tako seznanijo s pridobljenimi idejami oziroma najdenimi razrešitvami. Po razpravi se udeleženci spet vrnejo v skupine, da bi nadaljnjih šest minut razrešitve izboljšali in našli nove. Udeleženci ustvarjajo ideje kakšnih šest minut. Nato sledi vrednotenje. Pozneje se vodje skupin dobijo na plenarnem sestanku vseh udeležencev in poročajo o idejah. Sledi razprava. Ponovno sledijo ustvarjanje idej v skupinah, plenum, razprava in izboljšanje razrešitev. Krog se lahko ponavlja toliko časa, da pridemo do zadostnega števila idej in sprejemljivih ter uporabnih rešitev. 4.6.3 SIL-metoda Za iskanje rešitev za večdimenzionalna vprašanja, pri katerih so razsežnosti med seboj tesno povezane, uporabljamo SIL-metodo. Klasična nevihta možganov in razprava 66 sta primerni, če iščemo odgovore na relativno enostavna, enodimenzionalna vprašanja. Pri SIL-metodi gre za obvezno združevanje idej. Ko prvi in drugi udeleženec rešita problem, morata rešitev pojasniti tako, da ju enako razumeta. Nato ju morata spojiti v skupno rešitev. Ko tretji udeleženec najde tretjo rešitev, jo mora spojiti z že spojeno rešitvijo prejšnjih dveh itn. Ideje nastajajo po tem načelu: R1 + R2 = > spojitev 1 + R3 spojitev 2 + R4 = > ... Za povečanje rodovitnosti zemlje je razrešitev na primer rahljanje zemlje, druga pa gnojenje zemlje. Spojena rešitev je ugotovitev, da rodovitnost zemlje lahko dosežemo z gnojenjem in rahljanjem. 4.6.4 Tehnika najbolj divje ideje Nenavadna, vendar lahko zelo učinkovita, je tehnika najbolj divje ideje, ki jo izvaja neka skupina po glavni nevihti klasične oblike. Med glavno nevihto udeleženci ustvarjajo tudi zelo divje ideje, nenavadne in na videz nesmiselne. V takih idejah pa se lahko skriva izvirna in učinkovita rešitev. Po tej tehniki skupina izbere eno ali dve ideji, ki se ji zdita najbolj divji (na cesto pred trgovino potresti žeblje ustrezne oblike, da bi se avtobus ustavil ...) Zato jo skuša tako spremeniti, da je koristna. 4.6.5 Obrnjena nevihta možganov Pri tej tehniki ne napredujemo od vprašanja k ideji, temveč od ideje k vprašanju. Namesto da bi vprašali; na kakšne načine lahko razrešimo problem; se vprašamo; na kakšen način lahko ta ideja spodleti. Sprašujemo, kaj lahko prepreči načrt, zamisel, projekt itn. Udeleženci tudi pri tej tehniki dajejo čim več odgovorov. Obrnjeno nevihto uporabljamo po nevihti, ki je dala že nekaj rezultatov oziroma primernih idej. To navadno uporabimo pri ocenjevanju idej. Uporabljamo pa jo lahko tudi vedno, ko želimo dobiti argumente za obrambo ali kritiko neke ideje. 4.6.6 Solonevihta možganov Manj znana tehnika je solonevihta možganov. To tehniko uporablja posamezna oseba pri sebi. Posameznik sproščeno in suvereno ustvarja ideje, ki jih potem ovrednoti. Pri tem odpadejo skupinski postopki. Od vseh skupinskih tehnik je klasična nevihta možganov najuporabnejša. Ta ugotovitev velja tudi za naše organizacije, ki so, če so, uporabljale predvsem to tehniko ustvarjalnega mišljenja. Uporaba drugih tehnik je bolj izjema kot pravilo. 4.6.7 Možgansko zapisovanje Tehniko možganskega zapisovanja (brainwriting) ustvarjanja idej ali po prevodu nekaterih naših avtorjev pisno burjenje možganov je razvil Rohrback (Pečjak, 1990, str. 39) za reševanje gospodarskih in komunalnih problemov, danes pa se uporablja na vseh področjih človekovega delovanja. Primerna je za reševanje ne preveč ozkih in ne preveč širokih problemov. Glavna prednost možganskega zapisovanja je v tem, da v razmeroma kratkem času daje veliko idej, še več kot nevihta možganov. Primerna je tudi za ljudi, ki raje pišejo, kot govorijo. Možgansko zapisovanje zahteva pisno komunikacijo, kar je na drugi strani lahko ovira za ljudi, ki raje govorijo, kot pišejo. Možgansko zapisovanje idej je tehnika, ki se uporablja v različnih inačicah. Velikost skupine je lahko različna. Primerno je, da so v njej štiri do sedem oseb, najprimernejše število je šest. Število idej v skupini je lahko tudi omejeno ali pa tudi ne. Udeleženci so strokovnjaki za neko področje, bolj zaželene so heterogene kot homogene skupine. Možgansko zapisovanje poteka v teh fazah (Pečjak, 1990, str. 39): • razložitev problema; • zapisovanje idej, oddajanje in kroženje listov; • vrednotenje idej. Tako kot pri drugih tehnikah vodja razloži problem. Vodja opredeli npr. tak problem (Pečjak, 1990, str. 39): "V naši občini je stopnja brezposelnosti dosegla že 10 odstotkov. Z dosedanjimi ukrepi je nismo zmanjšali. Napišite na list tri predloge za njeno zmanjšanje!" Zapisovanje idej poteka tako, da jih udeleženci zapisujejo na list papirja. Če uporabljamo praznega, pišemo ideje drugo pod drugo. Na listu papirja pa je lahko razpredelnica z okni za zapisovanje. V stolpcih je prostor za prvo, drugo in tretjo idejo, v vrsticah pa za zapiske udeležencev. Zapisovanje v posameznem krogu traja kakšnih pet minut. Nato udeleženci predajo list svojemu sosedu na levi strani ali ga odložijo na sredino mize in od tam vzamejo drugega. K napisanim idejam dobljenega lista napišejo udeleženci tri nove ideje. V tretjem krogu udeleženci ponovno zamenjajo liste v smeri urnega kazalca in pripišejo še tri nove ideje. Sledi lahko še četrti, peti in šesti krog. Najpogosteje rabljeni inačici možganskega zapisovanja sta tehniki 635 in pisno burjenje možganov (Brainwriting pool). 4.6.8 Metoda 635 Metoda 635 je metoda, pri kateri udeleženci svojih idej ne izgovarjajo, ampak jih napišejo. Ime ima po tem, ker je v skupini šest udeležencev, od katerih mora vsak ustvariti tri ideje v petih minutah. Udeleženci sedijo v krogu in morajo svoje tri ideje napisati na listek. Po poteku petih minut podajo listek s svojimi idejami sosedu in od soseda z nasprotne strani prejmejo listek s tremi idejami. Na vsak listek, ki ga dobijo, morajo udeleženci pripisati tri ideje. Pred tem morajo prebrati že napisane ideje in poskušati nove ideje povezovati z njimi, jih preoblikovati ali kako drugače uporabiti. Menjava listkov poteka toliko časa, da vsak dobi listek, na katerega je najprej napisal tri ideje. Tako lahko v slabih 30 minutah zberemo 108 idej, ne da bi en sam udeleženec spregovoril. Če je samo pet odstotkov idej koristnih in uporabnih, jih dobimo med 30-minutno sejo kar pet do šest, kar pa ni malo. Slika 4.4: Kroženje listkov z idejami 4.6.9 Pisno burjenje možganov Pisno burjenje možganov (brainwriting pool) je tehnika ustvarjalnega sodelovanja, pri katerem udeleženci svoje ideje zapisujejo kot pri metodi 635, vendar si idej, zapisanih na listku, ne podajajo v določenem vrstnem redu. Štiri do osem udeležencev sedi, najbolje pri okrogli mizi. Na sredini mize je kupček listkov, na katerih je nekaj idej že zapisanih ali pa so listki prazni. Ta kup listkov imenujemo "pool". Ko udeleženec napiše prve ideje na prazen listek, ga odloži na sredino mize. Sočasno vzame nov listek, na katerega je drug udeleženec že napisal nekaj idej, jih prebere in na tej podlagi poskuša dodati nove. Ko ob listku nima več idej, ga vrne na sredino mize in vzame novega. To udeleženci ponavljajo toliko časa, dokler lahko ustvarjajo ideje. Neposredno po tem se lahko vrednotijo ideje ali pa jih vrednoti posebna skupina pozneje. Ker navadno dobimo veliko idej, je njihovo vrednotenje težavno opravilo. Skrajšamo ga lahko tako, da vse ideje razvrstimo v tri skupine: v uporabne, v uporabne, ki jih je treba še naprej razviti, in v neuporabne. Ideje lahko razvrstimo v skupine tudi po njihovi podobnosti. Pri presojanju vrednosti idej moramo upoštevati spoznanje, da najpopularnejše ideje navadno niso najboljše. Najustvarjalnejše ideje zaradi svoje izvirnosti, nenavadnosti ali šokantnosti navadno ne pritegnejo drugih udeležencev. 4.6.10 Računalniško podprto burjenje možganov Na računalniških sejah je mogoče tudi burjenje možganov. To so računalniško zasnovani sestanki za širši krog udeležencev v istem prostoru ali pa v raznih, tudi oddaljenih krajih (telekonferenca) in tudi ob različnih časih. Izvajanje računalniško podprtih burjenj možganov omogoča hkratno in anonimno izmenjavo zamisli in pripomb nanje. Možnost anonimnosti je pomembna, ker sprošča tudi bolj plahe (Kralj, 2000, str. 96). 4.6.11 Delfimetoda Delfimetoda je pisna oblika ustvarjanja idej. Od predhodnih metod se razlikuje v tem, da pri tej metodi udeležencev ne vidimo, lahko so celo raztreseni po vsem svetu. Bistvo te metode je v tem, da petim ali največ 20 izbrancem, ki jih poljubno izberemo, pošljemo pismo, v katerem jih prosimo, da v določenem času prispevajo nekaj idej na postavljena vprašanja. Udeležence izbiramo zavestno, navadno so to znane osebnosti. Njihove ideje povzamemo, povzetek pa vrnemo po pošti istim osebam s prošnjo, da v 14 dneh dopolnijo svoje prejšnje ideje. Postopek ponovimo dvakrat do štirikrat. V zadnjem pismu jih prosimo, da analizirajo in presodijo predloge. S tem dobimo tudi oceno tako dobljenih rezultatov. 4.6.12 Morfološka analiza Avtor morfološke sheme in pozneje morfološke analize je Fritz Zwicky, profesor s Kalifornijskega inštituta za tehnologijo in svetovalec pri korporaciji Hycon Manufacturing (Pečjak, 1990, str. 81). Morfološko analizo uporabljamo individualno ali skupinsko. Skupine so majhne, z največ pet udeleženci. V skupini ni nobenih hierarhičnih vlog. Dolžnost vodje, če je sploh potreben, je, da razloži problem in zapisuje izsledke analize. Morfološka analiza je primerna za ustvarjanje kombinacij idej in kombiniranje idej. Nastala je iz liste atributov. Problemi, ki jih razrešujemo s to tehniko, so hierarhični in jih je mogoče razstaviti na podprobleme in še naprej na različne sestavine. Morfološka analiza je zelo uporabna za reševanje tehničnih in tehnoloških problemov, pri trženju, v ekonomski propagandi, pri nabavljanju opreme itn. Primerna je tudi v restavracijah za sestavo jedilnikov. Z morfološkimi analizami rešujemo navadno visoko strokovne probleme, zato jih uspešno rešujejo le dobri strokovnjaki za posamezna področja. Z morfološko analizo lahko pridemo v kratkem času do velikega števila rešitev oziroma idej. Morfološko analizo izvajamo v petih oziroma šestih fazah (Pečjak, 1990, str. 81–90): 1. Opredelitev glavnega problema. Določimo, kaj hočemo. Zajeti skušamo tudi vse vidike problema. Na primer: gostinsko podjetje z več obrati bi rado kupilo mikrovalovne pečice. Vidiki so: potrebe glede na količino in vrsto hrane ter načine njene priprave. Pri tem uporabljamo vse razpoložljive podatke v podjetju. 2. Določitev podproblemov ali razsežnosti problema. V tej fazi začnemo analizirati problem. Za gostinsko podjetje, ki kupuje mikrovalovno pečico, so podproblemi: zmogljivost, velikost, število temperatur, število predalov, vrsta gumbov, odpiranje vrat, način segrevanja. Podproblemi vedno izhajajo iz opredelitve problema. Če gostinsko podjetje meni, da mikrovalovna pečica ni pomembna, je ne vključi v seznam nabave opreme. 3. Določitev delnih rešitev, variacij ali značilnosti podproblemov. To fazo lahko izvajamo skupaj z določitvijo podproblemov ali pa vsako posebej. Podprobleme še naprej analiziramo in ugotovimo vse možne variacije oziroma tiste, ki izhajajo iz opredelitve problema. Mikrovalovne pečice imajo te zmogljivosti: 400 W, 500 W, 600 W, 800 W, 1000 W in 1200 W. 4. Sestavljanje morfološke sheme. Na podlagi ugotovljenih podproblemov in njihovih rešitev izrišemo razpredelnico. V stolpcih navedemo že ugotovljene podprobleme in v vrsticah mogoče rešitve, različice ali dimenzije. Za mikrovalovno pečico je morfološka shema oziroma razpredelnica taka (Pečjak, 1990, str. 84): 5. Analiza in vrednotenje mogočih rešitev. Vseh možnosti je veliko. Problem pa navadno dopušča, da izberemo le eno ali dve rešitvi. S sheme za mikrovalovno pečico lahko izberemo iz vsake vrste le eno značilnost, ker se druge med seboj izključujejo. 6. Izbira razrešitve. Odločimo se za razrešitev, ki jo imamo za najprimernejšo. Včasih potrebujemo tudi dve ali več razrešitev. Na že prikazani morfološki shemi za mikrovalovno pečico bomo z veznimi črtami označili izbiro rešitve gostinskega podjetja za mikrovalovno pečico (Pečjak, 1990, str. 88): Razpredelnica 4.1: Morfološka shema za mikrovalovno pečico Navedena morfološka shema velja za uporabnike mikrovalovne pečice. Za potrebe proizvajalca bi taka shema vključevala tudi druge tehnične lastnosti. Razpredelnica 4.2: Morfološka shema za mikrovalovno pečico Na zgornji shemi vidimo, da se je vodstvo gostinskega podjetja odločilo za mikrovalovno pečico 1200 W. Ker v obratih ne odmrzujejo hrane, zadostuje pečica s tremi temperaturami. Da bi se kuhala hrana v čim več posodah obenem, je potrebna velika pečica s tremi predali. Glede na to, da jo bo uporabljalo več kuharjev, je najprimernejša mehanska tipka, ker je enostavna. Odpiranje v desno je potrebno zato, ker je prazen prostor samo na desni strani. Odpiranje navzgor je potrebno zato, da ne bi neizkušeni kuharji polagali krožnika na pokrov in ga pokvarili. Ker imajo v tem gostinskem podjetju dovolj tudi drugih pečic, za segrevanje zadostujejo samo mikrovalovi. Morfološka analiza daje veliko razrešitev v zelo kratkem času. Nekateri avtorji vidijo pomanjkljivosti te tehnike v tem, da ne more dati najizvirnejših razrešitev. Do rešitev oziroma idej je mogoče z njeno uporabo priti le iz tistih podproblemov in značilnosti, ki smo jih predvideli. Očitki se nanašajo tudi na to, da išče samo kombinacije med prvinami, ne pa novih vzorcev, ki so bistvo ustvarjalnosti. Razrešitve, do katerih pridemo z morfološko analizo, upoštevajo tudi odnose. Morfološka analiza je primerna za razreševanje manj sestavljenih problemov. Z njo ugotovimo številne razrešitve in ideje, ki niso končne. Do končnih rešitev pridemo z njihovim empiričnim preverjanjem. Z morfološko analizo izbiramo najboljše razrešitve za probleme, ki so navadno večdimenzionalni. Za posamezno dimenzijo imajo že razrešitve. Pri morfološki analizi gre za razpredelnico, ki ima na eni strani funkcijske prvine, na drugi pa znane ali mogoče razrešitve. Z različnimi kombinacijami raznih mogočih razrešitev najdemo najboljšo razrešitev problema. Morfološka analiza nam omogoča, da s kombiniranjem razrešitev na posamezni dimenziji pridemo do najustreznejše razrešitve multidimenzionalnega problema. Problema torej ne razrešujemo, ampak le kombiniramo razrešitve. Pri morfološki analizi sestavimo morfološke razpredelnice, ki so običajno dvodimenzionalne. Ena dimenzija so dimenzije problema, druga pa razrešitve posameznega problema. Predvidimo, da imamo problem povečanja rodovitnosti zemlje (Lipičnik, 1992, str. 223–224). Dimenzije problema so torej rahljanje zemlje in gnojenje, ker le z rahljanjem in gnojenjem lahko povečamo rodovitnost. V drugem delu razpredelnice pa imamo dane razrešitve, napisane z načinom rahljanja zemlje in z načinom oziroma vrsto uporabe sredstev za gnojenje. Glede na različne dejavnike, npr. stroški, čas dela, zaslužek, dobiček, razpoložljiva tehnična sredstva in tehnološka opremljenost idr., izberemo najboljšo različico v morfološki razpredelnici. 4.6.13 Sinektika Sinektika je poleg nevihte možganov najzanimivejša, zahtevna in razširjena metoda skupinskega ustvarjanja. Avtorja J. Gordon in G. Prince sta jo leta 1960 priredila po metodologijah, ki so že do tedaj uporabljale analogije za ustvarjanje novih idej. Smisel sinektike je v tem, da poskuša udeležence s svojo tehniko odvrniti od običajnih rešitev problemov in jih sili, da gledajo na probleme z novih vidikov. Predpostavlja se, da so vsakdanje opredelitve postale že kar šablonske in zato ovirajo prodor novih spoznanj v človekovo zavest. Podobna taka tehnika, ki sili človeka k drugačnemu razmišljanju, k iskanju izvirnih rešitev, je funkcijska opredelitev problema. Na primer imamo težave z reduktorjem, to je napravo, ki zmanjšuje število obratov. Ko razmišljamo, se nam nehote zastavi vprašanje, ali ni reduktor narejen za zmanjševanje obratov. Verjetno z njim ne bi imeli težav, če ne bi želeli zmanjšati števila obratov. Imamo torej dejansko težave s preveč obrati in ne z reduktorjem. Ko tako spoznamo problem, ga ni več težko zastaviti drugače: Kako lahko še zmanjšamo število obratov? Od reduktorja smo torej ločili njegovo funkcijo in tako iščemo rešitve na novem področju. Izognili smo se svojim železnim navadam ki so največji nasprotnik novih idej. Za iskanje rešitev zunaj običajnih področij sinektika uporablja analogije pri iskanju rešitev, in sicer neposredno, osebno, simbolično in fantazijsko analogijo. Z neposredno analogijo iščemo in pregledujemo rešitve podobnih problemov, ki jih je narava že sama našla. Pri tem se poglabljamo v živalski in rastlinski svet ter poskušamo odkriti primerne rešitve, ki bi jih lahko neposredno uporabili za rešitev svojega problema. Pri kenguruju, recimo, nas zanima načelo, kako blaži udarce pri skoku. V tem primeru bi morali biologe vprašati, po kakšnih načelih organizem deluje, in mogoče bi načelo lahko uporabili za konstrukcijo amortizerjev pri avtomobilu. S pomočjo osebne analogije pri iskanju rešitev se postavimo v problemsko situacijo in poskušamo odgovoriti na vprašanje s povsem svojega osebnega vidika. V ljudskem pogovoru jo prepoznamo po reku: "Če bi bil jaz na tvojem mestu ..." Z uporabo simbolne analogije poskušamo problemu pripisati povsem drug pomen in s pomočjo tega drugega pomena iskati rešitve. Simbolna analogija je nekoliko težja, zato je primerno, da se pred uporabo z njo podrobno seznanimo. Fantazijska analogija je podobna simbolni in se redkeje uporablja. Pri tej analogiji je dovoljeno vse. Primerjamo jo lahko z znanstveno fantastiko. Naštete analogije pa niso samo možnosti, ki jih uporablja sinektika, ampak so obvezne faze pri skupinskem ustvarjalnem delu. Te faze so: 1. seznanjanje s problemom. V tem delu nekdo od udeležencev, običajno je to vodja, seznani udeležence s problemom, ki ga mora skupina rešiti. Sledita 2. analiziranje in strukturiranje problema. Razstavljanje in analiziranje problema je faza, ki omogoča boljše spoznavanje problema, predvsem seznanjanje s podrobnostmi. V tem delu pride v poštev ločevanje funkcije od predmeta; 3. po tako analiziranem problemu se pojavljajo rešitve kar same od sebe. Pravimo, da se v tej fazi pojavljajo spontane rešitve, ki so lahko zelo dobre; 4. spontane rešitve omogočajo, da lahko problem opredelimo tudi drugače in s tem povečamo možnosti za iskanje rešitev; 5. sledi iskanje rešitev z analogijami od neposredne, osebne, simbolične, fantazijske in ponovno do neposredne analogije; 6. izbrana analogija je temelj za analizo rešitev, ki jo je treba opisati tako enostavno, da bi jo lahko razumeli šest do osem let stari otroci; 7. v predhodni fazi oblikovan opis povežemo s prvotnim problemom in tako dobimo rešitev problema; 8. če dobljena rešitev problema ne ustreza, postopek ponovimo, da na novo opredelimo problem in ponovno začnemo z analogijami. Krog ponavljamo, dokler ne rešimo problema. 4.7 Izbira metode in tehnike ustvarjalnega sodelovanja Poleg opisanih metod in tehnik obstajajo še številne druge metode in tehnike skupinskega in posamičnega ustvarjalnega dela. Številne so že zelo stare, preizkušene, nekaj pa je tudi novejših, mnoge pa šele nastajajo. Posamezniki ali skupine pri svojem ustvarjalnem delu ne uporabljajo vseh metod, ni potrebno, da bi vse obvladali, še manj pa je pomembno, da bi vse uporabljali. Izbiro metode oziroma tehnike ustvarjalnega dela podrejamo možnostim, ki se nanašajo na število udeležencev, vrsto problema, ki ga želimo rešiti, stopnjo težavnosti, trajanja in drugim pogojem. Povzetek poglavja 1. Bistvene značilnosti sodobnih organizacij so v njihovi poslovnosti in ustvarjalnosti. Ustvarjalnost je proces pridobivanja novih idej. Ustvarjalnost posameznika zajema dajanje idej. Skupinsko ustvarjalnost označujejo ljudje v organizaciji, ki imajo nove ideje. Podjetniška ustvarjalnost označuje organizacijo, ki upošteva ustvarjalnost posameznikov na kateri koli ravni v podjetju in v kateri koli obliki. Ustvarjalna podjetja so prostor, kamor prihajajo ljudje z idejami. V ustvarjalnem podjetju se večina ljudi vede ustvarjalno. Ideje so vhodno gradivo za inovacije. Inovacija pomeni proces preoblikovanja ustvarjalnosti v dobiček. Ustvarjalnost v podjetju najpogosteje zavirajo dejavniki, kot so rast, uspeh in izvedba. Pri rasti podjetja razlikujemo več faz, npr. faza preživetja skupine, faza družinskega vzdušja, faza vasi, faza mesta in faza metropole. Problemi, ki jih morajo podjetja razreševati, so v vsaki fazi različni. 2. Ustvarjalnost je sestavina ekonomskega razvoja vsake družbe. Inovacije so sestavina tehniškega napredka in storilnosti, podjetništvo pa je človeška lastnost in sposobnost uresničevanja inovacij. Inovacije so pogonska energija družbenoekonomskega razvoja. Ustvarjalnost in inovativnost sta zapleten proces. V njem razlikujemo več stopenj, npr. vsrkavanje, navdih, preizkušanje, prečiščevanje in prodaja. Vsaka stopnja ustvarjalnega in inovativnega procesa zahteva drugačne ljudi z drugačnimi vlogami. Vloge ljudi v posameznih stopnjah ustvarjalnega procesa so opazovalec, izumitelj, filozof, šampion in prodajalec. 3. Poslovnost in inovativnost sta lastnosti in sposobnosti zaposlenih, ki jima je skupno tveganje. Poslovnost je sposobnost za poslovanje. Poslovati pomeni opredeljevati cilje in naloge ter opravljati te naloge v blagovnodenarni proizvodnji. Poslovanje je celovit in zapleten proces v tržnem gospodarstvu, ki ga lahko uspešno uresničujejo le ljudje z lastnostjo in sposobnostjo, ki jo označujemo z izrazom poslovnost. Poslovnost obravnavamo tudi kot lastnost podjetja, kar je razumljivo, ker se proces poslovanja v glavnem odvija v podjetjih in v njihovih povezavah z okoljem. Temeljna značilnost poslovnosti podjetja je njegova usmerjenost v posel, od katerega imata korist oba partnerja, tj. prodajalec in kupec. Brez poslovnosti ni uspešnosti. Poslovnost ljudi v podjetjih je odvisna od številnih dejavnikov, od katerih so najpomembnejše prirojene lastnosti, pridobljeno znanje in sposobnosti z lastnim delovanjem in vplivi okolja, v katerem podjetje deluje. Pojem podjetništva je podoben vsebini poslovnosti. Med razvojem sta se izoblikovala dva pojma, in sicer podjetnik, ki daje in tvega kapital, in podjetnik kot odgovorni disponent, pobudnik, organizator in vodja. Pri tem je dobro razlikovati, da vsak kapitalist ni podjetnik in da je vsak podjetnik poslovnež. Poslovnež je torej človek, ki pri poslovanju podjetja opredeljuje cilje in naloge, organizira njihovo izvajanje in pri tem tvega, da bo ob morebitnem poslovnem neuspehu oškodovan, hkrati pa se zaveda, da bo ob poslovnem uspehu nagrajen. 4. Avtorji metod in tehnik ustvarjalnega sodelovanja priporočajo številna navodila, ki jih je dobro upoštevati pri skupinskem ustvarjanju. Pomembnejših navodil je celo 20. Ta pa so: pri branju se postavljati na nasprotna stališča, povezovati strokovna področja, opazovati okolje z različnih vidikov, poskušati spremeniti objektivna dejstva, izogibati se konformističnega mišljenja, identificirati nasprotujoče in izvirne misli, izogibati se blokov v mišljenju, izogibati se lepljivosti idej, iskati dodatne ideje, biti pripravljen na jalova obdobja, intenzivno proučiti problem, iskati rešitve vedno in povsod, zapisovati si ideje, ne prehitro zavreči ideje, iskati podobnosti, izogibati se enostranskih vrednostnih sodb, mnenja drugih upoštevati kot novo možnost, oceniti svojo ustvarjalnost in uporabljati tehnike ustvarjalnega mišljenja. 5. Za ustvarjalno skupinsko iskanje rešitev problema je dobro upoštevati ta pravila: vprašanje ali problem napisati na vidno mesto, dajati in ne kritizirati ideje, upoštevati tudi neobičajne predloge oziroma rešitve, združevati svoje ideje z drugimi, nad idejami ni avtorstva, pomembna je količina idej, ne komentirati idej oziroma predlogov, dajati samo osnovne zamisli oziroma rešitve problemov in vse ideje zapisati in prikazati udeležencem. 6. Za sproženje in oblikovanje idej uporabljamo različne metode in tehnike. Pomembnejše metode in tehnike, ki jih uporabljamo pri skupinskem ustvarjanju, so: burjenje možganov, razprava 66, SIL-metoda, tehnika najbolj divje ideje, obrnjena nevihta možganov, solonevihta možganov, možgansko zapisovanje idej, metoda 635, pisno burjenje možganov, računalniško podprto burjenje možganov, Delfimetoda, morfološka analiza in sinektika. 7. Vsaka metoda ima svoje prednosti in tudi pomanjkljivosti. Prednosti ene so navadno pomanjkljivosti druge. Izbiro in uporabo metode skupinskega ustvarjanja podrejamo možnostim, številu udeležencev in njihovim značilnostim ter tudi svojemu hotenju in pričakovanju. Vprašanja za proučevanje in ponavljanje 1. Ustvarjalnost in poslovnost sta pomembni značilnosti sodobnih podjetij. Kaj razumete z ustvarjalnostjo? Kaj je ustvarjalnost posameznika in kaj pomeni skupinska ustvarjalnost? Kaj je podjetniška ustvarjalnost? Kakšno je ustvarjalno podjetje? Kakšna je razlika med ustvarjalnostjo in inovativnostjo? 2. V podjetju so številni dejavniki, ki zavirajo ustvarjalnost. Kateri dejavniki najpogosteje zavirajo ustvarjalnost v podjetju? Kako in zakaj rast podjetja zavira ustvarjalnost? Zakaj uspeh zavira ustvarjalnost? Zakaj izvedba zavira ustvarjalnost? 3. Glede na rast podjetja govorimo o stopnjah, ki temeljijo predvsem na velikosti in številu zaposlenih. Katere stopnje razlikujete v rasti podjetja? Kaj je entropija in zakaj nastaja? Kaj pomeni sinergija? Kako prebujamo, vzgajamo in razvijamo ustvarjalnost? 4. Ustvarjalnost in inovativnost sta celovita procesa. Kaj je bistvo Ogburnove teorije socialnih sprememb? Katere so temeljne stopnje inovativnosti in ustvarjalnosti? Katere so temeljne vloge ljudi v posameznih stopnjah ustvarjalnega in inovativnega procesa? 5. Poslovnost in ustvarjalnost sta lastnosti zaposlenih v podjetju, ki jima je skupno tveganje. Kako razumete poslovnost, poslovati in poslovanje? V čem se razlikujejo poslovnež, podjetnik in kapitalist? 6. Pri skupnem ustvarjanju upoštevamo skupna navodila. Katerih navodil se spomnite in kako bi jih razložili? 7. Za ustvarjalno skupinsko iskanje rešitev problema oziroma ustvarjanje idej veljajo določena pravila. Katera pravila so to in kako bi jih upoštevali? 8. Za sproščanje in oblikovanje idej uporabljamo različne metode in tehnike. Kaj so značilnosti metode burjenja možganov in kako bi jo uporabili? Opišite značilnosti in način uporabe metode 66! Kako bi uporabili SIL-metodo? Kako bi uporabili tehniko najbolj divje ideje? Opišite uporabo obrnjene nevihte možganov! Kako bi uporabili solonevihto možganov? Katere so značilnosti možganskega zapisovanja idej in kako poteka? Kako bi uporabili metodo 635? Opišite tehniko pisno burjenje možganov (brainwriting pool)! Kaj je računalniško podprto burjenje možganov? Katere so značilnosti Delfimetode in za kakšne probleme jo uporabljamo? Sestavite morfološko shemo oziroma napravite morfološko analizo za pripravo svečanega kosila! Kdaj in kako uporabljamo sinektiko? 10. Posameznik ali skupina ne uporablja vseh znanih metod in tehnik ustvarjalnega sodelovanja. Kaj določa izbiro in uporabo metode oziroma tehnike skupinskega ustvarjanja? Literatura in viri 1. Albrecht, K. – Albrecht, S.: The Creative Corporation. Dow Jones-Irwin, Homewood, Illinois 1987. 2. Ivanko, Š.: Organiziranje podjetij v tržnem gospodarstvu, Moderna organizacija, Kranj 1990. 3. Ivanko, Š. – Brejc, M.: Strukture in procesi v organizaciji, VUŠ, Ljubljana 1995. 4. Jerovšek, J.: Delovne organizacije, veliki sistemi in gospodarski razvoj, DZS, Ljubljana 1986. 5. Kos, M.: Pogled v prihodnost. Ideje, delo, tehnika, kapital, ČGP Delo, GV, Ljubljana 1986. 6. Kralj, J.: Temelji managementa in naloge managerjev, II. izdaja, Visoka šola za management v Kopru 1999. 7. Kralj, J.: Urejanje zadev in odločanje v podjetju, Visoka šola za management, Koper 2000. 8. Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1979. 9. Likar, B.: Inoviranje, VŠM Koper, Koper 1998. 10. Lipičnik, B.: Organizacija podjetja, EF, Ljubljana 1992. 11. Pečjak, V.: Poti do idej, Samozaložba, Ljubljana 1990. 12. Senjur, M.: Gospodarski razvoj, EF, Ljubljana 1980. 13. Skupina avtorjev: Inventivna dejavnost, DU, Ljubljana 1976. 14. Sruk, V.: Mali filozofski leksikon, ZO, Maribor 1985. 15. Špilak, Š.: Modeliranje v inovacije in poslovnost usmerjene organiziranosti velikega poslovnega sistema, VEKŠ, Maribor 1988. 16. Verbinc, F.: Slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana 1971. 17. Vršec, E., Dolgan, D.: Priprava proizvodnje, VŠOD, Kranj 1971. 18. Zakon o patentih, , Uradni list SRS, št. 24/74. 19. Zakon o industrijski lastnini, Uradni list RS, št. 1/92. 20. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Uradni list RS, št. 1/95. 5 (KAKO) NAPISATI STROKOVNO DELO Kaj bomo spoznali v tem poglavju 1 Kako mora biti zgrajeno strokovno delo? 2 Katera so pomembnejša načela strukturiranja strokovnih del? 3 Katere so bistvene prvine strokovnega dela? 4 Katera pisna dela študent pripravlja na dodiplomskem študiju? 5 Vrste in značilnosti drugih strokovnih del, ki jih pripravljajo strokovni delavci. 6 Kako pisati besedilo strokovnega dela? 7 Kako mora biti strokovno delo jezikovno, stilistično in terminološko obdelano? Vsebina poglavja 5.1 Uvod 5.2 Zgradba strokovnega dela 5.2.1 Pojem zgradbe (kompozicije) strokovnega dela 5.2.2 Načela strukturiranja strokovnih del 5.2.3 Bistvene prvine strokovnega dela 5.2.3.1 Naslov 5.2.3.2 Predgovor 5.2.3.3 Kazalo 5.2.3.4 Uvod 5.2.3.5 Obdelava teme in označevanje delov strokovnega dela 5.2.3.5.1 Obdelava teme 5.2.3.5.2 Označevanje delov strokovnega dela 5.2.3.6 Zaključek 5.2.3.7 Uporabljena literatura 5.2.3.8 Spisek preglednic, grafikonov in slik 5.3 Pojem in vrste pisnih del na dodiplomskem študiju 5.3.1 Vrste pisnih del na dodiplomskem študiju 5.3.1.1 Program 5.3.1.2 Referat 5.3.1.3 Seminarska naloga 5.3.1.4 Diplomsko delo 5.3.2 Zagovor diplomskega dela 5.4 Pojem in vrste strokovnih del 5.4.1 Strokovni članek 5.4.2 Strokovni prikaz 5.4.3 Strokovni elaborat 5.4.4 Strokovna ekspertiza 5.4.5 Strokovno poročilo 5.4.6 Meditacija 5.4.7 Recenzija 5.5 Pisanje teksta strokovnega dela 5.5.1 Dokumentacijska osnova rokopisa 5.5.1.1 Citati 5.5.1.2 Navedbe pod črto 5.5.1.3 Ponazoritve 5.5.2 Pisanje besedila 5.6 Jezikovno-stilistična in terminološka obdelava teksta 5.6.1 Jezik kot sredstvo sporazumevanja 5.6.2 Stil pisanja 5.6.3 Osnovne značilnosti jezika in stila 5.1 Uvodna izhodišča Študent mora na dodiplomskem študiju med študijem pripraviti in napisati določeno število pisnih del. Število in vrsta pisnih del, ki jih mora študent napisati med študijem, je določena z vzgojno-izobraževalnim programom fakultete ali visoke šole. Ob koncu dodiplomskega študija mora študent absolvent napisati tudi svoje sklepno oziroma diplomsko delo in ga zagovarjati pred komisijo. Tudi po končanem študiju mora strokovni delavec pripraviti in napisati kakšno strokovno delo, npr. elaborat, strokovni članek, izvedensko mnenje – ekspertizo idr. Avtor lahko pripravi in napiše kakovostno strokovno delo le, če pozna osnove metodologije pisanja strokovnih in drugih del. Z namenom, da se študent kot bodoči strokovni delavec spozna z nekaterimi zahtevami priprave in pisanja strokovnih del, je pripravljeno to poglavje kot del gradiva pri predmetu Upravni praktikum. To gradivo se bo dopolnjevalo tako, kot bodo zahtevale izkušnje njegove praktične uporabe. Zato je sočasno tudi izziv za pripravo celovitejšega gradiva oziroma metodologije za pisanje strokovnih in tudi drugih del. 5.2 Zgradba strokovnega dela 5.2.1 Pojem zgradbe strokovnega dela Vsako strokovno delo ima svojo zgradbo oziroma kompozicijo. Z zgradbo strokovnega dela razumemo organiziranost, razporeditev in medsebojno povezanost vseh prvin strokovnega dela oziroma vsakega pisnega sestavka. Kako strokovno delo strukturiramo, je odvisno od cilja obdelave teme, predmeta ali problema obravnave, znanja in sposobnosti pisca oziroma avtorja, količine in kakovosti zbranega gradiva, proučenega in urejenega literarnega gradiva in samega odnosa avtorja do pisnega dela. Prvine strokovnega dela razporejamo po vzročni in časovni povezanosti. Kolikor bolj je povezanost med prvinami, ki sestavljajo strokovno delo, logična in tesna, toliko večja je verjetnost, da bo avtor dosegel cilj, ki si ga je s pisanjem dela postavil, oziroma napisal kakovostno strokovno delo. Ravno zato je velikega pomena, da zgradbi strokovnega dela posvetimo ustrezno pozornost. V bistvu je "živčni sistem" dela. 5.2.2 Načela strukturiranja strokovnih del Vsako strokovno in tudi znanstveno delo mora biti zgrajeno po za to določenih načelih. V teoriji pismenosti se najpogosteje navajajo ta načela (Zelenika, 1990, str. 227–228): • načelo enotnosti. Načelo enotnosti zagotavlja uresničevanje temeljnega cilja predmeta raziskovanja oziroma teme strokovnega dela. Osnovna misel oziroma ideja teme mora biti prisotna v vseh delih strokovnega dela od začetka do konca in biti mora skladno povezana z vsemi deli strokovnega dela. Načelo enotnosti mora avtor uveljaviti v vseh stopnjah raziskave oziroma pisanja strokovnega dela, tj. opažanje in opredelitev problema, postavljanje hipotez, izbire in analize teme, pripravo orientacijskega načrta in zbiranje, proučevanje ter urejanje pisnega gradiva. Načelo enotnosti mora biti vtkano v vsak stavek, odstavek, podpoglavje in poglavje, ker so vsi ti deli podrejeni temeljni zamisli oziroma uresničitvi cilja strokovnega dela. Če avtorju uspe med pripravo strokovnega dela doseči enotnost cilja in enotnost misli, mu tudi uspe doseči enotnost celotnega dela; • načelo selektivnosti. Uresničiti načelo selektivnosti v bistvu pomeni, da od zbranega literarnega gradiva avtor upošteva samo tisto, kar je pomembno za razvijanje teme in rešitev postavljenega problema. Avtor to načelo uporablja na dva načina. Prvi način je, da se avtor postavi v vlogo bralca in da izbira pomembna dejstva z vidika možnosti in potreb bralca. Drugi način pa je, da si avtor zapiše po zbiranju in proučitvi zbranega literarnega gradiva samo tiste posameznosti, ki so v neposredni povezanosti s temo strokovnega dela; • načelo skladnosti in harmonije. Uporaba načela skladnosti se kaže v urejanju zbranih pomembnih dejstev v logičen in naraven tok. Ugotovljena dejstva avtor razvršča po sorodnosti v večje ali manjše skupine, ki ustrezajo vsebini dela, in na njegovi podlagi avtor obdeluje dele svojega pisnega dela. Po tem načelu se gradivo razporeja tako, da lahko bralec v vsakem trenutku občuti vzročno-posledično povezanost med posameznostmi, logičnostjo časovnega in prostorskega zaporedja glede na uporabo zakonov asociacije in uporabljene metode raziskave oziroma obdelave teme; • načelo enokomernosti ali proporcionalnosti. Avtor mora vsakemu delu oziroma vsaki prvini rokopisa posvetiti primeren obseg glede na njegovo pomembnost. Pomembnejšim delom rokopisa avtor posveti večjo pozornost kot manj pomembnim oziroma obrobnim. Največjo pozornost oziroma obravnavo avtor posveti vsebinskemu oziroma glavnemu delu pisnega dela. Zato uvod in zaključek zavzemata veliko manj prostora v primerjavi z osnovnim delom, v katerem avtor obravnava osnovno misel oziroma uresničuje cilj teme svojega strokovnega dela; • načelo izrazitosti. Načelo izrazitosti zahteva od avtorja, da poudari najpomembnejše misli na začetku obravnave. Najpomembnejše avtor postavi na začetku ali koncu stavka, odstavka, podpoglavja ali poglavja pisnega dela. Pomembnejše argumente avtor navaja bolj na začetku, medtem ko postavlja manj pomembne misli, dokaze ali spoznana dejstva proti koncu svojega pisnega dela; • načelo raznovrstnosti. Načelo raznovrstnosti zahteva od avtorja, da uporablja vse jezikovne in stilistične možnosti, citate in fraze ter izmenjavanje kratkih in dolgih stavkov. Avtor doseže raznovrstnost z uporabo različnih besed, različnimi stavčnimi obrati, izogibanjem stereotipnih fraz, uporabo primerov, grafičnih prikazov idr. 5.2.3 Bistvene prvine strokovnega dela Vsako pisno delo je sestavljeno iz treh osnovnih delov: uvod, glavni del (obdelava teme) in zaključek. Konkretna zgradba strokovnega dela je odvisna od namena in vrste strokovnega dela. Zato se zgradba strokovnega dela razlikuje po vrsti in namenu dela znotraj zahtevanih treh osnovnih delov. Gotovo pa je, da je zgradba pomembnejših del bolj razčlenjena kot manj zahtevnih dela. Obsežnejše strokovno delo ima te bistvene prvine: 1 Naslov 2 Predgovor 3 Kazalo 4 Uvod 5 Obdelava teme 6 Zaključek 7 Bibliografija – spisek uporabljene literature 8 Spisek razpredelnic, grafikonov, slik idr. 9 Priloge (če obstajajo) 5.2.3.1 Naslov Naslov strokovnega dela mora izražati njegovo vsebino. Na začetku pisanja avtor določi t. i. delovni naslov. Zlasti ob prijavi diplomskega dela ali raziskave določimo najprej delovni naslov. Ko pa kandidat diplomsko delo napiše, določi končni naslov. Naslov strokovnega dela mora biti jasen, kratek, natančen, privlačen in aktualen. Naslov ne sme biti niti prekratek niti predolg. Če se avtor odloči za daljši naslov, je boljše, da naslov "prelomi", kar pomeni, da pod kratkim naslovom napiše še podnaslov. Če je le mogoče, se avtor pri pisanju strokovnega dela izogne "lomljenju" naslova. 5.2.3.2 Predgovor Kakovostno in zlasti obsežnejše strokovno delo ima predgovor. O njegovi vsebini imajo avtorji različna mnenja. Nekateri menijo, da je predgovor enak uvodu, drugi pa predgovor in uvod strogo ločijo. Predgovor je praviloma kratek in je splošnega pomena. Po teh značilnostih se najbolj razlikuje od uvoda. V predgovoru avtor najpogosteje navaja razloge, ki so ga spodbudili, da napiše strokovno delo (Šamić, 1980, str. 74). Predgovor lahko označimo kot uvodno pojasnitev pomena in motiva strokovnega dela. Nanaša se na celotno delo, prikazati mora splošne značilnosti dela. Predgovor je skupni imenovalec strokovnega dela (Salitrežić - Žugaj, 1981, str. 284). Ne glede na različna mnenja na podlagi svojih izkušenj priporočam avtorjem, da predgovor strokovnega dela vsebuje te bistvene prvine: 1. motiv za izbiro teme, 2. opredelitev problema, 3. uporabljene metode raziskave oziroma obdelave teme, 4. omejitve pri obdelavi teme, 5. strnjeno predstavitev pričakovanih rezultatov. Avtor napiše predgovor na koncu, po opravljenem strokovnem delu, čeprav je to prvo oziroma začetno poglavje vsakega strokovnega dela. Obstaja tudi različica predgovora, ki ga napiše ugledna oseba iz stroke ali recenzent v podporo avtorju. Tedaj prenese avtor vsebino svojega predgovora v uvod. Običajno je, čeprav ni obvezno, da se avtor strokovnega dela v predgovoru zahvali vsem tistim, ki so mu kakor koli pomagali pri pisanju dela. To zahvalo mora izraziti nevsiljivo in brez pretiravanja. 5.2.3.3 Kazalo Kazalo je vsebinski oziroma približen načrt avtorja za pisanje strokovnega dela. Pomeni zaporedje obravnavane teme in vsebuje vse poddele in dele strokovnega dela. Na njegovi podlagi se avtor odloča oziroma načrtuje, kolikšno pozornost in kakšen obseg bo posvetil posameznemu delu strokovnega dela. Kazalo je v veliko pomoč tudi uporabniku oziroma bralcu strokovnega dela, saj ga usmerja, da lahko hitro najde želene podatke in informacije. Kazalo je v bistvu številčni in tekstualni pregled delov strokovnega dela, s katerim ugotovimo strani, na katerih so ti deli napisani. Ker kazalo usmerja, je primerno, da ga postavimo na začetek strokovnega dela, in sicer po predgovoru. Ob koncu dela pa je koristno, čeprav ni obvezno, po abecedi urejeno stvarno kazalo pojmov. 5.2.3.4Uvod Poudarili smo že, da imajo različni avtorji različna mnenja o pomenu in vsebini uvoda in predgovora. Zato je od avtorja strokovnega dela odvisno, katere prvine strokovnega dela bo obdelal v uvodu in katere v predgovoru. Pomen in vsebino uvoda lahko izvedemo iz samega pomena besede uvod. Uvod pomeni uvesti nekoga v nekaj. Z uvodom avtor uvaja bralca v njemu do takrat nepoznano področje. Spoznava ga s predmetom obravnave, s cilji obdelave teme, s strnjenim pregledom in oceno (spo)znanj z obravnavanega področja, z uporabljenimi metodami raziskovanja oziroma obravnave teme in s kompozicijo strokovnega dela (Salitrežić - Žugaj, 1981, str. 291). Uvod je začetni del vsakega strokovnega dela. Vsebina uvoda je odvisna od vrste dela. Ne glede na različna mnenja avtorjev o pomenu in vsebini uvoda menim, da bi uvod, npr. diplomskega dela, moral vsebovati te prvine: 1. oris problema, 2. opredelitev cilja in podciljev, 3. oceno (spo)znanj z obravnavanega področja, 4. metode raziskovanja oziroma obdelave teme, 5. oris zgradbe oziroma kompozicije dela, 6. strnjeno oceno dosežkov z obravnavanega raziskovalnega področja. Ne glede na vrsto strokovnega dela je uvod vedno prvi del vsakega strokovnega dela, katerega osnovni pomen JE, da pri bralcu vzbudi zanimanje in ga uvede v obravnavano tematiko. Zato mora biti uvod napisan jasno in strnjeno, da pri bralcu vzbudi zanimanje, da sploh prebere strokovno delo. Glede na omenjeno zahtevo bi moral biti uvod čim krajši. Uvod lahko znaša do 10 odstotkov obsega strokovnega dela. Omejeni obseg uvoda zahteva od avtorja strokovnega dela, da uvod napiše čim jasneje, da je čim krajše, strnjeno, živahno in privlačno za bralca. 5.2.3.5 Obdelava teme in označevanje delov strokovnega dela Besedna obdelava teme je osrednji, najobsežnejši, najpomembnejši in najinventivnejši del vsakega pisnega dela. V tem delu strokovnega dela avtor razvija, razlaga in obdeluje temo. Z obdelavo teme avtor ravno v tem delu pokaže svoje znanje in sposobnost za samostojno obravnavanje izbrane teme oziroma razreševanje opaženih problemov. Avtor posveča največ pozornosti osrednjemu delu strokovnega dela. Obravnavano tematiko razporeja v poglavja, podpoglavja in v večje ali manjše sistemske celote, od katerih mora imeti vsak del naslov, značilen za obravnavano gradivo. Razporejanje gradiva v medsebojno povezane in odvisne dele je vsebinskega, formalnega in disciplinskega pomena za avtorja. Vsebinski pomen se kaže v zasnovi strokovnega dela, ko avtor sistematično obdeluje vnaprej opredeljeni problem oziroma temo. Pravilna razporeditev obravnavane teme ima tudi sistematičen, metodološki in formalni pomen. Vnaprej določena razporeditev disciplinira avtorja, da tematiko obravnava po določenem zaporedju. V osrednjem delu strokovnega dela avtor prikazuje najpomembnejše ugotovitve in spoznanja, strokovno utemeljeno razlaga ugotovitve, do katerih je prišel pri obdelavi teme. Ne glede na vrsto strokovnega dela avtor razporedi osrednji del v tri osnovna poglavja (Zelenika, 1990, str. 235). Teoretični (zgodovinsko teoretični ali eksplikativni) del, v katerem avtor s splošnega vidika predstavlja kratko zgodovino proučevanja vsebine, dosežke njene teoretske obdelave in ugotavlja pomembnost, aktualnost in uporabnost obravnavane teme oziroma vsebine obravnave. V teoretičnem delu avtor strnjeno predstavlja pomembnejša teoretska izhodišča, na katerih bo temeljil analitični in perspektivni del osrednjega dela obravnavane teme. V analiznem (analitično-eksperimentalnem) delu avtor analizno in sintezno predstavlja najpomembnejša lastna in tuja spoznanja, stališča, podatke, informacije idr. Predlagane razrešitve (perspektivni del). V tem delu avtor predlaga konkretne rešitve, ukrepe in dejavnosti za uporabo v praksi oziroma za posodobitev postopkov ali modelov za uporabnike s področja obravnavane teme. Z obdelavo teme avtor pokaže znanje, sposobnost, kritičnost, ustvarjalnost in (ne)izkušenost za pisanje strokovnih del. Avtor mora strokovno in logično povezovati spoznana dejstva, dokaze in misli pri opredeljevanju problemov in izpeljavi sklepov. Biti mora samostojen in objektiven pri presoji in ocenjevanju pomembnih dejstev in predlogov ter potrjevati svojo odgovornost z argumenti. V osrednjem delu strokovnega dela avtor obvezno in na običajen način navaja v opombah pod črto (podčrtnih opombah) oziroma temu podobne načine, tuja spoznanja, stališča in formulacije ter navaja uporabljeno literaturo. Zahteva, da mora osrednji del vsakega strokovnega dela imeti tri osnovne celote, tj. teoretični, analizni in perspektivni del (predlogi in rešitve), ne pomeni, da osrednji del vsakega strokovnega dela sestoji le iz treh delov. Vsako navedeno tematsko celoto lahko avtor razčlenjuje na več delov oziroma podpoglavij, kar še posebej velja za analitični del. Analitični del najpogosteje sestavljata dve do pet poglavij, odvisno od sestavljenosti teme oziroma obravnavane tematike. Struktura odstavka. Pri razvijanju odstavkov se dela veliko napak. Navadno prvi stavek v odstavku izraža sporočilo odstavka na bolj splošen način. Ta prvi stavek imenujemo tematski stavek. Dobro je vedeti: en odstavek – ena ideja. Odstavek razvijemo tako, da tematskemu stavku priključujemo podporne stavke, ki pomagajo razviti odstavek na različne načine: ponovitev, razlaga, opis, primerjava ali kontrast, vzrok in posledica, naštevanje podrobnosti, vprašanja in odgovori, časovno zaporedje, primeri idr. Odstavki lahko imajo eno od teh nalog: • predstavitev – prebuditev zanimanja in predstavitev vsebine, • nosilec misli, • preskok z ene teme na drugo, • povzetek ali zaključek. Označevanje delov strokovnega dela. Pri določanju zgradbe (kompozicije) strokovnega dela, razporejanju gradiva v poglavja in podpoglavja avtorji najpogosteje uporabljajo dekadni ali sistem decimalne klasifikacije. Dekadni sistem je členitev na deset enot, npr. 1, 10, 100 idr. Sistem decimalne klasifikacije (z vmesno piko) omogoča členitev nad deset enot: 1, 1.1, 1.2 (vedno morata biti obravnavani vsaj dve enoti). Za praktično uporabo je primernejši sistem decimalne klasifikacije. Za označevanje poglavij strokovnega dela se najpogosteje uporablja sistem decimalne klasifikacije, kot je prikazano v nadaljevanju: 1 1.1 1.2 2 2.1 2.2 2.2.1 2.2.2 3 3.1 3.2 3.1.1 3.2.2 3.2.2.1 3.2.2.2 Sistem decimalne klasifikacije je sistematičen, pregleden in najprimernejši način razporejanja gradiva oziroma označevanja poglavij. Temelji tudi na spoznanjih sistemske teorije (sistem višje vrste sestoji iz dveh ali več podsistemov nižje vrste). Sistem decimalne klasifikacije je pregleden do štiri največ pet decimalnih enot; z več kot petimi enotami postane nesistematičen in nepregleden. Pravila sistema decimalne klasifikacije zavezujejo avtorja, da mora eno poglavje ali celoto, ki ga členi na podpoglavja, razčleniti na najmanj dve podpoglavji oziroma podceloti. 5.2.3.6 Zaključek Strokovno delo ima praviloma zaključek ali sklep. Zaključek (summary) zajema najpomembnejše razrešitve v uvodu postavljenih problemov oziroma vse odgovore na v uvodu postavljena vprašanja. V bistvu je sistematična, natančna in strnjena sinteza vseh pomembnejših spoznanj, informacij, stališč, dejstev in ugotovitev iz analitičnega dela osrednjega dela strokovnega dela. Temeljiti mora na zakonitostih logike in izhajati mora iz delov osrednjega dela strokovnega dela. Je sinteza končnih spoznanj, stališč in ugotovljenih pomembnih dejstev celotnega pisnega dela. To je odgovor na osnovno idejo obravnavane teme. Avtor v njem ne navaja novih spoznanj, novih dokazov, novih podatkov in informacij, ker se oblikuje na podlagi že ugotovljenih spoznanj, dejstev, predlogov idr. iz osrednjega dela strokovnega dela. Sklep predstavi strokovno delo. V njem avtor strnjeno prikaže odgovore na vprašanja, probleme in dileme, ki si jih je zastavil v predgovoru ali uvodu in obdelal v osrednjem delu. V njem avtor sintezno predstavi svoje ugotovitve in spoznanja ter ponujene predloge za nadaljnje delo v teoriji in v praksi. V zaključku ali sklepu avtor ne navaja citatov. V njem in uvodu ne pišemo opomb pod črto. Avtor mora paziti tudi na to, da v njem ne uporablja povsem enakih besed in stavkov kot v osrednjem delu. Besede, stavki in odstavki morajo biti jasni, natančni in strnjeni še bolj kot v osrednjem delu. Delov zaključka tudi ne označujemo z enotami decimalnega ali drugega sistema. Avtor ga oblikuje v odstavkih po delih oziroma zgradbi strokovnega dela. Obseg zaključka je odvisen od vrste strokovnega dela, sestavljenosti obravnavane teme in ugotovljenih spoznanj, dejstev, stališč idr. Ne glede na razlikovalne značilnosti strokovnih del zaključek ali sklep ne sme presegati 10 odstotkov obsega pisnega dela. Avtorji strokovnih člankov pišejo tudi povzetke. Povzetek je strnjen prikaz vsebine celotne obravnavane tematike, kar opozarja tudi na razliko med zaključkom in povzetkom. 5.2.3.7 Uporabljena literatura in viri Po zaključku in morebitnem povzetku avtor strokovnega dela obvezno sestavi spisek uporabljene literature (bibliografijo). V ta spisek mora vključiti vsa dela, ki jih je kakor koli uporabljal pri pisanju strokovnega dela: knjige, članki, študije, priročniki, interno dokumentacijo idr. Spisek uporabljene literature mora biti popoln, točen in sistematičen ter razporejen v skupine, npr. knjige, znanstveni in strokovni članki, interna dokumentacija idr. Avtor sestavlja spisek uporabljene literature po A, B, C ... priimkov avtorjev uporabljenih del. 5.2.3.8 Spisek razpredelnic, grafikonov in slik Če da avtor strokovnega dela vključuje v besedilo razpredelnice podatkov, mora v bibliografiji prikazati spisek vseh uporabljenih in oštevilčenih razpredelnic. Če avtor strokovnega dela vključuje v besedilo tudi grafikone, mora obvezno po spisku uporabljenih razpredelnic prikazati spisek grafikonov z oznako številke grafikona in navedbo strani, kje je v besedilu. Če avtor v besedilo strokovnega dela vključuje tudi slike, jih mora ob koncu dela prikazati enako, kot to velja za razpredelnice in grafikone. 5.3 Pojem in vrste pisnih del na dodiplomskem študiju 5.3.1 Vrste pisnih del na dodiplomskem študiju Na visokih šolah in fakultetah morajo študenti med študijem in ob njegovem dokončanju pripraviti pisna dela. S študijskimi programi višjih in visokih šol ter fakultet je določeno, katera pisna dela morajo pripraviti med študijem in ob koncu študija. Na dodiplomskem študiju morajo pisati zlasti ta pisna dela: 1. program, 2. referat, 3. seminarsko nalogo in 4. diplomsko delo. 5.3.1.1 Program Programi so konkretne naloge, ki jih študenti samostojno razrešujejo na podlagi svojega teoretičnega in praktičnega znanja ob uporabi aktualne domače in tuje strokovne in znanstvene literature. Programi so zlasti značilni kot oblika vaj izobraževalnih programov tehniških šol, na katerih študenti samostojno izdelujejo programe, npr. narisati morajo gradbeni objekt z vsemi predračuni, projektirati reduktor z vsemi izračuni idr. Programi so tudi sicer manj uporabljana oblika vaj, razvrstitev pisnih izdelkov študentov na družboslovnih visokih šolah in fakultetah, zlasti za t. i. metodološke vede. Primeri takih programov so npr. priprava modela organiziranosti s sistemizacijo in opisi delovnih mest organizacije, zasnova informacijskega sistema glede na ugotovljene informacijske potrebe organizacije, izračun kontokorentov idr. 5.3.1.2 Referat Referat je najnižja vrsta pisnega izdelka študenta na dodiplomskem študiju. V referatu študenti posamično ali v manjših skupinah sodelujejo pri reševanju teoretskih nalog ali praktičnih primerov s področja nekega izobraževalnega programa. Namen referata je, da se študent širše in globlje spozna s snovjo izobraževalnega programa in da se postopno uvede v strokovno delo. Referat mora imeti prvine strokovnega dela, ki so zlasti: 1. naslov referata, 2. uvod, 3. obravnava snovi, 4. zaključek, 1. navedbe pod črto ali neka druga oblika navedb, 2. spisek uporabljene literature in 7. priloge (če obstajajo). Teme referatov so lahko različne. Zajemajo ožje področje predmeta oziroma izobraževalnega programa, primernost uporabe funkcijske organizacijske strukture, oblike organiziranosti kadrovske funkcije idr. Primeren obseg referata je tri do pet strani tipkopisa s srednjim razmikom med vrsticami. 5.3.1.3 Seminarska naloga Zahtevnejša zvrst pisnega izdelka študenta je seminarska naloga. Med študijem morajo študenti sestaviti določeno število seminarskih nalog iz posameznih predmetov izobraževalnega programa. Seminarska naloga je samostojna strokovna obdelava določene teme, ki si jo študent izbere sam ali pa v dogovoru z mentorjem oziroma predmetnim visokošolskim učiteljem. Temeljni namen seminarske naloge je, da se študent širše in globlje spozna s snovjo izobraževalnega programa in da si pridobi prve izkušnje za pisanje strokovnih in pozneje znanstvenih del. S seminarsko nalogo študent pokaže določeno raven teoretičnega in praktičnega znanja ter sposobnosti za samostojno uporabo domače in tuje strokovne in znanstvene literature pri pisni obravnavi teme. Temo za seminarsko nalogo študent izbere praviloma s seznama tem objavljenih seminarskih nalog za veljavno študijsko leto. V dogovoru z mentorjem lahko študent tudi sam predlaga temo za svojo seminarsko nalogo. V vsakem primeru študent pripravi seminarsko nalogo po vnaprejšnji odobritvi mentorja. Nalogo predloži skupaj s posebno prijavnico mentorju in nato osebno preveri, ali je seminarska naloga uspešna oziroma ali jo je treba popraviti oziroma dopolniti. Seminarsko nalogo mora študent napisati v skladu z navodili za oblikovanje seminarske naloge. V študijskem letu 1999/00 je Visoka upravna šola izdala natančna Navodila za oblikovanje seminarske naloge. Ker je ta učbenik namenjen predvsem študentom Visoke upravne šole in ker so na voljo le v pisni obliki in na spletnih straneh Visoke upravne šole, priporočam študentom, da jih dosledno upoštevajo pri pripravi in pisanju svojih seminarskih nalog. 5.3.1.4 Diplomsko delo Ob dokončanju dodiplomskega študija na visoki šoli ali fakulteti morajo študenti absolventi napisati in ubraniti svoje sklepno oziroma diplomsko delo. Šele z uspešno pripravljenim in zagovarjanim diplomskim delom si kandidat pridobi ustrezni strokovni naslov. Uspešno opravljeno diplomsko delo pomeni, da je študent izpolnil zadnjo obveznost in tako vse zahteve dodiplomskega programa študija. Z diplomskim delom študenti dokažejo, da znajo znanje in veščine, pridobljene med študijem, primerno združiti, jih samostojno uporabljati in povezovati s prakso ter s tem prispevati k razreševanju oziroma razumevanju strokovnih problemov iz prakse. Diplomsko delo je torej samostojno strokovno delo študenta absolventa, v katerem študent pod mentorstvom predmetnega visokošolskega učitelja ali profesorja obdeluje odobreno temo. Z aktom o režimu študija visoke šole so določeni predmeti oziroma izobraževalni programi, iz katerih se lahko pišejo diplomska dela. Primerno je, da se jedro tem za diplomska dela vnaprej določi v sodelovanju z uporabniki oziroma zaposlovalci prihodnjih diplomatov. Vnaprejšnja potrditev in objava tem zagotavljata njihovo ustreznejšo razporeditev po izobraževalnih programih oziroma predmetih, aktualnost tem in posredno tudi kakovost prvih večjih strokovnih del študentov na dodiplomskem študiju. S svojim sklepnim oziroma diplomskim delom študent po opravljenih izpitih, seminarskih nalogah in izpolnitvi drugih obveznosti med študijem pokaže sposobnost za samostojno obravnavanje in razreševanje zapletenih teoretskih ali praktičnih problemov s področja raziskovalnih ved izobraževalne organizacije. Diplomsko delo na dodiplomskem študiju je strokovno delo. Pri strokovnih delih praviloma ne pričakujemo znanstvenih izsledkov in izvirnosti. Z diplomskim delom mora študent dokazati določeno raven znanja in sposobnosti za uporabo pridobljenega teoretičnega in praktičnega znanja med študijem ter sposobnost za samostojno uporabo aktualne domače in tuje strokovne in znanstvene literature pri pisni obravnavi teme. Visoke šole in fakultete določijo pogoje in postopke pri izbiri in prijavi teme diplomskega dela, njegovo izdelavo, oddajo in zagovor v svojih Pravilih o diplomiranju. Zato priporočamo, da vsak študent absolvent natančno prebere veljavna pravila in jih tudi upošteva. Zato je treba šteti to poglavje le kot okvirna navodila za pripravo diplomskega dela. Ta navodila so lahko študentom v veliko pomoč pri organiziranju dejavnosti pred sestavo diplomskega dela in med njo ter pisanju besedila. V navodilih je na strnjen način svetovano študentom, kako izbrati najprimernejšo temo, kako načrtovati delo in sodelovati z mentorjem, kako poiskati vire oziroma informacije ter oblikovati zgradbo dela in napisati njegove posamezne dele. Navodila veljajo za diplomska dela na visokošolskem študiju in tudi za diplomska dela na univerzitetnem študiju. Med študijema tudi pri diplomskih delih obstaja razlika: na univerzitetnem študiju mora biti diplomsko delo usmerjeno v glavnem v teoretično in empirično obdelavo teme, torej biti mora bolj raziskovalno naravnano, na visokostrokovnem študiju pa pretežno v uporabno obravnavo teme. Z diplomskim delom mora študent dokazati tudi (Zelenika, 1990, str. 138): • sposobnost uporabe tujih (spo)znanj, mnenj, znanstvenih dejstev, ki so objavljena v uporabljeni literaturi, in • sposobnost pravilne obdelave prikazov, razpredelnic, grafikonov, skic, slik idr. Izbira teme Študenti izberejo temo diplomskega dela praviloma, ko so absolventi. Nosilci predmetov običajno objavijo teme diplomskih del za določeno študijsko leto. Temo diplomskega dela lahko predlagajo študenti sami. Pred dokončno odločitvijo o temi je treba razmisliti: • kakšno je znanje študenta o temi/področju, • kakšni so študentovi osebni interesi in kakšna je povezanost med temo in študentovo poklicno usmeritvijo oziroma izbiro poklica. Študent najlažje sestavi diplomsko delo, ko o neki izbrani temi že veliko ve, ko ga tema posebej zanima in privlači ter spodbuja njegovo ustvarjalnost in ko je ta tema pomemben dejavnik v njegovem prihodnjem poklicnem uveljavljanju. Ni pa nujno, da so pri izbiri teme prisotni vsi ti dejavniki. Najpomembnejše je, da je študent visoko motiviran za posamezno temo. Tema je natančno opredeljen problem raziskovanja na določenem raziskovalnem področju. Tema diplomskega dela naj bo iz vsebin predmetov smeri študija, ki jo študent vpiše, lahko pa je tudi iz vsebin drugih predmetov študijskega programa, vendar mora biti raziskovalni problem oziroma področje diplomskega dela iz študijske smeri, ki jo študent vpiše. To z drugimi besedami pomeni, da je lahko mentor tudi profesor, ki predava pri drugih smereh, ampak le v okviru splošnih ali drugih predmetov, vendar njegov predmet obravnava področje oziroma probleme, ki so bili podrobneje obravnavani pri predmetih izbrane smeri študija. Tema ne sme biti preširoka. V diplomsko delo ne spada vse, kar je študent prebral o temi, tudi ne navaja obsežnih teorij, ki so obravnavane v učbenikih. Teoretske osnove, s katerimi študent pojasnjuje obravnavani problem, so nujne v vsakem diplomskem delu, nepotrebno pa je učbeniško in sistematično ponavljanje teorije. Še posebej to velja, če študent ponavlja teorijo iz učbenikov, ki so jih napisali profesorji in jih je študent moral prebrati med študijem. Boljše je, da si študent izbere ožjo temo, ji najde ustrezno teoretično osnovo in jo nato poglobljeno obdela. Želena so zlasti interdisciplinarna diplomska dela. To so dela, ki povezujejo več smeri študija, različne predmete oziroma različna področja raziskovanja. V tem primeru mora študent najti somentorja. Pomembna načela pri izbiri teme diplomskega dela so še (Žižmond, 1998, str. 5): • da je tema aktualna, • da o temi v zadnjih letih ni še nihče pisal oziroma ni veliko napisano, • da so za obravnavo teme na voljo literatura in drugi viri. O izbrani temi se mora študent pogovoriti s potencialnim mentorjem in somentorjem, če je predviden. Študent praviloma nadaljuje pripravo diplomskega dela šele, ko mentor odobri temo. Dispozicija diplomskega dela Za izbrano temo in temo, ki jo je potrdil mentor, študent pripravi dispozicijo svojega diplomskega dela. Dispozicija je približen načrt priprave in pisanja diplomskega dela, je podrobnejša predstavitev diplomskega dela in mora vsebovati te točke (Žižmond, 1998, str. 7): • Naslov teme • Opredelitev oziroma opis problema, ki se raziskuje • Namen, cilji in osnovne trditve diplomskega dela • Predpostavke in omejitve raziskave • Predvidene metode raziskovanja • Predvidena struktura poglavij diplomskega dela (kazalo – posebna stran) • Seznam predvidene literature • Seznam predvidenih drugih virov Naslov diplomskega dela mora odsevati vsebino dela. V dispoziciji diplomskega dela študent določi t. i. delovni naslov. Ko pa študent diplomsko delo napiše, določi končni naslov. Opredelitev oziroma opis problema. Pri opredelitvi oziroma opisu problema študent opredeli raziskovanje in problem, ki ga namerava raziskati. Na kratko opiše problem, ki je pritegnil njegovo pozornost, poskuša pojasniti njegove razsežnosti, pomen njegovega reševanja idr. Namen, cilji in trditve diplomskega dela. V tej točki študent strnjeno navede, kaj je namen njegovega diplomskega dela, katere cilje želi s svojim diplomskim delom doseči in katere so osnovne trditve, ki jih bo skušal v svojem diplomskem delu tudi dokazati. Pri vsem tem mora izhajati iz problema, ki ga je opredelil v prejšnji točki. Pri opredeljevanju namena diplomskega dela mora študent odgovoriti na vprašanje, zakaj analizira izbrano temo. Nameni so lahko različni: • problema še ni nihče analiziral, • zadnja analiza problema je že zastarela, • ne strinjamo se z ugotovitvami nekaterih avtorjev, • analizo problema je naročila neka organizacija, • idr. Cilji diplomskega dela so želeni dosežki, ki jih študent namerava doseči s svojo raziskavo oziroma diplomskim delom. Študent mora jasno navesti, kaj namerava z diplomskim delom doseči. Ciljev diplomskega dela je lahko več, npr.: Če si študent za svojo raziskavo izbere problem "organiziranost lokalne samouprave v luči približevanja EU" so lahko cilji diplomskega dela: analiza vzrokov obstoječe organiziranosti, prikaz organiziranosti lokalne samoupravne ciljne evropske države, analiza razlik organiziranosti slovenske lokalne samouprave s ciljno evropsko državo oziroma državami in predlog rešitev oziroma možnosti za izboljšanje organiziranosti lokalne samouprave, ki izhajajo iz prakse primerjanih držav oziroma teoretičnih napotkov. Trditve so v prvi vrsti postavljene hipoteze, ki jih bo študent skušal dokazati v svojem diplomskem delu. Trditve izhajajo iz ciljev diplomskega dela. Primer: Če si študent izbere problem "organiziranost lokalne samouprave v luči EU", je lahko ena od trditev, da organiziranost slovenske lokalne samouprave ni usklajena s smernicami EU. To trditev študent potem skuša potrditi ali ovreči v svojem diplomskem delu. Predpostavke in omejitve raziskave. Raziskavo začenjamo praviloma s predpostavkami. Ker v eni raziskavi navadno ni mogoče obdelati vseh vidikov, vsaka raziskava zahteva omejitve. V družboslovnih raziskavah nikoli ne moremo zajeti vseh dejstev in vplivov, zato se zatekamo k izhodiščem, ki nam omogočajo poenostavitve. Najbolj znana izhodišča v ekonomskih in družboslovnih analizah je "ceteris paribus", ki pomeni "vse drugo je nepomembno" (Žižmond, 1998, str. 8). Njegova uporaba nam omogoča, da se pri proučevanju nekega pojava ali zakonitosti osredotočimo le na pojav sam, ne pa tudi na druge vzporedne vplive, ki se ne proučujejo v konkretnem primeru. Konkretno izhodišče z že omenjenim primerom je lahko npr.: Če je izbrani problem diplomskega dela "organiziranost lokalne samouprave v luči EU" lahko predpostavljamo, da organiziranost slovenske lokalne samouprave ni usklajena s smernicami EU in da bomo morali našo organiziranost uskladiti z njimi itd. Redko se zgodi, da lahko problem raziščemo v vseh njegovih razsežnostih. Da se temu izognemo, si postavimo omejitve. Omejitve v bistvu pomenijo, da se osredotočimo le na nekatere razsežnosti problema, vse druge pa zanemarimo. Konkretne omejitve za že omenjeni problem so npr.: Če je izbrani problem raziskave "organiziranost lokalne samouprave v luči EU", se omejitve lahko nanašajo le na organiziranost lokalne samouprave ali upravljanje lokalnih skupnosti ali na primerjavo le s posamezno državo idr. Pogoste omejitve pa so običajno tudi: omejen dostop do podatkov, podatki so lahko poslovna skrivnost organizacije, vladne organizacije, državni organi, pomanjkanje literature, nepripravljenost odgovornih oseb v organizaciji za razgovore in sodelovanje s študenti idr. Predvidene metode raziskovanja. Metode raziskovanja so obdelane v posebnem poglavju tega učbenika. V dispoziciji diplomskega dela je treba opredeliti, ali gre v diplomskem delu za (Žižmond, 1998, str. 9): • poslovno, mikroekonomsko ali makroekonomsko analizo, • za statično, komparativno statično ali dinamično analizo, • za deskriptivni ali analizni pristop. Pri dispoziciji diplomskega dela študent opredeli metode raziskave v: • okviru deskriptivnega pristopa in • okviru analitičnega pristopa. V okviru opredelitve metod raziskovanja za dispozicijo diplomskega dela študent opredeli tudi način zbiranja podatkov in informacij, urejanja in obdelave podatkov. Predvidena struktura diplomskega dela. Načrtovano strukturo diplomskega dela študent navede na posebni strani. Struktura vsebuje naslove poglavij in podpoglavij, iz katerih je razvidno, kako bo diplomsko delo sestavljeno. Poglavja morajo biti med seboj logično povezana, kar pomeni, da je vsako naslednje poglavje smiselno nadaljevanje prejšnjega. Poglavja členimo na podpoglavja do največ treh točk. Tudi podpoglavja morajo biti med seboj logično povezana. To pomeni, da posamično podpoglavje ločeno obravnava področje, ki spada v glavno poglavje. Poglavja in podpoglavja oštevilčimo po sistemu decimalne klasifikacije. Seznam predvidene literature in drugih virov. Literatura in vire, ki jih je študentu uspelo zbrati in jih namerava uporabiti pri pisanju svojega diplomskega dela, morajo biti navedena po abecednem vrstnem redu priimkov avtorjev. Podrobna navodila o navajanju in razvrščanju literature ter drugih virov bodo na koncu tega poglavja. Prijava diplomskega dela. Mentorju je predložena dispozicija diplomskega dela, ki jo je potrdil mentor, osnova za prijavo diplomskega dela. Med pisanjem diplomskega dela lahko študent spreminja dispozicijo, iz česar nastane natančen pregled vsebine diplomskega dela, ko je diplomsko delo napisano. Večje spremembe v dispoziciji mora študent uskladiti z mentorjem. Študent prijavi diplomsko delo po sprejeti in potrjeni dispoziciji na posebnem obrazcu, ki ga dobi v referatu za študentske zadeve ali po internetu. Vsakemu izvodu prijave diplomskega dela študent priloži dispozicijo diplomskega dela. Načrtovanje dela diplomskega dela. Pomembna naloga strokovnega delavca je učinkovito načrtovanje dejavnosti v danem času in okolju. Tudi diplomsko delo zahteva ureditev časa, virov in dejavnosti. Pripravo in pisanje diplomskega dela sestavlja več stopenj. Prva stopnja je načrtovanje. Študent lahko načrtuje svoje dejavnosti po stopnjah ali po času ali po obojem. Pri tem lahko pomaga enostavno projektno načrtovanje. Primer takega načrtovanja je prikazan v gradičastem diagramu oziroma razpredelnici 5.2 v nadaljevanju: Razpredelnica 5.2: Načrtovanje diplomskega dela Vir: Tratnik, M.: (1998). Navodila za pripravo diplomskega dela, Koper, VŠM. Sodelovanje z mentorjem Pri pripravi in sestavi diplomskega dela je treba predvideti tudi sodelovanje z mentorjem in morebitnim somentorjem. Mentorja predlagajo študenti sami po prejšnjem dogovoru z njim ob prijavi teme diplomskega dela, potrdi oziroma določi pa ga dekan. Notranje somentorje po potrebi določi dekan, zunanje pa si poiščejo študenti sami v organizacijah, v katerih pripravljajo uporabni del svojega diplomskega dela. Pomembno je, da študenti vedo, kaj lahko od mentorja pričakujejo in kaj mentor pričakuje od študentov. Študent od mentorja pričakuje: • pregled dispozicije diplomskega dela in pripombe; • nasvete pri zbiranju literature in virov, izbiri metodologije, metod in tehnik raziskovanja; • pregled teoretičnega dela obdelave teme in analiz izidov ter nasvete; • pregled in pripombe h končnemu besedilo; • kritiko, pohvalo in spodbudo. Mentor od študenta pričakuje: • predlog dispozicije teme diplomskega dela pred prvim posvetom; • pravočasno oddajanje urejenih besedil pred posveti; • samostojnost med celotnim procesom in iskanje predlogov ter pripomb tudi pri drugih študentih; • prihajanje na posvete z vnaprej pripravljenimi, jasnimi vprašanji; • upoštevanje danih pripomb in nasvetov mentorja. Narava diplomskega dela in dogovor med mentorjem in študentom določata število posvetov. 5.3.1.4 Zbiranje, proučevanje in urejanje literarnega gradiva Zbiranje literarnega gradiva Zbiranje, proučevanje in urejanje literarnega gradiva je najtežja, najpomembnejša, najzahtevnejša, najodgovornejša faza tehnologije strokovnega in znanstvenega raziskovanja, ki zajema (Zelenika, 2000, str. 428): • zbiranje literarnega gradiva in informacij, • proučevanje literarnega gradiva, • izbiro, analizo in sintezo pomembnih dejstev in • oblikovanje splošnih sklepov. Po opažanju in oblikovanju problema, postavljanja hipotez, izbiri in analizi teme, sestavi približnega načrta strokovnega in znanstvenega raziskovanja in sestavi delovne bibliografije se raziskovalec loti končnega zbiranja literarnega gradiva. Raziskovalcu sta na volja dva načina zbiranja pomembnih podatkov in informacij oziroma literarnega gradiva: pisni in ustni. Razumljivo je, da je pisana beseda osnova za zbiranje pomembnih podatkov in informacij, čeprav lahko pride tudi do pomembnih informacij, dragocenih podatkov in dejstev z razgovori z odločilnimi osebnostmi. Med strokovnim in znanstvenim raziskovanjem mora raziskovalec tudi sam odkriti neka nova spoznanja. To mora narediti pri pripravi specialističnega ali magistrskega dela, doktorske disertacije, monografije, znanstvenega članka idr. Zbrano literarno gradivo in zbrane informacije so raziskovalcu podlaga, na kateri gradi svojo pisno zgradbo. Ne da bi zbral kakovostno literarno gradivo in znanstvene informacije, bi raziskovalec težko dokazal svojo delovno hipotezo in pojasnil dobljene dosežke svojega raziskovanja. Preskočitev te bi v nekem smislu pomenilo ponovno odkrivanje Amerike. Pri zbiranju, proučevanju in urejanju literarnega gradiva in znanstvenih informacij mora raziskovalec uporabljati vsa svoja čutila. Pri tem je treba upoštevati (Zelenika, 2000, str. 429), da ni dovolj samo opazovati, temveč je treba videti, ni pa treba vsega videti, temveč videti je treba samo tisto, kar je v danem trenutku najpomembnejše, ni dovolj samo poslušati, temveč je treba slišati, a slišati je treba samo tisto, kar je v danem trenutku pomembno, ni dovolj prebrati, temveč je treba razumeti prebrano, a ne le razumeti, temveč si je treba zapomniti najpomembnejše podatke, informacije, stališča, teorije, zakonitosti, zapisati vse tisto, kar je pomembno za reševanje konkretnega problema raziskovanja in dokazovanja; ni dovolj videti, slišati, razumeti, zapomniti si, zapisati, treba je zamišljati, doživljati, osvetliti pozitivno in negativno, ugodno in neugodno, grdo in lepo, dobro in slabo ...; ni dovolj videti, slišati, razumeti, zapomniti si, zapisati, zamišljati, doživljati, osvetliti ..., temveč je treba vedeti, analizirati, sintetizirati in sistematizirati zbrane podatke, informacije, spoznanja ... in iz tega izvleči, oblikovati in si utemeljeno zamišljati logične sklepe, zakonitosti, zakone, teorije ..., ker so vse to pomembne predpostavke, od katerih je usodno odvisno, ali bomo o posameznem predmetu raziskovanja zbrali dovolj pomembnih, zanimivih, novih, izvirnih, kakovostnih in zanesljivih dejstev in ali bomo lahko s temi dejstvi dokazali ali ovrgli postavljene hipoteze. Znanstvena dela bolj ali manj temeljijo na tujih spoznanjih, mnenjih, sklepih, teorijah in zakonitosti. Strokovna dela praviloma temeljijo predvsem na tujih spoznanjih. Pri zbiranju literarnega gradiva in informacij je dobro poznati značilnosti: klasičnega pregledovanja publikacij in znanstvenih informacij, sodobno pregledovanje publikacij in znanstvenih informacij in vlogo in pomen knjižnic in drugih informacijskih centrov. Klasično pregledovanje publikacij in znanstvenih informacij. Publikacijo in informacijo lahko različno opredelimo. Najpogostejše opredelitve so, da je publikacija vsako tiskano in objavljeno delo, knjiga, časopis, izdaja kakršne koli vrste, poročila, razglasi, oglasi ... v nakladi najmanj 30 izvodov. Informacija je večnamenski pojem. Informacija izhaja iz italijanski besede informare (dati obliko, oblikovati) in pomeni obvestilo, obvestitev, sporočilo o nekom ali nečem. Informacija je torej sprejeto sporočilo, ki povečuje znanje o nečem ali nekom. Informacija je sprejeta takrat, kadar se s pomočjo sprejetega obvestila spozna nekaj, kar se prej ni vedelo. Kakovostna informacija pomeni temeljno podlago za določanje znanstvenih dejstev oziroma znanstveno utemeljenih spoznanj, zakonitosti, teorij, zakonov ... Informacija je poleg materialnih virov najpomembnejši vir. Temeljne značilnosti informacij so: informacija je neizčrpen vir, s trošenjem se ne zmanjšuje vsebina informacije, informacija lahko sočasno koristi neomejenemu število uporabnikov, uporabna in prometna vrednost informacij se med uporabo ne zmanjšuje, celo več, njena uporabna vrednost in vrednost se z rabo povečujeta, informacija ne potrebuje veliko energije, uporaba informacij ne deluje škodljivo na ljudi in na okolje ... (Zelenika, 2000, str. 430–431). Kakovostne publikacije in znanstvene informacije ob ustreznem splošnem in specialističnem znanju ter sposobnostih raziskovalcev so temeljno izhodišče za znanstvenoraziskovalno delo. Samo raziskovalci, ki pravočasno zberejo prave publikacije in prave informacije in dobro poznajo metodologijo in tehnologijo priprave znanstvenih in strokovnih del, lahko ustvarjajo dobra, kakovostna in družbeno priznana pisna dela. Klasično pregledovanje publikacij in znanstvenih informacij po katalogih se uspešno uporablja že več stoletij v knjižničarstvu, pa tudi v znanstvenoraziskovalnem delu. Beseda katalog pomeni sistemski popis stvari, sestavljen po določenem zaporedju, ki olajšuje iskanje. Knjižnični katalog je popis knjig, časopisov, člankov, specialističnih in magistrskih del, doktorskih disertacij in drugega knjižničnega gradiva, s katerim knjižnica razpolaga. Knjižnični katalog vsebuje glavne kataložne enote. Kataložna enota vsebuje geslo, tj. besedo, ki v katalogu določa mesto te knjižne enote, in kataložni opis, to so vsi podatki, potrebni za identifikacijo posamezne knjižne enote bibliotekarskega gradiva (Zelenika, 2000, str. 431). Knjižni katalog je vodnik, s katerim lahko uporabniki knjižnice hitro najdejo iskano knjižno enoto. Nacionalne knjižnice objavljajo svoje kataloge v tiskani obliki ali na mikrofilmu ali na CD-ROMU. Obstaja več vrst katalogov. Med njimi so pomembnejši (Zelenika, 2000, str. 431): • abecedni katalog vsebuje publikacije, razvrščene po abecedi priimkov avtorjev (imenuje se imenski) ali po naslovih bibliografskih enot (imenuje se naslovni katalog); • strokovni ali sistemski katalog vsebuje popis publikacij, ki so razvrščene v razrede, skupine, podskupine na podlagi strokovne klasifikacije in po sistemu univerzalne decimalne klasifikacije (UDK); • predmetni katalog je sestavljen na podlagi kataložnih lističev po abecedi in ključnih besedah, ki najenostavnejše in najdoločnejše izraža vsebino (tematiko) publikacije. Ključna beseda je beseda ali skupina besed, povzetih iz naslova – KWT (Key Word in Title) ali iz besedila publikacije – KWIC (Key Word in Context), s katerimi se označuje vsebina besedila. Pri izbiri ključnih besed izpuščamo pridevnike, glagole, predloge, številke, veznike in obča imena. Taki knjižni katalogi so koristni za raziskovanje posamezne tematike, ker usmerjajo na avtorje in teme, povezane z vsebino raziskovanja oziroma s postavljeno hipotezo; • katalog periodičnih publikacij je popis po abecedi naslovov ali priimkov prvega avtorja periodičnih publikacij. Periodika ali periodična publikacija zajema objavljena dela, ki se redno pojavljajo v posameznih časovnih presledkih v posebnih številkah pod enakim naslovom. Praviloma se uporabljajo le v knjižnicah; • javni katalog je dan na razpolago uporabnikom knjižnega fonda in so lahko: abecedni, predmetni, strokovni, splošni, posebni ali specialni, katalog periodike idr.; • interni katalog je namenjen osebju v knjižnicah, njihovim notranjim potrebam in se navadno deli na matični in krajevni katalog; • specialni (posebni) katalog, ki običajno vsebuje popise posebnih izdaj, kot npr. katalog magistrskih in specialističnih del, katalog doktorskih disertacij, katalog zemljevidov idr. V njih so kataložni listki zloženi po abecedi; • splošni katalog je popis celotnega knjižnega fonda knjižnice, ki je strukturiran po določenih standardih; • skupni ali osrednji katalog je abecedni popis ali opis publikacij iz več knjižnic za neko ožje ali širše področje. Skupni katalogi so lahko splošni ali izbirni, odvisno od tega, ali predstavljajo ves knjižni fond ali samo nekatere dele. Ne glede na vrsto kataloga je kataložni ali bibliografski opis vsake knjižne enote določen z Mednarodnimi standardi za bibliotekarski opis (International Standard Bibliographic Description – skr. ISBD(N) in (IBSN)), ki se uporablja od leta 1977. Raziskovalec mora obvladati tehniko uporabe knjižnih katalogov oziroma knjižnih enot. Tehnika uporabe katalogov je enostavna in lahko zelo koristi raziskovalcu. Zbrane kakovostne publikacije oziroma bibliografske enote so pogoj, da raziskovalec lahko pride do kakovostnih znanstvenih informacij. To so osnovni viri znanstvenih informacij ne glede na vrsto raziskovanja (fundamentalno, uporabno ali razvojno), tematiko raziskovanja ali vrsto znanstvenega ali strokovnega dela. Raziskovalec zbira informacije iz različnih virov. Vse vire znanstvenih informacij je mogoče razvrstiti v te temeljne skupine (Zelenika, 2000, str. 433): • primarni viri informacij so prvi, primarni in izvirni viri informacij, ki jih predstavljajo izvirna dela in publikacije iz prve roke, ki so dosežki temeljnih, uporabnih in razvojnih raziskav, ki so namenjene širši javnosti. To so praviloma vsa znanstvena in znanstvenostrokovna ter strokovna dela (knjige, časopisi, magistrska znanstvena dela, doktorske disertacije, znanstveni članki, znanstvene študije, monografije, patenti, standardi ...); • sekundarni viri informacij so sekundarni, neizvirni viri informacij, to so dela in publikacije iz druge roke o objavljenih informacijah iz skupine primarnih informacij. V skupino sekundarnih virov informacij so razvrščena znanstvenostrokovna dela, npr. učbeniki, enciklopedije, leksikoni, priročniki, slovarji, zborniki del, bibliografije, letopisi, vodniki ...; • terciarni viri informacij zajemajo publikacije iz tretje roke z objavljenimi informacijami iz skupine primarnih in sekundarnih publikacij. Najpomembnejši terciarni viri informacij so (Pavić - Ivić, 1984, str. 60): Current Contents. Current Contents izdaja Institute for Scientific Information (ISI) v Philadelphiji. To je najkoristnejši servis tekočih informacij v znanosti. Prispevki družbenih ved se spremljajo prek Current Contents Social & Behavioral Sciences, humanistične znanosti pa prek Current Contents for Arts and Humanities. Povzetki in indeksi člankov. Iz kratkih opisov člankov se vidi njihova celotna pomembnost. Med druge pomembne vire sekundarnih informacij spadajo tudi izdaje, ki vsebujejo pomembne informacije o objavljenih člankih v ustreznih publikacijah, kot so: Science Citation Index, Index to Scientific Review, Social Science Citation Index, Journal of Economic Literature, Sociological Abstract, Bulletin signaletique ... Skladno s splošnim družbenim razvojem se klasično zbiranje informacij vse bolj zamenjuje s sodobnimi načini. To še posebno velja za visoko razvite države, v katerih sta klasično iskanje in zbiranje znanstvenih informacij le dopolnilo sodobnih načinov. Sodobno pregledovanje publikacij in znanstvenih informacij. Razvoj informacijske tehnologije omogoča shranjevanje izredno veliko podatkov na posebnih medijih. Tehnično-tehnološke rešitve informacijske tehnologije so povečale možnosti učinkovitega iskanja in izbire pomembnih shranjenih podatkov. Razvoj je omogočil, da so vse informacije iz klasičnih knjižnih fondov, ne glede na to, ali gre za primarne, sekundarne ali terciarne publikacije, prenesli na sodobne računalniške medije. Pomembne primarne, sekundarne in terciarne publikacije z vseh znanstvenih področij, razen klasičnih tiskanih oblik, dobivajo svoje elektronsko berljive ekvivalente, tj. podatkovne zbirke. Prvi začetki uvajanja računalništva v knjižničarstvu segajo v šestdeseta leta v ZDA (Library of Congress, Washington). Nato se je hitro širilo v Evropo in Rusijo. Raziskave opozarjajo, da bo po letu 2010 mogoče dobiti 90 odstotkov sekundarnih, referenčnih knjižničarskih storitev samo v elektronski obliki (Line - Vickers, 1989, str. 18). Za diplomante vseh stopenj in poklicne raziskovalce so pomembne zlasti podatkovne zbirke, ki vsebujejo pomembne informacije o primarnih in sekundarnih publikacijah. Vrste podatkovnih zbirk so lahko različne, pomembnejše so zlasti (Zelenika, 2000, str. 436–438): • podatkovne zbirke z znanstvenimi informacijami vsebujejo bibliografske podatke o spoznanjih, ki so posledica temeljnih in uporabnih raziskav. Take podatkovne zbirke so značilne za vsa znanstvena področja oziroma znanstvene vede;. • bibliografske podatkovne zbirke vsebujejo bibliografske podatke o objavljenih člankih, knjigah, disertacijah, patentih, standardih in podobnih izdajah. Poleg podatkov o avtorjih, naslovih del in publikacijah vsebujejo običajno povzetke objavljenih del; • referenčne podatkovne zbirke vsebujejo le podatke o tem, kje se lahko najdejo posamezne vrste informacij. K tem spadajo razni adresarji, poslovni vodiči o organizacijah, institucijah in knjižnicah. Referenčne podatkovne zbirke so po svoji vsebini podobne klasičnim katalogom; • izvirne podatkovne zbirke vsebujejo podatke o samih dejstvih, ne pa tudi o načinih in poteh do njih. V izvirne podatkovne zbirke spadajo: 1. podatkovne zbirke s celovitimi besedili, 2. podatkovne zbirke s številčnimi podatki, 3. podatkovne zbirke s tekstualnimi in številčnimi podatki (npr. katalogi), 4. podatkovne zbirke z računalniškimi programi, 5. podatkovne zbirke z s slikami; • podatkovne zbirke s poslovnimi informacijami vsebujejo informacije, ki so v vlogi sprejemanja poslovnih odločitev, in poslovne informacije, ki so namenjene poslovnežem. Podatkovnih zbirk je veliko. V Sloveniji so take podatkovne zbirke npr.: • ARTEMIS – Automated Retrieval Technique to Examine Management Information Systems, ki jo ima Centralna ekonomska knjižnica Ekonomske fakultete v Ljubljani (CEK), in • EKOSIC – Specializirani Indok center za ekonomijo, zbirko ustvarja Centralna ekonomska knjižnica Ekonomske fakultete v Ljubljani (CEK). Sodobni in razviti računalniški informacijski servisi z več sto terminali v različnih delih sveta so med seboj povezani v razne telekomunikacijske mreže, od katerih sta najpomembnejši INTERNET IN CARNET. INTERNET (International Network) je največja svetovna računalniška mreža. Po ocenah Združenja je INTERNET začel enaindvajseto stoletje z več kot 200 milijonov računalnikov. Po ocenah je bila do leta 2001 prodana že okoli milijarda računalnikov. S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo, da sta od tega dve tretjini vključeni v internetno mrežo. Kaj vse ponuja INTERNET? Med internetskimi storitvami so najpomembnejše: • elektronska pošta – e-pošta, • oddaljeni prenos datotek FTP (File Transfer Protocol) ali RFT (Remote File Transfer), kar pomeni, da lahko raziskovalec izsledke pregledovanja prenese na svoj računalnik in • pregledovanje na velike razdalje, ki se uresničuje s programom TELNET; na velikem število informacijskih servisov interneta obstajajo podatkovne zbirke, dostopne uporabnikom pregledovanja. Storitve interneta lahko uporabljajo raziskovalci po vsem svetu, če so povezani s to mrežo. Ta mreža omogoča dostop do veliko dostopnih knjižničarskih kataloških podatkov več knjižnic ali skupnih katalogov več knjižnic in drugih podatkovnih zbirk. Internetski pristop k podatkovnim zbirkam na velikih informacijskih servisih omogoča (Zelenika, 2000, str. 441): • pregledovanje več sto podatkovnih zbirk na enem mestu, • pregledovanje več milijonov informacijskih enot v zelo kratkem času, • pregledovanje več podatkovnih zbirk sočasno o eni in isti temi, • sočasno pregledovanje več sto ključnih besed, • pregledovanje izsledkov brez ročnega zapisovanja na literarne kartice, • enostavno in hitro razvrščanje, izpisovanje in hranjenje zbranih informacij, • pregledovanje netiskanih podatkovnih zbirk ... Za raziskovalce so lahko koristne te podatkovne zbirke: • PASCAL – interdisciplinarna podatkovna zbirka v francoščini, razpoložljiva na velikem število informacijskih servisov; • SCI – Science Citation Index, podatkovna zbirka, razpoložljiva na velikem številu informacijskih servisov; • LISA – Library and Information Science Abstract) in ISA – Information Science Abstract, podatkovne zbirke, ki vključujejo povzetke različnih znanstvenih del in so razpoložljive na informacijskem servisu DIALOG; • TURI – Turing Institute Bibliographic Database, podatkovna zbirka, ki vsebuje informacije o umetni inteligenci in strokovnih sistemih, ki je razpoložljiva na informacijskem servisu DATA – STAR i EISA – IRS. Uspeh pregledovanja številnih informacij lahko raziskovalec doseže le, če točno ve, kaj želi in če pozna načine pregledovanja publikacij in informacij. Pri tem je dobro vedeti, da sta učenje in izpopolnjevanje stalen proces pri znanstvenoraziskovalnem delu in da je iskanje znanstvenih informacij lahko hitro, dinamično, zahtevno in izzivalno opravilo raziskovalca. Pregledovanje publikacij in znanstvenih informacij s CD-ROMI. Na CD-ROM-u so v obliki mikroskopskih vdolbin vpisani podatki izjemno velike gostote, ki jih odčitavamo z laserskim žarkom s čitalnikom (CD-ROM Drive), ki je sestavni del osebnega računalnika. Sistem CD-ROMOV omogoča raziskovalcu nakup podatkovnih zbirk na CD-ROMIH. Raziskovalec ima lahko na majhnem prostoru relativno velike bibliografske podatkovne zbirke brez tiskanih publikacij. CD-ROMI so primerni tudi za sestavo multimedijskih podatkovnih zbirk, v katerih so vključeni klasični tekstualni in številčni elementi z grafičnimi, video- in avdiosestavinami. CDBROMI imajo prednosti pri uporabi stabilnih in trajnih znanstvenih informacij, medtem ko imajo veliki informacijski centri prednosti pri uporabi spremenljivih informacij, pri katerih je nujno, da se dnevno ali tedensko dopolnjujejo. Pri uporabnikih spremenljivih informacij se uporabljajo predvsem računalniški viri informacij. Za raziskovalno delo najpogosteje zadovoljujejo take informacije, ki so manj spremenljive, ker znanstvene informacije spadajo v skupino manj spremenljivih informacij. Raziskovalci morajo poznati prednosti in slabosti vseh medijev, da bi lahko v pravem času in ob pravi priložnosti uporabljali najhitrejše, najučinkovitejše in najracionalnejše medije ali več teh medijev v določeni kombinaciji. Čeprav imajo sodobni mediji številne prednosti glede na klasične, bodo še dolgo časa računalniške tehnike, magnetni, optični in drugi mediji obstajali vzporedno s papirnimi nosilci znanstvenih informacij. Pomembnost knjižnic in informacijskih centrov. Iskanje in pregledovanje publikacij in znanstvenih informacij se začne najpogosteje v knjižnicah in raznih informacijskih centrih. Temeljna dejavnost knjižnic je zbiranje vseh vrst objavljenih publikacij, njihova obdelava, hranjenje, posojanje uporabnikom in vzdrževanje knjižnega fonda. Informacijski centri so najpogosteje usposobljeni za nekatere vrste informacij. Obstaja več vrst knjižnic, npr. splošne, znanstvene, specializirane, univerzitetne, narodne, visokošolske in zasebne knjižnice. Univerzitetne knjižnice vsebujejo številne zbirke knjig in časopisov, mikrofilmov, kaset, diapozitivov, magnetnih trakov, CD-ROMOV in drugo multimedijsko gradivo. Univerzitetne knjižnice so javne knjižnice. V Sloveniji je to NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. V svetu so najbolj znane univerzitetne knjižnice v Oxfordu in Cambridgeu v Angliji, Harvard in Yale v ZDA, katerih knjižni fond znaša več deset milijonov knjižnih enot. Fakultetne oziroma visokošolske knjižnice. Fakultete in visoke šole imajo svoje knjižnice, ki so namenjene predvsem študentom in visokošolskim učiteljem, pa tudi zunanjim uporabnikom, ki jih zanima določena literatura. Podobno je s knjižnicami srednjih šol, ki so namenjene predvsem dijakom in učiteljem teh šol. Visokošolske knjižnice omogočajo študentom, specializantom, magistrantom in doktorantom posebno literaturo: učbenike, časopise, enciklopedije, leksikone, slovarje, CD-ROME in druge izdaje za študij za izpite, sestavo seminarskih, diplomskih nalog ... Specializirane knjižnice. Razni inštituti, zavodi, akademije, muzeji, arhivi, bolnišnice, podjetja, različne humanitarne organizacije, ustanove, združenja in društva imajo svoje specializirane knjižnice. Take knjižnice so navadno specializirane za neko znanstveno vedo oziroma posebne skupine uporabnikov. Imajo praviloma tudi manjše knjižne fonde. Ljudske knjižnice so namenjene širokemu krogu uporabnikov. Usmerjene so predvsem v književnost, čeprav lahko imajo tudi bogate zbirke strokovne literature. Zasebne knjižnice so najpogosteje last posameznih znanstvenikov, univerzitetnih profesorjev, ljubiteljev posameznih vrst literature. Čeprav so knjižne enote teh knjižnic v zasebni lasti, so lahko v veliko korist raziskovalcem. Informacijski centri so specializirani za določeno vrsto informacij in so lahko koristni za številne raziskovalce. Medknjižnična izposoja je vse pomembnejša pri zbiranju in pregledovanju publikacij in znanstvenih informacij. Publikacija, ki ne obstaja v domači knjižnici, se lahko dobi s knjižnično izposojo. To je servis knjižnic, s katerim knjižnice pridobijo publikacije iz več knjižnic doma ali iz tujine za svoje uporabnike. Proučevanje literarnega gradiva Raziskovalec mora zbrano literarno gradivo skrbno in sistematično proučiti. Najprej mora proučiti aktualno in novejšo literaturo in šele nato manj aktualne in prej objavljene bibliografske enote. Kakovostna proučitev literarnega gradiva je pogoj za dobivanje vpogleda v proučevano tematiko. S proučevanjem zbranega literarnega gradiva raziskovalec pride do potrebnih podatkov, informacij, spoznanj, obrazložitev in rešitev. Vsa ta dejstva in spoznanja mora raziskovalec urediti in zapisati. Proučevanje v bistvu sestavljajo (Zelenika, 2000, str. 447): • tehnike proučevanja in • tehnike zapisovanja. Tehniko proučevanja zbranega literarnega gradiva sestavljata tehnika in spretnost branja literarnega gradiva. Racionalnega in hitrega branja se je treba naučiti. To lahko raziskovalec doseže s stalnim in sistematičnim delom. Po Čekliću (1973, str. 131) mora raziskovalec upoštevati dvoje pravil pri proučevanju literarnega gradiva, ki sta: • če raziskovalec ne obvlada spretnosti branja, mora brati pazljivo in počasi, • če ima raziskovalec zadosti izkušenj, lahko bere pazljivo in hitro. Prvo pravilo morajo upoštevati predvsem mladi in neizkušeni raziskovalci, medtem ko drugo pravilo velja samo za izkušene raziskovalce, ki z enostavnim pregledovanjem literarnega gradiva lahko vidijo, odkrijejo in spoznajo tisto, kar jih zanima. Sodobne razmere zahtevajo od raziskovalcev vseh profilov, da hitro berejo in proučujejo literarno gradivo. Kakovostno branje je hitro in dobro, kar pomeni, da raziskovalec v čim krajšem času prebere čim več literarnega gradiva in da pri tem čim več prebranega besedila tudi razume, si ga zapomni in zapiše. Poleg sposobnosti bralca na hitrost branja bistveno vpliva način pisanja besedila. Pisne besedila spremlja vse več slik, razpredelnic, grafikonov, shem, skic ..., kar omogoča hitrejše branje, razumevanje in pomnjenje dejstev, teorij, zakonitosti ... Na hitrost branja vpliva tudi struktura oziroma kompozicija dela. Razlikujemo dve vrsti branja, in sicer: • počasno branje in • hitro branje. Počasno branje je posledica navad bralca. Te navade so: • izgovarjanje besed, • branje posameznih besed in • vračanje na že prebrano besedilo. Izgovarjanja besed se človek nauči v otroški dobi, ko se uči brati. Izgovarjanje besed močno upočasni branje tako, da bralec ne doseže niti povprečne hitrosti branja. To napako lahko bralec odpravi zelo enostavno, če npr. s prstom ali drugim sredstvom podčrtava besedilo v vrstici. Pri tem nima časa za oblikovanje zvoka in če se posredno branje pretvarja v neposredno branje oziroma povezovanje tihega govora z možgani. Pri tem hitrost branja ni odvisna od hitrosti govorjenja. Bere se tako hitro, kot se lahko hitro misli. Branje posameznih besed ovira hitrost branja. Pomen ni nikoli v posamezni besedi, temveč v pomenskih sklopih. Branje pomenskih sklopov namesto posameznih besed lahko precej poveča hitrost branja. Vračanje na že prebrano besedilo in njegovo ponovno branje znižuje hitrost branja. Vračanju nazaj, da besede, ki smo jih že enkrat prebrali, še enkrat preberemo, raziskovalci pravijo tudi regresivno gibanje oči. Pogosta napaka je tudi, da delamo prepogoste presledke. Manj ko je fiksacij, bolj je branje povezano, gladko in toliko bolj smo hitri. Napaka je tudi regresivno gibanje z očmi. Če se vračamo na že prebrane besede ali stavčne dele in jih ponovno med seboj povezujemo, zahteva to od bralca dodaten napor. Z odpravo slabih navad bralec doseže večjo hitrost branja, večjo koncentracijo, bolje opazi pomembna dejstva in branje postaja zanj zanimivejše. Ne glede na povečano hitrost branja je tako branje še vedno dobro počasno branje, ki ga najpogosteje uporabljamo pri branju temeljnih del, učbenikov, konvencij, zakonov in sploh gosto pisanih besedil. Hitro branje je značilno za visoko razvite države. Z vajo je mogoče precej povečati hitrost branja. Z vajo je mogoče brez večjih naprezanj povečati hitrost branja na 600 do 1000 besed v minuti. Hitro branje je še posebej potrebno pri nekaterih poklicih, ko je v kratkem času treba prebrati velike količine pisnega gradiva. Poleg prednosti ima hitro branje tudi svoje slabosti. Znanje, pridobljeno s hitrim branjem, namreč hitro izhlapi. Pri hitrem branju ni izgovarjanja besed. Hitri bralec ne bere besedila, temveč smisel. Pri hitrem branju razlikujemo tri stopnje (Škarić, 1982, str. 98): • srednje hitro branje, • pospešeno branje in • zelo hitro branje. Srednje hitro branje temelji na branju pomembnejših besed ali stavčnih delov. Hitrost pri tem branju se giblje od 110 000 do 330 000 znakov na uro ob boljšem razumevanju in pomnjenju vseh pomembnejših informacij besedila, kot pa je to pri počasnem branju. Pospešeno branje je selektivno branje, ko bralec bere besedilo na preskok. Za tako branje poznavalci branja pravijo, da je "pometanje smeti", ko vse, kar ni pomembno in je odvečno, bralec ne gleda in ne vidi. Bralec preleti dele besedila in išče le koristne informacije, spoznanja, dejstva v njem. To branje primerjajo s pobiranjem smetane. S pospešenim branjem lahko usposobljeni bralci dosežejo hitrost pri branju lažjih besedil tudi do 500 000 znakov na uro in da pri tem ne preskočijo nič, kar je pomembno v tematiki besedila. Zelo hitro branje imenujejo raziskovalci hitrega branja tudi diagonalno branje, ker bralec pri branju ne sledi linearnosti besedila, temveč preleti celoto tudi do 500 znakov naenkrat (približno četrtina strani). Pogled bralca se navzkrižno z veliko hitrostjo giblje z leve na desno, od spodaj na gor, diagonalno iskanje pomembne informacije v posebnem označenem delu besedila, slikah, številkah, citatih idr. Za hitrejše ustvarjalnejše branje raziskovalci hitrega branja navajajo nasvete, kot npr. (Buzan, 1983, str. 97): • pred branjem z očmi preletimo besedilo. S tem se oči navajajo na večjo hitrost branja; • bolje je brati v hladnem kot v toplem prostoru. Primerna temperatura za učinkovito branje je med 18 do 21 °C. Tudi vlažnost zraka mora biti primerna; • za branje je treba zagotoviti primerno okolje, vendar ne preveč udobno. Predmete, ki privlačijo bralčevo pozornost, je bolje umakniti iz prostora. Vse, kar znižuje bralčevo koncentracijo, je treba umakniti iz prostora; • ob dolgotrajnem branju je občasno dobro prekiniti branje in gledati v daljavo, gozd, morje, oblake ... S tem se odpočijejo očesne mišice in nadaljnje branje je manj utrujajoče; • občasno je treba ponoviti besedilo, počakati, zapreti oči in razmisliti o tematskih enotah, preglednicah, razpredelnicah, grafikonih, shemah, skicah ..., ki smo jih že prebrali; • pri branju je pomemben položaj telesa bralca. Priporočljivo je branje v sedečem položaju. Delovna miza in stol morata biti udobna. Ni dobro brati in tudi učiti se v ležečem položaju. V tem položaju se lahko bere lažje čtivo pred spanjem. Navedena pravila so le okvirna. Vsak bralec si mora sam izoblikovati lasten slog oziroma pravila za hitro in dobro branje, proučevanje, študij, raziskovanje, pisanje ..., kar je odvisno od številnih dejavnikov: njegovega nagnjenja do branja, sposobnosti, možnosti, potreb in podobno. V splošnem razlikujemo: • bežno branje, • selektivno oziroma natančnejše branje in • kritično ali študijsko branje. Z bežnim branjem bralec pridobiva osnovne informacije in preverja koristnost besedila za preverjanje svojih hipotez. Bežno branje je branje na preskok. Podobno je branju s pregledovanjem; od pregledovanja se razlikuje po tem, ker je branje bolj zastopano kot pa pri enostavnem pregledovanju. Uporabljamo ga v raziskovalnem delu, kadar želimo ugotoviti le tiste dele nekega dela, ki raziskovalca posebej zanimajo. Selektivno ali popolno branje je branje dela od strani do strani. V raziskovalnem delu se le redko uporablja. Redno ga pa uporabljamo pri recenzijah, kritičnih prikazih in ocenah kakih del. Kritično ali študijsko branje je temeljito branje dela, ki ga raziskovalec uporabi kot vir, dele besedila podčrtuje in vrednoti ali si pripravi zgoščene zapise in povzetke, v katerih dodaja svoje misli in pripombe. Študijsko branje je ustvarjalno branje, kar pomeni, da raziskovalec bere z največjo pozornostjo zlasti tiste dele bibliografskih enot, ki ga najbolj zanimajo. Pri takem branju bralec odkrije samo pomembne informacije, podatke, dejstva, spoznanja, medtem ko manj pomembne zanemarja. Študijsko branje predpostavlja raziskovalčevo kritičnost. Poleg literarnega gradiva, povezanega z raziskovalno tematiko, mora raziskovalec razpolagati in uporabljati tudi slovar posameznih strok, slovar tujk, enciklopedije, leksikone, priročnike, slovar slovenskega knjižnega jezika, pravopis idr. Sestavljanje zapiskov. Da lahko raziskovalec napiše kakovostno strokovno delo, mora pregledati in prebrati veliko literarnega gradiva. Dolgotrajno in naporno branje je uspešno le, če si bralec pripravlja zapiske, ki vsebujejo številne podatke, informacije, dejstva, spoznanja idr. Težko je najti raziskovalca s takim genialnim pomnjenjem, ki bi lahko držal v svojem spominu velikansko število podatkov, informacij, dejstev, teorij, zakonov ... zlasti za obsežnejše znanstveno ali strokovno delo. Dobro je poznati stari kitajski pregovor, ki pravi, da je najbolj bledo črnilo na papirju zanesljivejše od najboljšega, genialnega pomnjenja. Pred začetkom pisanja strokovnega ali znanstvenega dela mora raziskovale napisati na stotine zapisov, ki pomenijo temeljno podlago za pisanje ustreznega dela. Zapiski so lahko različni, npr. bibliografski, dokumentacijski in metodološki. V znanstvenoraziskovalnem delu so pomembni tisti zapiski, ki se nanašajo na predmet raziskovanja. To pa so zapiski dokumentarne narave. Najpomembnejši zapiski so zapiski iz primarnih virov. Kaj vse mora raziskovalec zapisati, je odvisno od cilja dela, teme, problema in predmeta raziskovanja, izkušenj raziskovalca, vrednosti in naravi literarnega gradiva. V zapise se pišejo najpomembnejši podatki, informacije, misli, stališča in ugotovitve, ki se nanašajo na obravnavano temo. Na narejene zapiske raziskovalci običajno zapisujejo svoje pripombe in stališča. Pogosti zapiski, ki jih sestavljajo raziskovalci in jih uporabljajo kot argumente in dokaze, so dobesedno prevzete definicije, stališča, spoznanja oziroma citati. S citati mora raziskovalec ločiti lastne ugotovitve od prevzetega besedila. Dobesedno besedilo citata mora dati v narekovaj. Za vse citate je treba navesti bibliografski vir z vsemi potrebnimi sestavinami tako, da se točno in natančno razlikuje citat od svobodne razlage raziskovalca. Če raziskovalec razpolaga z lastnimi viri literarnega gradiva, si lahko dela zapiske na samem delu. Pogosto se uporabljajo zapiski ob robu strani dela, to so t. i. marginalni ali obrobni zapiski. Pomembne dele besedila lahko raziskovalec označuje tudi s podčrtavanjem z ravnimi, prekinjenimi ali valovitimi črtami. Citate lahko tudi podčrtuje z raznimi barvami, npr. nasprotna mišljenja z modro barvo, posebno pomembne podatke z rumeno barvo, stališča raziskovalca z zeleno barvo idr. Najpogosteje raziskovalci delajo zapiske na kartotečnih lističih (polovica A 4 formata), ki so zelo primerni za uporabo zaradi možnosti razvrščanja po tematskih sklopih obravnavane teme. Kartotečni lističi, na katerih raziskovalec piše zapiske znanstvene ali strokovne narave, ki jih pozneje uporablja pri razčlenitvi rokopisa, se imenujejo fiše. Na eni fiši se zapiše le en zapis in to samo na eni strani. Vsaka fiša mora biti ustrezno označena in vsebovati mora vse bistvene prvine dela, od koder je zapis prevzet. Izbira, analiza in sinteza pomembnih dejstev S proučitvijo literarnega gradiva raziskovalec naredi več sto fiš oziroma zapiskov. Ti zapiski so temelji znanstvenega ali strokovnega dela. Iz množice teh zapiskov raziskovalec naredi ustrezen izbor, analizira in sintetizira pomembna dejstva. Izbira zbranih dejstev je pomembna faza pri raziskovalnem delu. Iz množice zapiskov raziskovalec izbere le tiste informacije, podatke, ideje, mišljenja in ugotovitve, ki potrjujejo ali izpodbijajo postavljene hipoteze. Pri povezovanju zbranih dejstev in njihovem povezovanju z delovnimi hipotezami se lahko pojavi tudi potreba po povezovanju, spreminjanju ali celo opuščanje posameznih delovnih hipotez. Analiza in sinteza pomembnih dejstev pomeni kakovostno analiziranje izbranih dejstev, da bi z argumenti dokazali ali ovrgli točnost postavljene hipoteze in tako rešili oblikovani strokovni ali znanstveni problem. Opravljena analiza je raziskovalcu osnova za sintezo bistvenih prvin v obliki ustreznih ugotovitev. Oblikovanje splošnega zaključka je poslednja faza strokovnega in znanstvenoraziskovalnega dela, ki v bistvu pomeni rešitev oblikovanega znanstvenega problema. Zbiranje, proučevanje in urejanje literarnega gradiva je najzahtevnejša, najnapornejša in najodgovornejša faza v strokovnem in znanstvenoraziskovalnem delu, ki tudi traja največ časa. Pred začetkom pisanja znanstvenega ali strokovnega dela mora raziskovalec določiti končno sestavo besedila dela. Zbiranje literature in drugih virov Študent začne iskati in pregledovati literaturo in vire že, ko izbira temo diplomskega dela. Pri iskanju, branju in zapisovanju je dobro upoštevati nekaj temeljnih načel (Tratnik, 1998, str. 4): Temeljno načelo iskanja literature in virov. Temeljni vir teoretičnega znanja so knjige, revije in učbeniki. Od študenta se pričakuje, da pozna večino napisanega o izbrani temi. Poznati mora nekaj vodilnih raziskovalcev strokovnjakov in to, kaj so o temi napisali. Pri tem mu z nasveti pomaga mentor. Poleg tega mora študent sam iskati vire po knjižnicah, podjetjih in drugih organizacijah, na zgoščenkah (CD-jih) in na internetu (npr. COBISS). Število zbrane literature in virov je odvisno od narave teme. Če študent izbere za svoje diplomsko delo ožjo temo, dobi po knjižničnem informacijskem sistemu manj obsežno, vendar specializirano literaturo in vire. Pri širokih temah pa se lahko zgodi, da nam računalnik da zelo veliko knjig, učbenikov, referatov, revij in drugih virov, ki jih ni mogoče vseh predelati. Izid zbiranja literature in virov mora biti spisek literature in drugih virov, ki jih bo študent uporabil pri pisanju svojega diplomskega dela. Diplomanti visokih šol in fakultet aktivno obvladajo vsaj en tuji jezik, če ne več tujih jezikov. Zato je temeljno načelo, ki ga mora upoštevati vsak študent, da je treba uporabljati tudi tujo literaturo. Literatura, ki jo študent uporablja pri pisanju svojega diplomskega dela, ne sme biti izključno slovenska. Učbeniki in drugo učno gradivo, ki so ga napisali učitelji visoke šole ali fakultete, smejo biti le v manjšini. Pri zbiranju literature in drugih virov študent upošteva njihovo aktualnost. Pri pisanju diplomskih del ne uporabljamo knjig, ki so starejše od 10 let, ter referatov in člankov, ki so starejši od pet let. Starejša dela uporabljamo le, ko navajamo ugotovitve klasičnih avtorjev določenega področja oziroma vede. Temeljno načelo branja. Poznanih je več vrst ali tudi stopenj branja. Z različnimi tehnikami lahko študent izboljša hitrost branja in pomnjenja prebranega gradiva. Temeljno načelo zapisovanja. Izkušnje kažejo, da to vpliva na naše mišljenje. Urejeno zapisovanje torej pomeni urejeno mišljenje in tudi urejeno pisanje. Uspešni zapiski, kot so izpisi, izvlečki, povzetki ali pregledi, si sledijo logično, so konsistentno razvrščeni in so videti urejeno. Zapisovanje študentu približa obravnavano temo na način, ki ga po navadi ne doseže s poslušanjem in z branjem. Naš um prisili h koncentraciji ter logičnemu urejanju in preurejanju idej. Najprimernejše je z uporabo miselnih vzorcev (vzorčno zapisovanje). S prakso ga lahko vidno izboljšamo. Primerno je, da si študent za vsak članek ali referat izpiše povzetek s tiskalnikom na papir z računalnika oziroma terminala). To velja tudi za knjige, če imajo povzetek. Če povzetkov ni, si študent naredi kratek zapisek o članku ali referatu. Pri tem študent ne sme pozabiti označiti strani knjige oziroma članka, na katerih so bile trditve oziroma ugotovitve, ki si jih študent zapiše; številke strani mora študent pozneje navesti pri navajanju literature oziroma drugih virov. Ko študent naredi spisek jedra literature in drugih virov ter zbere povzetke, kazala in zapiske, mora vse to pregledati, urediti in si ustvariti vtis o obravnavanem problemu. Ugotoviti mora zlasti (Žižmond, 1998, str. 6): • kaj je bilo o temi, ki jo obravnava, že napisano; • katere so osnovne dosedanje ugotovitve; • katera so mogoča področja nadaljnjega raziskovanja in • katero področje namerava študent sam raziskati. Izbira metodologije in tehnik raziskovanja Metode znanstvenega oziroma raziskovalnega dela so obdelane v posebnem poglavju. V tem poglavju bodo strnjeno prikazane le tiste raziskovalne metode, ki se najpogosteje uporabljajo pri pripravi in pisanju diplomskih del. Pri pripravi diplomskega dela študent uporablja dva temeljna pristopa k raziskovanju: deskriptivnega in analitičnega. Deskriptivni pristop daje prednost opisu strukture ali delovanja ali razvoja posameznega pojava ali procesa. Analizni pristop poudarja raziskovanje vzrokov pojavov ali postopkov in ugotavlja njihove medsebojne odvisnosti. Najpomembnejše metode v okviru deskriptivnega pristopa so zlasti: Metoda deskripcije je postopek opisovanja dejstev, procesov in predmetov v naravi in družbi ter njihovih empiričnih potrjevanj odnosov in vezi, vendar brez znanstvenega razlaganja in pojasnjevanja. Po končanem opisu lahko tudi postavimo osnovne hipoteze o obnašanju pojavov, ki jih raziskujemo. Metoda razvrščanja je sistematična in popolna delitev splošnega pojma na posebne, ki jih ta pojem zajema. Ta metoda je najstarejša in najenostavnejša raziskovalna metoda. Na podlagi spoznanja o naravi stvari klasifikacija predstavlja sisteme skupin predmetov ali razporeditev nizov sorodnih pojmov (Dubić, 1970, str. 89). Pri uporabi te metode moramo upoštevati nekatera pravila (Zaječaranović, 1987, str. 113–115): • pojem ali predmet, ki se razvršča, mora biti jasno določen; • razvrščanje mora temeljiti na enotnih načelih, to pa je načelo delitve; • biti mora popolna oziroma izčrpna in ustrezna; • členi delitve morajo biti natančno in jasno razmejeni drug od drugega; • najvišji pojem razvrščanja mora biti značilnosti vrste. Primerjalna metoda je postopek primerjanja enakih ali podobnih dejstev, pojavov, postopkov in odnosov, s katerimi ugotavljamo njihove podobnosti v obnašanju in razlike med njimi. Metoda omogoča raziskovalcem, da pridejo do raznih posplošitev, novih sklepov, ki bogatijo dotedanja spoznanja (Zelenika, 1990, str. 184). Uporaba primerjalne metode temelji na primerjanju dveh stvari, dveh pojavov, dveh dogodkov. Z njo najprej ugotovimo skupne značilnosti, nato pa vse tisto, po čemer se razlikujejo primerjani pojavi, dogodki ali stvari. Zgodovinska metoda je postopek, s pomočjo katerega na podlagi različnih dokumentov in dokaznega gradiva spoznamo to, kar se je v preteklosti zgodilo, in tudi vzroke, zaradi katerih je do določenih dogodkov prišlo (Zelenika, 1990, str.199). Pri zgodovinski metodi upoštevamo zlasti kronologijo, razvoj in vzročno-posledične povezanosti o predmetu raziskovanja. Zgodovinska metoda je uporabna zlasti v kombinaciji z drugimi metodami v vsaki znanstveni vedi, ker se bolj ali manj v vsaki raziskujejo izvor, razvoj, vzroki in posledice pojavov, odnosov in povezanosti v naravi in družbi. Metoda kompilacije je postopek povzemanja opazovanj, spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev (Zelenika, 1990, str. 184). Delo, ki nastane z uporabo te metode, ni samostojno analitično delo, zato je treba dosledno upoštevati pravila citiranja. S kompilacijo lahko pridemo do številnih povzetih spoznanj, stališč in sklepov do novih, samostojnih, splošnih sklepov, s čimer se že bližamo analitičnemu delu (metoda indukcije). Analizni pristop je v osnovi deduktiven in induktiven. Vsaka družboslovna in tudi ekonomska raziskava zajema deduktivni (kvalitativen) in induktivni (kvantitativni) del. Induktivno in deduktivno sklepanje sta medsebojno povezani. Običajno razlikujemo štiri faze sklepanja (Žižmond, 1998, str. 11): V prvi fazi uporabljamo deduktivno metodo sklepanja. Deduktivna metoda je način logičnega sklepanja na temelju teorij oziroma splošnih zaznav. S teorijo razumemo sistem trditev ali hipotez o dogajanju in njihovo razlago. Sistem trditev in hipotez so definicije in predpostavke o obnašanju pojavov ali subjektov. V tej fazi na temelju postavk kvalitativne analize, poznavanja teorije ugotavljamo odvisnosti med posameznimi konkretnimi pojavi in procesi, ki jih raziskujemo. S pomočjo deduktivne metode izvedemo iz splošnih stališč oziroma teorije posebne in posamične oziroma konkretne sklepe o odvisnosti med pojavi, ki jih proučujemo. Primer: Povišajo se stopnje davka na cigarete in druge tobačne izdelke. Raziskati želimo, katere posledice bo imel ta ukrep na trgu teh izdelkov. Teorija: povišanje cen povzroči zmanjšanje povpraševanja po posameznem izdelku. Deduktivni pristop: višji davek bo povišal ceno cigaret, zaradi višje cene pa se bo povpraševanje po cigaretah zmanjšalo. V drugi fazi uporabimo induktivno metodo sklepanja. Soočamo se s stvarnostjo oziroma empirično preverjamo ugotovitve, do katerih pridemo po deduktivni poti. Na podlagi posamičnih primerov oziroma pojavov, ki so kvantificirani s statističnimi in drugimi podatki, preverjamo teoretične ugotovitve, kvantificiramo odvisnosti med pojavi in te odvisnosti. Na podlagi teh ugotovitev prilagajamo in dopolnjujemo teoretične ugotovitve. To je induktivna metoda proučevanja, ki je v primerjavi z deduktivno povsem empirična. Primer: Da bi preverili trditev (deduktivni sklep), da bo višja cena cigaret zmanjšala povpraševanje po cigaretah, zberemo podatke o cenah cigaret in o količini povpraševanja po njih v določenem časovnem obdobju in izračunamo koeficient censke prožnosti po cigaretah. Induktivni sklep: če se cena cigaret zviša za 10 odstotkov, se povpraševanje po cigaretah zmanjša za 1 odstotek – povpraševanje je torej neprožno. Izhodiščna teoretična teza je potrjena. Tretja faza je faza ponovnega deduktivnega sklepanja. Analiza se konča ponovno z deduktivnim (kvantitativnim) delom, ker je treba kakovostno razložiti dobljene izide celotne analize (deduktivno). To pa lahko vodi do oblikovanja novih trditev, hipotez ali teorij, ki izhajajo iz prejšnjih trditev, hipotez ali teorij. Primer: Induktivni sklep: povpraševanje po cigaretah je censko neprožno. Nova trditev oziroma hipoteza: povpraševanje je neprožno zato, ker imajo kadilci cigarete za nujno potreben izdelek. Četrta faza je ponovno induktivno sklepanje. V tej fazi je treba novo trditev oziroma hipotezo ponovno induktivno preveriti oziroma analizirati censko prožnost povpraševanja po drugih nujno potrebnih izdelkih. Končni sklep te analize bi bil, da je povpraševanje po nujno potrebnih izdelkih censko manj prožno od povpraševanja po manj potrebnih izdelkih. Družbena dogajanja in ekonomske zakonitosti ugotavljamo, spoznavamo in proučujemo s kombinacijo deduktivne in induktivne metode. Induktivno metodo sklepanja lahko uporabimo tudi kot samostojno metodo. Z njeno uporabo lahko pridemo na temelju opazovanja in analize številnih posamičnih in posebnih dejstev ali pojavov s pomočjo odmišljanja (abstrakcije) nebistvenih značilnosti oziroma dejstev ali pojavov do splošne sodbe (generalizacije in sinteze) o vseh opazovanih dejstvih ali pojavih. Pri tem gre za sklepanje od posebnega k splošnemu. Faze induktivne metode so (Žižmond, 1998, str. 13): razčlenjevanje je razstavljanje opazovanega pojava oziroma miselne stvaritve na enostavnejše dele in prvine ter proučevanje vsakega dela oziroma prvine ločeno in v razmerju do drugih delov oziroma do celote; abstrahiranje je odmišljanje nebistvenih in poudarjanje bistvenih značilnosti ali lastnosti posameznih pojavov oziroma delov celote; generalizacija je posploševanje skupnih značilnosti ali lastnosti analiziranih pojavov oziroma delov celote; sinteza je končna faza posploševanja, katere končni izid je sestavljanje enostavnih miselnih stvaritev v sestavljene in celovite miselne stvaritve oziroma teze ali teorije. V prejšnjih odstavkih so navedene najpogosteje rabljene deskriptivne in analizne metode, ki jih študenti uporabljajo pri pisanju svojih diplomskih del. Druge tudi pogosto uporabljene metode in tehnike v družboslovnih raziskavah pa so tudi anketna metoda, metoda intervjuja, eksperiment, študij primera, simulacije idr. Izbira metode raziskovanja je odvisna od narave teme in cilja diplomskega dela. Analiziranje podatkov in razlaga izidov V prejšnjih odstavkih so prikazani različni načini zbiranja podatkov in informacij za pripravo in pisanje diplomskega dela. Ko so podatki in informacije zbrani, jih smotrno uredimo, organiziramo in razvrstimo. Za analiziranje podatkov in informacij študent uporablja več metod. Te metode so strnjeno prikazane v prejšnjih odstavkih tega poglavja. Analizirani podatki tako postanejo nova informacija, ki jo v svojem diplomskem delu študent posreduje bralcu na več načinov. To imenujemo razlaga izidov, ki mora biti zgoščena, jasna in pregledna. Izidi raziskave so lahko prikazani na različne načine: grafične, matrične, slikovne, tekstovne idr. Sestava diplomskega dela. Temeljno zgradbo diplomskega dela določajo Pravila o diplomiranju. Predvideno zgradbo diplomskega dela študent nakaže že v dispoziciji. Končno zgradbo diplomskega dela pa študent oblikuje s pisanjem besedila. Pri organiziranju in naslavljanju besedila je študent lahko precej ustvarjalen. Diplomsko delo diplomanta Visoke upravne šole mora biti oblikovano v skladu z Navodili za oblikovanje diplomskega dela iz leta 1999/2000, ki so študentom na voljo v pisni obliki in na spletnih straneh Visoke upravne šole. Priporočam študentom, da upoštevajo zahtevana tehnična navodila za oblikovanje diplomskega dela iz Navodil za oblikovanje diplomskega dela Visoke upravne šole. Zaradi pomanjkanja prostora teh navodil ne moremo posebej predstavljati. Pisanje diplomskega dela. Pisanje diplomskega dela je najobsežnejša stopnja priprave diplomskega dela. Že napisane dele svojega diplomskega dela mora študent večkrat pregledati, popraviti ali nekatere dele napisati povsem na novo. Dokler ne oblikuje končnega besedila, pripravlja t. i. osnutek. Pred vsakim popravljanjem osnutka mora besedilo kritično prebrati. Preveriti je treba, ali je v delu dejansko navedeno to, kar smo hoteli povedati in se vživeti v to, kako bo to razumel drug bralec. Preverjamo, ali diplomsko delo ustreza načelom strukturiranja strokovnih del, kot so: načelo enotnosti, načelo selektivnosti, načelo skladnosti, načelo enakomernosti in sorazmernosti in načelo raznovrstnosti besedila (Ivanko, 1996, str 83–84). Preveriti moramo tudi temeljne značilnosti jezika in stila, kot so: jasnost, enostavnost, jedrnatost, medsebojna povezanost, raznolikost in formulacije odstavkov ter odpraviti morebitne pravopisne in slovnične napake. Primerno je delo lektorirati. Pri preverjanju značilnosti strukturiranja strokovnih del in značilnosti jezika in stila so nam lahko v pomoč ta vprašanja (Tratnik, 1998, str. 7–8): 1. Ali naslov diplomskega dela izraža vsebino? 2. Ali so v predgovoru ali uvodu vse bistvene prvine dela tako, da bo bralec razumel potek in namen dela? 3. Ali so poglavja sklenjene enote in ali naslov poglavij ustreza vsebini? 4. Ali se poglavja logično navezujejo druga na drugo? 5. Ali v delu manjkajo kakšne povezave? 6. Ali so kakšni deli preveč podrobno ali preobsežno napisani in morda preprečujejo bralcu razumevanje in branje? 7. Ali bi morda kakšne dele raje dali v prilogo? 8. Ali so morda nekateri deli besedila nekonsistentni s trditvami v drugih delih diplomskega dela? 9. Ali smo jasno ločili dokazana dejstva in naše mnenje? 10. Ali so morda nekateri deli besedila nepomembni? 11. Ali predstavljena dejstva, opazovanja, ideje, slike upoštevajo tudi morebitne druge uporabnike diplomskega dela? 12. Ali je sklep skladen s pridobljenimi informacijami? 13. Ali nismo morda v svojih sklepih pretiravali? 14. Ali smo bili s svojimi sklepi jasni in dovolj objektivni? 15. Ali so priporočila jasna? 16. Ali so priporočila v skladu z našimi ugotovitvami in sklepom? Za preverjanje načina sporočanja skušajmo odgovoriti na ta vprašanja: 1. Ali so morda v besedilu pojmi, stavki in okrajšave, ki jih bralec ne bo razumel? 2. Ali lahko nekatere dolge besede ali tujke nadomestimo s krajšimi ali domačimi, ne da bi spremenili pomen sporočila? 3. Ali smo, kadar je to potrebno, razložili strokovne izraze? 4. Ali so stavki kratki (stavki naj ne bi bili daljši kot 25 besed)? 5. Ali so odstavki primerno dolgi glede na sporočilo? 6. Ali so naše trditve pravilno povezane, da se izognemu dvoumju? Citiranje. Pri pisanju strokovnih del ločimo, diplomsko delo je tudi strokovno delo, dve vrsti besedila. Ena vrsta besedila je avtorsko pisanje, druga vrsta pa so citati oziroma prevzemanje besedil ali misli drugih avtorjev, ki jih vključimo v naše pisanje. Ko uporabljamo ugotovitve in misli drugih avtorjev, jih moramo obvezno navesti. Diplomsko delo mora biti ustrezno argumentirano. Argumentiranost zagotovimo s citiranjem. Pri dobesednem citiranju sta v besedilu začetek in konec citata označena z narekovaji. Na koncu citata mora biti natančno naveden vir (skladno z določili standardov ISO 690 in 690-2). Tudi pri nedobesednem citiranju, tj. pri povzemanju literature ali sklicevanju nanjo, je treba na ustreznem mestu natančno navesti podatke o viru. Znanih je več načinov citiranja. Najenostavnejši in v novejšem času tudi najpogostejši način citiranja virov je harvardski način citiranja, zato je priporočljiv. Njegove značilnosti so zlasti: Najprej se navede priimek avtorja citata, nato sledita letnica izdaje dela, iz katerega je vzet citat, in stran, na kateri je zapisan citat (Jerovšek, 1999, str. 37). Če sta avtorja dva, zapišemo oba (Ivanko in Brejc, 1995, str. 125). Pri besedilih z več kot dvema avtorjema se navede le priimek prvega avtorja in doda "et al." (Jambrek et al., 1997, str. 43). Pri sklicevanju na določeno idejo se vir označi na ta način (cf. Vlaj, 1998, str. 123). Citiramo lahko tudi ugotovitev določenega avtorja (npr. Šmidovnik), ki jo je v svojem delu povzel drugi avtor (npr. Setnikar - Cankar). Gre za citiranje po sekundarnem viru (ne po izvirniku). Označi se tako, da najprej navedemo avtorja citata (izvirnik), nato se zapiše "v: " in navede priimek avtorja dela (Šmidovnik v: Setnikar - Cankar, 1998, str. 20). Pri splošnem sklicevanju na določenega avtorja oziroma delo se navedeta le priimek avtorja in letnica (Devjak, 1995). Tako slicevanje naj bo prej izjema kot pravilo. Pri povzemanju besedila drugega avtorja se besedilo navede brez narekovajev, zraven pa se zapiše, da gre za povzeto besedilo (po Kocjančiču, 1998, str. 62). Če je citiranih več del istega avtorja z enako letnico, se dela znotraj letnice razvrstijo na abecedni način tako, da se k letnici izdaje dela glede na vrstni red doda še mala tiskana črka (Virant, 1996 a, str. 101). Če je v besedilu dela pri povzemanju citata že naveden avtor, se v oklepaju napišeta samo letnica in stran vira (npr. ... podobno meni tudi Virant (1998, str. 307), ki pravi, da je ... ). Pri navajanju zakonov, predpisov ..., se v oklepaju navedejo kratica zakona, predpisa in citirani člen (ZLS, 34. člen). Pri navajanju anonimnih virov (npr. Statistični letopis) se v oklepaju navedejo kratica ali oznaka vira, letnica in stran (SL, 1995, str. 57). Pri navedbi citata iz dela, ki je bilo objavljeno na internetu in je objavljeno tudi v obliki knjige ali kot del knjige, navedemo tako, kot da bi uporabili delo v izvirni (knjižni) obliki. Dela, ki so objavljena samo na internetu, navajamo tako, da namesto založbe, kraja izdaje, letnice in strani navedemo ustrezen poln naslov dokumenta – URL (Uniform Recource Locator). Pri navajanju del z interneta ne navajamo števila strani. Če je na dokumentu zapisan datum objave, potem zapišemo navedeni datum. Če na dokumentu ni datuma, navedemo datum, ko smo dokument našli. Primer takega citiranja je videti takole: Dan Nathan in Amy Corman; History of the Internet. URL = http://www.cs.alfred.edu/Enahande/history.html. 2.12. 1995. Če avtor dela oziroma lastnik moralne avtorske pravice ni znan, se namesto avtorja zapiše lastnik materialne avtorske pravice (založnik). Zgled: OECD, Establishing professional and impartial administration. URL = http://www.oecd.org/puma/sigmaweb/acts/act4.htm. 25. 11. 1999. Interpretacijske navedbe pod črto navajamo besedila brez avtorjev, dodajamo različne komentarje, pojasnitve, obrazložitve izrazov in drugo. V opombe dajemo tisto besedilo, ki bi pretrgalo rdečo nit našega razmišljanja v besedilu diplomskega dela. Navajanje in označevanje slik ter razpredelnic. Navajanju in označevanju slik in razpredelnic je treba posvetiti ustrezno pozornost. V besedilu diplomskega dela morajo biti slike označene z zaporednimi številkami in ustrezno naslovljene. Postavljene morajo biti na mesta, kamor vsebinsko spadajo. V besedilu morajo biti omenjene tako, da se navede njihova številka (npr. kot je to prikazano na sliki 1). Slike se ravnajo sredinsko. Vsaka slika mora imeti: • zaporedno številko (npr. slika 1:, slika 2: itd.), • naslov, ki je zapisan z malimi črkami, • jedro (slika s podatki oziroma informacijami), • vir, na podlagi katerega je slika prirejena ali povzeta (pod sliko). Če je potrebno, se za jedrom slike navedejo tudi opombe, kratice in simboli, ki razlagajo, dopolnjujejo in dodatno pojasnjujejo vsebino slike. Primer: Slika 5.1: Mrežni model kot usmerjeni graf Vir: Kapustič, 1984, 364. Debelina črt na slikah naj bo najmanj 0,5 točke in velikost črk na slikah najmanj 10 točk. Določila, ki se nanašajo na slike, se smiselno uporabljajo tudi za prikaz razpredelnic s tem, da je v njenem osrednjem delu najprej zapisana glava in nato njeno jedro. V glavi, njenem gornjem delu, je označena vsebina posameznih stolpcev. Zapisi v glavi naj bodo poravnani sredinsko, v prvem stolpcu pa levo. Vrednosti v stolpcih so poravnane desno. Zgled: Razpredelnica 5.1: Razlike med mehanistično in organsko organiziranostjo MEHANISTIČNA ORGANSKA Naloge so visoko specializirane. Naloge težijo k neodvisnosti. Naloge naj bi ostale natančno opredeljene, razen če jih spremeni višje vodstvo. Naloge se nenehno prilagajajo in redefinirajo v medsebojni interakciji. Posebne vloge (pravice, obveznosti in metode) so predpisane za vsakega zaposlenega. Posplošene vloge (odgovornosti za dosežke so splošno opredeljene) so sprejemljive. Struktura kontrole, pristojnosti in komunikacij je hierarhična. Struktura kontrole, pristojnosti in komunikacij je mrežna. Komuniciranje je predvsem vertikalno med nadrejenimi in podrejenimi. Komuniciranje je dvostransko, in to vertikalno in horizontalno, odvisno od tega, kje je uporabnik informacij. Komunikacije so predvsem v obliki navodil in izdanih odločitev nadrejenih ter zahtevanih informacij od podrejenih. Komunikacije so predvsem v obliki informacij in nasvetov med vsemi ravnmi v organizaciji. Vir: D. Hellriegel in W. Slocum: Management. New York 1992, str. 362. Literatura. Ob koncu diplomskega dela mora biti spisek uporabljene literature in virov. Literatura vključuje vsa tista domača in tuja knjižna dela, razprave in članke iz zbornikov in strokovnih revij, ki so izšli kot javno dostopna dela in ki jih študent smiselno navaja v besedilu. To pomeni, da mora biti delo, ki je uvrščeno v seznam literature, omenjeno v besedilu diplomskega dela. V seznam literature uvrstimo tudi diplomska, specialistična, magistrska in doktorska dela. Če študent uporabi v diplomskem delu več del istega avtorja, se dela navajajo po kronološkem zaporedju, od starejših k novejšim objavam. Običajno dobi kandidat v pogovoru z mentorjem napotila za temeljno literaturo za pripravo dispozicije. Koristno je, da kandidat še sam dopolni seznam ustrezne literature, in sicer tako, da pregleda razpoložljivo bibliografijo in kazala zadnjih letnikov specializiranih revij. Viri so publikacije o normativni ureditvi (zakoni, splošni akti ...), statistične informacije, članki iz različnih publikacij (časopisi, interna glasila ...), pri katerih ni naveden avtor (navedeni sta le začetnici imena oziroma niti to ne), interno gradivo in drugo gradivo, ki ni javno dostopno (podatki, dobljeni v podjetjih, zavodih ...). Navajanje literature in virov mora biti popolno. Pri navajanju literature in virov velja, da moramo vključiti vsa dela, ki smo jih kakor koli uporabljali pri pisanju diplomskega dela. Če je del več kot 25, jih je treba razporediti v skupine (knjige, članki v revijah itd.). Seznam uporabljenih del v posamezni skupini je oblikovan po abecednem vrstnem redu priimkov avtorjev. Če ima posamezno delo več kot tri avtorje, upoštevamo prvega in dodamo okrajšavo et al. Kadar navajamo več del istega avtorja, jih uredimo kronološko. Člena na začetku naslova pri urejanju ne upoštevamo. Podnaslovov običajno ne navajamo. Upoštevamo jih le, če z njimi natančneje popišemo neko delo. Če je v seznam literature uvrščenih več del istega avtorja, ki so bila izdana istega leta, pripišemo pri letnici izdaje drugega dela malo črko a (npr. 1999 a), tretjega dela b (npr. 1999 b). Pri priimkih in imenih avtorjev ne navajamo akademskih naslovov npr. mag., dr., prof., doc. itd. Pri naslovih del v angleškem in nemškem jeziku je treba paziti na velike začetnice besed. Primerna je taka ureditev: Pri samostojnih delih (knjige, revije, brošure, skripta itd.): • priimek in ime avtorja, • stvarni naslov dela, • izdaja (če je navedena), • kraj izdaje (če jih je več, napišemo samo prvega in dodamo oznako et al., če kraj ni naveden, napišemo oznako S. l. oziroma sine loco, ali označimo to z okrajšavo B. k.), • založba (če jih je več, samo najpomembnejšo in pripišemo oznako et al.), • letnico izida (če ni navedena, označimo z B.l.), • če navajamo delo, ki še ni objavljeno (v tisku), navedemo vse znane podatke, namesto letnice napišemo v tisku. Zgledi: a) Samostojne publikacije (Priimek, ime (lahko tudi začetnica imena). Naslov dela, založba, kraj, letnica): 1. Ivanko, Štefan: Strukture in procesi v organizaciji. Ljubljana, Fakulteta za upravo, Ljubljana, 2000. ali 2. Ivanko, Š.: Strukture in procesi v organizaciji. Ljubljana, Fakulteta za upravo, Ljubljana, 2000. ali 3. Ivanko, Š. (2000): Strukture in procesi v organizaciji. Ljubljana, Fakulteta za upravo. Pri člankih v časopisih, revijah in pri razpravah v zbornikih: 1. priimek in ime avtorja oziroma avtorjev (do trije avtorji), 2. naslov članka, 3. naslov časopisa, revije ali zbornika, 4. kraj izida; pri zbornikih navajamo tudi založbo, pri revijah ni potrebno, 5. letnik, zvezek (če je na publikaciji označen), 6. leto izdaje revije ali zbornika, 7. številko revije ali zbornika (pri časopisih in revijah), pri dnevnikih lahko navedemo datum, strani (npr. str.10–12), 8. (priimek, I. Naslov članka. Naslov revije/zbornika, zvezek (leto), št. str.) Primeri: 1. Kovač, J.: Razvojne usmeritve organizacijskih struktur. Organizacija, Kranj, 29, 10(1996), str. 617–625. 2. Brejc, M.: Slovenska javna uprava ob koncu tisočletja. Zbornik IV. dnevi slovenske uprave. Portorož: Visoka upravna šola, 18.–19. 9. 1997, str. 17–33. 3. Tesse Pierre - Yves: Science Parks in Europe. Jurgen Allesch, ed., Regional Development in Europe. Berlin: Walter der Gruyter, 1989, str. 25–28. 4. Bilten Banke Slovenije. Ljubljana: Banka Slovenije, 3(1999), 1, 62 str. 5. Statistični letopis RS 1993, Ljubljana: Zavod RS za statistiko, 1993, 561 str. 6. Industrial Policy in OECD Countries_Annual Review 1992. Paris: OECD, 1992, 242 str. 7. Carinski zakon, Uradni list RS, št. 1/95. 8. Interno gradivo Ministrstva za finance. Poglavje v knjigi Zgled: Ivanko, Š. (2007): Metoda 20 ključev za doseganje poslovne odličnosti. V: Sodobne teorije organizacije. Ljubljana, Fakulteta za upravo, str. 227 – 242. Diplomsko, magistrsko ali doktorsko delo Zgled: Cestnik, J. (2007): Prenova sistema nepremičninskih evidenc v Republiki Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za upravo, str. 96. V besedilu diplomskega dela študent glavne ugotovitve drugih avtorjev smiselno povzema in jih ne prepisuje, kot da bi bile njegove. Kandidat mora opozoriti, iz katerega dela so misli povzete in kdo je avtor, tako da namesto v opombi pod črto navede med besedilom le priimek avtorja, letnico izdaje in stran, npr.: (Brejc, 2000, str. 25). Če gre za navedbo drugega dela istega avtorja, ki je bilo izdano istega leta, navajamo takole: (Ivanko, 2000 a, str. 20). Če kandidat navaja misel iz publikacije, ki ni avtorsko delo, npr. iz Uradnega lista, navaja med besedilom v oklepaju naslov in leto, npr.: (Zakon o DDV, 1998). Če kandidat navede misel dobesedno, jo mora navesti pod narekovajem. Daljše navedbe niso priporočljive. Misel je bolje smiselno povzeti s svojimi besedami. Druge razlagalne opombe, ki se nanašajo na citiranje, se navajajo pod črto in se oštevilčijo zaporedno. Študent je odgovoren za stilno in slovnično čistost svojega diplomskega dela. Kandidat mora čistopis skrbno pregledati in odstraniti vse tipkarske napake. Malomarno jezikovno ali tehnično izvedeno delo mentor zavrne. Sklicevanje in opombe so pod črto, velikost črk je 10 točk, pokončno. Mesto v besedilu, na katero se nanaša opomba, se označuje s številko. Številčenje opomb je zaporedno od začetka do konca besedil. Seznam slik in razpredelnic je oblikovan tako, da so slike, razpredelnice navedene zaporedno, po vrstnem redu pojavljanja v besedilu. Za vsako posamezno sliko se navedejo številčna oznaka slik, naslov slike in številka strani, na kateri se slika ali razpredelnica pojavlja. Seznam uporabljenih kratic in okrajšav se razvršča abecedno. Poleg kratice se zapiše pomen kratice. Zgled: KM Kadrovski menedžment SL Statistični letopis ZAGA Zakon o arhivskem gradivu in arhivih Seznam uporabljenih slovenskih prevodov tujih izrazov se sestavlja po načelo tuji izraz – slovenski prevod. Navedejo se predvsem prevodi tistih tujih izrazov, ki še niso v splošni uporabi. Zgled: ability test preizkus sposobnosti knowledge test preizkus znanja Priloge. Kandidat doda diplomskemu delu priloge, če obstajajo. Če je priloga ena sama, potem ni oštevilčena, ampak je navedeno le, da gre za prilogo, npr.: Priloga – vprašalnik. Če je prilog več, so naslovljene in oštevilčene, npr.: Priloga 1: Naslovna stran diplomskega dela. 5.3.2 Zagovor diplomskega dela 5.3.2.1 Kako opraviti govorni nastop Tako kot pri pisanju strokovnega ali znanstvenega dela veljajo tudi za govorni nastop pravila, ki nam lahko olajšajo pripravo in izvedbo zagovora. Pri upoštevanju pravil za nastope moramo upoštevati zlasti svoje osebnostne lastnosti in osebni slog. Upoštevanje pravil govornega nastopa prispeva k samozavesti, ki nam vzbuja občutek, da smo dobro pripravljeni. To nam pomaga tudi pri nepredvidljivih dogodkih, ki se pri govornem nastopu lahko pojavijo in so lahko sila neprijetni. Napotke za govorni nastop lahko razvrstimo v tri dele (Vodopivec, 201, str. 11): • napotki pri zasnovi govornega nastopa, • napotki pri pripravi govornega nastopa in • napotki pri predstavitvi. Napotki pri zasnovi govornega nastopa vključujejo pripravo koncepta nastopa. Na tej stopnji razmislimo o namenu in glavnem sporočilu nastopa; analiziramo prostor, občinstvo in tudi sebe kot govorca. Nastop ima lahko različne namene. Lahko: • poučuje, • obvešča, • motivira, • priporoča, • opozarja idr. Osnovni namen govorne predstavitve kandidata diplomanta je predstavitev diplomskega dela z vidika motivov za izbiro teme, problemov, ki jih razrešuje, uporabljenih metod raziskovanja in najpomembnejših ugotovitev, ki izhajajo iz obdelave teme. Kandidat diplomant strne svoje sporočilo v glavno misel, ki je predstavljena, v enem preprostem in učinkovitem stavku. Treba se je prepričati, da je sporočilo vsebinsko ustrezno in razumljivo za občinstvo. Priporoča se, da si kandidat za vajo napiše glavno misel svojega govornega nastopa na kos papirja in da jo večkrat prebere. Primer glavne misli diplomskega dela: Namen moje diplomske naloge je raziskati vpliv organizacijske kulture na uspešnost organizacije. Analiza občinstva (poslušalcev) nam mora dati odgovor na vprašanje, kaj vemo o občinstvu in kakšne reakcije lahko pričakujemo od njega. Kandidat diplomant si mora odgovoriti o občinstvu na vprašanja kot na primer: • Kdo so primarni poslušalci in kaj vedo o temi? • Kaj želijo izvedeti? • Kakšen je njihov odnos do teme? • Kaj so sposobni storiti (ali lahko postavljajo vprašanja in dajejo pripombe)? Kandidat diplomant mora s svojim govornim nastopom pripraviti poslušalce do teh odzivov: • poslušanja: pridobiti in obdržati pozornost (upoštevati je treba krivuljo pozornosti); • razumevanje: organizirati in pojasniti predstavljeno gradivo, uporaba vizualnih sredstev, • razlagati, ne samo predstaviti gradivo idr. • sprejemanje: pokazati strokovnost, osebno zavzetost in prijetnost, ponuditi trdne argumente idr. • sodelovanje in pomnjenje: ponavljanje glavnega sporočila in ključnih točk idr. Krivulja zbranosti občinstva pokaže,, da so poslušalci najbolj motivirani na začetku in koncu govora. Za povečanje motiviranosti poslušalcev je priporočljivo dodajati anekdote, šale ali pa postavljati vprašanja. Analiza razmer in prostora vključuje konkretne okoliščine govornega nastopa. Pred nastopom je treba razmisliti o: • velikosti prostora, • številčnosti poslušalcev, • času nastopa, osvetlitvi, pripomočkih, • potencialnih vprašanjih poslušalcev in • potencialnih zadregah: kaj gre lahko narobe in kako se spoprijeti s težavami. Analiza kvalitete nastopnega govorca vključuje analizo lastne govorne moči: Govorec si mora odgovoriti na vprašanja: • Kaj so moje prednosti in slabosti? • Kakšen je moj odnos do poslušalcev? • Kakšna je moja kredibilnost? • Ali me je strah? V splošnem razlikujemo to tipologijo govorcev (Vodopivec, 201, str. • opravičevalec: manjka mu samozavesti in znanja, zato hiti, razlaga nepotrebne podrobnosti in se ponavlja; • nastopač: daje vtis pristnosti, rad zabava, vendar daje prednosti stilu pred vsebino. Osredotoča se nase, ne pa na poslušalce, njihove potrebe in odzive; • dolgočasnež: podaja golo vsebino. Ne gleda občinstva, govori mehanično in monotono, prehitro ali prepočasi, brez poudarkov, stila in osebnih razlag. Pogosto bere gradivo, ni prožen in odziven; • učinkoviti govorec: nima gornjih napak. Priprava govornega nastopa Priprava govornega nastopa zahteva natančen načrt govora. Govorni nastop navadno sestoji iz treh delov: 1. uvod (kaj bi rad povedal), 2. jedro (predstavitev vsebine), 3. zaključek (namen in zakaj je to pomembno). Strnjeno rečeno, v uvodu napovemo vsebino, v jedru jo predstavimo, v zaključku pa jo na kratko povzamemo. Velja tudi priporočilo, da je govor koristno začeti z iztočnico, ki se imenuje vzbujevalec pozornosti. Upoštevamo tudi načelo: bodi kar se da preprost. Pri pripravi predstavitve moramo upoštevati tudi časovno omejitev nastopa. Da to dosežemo, je primerno, da svoj nastop vadimo od začetka do konca. Časovne omejitve ne smemo prekoračiti v nobenem primeru. Časovna razporeditev govorne predstavitve mora biti skrbno načrtovana. Za uvod si vzamemo približno 15 odstotkov časa, za jedro 75 odstotkov,, preostalih 10 odstotkov časa pa porabimo za zaključek. Pri časovni razporeditvi 10-minutne prestavitev na primer uvod znaša minuto in pol, jedro sedem minut in pol in zaključek eno minuto. Sporočilo ali glavna misel je najpomembnejši del govorne predstavitve. Vključuje vse, kar namerava govorec povedati. Besede morajo biti pravilno postavljene tako, da poslušalci lahko brez težav sledijo njeni utemeljitvi in predlogom – sicer so izgubljeni. Vsaka beseda je pomembna. V jedro utemeljimo glavno idejo, predstavimo argumente in analize, ki utemeljujejo glavno idejo. Jedro je navadno sestavljeno iz več delov. Pozorni moramo biti na časovno omejitev, saj je jedro večina govornega nastopa. Povzetek korakov priprave Napotke pri pripravi govornega nastopa lahko strnemo v te korake: • zasnova nastopa: glavna misel, analiza občinstva in prostora predstavitve, osebne lastnosti govorca; • postavitev načrta oziroma piramidne strukture nastopa. Najprej začnemo z glavno mislijo. Ko smo jo navedli, predstavimo pripadajoče, podrejene teze, s katerimi jo utemeljujemo; • zberemo in organiziramo svoje predstavitveno gradivo; • načrtujemo posredovanje informacij; • simuliramo svoj govorni nastop, kar prispeva k samozavesti in časovnemu načrtovanju nastopa. Nekaj nasvetov za govorne predstavitve Kakovostna govorna predstavitev zahteva miren glas, lepo telesno držo in samozavestnega govorca. Za začetnike je to težka naloga, za nekatere prava muka. Dobro je upoštevati še nekaj napotkov za dobro govorno predstavitev. Govorica telesa. Govorec predstavi besedilo s svojim glasom. Govorica telesa pa je tudi zelo pomembna. Najpogostejše napake govorcev so: • prekrižanje nog, • prekrižanje rok spredaj, • naslanjanje rok na boke, • potiskanje rok v žepe idr. Ton glasu. Poslušalci se pozitivno odzivajo na poln, globok, razumevajoč, dinamičen glas. Pogoste so tudi motnje pri govoru, kot so momljanje, govor skozi nos, monotonost, prehitro/prepočasno govorjenje, uporaba eBjev, narečje idr. Pridobivanje samozavesti. Veliko ljudi ima tremo pred govornim nastopom, kar je zelo običajno. Malo strahu in napetosti lahko prispeva k bolj intenzivnemu in zavzetemu nastopu. Nekateri govorci, ki se preveč otepajo strahu, včasih odkrito prosijo poslušalce za razumevanje. To ni priporočljivo – energijo je bolje usmeriti v pridobitev občinstva. Govorec si mora dopovedati, da je trema normalna in dobrodošla, kar pomaga za koncentracijo in samozavest. Nekaj nasvetov, kako premagati strah: • načrtuj svoj govorni nastop in pogosto vadi; • pred govorom pravilno dihaj – dihaj globoko, vzravnaj se, dopoveduj si, da ti bo uspelo; • dopoveduj si, da so poslušalci le ljudje – večina ti želi, da uspeš; • vzpostavi stik z očmi z mnogimi med poslušalci; • med govorom uporabljaj naravne kretnje idr. 5.3.2.2 Postopek zagovora Postopek prijave teme, predaje in zagovora diplomskega dela urejajo visoke šole in fakultete v Pravilniku o diplomiranju. Ne glede na posamezne razlike med posameznimi visokošolskimi organizacijami pa je za vse skupna zahteva, da mora študent svoje diplomsko delo tudi zagovarjati pred komisijo, ki je običajno dvo- ali tričlanska. Dekan visoke šole ali fakultete imenuje poleg mentorja še enega ali dva člana v komisijo za zagovor diplomskega dela, od katerih je eden predsednik komisije. Če se kandidatu odredi somentor, se komisija poveča še za enega člana. Naloga komisije je, da ugotovi, koliko kandidat obvladuje področje, ki ga v svojem diplomskem delu obdeluje. Komisija po opravljenem zagovoru oceni kakovost diplomskega dela, študentovo predstavitev diplomskega dela, kakovost odgovorov na postavljena vprašanja in na podlagi teh ocen komisija oceni diplomsko delo in zagovor s skupno oceno. Zagovor diplomskega dela je javen. Postopek zagovora diplomskega dela ima te stopnje: Predsednik komisije za zagovor začne postopek zagovora z ugotovitvenim sklepom, da kandidat izpolnjuje vse pogoje za zagovor. Kandidat strnjeno predstavi motive za izbiro teme, probleme, ki jih obdeluje in razrešuje, uporabljene metode in najpomembnejše ugotovitve, ki izhajajo iz obdelave teme. Kandidatova predstavitev diplomskega dela traja okoli 15 minut. Člani komisije postavljajo kandidatu praviloma pisna vprašanja. Posamezen član lahko postavi največ tri celovita vprašanja. Predsednik komisije za zagovor lahko odredi kandidatu, če kandidat to želi, čas za pripravo odgovorov na postavljena vprašanja članov komisije. Čas za pripravo odgovorov kandidata lahko traja največ 30 minut. Kandidat odgovarja na postavljena vprašanja po zaporedju in kombinaciji, kot jo sam določi. Ko kandidat odgovori na vsa pisno postavljena vprašanja in morebitna dodatna vprašanja med zagovorom oziroma razpravo, komisija brez prisotnosti kandidata in drugih oceni kakovost diplomskega dela kandidata, kandidatovo predstavitev diplomskega dela, kakovost odgovorov na postavljena vprašanja in na podlagi teh ocen ter povprečnega uspeha kandidata med študijem ugotovi končno oceno diplomskega dela. Predsednik komisije razglasi oziroma javno sporoči kandidatu in drugim prisotnim oceno diplomskega dela kandidata in konča postopek zagovora. 5.4 Pojem in vrste strokovnih del V prejšnjem poglavju so obravnavana strokovna dela na dodiplomskem študiju. Strokovni delavci morajo tudi po koncu visokošolskega študija pripravljati in pisati različna strokovna dela. V nadaljevanju bomo strnjeno predstavili pojem in osnovne vrste strokovnih del. Razlikovanje znanstvenega in neznanstvenega oziroma strokovnega dela je povezano z vrsto težav, ker se prepletajo značilnosti znanstvenih in strokovnih del. Osnovne razlike med znanstvenim in strokovnim delom so v tem, da z znanstvenoraziskovalnim delom odkrivamo neznano, medtem ko je težišče strokovnega dela na uporabi znanega, širjenju znanstvenih spoznanj, ne pa na odkrivanju izvirnega, novega znanja. Obstajajo znanstvena dela, v katerih so hipoteze nejasne in ne dovolj dokazane. Obstajajo pa tudi strokovna dela s prvinami znanstvenih del, v katerih se dokazujejo hipoteze in razlagajo še neznana dejstva, in tako taka strokovna dela preraščajo v znanstvena dela. V splošnem velja ugotovitev, da strokovna dela ne vsebujejo novih znanstvenih spoznanj, znanstvenih dosežkov in teorije. V strokovnih delih se obdeluje že znano in napisano. Temeljna naloga strokovnega dela je zbiranje, razlaga in uporaba že znanih znanstvenih spoznanj, dejstev, informacij in teorij, ki jih je mogoče uporabiti. Do zdaj še ni razvita enotna razvrstitev strokovnih del. Po osnovnih značilnostih spadajo v to kategorijo zlasti ta dela (Zelenika, 1990, str. 107): 1. strokovni članek, 2. strokovni prikaz, 3. strokovni elaborat, 4. strokovna ekspertiza, 5. strokovno poročilo, 6. meditacija in 7. recenzija. 5.4.1 Strokovni članek Strokovni članek (Professional paper, Fachlicher Beitrag) je strokovno delo, v katerem so predstavljene koristne informacije in spoznanja, ki so praviloma rezultat razvojnih raziskovanj, ne pa fundamentalnih in uporabnih raziskav (Zelenika, 1990, str. 107). Strokovni članek praviloma ne vsebuje izvirnih dosežkov. V takih člankih so predstavljena že znana spoznanja s ciljem, da se uporabijo v teoriji in praksi, da se razširijo že znana spoznanja, stališča, teorije idr. V strokovnih člankih se v bistvu ponavljajo že znani raziskovalni dosežki, ki so koristni za širjenje znanstvenih spoznanj in prilagajanje spoznanj znanstvenih raziskovanj potrebam teorije in prakse. 5.4.2 Strokovni prikaz Strokovni prikaz je strokovna in kritična predstavitev določenega dela strokovni in znanstveni javnosti, ki je najpogosteje objavljen v strokovnih časopisih. Strokovni prikaz mora vsebovati ustrezne prvine. Vsebovati mora (Zelenika, 1990, str. 107): 1. motiv za pisanje, 2. strnjeni prikaz prikazanega dela in 3. kritično oceno dela. Pisec kritičnega prikaza mora vse pozitivne in negativne značilnosti korektno in objektivno argumentirati. Čeprav je prvina kritičnega prikaza tudi kritična ocena obravnavanega dela, ni namen kritičnega prikaza, da daje končno sodbo o znanstveni, književni ali strokovni vrednosti prikazovanega dela. V tem se strokovni prikaz razlikuje od recenzije, ki pa mora dati končno sodbo o obravnavanem delu. Stil pisanja kritičnega prikaza in uporabljena terminologija sta odvisna od vrste dela in obravnavane tematike. Temeljne značilnosti kritičnega prikaza so natančnost, objektivnost, jasnost in prepričljivost. 5.4.3 Strokovni elaborat Strokovni elaborat je strokovno delo standardizirane oblike in strukture in se tudi sestavlja praviloma po že ustaljenem načinu. Investicijski elaborati, programi razvoja in elaborati o organizacijskem preosnovanju neke organizacije so tipični primeri te vrste strokovnih del. Temeljna značilnost strokovnega elaborata je, da temeljito in poglobljeno razlaga in obravnava vsebino ali vprašanje. 5.4.4 Strokovna ekspertiza Strokovna ekspertiza je krajše ali daljše strokovno delo, v katerem priznani in pooblaščeni izvedenci – eksperti, sodni izvedenci ali skupine izvedencev dajejo strokovno mišljenje o nekem predmetu ali o razreševanju določenega praktičnega problema. Take ekspertize so npr. ekonomska ekspertiza o vzrokih izgube v podjetju, ekspertiza psihiatra o mentalnem zdravju povzročitelja kaznivega dejanja, ekspertiza prometnega strokovnjaka o vzrokih prometne nesreče idr. 5.4.5 Strokovno poročilo Strokovni delavci sestavljajo različna strokovna poročila. Taka poročila so npr. poročilo o oceni diplomske naloge, poročilo o znanstvenoraziskovalnem delu, poročilo o delu na nekem projektu idr. Poročilo o realizaciji kakega kompleksnega projekta vsebuje najpogosteje te prvine (Zelenika, 1990, str.115): • naročnik projekta, • izvajalec projekta, • ime projekta, • vodja projekta s delavci, • cilj raziskovanja, • dosežki, • odmiki od dogovorjenega programa raziskovanja, • znanstveni prispevek raziskovanja, • uporaba izsledkov raziskovanja, • spisek objavljenih del s tematiko raziskovalnega projekta in • povzetek projektne naloge. 5.4.6 Meditacija Meditacija je strokovno delo skromne znanstvene oziroma strokovne vrednosti (Zelenika, 1990, str. 115). Avtor običajno ostane na ravni razmišljanja, čustvenega poglabljanja v pojasnjevanju jasnih pojmov o nekem predmetu ali pojavu, ne da bi znanstveno razlagal obravnavane stvari in pojave. Pisanje takih strokovnih del je značilno za mlade in neizkušene strokovne delavce in raziskovalce. 5.4.7 Recenzija Recenzija je posebna zvrst kakovostnega strokovnega dela, v katerem recenzent presoja, oceni in vrednoti izsledke tujega strokovnega ali znanstvenega dela kakršne koli vrste. Recenzent je ocenjevalec kakovosti tujega dela in njegov objektivni kritik. Zaradi teh zahtev bi recenzenti morali biti praviloma izjemno priznani in uveljavljeni znanstveniki, raziskovalci, univerzitetni profesorji in uveljavljeni strokovni delavci, ki so po poklicu, znanju in akademski stopnji izobrazbe nad avtorji del, katerih dela recenzirajo (Zelenika, 1990, str. 116). Recenzent mora z uporabo ustreznih znanstvenih metod dati utemeljeno, nepristransko, končno objektivno oceno o vseh kakovostnih in količinskih prvinah tujega dela, ki ga recenzira. Recenzija je torej strokovno mišljenje kakšnega znanega veščaka o (ne)kakovosti tujega dela. Recenzija je v primerjavi s kritičnim prikazom subtilnejša strokovna, znanstvena in na višji ravni analiza, sinteza in ocena kakšnega dela v primerjavi s kritičnim prikazom. Ocena recenzenta je podlaga za odločitev, ali se bo tako delo objavilo, dopolnilo, spremenilo ali ne. Kritični prikaz pa je prikaz že objavljenega dela ne glede na njegovo (ne)kakovost. 5.5 Pisanje besedila strokovnega dela Pri pisanju besedila strokovnega dela mora avtor posebno pozornost posvetiti (Zelenika, 1990, str. 243): • dokumentacijski podlagi pisanju rokopisa, • samemu pisanju besedila in • stilistično-jezikovni in terminološki obdelavi rokopisa. 5.5.1 Dokumentacijska osnova rokopisa Vsako večje strokovno delo temelji na zbranem, proučenem in urejenem literarnem gradivu, ki je dokumentacijska osnova rokopisa strokovnega dela. Dokumentacijska osnova strokovnega dela je (Zelenika, 1990, str. 243): • citati, • opombe pod črto in • ponazoritve. 5.5.1.1 Citiranje ali navajanje Avtor strokovnega dela mora jasno ločiti svoje besedilo, misli, spoznanja, ideje, podatke, slike idr. od tujega besedila, tujih spoznanj, podatkov, slik idr. Od drugih avtorjev lahko prevzame opredelitve pojmov, dejstva, ideje, podatke, stališča, informacije, slike idr., vendar mora pri tem vedno jasno in običajno navesti, od koga in iz katerega bibliografskega vira je vse to črpal. To avtor doseže s citiranjem. "S citiranjem razumemo od besede do besede pisno ali ustno navajanje tujih delov teksta ali besed, ki se lahko izvirno preverijo" (Zelenika, 1990, str. 243). Namen citiranja je večstranski. S citiranjem lahko avtor predstavi neki problem, lahko je dokaz, z njim lahko argumentira svojo misel, s tem da se sklicuje na določeno avtoriteto. Če avtor navaja citat iz sekundarnega vira, mora navesti vse prvine citiranega dela in tudi vse prvine o avtorju in delu, iz katerega je povzel citat. Če avtor v citatu izpusti kakšne dele ali besede, to označi s tremi pikami (...). To so t. i. iztrgani citati, ki lahko hitro povzročijo, da avtor spremeni pomen prvotne misli. Dobesedno povzemanje tujih misli avtor postavlja v narekovaj (" "). Če avtor uporablja le glavno misel oziroma tuje ideje, ki jih po svoje razlaga, navaja vir, iz katerega je to prevzel. Zaradi primera navajamo obliko takega citiranja. Po Šamiću je znanost urejeno, sistematizirano in preverjeno spoznanje o nečem, doseženo z metodičnim, pazljivim in vestnim raziskovanjem ter obravnavanjem (Šamić, 1980, str. 11). 5.5.1.2 Opombe pod črto Opombe pod črto označujejo poleg uporabljenih bibliografskih virov tudi zapise pod besedilom, s katerimi avtor razlaga nekaj, kar je povezano z obravnavanim gradivom. Načinov citiranja je več. Pogosto uporabljen način citiranja tujih del je, da avtor citira tuje delo ali tuja spoznanja na koncu stavka ali priimka citiranega avtorja tako, da napiše arabsko številko, ki se potem ponovi na isti strani pod črto in se postavi pred besedilom, v katerem avtor navaja vse bistvene prvine citiranega dela. Uporabni način citiranja je tudi, da avtor v besedilu ali ob koncu stavka ali po priimku citiranega avtorja napiše arabsko številko, ob koncu poglavja ali celotnega dela avtor kronološko navede pregled opomb pod črto z vsemi bistvenimi prvinami. Na harvardski univerzi so razvili poseben način citiranja, ki je primeren za računalniško obdelavo besedil. Uvedba računalniške obdelave besedil je zlasti na začetku, ko so bili računalniški programi še manj razviti, povzročala urejevalcem besedil precejšnje težave glede zahteve, da mora biti opomba pod črto vedno na isti strani, kot je navedeni citat v besedilu. Da bi olajšali računalniško urejanje besedil, so ob koncu citiranega stavka ali priimka avtorja citiranega dela v oklepaju navajali priimek avtorja, letnico izdaje dela in številko strani, npr.: (Zelenika, 1990, str. 245). Ta način citiranja se zaradi svoje praktičnosti hitro uveljavlja. Pri pisanju opomb pod črto avtorji uporabljajo različne latinske izraze in okrajšave. Najpogosteje uporabljeni izrazi so zlasti (Zelenika, 1990, str. 246): • Opus citatum, skrajšano op. cit. = navedeno delo, to je že navedeno delo... • Ibidem, skrajšano ib. = na istem mestu, v istem delu, na isti strani že citiranega dela, prav tam ... • Infra = pod, nižje, v nadaljnji obravnavi ... • Supra = zgoraj, prej, v prejšnji obravnavi ... • Confer, skrajšano cfr. ali cf. = primerjaj, v primerjavi ... • In fine = končno, na koncu knjige, ob sklepu ... • Pagina, skrajšano pag. ali p. = stran v knjigi • Kurziv = zahteva, da se tiska kurzivno (ležeče tiskane črke, poševne, ležeče natisnjen) • Scilicet, skrajšano scil. ali sc. = treba je vedeti, se razume, namreč, in sicer, to je ... • Respektive, skrajšano resp. = zadeven, odnosen, ki se tiče česa, v odnosu na kaj ... Način citiranja virov, ki so na internetu, se v novejšem času vse pogosteje uporablja. Teh načinov je več. Uporabljata pa se predvsem dva. Po prvem načinu kot po navadi najprej navedemo avtorja oziroma lastnika moralne avtorske pravice. Sledi naslov citiranega dokumenta, temu pa URL, torej elektronski naslov. Navesti je treba tudi datum, ko je avtor zadnjič pregledoval citirani dokument. Primer takega citiranja je videti takole: Dan Nathan in Amy Corman: History of the Internet. URL ="http://www.cs.alfred.edu/Enathande/history.html", 2. 12. 1995. Po drugem načinu, ki ga uporabljamo predvsem takrat, ko je informacija o avtorju oziroma lastniku moralne avtorske pravice nedosegljiva, namesto avtorja navedemo lastnika materialne avtorske pravice, kar je treba še posebej označiti z znakom copyright. Navesti je treba tudi datum, ko je avtor zadnjič pregledoval citirani vir. Primer citiranja po drugem načinu: © (znak za copyright) Matrix Information and Directory Service, Inc.: MIDS Press Release: New Data on the Size of the Internet and the Matrix. URL© (znak za copyright) Matrix Information and Directory Service, Inc.: MIDS Press Release: New Data on the Size of the Internet and the Matrix. URL="http:/www.tic.com/mids/pressbig.html", 5. 12. 1995. S citiranjem oziroma pisanjem opomb pod črto mora avtor določno, nedvoumno in natančno opozarjati bralca na bibliografski vir, iz katerega je avtor prevzel tujo misel, idejo, spoznanje, podatek ... ttp:/www.tic.com/mids/pressbig.html", 5. 12. 1995. S citiranjem oziroma pisanjem opomb pod črto mora avtor določno, nedvoumno in natančno opozarjati bralca na bibliografski vir, iz katerega je avtor prevzel tujo misel, idejo, spoznanje, podatek ... 5.5.1.3 Ponazoritve S ponazoritvami ali slikami avtorji zamenjujejo obsežna opisovanja. To so vse priloge, dokumentacija, dokazi idr., ki jih avtor uporablja za prikaz besedila svojega strokovnega dela. Najpogosteje uporabljene ponazoritve so (Zelenika, 1990, str. 248): • razpredelnice, • grafikoni, • načrti – narisi, • slike, • karte in • fotografije. Razpredelnica (tabela) je sistematičen pregled podatkov o značilnostih opazovanega pojava, do katerih avtor pride na podlagi razvrščanja zbranih in obdelanih posameznih podatkov. Avtorji jih sestavljajo z uporabo posameznih statističnih metod. Tabelarno prikazovanje številčnih podatkov ima vrsto prednosti glede na opisni način prikazovanja. V njih avtor pregledno, sistematično in logično prikazuje podatke, kar omogoča hiter in jasen vpogled bralca v dejstva in spoznavanje njihovih značilnosti. Star kitajski pregovor pravi, da ena slika velja tisoč besed. Z grafikoni lahko avtorji zelo enostavno prikazujejo zelo zapletene odnose in funkcionalne zveze med obravnavanimi pojavi. Najbolj uporabljane grafične ponazoritve so: strukturogrami, histogrami, organigrami, procesogrami, blokdiagrami, hodogrami, diagrami poteka, mrežni diagrami, histogrami idr. Načrte in razne narise avtorji uporabljajo zlasti na tehničnih področjih. Karte kot ponazoritve avtorji lahko uporabljajo za prikazovanje različnih pojavov in dejstev, npr. karte o železniški mreži, karte o magistralnih poteh idr. Slika je površina, na kateri se z organiziranostjo narisov in barv ustvarja iluzija stvarnih pojavov iz narave in prostora. Ker slikovito prikazuje posamezne stvari in pojave, številni avtorji uporabljajo izraz "slika" za vse vrste ponazoritev. Priporočljivo je, da avtor uporablja za vsako vrsto slike ustrezno ime. Fotografije kot ponazoritve avtorji strokovnih del uporabljajo, kadar želijo prikazati posamezne stvarne objekte in njihove značilnosti. 5.5.2 Pisanje besedila Pisanje besedila vsakega strokovnega dela je najobsežnejše, najtežje in najodgovornejše opravilo vsakega avtorja. Avtor lahko začne pisati strokovno delo šele, ko opravi vse stopnje tehnologije pisanja strokovnih del: opažanje problema in njegova formulacija, izbira in analiza teme, priprava predvidenega načrta obravnavanja teme, zbiranje, proučevanje in urejanje literarnega gradiva, priprava končne zgradbe oziroma kompozicije in vseh ponazoritev, ki jih avtor namerava vključiti v besedilo. Primerno je, da avtor piše besedilo v dveh stopnjah: pisanje koncepta in pisanje čistopisa (Zelenika, 1990, str. 267). S pisanjem koncepta rokopisa avtor pisno oblikuje izsledke obravnavanja teme v samostojno pisno delo. Hitrost in kakovost oblikovanja koncepta rokopisa sta odvisni od priprav, ki jih je avtor opravil pred pisanjem koncepta svojega strokovnega dela. Poleg dobre priprave je pomembna še vrsta drugih dejavnikov, npr.: psihične, fizične in strokovne predispozicije za ustvarjanje: razpoloženje, psihična stabilnost, dobro zdravstveno stanje, občutek prepričanosti vase, kondicija za intelektualno delo, izkušnje in spretnost pisanja, sposobnost kombiniranja dejstev idr. Pisanja končnega besedila oziroma čistopisa strokovnega dela se avtor loti po poteku določenega časa. Dobro je, da koncept malo "odleži", da potem avtor z več kritičnosti in objektivnosti opravi vse potrebne spremembe in dopolnitve. Pisanju čistopisa strokovnega dela mora avtor posvetiti veliko potrpežljivosti, časa in energije. Postaviti se mora v vlogo kritika, objektivno presoditi morebitne napake in pomanjkljivosti in jih tudi odpraviti. 5.6 Jezikovnostilistična in terminološka obdelava besedila 5.6.1 Jezik kot sredstvo sporazumevanja Avtor mora v strokovnem delu (seminarska naloga, diplomsko delo, strokovni članek ...) izraziti svoje misli, stališča, rezultate obravnave teme, sklepe ... v pisni obliki čim jasneje, natančneje, oblikovno, sintaktično-stilistično pravilno, terminološko natančno in brez pravopisnih napak. Pisno delo avtorja kaže njegovo jezikovno kulturo. Kultura jezika ni le privilegij jezikoslovcev in lektorjev, temveč je potreba vseh strokovnih delavcev vseh strok in poklicev, ki v javnem življenju v pisni obliki izražajo svoja mnenja, stališča in predloge. Jezikovna kultura je najpomembnejši način komunikacije vsakega posameznika in celotnega naroda. Lingvistika opredeljuje jezik kot sredstvo sporazumevanja med ljudmi, kot sistem najrazličnejših znakov, ki se vzajemno določajo in dopolnjujejo, s tem da dajejo posameznim besedam njihovo vrednost glede na njihov pomen, odnose in oblike. Govor je uporaba jezika kot sredstva sporazumevanja med govornikom in sogovornikom (Zelenika, 1990, str. 269). Strokovno delo mora biti napisano v knjižnem jeziku. Knjižni jezik se razlikuje od ljudskega oziroma pogovornega jezika. Knjižni jezik je normiran s slovničnimi in stilističnimi pravili. Vsaka znanost in stroka ima svoj jezik, ki uporablja posebne izraze in terminologijo. Termin je jezikovni izraz določenega pojava, ki ima za cilj, da točno opredeli pojav ali označi predmet (Zelenika, 1990, str. 270). V strokovnih in drugih delih zasledimo tudi jezikovne napake, ki so pri nekaterih avtorjih bolj, pri drugih pa manj številne. Najpogostejše napake so predvsem (Zelenika, 1990, str. 270 – 271): • zloraba besed, kot so: slabo, močno, pogosto, redko, mnogo, malo, ogromno, na tisoče, brezštevilno, kolosalno idr. Vse te besede označujejo zelo relativne in nedoločne pojme. Zato se jih mora avtor pri pisanju strokovnega ali drugega dela čim bolj izogibati; • pisanje v prvi osebi ednine in množine. Uporaba prve osebe ednine, npr.: jaz menim, jaz mislim, jaz sem to ugotovil idr. Pisanje v prvi osebi ednine ni v skladu z lepim vedenjem. Uporaba prve osebe ednine in besede jaz vzbuja pri bralcu ali poslušalcu odpor do avtorja ali govornika. Da bi avtorji bili videti bolj skromni, uporabljajo namesto jaz besedo mi, npr.: menimo, sodimo, mislimo, glede na naše ugotovitve idr., čeprav je povsem jasno, da gre za lastne avtorjeve ugotovitve. Z uporabo prve osebe množine se avtorji želijo prikazati skromni, s čimer pa lahko hitro izzovejo nasprotni učinek. Strokovno in znanstveno delo mora biti pisano neosebno, in sicer v tretji osebi ednine, npr.: raziskave so pokazale, šteje se idr., ker se šteje, da v strokovnem ali znanstvenem delu pripada avtorju vse, kar je napisano ali izgovorjeno, razen tistega, kar je neposredno ali posredno navedeno; • uporaba aksiomov – izrazov, kot so: splošno je znano, vsakdo ve, vsi se strinjajo, kot je znano idr. V strokovnem in znanstvenem delu so aksiomi dejstva, ki se sprejemajo in uporabljajo, kar pa ne pomeni, da so to dejstva, ki so splošno znana; • uporaba tujk. Pri pisanju strokovnih in drugih del avtor uporablja domače besede. Z uporabo domačih besed avtor izraža pripadnost svojemu narodu, posredno pa s tem potrjuje tudi identiteto svojega naroda oziroma svojo narodno pripadnost; • uporaba neustreznih formulacij. Nedopustno je uporabljati formulacije, zlasti v recenzijah, strokovnih in kritičnih prikazih, kot npr.: všeč mi je, tega ne maram, tu ni nekaj v redu, to zveni dobro idr. Takih formulacij se mora avtor izogibati zlasti takrat, kadar daje verbalne ocene o nekem strokovnem ali drugem delu pred občinstvom; • uporaba skovank – neologizmov. Avtor se mora izogibati uporabi "skovank", ki še niso v splošni rabi. Če avtor uporablja neologizme drugih avtorjev, mora navesti vir, iz katerega je skovanko prevzel. Če pa avtor sam naredi novo besedo ali izraz, mora to razložiti v opombi pod črto; • pisanje številk z besedo ali s številkami. Izkustveno načelo navaja: številke do 10 pišemo z besedami, številke nad deset pa s številkami (npr. pet, medtem ko 15). Pri tem so izvzeti datumi in ure, ki se vedno pišejo s številkami; • prikazovanje lastnih sklepov. Avtor mora svoja spoznanja, stališča in sklepe prikazati objektivno v svojem strokovnem delu. Svojih ugotovitev ne sme poveličevati; • izogibanje formulacij, kot so: to smo že povedali, še se bomo vrnili na to vprašanje, v nadaljevanju se bo pokazalo, ponavljam idr. Besede, stavki, odstavki in poglavja morajo biti medsebojno povezani in soodvisni; manjši deli predstavljajo večje celote in obratno. Interaktivna povezanost delov povzroči, da je strokovno delo homogena celota. 5.6.2 Stil pisanja Pisec strokovnega ali drugega dela ima svoj izoblikovani stil pisanja. Stil pisanja odseva v spretnosti uporabe in razporejanju besed vsakega avtorja. Stil pisanja mora biti jasen, nevsiljiv, natančen, enostaven, izviren, barvit, živahen, uravnotežen in logičen. Obstaja več stilov pisanja. Najpomembnejši pa so (Salitrežić - Žugaj, 1981, str. 262): • pogovorni stil, • znanstveni stil, • administrativni stil, • književnoumetnostni stil, • publicistični stil in • znanstvenopopularni stil. Pogovorni stil se kaže v uporabi in kombiniranju izgovorjenih besed v vsakodnevnem pogovoru. Piše se drugače, kot se govori. Znanstveni stil se uporablja pri znanstvenoraziskovalnem in strokovnem delu. Znanstveni stil se kaže v uporabi in kombinaciji znanstvenih in strokovnih izrazov, s katerimi avtorji natančno opredeljujejo in opisujejo posamezne pojave. V znanstvenem in strokovnem stilu pisanja ali govora ni prostora za intimnost, individualnost, preobčutljivost, cinizem in ironijo. Stil je praviloma strog, suh in je namenjen določenemu krogu specialistov oziroma strokovnih delavcev. Administrativni stil se odlikuje po kratkih in jasnih stavkih, da bi avtor čim določneje in točneje pojasnil odredbe in rešitve. Ta stil je zlasti značilen za pisanje in razlago zakonskih določil. Administrativni stil je tudi poslovni stil. Ta stil se uporablja zlasti v uradniškem poslovanju. Za administrativni stil in poslovno dokumentacijo je značilna uporaba ustaljenih fraz, medtem ko je za znanstveni stil značilna uporaba zaimkov in povedkov. Književnoumetnostni stil uporablja vsa izrazna sredstva, vse oblike in vse možnosti jezikovnega izražanja. Značilnost publicističnega stila je njegova kratkost, jasnost, polemična ostrina idr. Uporaba tega stila se kaže v kratkih in strnjenih odgovorih na vprašanja: kaj, kdo, kje, kdaj, zakaj in kako. Znanstvenopopularni stil uporabljajo pisci znanstvenopopularnih del. Ta stil združuje prvine znanstvenega, književnoumetnostnega in publicističnega stila. Pri pisanju strokovnih in drugih del avtorji uporabljajo prvine različnih stilov, čeprav ima vsak avtor svoj prevladujoči stil pisanja. 5.6.3 Temeljne značilnosti jezika in stila Temeljne značilnosti jezika in stila pisanja strokovnega in drugega dela so (Zelenika, 1990, str. 273– 274): • jasnost, • enostavnost, • konciznost, • koherentnost, • raznolikost in • formuliranje odstavkov. Strokovno in drugo pisno delo mora biti napisano jasno in razumljivo. Jasnost jezika in stila je ena najpomembnejših značilnosti vsakega pisnega dela. Jasnost jezika in stila je dosežena takrat, kadar pri bralcu razvije enake misli in občutke, kot jih je imel avtor, ko je pisal strokovno ali drugo delo. Avtor se mora zavedati, da ne piše zase, temveč za druge, zato mora bralcu sporočiti svoja hotenja razumljivo in sprejemljivo za bralca. Nejasnost besedila je odsev nejasnosti v avtorjevi glavi. Nejasen jezik in stil je posledica neurejenih misli, neustrezne izbire in razporeditve besed v stavkih, kopičenja besed, predolgih in slabo strukturiranih stavkov in dvosmiselnosti. Jasnost je pomembna značilnost vsakega strokovnega dela. Jasnost jezika in stila ne dovoljuje avtorju, da je: patetičen (zanesen, strasten), emfatičen (napihnjen), bombastičen (pretirano doneč), panergičen (samohvalen), diaboličen (strupen, ki vse negira), ironičen (zasmehujoč), skeptičen (sumničav), polemičen (bojevit, napadalen, ki polemizira z vsakim in o vsem), hiperkritičen (pretirano kritizira), pretenciozen (zamišljen, ki preveč zahteva) (Zelenika, 1990, str. 273). Konciznost strokovnega ali drugega dela se kaže v klenosti, strnjenosti, natančnosti in jedrnatosti. Avtor strokovnega dela mora biti pri pisanju racionalen, ekonomičen in jasen. Izogibati se mora dolgih opisovanj (verbalizmov). Vsak odvečen stavek povzroča neracionalnost in jemlje čas avtorju in tudi bralcu. Koherentnost (soodvisen, logično povezan, združen) predpostavlja logično povezanost stavkov, odstavkov, podpoglavij in poglavij vsakega strokovnega in drugega dela. Koherentnost strokovnega dela je dosežena, če je odnos posameznih besed v stavku, stavkov v odstavku in odstavkov v poglavju logičen. Raznolikost jezika in stila avtor doseže z izmenjavanjem strukture stavkov, dolžino stavkov in zaporedjem besed v stavkih. Raznolikost zmanjšuje monotonost jezika in stila pisnega dela. Živahnost jezika in stila se kaže v uporabi takih besed in stavkov, s katerimi avtor ne utruja bralca. Uporabljeni jezik in stil morata delovati živahno. Živahnost jezika in stila avtor doseže z uporabo različnih besed in stavkov. Deli ali poglavja strokovnega ali drugega dela so sestavljeni iz odstavkov. Odstavek ali paragraf je miselna enota, ki sestoji iz več stavkov, ki so med seboj povezani, da so koherentna celota in so sočasno del večje celote (Šamić, 1980, str. 112). Odstavek je z eno mislijo povezana celota. Ker odstavek povezuje stavke, povezane z eno mislijo, se zato loči od drugega odstavka, ki predstavlja povezane stavke druge ali podobne misli. Povzetek poglavja 1. Vsako strokovno delo mora biti ustrezno zgrajeno. Z zgradbo ali kompozicijo strokovnega dela razumemo organiziranost, razporeditev in medsebojno povezanost vseh prvin strokovnega dela oziroma vsakega pisnega sestavka. Zgradba ali kompozicija strokovnega dela je njegov "živčni sistem". 2. Strokovno delo mora biti zgrajeno po za to določenih načelih. V teoriji pismenosti avtorji najpogosteje navajajo načela, kot so: načelo enotnosti, načelo selektivnosti, načelo skladnosti ali harmonije, načelo enakomernosti in sorazmernosti, načelo izrazitosti in načelo raznovrstnosti. 3. Vsako strokovno delo sestavljajo tri bistvene prvine: uvod, glavni del in zaključek. Obsežnejše strokovno delo, npr. diplomsko delo, ima te bistvene prvine: naslov, predgovor, kazalo, uvod, obdelava teme, zaključek, bibliografijo, spisek razpredelnic, grafikonov in slik ter priloge, če obstajajo 4. Na višjih in visokih šolah ter fakultetah študenti med študijem in ob koncu študija pripravljajo po študijskem načrtu določena pisna dela. Na dodiplomskem študiju študenti pripravljajo pisna dela: program, referat, seminarsko nalogo in sklepno oziroma diplomsko delo. 5. Strokovni delavci tudi po diplomi pišejo različna strokovna dela. Ne glede na pomanjkljive razvrstitve znanstvenih in strokovnih del spadajo v kategorijo strokovnih del predvsem ta dela: strokovni članek, strokovni prikaz, strokovni elaborat, strokovna ekspertiza, strokovno poročilo, meditacija in recenzija. 6. Pri pisanju besedila strokovnega dela pisec posveča posebno pozornost dokumentacijski podlagi pisanja rokopisa, samemu pisanju besedila in stilistični, jezikovni in terminološki obdelavi. 7. Dokumentacijska podlaga strokovnega dela so citati, opombe pod črto in razne ponazoritve. 8. Avtor lahko začne pisati svoje strokovno delo, ko opravi vse stopnje tehnologije pisanja strokovnih del: opažanje problema in njegovo formulacijo, izbiro in analizo teme, pripravo predvidenega načrta, zbiranja, proučevanja in urejanja literarnega gradiva, pripravo končne zgradbe oziroma kompozicije ter slike, ki jih avtor namerava vključiti v besedilo. 9. Avtor mora v svojem strokovnem delu izraziti svoje misli, stališča, izsledke obdelave teme, sklepne ugotovitve itn. v pisni obliki čim jasneje, natančneje, oblikovno, semantično-stilistično pravilno, terminološko natančno in brez pravopisnih napak. Vprašanja za razpravo in ponavljanje 1. Vsako strokovno delo ima svojo zgradbo. Kaj razumete z zgradbo ali kompozicijo strokovnega dela? 2. Strokovno delo mora biti zgrajeno in strukturirano po za to določenih načelih. Katera so pomembnejša načela strukturiranja strokovnih del? Kaj pomeni načelo enotnosti? Kaj pomeni načelo selektivnosti? Kaj pomeni skladnost ali harmonija strokovnega ali znanstvenega dela? Kaj predpostavlja načelo enakomernosti in sorazmernosti? Kaj zahteva načelo izrazitosti od avtorja strokovnega dela? V čem se kaže raznovrstnost strokovnega dela? Kateri so glavni deli strokovnega ali znanstvenega dela? 3. Vsako strokovno ali znanstveno delo mora imeti bistvene prvine. Katere? Kaj je bistvo predgovora in kaj je njegova vsebina? Kaj je bistvo uvoda in v čem se razlikuje od predgovora? 4. Temo strokovnega dela avtor obdela v osrednjem delu svojega strokovnega dela. Kako je razdeljen osrednji del strokovnega dela in kaj posamezni deli vsebujejo? 5. Za označevanje delov strokovnega dela lahko uporabljamo različne sisteme. Kako uporabljamo sistem decimalne klasifikacije? Kaj je bistvo zaključka oziroma sklepa strokovnega dela? Kako se urejajo uporabljeni viri oziroma literatura? 6. Študenti pišejo med študijem in ob koncu študija različna dela. Katera so pisna dela, ki jih študenti sestavljajo med študijem in ob koncu študija? Kako pišemo referat? Katere prvine mora imeti seminarska naloga? Kako študent piše svoje sklepno oziroma diplomsko delo? 7. Ob koncu študija mora študent napisati in uspešno zagovarjati svoje diplomsko delo. Kako poteka zagovor diplomskega dela? 8. Strokovni delavci pišejo različna strokovna dela. Katera strokovna dela najpogosteje pišejo strokovni delavci? Kako se piše strokovni članek? Kako bi sestavili strokovni prikaz? Kaj je in kaj vsebuje strokovni elaborat? Kaj je bistvo strokovne ekspertize in v čem se razlikuje od drugih strokovnih del? Kako se napiše strokovno poročilo? 9. Po čem bi spoznali meditacijo kot obliko strokovnega dela? Kaj je recenzija in kaj vsebuje? 10. Strokovno in tudi znanstveno delo mora biti ustrezno oblikovano in argumentirano. Kaj je dokumentacijska podlaga strokovnega ali znanstvenega dela? Kako citiramo? Kako se pišejo opombe pod črto? Kakšen je pomen grafičnih ponazoritev v strokovnem delu? 11. Pri pisanju opomb pod črto avtorji uporabljajo različne latinske izraze. Navedite, katere! 12. Pisanje besedila je najtežje in najzahtevnejše opravilo pri vsakem strokovnem delu. Kaj vse mora avtor upoštevati pri pisanju besedila strokovnega dela in kako pisanje poteka? 13. Pisno delo avtorja izraža njegovo jezikovno kulturo. Kako bi opredelili jezikovno kulturo? Katere so najpogostejše napake avtorjev pri pisanju strokovnih del? 14. Vsak avtor strokovnega dela ima svoj stil pisanja. Kaj pomeni stil pisanja in katere stile razlikujete? 15. Vsako strokovno delo je napisano z določenimi značilnostmi jezika in stila. Katere so temeljne značilnosti jezika in stila pisanja strokovnega dela? Uporabljena literatura 1. Dubić, S.: Uvodjenje u naučni rad (nauka i naučni metod), Zavod za izdavanje učbenika, Sarajevo 1970. 2. Ivanko, Š.: (Kako) napisati strokovno delo, VUŠ, Ljubljana 1995. 3. ISO 690 in ISO 690 – 2. International Organization for Standardization, Switzerland, 1987. 4. Navodila za pisanje diplomskega dela, VUŠ, Ljubljana 1999/2000. 5. Salitrežić, T. - Žugaj, M.: Uvod u znanstvenoistraživački rad, Varaždin 1981. 6. Šamić, M.: Kako nastaje naučno djelo, V. izdaja, Svjetlost, Sarajevo 1980. 7. Tratnik, M.: Navodila za pripravo diplomskega dela. VŠM, Koper 1998. 8. Vodopivec, M.: Metodološki praktikum. Visoka strokovna šola za podjetništvo. Ljubljana 201. 9. Zaječaranović, G.: Osnovne metodologije nauke, drugo izdanje, Naučna knjiga, Beograd 1977. 10. Zelenika, R.: Metodologija i tehnologija izrade znanstvenog i stručnog djela, Partizanska knjiga Ljubljana, Radna jedinica Rijeka, Rijeka 1990. 11. Žižmond, E.: Kako napisati diplomsko delo, EPF, Maribor 1998. Vsebina Predgovor 1 DEJAVNO SODELOVANJE ŠTUDENTOV V IZOBRAŽEVALNEM PROCESU 1.1 Vrste vzgojno-izobraževalnih procesov 1.1.1 Konvencionalna oblika izobraževanja takega 1.1.2 Izobraževanje na daljavo 1.2 Dejavno lotevanje študija 1.3 Izbira in raba pisnih virov za študij 1.4 Poslušanje predavanja in dejavno sodelovanje študentov 1.5 Druge metode izobraževanja in učenja 1.5.1 Metoda primerov 1.5.2 Igranje in simulacije 1.5.3 Projektni način 2 OBLIKOVANJE SLOGA LASTNEGA DELA 2.1 Značilnosti strokovnega in vodstvenega dela 2.2 Dejavniki za oblikovanje sloga lastnega dela 2.2.1 Dejavniki dejavnosti 2.2.2 Dejavniki osebnostnih lastnosti 2.2.3 Dejavniki okolja 2.3 Metode in tehnike za povečanje učinkovitosti lastnega dela 2.3.1 Razporeditev in izraba delovnega časa 2.3.2 Hitro branje 2.3.2.1 Nekaj splošnih nasvetov za branje 2.3.2.2 Možnosti izboljšav pri branju 2.3.3 Vodenje delovnih sestankov 2.3.4 Sestavljanje zapiskov 2.3.5 Načrtovanje delovnih ciljev 2.3.6 Posredovanje znanja 2.3.7 Prenašanje praktičnega znanja 2.3.8 Vodenje razgovorov 2.3.9 Razreševanje problemov 2.3.10 Pisanje poročila 2.3.11 Druge metode in tehnike 3 METODE V STROKOVNEM IN ZNANSTVENORAZISKOVALNEM DELU 3.1 Pojem metode 3.2 Temeljne značilnosti raziskovalnih metod 3.3 Vrste raziskav 3.4 Klasifikacija metod raziskovalnega dela 3.4.1 Induktivna in deduktivna metoda 3.4.2 Analiza in sinteza 3.4.3 Metoda abstrakcije in konkretizacije 3.4.4 Metoda generalizacije in specializacije 3.4.5 Metoda dokazovanja in izpodbijanja 3.4.6 Metoda klasifikacije 2.4.7 Metoda deskripcije 3.4.8 Metoda kompilacije 3.4.9 Komparativna metoda 3.4.10 Statistična metoda 3.4.11 Matematična metoda 3.4.12 Metoda modeliranja 3.4.13 Kibernetska metoda 3.4.14 Eksperimentalna metoda 3.4.15 Dialektična metoda 3.4.16 Zgodovinska metoda 3.4.17 Genetska metoda 3.4.18 Teorija sistemov kot raziskovalna metoda 3.4.19 Aksiomatska metoda 3.4.20 Metoda idealnih tipov 3.4.21 Empirična metoda 3.4.22 Metoda študija primerov 3.4.23 Metoda anketiranja 3.4.24 Metoda intervjuvanja 3.4.25 Metoda opazovanja 3.4.26 Metoda štetja 3.4.27 Metoda merjenja 3.4.28 Metoda mozaika 3.5 Vrednotenje znanstvenoraziskovalnega dela 4 USTVARJALNO SODELOVANJE 4.1 Težnje v razvoju postindustrijske družbe 4.2 Ustvarjalnost in poslovnost 4.2.1 Posamična in podjetniška ustvarjalnost 4.2.2 Ustvarjalnost kot celovit proces 4.3 Intelektualna in industrijska lastnina 4.3.1 Pojmovanje intelektualne lastnine 4.3.2 Vrste industrijske lastnine 4.3.2.1 Patent 4.3.2.2 Model in vzorec 4.3.2.3 Blagovna in storitvena znamka 4.3.2.4 Oznaka porekla blaga 4.3.2.5 Avtorska in sorodne pravice 4.4 Navodila za ustvarjalno sodelovanje v skupini 4.5 Pravila skupnega ustvarjanja 4.6 Metode in tehnike skupnega ustvarjanja 4.6.1 Burjenje možganov 4.6.2 Razprava 4.6.3 SIL-metoda 4.6.4 Tehnika najbolj divje ideje 4.6.5 Obrnjena nevihta možganov 4.6.6 Solonevihta možganov 4.6.7 Možgansko zapisovanje 4.6.8 Metoda 4.6.9 Pisno burjenje možganov 4.6.10 Računalniško podprto burjenje možganov 4.6.11 Delfimetoda 4.6.12 Morfološka analiza 4.6.13 Sinektika 4.7 Izbira metode in tehnike ustvarjalnega sodelovanja 5 (KAKO) NAPISATI STROKOVNO DELO 5.1 Uvodna izhodišča 5.2 Zgradba strokovnega dela 5.2.1 Pojem zgradbe strokovnega dela 5.2.2 Načela strukturiranja strokovnih del 5.2.3 Bistvene prvine strokovnega dela 5.2.3.1 Naslov 5.2.3.2 Predgovor 5.2.3.3 Kazalo 5.2.3.4 Uvod 5.2.3.5 Obdelava teme in označevanje delov strokovnega dela 5.2.3.6 Zaključek 5.2.3.7 Uporabljena literatura in viri 5.2.3.8 Spisek razpredelnic, grafikonov in slik 5.3 Pojem in vrste pisnih del na dodiplomskem študiju 5.3.1 Vrste pisnih del na dodiplomskem študiju 5.3.1.1 Program 5.3.1.2 Referat 5.3.1.3 Seminarska naloga 5.3.1.4 Diplomsko delo 5.3.2 Zagovor diplomskega dela 5.3.2.1 Kako opraviti govorni nastop 5.3.2.2 Postopek zagovora 5.4 Pojem in vrste strokovnih del 5.4.1 Strokovni članek 5.4.2 Strokovni prikaz 5.4.3 Strokovni elaborat 5.4.4 Strokovna ekspertiza 5.4.5 Strokovno poročilo 5.4.6 Meditacija 5.4.7 Recenzija 5.5 Pisanje besedila strokovnega dela 5.5.1 Dokumentacijska osnova rokopisa 5.5.1.1 Citiranje ali navajanje 5.5.1.2 Opombe pod črto 5.5.1.3 Ponazoritve 5.5.2 Pisanje besedila 5.6 Jezikovnostilistična in terminološka obdelava besedila 5.6.1 Jezik kot sredstvo sporazumevanja 5.6.2 Stil pisanja 5.6.3 Osnovne značilnosti jezika in stila PREGLED SLIK Slika 2.1: Dejavniki za oblikovanje sloga lastnega dela Slika 2.2: Razvrstitev opravil po pomembnosti in nujnosti Slika 2.3: Shema vodenja sestanka Slika 2.4: Vzorčni zapis Slika 3.1: Model temeljnega raziskovalnega dela Slika 3.2: Model aplikativnega raziskovalnega dela Slika 3.3: Dejavnosti pri razvojnem raziskovanju Slika 4.1: Ogburnova teorija socialnih sprememb Slika 4.2: Proces ustvarjalnosti in inovativnosti Slika 4.3: Delitev intelektualne lastnine Slika 4.4: Kroženje liskov z idejami Slika 5.1: Mrežni model kot usmerjeni graf PREGLED RAZPREDELNIC Preglednica 2.2: Analiza izrabe delovnega časa. Preglednica 2.3: Načrtovanje ciljev oziroma želenih rezultatov. Rapredelnica 4.1: Morfološka shema za mikrovalovno pečico. Razpredelnica 4.2: Morfološka shema za mikrovalovno pečico. Razpredelnica 5.2: Načrtovanje diplomskega dela Razpredelnica 5.1: Razlike med mehanistično in organsko organiziranostjo Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 148706307 ISBN 978-961-262-150-6 (ePUB) NASLOV: UPRAVNI PRAKTIKUM I red. prof. dr. Štefan Ivanko Izdala in založila: Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani, Gosarjeva ulica 5, 1000 Ljubljana Strokovna recenzenta: zasluženi red. prof. dr. Janko Kralj in red. prof. dr. Miha Brejc Lektoriranje: Sonja Cestnik Zadnek 2. Elektronska izdaja Dostop: www.biblos.si Cena: 12,99€ Ljubljana, 2023 Fakulteta za upravo Univerze v Ljubljani je izključni imetnik vseh materialnih avtorskih pravic na tej publikaciji. Jezikovna pravilnost tekstov zagotavlja avtor gradiva. Prepovedano je nadaljne reproduciranje e-publikacije.