• 
Utrinki s slovesnega praznovanja 

90. rojstnega dne: kri ni voda, je vez in svoboda 

• 
Posebna priloga Novega odmeva: Slovenski dom 1929-2019 


• Kaj nam sporocajo ob visokem jubileju: Borut Pahor, Kolinda Grabar-Kitarovic, Milan Kucan, Stjepan Mesic, Danilo Türk in Ivo Josipovic 


VSEBINA71/2019 


3 Kri ni voda: je vez in svoboda 3 Slovenskemu domu red za zasluge Republike Slovenije, listina 
Mesta Zagreba in plaketa Obcine Brežice 
8 Darko Šonc: Clanstvo je humus, na katerem društvo obstaja in 
se razvija 
9 Vsi naši predsedniki 10 Martina Koman: Sprašujem se o prihodnosti slovenskih maš 10 Tudi knjige nas povezujejo že 90 let 11 Brez njih ne bi bilo nas: knjiga o Franu Zavrniku in razstava o 
Hinku Nucicu 12 Borut Pahor: Stopiti v bran manjšini pomeni stopiti v bran sožitju 
12 Danilo Tk: EU ne more nadomestiti dobrososedskih odnosov 
13 Kolinda Grabar-Kitarovic: Želim si, da bi imeli enak status kot vi 
tudi Hrvati v Sloveniji 
14 Milan Kucan: V demokraciji manjšine ne smejo biti žrtev motenj 
v meddržavnih odnosih 14 Ivo Josipovic: Tesni stiki med narodoma nimajo alternative 15 Stipe Mesic: Slovenski dom je predhodnik evropskega 
združevanja 16 Metlicani so v Slovenskem domu ustvarili belokranjsko vzdušje 16 Peli smo v župnijski cerkvi v Dravljah 
17 Razstava o velikem Leonu Štuklju 17 Spominski utrinki 
18 Nastop na mednarodnem srecanju v spomin na slovenskega 
rojaka 18 Rudolf Maister – general in poet 
19 Navdušila je pesem o oktobru in jeseni 19 V Kamporju smo se spomnili na žrtve fašizma 20 Nikolaj Levicnik: Slovenec v Zagrebu, ki ljubi gore in slovenski jezik 20 Venec za legendarnega Iztoka Puca 21 Na domu cebelarja Janše in nobelovca Pregla 
21 Vse, kar potrebujemo, je dobra volja 22 Zdaj vem, kaj pomeni: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor 
22 Šestindvajset let je Slovenski dom tudi ucilnica jezika 23 In memoriam Marta Beker (1934– 2019) 23 In memoriam Veronika Štefancic (1930– 2019) 23 Dragi clani in prijatelji: vošcimo vam vesele praznike in srecno 2020! 
SLOVENCI NA HRVAŠKEM 
4 90 let Slovenskega doma Zagreba: Kri ni voda, je hkrati vez in svoboda 7 Na poti v Histrionski dom 

24  Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih  
24  Novo vodstvo mednarodnega odbora  
24  Sosedje Slovenci – Slovenci na Hrvaškem  
25  Slovenci na Hrvaškem – zadnji na dnevnem redu  
26  Družabno, kulturno in športno razvajanje v cudoviti Istri  
26  Nacrti za mandat 2019-2023  
27  Prireditev Dobrodošli doma nas je popeljala v Radovljico  
27  Kulturno in družabno srecanje na Vrhu  
28  Obiskali smo dalmatinsko Ljubljano – ste že slišali zanjo?  
28  Predstavitev knjige o slovenskih športnikih  
29  Obisk udeležencev slovenskega slavisticnega kongresa  
29  Na paškem festivalu cipke, pravljicne niti  
30  Zagrebacka koordinacija s nacionalnim manjinama u Osjecko­ 
baranjskoj županiji  
30  Prihodnje leto vec novinarske pozornosti našemu delovanju  

NOVICE IZ DOMOVINE 
31 Trpki arbitražni obletnici in novo sporno poglavje: šengen 32 Na poslovnem podrocju plodno leto 2019 
KULTURNA OBZORJA 
32 Anja Žabkar: kot bi z barocnega svoda odzvanjal nebeški odmev 33 Maticu Zakonjšku vloga Evgenija v glasbeni komediji 34 Hocu Rozmana, necu Brechta! 34 Pobjednicka predstava koja se uhvatila ukoštac s temom smrti 35 Orglice, vez med Slovenijo in Hrvaško 36 Slovenski in hrvaški romarji so se zbrali v Stepincevem kraju 36 Priznanje Martini Koman 
37 Krstna uprizoritev, nagrade, razprodana dvorana 
ZA VSAKOGAR NEKAJ 
38 Zimske radosti ali ni ga tica cez prašica! 38 Klara Žel: Lijepi naš Zagreb 38 Pregovori so zaklad ljudske modrosti 39 Ucenje hrvašcine in slovenšcine v praksi 40 Naša himna, ki jo pojemo že 14 let 

Uvodnik 
Kri ni voda: je vez in svoboda 
Kako veliko ali malo je 90 let v življenju cloveka in cloveštva? Kaj je nauk in popotnica ob 90. rojstnem dnevu Slovenskega doma? Kot uvodnik objavljamo svecani govor predsednik Darka Šonca na slovesnosti 8. novembra. 
M
oulin Rouge, pariški kabaret, ki slovi po svojih plesalkah kankana in razkošnih, a razkrivajocih kostumih, je prejšnji mesec praznoval 130 let, odkar je odprl svoja vrata. In mi praznujemo 90 let. Staranje je za posameznika muka - ce­prav se morda to ni videlo, ko sem šel po stopnicah za ta govorniški oder. Gostilne, kabarete, države in društva pa leta obsto­ja in delovanja žlahtnijo, jim dvigajo vre­dnost in pomembnost v družbi. Za koga in zakaj smo pomembni po teh 90 letih je temeljno vprašanje našega ob-stoja in nocojšnje slovesnosti. Ce smo most, za kar nas razglaša že zelo utrujena prispodoba, smo nedeljivi in pomembni del enotnega narodovega telesa, ker je na-rod mnogo vec kot država ali nacija. Ker je narod primaren, nacija sekundaren in država šele terciaren pojav, smo in bomo Slovenci in udje Slovenskega doma ne gle­de na vse države, ki smo jih razumeli kot 
svoje ali tuje. To dokazuje zgodovina 90 let našega veselega, ponosnega in klenega delovanja, v kateri smo zamenjali vsaj štiri 
države in dva družbena reda. Glede na povsem osebne politicne izku­šnje mojega predsednikovanja, se mi je vse preveckrat zdelo, da nismo most, am-pak otok, katerega obišcejo samo zablo­dele ladje ali patruljni colni na obveznem letnem obhodu. Zato smo in moramo 
biti najprej in predvsem pomembni sami sebi, tako kot je bil in je nadvse pomem­ben prav vsak clan našega Slovenske­ga doma v njegovi 90-letni zgodovini. 
V casu tako cašcene individualnosti je kljucno vprašanje, kdo si, ce nikomur in nicemur ne pripadaš. Kdo si, ce se tvo­ja zgodovina zacne le s tvojim rojstvom 
in je tvoja samobitnost enaka blagovnim znamkam, ki jim pripadaš kot zvesti po­trošnik v sistemu ekonomske in kulturne globalizacije. Zato je parola našega pra-
Slovenskemu domu red za zasluge Republike Slovenije, listina Mesta Zagreba in plaketa Obcine Brežice 
Slovenski predsednik Borut Pahor je ukaz o podelitvi reda za zasluge Slovenskemu domu podpisal tri dni pred našo slovesnostjo, 5. novembra. Zagrebško listino je na slovesnost osebno prinesel župan Milan Bandic, brežiško plaketo pa je predsednik društva prevzel 12. decembra. 
S
lovenski dom je red za zasluge Repu-sicer podeljuje slovenskim in tujim drža­blike Slovenije prejel za devetdeset vljanom, pravnim osebam iz Slovenije in let skrbi za ohranitev in razvoj sloven-mednarodnim organizacijam za zasluge, stva na Hrvaškem. To odlikovanje se dosežene za Republiko Slovenijo na raz­

licnih podrocjih. Datum slavnostne po­delitve še ni dolocen 
Listino Mesta Zagreba je Slovenski dom prejel ob 90-letnici delovanja (na sliki levo). To priznanje prejmejo zaslužni po­samezniki, društva, ustanove in podjetja 
ob njihovih obletnicah in pomembnih dogodkih, in sicer za dosežene uspehe, 
zasluge za razvoj, napredek in ugled me-sta na Hrvaškem in po svetu. 
Priznanje Obcine Brežice je predsedniku 
Slovenskega doma Darku Šoncu izro­znika, ki želi obuditi zavest o lastni slo­venski samobitnosti, katera temeljni del je ravno slovenskost, da kri ni voda, da je 
vez in hkrati svoboda. Nikogar in nikdar ne moreš prisiliti, da cuti kot Slovenec. Da cuti, da je njegova kultur­na samobitnost temelj  njegove, povsem osebne, do konca intimne identitete, kot 
je ljubezen do jezika, do slovenskih pesmi, vina z one strani Sotle ali Kolpe, potice in 
kar je še takega, kar nas dela Slovence. Ne maticna država našega naroda in ne drža­va v kateri odgovorno in predano delamo, nam ne more dati te zavesti. To zavest si lahko ustvarimo le sami sebi. In zgolj za-vest, da smo Slovenci, je porok našega ob-
stoja in razvoja. In cisto nic drugega. Naš Slovenski dom je tako mocan in tako topel in tako slovenski, kot smo cloveško topli, osebnostno mocni in slovenske za­vesti polni njegovi clani, ker kri ni voda, je hkrati vez in je svoboda. 

cil brežiški župan Ivan Molan (na sliki zgoraj) na tradicionalnem novoletnem 
sprejemu v Catežu ob Savi Plaketo je Slovenski dom prejel ob 90-letnici de­lovanja v znak priznanja in zahvale za izjemne dosežke na podrocju ohranja­nja slovenske dedišcine, s katerimi je pomembno prispeval tudi k promociji države Slovenije ter obcine Brežice. To priznanje se sicer podeljuje organizaci-
jam in posameznikom ob pomembnih priložnostih kot so visoki jubileji in po
­sebni dosežki. (jpt/akm)  

Za uvod je zadonela himna Slovenski dom – naš drugi dom, nato Predsednik Slovenskega doma Darko Šonc je v govoru poudaril pa je zborovska pesem pod taktirko Ivice Ivanovica prepletala in pomen posameznikove izbire, ko gre za zavedanje korenin in 
povezovala celoten program. Obcinstvo je s ploskanjem dajalo ritem ohranjanje pripadnosti: »Nikogar ne moreš prisiliti, da cuti kot razposajeni kajkavski popevki Lepe ti je Zagorje zelene ter s petjem Slovenec.« Zato kri ni le vez, ampak tudi svoboda, je bilo predsednikovo pomagalo pri Avsenikovi skladbi Slovenija, od kod lepote tvoje. sporocilo ob 90-letnici nepretrganega delovanja društva v Zagrebu. 
V besedi in sliki 
90 let Slovenskega doma Zagreb: Kri ni voda, je hkrati vez in svoboda 
V prepolni dvorani Histrionskega doma v Zagrebu smo 8. novembra slovesno proslavili 90. obletnico ustanovitve Slovenskega doma. 
N
aš praznik so z obiskom prireditve mic, predsednice komisije za Slovence v pocastili visoki gosti, od zagrebške-zamejstvu in po svetu ter Violete Tomic, ga in brežiškega župana, Milana Ban-predsednice odbora za kulturo. Z nami je dica in Ivana Molana, odposlancev obeh bila tudi clanica Zveze slovenskih društev predsednikov države, Boštjana Žekša in na Hrvaškem Barbara Riman Plazibat. Vladimirja Loncarevica. predstavnika Deležni smo bili tudi velike medijske po-Zagrebške nadškofija Marka Kovaca in zornosti: mikrofoni in kamere RTV Slo­upokojenega celjskega škofa Stanislava venija in HRT so spremljali slovesnost ter Lipovška, do slovenskih poslank Ive Di-beležili naše vtise in izjave. 




Gostiteljica vecera je bila dramska igralka Mia Skrbinac, ki se je spretno sprehajala med slovenskim in hrvaškim jezikom, custvenimi recitacijami in veznim besedilom. V živo z odra in v posnetku s filmskega platna je v obiskovalcih vzbujala vznesenost, ponos in polet. 



Violeta Tomic, poslanka, predsednica odbora za kulturo Državnega zbora: „Prireditev je bila zelo svecana, primerjala 
sem jo s proslavo ob 80-letnici, ki sem jo sama vodila. Neverjetno je, kako dolgoži­vo je slovensko društvo v Zagrebu. Ohra­njanje jezika in identitete je neprecenljivo. 
Kultura je tista, ki nas ohranja in ne sme biti na zadnjem mestu v nobeni državi, zlasti ne v majhni, kot je Slovenija, ki se v številkah ali gospodarski moci ne more primerjati z velikimi, v kulturi in umetnosti pa je primerljiva z najvecjimi. “ 

Polona Jurinic, clanica Slovenskega doma: 
„Zelo lepo mi je, ko vidim znane obraze, ki jih v Slovenskem domu ne srecam vec po­gosto. Vesela sem, ker je prireditev uspela, 
saj je bilo vanjo vloženega veliko dela. V 
delovanju društva sem se posvetila pred­vsem pisanju. S predsednikom Slovenske­ga doma se strinjava, da zapisano ostane za 
vse case. Pišem za Novi odmev, napisala pa sem tudi osem knjig.“ 

Robert Smodiš, duhovnik iz župnije Krško – Videm ob Savi: „Maše v slovenšcini imamo v Zagrebu dvakrat na mesec. Prihajajo predvsem starejši verniki. Ohranjamo njihovo vero in usmeritev, saj smo prepricani, 
da se jim je res vredno posvetiti. Menim tudi, da je vera eden izmed najbolj kon­
struktivnih dejavnikov v pripadnosti narodu.“ 

Barbara Riman, predsednica Zveze slo­
venskih društev na Hrvaškem: 
„To, da je slovensko društvo v Zagrebu praznovalo 90. obletnico, je svetel zgled 
mlajšim društvom: ce res verjamejo v 
svoje delo in ga opravljajo z vsem srcem, 
uspeh zagotovo pride. 
Od srca cestitam Slovenskemu domu v Zagrebu in predsedniku Darku Šoncu, ki že vrsto let opravlja iz­jemno delo. Lahko smo ponosni, da smo Slovenci na Hrvaškem.“ 



Prireditev je doživela vrhunec, ko so obisko­valci v roke vzeli zvoncek želja, ki so ga prejeli z vstopnico. Medtem ko so glasno cingljali, so 
potihem in vsak v sebi Slovenskemu domu 
namenjali najboljše želje: nadaljnje uspešno delovanje, ohranjanje dedišcine, enotnost, dobre odnose med Hrvati in Slovenci, pred­vsem pa, da bi se društvu pridružili mladi clani. Na sliki Ljiljana Klašnja iz mestnega sektorja za clovekove pravice, civilno družbo in narodne manjšine. 

Gledališka dvorana je bila nabito polna, še tik pred zacetkom prireditve se je iskala vstopnica vec, ceprav so bili za visoke goste dodani sedeži. Nekateri »domaci« so program spremljali kar sede na stopnicah, da so naredili prostor za goste, ki so v Zagreb prišli od vsepovsod. 

Aleksandar Tolnauer, predsednik Sveta 
za nacionalne manjšine RH: 
„Slovenski dom je inštitucija. Ne le zato, ker ima 90 let. Spomnim se ga po ple­
snih vecerih, ki so bili tako priljubljeni, da še danes govorimo o »plesnjakih v Slovencu«. Takšni spomini kažejo, da je Slovenski dom od nekdaj nekaj domace­ga, ne tujega. Tako je tudi po zaslugi Darka Šonca, ki ga poznam 
že dolga leta, saj sva se oba v mladosti ukvarjala z glasbo.“ 

Klara Žel, clanica Slovenskega doma: „Bil je prekrasen vecer, izrekajo nam priznanje, kar si tudi zaslužimo. Naj se 
vidi in sliši, kakšni so Slovenci, veseli, 
pojejo, vriskajo!“ 

Boštjan Žekš, posebni odposlanec slo­
venskega predsednika Boruta Pahorja in 
nekdanji minister za Slovence v zamej­stvu in po svetu: „90 let je fenomenalno obdobje. Dose-žek je, da so Slovenci preživeli vse težke case, razlicne politike in vojne ter uspe­vali in napredovali. To je temelj za na­prej. Pomembna je izkušnja sožitja, iz katere se lahko tudi državi nekaj naucita. Slovenci na Hrvaškem polno živijo v svojem oko­lju, se pocutijo kot Slovenci in hrvaški državljani.“ 

Olga Belec, državna sekretarka na Ura­du za Slovence v zamejstvu in po svetu: 
„Ko sem gledala, s kakšnim zanosom ste 
predstavljali 90 let delovanja, se mi je kar milo storilo. Neverjetno lep in topel program. Vloga slovenskih društev v za­mejstvu je izredno pomembna, saj je za obstoj nekega naroda najpomembneje negovati jezik, kulturo in tradicijo. In prav to vlogo opravlja tudi 
Slovenski dom v Zagrebu.“ 

Zlatko Vitez, dramski igralec in ravna­telj Histrionov: „Neizmerno sem vesel, da je Slovenski dom slavil v Histrionskem domu. Leta 1994 sem kot kulturni minister s te­danjim slovenskim kolegom Sergijem Pelhanom podpisal pogodbo o sodelo­
vanju. Žal mi je, ker ga ni še vec. Sam se vedno potrudim in povabim slovenske igralce tako na Gumbe­kove dneve kot na Bobijeve dneve smeha, posvecene vašemu in našemu Josipu Bobiju Marottiju.“ Mira Bahun, clanica Slovenskega doma: „Pocutim se ponosno. Res lahko recem, 

da je Slovenski dom ena vrsta ljubezni. 
Ce ne bi bilo te ljubezni, ne bi toliko casa preživela v Slovenskem domu.“ 
(tbb, akm)  



Mize so se šibile od slovenskih dobrot, od kraškega pršuta in krvavic z repo do nepogrešljive slovenske potice. Vsega je bilo dovolj za še tako zahtevne okuse. 
Na poti v Histrionski dom 
Vožnja s tramvajem po Ilici, od Crnomerca, kjer stanujem, do Britanskega trga, kjer je gledališce Histrionski dom, se mi še nikoli ni zdela tako dolga kot v petek, 8. novembra. Zakaj? 
N
amenjena sem bila na praznovanje roj
stnega dne Slovenskega doma. Že dolgo 
se nisem odpravljala na neko slovesnost s toli 
ko custvi, samozavesti, obcutka pripadnosti in ponosa, da sem Slovenka. Med vožnjo se mi je v mislih odvrtel celoten „film mojega življenja“. 
Pred 35 leti, ko sem zaradi ljubezni za vedno za pustila Slovenijo, so me starši pospremili z be sedami: „Nikoli ne pozabi domovine, od koder 
izhajaš!“ Zato je naslov prireditve „Kri ni voda, je hkrati vez in svoboda“ zame tisti vecer dobil 
res pravi pomen in v meni vzbudil najiskrenejša 
custva. Verjamem, da so enako cutili tudi ostali 
rojaki in obiskovalci. Slovesnost je presegla pri 
cakovanja, bilo je res svecano. Vsem, ki so sode 
lovali pri pripravi in izvedbi prireditve ter vsem 
nastopajocim: iskrene cestitke! 
Marjeta Trkman Kravar 



Kar je zapisano, ostane. Vtise obiskovalcev je za Novi odmev zbirala Agata Klinar Medakovic. Na sliki z igralcem Zlatkom Vitezom, dolgoletnim sopotnikom našega legendarnega Josipa Bobija Marottija, ki je vrata Histrionskega doma v Ilici prijazno odprl clanom 
in prijateljem Slovenskega doma. 

S predsednikom o prihodnosti društva 
Darko Šonc: Clanstvo je humus, na katerem društvo obstaja in se razvija 
Po slovesnosti ob 90. rojstnem dnevu si je vidno oddahnil: predsednik Darko Šonc, ki je vajeti Slovenskega doma prevzel januarja 1994 in ima v zgodovini društva najdaljši predsedniški staž. Za prispevek k ohranjanju slovenstva na Hrvaškem in krepitvi dobrih odnosov med sosedama je bil leta 2012 odlikovan z redom za zasluge Republike Slovenije. Letos je takšno priznanje ob visokem 
jubileju prejelo tudi društvo. 
O
b prelomnici smo ga za Novi od­mev vprašali, kako naprej. Kakšna bo prihodnost društva in kako nagovo­riti nove generacije, da prevzamejo skrb za obstoj in razvoj slovenske skupnosti v Zagrebu. Uvodoma pa smo ga vprašali, kako osebno doživlja visoki jubilej Slo­venskega doma, katerega sopotnik je vec kot cetrtino obdobja društva. - Iskreno sem ponosen, ker sem del zgo­dovine enega od najstarejših slovenskih društev v svetu z nepretrganim 90-letnim delovanjem. Zavedam se, da je Slovenski dom mocno zaznamoval tudi moje ži­vljenje. 25 let je vplival na moje vsakdanje odlocitve, nacrtovanje casa zame in moje najbližje. Z vsem, kar sem pocel, s svojimi potezami, dejanji in odlocitvami sem po­skušal soustvarjati sedanjost, ki bi zagoto­vila prihodnost društva. 
Kot ste veckrat povedali, je društvo do-bro poskrbelo, da se razišce in zapiše vloga Slovencev v hrvaški preteklosti in sedanjosti. Kaj pa prihodnost? Kako najti skupni jezik s podmladkom, ki bo moral prevzeti odgovornost za prenos slovenske identitete na nove rodove? 
To je eden od naših pomembnih ciljev: 
zapisati vse, kar so Slovenci ustvarili v 
hrvaški kulturi, umetnosti, športu zna­nosti in celotni družbi. K temu cilju smo usmerili našo pestro založniško dejav­nost in doslej izdali štiri monografije. Za prihodnost društva pa je življenjsko pomembno clanstvo. Clanstvo je humus, 
na katerem društvo obstaja in se razvija. 
Ce se clanstvo ne pomlajuje in ce število clanov celo upada, potem je prihodnost vprašljiva. Podmladku ni nicesar treba, ce se sam ne zaveda svoje vloge. Nihce ga 
ne more prisiliti, da prevzame odgovor­nost za prihodnost in ohranjanje sloven-ske identitete. 
Podmladku ni nicesar treba, ce se 
sam ne zaveda svoje vloge. Nihce 
ga ne more prisiliti, da prevzame odgovornost za prihodnost in ohranjanje slovenske identitete. 
So casi, okolje in družbena klima naklonjeni manjšinam? Ali pa gredo bolj v smer asimilacije novih rodov? 
Asimilacija je mocna in zelo malo je mo-žnosti, da bi jo zaustavili in upocasnili. Biti ali ne biti, izginotje posameznih skupno­sti, med njimi tudi slovenske, je na žalost v veliki meri v njenih rokah. Za zakone in družbeno ozracje na Hrvaškem lahko 

kljub ekscesnim pojavom ugotovimo, da se izboljšujejo. To pomeni, da se pripadni­
ki narodnostnih manjšin lahko pocutijo neogrožene in da lahko svobodno crpajo svoje pravice, ki izhajajo iz ustavnega za­kona in ostalih predpisov. 
Pred petimi leti ste menili, da lahko više seže le nova generacija v Sloven-skem domu. Napovedali ste tudi, da boste ob 90-letnici društva le še nek-do v ozadju. Ocitno se je z menjavo generacij zataknilo. Zakaj? 
Menjava generacij je proces in se ne more zgoditi cez noc. Brez mladih ni prihodno­sti in lahko se zgodi, kar se je že veckrat v 90 letih, da bo društvo zašlo v krizo. 
Še tradicionalna prošnja za pogled naprej: kakšen bo Slovenski dom za svoj 100. rojstni dan? 
Slovenski dom bo deloval v svojih lastnih prostorih na Masarykovi 13. Postal bo slovensko središce in sticišce v Zagrebu, 
v katerem bo deloval tudi otroški vrtec, ki 
bo drugi dom za mojega vnuka. (jpt)  

Po lepo sprejeti prireditvi si je predsednik Ob slovesu obiskovalci niso skoparili s cestitkami. Slišati je bilo veliko optimisticni obljub: Slovenskega doma oddahnil v družbi Vidimo se na 100. rojstnem dnevu! brežiškega župana Ivana Molana. Besedilo JPT, vse foto Antun Bukovec 
Vsi naši predsedniki 
V 
devetih desetletjih se je na celu našega društva zvrstilo 15 ima zdajšnji predsednik. Vsem smo hvaležni, ker so bili loko­predsednikov in ena vršilka dolžnosti. Štirje so bili v tej motive našega društva! vlogi vec kot enkrat, pet jih je odšlo po letu dni, najdaljši staž pa Stanka Herak 


O društvu nekoc in danes 
Martina Koman: Sprašujem se o prihodnosti slovenskih maš 
Na celu našega društva je bila pol leta – med poletjem 1993 in zacetkom 1994 - Martina Koman, kot vršilka dolžnosti predsednika. Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške je Slovenski dom iskal nove poti delovanja in se med drugim tudi preimenoval v Slomškovo prosvetno društvo, kot se je v 30. letih prejšnjega stoletja imenovalo eno od slovenskih društev v Zagrebu. 
M
artina Koman že vec let živi v domu starostnikov v Postojni, kjer jo clani Duhovne sekcije A. M. Slom­šek vselej obišcejo, ce gredo na romanje ali nastop v bližnje slovenske kraje. Ob srecanju na maši v Ljubljani 13. oktobra smo ji zastavili nekaj vprašanj o vzdušju in razmerah na Hrvaškem in v Sloven-skem domu v usodnih 90-ih letih razpa­da nekdanje države. - V Zagreb k stricu sem prišla leta 1989. V Slovenski dom sem se vkljucila zaradi slovenskih maš v Zagrebu, o katerih sem brala v casopisu Družina. Prva slovenska maša je bila že maja 1991, takoj po razpa­du Jugoslavije. Takrat so bile razmere na Hrvaškem težje kot v Sloveniji. Zagrebški Slovenci, ki so želeli obdržati slovensko državljanstvo, so se vclanili v Slovenski dom. 
Kaj so bili temelji takratnega delovanja? Temelj slovenskih društev v drugih dr­žavah je kulturno prosvetna dejavnost. 
Pevski zbor je skoraj obvezen. Tudi šport, zlasti planinstvo, je razlog clanstva v dru­štvu. Slovenski študentje, ki so takrat štu­
dirali v Zagrebu, so se vclanili v Slovenski 
dom in pridno sodelovali. 
Še danes lepo deluje Duhovna sekcija 
A. M. Slomška, katerega steber ste bili dolga leta. Kako vidite prihodnost sekcije? 
Duhovna sekcija Anton Martin Slomšek 
je v Slovenskem domu nastala zaradi slo­
venskih maš. Ker ni prave nedeljske maše brez petja, je takratna tajnica Vera Dugic 
poskrbela tudi za to in ustanovila manjši zborcek. K slovenskim mašam so priha­jali tudi neclani, zato se je število pevcev povecalo. Najprej so bile maše v cerkvi sv. Roka. Kmalu se je ugotovilo, da je lokacija 
zaradi dolge in strme poti neprimerna. Se-daj so sv. maše na Trgu bana Jelacica v ka­peli Ranjenega Jezusa. Sestre Dominikan­ke so nas res ljubeznivo sprejele in tako je še danes. V zacetku je za slovenske duhov-

nike skrbela Rafaelova družba, ki deluje 
med Slovenci po svetu. Najprej je maševal 
vodja te družbe g. Janez Rihar. Kasneje 
je prevzel skrb za maše lazarist g. Andrej 
Urbancl, ki je deloval v župniji Vrapce. 
Obstoj društev je odvisen od gospodarskih razmer v državi. 
Ljudje se selijo tja, kjer so razmere 
za življenje ugodne. 
Ko so lazaristi odšli iz Zagreba, za maše skrbita obe mejni župniji - šentjernejska in brežiška. Da so slovenske maše še sedaj v Zagrebu, ima najvec zaslug zborovodja pevskega zbora prof. Vinko Glasnovic. Še 

Knjižnica Slovenskega doma 
Tudi knjige nas povezujejo že 90 let 
V knjižnici Slovenskega doma si lahko sposodite tako dela sodobnih slovenskih avtorjev kot starejše slovenske knjige. Izbira je tako pestra, da bi jo težko opisali v nekaj stavkih. Jubilej našega društva je lahko nov povod za brskanje po knjižnih policah! 
K
ogar zanimajo starejše izdaje, bo vzeli v roke. To je knjiga Mirjam Milhar­zagotovo ocaran nad knjigo Pesme cic Hladnik in Jerneja Mlekuža z naslo­od farnih pomozhnikov ali patronov v vom Krila migracij. V njej so opisane pre-Ljubljanski škofiji, ki so jo natisnili leta tresljive zgodbe slovenskih Aleksandrink. 1839 v Ljubljani. Naši predniki so jo torej Ce išcete knjigo, ki je pri nas ni, vam lah­brali že pred 180 leti! Le nekaj let mlajša ko pomagamo, saj tesno sodelujemo z je knjiga Koroške in Štajerske pesmi. Na-osrednjo knjižnico Slovencev, ki deluje tisnili soj o leta 1852 v Celovcu.  v okviru Mestne knjižnice Ivana Gorana Med sodobnimi deli omenimo knjigo, ki Kovacica v Karlovcu. Sodelovanje je dra­je pretresla prav vse naše bralce, ki so jo goceno, saj se lahko seznanimo z najno­vedno je izredno dejaven, saj ne vodi samo zbora. Uglasbil je vec Slomško­vih pesmi, Slomšku na cast pa tudi sv. mašo. Za prihodnost slovenskih maš 
se sprašujem, kdo bo nadomestil zbo­rovodja in starejše pevce. 
Kakšna custva vas prevevajo ob misli, da društvo vsem vihram navkljub deluje že 90 let? 
Devet desetletij je za društvo res lepa doba. V zacetku so bili casi ugodni, 
saj sta delovali kar dve društvi: Slo­venski dom in Slomškovo prosvetno društvo, ki je pred 2. svetovno vojno skrbelo tudi za slovenske nedeljske maše. Po vojni je ostalo samo kul­turno prosvetno društvo Slovenski dom. 
Ali razmišljate o novih slovenskih rodovih na Hrvaškem? Ste opti­misticni? 
Obstoj društev je odvisen od gospo­
darskih razmer v državi. Ljudje se selijo tja, kjer so razmere za življenje 
ugodne. Pa pustimo to razmišljanje. Slovenski dom praznuje 90-letnico in 
lahko ponosno gleda nazaj. Vsa leta 
svojega delovanja je skrbel za Sloven-
ce, ki so živeli v Zagrebu. Druženje v 
Slovenskem domu jim je zmanjšalo 
domotožje, zato so se lažje vkljucili v novo okolje. Slovenskemu domu že­lim še naprej srecno in srcno. 
(akm/jpt)  

vejšimi knjigami vseh zvrsti domacih in tujih avtorjev v slovenskem jeziku. Še ne tako davno je bila knjižnica 
Slovenskega doma dobro obiskana. 
Clani niso prihajali le po nove knjige ali casopise, ampak tudi na druže­nje, pogovor in nostalgicno obujanje 
spominov. Pogovori so se sukali oko­
li najrazlicnejših tem, casa pa je bilo 
vedno premalo. Žal ni vec tako. Od številnih vne­tih bralcev smo se morali posloviti. Novi ne prihajajo. Trenutno si knjige redno sposoja deset clanov Sloven-skega doma. V prvih devetih mese­cih smo prebrali 64 knjig. Kar niti ni 
tako malo! 
Darija Stantic  

Knjiga in razstava 
Brez njih ne bi bilo nas: knjiga o Franu Zavrniku in razstava o Hinku Nucicu 
Zagrebški Slovenci smo se 23. oktobra v Slovenskem domu poklonili spominu dveh rojakov, ki sta s svojim delovanjem za vekomaj zadolžila, in to v casih, ki slovenski skupnosti in identiteti v Zagrebi niso bili prevec naklonjeni. 

N
ajprej smo se spomni­li dr. Frana Zavrnika (1888-1963), ustanovitelja in prvega predsednika Kultur-no prosvetnega društva Slo­venski dom v Zagrebu. Knji-go o njegovem življenju in delu je napisal zgodovinar in raziskovalec narodnostnih skupnosti na Hrvaškem Fi­lip Škiljan. Na predstavitvi nam je pripovedoval o Zavr­nikovem otroštvu, mladosti, šolanju in profesionalnem vzponu. Zvedeli smo, da je bil eden izmed najbolj pri­zadevnih uciteljev veterine, znanstvenih delavcev in organizatorjev visokih veterinarskih šol. Avtor nam je približal tudi njegove zasluge pri usta­novitvi Slovenske knjižnice in citalnice v Zagrebu, iz katere je nastal današnji Slovenski dom. Opisal je Zavrnikovo usodo v drugi svetovni vojni, tudi in-ternacijo v ustaško taborišce Jaseno­vac, vse do odhoda v Ljubljano, kjer je nadaljeval poklicno pot profesorja in znanstvenika. Kljub pomanjkljivem arhivskem gradivu je avtor pri zbira­nju podatkov za pisanje knjige naletel 
na izjemno pomoc z vseh strani in je z 
napisanim zelo zadovoljen. Isti vecer je bila v prostorih Slovenske­ga doma odprta tudi razstava, s katero smo se zagrebški Slovenci poklonili še enemu zaslužnemu predsedniku Slo­venskega doma Hinku Nucicu (1883­1970), sijajnemu gledališkemu igralcu, režiserju in pedagogu, pogumnemu 
Slovencu in velikemu slovenskemu do-moljubu, ki pa ni bil ustvarjalen samo 
v Zagrebu. Bil je vsestransko zaslužen 
tudi za obnovo ljubljanskega in usta­novitev mariborskega Na-
rodnega gledališca. Nekaj kratkih crtic iz njegovega življenja je podal naš dol­goletni clan in njegov nek­danji kolega Ivica Kunej. Prireditev smo posvetili 
90. obletnici ustanovitve 
Kulturno prosvetnega 
društva Slovenski dom v Zagrebu. Kot zmeraj zani­mivo jo je povezovala Ta-nja Borcic Bernard. 
Marjeta Trkman Kravar  


Borut Pahor: Stopiti v bran manjšini pomeni stopiti v bran sožitju 
Poslanec, premier, predsednik države: Borut Pahor je življenje slovenske skupnost na Hrvaškem lahko spremljal z vseh teh položajev, ne le iz Ljubljane, ampak tudi iz Bruslja. Predsednik Slovenije je od leta 2012. Našemu društvu je izkazal posebno cast, ko ga je ob visokem jubileju odlikoval z redom za zasluge. 
- Pripadniki slovenske manjšine ima­jo zelo pomembno poslanstvo, so pravi predstavniki in promotorji slovenstva na 
Hrvaškem. Dejavnost Slovenskega doma in drugih društev je zato izjemnega po­mena, saj našo kulturo približujejo vecin­skemu narodu in ga s tem tudi bogatijo. 
Slovenski dom je v 90 letih obstoja in 
delovanja opravil izjemno delo in se po 
razpadu skupne države, ko so Slovenci 
na Hrvaškem postali manjšina, uspešno uveljavil kot eden najpomembnejših de­ležnikov pri ohranjanju in negovanju slo­venske identitete, kulture in jezika. Tudi ohranjanje spomina na vidne Slo­vence, ki so pomembno prispevali k 
hrvaški kulturi, znanosti, umetnosti in 
športu, je zelo pomembno. In to Sloven-
ski dom izvrstno pocne. 
Njegovo vlogo in poslanstvo v Sloveniji zelo cenimo in vsem njegovim clanom že-limo vitalnost, ustvarjalnost in moc, da bi cim uspešneje nadaljeval s svojim delom. 
Kakšna je vloga manjšine za odnose med narodoma? 
Slovenci so na Hrvaškem prisotni stole-tja. Soustvarjali so današnjo podobo kul­
ture in identitete vecinskega naroda in ga 
s tem bogatili. Z razpadom skupne dr­
žave so se znašli v novem položaju, ki je zahteval drugacno delo. Postali so naro­dna manjšina v pravem pomenu besede. Manjšine in narodne skupnosti so bo­gastvo vsake države in most med naro­di. Veckrat poudarim, kako pomembna je zato zašcita manjšin, krepitev njihove kulture in identitete ter preprecevanje diskriminacije. Odnos do manjšine kaže našo zrelost, vsi totalitarizmi se zacnejo z majhnimi nestrpnostmi, stopiti v bran manjšini pomeni stopiti v bran sožitju. 
Slovenija in Hrvaška nista le sosedi, ampak tudi clanici EU. 
EU je nekaj najboljšega, kar smo Slovenci v svoji zgodovini doživeli. Združuje nas v razlicnostih in nas – ce to le želimo, dela boljše. Vsaka od držav clanic EU mora stremeti za cim boljše odnose z drugimi državami. V Sloveniji, tudi jaz osebno, si 
za to neprestano prizadevamo. Posebej pomembni so ravno odnosi s sosednji-
mi državami. Z njimi je po navadi najvec 

nerešenih, odprtih vprašanj. Prav zato je pomembno, da išcemo rešitve zanje in da jih – ko so rešitve že na mizi - tudi spo­štujemo. Vsem nam je vodilo naša himna, Prešer­nov verz »ne vrag, le sosed bo mejak«. Prizadevamo si torej za dobrososedske odnose, strpnost, iskanje rešitev za od­prta vprašanja, medsebojno razumevanje 
in cim tesnejše sodelovanje. S Hrvaško nas druži veliko stvari, med dru­gimi najdaljša meja in tesno sodelovanje 
na razlicnih podrocjih. Skupen nam je del 
naše polpretekle zgodovine, ko smo bili del iste države, sedaj pa sobivamo kot dobri so-sednje. Vsega tega se je potrebno zavedati 
in na tem graditi še boljše odnose. (jpt)  
Ob prazniku Slovenskega doma smo zdajšnja in dosedanje predsednike obeh držav prosili, da z bralci Novega odmeva 
Danilo Türk: EU ne more nadomestiti dobrososedskih odnosov 
Pravnik in diplomat Danilo Türk je bil slovenski predsednik med letoma 2007 in 2012. Ko je 26. novembra 2008 prišel na prvi uradni obisk v Zagreb, smo mu dobrodošlico lahko izrekli tudi v Slovenskem domu, cesar se še danes s ponosom spominjamo. Po njegovem mnenju je bila vloga manjšine v dosedanji zgodovini zelo pozitivna. 
-Državna meja med Slovenijo in Hrva-je prišlo do zanimivih vzorcev spajanja ško je nedavna. Medtem ko so številna kultur in akulturacije ljudi, ki so se pri­vprašanja z Italijo in Avstrijo urejale med-selili. Seveda so obstajale tudi avtohtone narodne pogodbe, v odnosih med Slove-etnicne manjšine, vsaka s svojim poseb­nijo in Hrvaško tega zgodovinsko ni bilo. nim položajem in zgodovino. Slovenci na Razvili pa so se drugacni in to pozitivni Hrvaškem imajo obeležja vseh teh proce­vzorci delovanja. Migracije v nekdanji sov. Razvili so pomembno zavest o kul-Jugoslaviji so povecale kulturno raznoli-turni samobitnosti, temeljeci na jeziku in kost povsod, kjer je bilo priseljevanja vec. kulturnem izrocilu. Dejavnost Slovencev Zlasti v urbanih, industrijskih središcih na Hrvaškem je pomembno prispevala k 

razumevanju med narodoma in predsta­
vlja tudi pomembno kvaliteto v odnosih med državama. Spori med Slovenijo in 
Hrvaško nas pri tem ne smejo zavesti. Ti 
Kolinda Grabar-Kitarovic: Želim si, da bi imeli enak status kot vi tudi Hrvati v Sloveniji 
Hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarovic je letos koncala prvi mandat in se potegovala za drugega. Za Hrvate in Slovence poudarja, da stoletja živijo ne le eden ob drugemu, temvec eden z drugim, da pripadajo istemu duhovnemu in kulturnemu krogu Zahoda, s podobnima jezikom, saj se brez težav 
sporazumevamo. 
- Posebej nas je zbližala novejša zgodovi­na. Državi sta imeli tesne stike v osamo­svajanju, na isti dan smo sprejeli odlocitev 
o neodvisnosti. Morda se zdi nepotrebno poudariti, da se nismo nikoli spopadali, kar je v novejši evropski zgodovini po­
membna izjema. Danes imata Hrvaška in 
Slovenija vsaka svojo razvojno pot, svoje prednostne naloge, vendar nas tesno po­vezujejo skupne politike v Natu in Evrop-ski uniji. Mejnega vprašanja ne skrivamo. Razlicno gledamo na njegovo rešitev, ven­dar menim, da naše razlike niso nepremo­
stljive, da lahko naredimo korak naprej 
in na koncu pridemo do rešitve. Odprt dialog med državama je najboljše sred­stvo za reševanje vsake težave. Na drugih podrocjih so naši odnosi izvrstni ali vsaj korektni. Manjšina ima v odnosih med državama pomembno vlogo, saj prispe­va k zbliževanju in spoštovanju. Slovenci na Hrvaškem imajo položaj nacionalne manjšine, z vsemi pravicami, ki jih ta po­ložaj zagotavlja. Želimo si, da bi imeli tak položaj tudi Hrvati v Sloveniji, ne le zaradi nacela vzajemnosti, temvec zato, da bi bili naši odnosi še boljši in popolnejši. Upam, da bo slovenska politika sprejela to zahte­vo in Hrvatom dodelila položaj manjšine. 
Kako naj se razvijajo slovensko-hrva­ški odnosi znotraj EU? 
EU se sooca z razlicnimi izzivi, v zadnjih letih so to predvsem migracije in demo-grafski trendi, ob tem pa še varovanje okolja, skupne varnostne politike in druga vprašanja, ki terjajo skupen politicen pri-stop, tako na parketu EU kot v dvostran­skih odnosih. Veseli me, da je Slovenija spoznala pomembnost pobude treh morja in je vanjo aktivno vkljucila. To je naše ožje naravno obmocje, ki nas zemljepi­sno, kulturno in zgodovinsko usmerja k 
tesnejšemu sodelovanju. Ohranjamo ga z rednimi srecanji na predsedniški in dru­gih ravneh. Želim si, da bi bilo teh srecanj še vec, da bi skupaj prispevali še vec k sku­pnim evropskim politikam. 

Lahko Slovenski dom še kako prispe­va k boljšemu medsebojnemu razu­mevanju? 
Odgovor je preprost: naj še naprej deluje tako dobro kot doslej. Ste spoštovani dr­
žavljani in dragi somešcani. Veseli me, ko vidim, da ohranjate identiteto in negujete slovensko kulturo, hkrati pa ste integrira­ni v naše družbeno življenje. To je drago­ceno za oba naroda in obe državi. Želim 
vam še vrsto let uspešnega delovanja, za blagor slovenske manjšine na Hrvaškem ter skupnih odnosov Hrvatov in Sloven
-cev, Hrvaške in Slovenije. (jpt, tbb)  
delijo razmislek o slovenski skupnosti na Hrvaškem, o sosedskih odnosih in našem društvu. Vsi so se odzvali povabilu! 
spori ostajajo v okvirih politicnih odno­sov. Vcasih so bolj, vcasih manj obreme­njujoci, nikoli pa niso znatneje vplivali 
na razumevanje med ljudmi. Slovenska narodnostna skupnost na Hrvaškem je izjemno pomemben dejavnik tega razu­mevanja. Spori bodo prej ali pozneje re-šeni, razumevanje pa bo ostalo in se bo po mojem mnenju še krepilo. 
Kako pomembno je, da tudi v okviru EU gojimo kar se da tesne odnose? 
- To je zelo pomembno, posebej še v na­
šem casu, ko se trdnost Evropske unije rahlja, in ko je relativni pomen politike znotraj držav clanic znatno povecan. Za­vedati se moramo, da EU ni "država nad državami", ampak mehanizem sodelova­nja med državami in njihovega medseboj­nega prežemanja. EU ne more nadomesti-ti dobrososedskih odnosov. Ti imajo dolgo 
zgodovino in predstavljajo pomembno 
izkušnjo ljudi v sosednjih državah, ki vedo veliko vec o sosedih kot pa o dogajanju v Bruslju ali v bolj oddaljenih clanicah EU. 
Tudi medsebojno primerjanje in zgledo­
vanje pri oblikovanju državnih politik, ki temeljijo na odlocitvah in merilih spreje­tih v Bruslju, je najintenzivnejše prav med 
sosedi. Zato bodo dobrososedski odnosi vselej pomembna vrednota - za EU, za so-sedske države, predvsem pa za ljudi. 
Identiteta, jezik, kultura – kako še lah­ko Slovenski dom prispeva k boljšemu razumevanju med narodoma in drža­vama? 
- Kultura ima veliko moc. Slovenski dom v Zagrebu je že doslej opravljal pomemb-no poslanstvo kulturne komunikacije -
kar seveda velja tudi za druga slovenska društva na Hrvaškem. Vprašanje pa je ve­dno tudi povezano s potrebo po inovaci­jah, predstavljanju nove kulturne ustvar­jalnosti, pri razpravi o odprtih vprašanjih, 
ki zadevajo našo skupno usodo v Evropi in v svetu. Zanimivo bi bilo, ce bi Sloven-ski dom v Zagrebu organiziral razpravo 
o izkušnjah Slovenije in Hrvaške v EU, posebej s stališca kulturnega razvoja. Za­nimiva bi bila tudi predstavitev izbranih dosežkov filmske produkcije v eni in dru­gi državi. V nekdanji skupni državi je bilo 
precej raznovrstnosti, pa tudi sorodnosti v pogledu filmsko obravnavane proble­matike. Kako pa je danes? To sta le dve ideji. Preprican sem, da jih je v Sloven-skem domu v Zagrebu še veliko vec, in da bo njegova 90-letnica dala veliko dobrih 

misli. (jpt, tbb)  
Milan Kucan: V demokraciji manjšine ne smejo biti žrtev motenj v meddržavnih odnosih 
Milan Kucan je prvi slovenski predsednik. Trikrat je bil izvoljen na demokraticnih volitvah: prvic leta 1990, ko je postal predsednik slovenskega predsedstva, nato še dvakrat neposredno. Prvic nas je obiskal leta 1994, ko smo mu tudi izrocili našo clansko izkaznico, kasneje smo ga gostili še trikrat. Objavljamo njegovo razmišljanje ob našem prazniku. 
»Slovenija se je dodobra zacela zaveda-ti, da živi tudi na Hrvaškem slovenska 
manjšina šele potem, ko sta na prostoru 
nekdanjih republik Jugoslavije nastali samostojni suvereni državi. Do takrat ni prevladovalo prepricanje, da so to pripa­dniki naše manjšine, ki si zaslužijo enako 
pozornost in skrb, kot jo je Slovenija iz­kazovala slovenskim skupnostim v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Ceprav Slove­nija ni imela formalnega položaja države zašcitnice svojih manjšin, je skrbela za nji­hov položaj in pravice in bila posebej po­zorna do dejavnosti, ki ohranjajo kulturno 

- Dirigent harmonikarskega orkestra Slovenskega doma je bil Zvonko Ši­ljac. Izvedli so skladbo, ki sem jo napi­sal zanje. Tudi kasneje sem sodeloval v 
številnih kulturnih dejavnostih, ki so povezale slovenske in hrvaške umetni­ke. Kot dolgoletni direktor Glasbenega 
bienalla sem na festival vabil slovenske umetnike, medtem ko so naši umetniki 
odhajali na slovenske festivale. Potrdim lahko izjemno sodelovanje med skla­dateljskima društvoma. Med umetniki in kulturnimi delavci v Sloveniji imam in jezikovno identiteto. Svojo skrb je uve­ljavljala z idejo enotnega kulturnega pro-
stora na vsem ozemlju, na katerem živijo Slovenci. Ne povsem identicno, a vendarle 
dovolj prepoznavno je razvijala stike tudi z društvi Slovencev na Hrvaškem. Slovenija je zato, ker ima za mejami velike dele slovenskega naroda in ker v Sloveniji 
živita italijanska in madžarska manjšina, manjšinski politiki posvecala veliko po­zornost. Zgradila je koncept t. i. pozitivne 
diskriminacije, ki temelji na izhodišcu, da 
je manjšina objektivno v svoji identiteti 
ogrožena in podvržena asimilaciji, zato 
Ivo Josipovic: Tesni stiki med narodoma nimajo alternative 
Ivo Josipovic, hrvaški predsednik med letoma 2008 in 2015, je po poklicu pravnik in skladatelj. Prav glasba je zaslužna za njegovo prvo srecanje s Slovenskim domom. To je bilo pred dobrimi 30 leti, ko je v društvu še deloval 
harmonikarski orkester. 
številne dobre prijatelje in kolege, in seveda nisem edini, saj imajo enako iz­kušnjo tudi drugi. Kulturno sodelova­nje, gostovanje poklicnih in ljubiteljskih 
skupin, izmenjava in skupno ustvarjanje TV-oddaj, gledaliških predstav, koncer­tov, razstav, knjižnih prevodov in druga 
kulturna izmenjava so zagotovo po­memben dejavnik krepitve prijateljstva in medsebojnega spoštovanja. Slovenski dom je vedno izstopal po visoki rav­
ni svojih programov. Cim vec skupnih 
programov na Hrvaškem in v Sloveniji je nekaj, kar toplo priporocam tako Slo­venskemu domu kot pristojnim hrva­škim inštitucijam. 
Kakšna je vloga manjšine v odnosih med narodoma? 
- Izjemno pomembna in pozitivna! Pri­mer Hrvatov in Slovencev je najboljši 
dokaz. Poglejte medsebojno spoštovanje 
med t. i. obicajnimi ljudmi: druženje, 
sodelovanje, poslovanje, mešane zakone in še marsikaj lepega in dobrega, kar po­vezuje naroda in državi, tudi takrat, ka­dar politiki glede posameznih vprašanj težko najdejo skupni jezik. Naša naroda 
sta si zelo blizu po zgodovini, kulturi, 
jeziku in tudi vecini politicnih vprašanj. Ceprav Hrvati v Sloveniji nimajo polo-žaja narodnostne manjšine, nisem niko­li slišal, da bi kdo omenjal diskrimina­
cijo. Enako mora hrvaška država storiti 
vse za naše manjšine, tudi Slovence, da bi uživali vse osebne in kolektivne pra-vice in bili vezni clen med državama in 
narodoma. Naj omenim, da sam name-sto besede manjšina raje uporabljam be-sedno zvezo narodnostna skupnost, saj lahko izraz manjšina nakazuje na nee­nakopraven položaj ali izlocenost, med-

ji je treba zagotoviti nekaj vec ali poseb­ne pravice. Za položaj, enakopravnost in zašcito manjšine je namrec odgovorna vecina. To se kaže na podrocjih, ki so za ohranjanje identitete še posebej pomemb­na, v šolstvu, kulturi, medijih. Da bi bila manjšina vkljucena tudi v odlocanje na ravni države, imata italijanska in madžar­
ska manjšina zagotovljena tudi svoja po­
slanca v državnem zboru. Slovenija poskuša ta nacela uveljavljati tudi v odnosu s sosednjimi državami, v Svetu Evrope in mednarodnem življenju. Cetudi za to ni prevelikega razumevanja, jih mora Slovenija sama uveljavljati zara­di lastne demokraticne drže in kot dokaz, da jih je mogoce uveljaviti v praksi.  
Pripadniki manjšin so ljudje z dvojno identiteto, nacionalno in državno. So pri­padniki kulture svojega naroda in lojalni 
državljani držav, v katerih živijo. To so vrednote, ki omogocajo manjšini polo-žaj svojevrstnega mostu med sosednjimi državami in narodi ter lahko bogatijo sosedske odnose, omogocajo vecje razu­mevanje in sodelovanje. Ko pa prevladajo nacionalisticne silnice in nedemokraticni avtokratski odnosi, lahko postanejo motec dejavnik in obicajno tudi prva žrtev mo-tenj v meddržavnih odnosih. V zgodovi­ni je dovolj takšnih primerov. V odnosu vecinskih narodov do manjšin bi moralo prevladati eticno nacelo, da cesar ne želiš, 
da drugi storijo tvojemu narodu, ne stori 
ti drugim. Na žalost ni mogoce trditi, da je tako povsod v državah znotraj EU. Ko z vidika teh nacel pogledam na položaj 
Slovencev na Hrvaškem in posebej na za­vidljiv jubilej Slovenskega doma, bi to lah­ko bil razlog za optimizem. Pred leti sem 
pobliže in s simpatijami spremljal delo slovenskih društev na Hrvaškem. Obcu­doval sem razvejano življenje in delovanje, 
medsebojno povezovanje in iskanje stikov 
z dejavniki hrvaške in še posebej slovenske države. Prav po zaslugi prizadevanj njiho­vih clanov so pozabi iztrgani Slovenci, ki 
so bogatili kulturno, znanstveno, športno 
življenje na Hrvaškem. In teh ni malo. Monografije, ki so o tem zapisane, in celo­tno vrašcanje dejavnosti teh društev v hr-vaško družbo, posebej Slovenskega doma v Zagrebu, so opomnik in kažipot, kako ko­ristno bi lahko bilo sodelovanje in kakšne možnosti in priložnosti so za sodelovanje obeh držav, za njuno skupno nastopanje tudi širše v EU in drugih mednarodnih povezavah. To bi dajalo težo in verodo­
stojnost obema državama, ki sta skupaj, ob istem casu, s tesnim sodelovanjem in 
velikim ugledom v mednarodni skupnosti stopili na pot suverenega državnega življe­nja. Ta ugled je zaradi nepripravljenosti, pa tudi nesposobnosti urediti nekatera 
odprta vprašanja in spore v medsebojnih odnosih na žalost precej omajan. Nobena vecnacionalna skupnost ni navdušena, ce 
njena notranja povezanost trpi zaradi mo-
tenj v odnosih med njenimi clani! 
Ob 90-letnici Slovenskega doma v Za­
grebu njeni clani in vodstvo zaslužijo iskrene cestitke. Imel sem priložnosti 
sodelovati z dolgoletnim predsednikom Darkom Šoncem. Obcudoval sem nje­govo zagnanost in prepricanost o kori­stnosti njegovega pocetja. Sodelovanje z 
njim mi je bilo v veselje in zadovoljstvo. Želim, da bi vodstvo tudi v prihodnje na­daljevalo delo z enakim poletom in da bi koristnost delovanja Slovenskega doma in drugih društev Slovencev na Hrva­škem prepoznali vodstvi obeh držav in ga 
v skupnem interesu tudi podpirali. 
tem ko ima izraz skupnost, vsaj zame, bolj pozitiven prizvok. 
Kako pomembno je negovati tesne dobrososedske odnose v Evropski uniji? 
- Sosednje države v EU imajo toliko skupnih interesov, da tesni in dobro­sosedski odnosi nimajo alternative. To še posebej velja za Slovenijo in Hrva­ško. Res je, obcasno se pojavijo nespo­razumi, vendar ti nikoli niso povzro-
cili trajno slabih odnosov ali napetosti, še posebej ne med t. i. obicajnimi lju­dmi. Iz Hrvaške številni odhajajo v Slovenijo na delo, smucanje ali kultur­ne dogodke. In obratno. Slišal sem, da 
skoraj pol Slovenije dopust preživlja 
na Hrvaškem. Slovenija in Hrvaška imate zaradi bolj ali manj podobnega položaja, velikosti in interesov zno­traj EU veliko razlogov za negovanje dobrih odnosov in sodelovanja. Moje 
izkušnje iz predsedniškega mandata, ko sem sodeloval s slovenskima pred­
sednikoma . Türkom in Pahorjem, so 
izvrstne. Prav takšne izkušnje imam 
kot profesor, saj odlicno sodelujem s 
pravnima fakultetama v Ljubljani in 
Mariboru. (jpt, tbb)  
Stipe Mesic: Slovenski dom je predhodnik evropskega združevanja 
Stipe Mesic je nasledil prvega hrvaškega predsednika Franja Tudmana in bil na celu hrvaške države med letoma 2000 in 2010. Tudi pred tem je bil pomemben clen v meddržavnih odnosih, saj je bil v casu osamosvajanja predsednik predsedstva SFRJ, kasneje pa poslanec v hrvaškem saboru in med letoma 1992 in 1994 tudi njegov predsednik. Verjame v svetlo evropsko prihodnost in pomembno vlogo manjšin. 
- V odnosih med narodoma vloga manj­šin nenadomestljiva. Manjšine povezu­
jejo ljudi, družbe in države. Evropa se združuje. To je milenijski izziv, ki ga bo dokoncala sedanja generacija. Združena 
Evropa bo odprla svoje meje. Zakonski predpisi bodo izenaceni, saj bodo pri nji­hovem oblikovanju sodelovali vsi, tako veliki kot majhni narodi. Narodnostne manjšine bodo povezovale države in na-rode. Evropa bo izkljucila vojne kot po­liticno sredstvo. Izgubil se bo motiv za osvajanje tujih ozemelj, saj bodo narodi, ob odprtih mejah, živeli v enotnem kul­turnem korpusu. Evropa bo postala glav-val tudi k življenju skupnosti na Hrva­ni dejavnik miru v svetu. škem. Njegovi ustanovitelji in nasledniki 
so veliko pripomogli pri sodelovanju z Kaj lahko Slovenski dom še stori za bo-vecinskim narodom in vsemi nacionalni­lje odnose med narodoma in državama? mi manjšinami. Slovenski dom je tako na 
- Slovenski dom v Zagrebu je ohranil nek nacin predhodnik evropskega zdru
­identiteto Slovencev v Zagrebu in prispe-ževanja. (jpt, tbb)  

Koncert 
Metlicani so v Slovenskem domu ustvarili belokranjsko vzdušje 
Lep vecer v sprošcenem vzdušju smo doživeli 3. oktobra, ko je MePZ Slovenski dom gostil pevke Društva upokojencev Metlika. Dvorana je bila polna, kar je še ena potrditev, kako naši clani cenijo slovensko pesem. 
V 
pesmi naša je mladost, v njej je naš po-ko sem s ponosom poslušala nos. Pod tem motom smo clani obeh belokranjske pesmi: Pastirce zborov – ceprav že v letih – na koncertu mlado in Ob Kolpi tam sem jaz doma, ki ju pokazali mladostni pevski zanos. Mene pa je zapel metliški zbor, ter Lepo Anko, ki jo je so ob tem zapljusnili še mladostni spomini, na orglicah zaigral Marjan Dirnbek. Pesem 


Duhovna sekcija A. M. Slomšek  
Peli smo v župnijski cerkvi v Dravljah 
Pevski zbor duhovne sekcije A. M. Slomška je 13. oktobra pel pri maši ob 11.30 v župnijski cerkvi  Kristusovega uclovecenja v Dravljah. Tam smo si nabirali tudi nove vtise in znanstva. 
G
ostovanje je pripravila Rafaelo­va družba, organizacija, ki skrbi za Slovence v zamejstvu in izseljenstvu. Skupna vez je Martina Koman, nekdanja vodja duhovne sekcije, ki že vec let živi v 
Vošcilo! 
Vsem bralcem Novega odmeva in cla 
nom Slovenskega doma Zagreb cesti 
tam za 90. obletnico društva in vam 
želim še mnoga lepa skupna in dejavna 
leta v okviru dejavnosti, ki jih ob gojenju 
slovenske kulture prirejate v Zagrebu! 
Ana Gregoric, Rafaelova družba 

Sloveniji, in poskrbela, da je zbor pel pri maši ter po njej imel še krajši nastop. Pevci iz Zagreba so v Lju­bljani hitro našli novo cerkev, kot ji rece­jo farani. V notranjosti, ki se odpira kot školjka, soo zapeli skladbe, ki jih je uglas­bil naš zborovodja prof. Vinko Glasno­vic: Stopni spev, Sv. mašo A. M. Slomška, Psalm 23 - Prošnja nad darovi ter skladbo na besedilo in melodijo A. M. Slomška 
Pred Jezusa ponižno pokleknimo, ki jo je prof. Glasnovic priredil za zbor. Po maši 
smo zapeli še štiri skladbe, in sicer: A. M. Slomšek, glasba in besedilo Franc Juvan, Hvali svet Odrešenika, besedilo in melo-
me je ponesla v kraje, kjer sem odrasla: med 
bele breze, Kolpo in Gorjance. Moja mlada 
leta, ko sem pela in plesala v belokranjskem kolu. Pesmi pa so nas ponesle še drugam po 
Sloveniji, ko smo poslušali koroško Gor cez 
jezero, Avsenikovo Naj bo pomlad ter ljud-ski Vsi so prihajali in Lipa. Pevkam in zbo­rovodkinji Irini Kolar hvala za to doživetje. Zbor Slovenskega doma je dobrodošlico pevcem in obcinstvu zaželel z himno Slo­venskega doma Slovenski dom, naš drugi 
dom. Nadaljevali smo z Domov v slovenski kraj in Nocoj, pa oh nocoj, kjer smo pri­sluhnili solistu Josipu Marmilicu. Obcin­stvo je s smehom spremljalo pesem Zba­dljivka, ob Vencku narodnih pesmi, pod 
taktirko zborovodje Ivice Ivanovica, pa je 
moralo tudi obcinstvo zapeti. Koncert smo 
dija A. M. Slomšek, priredba V. Glasnovic, ter Slomškovi pesmi Romarska in Tri naj­lepše želje, ki ju je uglasbil V. Glasnovic. Maševal je župnik p. Miran Žvanut, ki je po bogoslužju predstavil zgodovino župnije in sodobne draveljske cerkve, ki 
deluje kot povezava s staro cerkvijo sv. Roka. Zamisel zanjo seže v leto 1975, de-set let pozneje, 15. septembra 1985, jo je 
posvetil tedanji nadškof Alojz Šuštar s 64 
somaševalci. Pred desetimi leti so v njej zadonele nove orgle. 
zakljucili s pesmijo Vsakdo mora imeti 
prijatelja. Pela sta oba zbora ob spre­
mljavi harmonike Ivice Ivanovica. 
Predsednik Slovenskega doma Darko Šonc se je zahvalil za podarjeno belo­kranjsko narodno nošo (o tem smo pi-
sali v Novem odmevu št. 67). Metliška podžupanja Martina Legan Janžekovic 
pa je izrazila navdušenje nad koncertom in slovensko besedo v Zagrebu. Predse­dnik DU Metlika Jože Mozetic je Slo­venskemu domu podaril knjigo o zgo­
dovini Metlike. Rada jo bom prebrala. Pocutila sem se domace med mojimi Metlicani, med katerimi sta bili tudi 
moji sošolki iz metliške osnovne šole: 
podžupanja, ki živi v vasi Radovica, kjer poznam skoraj vsako hišo, in pred­sednica zbora Vladka Škof, s katero 
sodelujem že nekaj let in ji gre zahvala, 
da je Slovenski dom dobil belokranjsko narodno nošo. Tokrat so s seboj prine­
sli belokranjsko pogaco, ki ima status zajamcene tradicionalne posebnosti na evropski ravni. Vsakdo v obcinstvu je lahko poskusil pogaco zašcitene re-cepture (recept smo objavili v Novem 
odmevu št. 60). Druženje smo nadaljevali v prijetnih pogovorih in obujanju spominov, s pesmijo in nacrti za naprej. 
Stanka Herak 

Nacrte za cerkev je izdelal arhitekt Mar-ko Mušic, ki je o tem zapisal: »Zuna­njost cerkve sem želel narediti zgovor-no v tišini neopaznosti in spoštovanja 
obstojecega pa vendar nekako prisotno 
in samozavestno. Ne kot stavbo, kot 
paviljon v parku, temvec kot del parka, del njegove konfiguracije. Zlagoma se razteza do pokopališca in obenem ne­žno, krhko, subtilno a vendarle razpo­znavno obliva in uokvirja staro baroc­no cerkvico. Ob obisku lokacije mi je bilo jasno, da mora park sklenjeno pre­
krivati novo stavbo in da se mora zaceti že ob ulici, pa potem zlagoma vzpenjati do krošenj lip, ideja ozelenjene strehe je 
bila tako neizogibna.« 
Po maši so clani duhovnega zbora in Rafaelove družbe skupaj odšli na ne­deljsko kosilo, kjer smo klepetali vse 
do cetrte ure. Gostitelji so pevcem in zborovodji zaželeli še mnoge uglasbe­ne Slomškove pesmi, veliko zdravja in 
dobrega glasu. Razšli so se z željo, da se 
ponovno kmalu srecajo! (MB, ag) 
Obletnica 
Razstava o velikem Leonu Štuklju 
V Slovenskem domu je bila 10. oktobra odprta razstava o enem najboljših slovenskih športnikov vseh casov in olimpijski legendi Leonu Štuklju. Razstavo z naslovom Leon Štukelj 1898-1999 Slovenec Sokol Olimpionik Svetovljan so pripravili v Dolenjskem muzeju Novo mesto. 
C
lane Slovenskega doma, ljubiteljem športa in gostom, med katerimi so bilitudi Štukljeva hcerka Lidija Pauko in vnuk Miha Pauko s soprogo Danico ter višja sve­tovalka zagrebškega župana Nataša Jovicic, je uvodoma pozdravil Darko Šonc, predse­dnik Slovenskega doma in Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb (SSNMMZ). Šonc je poudaril, da razstava ni po­membna le za slovensko skupnost, ampak tudi na najširše zagrebško obcinstvo. Direktorica Dolenjskega muzeja Jasna Dokl Osolnik je spregovorila o razstavi inizjemni poti in Leona Štuklja. Nanizala je zanimive utrinke iz življenja tega velikega 

Spominski utrinki 
Leta 1999 je Slovenski dom Zagreb Leonu
Štuklju vošcil za njegov stoti rojstni dan in mu podaril clansko izkaznico društva, za kar se je stoletnik tudi iskreno zahvalil. Ko so tistega leta na Bledu ustanoviliKlub slovenskih olimpijcev, prav ob Štu kljevem življenjskem jubileju, se je pri reditve udeležila tudi naša clanica Olga Šikovec-Luncer, vrhunska atletinja, ki je na olimpijskih igrah nazadnje sodelovala leta 1960, ko je tekmovala v teku na 100m in 200 m. Na Bledu se s Štukljem nista srecala, saj se je žal opravicil, o srecanju in poudarkih pa je Olga porocala v Novem odmevu št. 7/1999, v clanku z naslovomSlavili smo skupaj z Leonom Štukljem. 

Razstava v Slovenskem domu je manjši izsek 
iz velike spominske razstave Leon 120, ki je
nastala ob 120-letnici Štukljevega rojstva; izbor 
sta naredili kustosinji Dolenjskega muzeja Novo mesto Majda Pungercar in Maja Rudolf 
Markovic, in sicer na pobudo SSNM MZ, ko so clani marca obiskali razstavo v Novem mestu (o študijskem obisku smo porocali v prejšnji številki Novega odmeva). 
Slovenca, ki ga je osebno poznala od ma-
lih nog, saj je tudi sama Novomešcanka in nekdanja vrhunska telovadka v Jugoslaviji. 
Tudi novi slovenski veleposlanik na Hrva­škem Vojislav Šuc, ki je odprl razstavo, je 
obudil spomine na srecanje z olimpionikomleta 1998 v New Yorku, ko je Štukelj skupaj 
z najbolj legendarnim ameriškim atletom 
Jessejem Owensem postal castni clan New York Athletic Cluba: 
»Ameriško javnost so zelo zanimali
Štukljeva dolgoživost, skromnost, ocarljivost in zanimanje za razlicne 
stvari. Promocija, ki jo je naredil za 
Slovenijo, je neizmerna. Všec mi je, da njegov duh še živi z nami.« Dvojezicna razstava je namenjena tudi za postavitev v ostalih sloven-skih društvih na Hrvaškem ter dostopna vecinskemu prebival­
stvu, saj je SSNM MZ pripravil 

prevod v hrvašcino. (akm)  
Športnega velikana pa je poznal naš clan 
Alojz Kramar. Spoznala sta se v Tomši 
cevem drevoredu ob Mariboru. Alojz je tam cakal prijateljico, ki je delala v vrtcu, Leon pa je tja hodil na kosilo. Veckrat sta 
na kratko poklepetala v tem lepem par 
ku in skupaj obcudovala veverice, ki so ju obiskovale. Leon obicajno ni posedal po klopcah, ampak je na njih raje telo vadil. »Zadnjic sem Leona srecal pozimi leta 1996. Snežilo je, mariborske ceste še niso bile ocišcene, na križišcu smo cakali, da se prižge zelena na semaforju. Vpra šal sem ga, ali ga sneg nic ne moti, pa je 
odvrnil: »Nikakor ne, treba je iti ven, saj je lepo zunaj.' Zdelo se mi je, da ima dol 
ge roke in da bo na križišcu razgrnil sneg 
pred nami.« 
Barletov simpozij 
Nastop na mednarodnem srecanju v spomin na slovenskega rojaka 
V Nadškofijskem pastoralnem institutu na Kaptolu v Zagrebu so se z mednarodnim simpozijem 26. oktobra spomnili Janka Barleta (1869–1941), ki velja za reformatorja cerkvenega petja na Hrvaškem. Na dogodku ob 150-letnici njegovega rojstva je nastopil tudi naš zbor. 
S
impozij je potekal pod pokrovitelj­stvom Zagrebške nadškofije, v soorga­nizaciji Prvostolnega zagrebškega kapitlja, Društva za zgodovino zagrebške nadško­fije Tkalcic, revije Sv. Cecilija in Sloven-skega doma v Zagrebu ter pod vodstvom Hrvaškega društva cerkvenih glasbenikov. Udeležili so se ga cerkveni dostojanstve­niki, muzikologi, zgodovinarji, glasbeniki iz Slovenije in Hrvaške. Tudi ta dogodek je potrdil trajno prepletenost sosednjih narodov na vseh podrocjih cloveškega ži­vljenja in delovanja. Janko Barle je bil iz­stopajoca osebnost v skupni zgodovini; o njem smo dvakrat pisali v Novem odmevu (št. 4/1997 in št. 70/2019). Zbor Slovenskega doma je obcinstvu s odzvanjala naša pesem in zvonki glas so-Simpozij se je zacel z molitvijo. Sledila sta pesmijo približal slovensko besedo. Pod lista Josipa Marmilica. uvodna nagovora hrvaškega organista, dirigentsko palico prof. Ivice Ivanovica Sledila je poglobljena razprava o vlogi predavatelja in zborovodje v zagrebški smo zapeli Slovenski dom, naš drugi Janka Barleta v razvoju cerkvene glasbe katedrali Miroslava Martinjaka in slo-dom, Po jezeru, Eno samo tiho rožo in na Hrvaškem. Predavanja je v obcinstvu venskega muzikologa Franca Križnarja. Nocoj, pa oh nocoj. Tudi tokrat sta lepo spremljalo tudi nekaj clanic našega zbora. 

Praznik 
Rudolf Maister – general in poet 
Clani Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb so se na povabilo Zveze društev general Maister 22. novembra udeležili osrednje slovesnosti ob slovenskem državnem prazniku, ki je potekal v murskosoboškem gledališcu Park. 
N
a slovesnosti, ki je potekala pod na-ki ji gre zasluga za obrambo slovenske je, najprej v Mariboru, nato pa tudi na šir­slovom Maister – general in poet, severne meje. General Rudolf Maister šem štajerskem obmocju uveljavil ljudsko so prekmurski osnovnošolci predstavi-(1874.1934) je ob koncu prve svetovne voljo in dosegel, da je velik del slovenske­li pesniško plat zgodovinske osebnosti, vojne, po razpadu avstro-ogrske monarhi-ga narodnostnega in govornega obmocja
Štajerske in Koroške prišel pod slovensko 
oziroma jugoslovansko upravo. Na slovesnosti je nastopil tudi orkester Slovenske vojske. Slavnostni govornik 
je bil predsednik Državnega zbora De-jan Židan, ki je med drugim dejal, da bi se morali z mislimi na generala Maistra vprašati, »kaj vsak izmed nas prispeva k boljši družbi in ali smo danes vredni veli­kih dejanj naših predhodnikov". Navzoce je nagovorila tudi nova pred­sednica Zveze društev general Maister Lucka Lazarev Šerbec in poudarila, da je 
Rudolf Maister branil svojo deželo tako z orožjem kot tudi s pesmimi, skozi katere 
sta se razkrivala njegova pesniška duša in 
domoljubje. (akm)  

Živa poezija 
Navdušila je pesem o oktobru in jeseni 
V sodelovanju z društvom Ritem misli iz Varaždina je bil 
13. novembra v Slovenskem domu pesniški vecer na katerem smo se vnovic srecali s poezijo Marjana Pungartnika. 
N
jegove pesmi sta recitirala Ljubica Ribic in Milan Novak, ki sta hkrati povezovala pesniški vecer. Marjan Pungartnik, ki nas je obiskal že tretjic, je prebral svoje tri najnovejše pesmi. Na žalost ni prinesel nove pesniške zbirke, saj je– kot je slikovito opisal zastoj - njegova urednica padla v „crno luknjo.“ Navdušila nas je pesem o oktobru in o jeseni. Vecer je obogatila kantavtori-ca Olga Weissbacher, ki je zapela tri avtorske pesmi in igrala na kitari. Ceprav nas je bilo malo, je bilo razpoloženje veselo. 
Strokovno potovanje 
V Kamporju smo se spomnili na žrtve fašizma 
Kot nova clanica Sveta slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreb sem se 7. septembra udeležila strokovnega potovanja v Kampor na otoku Rabu, kjer je na obmocju nekdanjega fašisticnega koncentracijskega taborišca spominski park. 
P
red kakšnimi 50 leti je moj pokojni oce, nekdanji parti­zanski borec, obiskal Kampor. Takrat sem prvic slišala, da je bilo tam taborišce. O tem nisem prevec spraševala, me ni zanimalo. Ko pa sem zdaj hodila po nekdanjem taborišcnem prostoru, sem vklesane v kamnu prepoznavala znane priimke 

Na Rabu smo obiskali tudi samostan sv. Evfemije. Skozi 
prenovljeni samostanski muzej nas je popeljal naš stari zna 
nec franciškan Ivan Gavran. Pokazal nam je razlicne ekspo 
nate, slike, rokopise, inkunabule, pergament o nastanku sa mostana, zbirko starega denarja. V obnovljeni galeriji smo 
si ogledali stalno razstavo slovenskega franciškana Janeza Ambroza Testena, samoukega umetnika, ki je v vsem casu 
svojega bivanja v samostanu slikal. 


umrlih iz rojstne Bele krajine. Spomnila sem se svojega oceta. Vem, da je poznal ljudi, ki so bili v tem taborišcu. Ob prihodu na prvi pogled samo spomenik še prica o taborišcu. Kje so barake? Zelena trava, sredozemska drevesa, pešcena potka v sencnem parku. Z vsake strani pa so kot temelji položeni obde­lani kamni, kjer so nekoc stali šotori, v katerih so se v necloveških razmerah gnetli interniranci. Na vsakem kamnu ime. Tu so za ve­dno ostali Slovenci, Hrvati, Judje. Taborišce je delovalo od julija 
1942 do kapitulacije Italije septembra 1943. Interniranci so umi­
rali od lakote, težkih življenjskih razmer, bicanja in zime. Danes je znanih samo 1490 imen, ceprav nekateri viri govorijo o prek 4000 zaprtih. V taborišcu šotorskega tipa, je bilo okrog 15 tisoc internirancev, moških, žensk, otrok, invalidov. Spominska plošca na vhodu, kjer smo položili cvetje in prižgali svece v spomin na vse umrle in trpece v taborišcu, naj bi opozorila na dogodke med drugo svetovno vojno. Z grenkobo se vprašaš: Se ne bo nikoli vec ponovilo? Ob glavnem spomeniku - obelisku je Ivica Kunej reci­tiral pesem Lipa zelenela je, ki so jo zaporniki najraje peli. Mi pa 
smo jo spontano zapeli ob spomeniku ženskam in otrokom. Med 
drevesi je odmeval glas orglic Marjana Dirnbeka. 
Spominski park je leta 1953 zasnoval priznani slovenski arhitekt Edvard Ravnikar. Postavila ga je Republika Slovenija, ki še danes 
skrbi zanj. Moje prvo potovanje s Svetom je pustilo vtis lepega, zanimivega, 

poucnega in družabnega dneva. Stanka Herak 
Intervju 
Nikolaj Levicnik: Slovenec v Zagrebu, ki ljubi gore in slovenski jezik 
Nikolaj Levicnik je eden najstarejših clanov Slovenskega doma, tako po letih življenja kot po clanskem stažu. V zgodovinski spomin društva se je vpisal z nastopom na eni od skupšcin, ko je dejal: »Pricakujem, da se v Slovenskem domu govori slovensko«. Naši rojaki v Novem mestu si ga bodo zapomnili kot dobrotnika, ki je obcini podaril nepremicnino na Glavnem trgu. 

O 
donaciji novomeški obcini in pri­znanju, ki ga je prejel v zahvalo, smo pisali v prejšnji številki Novega od­meva. Tokrat razkrivamo delcek bogate­ga življenja tega iskrivega clana našega društva, ki se je rodil leta 1934 na Jese­nicah, usoda pa ga je v Zagreb pripeljala leta 1945. - Aprila leta 1941 je oce padel v nem­ško vojno ujetništvo od koder se je vrnil koncem leta 1942 in sicer v Zagreb, kjer je uspel dobiti italijanski potni list. V Za­grebu je uspel dobiti službo, v Slovenijo se takrat ni smel vrniti. Ko so Nemci oku­pirali Gorenjsko je mati nekaj casa ostala še na Jesenicah, mene pa so poslali k sta-rim staršem na grad Strugo pri Otoccu. Tam sem septembra 1941 zacel hoditi v osnovno šolo, toda samo kratek cas, ker sva z mamo odpotovala k njenim staršem v Dubrovnik. Tam sem tudi nadaljeval šo­lanje in koncal prvi in drugi razred. Razne okolišcine so vplivale na to da sem poleti 1943 odpotoval iz Dubrovnika v Ljubljano ter sem tam v Marjanišcu koncal tretji in cetrti razred osnovne šole. Kako to, da tako dobro govorite sloven-sko, ceprav ste v Zagrebu že toliko let? Mnogi me to sprašujejo, ker mnogi Slo-
Obletnica 
venci pozabijo svoj jezik. Kolikor se spo­mnim sem od otroštva vzporedno govo­
ril hrvašcino in slovenšcino. Zagotovo je 
na moj slovenski jezik vplivalo dejstvo, da sem se z ocetom izkljucno pogovar­jal v slovenšcini. Toda temelje slovenske 
zgodovine, slovenske slovnice sem dobil 
v Marijanišcu. 
V Zagrebu ste koncali šole, se zaposli­li in porocili. 
Leta 1943 je mati dobila službo v Bosni 
od koder se je potem preselila v Zagreb. Poleti sem redno šel v starim staršem po mamini strani v Dubrovnik, ki ga še da­nes smatram kot neizogiben del življenja. V Zagrebu sem koncal gimnazijo in fa-kulteto za zunanjo trgovino, se porocil z Andelo, Dalmatinko iz Šibenika. Otrok nimava. Zadnjih trideset let sem delal v podjetju OKI (Organska kemijska indu­strija), pred tem na sodišcu in v zaseb­nem podjetju. 
So stiki z domovino ostali? Seveda. Zagreb ni tako dalec od Slo­venije. Danes v Sloveniji nimam vec sorodnikov, toda pred leti sem imel v Kranju veliko hišo, ki je nekajkrat bila odlicna baza za naše izlete na bližnje vrhove. Kakšen bi to bil Slovenec, da 
Venec za legendarnega Iztoka Puca 
V spomin na rokometno legendo Iztoka Puca (14. 9. 1966, Slovenj Gradec–20. oktober 2011, Florida) so clani Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb ob obletnici njegove smrti na spominsko plošco na športni dvorani Kutija šibica 18. oktobra položili venec. 
I
ztok Puc je najvecji uspeh dosegel v dresu hrvaške reprezentance, ki je na poletnih olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti osvojila prvo zlato olimpijsko medaljo za Hrvaško. Pomnimo ga kot športnika, ki je na olimpijskih igrah igral s tremi razlicnimi reprezentancami, hr-
vaško, slovensko in jugoslovansko. Ta športni velikan, ki je v 46. letu izgu­bil bitko s hudo boleznijo, je tudi dan­danes svetel primer, kako naj športnik deluje v ekipi in tekmi z nasprotnikom. Je vzor vsem, ki se ukvarjajo z rokome-
tom. (akm)  nisem zaljubljen v gore in da nisem bil

na Triglavu. Že od gimnazijskih let sem bil clan raznih planinskih društev, nekaj let PD INA-OKI, zadnja leta pa clan PD Graficar kjer sem bil tudi dolgoletni taj­nik. Že 41 let smo pobrateni z PD Delo iz Ljubljane s katerim imamo odlicne 
stike in skupne izlete v Sloveniji in na Hrvaškem. Za moje delo v planinski organizaciji sem dobil mnoga priznana 
Hrvaške planinske zveze. Krona vsega je 
plaketa kot najvišje odlikovanje Hrvaške planinske zveze. Zelo sem ponosen, da sem nosilec bronastega in srebrnega ca-stnega znaka Slovenske planinske zveze, posebno zato, ker sem ta slovenska pri­
znanja dobil po ustanovitvi Republike 
Slovenije oziroma Hrvaške. 
Agata Klinar Medakovic  


Po poteh znamenitih Slovencev 
Na domu cebelarja Janše in nobelovca Pregla 
V sobotnem jutru 21. septembra se je trinajst clanov Sveta slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreb (SSNM MZ) odpravilo v Ljubljano in Breznico, kjer smo obeležili 150-letnico rojstva Friderika (Fritza) Pregla in se seznanili z življenjem in delom Antona Janše, rojenega pred 285 leti. 
V 
središcu Ljubljane na Gosposvetski ulici 19 stoji rojstna hiša prvega in edinega slovenskega nobelovca Friderika Pregla; ob njegov doprsni kip je naš predsednik Darko Šonc položil spo­minski šopek. Medtem nam je Agata Klinar Medakovic na krat­ko predstavila življenje in delo tega pomembnega znanstvenika. Friderik (Fritz) Pregl se je rodil leta 1869 v Ljubljani, v obdobju Avstro-Ogrske, umrl pa je leta 1930 v Gradcu v Avstriji, kjer je deloval do konca življenja. Nobelovo nagrado za kemijo je prejel leta 1923. Bil je zelo delaven, življenje je posvetil znanosti in je veliko casa prebil v kemijskih laboratorijih na Dunaju in v Grad-cu. Številni znanstveni uspehi in objave so mu prinesli velik ugled. Ceprav je bila njegova mati Avstrijka, se je vedno zavedal svojih korenin po ocetu Slovencu iz njegove ro­dne Ljubljane. Republika Slovenija je v cast slavnemu kemiku ustanovila nagradni sklad za najboljše osnovnošolce in dijake na podrocju kemije. Ta podatek nas je zelo navdušil. V starem in lepem delu Ljubljane pri Križankah, kjer je zname­nitosti poleg nas obcudovalo veliko turistov, smo se pocutili zelo prijetno. V srcu sta nam ostala spomenika na Trgu francoske revolucije: bronasto poprsje Simona Gregorcica pod kamnitim baldahinom (Zdenko Kalin, Jože Plecnik) in mogocen obelisk v spomin na Ilirske province (Lojze Dolinar, Jože Plecnik). 
Pionir sodobnega cebelarstva
Pot smo nadaljevali na Gorenjsko, na Breznico pri Žirovnici, kjer je svojo življenjsko pot zacel pionir sodobnega cebelarstva Anton Janša (1734–1773). Po lepem soncnem dnevu se je pod hribom Reber prikazala urejena vasica, kjer na travniku blizu Janševe rojstne hiše stoji spominski cebelnjak s poslikanimi koncnicami. Tam je do leta 1877 stal cebelnjak, ki ga je Janša podedoval po svojem ocetu, Kuharjevem Matiji. S cebelami se je ukvarjal od otroških dni. O tem nam je slikovito pripovedoval Jan Celesnik iz Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica (https:// visitzirovnica.si/jansev-cebelnjak/). Osvežili smo znanje o cebe­lah in njihovem vedenju v cebelnjaku in naravi. Le obcudujemo lahko življenje teh koristnih živalic, ki se rojevajo, živijo, delajo in umirajo podobno kot cloveški rod. Anton Janša se je z bratoma podal na Dunaj, da bi tam študiral slikarstvo. Ker pa je napredna cesarica Marija Terezija takrat is-kala ucitelja cebelarstva, se je Janša odlocil za to službo. Po av-strijskih deželah je širil in pospeševal cebelarstvo, izvajal je prak­ticni pouk in pisal strokovne knjige, ki so bile tudi po njegovi smrti pomembno ucno gradivo. Ucil je cebelariti po »kranjsko«, v teorijo je uvedel in opisoval slovenske kmecke cebelarske pri­pomocke. Rojstni dan najvecjega slovenskega cebelarja, 20. maj, se od leta 2017 praznuje kot svetovni dan cebel. Tako kot ves sodoben svet se zavedamo pomembnosti cebel, saj 
brez njih sploh ne bi bilo življenja! Vasiljka Tovarloža 


P
rvi petek v tej sezoni je bil 6. septem-bra. Bilo nas je kar okrog dvajset, vsi spociti, veseli, polni vtisov in zgodbic z dvomesecnih pocitnic. Imeli smo tudi štiri slavljence, ki so v krogu prijateljev prosla­vili svoje osebne praznike. Seveda to ne bi bilo to, ce se miza ne bi kar šibila od dobrot, torte in šampanjca. Vse smo seveda pope-strili tudi s pesmijo in dobrimi željami. Drugi prvi petek je bil 4. oktobra, dan po nastopu zbora iz Metlike in en dan pred odhodom na vseslovensko srecanje v Istr­skih toplicah ter je bila morda prav zaradi 
Petkova druženja 
Vse, kar potrebujemo, je dobra volja 
Po poletnem oddihu smo skupaj preživeli dva prva petka: septembrskega in oktobrskega. Novembrsko srecanje smo preložili, saj smo 1. november preživljali z mislimi na naše rajnke, 8. novembra pa smo skupaj praznovali 90. rojstni dan društva. 
tega slaba udeležba, saj je prišlo le sedem clanov. Seveda pa to ne pomeni, da je bilo slabo. Tudi tokrat ni bil nihce niti lacen niti žejen, pa tudi zapelo se je, saj ne pravijo za-man, da kjer sta dva Slovenca, je to že zbor. Upajmo, da bo na naslednjih prvih pet-kih udeležba malo številcnejša. Pred kon­cem leta se dobimo še 15. novembra in 6. 
decembra. 
Še enkrat vabimo clane Slovenskega doma na petkova druženja, nic vam ni treba delati in trošiti, lahko se le veselite in lepo vam bo. 

Irena Hribar-Pavlovic 
Na Triglav 
Zdaj vem, kaj pomeni: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor 
Triglav je najvišji vrh Slovenije, visok 2864 m, hkrati tudi simbol Slovenije. V Sloveniji je znan rek, da ce nisi bil na Triglavu, nisi pravi Slovenec. Ne samo zato, ampak tudi zato, se mi je »zmešalo« in sem se dal nagovoriti, da se povzpnem na Triglav. 
S 
skupino prijateljev iz PD Dubovac iz neprevidnost lahko imela usodne posle-Karlovca sem se 3. avgusta podal na dice. Na višini 1500 metrov je bila vege­osvajanje tega najvišjega vrha bivše Ju-tacija že razredcena z nizkimi grmicki in goslavije. Odlocili smo se za zahtevnejšo redkimi cvetlicami, v kotanjah pa se je smer od Aljaževega doma cez Plemenice lesketal sneg. Spremenilo se je tudi vre-in preko severnega grebena do vrha Tri-me in naenkrat smo bili sredi oblakov. glava. Zacetek vzpona je bil zelo naporen Na poti smo videli tudi veliko kamnitih in zahteven zaradi vrocine – bilo je 32 plošc, postavljenih v spomin na ponesre­stopinj, mi pa obloženi z opremo za dva cene planince – žrtve Triglava. Videli smo dni. V veliko pomoc so nam bili vodni-tudi dva kozoroga, ki pa sta postala manj ki, ki so nam pomagali nadeti plezalne simpaticna, ko sta nas s svojimi skoki za­pasove (ferata kit) in nas poducili, kako cela zasipavati s kamencki. Po 4 urah in uporabljati plezalno opremo in kako ple-30 minutah smo prišli od sedla Lukna na zati po klinih. Pri plezanju je bila potreb-vrh Triglava. Zacelo se je že mraciti, vre­na izjemna previdnost, saj bi že majhna me se je poslabšalo, grmelo je, deževalo, 
Z ljubeznijo in - previdno! 
S slovenskih gora so tudi letos porocali o nesrecah. Avgusta se je na obmocju Tri 
glava koncala življenjska pot dveh hrvaških planincev; le nekaj dni potem, ko se je 
smrtno ponesrecil kapitan fregate Hrvaške vojne mornarice Slaven Sucevic, je tam 
umrl tudi gorski vodnik iz Zagreba, clan PD Runolist, Nikola Kezele. Leta 2018 so 
slovenske gore terjale 31 življenj. (jpt) ampak mi smo bili na vrhu. Srecni smo se malo odpocili, se slikali v vseh možnih položajih, nato pa se spustili proti pla­ninskemu domu na Kredarici. Tudi to je 

-
--

Pouk slovenšcine 
Šestindvajset let je Slovenski dom tudi ucilnica jezika 
Pouk slovenskega jezika v Slovenskem domu poteka od leta 1993, ves cas pod strokovnim vodstvom uciteljice Marje Crnkovic. Nekoc je bilo vec zanimanja kot danes. Vzrok je bil verjetno iskanje zaposlitve v Sloveniji. 
S
prva so si pri ucenju slovenšcine pomagali predvsem z gra­divi, ki jih je pripravljala in fotokopirala uciteljica. Danes je na voljo veliko ucbenikov, ki olajšujejo delo in ucenje. Pri pouku v Slovenskem domu uporabljajo ucbenike Pot do izpita iz slo­venšcine, Odkrivajmo slovenšcino in Slovenska beseda v živo. Delujeta dve skupini: zacetna z desetimi in nadaljevalna z osmi-mi ucenci. V zacetni skupini so besedila krajša, slovnica pa se zacne od zacetka. Pouk traja tako kot šolsko leto, kar pomeni, da se je po poci­tnicah pouk spet zacel septembra. V nadaljevalni skupini se vsi dobro poznajo, ker so skupaj že tri leta. Za letos nacrtujejo, da se bodo vec pogovarjati, a tudi slovnice ne bodo zanemarili. Ucencem dela najvec težav druga ženska sklanjatev. Nadaljeval­na skupina se pogovarja o razlicnih dogajanjih. Želeli bi gledati filme o Sloveniji, zanimajo jih tudi sodobni slovenski pisatelji in pesniki. S poukom želijo nadaljevati, ne glede na doseženo 


znanje. (cmu)  
In memoriam Marta Beker (1934– 2019) 
So ljudje, ki tudi v življenju drugih zapustijo trajne sledi. Takšna je bila Marta Beker, rojena Uhernik. Spominjamo se je od leta 1994, ko se je v Slovenski dom vclanila skupaj z možem Zvonimirjem Bekerjem, ki nas je zapustil pred dvema letoma. 
M
arta je bila aktivna clanica našega društva. Nepozabni so njeni prispevki k živahnemu dogajanju v Sloven-skem domu. Spomnimo se pustovanj, na katerih je izstopala 
z duhovitimi in aktualnimi stvaritvami, za katere je prejema-la nagrade. Njene maske so bile izvirne in posebne. Z vedno si bomo zapomnili tudi njene nastope na prvih petkih in po­dobnih dogodkih. Hvaležni smo za prisrcnost, s katero nas je obdarovala, in za cas, ko smo skupaj stopali skozi življenje. 
Zapustila nas je 19. septembra, v 85-em letu starosti. Pokopa­
na je bila 24. septembra na zagrebškem pokopališcu Mirogoj. 

M. B.  
In memoriam Veronika Štefancic (1930– 2019) 
Naša zvesta clanica Veronika Štefancic, roj. Cirnski, ki ni zamudila nobenega izgnanskega pohoda, je letos težko zbolela in nas 20. avgusta prehitro zapustila. Ni nas mogla voditi, kakor vselej, na pohod v svoje domace kraje nad Veliko Dolino. 
T
ako rada je šla na izgnanske pohode, kjer so jo poznali vsi slovenski udeleženci. Tako rada je prihajala na prire­ditve v Slovenski dom, da sliši slovensko besedo. Veronika je bila doma iz Male Doline. Od tam je bila 1. no-vembra 1941 izgnana z družino v nemška taborišca. V iz­gnanstvu so oce, sestra in starejša brata delali na žagi, Ve­ronika pa je z mlajšo sestro Angelo, ki je tudi clanica naše krajevne organizacije izgnancev, morala v šolo. Z grozo se je spominjala, da jo je nemški ucitelj trikrat udaril tako mocno, da je omedlela. K zavesti je prišla v neki šupi z živimi zajci. Udaril jo je, ker ni pravilno odgovorila na neko nemško be-sedo. Po 9. maju 1945, ko so Rusi osvobodili taborišce Lan­dshut, se je družina vrnila na dom, a v hišo niso mogli, ker je 
bila prezidana v bunker. Od Veronike smo se poslovili na zagrebškem krematoriju. Tam je spomin nanjo obudila Jozefa. Veronika draga, manj­
kala nam boš. V mislih nate bomo odhajali na pohode. 
(KraS)  

Vošcimo in napovedujemo 
Dragi clani in prijatelji: vošcimo vam vesele praznike in srecno 2020! 
Z obsežno in obilno 71. številko Novega odmeva se uredništvo poslavlja od bogatega in zahtevnega leta 2019. Upamo, da nas boste pozorno in naklonjeno spremljali tudi v prihodnjem letu! 
V rokah držite zadnji letošnji Novi odmev. V njem smo zabeležili vse pomembne podrobnosti iz zadnjih mesecev delovanja Slovenskega doma in v najvecji možni meri tudi slovenske skupnosti na Hrvaškem. Ob tej priložnosti vam izrekamo iskreno vošcilo: 
Naj vas praznicni dnevi zopet povežejo z vsemi, ki jih imate radi, v miru in spokojnosti ter ljubezni in radosti. Konec leta lahko izkoristimo tudi za slovo od slabih misli ter vse­ga, kar nas po nepotrebnem obremenjuje ter zastruplja naše obcutke in optimizem. Bodimo vedri in veseli življenja! Naj vam novo leto prinese ne le zdravja in srece, ampak cim vec vznemirljivega in tudi - vsaj kaj novega! 
Ne pozabite prijateljev v Slovenskem domu! Ostanite zve­sti našim dejavnostim ali pa predlagajte kaj novega, kar bi vas veselilo! Opogumite se in pridite spet med nas ter si med clani poišcite nove prijatelje! Za sreco je vcasih po­trebnega tako malo: morda jo v letu 2020 najdete prav na Masarykovi 13! 
Vrata Slovenskega doma so odprta! Ce ne prej, se vidimo fe­bruarja, ko bom posebej slovesno pocastili slovenski kultur­ni praznik, saj bo prihodnje leto od rojstva našega najvecjega pesnika Franceta Prešerna minilo okroglih 220 let. 
Srecno in se vidimo kmalu! 
Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih 
V Zagrebu je 12. septembra potekal sestanek z odborom strokovnjakov Sveta Evrope za Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih (ELMRJ), ki ga vodi dekanja reške pravne fakultete dr. Vesna Crnic Grotic. 
N
a sestanku smo sodelovali predstavniki slovenske skupno­sti na Hrvaškem, ki smo neposredno vkljuceni v problema­tiko ucenja slovenskega jezika. Sestanka so se udeležili: Barbara Riman, uciteljici Vida Srdoc in Andrea Šlosar, podpredsednica SKD Nagelj iz Varaždina Barbara Antolic Vupora, predsednik Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Reka Boris Rejec in 
tajnica slovenskega manjšinskega sveta v Zagrebu Agata Klinar 
Predstavniki slovenske skupnosti na sestanku z odborom strokovnjakov Medakovic. (br)  
ELMRJ. Foto: Marjana Mirkovic 

Izgnanci 
Novo vodstvo mednarodnega odbora 
Mednarodni odbor izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma v letih 1920-1945 ima novo vodstvo. Na seji 21. septembra v Ljubljani je Ivica Žnidaršic vodenje tega odbora predala v roke Gregorja Kaplana. 
D
osedanja predsednica Ivica Žnidaršic je porocala o desetle­tnem delu in predstavila knjige, ki so izšle v tem obdobju. Podpredsednik mednarodnega odbora Markiian Demidov iz Ukrajine je pohvalil njeno delo in jo v zahvalo odlikoval. Pohva-lam so se pridružili vsi udeleženci in clani. V nadaljevanju so referate podali Juraj Drotar iz Slovaške, Inna Pavlovna Harlamova iz Rusije, Gregor Kaplan iz Slovenije, Milan Rejthar in Blanka Cerna iz Ceške, Gregor Krištof iz Avstrije in Mladen Velickovic iz Hrvaške. Navzoci so bili tudi 
Razstava v Ljubljani 
Sosedje Slovenci – Slovenci na Hrvaškem 
Kdo so Slovenci na Hrvaškem, koliko jih je, kje imajo društva, kakšne so njihove posebnosti? Razstava Sosedje Slovenci – Slovenci na Hrvaškem, odprta 4. julija v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani,  je skozi odgovore na ta vprašanja odstrla vpogled v življenje in zgodovino naše skupnosti. 
R
azstava je nastala v okviru Vseslovenskega srecanja in srecanja Dobrodošli doma in ob visokem jubileju, devet­desetletnici Slovenskega doma v Zagrebu, ter v sodelovanju med NUK-om in Inštitutom za narodnostna vprašanja iz Lju­bljane. Avtorici razstave sta Helena Janežic, vodja NUK-ove zbirke tiskov Slovencev zunaj Slovenije in dr. Barbara Riman, predstavniki Srbije, Poljske, in BiH. Odbor je pisal predsednici 
evropske komisije Ursuli Von Der Leyen: posvaril je pred obu­janjem fašizma v Evropi in poudaril, da je treba placati dolg žr­tvam fašizma in nacizma. 
Sestanek je potekal v ljubljanski mestni hiši, udeležili pa so se ga tudi ljubljanski župan Zoran Jankovic, kot pokrovitelj Medna­rodnega odbora, evropski poslanec Milan Brglez in castni clan Društva izgnancev Slovenije Franc Žnidaršic. Iz zagrebške iz­
gnanske organizacije je bil navzoc Alojz S. Kramar. (Kras.)  

zgodovinarka, raziskovalka Slovencev na Hrvaškem in predse­dnica Zveze slovenski društev na Hrvaškem. Pripravili sta tudi katalog, opremljen z izvirno karikaturo Bojana Grlice. Na odprtju je poleg avtoric in predstavnikov inštitucij sprego­
Svet Vlade RS za Slovence v zamejstvu 
Slovenci na Hrvaškem – zadnji na dnevnem redu 
Seja vladnega sveta za Slovence v zamejstvu 9. oktobra je imela le dve tocki, a je trajala vec kot dve uri in pol. Pogovarjali smo se o mladih zamejcih v skupnem slovenskem kulturnem prostoru ter o zastopanosti Slovencev zunaj meja v Državnem zboru. 
C
lana iz Hrvaške Darko Šonc in Barbara Riman sva med drugim opozorila, da Slovenija pozablja na Slovence na Hrvaškem in za ilustracijo navedla Zakon o medijih iz leta 2001, ki v 4. clenu piše: »(1) Republika Slovenija podpira medije pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so pomemb­ne: za uresnicevanje pravice državljanov oziroma državljank Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov oziroma pripadnic slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Ma-džarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republi­ki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obvešcanja in do obvešcenosti«. V taksativnem naštevanju so Slovenci na Hrvaškem prezrti, ceprav so bili ob sprejetju zakona že 10 let priznana manjšina. Poudarjeno je bilo, cesa Slovenci na Hrvaškem nimamo. Nimamo raziskovalnega središca, oz. obstaja Inštitut za naro­dnostna vprašanja, enota Reka z eno zaposleno osebo (v Celov-cu sta dva, v Trstu eden); - kulturno-informacijskega centra; 
- slovenskega jezika v predšolskih ustanovah, ceprav prizade­vanja trajajo že od leta 2009; 
Do konca seje, ko sta na vrsto prišla predstavnika Slovencev na Hrvaškem, je vecina vladnih predstavnikov že odšla, tudi premier Marjan Šarec, ki se je opravicil že po 20 minutah. Prisluhnili so nam le redki navzoci, med njimi predstavniki Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki pa naš položaj že dobro poznajo. 
voril predsednik zagrebškega Slovenskega doma Darko Šonc, ki je spomnil na dolgoletne vezi med narodoma, skupno zgo­dovino ter visoki jubilej zagrebškega društva. Program sta s pevskimi tockami obogatila Eva in Miron Lon­caric, clana Slovenskega doma KPD Bazovica z Reke ter klapa Dalmar hrvaškega kulturnega društva iz Maribora. 
Odprtje razstave je privabilo veliko obiskovalcev, o dogodku 
je porocalo vec slovenskih medijev, ki jih je posebej zanimalo, kako danes živi približno tri tisoc pripadnikov slovenske sku-
Poleti je izšla tudi knjiga Slovenska društva na Hrvaškem 
avtorice Barbare Riman. Pripoveduje o nastanku, razvoju, delovanju, pa tudi zamiranju slovenskih društev na obmo cju današnje Hrvaške od konca 19. stoletja do razpada sku pne države leta 1991. Izdala sta jo Svet slovenske narodne manjšine Primorsko-Goranske županije in Inštitut za naro 
dnostna vprašanja. 

- 
uciteljev slovenšcine, ceprav smo zagnali ucenje slovenšcine po modelu C in kaže, da bomo uspeli oblikovati ucno skupino celo v Zagrebu, vprašanje pa je, kdo bo otroke lahko ucil slo­venskega jezika; 

- 
niti svojih medijev (dnevnikov, tednikov, mesecnikov, dvo­mesecnikov, radia) niti zadostne vidnosti in slišnosti v slo­venskih medijih (svetel primer oddaje, ki ima posluh za naše težave, so Sotocja na Radiu Slovenija). 


Poudarjeno je bilo, da je prav zato izjemno pomembna vloga 
Slovenije v življenju Slovencev na Hrvaškem. Iskreno upamo, 
da so naše prošnje slišali vsaj tisti, ki so bili prisotni na seji in da 
bodo po svojih moceh pomagali. 
Barbara Riman 

pnosti v sosednji državi. Predsednik Slovenskega doma Darko Šonc je kot enega najvecjih izzivov omenil staranje clanstva: »Smo zelo aktivno društvo, kar lahko pripišemo tudi temu, da 
delujemo v glavnem mestu, kjer se vedno nekaj dogaja. Nas 
pa žalosti dejstvo, da je mladih v društvu zelo malo oziroma jih pravzaprav sploh ni. Mlade druženje glede na korenine ne zanima.« Predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Barbara Riman je o tem med drugim povedala: »Mi, ki živimo na Hrvaškem, vemo, s kakšnimi težavami se srecujemo vsak 
-
-

Vseslovensko srecanje 
Družabno, kulturno in športno razvajanje v cudoviti Istri 
Z veseljem smo se odzvali vabilu Zveze slovenskih društev na Hrvaškem in se 5. oktobra pridružili rojakom v Istrskih toplicah. Vseslovenskega srecanja se je udeležilo okoli 280 clanov 15 dejavnih društev. Društvo v Šibeniku je lani žal ugasnilo. 
P
redsednica Zveza Barbara Riman ter visoki gosti – slovenski veleposlanikVojislav Šuc, minister za Slovence v za­mejstvu in po svetu Peter Jožef Cesnik in župan Buzeta Siniša Žulic so srecanje opi­sovali kot najboljšo možno priložnost, da med druženjem ohranjamo vezi, slovenski jezik in kulturo. Po športnem razvajanju, kulturnem programu in bogati vecerji so za zabavo poskrbeli mladi glasbeniki iz ansambla Peklenski muzikanti. Istrske toplice, kjer smo se zbrali, so zna­ne že iz antike. Na tem obmocju se najde veliko cenjenega in dragega belega tartu-fa. Zanimiva je legenda o Groti sv. Stje­pana katero lahko preberete na spletnem naslovu Istrapedia.hr. Lep vikend v Istri smo zaokrožili z obi-skom sejma tartufov v Livadah, nekaj kilometrov od Istrskih toplic. Malo smo 
poskušali, nekaj kupili in se zadovoljni in 
Skupinska fotografija s 16. vseslovenskega srecanja v srcu cudovite Istre, blizu carobnihveseli vrnili v Zagreb. Cvijeta Pandol  
mestec Motovun in Buzet. Foto: Istog Žorž 




Nacrti za mandat 2019-2023 
Clani Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb, izvoljeni na majskih volitvah, so se v novi sestavi prvic sešli 
30. septembra v Slovenskem domu. 
N
a dnevnem redu je bilo porocilo o manjšinskih volitvah, program dela in financni nacrt za leto 2020, izvolitev cla­nov predsedstva in razno. Program dela je tudi letos obsežen in pester, razdeljen v šest skupin. Izstopajo: založniški projekt o Slovencih v hrvaški znanosti - Filip Škiljan bo zacel pripravljati obsežno mono-
grafijo, obeležena bo 70-letnica smrti slovenske popotnice, pisateljice in pesnice Alme Karlin, pripravljeni bosta razstava 
o slovenskem podjetju Iskri in o življenju Slovencev po prvi svetovni vojni - Slovenci, zacenjajo se novi casi. Program dela in financni nacrt, ki je ostal na ravni lanskoletnega, sta bila 
soglasno sprejeta. V predsedstvo so bili izvoljeni isti clani kot v preteklem man-datu: Darko Šonc, Silvester Kmetic, Miroslava Maria Ba-hun, Anton Lah, Stanka Novkovic. 
Pod tocko razno je predsednik Darko Šonc ponovno apeliral na vecjo aktivnost in udejstvovanje pri realizaciji programov, podajanju idej in vkljucitvi mladih. 
Agata Klinar Medakovic  

Umag 
Prireditev Dobrodošli doma nas je popeljala v Radovljico 
Letošnje srecanje Slovencev iz izseljenstva in zamejstva, ki je potekalo 6. julija, je bilo najboljše od vseh dosedanjih, a je le malo manjkalo, da se ga sploh ne bi udeležili. Ker smo nekako spregledali rok za prijavo, smo prosili Jasmino Dlacic, da nas 
naknadno vkljuci v program, kar je tudi naredila. 
Že zgodaj zjutraj smo se odpravili iz Umaga in se nekaj pred deseto ustavili na parkirišcu pred srednjo gostinsko šolo v Radovljici, od koder smo se odpravili na ogled okolice v sprem­stvu vodick Ane in Anamarije. Najprej smo se sprehodili po Kropi, kjer je potekal kovaški šma­ren. Ogledali smo si muzej kovaštva. Pot nas je naprej vodila v Brezje, veliko romarsko središce, s prelepo baziliko in muzejem jaslic s celega sveta – prek 400 jih je razstavljenih. Za konec še postanek v Begunjah, kjer smo si v Avsenikovem muzeju ogle-dali film o Avsenikih in njihovi svetovno znani glasbi. Ob vrnitvi v Radovljico nam je teknilo dobro kosilo. Po krat-

Buzet 
Kulturno in družabno srecanje na Vrhu 
Letošnjo prireditev Dnevi slovenske kulture v Istri smo zaceli 4. oktobra na Vrhu pri Buzetu. To vasico smo za prizorišce izbrali, ker v njej živijo naši rojaki in ker se želimo s selitvijo prireditve približati tako Slovencem kot drugim prebivalcem obcine Buzet. 
K
ulturni program je vodila Eva Ciglar, uciteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika, ki poteka pod okriljem SKD Lipa Buzet. Obcinstvo so pozdravili predsednik društva Boris Grželj, predsednik krajevne skupnosti Vrh Kristijan Jermaniš, župan Buzeta Siniša Žulic, minister za Slovencev v zamejstvu in po sve­tu Peter Jožef Cesnik, predsednica Zveze slovenskih društev na 
Dnevi slovenske kulture v Istri so se 12. oktobra ustavili v 
Labinu: v tamkajšnjem prireditvenem središcu »Lamparna« 
je nastopila dramska skupina SKD Istra z recitalom Samo 
ljubezen. 
kem premoru smo se odpravili v Linhartovo dvorano, na pred­stavitev monografije Društva Slovencev Kredarica Novi Sad z naslovom Preteklost za prihodnost. Ogledali smo si krajši film o 
moški pevski skupini ob 15-letnici njenega delovanja. Navezali smo stike z njihovim predsednikom Đordem Veselinovim in jih povabili v Umag, ko bomo 16. maja 2020 praznovali našo 
deveto obletnico. 
Na hitro smo se preoblekle in šle na glavno prizorišce poslušat 
pozdravni nagovor ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Petra Cesnika in župana obcine Radovljica Cirila Globocnika. Kulturni program je odprla dijaška skupina Rast 48 iz Argenti­ne. Zelo lepo so peli in plesali ter recitirali v slovenšcini in argen­tinšcini. Zasluženo so poželi navdušen aplavz. Po duetu iz Šved­ske so nastopile naše Ajdovke. Izkazale so se z izvedbo pesmi Ajdov cvet, Tam sem jaz doma in Plenicke je prala. Potem so na­stopili otroci iz Kanalske doline, MePZ Encijan iz Pulja, ucenci dopolnilnega pouka DS Triglav iz Banja Luke, MOPS Fantje DS Kredarica Novi Sad, za konec pa še SZ France Prešeren iz Skopja z zelo dinamicnim dirigentom, ki je tudi dirigiral zadnjo pesem Slovenija, od kod lepote tvoje v izvedbi vseh nastopajocih. Sledila je zabava ob glasbi skupine Manouche. Izjemen dogo­dek, izjemna organizacija. Vse pohvale organizatorjem. Medtem ko je bilo na Gorenjskem soncno in vroce, nas je na poti nazaj spremljal dež, ki pa ni mogel pokvariti našega dobre­ga razpoloženja. 
Danica Bojkovic  


Hrvaškem Barbara Riman in predstavnik slovenskega veleposla­ništva na Hrvaškem Matjaža Marko. Najprej je nastopil MePZ Portorož, sledil je nastop ucencev dopolnilnega pouka slovenšci­ne s kratko predstavitvijo Valentina Vodnika, Vanessa Jakac je za­
igrala na harmoniki, zapela je domaca ženska klapa Veta, zaplesali pa clani folklorne skupine Oljka iz Hrvatinov. Programu je sledila pogostitev, potem pa smo plesali in se veselili do poznih ur. 
Boris Grželj  

Zadar 
Obiskali smo dalmatinsko Ljubljano – ste že slišali zanjo? 
Clani zadrske Lipe smo letošnjo šolo v naravi preživeli v bližini Ljubca pri Zadru. Tja smo se odpravili v skoraj poletnem 
vremenu 21. septembra. 
K
oncno na Ljubljani, strateški toc­ki med Zadrom in Ninom na eni strani ter Starigradom in Karlobagom na drugi. Brdo Ljubljana - tako se imenujejo trikilometrski polotok, hrib nad njim in utrdba nad strmino Vrtoloma, od koder se odpira prekrasen pogled na jadranska otoka Vir in Pag ter kopno z Velebitom. Ime Ljubljana je liburnijskega izvora, izvedeno iz besed Lubey, Gliuba, Ljuba. Naša Ljubljana je ime verjetno dobila po reki  Ljubljanici (aluviana, Luwigana). Ko smo prispeli do ruševin utrdbe Lju­bljana, nam je naša clanica na kratko predstavila bogato preteklost kraja: tu so v železni dobi živeli Liburni, Ilirsko ple-me, uspešni poljedelci, živinorejci, ribici. Zaradi ugodne lege, podnebja, plodne ze­mlje in vode je imelo obmocje pomemb-no vlogo, tudi v pomorskem prometu. O tem pricajo kartažanski, egiptovski, grški in keltski kovanci. Rimljani so tu zgradili najvecje soline na Jadranu, ki so bile kasneje izjemno pomembne za go-
spodarstvo srednje­
veške hrvaške države. Utrdba Ljubljana je leta 1205 zabeležena kot Castrum Gliube, v lastništvu hrvaško--ogrskih vladarjev. Kasneje so jo prevzeli 
vitezi Templjarji, v 14. stoletju Ivanovci. 
Obrambi obmocja je služila do konca 
17. st., ko je prenehala turška nevarnost. 
Med obzidjem so našli ostanke gotske cerkve sv. Marcele in kelih. Danes je Lju­bljana zaradi prekrasnega razgleda izje­
mno priljubljena turisticna tocka. Tudi mi smo na poti srecali turiste, Slovence, ki letujejo v bližini. 
Koncert rojakov iz Nove Gorice 
Kulturno društvo Sanje se je na poti po Dalmaciji najprej ustavilo v Zadru: cez dan so clani uživali ob morju, v spreho­du in vodenem ogledu mesta, zvecer pa 
so s koncertom v multimedijski dvorani 
zadrske mestne knjižnice ustvarili pravo 

slovensko vzdušje. ŽPZ Sanje nas je raz­veselil s tradicionalnimi napevi, MePZ Amor Vincit je predstavil slovensko zborovsko petje, MPZ pa nas je ganil s skladbo Slovenec sem. Polno dvorano je posebej navdušil nastop vokalno-instru­
mentalne skupine mladostnih upokojenk s kitarami in napisi „never say never“.  Po koncertu smo se pri zakuski družili z gosti in jih v veselem razpoloženju spremi­li do avtobusa, ki jih je, upamo zadovoljne, odpeljal na sledeco tocko njihove turneje. S srecanji z rojaki, s pesmijo in druže­njem ohranjamo povezavo s Slovenijo in smo hvaležni vsem, ki nam s svojim kul­turnim delovanjem posredujejo delcek 
domovine. 
Katarina Bezic  

Lepo vreme smo izkoristili za delovni sestanek s pogledom na morje, otoke, Velebit. Naša predsednica Darja Jusup je predstavila dejavnosti do konca leta in nacrte za leto 2020. Foto: Meri Karamarko 
V 
Slovenskem domu KPD Bazovica na Reki je bil knjiga predstavljena 24. ok­tobra, v navzocnosti dvajseterice legend re-škega športa in številnih clanov. Uvodoma sta spregovorila tajnica reškega Slovenske­ga doma Sandra Grudenic in podpredse­dnik zagrebškega Slovenskega doma Silve­ster Kmetic, knjigo pa je predstavil avtor Eduard Hemar. Predstavil je celoto svoje dolgoletne raziskave, katere plod sta dve 
Reka 
Predstavitev knjige o slovenskih športnikih 
Konec oktobra je bila na Reki in v Ilirski Bistrici predstavljena knjiga Slovenci v hrvaškem športu - novi življenjepisi. Predstavitvi sta bili dobro obiskani in lepa priložnost za druženje in obujanje spominov. 

knjigi o Slovencih v hrvaškem športu – prva je izšla leta 2014 in je na Reki niso posebej predsta­vljali. Hemar je posebej poudaril 
športne vezi na obmocju Reke. Ob koncu predstavitve je zaslužnim posameznikom iz reškega športa izrocil izvod knjige. Dru-ženje se je nadaljevalo ob pogostitvi. 
Naslednji dan, 25. oktobra, je bila pred­
stavitev knjige tudi v Ilirski Bistrici. Tudi tam je avtor hkrati predstavil obe knjigi, in 
sicer v zasebni dvorani Helene Lenarcic, vidne plavalke reškega Primorja in Lju­
bljane, katere biografija je v novi knjigi. 
Predstavitve so se udeležili znani bistri­ški športniki, ki so predstavljeni v novih življenjepisih in jim je bila darovana tudi knjiga. Dogodek je posnela lokalna TV Galeja, za katero je Eduard Hemar dal intervju. Med obiskovalci je bilo tudi vec avtorjevih sorodnikov, saj je po rodu iz Ilirske Bistrice. Prijetno druženje se ob pogostitvi nadaljevalo pozno v noc.Športniki in drugi gostje so bili zadovolj­ni s kakovostjo knjig, avtor pa je napove­dal nove predstavitve za pomlad 2020, v 
Ljubljani in Karlovcu. 
Sandra Grudenic  

Tršce, Reka 
Obisk udeležencev slovenskega slavisticnega kongresa 
Osrednji slovenski slavisticni kongres, ki je potekal v Novem mestu od 3. do 5. oktobra, je imel podnaslov: Slovenski jezik in njegovi sosedje. Po dveh dneh predavanj so se udeleženci odpravili cez mejo – k rojakom na Hrvaško. 
S
trokovni del kongresa je bil posvecen tematiki sosedskih jezikov, pravopisnemu podomacenju tujih lastnih imen ter slovenšcini v zamejstvu. Loceno je potekala sekcija, posvecena liriki slovenske moderne. Zadnji dan srecanja, 5. oktobra, so se udeleženci z dvema avtobusoma odpravili na celodnevno ek­skurzijo v Gorski kotar in na Reko. V Slovenskem domu na Reki jim je predsednica Zveze sloven-skih društev na Hrvaškem in raziskovalka Inštituta za narodno­stna vprašanja Barbara Riman predstavila slovensko skupnost na Hrvaškem. Sprehodili so se po mestu in si v univerzitetni knjižnici ogledali razstavo o glagoljaških spomenikih. Potem so se v spremstvu Marka Smoleta iz Etnološke zbirke Palcava šiša podali na obisk cebranskega dela Gorskega kotar­ja, zgornje kolpske in cabranske doline. V Plešcih so si ogledali Palcavo šišo z njenimi zbirkami, na skednju pa spoznali doma-ci govor Plešc in Osilnice, ki je vpisan v oba registra nesnov-ne dedišcine – v Sloveniji in na Hrvaškem. Cvetka Uocicka in Majda Katerna iz Osilnice sta prav odlicno izvedli svoj dramski program v lokalnem narecju in veseli bomo, ce ga bosta lahko predstavili še kje drugje. Sledila sta pot skozi Cabar in vecerni 

postanek v Prezidu. Tu nas je sprejel Zoran Ožbolt, predsednik 
KIS Gorski kotar, ki je s Petrom Lautarjem predstavil Prezid in delovanje Slovenskega kulturnega društva Gorski kotar. Matija Turk je predstavil svoje narecne popevke. Slovensko slavisticno društvo je izrocilo posebno priznanje Slavku Malnarju iz Rav­nic, ki skupaj z založnikom Matico hrvaško Cabar že vrsto let pomembno prispeva k zapisovanju in raziskovanju obmejnih govorov tega obmocja. 
Marko Smole  

Split 
Na paškem festivalu cipke, pravljicne niti 
Deseti mednarodni festival paške cipke je potekal od 20. do 23. junija v Pagu, pod pokroviteljstvom hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarovic, kulturnega ministrstva in Zadrske županije. Sodelovale smo tudi cipkarice iz splitskega Triglava. 
V 
treh dneh festivala so se zvrstile razstave in delavnice Kampanel. V pritlicju Knežje palace na Trgu Petra Krešimirja paške in idrijske cipke ter modna revija, obiskovalci IV so bile razstavljene cipke iz Nemcije, Bolgarije, Crne gore, so spremljali tudi nastope paške skupine Družina, mestne Madžarske, Ceške, Švice, Slovenije in Hrvaške. Iz Hrvaške so godbe in Paške alke, za zabavo sta poskrbeli Klapa Ragus in razstavljale cipkarice iz Paga, Lepoglave, Sikirevcev, Cakovca 
in me iz Splita. Iz Slovenije je bila razstavljena cipka iz Žele­znikov. Idrijske cipkarice so se udeležile sobotnega dogajanja, kjer smo se vnovic srecale. Festivali so pomembni za ustvarjalce cipk, saj lahko vidimo, kaj ustvarjajo drugi, spoznavamo nove tehnike in izmenjamo 
izkušnje, sklepamo nova prijateljstva ter obnavljamo zaloge niti in dodatkov za izdelavo cipk. To je tudi kraj, kjer lah­ko pokažemo, kaj smo naredili v preteklem letu, primerjamo 
svoje delo z drugimi ter slišimo in vidimo, kaj drugi menijo o nas. Veseli nas, da smo lahko v naši Knjigi vtisov prebrali po­hvale in podporo številnih obiskovalcev in izdelovalcev cipk. Cipkarsko društvo Frano Budak in Turisticna skupnost mesta 
Pag sta bila tudi letos, kot tudi vselej doslej, dobra gostitelja 
in sta storila vse, da se udeleženci festivala pocutimo dobro. 

Katica Kaštelan  


Kako to rade drugdje? 
Zagrebacka koordinacija s nacionalnim manjinama u Osjecko­baranjskoj županiji 
Od 18. do 20. listopada Koordinacija vijeca i predstavnika nacionalnih manjina Grada Zagreba susrela se s predstavnicima manjina u Osjecko­baranjskoj županiji (OBŽ), a u Pecuhu posjetila Hrvatsku državnu 
manjinsku samoupravu u Madarskoj. 
S
astanak je održan 19. listopada u Bilju u prostorijama Vijeca madar­ske nacionalne manjine OBŽ. Nazocile su mu 22 osobe – clanovi zagrebacke Koordinacije, predsjednici svih pet manjinskih vijeca OBŽ te pet od šest predstavnika nacionalnih manjina u toj županiji. Na sastanku su sudjelo­vali i Andrija Petrovic, voditelj službe za nacionalne manjine Grada Zagre­ba, te zamjenik župana OBŽ Radomir Cvarkovic i izaslanik zamjenika župa­na Goran Ivanovic. Nakon zajednicke sjednice sudionici su nastavili razgovor na zajednickom rucku. Prije susreta u Bilju, clanovi Koordi­nacije položili su vijenac na spomenik 3. gardijskoj brigadi Kune u Osijeku i susreli se s clanovima brigade. Posljed­njega dana održan je i susret s pred­stavnicima Hrvatske državne manjin­ske samouprave u Madarskoj u Pecuhu gdje su clanovi Koordinacije posjetili i novoizgradeno Hrvatsko narodno 
kazalište te razgovarali s ravnateljem 
Slavenom Vidakovicem. Teme svih 
sastanaka i susreta bile su razmjena iskustava vezana uz pitanje funkcioni­
ranja vijeca i predstavnika nacionalnih manjina te pocetak buduce suradnje. Koordinacija vijeca i predstavnika nacionalnih manjina Grada Zagre­ba ovom je posjetom nastavila seriju 
susreta s vijecima i predstavnicima nacionalnih manjina u drugim župa­nijama, zapocetu 2017. Nastavak je to zajednickih sjednice s Koordinacijama vijeca i predstavnika nacionalnih ma-njina Vukovarsko-srijemske županije, Splitsko-dalmatinske županije te su­sreta s predstavnicima manjinskih za­jednica Dubrovacko-neretvanske i Bje­lovarske-bilogorske županije. Održani su i susreti s predstavnicima hrvatsko­ga nacionalnog vijeca Vojvodine, kao i s predstavnicima hrvatske zajednice u Crnoj Gori. 
Zoltan Balaž-Piri  

RTV Slovenija 
Prihodnje leto vec novinarske pozornosti našemu delovanju 
Programska komisija RTV Slovenija, ustanovljena z namenom spodbuditi in celoviteje predstaviti življenje, ustvarjalnost in dosežke Slovencev v sosednjih državah v programih, se je v svojem tretjem mandatu 23. septembra v Ljubljani sešla na šesti seji. 
N
a dnevnem redu sta bila tudi Porocilo o realizaciji program-sko produkcijskega nacrta (PPN) za obdobje januar – junij 2019 in Osnu­tek PPN-ja za leto 2020. Kar zadeva prvo in Hrvaško, še vedno ostaja sve­tla tocka radijska oddaja Sotocja, ki jo z veliko posluha in spremljanjem aktualnih dogajanj ureja Mateja Že-leznikar, vec dogodkov v Istri pa je pokril regionalni center v Kopru. Clani komisije so posredovali pre­dloge za spremljanje dejavnosti in dogodkov v letu 2020. Na Hrvaškem bodo izstopale parlamentarne vo­litve, na katerih bo tudi slovenska skupnost predlagala kandidata/ko, projekt Reka, EPK 2020 in desetle­tnica pouka slovenšcine kot izbirne-

Predsednik komisije Janko Malle, tajnica PS RTV Kadunc in odgovorna urednica Informativnega programa TV Slovenija Manica J. Ambrožic (z leve). Foto: Marjana Mirkovic 
ga predmeta na OŠ Pecine na Reki. Predstavnica iz Reke je ob tem spo­mnila tudi na letošnji izstopajoci 
dogodek: devetdesetletnico nepre­kinjenega delovanja društva Sloven-
ski dom; dobila je zagotovilo, da bo 
slovesnost 8. novembra v Zagrebu ustrezno pokrita. Vecina drugih pre­dlogov za prihodnost je bila podob­na letošnjim: pogostejše porocanje 
o življenju in delovanju slovenske skupnosti; za poseben angažma re-gionalnih centrov v Kopru in Mari-boru, ki bi pokrivala Istro, Kvarner in Gorski kotar oziroma Medžimursko in Varaždinsko županijo ter Slavoni­jo; redno porocanje na spletni strani MMC in portalu o Slovencih v sose­dnjih državah ter za vec sodelovanja RTV-ja s HRT-jem. Razveseljiva novost je, da osnutek PPN-ja za 2020 napoveduje vec porocanja o Slovencih iz hrvaške Istre (RA Koper) in novo mozaicno oddajo, ki jo bo TV Koper pripra­vljala izmenicno s TV Maribor, da 
bi »tako zapolnili vrzel, ki nastaja 
zlasti pri porocanju o Slovencih na 
Hrvaškem«. Varuhinja pravic gledalcev in poslu­šalcev Ilinka Todorovski je v pripo­
rocilu ob pripravi PPN za 2020 med drugim zapisala, da obcinstvo »po­greša vsebine o Slovencih v sose­dnjih državah in Slovencih po svetu in graja umestitev redkih tovrstnih 
vsebin v pozne ure.« 
Marjana Mirkovic za Sopotja  


 Bojana Simovic, generalni direktor RTV Igor Kadunc in odgovorna urednica Informativnega programa TV Slovenija Manica J. Ambrožic 
Kronika slovensko-hrvaških odnosov 
Trpki arbitražni obletnici in novo sporno poglavje: šengen 
Junija sta minili dve leti, odkar je arbitražno sodišce dolocilo potek meje med Slovenijo in Hrvaško, novembra pa deset let od podpisa arbitražnega sporazuma. Ce ne bi bilo politicnih preigravanj in zanikanja dogovorjenega, bi imeli povod za praznovanje, tako pa smo se le spomnili trpkih obletnic. 
M
edtem ko cakamo na odlocitev Sodišca EU, ali je Hrvaška z izo­gibanjem uveljavitve arbitražne sodbe prekršila evropski pravni red, kot trdi Slovenija, se vnema nov meddržavni spor. Evropska komisija je pod taktirko odhajajocega predsednika Jeana-Clauda Juncker Hrvaški prižgala zeleno luc za nadalnjne pogovore o vstopu v šengen­sko obmocje.Slovenski premier Marjan Šarec je izrazil obžalovanje nad takšno politicno odlocitvijo. Do koncne odlo-

Vojislav Šuc. Foto: Antun Bukovec

citve je sicer še dalec, saj mora Hrvaška izpolniti še vec pogojev, o pripravljeno­sti za vstop v šengen pa se morajo clani­ce EU izreci s soglasjem. Po porocanju agencij so poleg Slovenije skepticne še Nizozemska, Nemcija in Francija. 
Zatišje v dvostranskih odnosih 
Sestanki na vrhu so redki. Predsednica držav Borut Pahor in Kolinda Grabar--Kitarovic sta se po dolgem casu pogo-varjala ob robu trilateralnega srecanja v Šibeniku 4. septembra, na katerem 
je sodeloval tudi avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen. Vodji diplo­macij Miro Cerar in Gordan Grlic Rad-man sta se pogovarjala le neformalno ob 
vecerji na zasedanju zunanjih ministrov EU v Helsinkih 3. septembra. Izstopal je 
obisk obrambnega ministra Karla Erjav-ca v Zagrebu 22. oktobra; s hrvaškim ko­legom Damirjem Krsticevicem sta zago­tovila, da je sodelovanje na obrambnem 
podrocju vzorno. 
Novi slovenski veleposlanik v Zagrebu 
V casu ohlajenih politicnih odnosov med 
Slovenijo in Hrvaško je veleposlaniško dolžnost na Hrvaškem 4. oktobra pre­vzel izkušeni diplomat Vojislav Šuc. Na-zadnje je bil vodja slovenskega stalnega 
predstavništva pri uradu ZN in drugih mednarodnih organizacijah v Ženevi, pred tem pa tudi veleposlanik na Šved­skem in generalni konzul v New Yorku. 
Drobtinice od tod in tam 
Združenje Anteja Zemljarja in Documen­ta, center za soocenje s preteklostjo, sta v 
sodelovanju s partnerskimi organizacija-mi z obmocja nekdanje Jugoslavije 9. ju­lija na Golem otoku pripravili slovesnost v spomin na zloglasno taborišce, ki je tam zacelo delovati pred 70 leti. Dva dni pred 
tem je nekdanji zapornik Radovan Hrast na kraj pripeljal skupino Slovencev. Prvega septembra je šport povezal slo­
venske in hrvaške ljubitelje kolesarjenja: 
potekala sta 3. amaterski kolesarski ma-raton in 12. profesionalna kolesarska dir­ka od Zagreba do Novega mesta. 
Na zagrebškem Trgu bana Jelacica so se 
1. in 2. oktobra odvijali Slovenski dnevi turizma. Predstavile so se slovenske tu­
risticne destinacije, potekala pa je tudi 
bogata gastronomska pokušina. 
(jpt) 

Odmev s koncerta 
Anja Žabkar: kot bi z barocnega svoda odzvanjal nebeški odmev 
Mlada sopranistka Anja Žabkar, ki jo v Slovenskem domu spremljamo že vec let, je 14. avgusta z magistrskem koncertom v Brežicah uspešno koncala študij v Zagrebu. Lahko le vzkliknemo: »Dame in gospodje. Pozor! Zablestela je nova pevska zvezda!« 
I
zpitno komisijo zagrebške akademije za glasbo so sestavljali ugledni profesorji Cynthia Hansell Bakic, Martina Gojce­ta Silic in Simon Peter Dešpalj, prelepo viteško dvorano Po-Zahteven program so sestavljali razlicni žanri, od Mozarta, Ver­savskega muzeja pa so do zadnjega koticka napolnili ljubitelji dija in Landona do modernega Montsalvategeja. Vse je odpela glasbe z obeh strani meje.v vzorni akademski umetniški kakovosti: s precizno intonacijo, Anja Žabkar je nastopila z mednarodno uveljavljenim pianistom široko dinamiko v tonskih registrih, z razdelanim dihanjem in Ivanom Pernickim, ki se je s pedantno naštudirano spremljavo dikcijo ter z gladkimi prehodi v legah. Lahko bi rekli: briljirala do podrobnosti ujel s solistko v izvajanju subtilnih fines in poseb-je. Izjemen je bil njen sonoren fortissimo visokih in dolgih to-no v fraziranju. Kar vzoren sklad v muziciranju dveh umetnikov. nov, s katerim je bil dosežen redko slišan, razkošen resonancni 
SLO CRO Poslovni klub 
Na poslovnem podrocju plodno leto 2019 
Leto še ni naokoli, v SLO CRO Poslovnem klubu slovenskih in hrvaških gospodarstvenikov pa  ugotavljamo, da je za nas že sedaj v marsicem izjemno. Stoodstotno povecanje clanstva si v casu, ko je veliko dogodkov in premalo casa za udeležbo, razlagamo kot precejšen uspeh. 
P
onosni smo, da smo izpeljali Vinsko vigred v Zagrebu, prireditev s pova­bilom na tridnevni festival vina v Metli­ki. Na vrhu neboticnika v središcu Za­greba smo predstavili vinske kleti Šturm, Prus in Pecaric ter Vinsko klet Metlika. Za pogostitev je poskrbela Belokranjska hiša Veselic.  Med odmevnimi dogodki je izstopalo prvo srecanje gospodarskih ministrov Zdravka Pocivalška in Darka Horvata ob dnevu državnosti na gradu Mokrice. Želja obeh ministrov je bila, da srecanje naslednje leto ponovimo. SLO CRO Bussines Mirror - Gospodar­sko zrcalo je naslov revije, ki smo jo v Po-slovnem klubu letos izdali za pokušino. Bralci so revijo ocenili kot informativno in reprezentativno, zato izid nacrtujemo tudi naslednje leto.   Gospodarstvenike iz Slovenije, Hrvaške in Crne Gore smo gostili na Mednaro­dnem gospodarskem forumu v Celju. Govorniki so se strinjali, da je iskanje kvalificirane delovne sile postal problem 
številka ena v regiji. Menili so, da se bo Utrinki z dogodkov na naslovnici novega casopisa. Foto: SLO CRO Poslovni klub odnos delodajalca do delavca moral spre-


odmev cele dvorane. Kot bi s prelepo poslikanega barocnega 
stropa dvorane, ki spominja na Sikstinsko kapelo, odzvanjal ne­beški odmev! 
Anja Žabka je pokazala, da s svojim zmogljivim glasom z lahkoto zapoje vse, kar si želi. Je sploh mogoce kaj pripomniti? Nekaj le. 
Naj bi lepše zvenel malce krajši, zamujen, tako imenovani ritardo 
vibrato. To bo pevka z lahkoto uredila, ko bo samostojna umetnica. 
Na koncertu je bila tudi pravi gospodar prostora, v premikanju 
na odru, v izbiri prizorišca za vsako izvedbo posebej. Fraze je uprizorila z impresivno gesto in mimiko. Tega žal nismo mogli povsem doživeti zaradi nerodno postavljene luci, zlasti pri Ver­dijevi Ave Mariji. Pri custveni interpretaciji te skladbe je prišla do polnega izraza njena muzikalnost. Ko je pela Montsalvatege­ove uspavanke za malega crncka, ki se še ne zaveda svoje suženj­ske usode, so se mnogim zarosile oci. Težko smo se poslovili od Anjinega koncertiranja, ker obicajne­ga bisa na magistrskih koncertih pred komisijo ni. 
Strma umetniška pot v prihodnost 
Tako visoko umetniško raven je Anja Žabkar lahko dosegla le z vztrajno in potrpežljivo vajo ter dolgoletnim odrekanjem in po­žrtvovalnostjo staršev in dobrosrcne babice. Pravocasno je sto­pila na trnovo umetniško pot. Uresnicuje, za kar je rojena, zato 
so se ji odprla vrata Apollonovega vrta umetnosti, v katerem se 
nahajajo inspiracije. Nase je opozorila že v študentskih letih, ko je pred tremi leti de­bitirala v Händlovi operi Agrippina in za nastop prejela rektorje­
vo nagrado. Takoj je bil opažen njen izredno barvit in poln lirski sopran, primeren za vloge v Mozartovih in Verdijevih operah. Nastopala je na razlicnih koncertnih odrih, pevskih festivalih in prireditvah, v spremljavi pevskih zborov, pihalnih in simfonicnih orkestrov, velikokrat tudi na dogodkih Slovenskega doma. 
Njeno nadarjenost je s skrbnim pristopom usmerjala ugledna in 
pevsko aktivna profesorica petja Cynthija Hansell-Bakic. Izbira zagrebške akademije za šolanje glasu Anje Žabkar se je pokazala 
kot optimalna. Navdušuje s prepricljivim nastopom, umetniško zbrušenim gla­som, toplo zvenecim polnim lirsko-dramskim sopranom, boga­tim pevskim izrazom in vsestransko interpretacijo, ki 
ji obetajo uspešno kariero na opernih in koncertnih odrih.S koncerta Anje Žabkar smo odšli ocarani nad umetniško rav­nijo koncerta. In tudi pocašceni, ker smo okusili visokokakovo­stno domaco kapljico njenega oceta. 
Zoran Bobic Šonc 

meniti, ce bomo želeli prepreciti beg de­lovne sile v tujino.  Sredi septembra smo organizirali okro­glo mizo o kibernetskem kriminalu in preventivi. Slišali smo, da so internetne prevare in zlorabe podatkov del vsakda­njika in da jim posvecamo premalo po­zornosti.   
Može li Hrvatski turizam 365? Bili smo 
soorganizatorji konference s tem na­slovom, ki je predstavila primere dobre 
prakse v celoletnem turizmu. Castni 
gost je bil minister Gari Capelli. Stro­
kovnjaki so spomnili, da državne meje 
v turizmu ne pomenijo veliko. Sosednje 
države naj med seboj ne tekmujejo, pac 
pa sodelujejo! 
To leto pa ni posebno samo za nas, pac 
pa tudi za  Slovensko kulturno prosve­tno društvo Slovenski dom v Zagrebu. Devet desetletij dolgo kulturno udej­stvovanje je edinstveno za Slovence v Evropi! Iskrene cestitke za vse previhar­jene viharje, za vse ohranjene spomine. Za oživljanje slovenske besede in kul­ture. Slovenski dom je pomembno kul­
turno sticišce Slovencev v Zagrebu, ki bi si tako kot vecino slovenskih društev po svetu zaslužil vecjo pozornost mlajše generacije. Prepricani smo, da ti pride-jo - s casom. Zato vam želimo uspešno 
delovanje še naprej! 
Vesna Vukšinic Zmaic  Vodja pisarne SLO CRO Poslovnega kluba 

Tenoristov gledališki debi 
Maticu Zakonjšku vloga Evgenija v glasbeni komediji 
Mladi slovenski tenorist Matic Zakonjšek, študent Glasbene akademije v Zagrebu v razredu prof. Vlatke Oršanic, je 4. julija uspešno debitiral v študentski predstavi #Priležniki, ki je navdušila obcinstvo zagrebškega gledališca Komedija. 
P
redstava govori o vec­nem vprašanju ljubezni, kaj vse ljudje naredimo za­njo in pod njenim vplivom. Nastala je v sodelovanju na­dobudnih študentov ume­tniških akademij (za glasbo, likovno in dramsko ume­tnost) ter Tekstilno-tehno­loške fakultete. Glasbo je napisala mlada skladate­ljica Linda Uran, na bese­dilo Doroteje Šušak, ki je predstavo tudi režirala. Pod taktirko dirigentke Barbare Kajin so mladi umetniki dvakrat na-še vlogo Ferranda v Mozartovi operi polnili dvorano in navdušili obcinstvo. Cosi fan Tutte, ki jo je letos spomladi Matic Zakonjšek je mlad in uspešen pel v študentskem projektu na akade­pevec iz Vojnika. Po koncani Gimna-miji in vlogo Jošta Soteškega v muzi­ziji Celje se je leta 2013 vpisal na Glas-kalu Veronika Deseniška. Zmagal je na beno akademijo v Ljubljani, štiri leta številnih mednarodnih tekmovanjih. pozneje pa se je študij opernega petja Odkar študira v Zagrebu redno nastopa odlocil nadaljevati na Hrvaškem. Že na prireditvah Slovenskega doma, o ce­vec let nastopa na slovenskih in hrva-mer porocamo tudi v Novem odmevu. 
ških odrih, poleg koncertov omenimo (maz, jpt)  

Gavelline veceri 
Hocu Rozmana, necu Brechta! 
Jesenska zagrebacka  kazališna poslastica vec godinama je pregršt  predstava  iz hrvatskih i inih kazališta (uglavnom  iz susjednih država) okupljenih u festivalu Gavelline veceri. Na otvorenju festivala 11. listopada u DK Gavella, Slovensko mladinsko gledališce iz Ljubljane odigralo je predstavu Baal Andreja Rozmana Roze u režiji Vite Taufera. 
Poznavatelji dramske književnosti vrlo dobro znaju da je Baal mladenacka dra­ma njemackog dramaticara Bertolta Bre­chta (1898.-1956.) koja je doživjela cak pet varijanti. Glavni lik Baal (nazvan 
prema semitskom bogu zemlje i plodnosti koga su castili orgijama, pa i ljud-skim žrtvama), zapravo je anti-junak, bezosjecajni i 
narcisoidni  pjesnik sklon 
picu i nesklon društvenim 
konvencijama. 
Kako je u razgovoru nakon 
predstave napomenuo re-datelj Vito Taufer, pri po­
nudi SMG-a da „napravi Brechta za djecu“, njegova 
je prva želja bila da tekst napiše Andrej Rozman Roza (1955.). Buduci da je vec suradivao s ovim izvrsnim književni-


O
ve godine PIF je ugostio tri sloven-ske predstave: zanimljivu obradu Bulgakovljeva romana Majstor i Marga­rita, nazvanu Seansa Bulgakov, u adapta­ciji i režiji Matije Solcea i izvedbi trojice mocnih glumaca Lutkovnog gledališca Ljubljana (izvedenu u novom prostoru PIF-a – tunelu Gric), novo citanje An-kom i autenticnim kazališnim umjetni­kom, poznavao je njegovu sklonost da 
na temelju postojeceg predloška ostvari vlastitu viziju djela. Doista, ono što se iznjedrilo, bio je tek naoko Brectov Baal (i nikako za djecu!). Ovaj novi Baal sacuvao je Brech­tovu strukturu (s puno više pjesama, odnosno glazbe), zadržao vecinu epizoda i likova (imena su uglavnom lokalizirana), ali je obo-gacen duhovitim preinaka-ma koje su se referirale na slovenske (povijesne i su­vremene politicke) prilike (a buduci da smo im sus­jedi….). Doista možemo 
Slovencima glavna nagrada na PIF-u 
Pobjednicka predstava koja se uhvatila ukoštac s temom smrti 
Rijetke su godine kad slovenska kazališta ne sudjeluju na PIF-u. Zapravo, takvih godina vec dugo nema. Obicno gostuju i po dvije pa i više predstava, jer Slovenija ima izuzetno kvalitetno lutkarstvo. 
dersenove Snježne bi se pojavila djecja predstava koja je te­kraljice, ispricano matizirala smrt, bila je izložena bojkotu: više animacijom škole i vrtici na takve predstave nisu do­razlicitih zvukova vodile djecu jer su ih valjda željele ocuva­
nego lutaka, u režiji mladog i vrlo talenti-ti od zloce i ružnoce, misleci da im život ranog redatelja Tina Grabnara (Lutkov-treba oslikati u ružicastim bojama i šljo-no gledališce Maribor) i lutkarsku mini-kicama, ne shvacajuci da ih time zapravo jaturu koja je osvojila publiku, kritiku i cuvaju od života samoga. No posljednjih žiri Do videnja. godina tema smrti ulazi i u djecja kaza-Ovogodišnjem PIF-u nametnula se tema lišta i oblikuje cudesne predstave, tople, koja je dugo bila potiskivana, nije se pri-dirljive i zapravo radosne.  kazivala u predstavama za djecu, a ako Izrazit je primjer Patka, Smrt i tulipan, tek spominjati Brechtove motive, jer je Rozman napisao prakticki novu dramu ( u stihovima) u kojoj sam puno, puno više uživala nego u citanju originalne drame (prijevod  Ante Stamac). Brechtove drame uglavnom su pozna­te ljubiteljima kazališta, ali o „zloce­stom djecaku“ slovenske književnosti i kazališta Andreju Rozmanu Rozi (1955.) možda se manje zna. Radi se o 
doista  kontroverznoj osobi: dobitnik 
najviših državnih priznanja za svoj 
doprinos slovenskoj kulturi ujedno je predstavnik nezavisne „podrivac­ke“ scene na kojoj svojim nastupima nastoji „protresti“ ucmalost svoje sre-dine (kandidat za predsjednika države 2017.). Druga Tauferova želja pri pro-mišljanju  predstave Baal bio je nastup Vasko Atanasovski trija (Vasko Ata­nasovski - vokal, saksofon, flauta; De-jan  Lapanja – gitara; Marjan Stanic- bubanj, udaraljke) i njihova „svirka u živo“ (Aleksander Pešut – Schatzi) doista je izvanredna, prepuna energije i izvrsnog scenskog  nastupa. Taufer 
predstava koja se igra širom Europe prema slikovnici Wolfa Erlbrucha, a koju je posjetitelji PIF-a  mogli vidjeti 2015. godine u izvedbi Lutkovnog gle­
dališca Ljubljana, predstava u kojoj se 
jedna patka sprijateljuje sa Smrti, one postaju najbolje prijateljice i zajedno 
se igraju sve do kraja Patkina života. Ove godine tri su se predstave uhva-tile ukoštac s temom smrti, a sudeci 
po reakcijama publike i po nagradama 
najuspješnije je to ucinila ljubljanska 
predstava Nasvidenje. Predstava je 
nastala na temelju nagradivane i vrlo 
prodavane slikovnice švedskoga au­tora Ulfa Nilssona Adjö, herr Muffin. Gospodin Muffin, u ljubljanskoj verzi­ji gospodin August, zamorac je koji se našao na kraju svojih životnih putova­nja. Njegov se djecak mora suociti s ci-njenicom da je njegov kucni ljubimac 
sve slabiji i bolesniji i da postoji nešto što se zove prirodni tijek, životni ci­klus, ili nekako slicno. Suocavajuci se s 
nije spominjao trecu želju, ali vjeroja­tno zato što mu je glumacki ansambl bio dostupan: Ivan Godnic (Baal), Uroš Macek, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga, Matija Vastl i kao gost Jure Ivanušic 
(vokal, klavir), pri cemu napominjem da svi, osim Godnica, igraju po ne­koliko uloga (od tri do sedam) medu kojima su i ženski karakteri. Dok je u 
pozadini povišena bina za glazbenike, u prednjem se planu zbivaju prizori iz Baalova života u ambijentima opre­mljenim minimalnim, ali jasnim na­znakama (Zora Stancic). 
Medu najkomicnije scene uvrstila bih nastup „plesacica “ u crnim cizmama i urešene crnim krilima (i oficirskim ka­pama), a svakako je jako poucna scena 
iz zatvora (svi sposobni su u zatvoru, zato vani ništa ne funkcionira). Svi segmenti ove predstave - tekst, glaz­ba, svirka, gluma - doista su izvrsni, ali nešto mi narušava cjelinu. Nije valjda 
Brecht?! 
Olga Vujovic  

istinom djecak zamorcu Augustu piše 
pisma (koja govori slovenska glumica ali i osjecka studentica glume i lutkar­stva Aja Kobe, na besprijekornom hr-vatskom) u kojima se prisjeca njihova 
prijateljevanja i cijeloga Augustova 
života, koji je bio, uvida, sretan, bogat i ispunjen. Minimalisticka animacija, savršeno precizna, topla i produho­vljena, donijela je nagradu i izvoda­cu – Branetu Vižintinu „za izvrsnost izvodenja“ (medunarodni strucni žiri 
radio je u sastavu: Irina Niculescu, SAD, Maja Lucic-Vukovic, Hrvatska, i Edvard Majaron, Slovenija), a cije-la je predstava dobila glavnu nagradu PIF-a kao najbolja predstava u cjeli­ni. I kao što se u predstavi gospodinu 
Augustu ne kaže „zbogom“ nego „do videnja“, tako i mi našim dragim go-stima iz Ljubljane takoder kažemo: Do videnja na PIF-u sljedece godine! 
Livija Kroflin 

Glasbena srecanja 
Orglice, vez med Slovenijo in Hrvaško 
Ustna harmonika, po domace receno orglice, so majhen glasbeni inštrument, ki povezuje ljudi dobre volje, tudi v Sloveniji in Hrvaški. To se je potrdilo na treh zadnjih srecanjih. 
O
rglicarji se vsako leto februarja srecamo v Mokronogu, maja v Gracišcu, julija v Zadru in septembra v Domžalah. Organizatorji so tem sreca­njem dodelili: mokronoško se imenuje (Ah) Te orglice, graciško Zasopimo na organic, zadrsko Cvitarijada, domžal­sko pa Orglice bodo igrale. V Mokronogu je bilo letos slovesno, saj se je odvijal že dvajseti festival po vrsti, zato so pripravili velik gala koncert. Za­kljucili smo ga vsi nastopajoci s pesmijo Tam dol na ravnem polju. Dirigiral je pobudnik tega festivala Stane Pecek. Tudi v Zadru je bilo pestro, zbrali smo se skoraj vsi, ki smo v zacetku leta na­stopili v Mokronogu. V obcinstvu je bil tudi predsednik Slovenskega doma Za­greb Darko Šonc. Septembra pa sva se s prijateljem Anto­nom Jagodicem, s katerim skupaj nasto­pava, odpravila v Domžale. To srecanje je tudi mednarodno. Vecina nastopajocih je iz Slovenije, iz tujine so bili poleg mene le še orglicarji iz Avstrije. Koncert je bil lep in uspešen. Imeli smo se prijetno, dan je bil lep, družba nastopajocih pa prisrcna, kajti vsi se zelo dobro poznamo. 
Marjan Dirnbek  


Marjan na nastopu v Zadru.
Foto: Darko Šonc 
Spominska srecanja 
Slovenski in hrvaški romarji so se zbrali v Stepincevem kraju 
Srecanje vernikov iz Slovenije in Hrvaške je letos potekalo 19. oktobra v Krašicu, kjer se je rodil in umrl blaženi Alojzij Stepinac. Mašo je vodil zagrebški nadškof in kardinal Josip Bozanic, pridigo je imel mariborski nadškof Alojzij Cvikl. 

O
koli dva tisoc vernikov se je zbralo pod motom Pošlji de­lavce na svojo žetev. V Krašicu so se spomnili na Stepin-cevo ljubezen do cerkve in vernikov, ki jo je pokazal tudi med drugo svetovno vojno, ko je v svoji nadškofiji sprejel prek petsto duhovnikov in redovnikov iz Slovenije ter jim zagotovil zatoci-šce pred nacisticnim terorjem. Po maši so se romarji iz Slovenije odpravili v zagrebško katedralo  kjer so se poklonili na grobu blaženega nadškofa in bili na maši, ki jo je vodil upokojeni škof vojnega ordinariata Juraj Jezerinac. Katoliški tednik Družina iz Ljubljane je ob tej priložnosti pred­stavil slovenski prevod knjige dr. Juraja Batelje Blaženi Alojzije Stepinac in pregnani slovenski duhovniki v drugi svetovni vojni. Srecanja vernikov potekajo pod vodstvom upokojenih varaž­dinskih in celjskih škofov, Josipa Mrzljaka in Stanislava Lipov­ška, doslej so jih že pripravili v Mariji Bistrici, na Brezju, Trsatu, Ptujski gori, v Ludbregu in lani v Sticni. 
Postopek beatifikacije Janeza Ivana Kranjca 
V Nunicu pri Kistanju, kjer je bil leta 1941 ubit kaplan Janez Ivan Kranjc, so 13. junija predstavili knjigo o tem mucencu, ro­jenem pred 105 leti, ter objavili, da se je zacel postopek za raz­glasitev za blaženega. Na mašo v cerkvi sv. Urbana v Gorici pri Slivnici so prišli verniki iz teh krajev, clani pokojnikove družine in družine mucenca p. Janeza Straška, ki je po rodu iz Podcetrka (ubit leta 1947 na Sveticah pri Ozlju), kistanjski podžupan Roko Antic, avtorica knjižice o don Janezu Polona Jurinic in drugi clani Slovenskega doma. 
Mašo je daroval upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek, so-maševali pa so: domaci župnik Marko Šraml, don Ivan Perko­vac iz Kistanja, dušebrižnik Hrvatov v Sloveniji fra Marko Prpa iz Ljubljane ter postulator celjske škofije o. Metod Benedik. Škof Lipovšek je v pridigi poudaril velik prispevek blaženega kardinala Stepinca pri reševanju slovenskih duhovnikov, ki so 
bili na Hrvaško pregnani po nemški okupaciji Slovenije leta 
1941. Spomnil je tudi na 25 slovenskih duhovnikov, ki so bili 
ubiti na Hrvaškem - med vojno in po njej. 
Vernike s Hrvaškega je presunila v slovenšcino prepeta hrvaška cerkvena himna Rajska devica kraljica Slovencev, ki jo je na kon-cu maše zapel domaci cerkveni zbor. 
Osmi hrvaški žrtvoslovni kongres 
Tema letošnjega kongresa, ki je potekal od 8. do 10. novembra v Zagrebu in Krapini, je bil totalitarizmi 20. stoletja in njegove po­sledice za hrvaški narod. Na kongresu so sodelovali ugledni hr-vaški predavatelji s podrocja zgodovine, sociologije ter novinarji in publicisti. Polona Jurinic je predavala o slovenskih duhov­nikih in pregnancih v NDH. Ob koncu kongresa so udeleženci položili vence na grobišcu Mirkovec pri Sv. Križu Zacretje in na Maclju, se udeležili maše v cerkvi Matere božje Jeruzalemske na Trškem vrhu ter obiskali franciškanski samostan v Krapini s spominsko sobo maceljskim žrtvam. 
Polona Jurinic  


Priznanje Martini Koman 
Društvo slovenskih katoliških pedagogov je 28. septembra na tradicionalnem srecanju uciteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev na Ponikvi podelili Slomškova priznanja. Prejela ga je tudi Martina Koman, naša nekdanja clanica. 
V 
utemeljitvi priznanja med drugim piše: »Odprtost do ljudi, ki jih srecuje na svojih življenjskih poteh, pra-vicnost z zdravo mero razuma, pluralnost in modra kriticna distanca do dogodkov, ki jim je prica, so lastnosti, ki jo naj­bolj opredeljujejo. Njena vedrina in delavnost bogatita sku­pnosti, ki jim pripada. Najbolj je zadovoljna, ko delo za do-bro skupnosti, ki si ga naloži, kar najbolje opravi.« Takšne se je spomnimo tudi v Zagrebu, kjer je živela v 90. letih, tudi kasneje pa z nami ohranila tesne stike. Bila je prva predse­dnica duhovne sekcije in MePZ A. M. Slomšek, kratek cas pa tudi v. d. predsednika društva. Kratek pogovor z njo si preberite na strani xy Novega odmeva. 
Slomškovo priznanje sta letos prejela še 
Janja Lajevec in dr. Vinko Potocnik. (jpt)  
Kulturna dogajanja 
Krstna uprizoritev, nagrade, razprodana dvorana 
Poletje in zgodnja jesen sta bila tradicionalno bogata z gostovanji in izstopajocimi umetniškimi dosežki, zlasti v odrski in filmski ustvarjalnosti. 
S
aksofon do saksofona - Mladi in nadarjeni glasbeniki Slovenskega or-kestra saksofonov so se 26. junija prvic predstavili zagrebškemu obcinstvu. Na koncertu v Arheološkem muzeju je kot solist nastopil hrvaški saksofonist Jan Tominic. 

Operni spektakel na Kongresnem trgu 
- Za uvod v 67. Ljubljana Festival so 1. 
julija izvedli Verdijevo Aido, ki je nasta-
la v koprodukciji HNK Split, Slovenske filharmonije ter SNG Maribor. Režijo je 
prevzel Dražen Sirišcevic, dirigiral je Ivo Lipanovic, kot egipcanski kralj je nasto­pil Leonardo Šaric. Teden kulture na placu - Metliški festival na prostem se je zacel 8. juli­ja. Nastopilo je vec hrvaških skupin, med njimi: Kazan, Svemirko, Kuku$ 
in Lollobrigida. Arena koprodukcijskemu filmu - 
Na 66. puljskem filmskem festivalu, ki se je zacel 21. julija, je bilo v tek­movalni program uvršcenih tudi devet slovenskih filmov, med drugimi celovecerca Miha Mazzinija Izbrisana in Teone Strugar Mitevske Bog obsta­ja, ime je Petrunija. Zmagovalna drama 
Dnevnik Diane Budisavljevic režiserke 
Dane Budisavljevic je koprodukcija Hr-
vaške, Slovenije in Srbije.V filmu igrata 
tudi Igor Samobor in Boris Ostan. Motovunski festival - Odprl ga je slo­
venski celovecerec Ne bom vec luzerka režiserke Urše Menart. Na festivalu, ki je potekal med 23. in 27. julijem, sta bila na 
sporedu tudi dokumentarca o ljubljanski punk skupini Pankrti z naslovom Ti lah­ko, režiserja Janija Severja, in o kantav­torju Vladu Kreslinu z naslovom Poj mi pesem režiserja Mirana Zupanica. Pan-krti in Kreslin so nastopili tudi v glasbe­nem delu festivala. Likovni svet Alenke Gerlovic - V studiu 
Moderne galerije Josipa Racica v Zagrebu 
so 20. avgusta odprli razstavo del nekda­nje študentke zagrebške Akademije za li­
kovno umetnost Alenke Gerlovic (1919­
2010). V pripravi razstave sta sodelovala Posavski muzej Brežice in slovensko ve­leposlaništvo v Zagrebu. Festival svetovne književnosti - Lju­biteljem literature se je 14. septembra v Hrvaškem glasbenem zavodu v Zagrebu predstavila slovenska pisateljica, filozo­finja in kriticarka Mojca Kumerdej, na­grajenka Prešernovega sklada leta 2017 za roman Kronosova žetev. 
Iskrino industrijsko oblikovanje - Me-stni muzej Sisak je 13. septembra pripra­
vil prvo razstavo v ciklusu vsakdanjih 
predmetov, ki so oblikovali vsakodnevno 
življenje v 20. stoletju. Predstavljeni so bili izdelki Iskre iz Kranja - telefoni, tele­vizorji, racunalniki, orodje idr. 

„Speak dating” v slovenšcini - Ob evrop­
skem dnevu jezikov 26. septembra ste lahko v Študentskem centru v Zagrebu za klepet izbirali med 21 jeziki. Slovenšcino 
so predstavljale lektorica na Oddelku za južnoslovanske jezike in književnosti Fi­lozofske fakultete Simona Gotal in štu­dentke Sara, Iva in Marija, pomagal pa je tudi slovenski veleposlanik Vojislav Šuc. Lado pred slovensko publiko - V Can-karjevem domu je 29. septembra nastopil 
ansambel Lado, eden najpomembnejših skrbnikov hrvaške ljudske dedišcine. Pro­gram z naslovom Neka sjaji sunce svima 
so pripravili ob 70-letnici delovanja. 
Josipa Lisac razprodala Cankarjev dom 
- 
Po štirih letih je 29. septembra v Ljublja­ni spet nastopila Josipa Lisac. Pripravila je izbor pesmi iz bogate 50-letne kariere. Femininologija (Hommage Nives K-K) 

- 
Razstavo s tem naslovom so 1. oktobra odprli v zagrebški galeriji Vladimira Bu­žancica. Sodelovale so tudi slovenske av-torice Milena Gregorcic, Anka Krašna, Irena Gayatri Horvat, Sladana Matic Trstenjak in Saša Bezjak. Svetovna praizvedba Žižkove Antigo­ne - V zagrebškem HNK so 19. oktobra 


krstno uprizorili dramo Antigona, ki jo 
je za gledališce po narocilu napisal filozof Slavoj Žižek. Režirala je Angela Richter, Antigono je igrala Iva Mihalic. Bratje po orožju - V Dolenjskem muze­ju v Novem mestu so 25. oktobra odprli 
slovensko-hrvaško arheološko razstavo 
o elitah starejše železne dobe. Razstavili oziroma soocili so najdbe dveh grobov 
veljakov ali knezov iz 8. stoletja p. n. š. iz Kaptola pri Slavonski Požegi in Kapitelj­skih njiv v Novem mestu. 
Najboljša igralka je Nataša Matjašec Rošker - Na letošnjih Gavellovih vecerih, ki so potekali med 11. in 
23. oktobrom, je zagrebška publika videla tri slovenske predstave. Zunaj konkurence so izvedli muzikal Ad-
damsovi v produkciji MGL in režiji 
Aleksandra Popovskega, v tekmo­valnem programu pa sta bili uprizor­
jeni predstavi SNG Maribor Somrak 
bogov v režiji Daliborja Matanica, in Mladinskega gledališca Ljubljana Baal v režiji Vita Tauferja (vec o tej predstavi v sosednjem clanku). Žirija je nagrado za 
najboljšo igralko podelila Nataši Matja­
šec Rošker za vlogo v Somraku bogov. 
Stanka Herak, jpt  

Ne pozabimo slovenskih jedi 
Zimske radosti ali ni ga tica cez prašica! 
Prišli so hladnejši dnevi in cas kolin. Ob tem najprej pomislim na otroška leta in cas, ki sem ga preživela na vasi pri noni Avguštini na Primorskem. Koline niso bile samo velik družinski praznik, to je bil praznik cele vasi! Odrasli so se ukvarjali z mesom, otroci pa smo dobili meh, ki je zamenjal žogo. Kakšno veselje je bilo to! 
N
ekoc smo Slovenci veliko bolj živeli z naravo in obicaji, ki so nas povezovali. Mnogi obicaji zaradi drugacnega tempa življenja in drugacnih moralnih in verskih prepricanj zamirajo ali pa so celo nezaželeni. Zato današnji otroci na žalost skoraj ne poznajo vec te tradicije, ki je nekoc ob veselju in smehu zbrala vso družino in prijatelje. Prašica je imela skorajda vsaka družina v vasi, od statusa družine pa je bilo odvisno, kako dolgo so ga lahko redili. Hkrati je bil prašic za mnoge edini vir mesa, vse­kakor pa pomemben del prehrane. Danes je odnos do živali in mesa povsem drugacen. Na žalost se je izgubila vez med živaljo in jedjo na krožniku, ko nakupujemo v trgovskih centrih, se ob sumljivo velikem pišcancu ali kosu mesa, ki je prepotoval pol sveta, sploh ne zamislimo. Vse manj je pomembna kakovost, vse bolj odlocilna je cena! Slovenija je majhna, vendar po obicajih zelo raznolika. Skoraj 
Klara Žel: Lijepi naš Zagreb 
Njegova ljepota i ukras, 
Ovisi od svih nas. 
Oko njega prirodu mu dala, 
To dragom Bogu hvala! Tko ima zdrave oci, Vidjeti mu sve je moci. Europa oživila je grad 
I svak ga ima rad. Zagreb pun je turista I on zaista blista. Znamenit i zanimljiv na sve strane 
Covjek da gleda i stane. 
A naš krasan Maksimir, 
U njemu najdeš svoj mir. Sve je zeleno i fino miriše, Duboko treba da se diše. Cist i zdrav je zrak, 
Zato voli Maksimir svak. 
Samo zdravlja nam Bog daj, Da uživamo još taj raj. 
Jer Maksimir park susjed je naš 
I želimo da ostane naš pajdaš. Uz to svega toga, molimo Boga Da bude mir i medu ljudima sloga! 
vsaka vas ima svoj obicaj, zato so tudi pri kolinah proizvodi raz­licni, tako lahko zasledimo kranjske klobase, kraški pršut, prek­mursko šunko, savinjski želodec, zasavske jetrunke, tünko, bohinj­sko zaseko, suho vratino (bodjolo), komflajš…, krvavice (mulce), slanino (panceto) in še in še. Ce se kdo od vas še vedno ukvarja s kolinami, mu bom tokrat izdala naš družinski recept za domace klobase. Ce jih je le bilo dovolj, smo jih jedli skozi vse leto ob razlicnih priložnostih. Najraje smo imeli skuhane v vodi in be-lem vinu, s priloženim krompirjem v „zevenci“. Vsaj v mislih se vrnimo v case, ko so primerno spitanemu praši-cu rekli, da je lep „ku g'spud“, debelemu cloveku, da je „debu ku prese“, neumitemu pa, da je „umazan ku prese“ in seveda tisto najlepše: „ni ga tica do prašica“… Lepi so bili ti „cajti“, verja­mem, da se strinjate z menoj! 
Marjeta Trkman Kravar  

Pregovori so zaklad ljudske modrosti 
Kjer ljudje v miru žive, jim ptice rajsko žvrgole. 
Za prepir sta potrebna dva. 
Kjer sta dva petelina na enem dvorišcu, je vrišc. 
Nered in prepir sta pogube izvir. 
Molcati ni nobena umetnost, je pa težko. Kjer se veliki prepirajo, mali umirajo. 
Oblast je slast in past. 

Domace klobase 
Potrebujemo: 10 kg mase (80% mesa, 20% cvrste slanine), 25 dag soli, 2 dag mletega crnega popra, 5 do 6 glavic cesna. Debelina mletja mesa je 8-10 mm, slanine pa 6-8 mm. Klo base nataknemo na palice, dan ali dva jih odcejamo, rahlo jih odimimo in damo sušiti. Sušimo jih približno 30 dni, nato pa jih zalijemo z mastjo ali kako drugace shranimo. 
Potrebujemo: 1 kg krompirja, 1 pest kislega zelja, 1 žlico masti, 1 žlico soli, ocvirke, klobase. Krompir olupimo, operemo, zrežemo na kose, dodamo kislo zelje, solimo, zalijemo z vodo in kuhamo, dokler krompir ne 
naredi trde skorjice. Odcedimo in pripravimo zabelo: mast, 
ocvirke in narezane kuhane klobase malo pocvremo in zali jemo po kuhanem krompirju in zelju. Mmmmm, dober tek! 
Irena piše 
Ucenje hrvašcine in slovenšcine v praksi 
Ko sem se pred vec kot tridesetimi leti preselila iz Slovenije v Zagreb, sem doživela pravi »jezikovni« šok. Razmišljala sem v slovenšcini, morala pa govoriti v hrvašcini in to je bilo na zacetku zelo zatikajoce, nisem vedela, katera beseda sodi v kateri jezik, hrvaški ali srbski, šele scasoma sem prišla do zakljucka, da je hrvašcina tisto, kar je bolj podobno slovenšcini. 
N
ajprej anekdota iz casov, ko sem še živela v Sloveniji: nekoc pozna juhe Podravka, Knorr, Argo… Pa se je odlocila, ce že gre na smo šli na sindikalni izlet v Crikvenico, kjer nam je bilo obisk, bo prinesla teletino in kakšno fino kost, da bodo imeli pravoseveda zelo lepo. Po vecerji v hotelu smo šli na pijaco, na takrat domaco juho, ne pa tiste iz vrecke. Šele ob srecanju so razcistili, da moderen gin s tonikom. Ko mi je natakar prinesel pijaco so ji predlagali, naj prinese »plahto«. v pocenem kozarcu, sem ga na to opozorila v moji Pa še ena anekdota. Moja hrvaška soseda se je ve­takratni hrvašcini, ki sem jo govorila tako, da 
dno hvalila, da razume slovenšcino, ker da toli­sem samo premestila poudarek, mislec, da 
ko gleda slovenski TV-program. Nekega dne 
bo tako zvenelo bolj hrvaško. Rekla sem: 
pride in pove, da je na slovenskem progra-»Oprostite, ali moj kozarac je puknut«. 
mu gledala neki film, zelo nepovezan in Natakar se je zasmejal in rekel: »Go-
slabo preveden, saj se je kar naenkrat za­
spoda, ovoj stvari se kod nas kaže caša. A 
celo govoriti o sestri Dani, ki pa nikakor kozarac je, kada se koza i jarac poj…(pri 
ni mogla biti povezana s filmsko zgodbo, tem je naredil znacilne gibe z rokami) i 
in jo zanima, kaj pomeni sestra Dana. onda se rodi kozarac!!« In sem se naucila 
Odvrnem: sestra Dana pac, kot bi lahko nove besede: kozarec je torej caša. 
bila sestra Marjana, sestra Micka, sestra Vendar pa takšnih težav nimajo samo Slo-
Jožica, sestra…. Ne, ne in ne, to nikakor ne venci, ampak tudi Hrvati, ki se trudijo razumeti more biti, ker o tem ni bilo nic v filmu. Šele slovenšcino. Prijateljica Hrvatica mi je pripovedo-cez cas sem ugotovila, da sprašuje za pomen be-vala o tem, kako se je s prijatelji Slovenci dogovarjala sede »sestradana«, torej zelo zelo lacna.  za oddih v njihovi pocitniški hiši v hribih. Ko je po telefonu Takšnih in podobnih zgodbic in anekdot ima verjetno vsak vprašala, kaj naj prinese s seboj, so rekli: »Nic, vsega imamo dovolj med nami. Ce nic drugega, se ob njih vsaj nasmejimo, to pa tudi – od hrane do pijace, lahko pa prineseš kakšno rjuho«. Razmišljala nekaj velja, kaj ne? je, kakšna bi lahko bila ta R-juha, ocitno neka nova znamka, saj Irena Hribar-Pavlovic  

Slovenski dom, naš drugi dom 
Naša himna, ki jo pojemo že 14 let 
Pesem Slovenski dom, naš drugi dom je Marijan Horn napisal leta 1994, ko je postal clan društva. Uglasbil jo je takratni dirigent našega pevskega zbora Petar Kutnjak. Tako je nastala himna Slovenskega doma. 
M
ed letoma 1994 in 1998 je med Mari-janom in Petrom potekalo plodno so-delovanje: Marijan je pisal besedila, Petar jih je uglasbil, zbor jih je pel. Po pripovedovanju pevcev je pobudo za himno dala Majda Pi-skernik, dolgoletna clanica društva in vestna pevka. Teden za tem je bilo že napisano bese­dilo Slovenski dom, naš drugi dom, do nasle­dnje vaje je bila pesem že uglasbljena in aran­žirana. Sprva ni bila najbolje sprejeta med nekaterimi pevci, cez cas pa se je lepo prije-la in v obdobju, ko je dirigent postal Franc Kene, postala nepogrešljiv del repertoarja. Od takrat se pesem poje ob razlicnih prilo­žnostih: na koncertih v Slovenskem domu, nastopih in gostovanjih v Sloveniji, reciti­rajo jo na petkovih srecanjih. Odkar je diri-gent zbora Ivica Ivanovic, se vsak koncert v 


Slovenskem domu zacne s pesmijo Sloven-ski dom, naš drugi dom. V pesem sta ujeta duh in razpoloženje Slo­venskega doma ter Slovencev in njihovih prijateljev, ki se radi družijo v našem dru-gem domu v Zagrebu. Marijan Horn (Litija, 2. oktober 1922–Za­greb, 20. junij 2005) je bil pesnik, radioama­ter, pouceval je otroke v Radio klubu Zagreb. 
V Slovenskem domu je pel v moškem in me-šanem pevskem zboru, bil je tudi v prvem uredniškem odboru Novega odmeva. Sloven-ski dom mu je leta 2000 izdal zbirko poezije Pojdi z mano. Nje­gove pesmi pojejo tudi narodnoza­bavni ansambli v Sloveniji. Odkar imamo hi-mno, so bili diri­genti našega zbo­
ra Petar Kutnjak (1994–1998), Franc Kene (1998-2011), Anamarija Šimi­cic (2011–2011) in Ivica Ivanovic od 
leta 2011. 
Stanka Herak