Dopisi. lz Slov. Gradca. (Volitve) v okrajni zastop in odbor slovenjgraški so srečno končane. Dne 25. okt. so volili veliki posestniki, in so slovenaki možje dobili po 27 glaaov, nemški deset. Nemci so precej obdelavali, posebno je šentiljski >ofer« akakal kakor »pojacelj« v dvorani od moža do moža, pa ao se mu le smejali. Fanjerov graščak, rezervni atotnik, je bil tudi zelo mogočen, in je mislil, da bodo vai veliki poaeatniki pred njim na trebuh popadali in po njegovem komandu volili; ali imel je pred seboj alovenske korenjake, trdne ko skale, čast jim! — Dne 29. okt. so volili meščani, seveda aame »nemške« iunake, v katerih iie ame teči ne kapljica -lovenske krvi, kakor so Potočnik, Tumšek, Gol. Dne 30. ukt. pa so volde občine. Tako imamo v zastfpu 8 velikih poaestnikov naSe korenine, 9 Slovencev izmed občin, 9 nasprotnikov iz mesta, in 6 velikih obrtnikov, ki atopijo brez vulitve v zastop, med njirai dva Slovana, Farsky in Pernat, in Se eden, ki ae nam zmirom bnlj bliža. Dne 8. nov. se je vold odbor, in je bil dosedanji načelnik Ivan Rogina, poaeatnik v Podgorju pri Slov. Gradcu, z 31 glasovi zopet izvoljen za načelnika, Ivan Barth, velepoaestnik v Št. Janu, naš mož, za namestnika, J. Pernat iz veleobrti, dr. Tomšek iz meata, od občin Janez Šendorfer, vrli Slovenec iz Starega trga, in ex pleno č. g. župnik Anton Šlander, in Albert Verdnik od Sv. Miklauža. Zmaga je torej naša, pa ni poaebno častna. Nekatere reči nas ailno žalijo. Čudno je, da ae nekateri Slovenci Hribaijanci tako bratijo, pajdašijo in kompromise sklepajo z nemškimi meščani. Spominja naa lo na ljubljanske liberalne Slovence, ki ao se združili z naihuišimi aovražniki zoper lastne brate katoliške atranke. Še enkrat tako, in rai smo propali. Bojimo ae, da tako na čisto zvit, pa lahek način nemčurji zopet na krmilo pridejo. Letos so nasprotniki v velikem posestvu nastopili pri volitvi, prejšnja leta jih še blizu ni bilo. Južna železnica je tudi njim v pomoč poslala pooblaščenca. Iz Vojnika. (Novo cerkev) smo z veliko sloveanoatjo odprli dne 7. nov. Kadar si kdo izmed nas kmetov postavi novo hišo, je to res veliko veselje za vse domače. Pa kaj je kmečka hiša proti naši veličastni corkveni atavbi? — Ko aem bil vojak, aem daleč po svetu prišel. Toda take cerkve, tako proatorne in viaoke nisem v nobeni vasi, v nobenem trgu našel. Zato pa vedno Bnga hvalim, da smo Vojničani dobili v g. župniku takega stavbenega vodjo. V teku devetnajatih mesecev je vzrasla naša nova 54 m dolga, 12 m široka cerkev. Lepa je, to morara reči, in kdor ne verjame, naj ae sam prepriča in je pride gledat. Okna ima vsa alikana, slikarija na njih je okusna. Veliki oltar je iz marmornatih koscev in plošč spretno sestavljen. Kora ima cerkev dva. Na prvem so orgle. Prižnica ae vsakemu dopade. Kar nam še znotranje cerkvene oprave manjka, to bomo še preskrbeli. Ker smo že toliko storili, hočemo še tudi zanaprej večkrat seči v žep, da se bo stavba znotraj in zunaj popolnoma dovršila. — Velikansko je bilo naše veselje, ko ae nam je bližal dan cerkvenega blagoslovljenja. Rad sem dal za 1 kilo smodnika in ni mi žal. Že v soboto je začelo pokati, pa drugi dan je bilo se hujše. Že zjutraj ob treh so moja okna klepetala. Iz atolpovih lin se razlega godbe mili glas, ko odzvoni juternico. Ze jutro obeča veliko. Niaem ae motil. Preč. g. kanonik in dekan dr. Gregorec nam blagoslovijo cerkev in v navdušeni pridigi razložijo, kaj je cerkev verneinu kristijanu. Med njihovo peto mašo donelo je po cerkvi milo petje novosestavljenega meSanega zbora. Kakor sem zvedel, so ae med pevkami odlikovale Vrataričeve gospodične. — Drugo opravilo se je pričelo ob pol enajstih. Proč. g. celjski opat so nam tako na srce govorili, da sera ai mialil: »Pač škoda, da nimamo večkrat takih slovesnoatij!« Pred mašo ao blagoslovili dve zastavi šolske mladine, katerim je bila botra vrla goapa Majdičeva. — Pri sv. maši preč. g. opata je popeval moški zbor, pri katerem so sodelovali naši kršcanaki, za cerkveno petje navdušent gg. učitelji. Bog poplačaj njihov trud! Gerkveno alovesnost je povikšala veleč. duhovščina bližnja in daljna, kakor na pr. vlč. g. nadžupnik konjiški in drugi. Ljudstva je bilo od vseh vetrov par tisoč. Hvala Bogu, da sem dočakal ta veselja polni dan! VojniSki kmet. Z Dnnaja. (Poljedelski ahod) se je izvršil dne 14. nov. zarea velikansko. V Zofijini sobani, v III. okraju ae je zbralo okoli pet tisoč kmetov iz vseh avstnjskih kronovin. Predsednik nižjeavstnjake kmetijake zveze, kmet Liat, pozdravi vse poaestnike in sploh kmečke prijatelje. Nato izjavi podpredaednik nižjeavstrijskega cesarskega namestništva Bourguignon, da se vlada hoče ozirati na težnje kmeekega stanu, ki vedno bolj in bolj propada. V imenu dunajskega mesta pa pozdravi v navdušenih beaedah župan, dr. Karol Lueger. Predaednikom je bil izvoljen g. List. Razprave so aeveda bile v nemškem jeziku, vendar pa se je tudi govorilo češki, poljski, rusinski in rumunaki, aamo slovenski in hrvaški ne, ker se žal nihče ni k besedi oglasil. Prvi je govoril poslanec Schreiber o organizaciji kmečkega stanu, poaebno o kmečkih zadrugah, nato je govoril poaestnik R. Sand o pogodbi z Ogersko, ter kazal na gorostasne krivice, ki jih ta pogodba prizadeva nam Avatrijcem. Poslanec Steiner pa je kaj podučljivo govoril o žitni borzi, ki dela ceno našemu žitu, kakor se bogatim židom koriatno zdi. Ker so slovanaki državni poslanci aklenili, ne se udeležiti tega ahoda, ker ao ga priredili krščanski socijaliati, govoril je namesto vit. pl. Berksa predarlski poalanec Fink o krivicah, ki se kmetom godijo pri davkih. Vsi aklepi ali resolucije so bile navdušeno vaprejete. Konečno je poslanec magr. Scheicher nazdravil preavetl. cesarju ter je komiaarjem avstrijskega poljedelskega shoda bil izvoljen Robert Sand, ki bode o priliki zopet sklical enak ahod. — Zvečer ob pol 6. uri pa so vsi udeleženci si ogledali meatno hišo ali rotovž pri električni razsvetjavi na povabilo dr. Luegerja, ki je v velikanaki in aila krasni dvorani kmete z lepimi beaedami pozdravil. Daj Bog, da bi se reaolucije, ki jih prihodnjič objavirao, tudi izvedle na korist kmečkemu atanu, ki je bil in ostane steber države! I_ Majšperga. (V slovo.) Ni še štiri leta, odkar smo s solznimi očmi zrli v hladni grob za pokojnim, nam toliko priljubljenim g. župnikom, M. Sattlerjem. Fara majšperška je poatala udova, a preč. duhovaka oblaat nara je poslala hitro zopet pridnega č. g. Blaža Cilenšeka, župnika iz Zagorja, katerih smo z jako velikim veseljem vsprejeli. Ali žal, veselje naše ae je zopet na žalost obrnilo. Novi g. župnik so začeli bolehati. Zelo potrpežljivi so bili v svoji dolgotrajni bolezni, in milo ae nam je storilo pri srcu, jih videti na praznik vseh svetnikov tako alabih, a vendar ao hoteli pri mrtvaških opravilih zraven biti, in še celo na mirodvor so šli v sprevodu molit za duše rajnih. Videti jim je bilo, da močno trpijo, ali dolžnostij avojih zavoljo bolezni niao opuščali. Ker pa bolezen gosp. župnika ni hotela zapustiti, proaili ao za pokoj, kateri jim je tudi bil dovoljen. Danea pa žal jih ni več med nami, in fara naša je zopet udova. Napotili so se še zdravja iskat v Gradec in potem baje na Dunaj. Razprodali so vae avetne stvari ter dne 6. nov. odišli. Ker se niamo mogli od Vas vsi osebno posloviti, kličemo Vam tem potom jednim srcem: Hvala Vatn srčna, nas dušni paatir, za vse nauke in ves Vaš trud, ki ste ga z nami imeli; dobro hočerao Vaše zlate nauke ohraniti in po njih živeti. Boljšega plačila pa za to nimamo, kakor moliti hočemo za Vas! Vaa pa prosimo, spominjajte ae nas dobrotno pri daritvah sv. maže! — Hvaležni Majšperžani. Od Sv. Ropertu v Slov. gor. Tudi Roperčan ae mora vendar zopet enkrat oglasiti, mora pogledati v širen svet, mora se vzdramiti iz svojega dolgega apanja, mora pokazati, da še mu teče vroča kri po žilah in da še kali narodnosti niso popolnoma uničene. — Preteklo je že nekoliko let, kar je bilo ustanovljeno bralno društvo pri Sv. Ropertu. A komaj je bil k temu le temelj položen, takoj je bil že ludi tako izruvan, da se sedaj ne pozna več, ali je bilo kedaj tako društvo v tem kraju ali ne. — Kje je roperška inteligenca, kje ste kmeti in kmetice, mladeniči in deklice, po kojih žilah naj bi še vendar tekala kri narodne navdušenosti ? Ali ste res tako zaspali, da vam ni več mogoče vzdramiti ae iz dolgega apanja, ali vas tarejo druge težave in nadloge tako, da ste pozabili celo na narod? Ne, nikakor ne! Zaapali ste. Rea je škoda, da ai niate pred vašim apanjem postavili ur vzbudilnic, da vas vsaj nekoliko pomotijo v vašem spanju. — Vzdramite se, dan je že dolgo in se sedaj bolj potegujte za narod alovenski in njegove pravice!