Leto XXV.
Poštnina plačana v gotovini.
Lendava, 2. januara 1938.
Štev. 1.
Cena 1 Din.
Blagoslov prezvišenoga g. višjega pastira k 25 letnici Novin.
Mnogočastiti gospod urednik !
Sporočili ste mi, da stopijo od Vas urejevane Novine z novim letom 1938 v 25 letnico svojega obstoja. Obenem ste mi opisali, kako je ta list v težkih časih uspešno odvračal od ljudstva v Slovenski krajini nevarnosti za njegovo vero, versko življenje in narodnost; kako še sedaj v nelahkih okolnostih goji versko in narodno zavest, zagovarja pravice Cerkve in z ljubeznijo išče rešenje duš ; kako skuša tisoče izseljencev obvarovati verskomoralnega propada ter jih navezati na slovensko skupnost in državotvornost.
7o katoliško usmerjenost odobrujem in se je veselim. Vam, gospod urednik, Vašim sotrudnim, dopisnikom in naročnikom želim ter od Boga prosim pomoči in blagoslova za nadaljnje delo. Med dobrimi časopisi, ki prihajajo v domove Slovenske krajine, naj zavzemajo Novine častno mesto !
____V Mariboru, na Božič 1937.
Iván Jožef,
škof lavantinski, apostolski administrator Slovenske krajine
Jezušek, prosim Te, blagoslovi vse ovčice, povrni grešnike, in spopolni pravičnike !
za dvajstipet letnico Novin žele :
— Jezušek, blagoslovi njim zlato srce.
O, vsi naj smo tvoji v novom leti, vdani Bogi, vsi naj vživamo mir, blagoslov, kak višji pastir
Dragi naročniki!
Z božov pomočjov smo stopili v 25. leto obstoja naših Novin i dobili na naše delo vsi, ki je vrejüjemo, čtemo i širimo našega višjega pastira blagoslov.
Te blagoslov naj se razleva po Slovenskoj krajini, ka Novine dosegnejo tisto čaštno mesto v Slov. krajini, kak Prezvišeni želejo, naj so na prvom mesti v vsakoj kat. hiši v družbi drügih dobrih listov, ali bar same, če drügih ne bi mogli zavolo siromaštva držati. To je žela Prezvišenoga. Spunimo jo, lübimo naše kat. Novine, pišimo v nje i je z vsov gorečnostjov naše düše širimo.
To če včinimo, se skažemo najbole Zahvalne Prezvišenomi za njihov blagoslov, ar po dobrom katoličanskom listi Slov. krajine, po Novinaj, bomo zrasli v tiste odločne, izobražene lüdi, ki lübijo Boga nad vse, bližnjega pa kak samoga sebe, ki so v čast cerkvi i domovini i tak stebri nosilci krščanske drüžbe. Jezušek daj, da Novine v tom smisli odgojijo narod Slovenske krajine.	Klekl Jožef,
dühovnik, vrednik.
Občni zbor Drüžbe sv. Rafaela
za varstvo izseljencov iz Slovenske krajine, v Črensovcih 23. decembra 1397.
Naj bi bila dana možnost, da se zbora vdeleži kem več lüdi, se je počakalo od napovedane ½ 2 vöre popoudnevi do ½ 3h, četüdi je zbor že ob napovedanoj vöri bio sklepčen. V tom časi je g. Klekl v maloj dvorani Našega doma, v navzočnosti 21 lüdi, med njimi dekan Jerič, župnik Bakan iz Lendave, kaplani Berden, Koren i Camplin, živinozdravnik Baša, profesor Novak, šolski upravitelji Lutar, Tratnjek i Casar, začno izvajati :
a) Volitve so se vršile zadnje dni meseca tekočega leta na podlagi od Višje cerkvene oblasti potrjenih pravil. Po zgledi osrednje Rafaelove drüžbe smo tüdi mi dali pravila svetnoj oblasti v potrditev i sem podpisani od osrednja drüžbe poslano prošnjo podpisao v te namen, osrednja drüžba jo pa oddala kr. banskoj upravi. Ta je prošnjo vrnila z pripombov, da še trije odborniki morajo prošnjo podpisati. Poleg mene so jo podpisali sledeči gospodje : Dr. Klar Franc, Bejek Janoš i Kerec Franc. Pravila je banska uprava potrdila, a smo je komaj proti jeseni dobili v roke. Tajnik, g. Škafar je celo leto betegüvao, jaz pa sem tüdi mogo iskati okrepitev zdravja pri morji. Tak je vse delo pri drüžbi bilo samo začasno.
Največ brige nam je delala skrb, da dobimo za naše izseljence v Franciji našega dühovnika. A trüdi neso bili zaman, po dobroti Prezvišenoga g. knezoškofa i po prizadevanji mil. g. dr. Cukale, stolnoga dekana, je dobo dovolenje za dühovno pastirstvo med našimi izseljenci g. Camplin Ivan, koga mi je čast tü predstaviti.
Cerkvena oblast je na prošnjo drüžbe taki dala dovolenje, da sme vršiti dühovno pastirstvo med našimi sezonskimi delavci g. Bejek Janoš, tistokratni oskrbnik, zdaj plebanoš sebeščanske fare, banovina njemi je podelila na prošnjo drüžbe za potne stroške i prehrano 2000 Din. podpore potom drüžbe. Sam g. Bejek nam je poročao od svojih poteškoč, ha štere je naleto pri svojem düšnom pastirstvi i njegove vrstice so objavile Novine kak glasilo naše Rafaelove drüžbe. Jaz se iz srca zahvalim g. Bejeki za vse trüde, štere je noso pri düšnom pastirstvi naših sezonskih delavcov, posebno za vnoge poteškoče, štere so se nje-
mi v obilnoj meri ponüjale med drügoverniki i slabimi katoličanci.
Naša drüžba se ne širi tak, kak bi se mogla. Neštete jezere izseljencov mamo, kotrig v drüžbi komaj 63. To ne sme naprej tak ostati. Drüžbo morajo v prvoj vrsti podpirati sami delavci, sami izseljenci, ve je naravnost za nje nastavlena. Da vnoge so prošnje, štere prihajajo na drüžbo, malo število je pa tistih, ki sprevidijo, da drüžba more samo tak živeti, če ma kotrige, člane, ki jo podpirajo. Zato prosim vse člane, zlasti vse odbornike, naj z gorečim srcom širijo v svojem delokrogi Rafaelovo drüžbo za Slov. krajino. Z tov prošnjov pozdravim vse navzoče i občni zbor odprem.
Nato je g. predsednik predložo od banske uprave potrjena pravila i naproso g. Camplina, naj jih prečte, ar je tajnik Škafar ne mogao priti na zbor i se je primerno opravičo. Pravila so navzoči brez pripombe vzeli na znanje. — Nato je g. predsednik poročao od zadeve našega izseljeniškoga dühovnika za Francijo. Omeno je, da je bilo več kandidatov, gg. Škafar, Gregor i Halas ; končno je Prezvišeni gospod knezoškof dovolo g. Camplini, ki je zaproso potrebni dopüst, da se posveti' toj slüžbi. Predlagao je, da se g. Škofi pošlje javna zahvala za to veliko naklonjenost, kak tüdi stolnomi dekani Dr. Cukali, ki se je za to največ trüdo; predlog je bio z velkim navdüšenjom sprejeti. — Nadale je g. predsednik proso občni zbor dovoljenje, da sme 5000 Din. banovinske podpore, določene za drüžbeno poslovanje dati našemi izseljenskomi duhovniki, ki de v Franciji morao dosta potüvati za našimi razstepenimt brati i sestrami ; vse velike stroške za drüžbino poslovanje pa so nosile naše Novine i Marijin list. Tajniško poročilo je mesto odsotnoga g. Škafara podao g. Camplin. Iz poročila je bilo razvidno, da je naša mlada drüžba rešila že ogromno važnih zadev, menše pa, ki skoron dnevno prihajajo i še rešavlejo, so pa niti nej zabeležene. Pri tom poročili je bilo razvidno, kakšo veliko nalogo opravlajo naše Novine samo v zadevaj naših izseljencov.— Tüdi blagajniško poročilo je mesto odsotnoga g. Kereca podao g. Camplin. Na 65 Prošenj za podporo našemi izseljenskomi dü-
hovniki se je nabralo od raznih naslovov 4.762 Din, (vsi naslovi so bili objavleni v Novinaj.) — Po 5’ odmori so prišle na vrsto volitve. Najprle je bio sprejem novih članov, nato je šolski upraviteo g. Tratnjek predlagao stari odbor, samo mesto g. Škafara, ki se je zavolo oddaljenosti odpovedao tajništvi, je predlagao prof. Novaka; predlog je bio soglasno sprejeti. G. predsednik je sprejeo funkcijo le pod pogojom, da ga bodo ostali odborniki podpirali. — Pri slučajnosti je g. predsednik predlagao, naj novi tajnik obvesti nenavzoče odbornike, da je žela občnoga zbora, da ostanejo na svojih mestih; se je soglasno sprejelo.
—	Tüdi je bio sprejet predlog g. predsednika, da se za našega izseljenskoga dühovnika priredi odhodnica v Soboti: meša za naše izseljence, mogoče s primernov predgov, če bo dosta navzočih, nato pa mogoče v delavskom domi slavnostna seja.
—	G. dekan je predlagao, naj se naprosi banovino, da bi delila podporo Rafaelovim drüžbam sorazmerno števili izseljencov i sezonskih delavcov. Na pitanje prof. Novaka, kakše je razmerje med našov Rafaelovov drüžbov i Zvezov poljedelskih delavcev v Soboti, je g. predsednik pojasno, da dozdaj niedne zveze; ZPD samo pošila v objavo Novinam nešterna svoja obvestila. — Ob 4h je bio občni zbor zaklüčeni. Iz sobočke dekanije se ga nišče nej vdeležo, izvzemši na novo pristopivšega člana prof. Novaka. — Na novo so bili sprejeti za člane: živinozdravnik Baša, prof. Novak, vučiteo Casar i Pücko, tajnik posojilnice v Črensovcih, Zver Jožef; Glavač Martin, predsednik občine Beltinci ; Glavač Ivan, občinski tajnik, Beltinci; Glavač Franc, Gančani ; Fujs Marija, Ižakovci, Francija ; Bajlec Franc, odvetnik, Sobota ; Štukovnik Franc, kaplan, Beltinci; Baša Jožef i Katica, Remoncourt, Beltinci ; Marič Katarina, St. Meloir, Vančaves i dr. Peterlin Makso, kr. notar, Lendava. — Vsi, ki so nej bili zadržani, pa v istini lübijo naše izseljence i sezonske delavce, so se občnoga zbora vdeležili.
Iz lendavske dekanije je dozdaj v drüžbi 57 članov, med temi 13 dühovnikov; iz sobočke dekanije 15 članov, med temi 6 dühovnikov. Trije so rojeni v lendavskom dekanati.
Vredništvo v Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina.
Letna naročnina v državi 30 Din., mesečno 2·50 Din., v inozemstvi 72 Din., mesečno 6 Din. z M. Listom letno 100 Din. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din., mesečna 2 Din. — Plačati se mora naprej. Štev. Položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. — Cena oglasov : Cela stran 800 Din., pol stran 400 Din, i tak niže. Poslano i med tekstom vsaka reč 2 D., mali oglasi do 10 reči 6 Din., više vsaka reč l·50 Din.
Razgled po katoličanskom sveti.
Pozdrav v Kristušovom imeni. Verdier kardinal, pariški nadškof, so se poklonili svetomi Oči. Pri toj priliki so sv. Oča kardinali Verdieri odkrili, da se celi svet obrača v tej stiskaj na njih, protestanti, mohamedanci i celo poganje i jih prosijo pomoči. Sveti Oča so z genjenim srcom odgovorili kardinali, da je velika potreboča našega časa krščanska lübezen, kajti lübezni skoro da ne najti. Kat. Cerkev s tov lübeznostjov sprejme vsakoga i vsakomi pomaga, ne more pa sprejeti krivih navukov trpečih. Sveti Oča vsem tem, ki se na njih obračajo, so pravili kardinali Verdieri, odgovorijo: „v Kristušovom imeni, ki vas je lübo, vas pozdravlamo",“i vsakomi blodniki ponüdijo pomoč v istinaj Kristušove vere i se za pravice vseh zatiranih i krivico trpečih potegüjejo.
Kniga od Najsvetejšega Olt. Svestva pred euchar. kongresom v Pešti. Budapeštinski bogoslovci so prestavili iz angleščine na vogrski jezik knigo svetoznanoga pobožnoga pisatela Faber Friderik Viljema, pisano od Presv. Olt. Svestva. Izdali so jo pod naslovom : Ez nagy Szentség valóban: Eto je veliko Svestvo· Faber je to knigo napisao iz zahvalnosti, ka njemi je dober Bog dao to miloščo, ka je spoznao istino katoličanske vere i se je povrno iz luteranske (anglikanske) v njo. Bio je luteranski farar i po povrnenji se je odločo za dühovniški stan, postao redovnik v drüžbi sv. Filipa Nerejkoga pri Oratorijancih. Gda je svojim vernikom naznano, ka odide, ar on samo istino sme predgati, so ga verniki oprosili, da lejko predga kat. navuk, samo naj je ne ostavi. A šo je. I gda je šo med hišami za stalno od svojih luteranskih ovčic, se je vsako okno odprlo i vsaka düša njemi je zalela boži blagoslov na pot, na štero se je odločo.
2
NOVINE
2. januara 1938.
NEDELA
na novo leto.
Evangelij (Lukač 2). Tisti čas gda bi se spunilo osem dnevov, ka bi se obrezalo to Dete: zvano je ime njegovo Jezuš, kak je zvano od Angela prvle, nego se je vu Utrobi poprijalo.
*
Denešnji evangelij je kratek. Je isti kak na Novoga leta den. Bože Dete so po staroj navadi obrezali pa njemi dali ime Jezuš. Na Novo leto smo obhajali Obrezavanje, dnes pa obhajamo ime Jezušovo.
Ime Jezuš po našem pomeni Zveličiteo, Odrešenik, odküpiteo sveta. Brezi njega bi bili zgübleni, pogübleni. Da to nesmo, se mamo zahvaliti samo njemi. Kak veliko hvalo smo njemi dužni! Či bi nam što rešo naše premoženje, bi ga meli za velikoga dobrotnika. Či bi nam rešo živlenje — n. pr. da bi skočo za nami v vodo, gda bi se potaplali — bi njemi bili ešče bole zahvalni. Jezuš nam je rešo več kak premoženje i živlenje; rešo nam je düšo, rešo nam je večno živlenje. Celomi človečanstvi.
A kak drago ga je koštalo to naše odrešenje! Samo s ponižanjom, pokorščinov, trplenjom i s svojov smrtjov nam je postao odrešenik. Že pri obrezavanji je prelejao prve kaple krvi, na križi pa do zadnje kaple. „Ponižao se je i bio pokoren do smrti, smrti na križi. Zato ga je tüdi Bog povišao i njemi dao ime, ki je nad vsa imena, da se v imeni Jezušovom pripogne vsako koleno, teh ki so v nebesih, na zemli i pod zemlov.“ (Fil. 2, 8—10.)
Jezušovo ime je mogočno, sveto i sladko. „Štokoli bo zvao ime Gospodovo, bo zveličani,“ je pisano pri proroki Joelic 2, 21.) „Kakoli bote v mojem imeni Očo prosili vam bo dao,“ je pravo Jezuš sam. „V imeni Jezuša nazareškoga, križanoga, ti pravim: vstani pa hodi !“ je pravo Peter hromomi pri cerkvenih dverah i hromec je veseli skočo gori pa hodo. Tüdi drügi apoštolje so vse čüde delali v Jezušovom imeni. Vsi svetniki so bili prijatelje Jezušovi. Nešterni so bili ešče posebni častilci Jezušovoga imena. Tak n. pr. sv. Bernard. V imeni Jezušovom, ž njegovov močjov, je v svojem časi zvršo velika dela na sveti. Vsešerom je šteo Jezuša viditi, ga meti. „Či govoriš — pravi — pa ne imenüješ Jezuša, se mi govor ne dopadne. Či Pišeš, pa ne čtem imena Jezušovoga, mi je ne po voli.“ Drügi veliki častilec Jezušovoga imena je bio sv. Bernardin Sijenski. Tretji pa sv. Ignacij Lojolski, ki je imenüvao svojo redovno drüžbo, gda jo je nastavo, drüžbo Jezušovo ali jezuite. Sv. Ivan Kapistran je 1. 1453 premagao Törke pri Belgradi. Na zastavi je meo zapisano ime Jezušovo.
Tak so svetci lübili Jezuša. Pa mi? O, či ga nemremo lübiti kak oni, pa ga lübimo tak kak ga pri našoj slabošči premoremo. Radi ga mejmo ! Mejmo srce za njega ! Tüdi vi možje, mejte malo več srca za Jezuša ! Ne samo za pijačo, pipo, cigareto, za čast, peneze i drüge posvetnosti. Mejte ga tüdi za Jezuša !
Lübezen nas nikaj ne košta, ne penez, ne žrtev, ne trüda. Samo volo moremo meti lübiti ga, pa je zadosta. Lübezen je najdragše, ka njemi premoremo dati. Ona je kralica vseh jakosti. Lübezen je pa tüdi edino, ka njemi premoremo dati. Lübezen je edino, ka žele od nas. — S poštüvanjom i pobožno izgovarjajmo ime : Jezuš. Gostokrat na den vzdihnimo : Presladki Jezuš, ne bodi mi sodnik, nego odrešenik !
Na vzhodi.
I.
Pričaküvali so ga očaki, zaprti v starih grobeh babilonskih planjav. Pričaküvali so ga proroki, šterim se je negda nasmehno v skrivnostnom snej.
Narodi pop bremenom nasilja so ga pričaküvali, kak zastavo prostosti . . . Brezvüpno čarna je bila noč, noč nevihte i nepopisne groze, gda so bodala iskala zmaganih src i so segali meči po šinjekih robov.
Što pozna nesmileno robstvo, što obvüpani joč tolikih düš, trepetajočih od bolečine ? Što pozna krvave revolucije nesrečnih robov, zdihavajočih po sunci prostosti, pribitih na križe?
Noč je bila nemirna . . . zvezde so migetale, kak da bi spale nočni sen. Zakrivale so motne oči drüžini Adamovoj, ki se je trüdna od težkoga hoda, vlekla po bregi ta gori proti vrhi, gde je mislila, da najde polüb istine. Pa ga je ne najšla. Bolvani so jim temnili razum.
II.
Prišlo je. Tmica, zastapajoča nebo, je preminola, kak megla, gda jo popije jütrašnje sunce. Prikazalo se je večno Sunce, Jezuš, Bog njemi je ime pa Odrešenik. Prikazao se je v poniznom blesketi vzhodne zvezde, prikazao v mirnoj tišini zapüščene votline.
Veselje se je spremenilo v glasen krik, narava je kipela v čistoj lübezni. Stari robi, žedni po toj lübezni, so zdignoli čelo, krvavo ino trüdno čelo pa se nasmehnilo nasmehi prostosti... Človeštvo je molilo zahvalno pesem.
Po temini sunce, po smrti živlenje.
I Novorojenček, nepoznani od bogatinov, zaželjeni od mogočnežov, polübleni od pasterov i dečice, je odpro oči i se nasmehno. Prošecije romarov so se zbirale okoli Njega i vsi so prepevali skrivnostno pesem, ki se je sipala iz milih zvezd : „Gloria in exceslis Deo et in terra par hominibus“ — slava Bogi na višavah i mir lüdem na zemli.
r.
Slovenska krajina
Priloga „Slov. listu“. Str. 32.
V Južni Ameriki prebivajo naši prekmurski izseljenci v glavnem v dveh državah : v Argentiji ter Uruguay-u. Večina jih je v Argentiniji. Naseljeni so po raznih krajih s sred iščem v Buenos Airesu. Prvi, ki se je začel za nje res brigati, je bil Slov. izselj. duhovnik Janez Hladnik (Glej njegova poročila v „Novinah !“). Gotovo pod njegovim vplivom je izšla ta priloga „Slovenska krajina“ (na 32 straneh), ki so jo dobili tudi naročniki „Duhovnega življenja“ kot nadomestilo za letošnjo junijsko številko.
Lansko leto (1936) so imeli Slovenci 14. junija prvo slovensko službo božjo na Avelanedi pri Buenos Airesu. In ta „publikacija je namenjena prav proslavi prve obletnice te Slovenske prekmurske maše“ (str. 2).
Na prvi strani „Slovenske krajine“ je fotografski pregled Slovenske krajine, povzet iz zbornika „Slovenska krajina“, le v nekoliko manjši meri. Uvodne besede : „Čast našim Prekmurcem !“ prav lepo označujejo naše prekmurske izseljence:
„Pridni na delu kot mravlje, točni kot čebele zbirajo kapljo za kapljo svojega potu in mesec za mesecem romajo trdi prihranki
kot najiskrenejši pozdrav svojcem : ženi, starišem, otrokom“. In dalje : „Saj skoro vedeli nismo zanje. Le tisti, ki so se z njimi srečevali na delu, so jih spoznali, a ostala Slovenska in jugoslovenska javnost se zanje ni kaj prida menila. Le domobranci so jih iskali. Tudi Madžari so se zanje zanimali. — Koliko je tukaj Slovencev iz onostran Mure, tega si ne upam reči. Ne dvomim, da jih je blizu in daleč — čez tisoč. Žive na Avellanedi, kjer jih je največ, potem na Pineyru in Lanusu, rastreseni po čakrah proti La Plati in v Berissu. Kake dve stotine jih vtegne biti tudi v Montevideu. Med seboj pa se poznajo bolj koi pa drugi Slovenci in so kljub verski razliki, ker je med njimi dober del „evangeličancev“, kakor sklenjena veriga, ki obsega vse rojake“ (str. 2 ).
Večina člankov v tej „publikaciji“ je dobesedno ponatisnjena iz Slavičevega „Prekmurja“; iz zbornika „Slovenska krajina“, iz „Kalendara“ in „Novin“.
Iz „Prekmurja“ :
„Slovenski narodni mučeniki“ (str. 3, Slavič: str. 3—4); „Jugoslovani in Slovenci“ (str. 3—4, Sl.: 5—6); „Panonski Slovenci“ (Str. 4—5, Slavič: 8—10) in narodno življenje prekmurskih Slovencev“ (str. 19-25, Sl. 34-47).
Iz „zbornika“ :
»Prekmurci med seboj" (str.
12, zb.: str. 13—14); „Narodna in verska sestava Prekmurja“ (str. 12—14; zb. : str. 10—11) ter „Mesto in vas“ (str. 14—15, zb. : 11-12).
Iz „Kalendarja“ Kranjčev leposlovui sestavek „Lagoja žena“ in „Fiškališ v pekli“. Iz „Novin“ pa obe pesmi ; Kleklova „Slovenska krajina,mili moj dom“ in Camplinova „Tujina“, obe objavljeni v lanski izseljenski številki (štev. 48).
Ti povzeti spisi precej nazorno predstavljajo svojim bravcem (in te moramo imeti predvsem pred očmi) — domačijo prekmurskih izseljencev — Slovensko krajino.
Ostali — izvirni — sestavki se bolj nanašajo na ondotno življenje naših bratov in sester. Janez Hladnik pripoveduje iz svojih spominov: „Malo smo molili in malo peli“, kako je začel zbirati Slovence za prvo slovensko mašo na Avellanedi. Pri tem težkem delu so mu pridno pomagali — Prekmurci. A(ndrej) L(ah)
—	sin Slovenske krajine — opisuje življenje v avellandskem pevskem zboru („Vesel’ zapojmo mi...“), ki se vrši v stanovanju našega rojaka Ütroša ! „Prekmurje
—	slovenska zemlja“ dobro podčrtuje trdoživost prekmurskih Slovencev v narodnem oziru — od najstarejših časov do danes. Je kakor v vzpodbudo onim, ki so
na tujem. Leo Lah, brat Andreja, vzbuja v „Prekmurskih spominih“ v svojih rojakih spomine na domači kraj. „Našemu gospodu Janezu“ (— Hladniku) se pa A. Lah zahvaljuje za njegovo nesebično in požrtvovalno delo med prekmurskimi Slovenci. Kar „našega“ ga imenuje !
Članke krasijo tüdi slike, n. pr.: pogled na Bogojino, gimnazija v Soboti itd.
Človek bi si še tega in onega želel v tej „publikaciji“. Posebno več o verskih in socijalnih razmerah med našimi izseljenci. Vse drugače bi izgledala ta številka o Prekmurcih, tudi če bi g. Hladnik stopil prej malo v stik z mladim prekmurskim izobraženstvom. Pa, — za prvi tak poizkus je že to, kar imamo pred seboj, nekaj — velikega.
Nekaj stvarnih pomot : dr. Matija Slavič je Štajer, ne „najveljavnejši Prekmurec“ (str. 3); odlomek o narodopisni in jezikovni razdelitvi prekmurskih Slovencev v zborniku „Slov. Krajina“ je vzet iz A. Pavlove razprave „Glasoslovje slovenskega narečja na Cankovi“, V. Novak torej tega ni napisal, ampak za zbornik le — prevedel (str. 12).
Nekaj izvodov te „Slovenske krajino“ ima na razpolago „Družba Sv. Rafaela za Slovensko krajino“. Dobijo se pri g. Kleklu v Črensovcih. — iš —
Naznanje naročnikom.
Prvo številko Novin pošlemo na ogled starim i novim naročnikom. Ki jo obdrži, je naročnik Novin za celo leto i je dužen plačati; ki je ne nameni obdržati, mora to prvo številko vrniti z napisom : se ne sprejme.
UPRAVA NOVlN.
Naše muzejsko drüštvo
„Prekmursko muzejsko društvo“ v Soboti letos živo delüje. Po izdaji knige i proslave pri Sv. Bedeniki je melo v zadnjima mesecoma v Soboti tri prireditve. Ar má vsakši kraj v Sloveniji prosvetna predavanja, je začnolo z njimi tüdi naše muzejsko drüštvo. Prvo predavanje je bilo 25. novembra 1937 : „O ljudskem Življenju in njega izrazih“. Predsednik drüštva prof. V. Novak je pokazao z lepimi skioptičnimi slikami živlenje slovenskoga lüdstva, kakše so v raznih krajaj návade, noše, hiže, lüdska Umetnost. itd. To predavanje je melo namen, zbüditi tüdi med nami zanimanje za vse to v našoj krajini, zbirati predmete i je varovati. O vsem tom je predavatelj gučao v uvodi. Obisk (v gimnazijskoj risalnici) je bio zadovoljivi. — Drügo predavanje je bilo 17. dec. 1937., v šterom je gimn. ravnateo ing. Ivo Zobec pokazao z vnogimi skiopt. slikami zanimivosti Prage i Češke. Obisk je bio slab. Povdariti trbe, da se Sobočanci — če Sodimo po
obiski — ali ešče ne zavedajo popunoma pomena znanstvenoga drüštva ali pa so ne potrebni predavanj. Žao bi nam bilo, či bi edno ali drügo istina bila, zato vüpamo, da se to zbolša.
—	Tretja prireditev je bila „razstava gradiva iz predstavne dobe“ (1918 — 1921) v sobočkom gradi 1. dec. 1937. S tov razstavov je muzejsko drüštvo povzdignilo svetek zedinjenja v Soboti. Na razstavi smo vidili letake (plakate) iz let 1918—1921, „Novine“ 1918 i 1919, slike, peneze („bele“ i „štemplane“) 1 knige i spise dr. Slaviča (tüdi francosko), 2 rokopisa f J. Klekla: spomini na zapor na Vogrskom i opis našega oslobojenja 1919.
—	Vsi, ki ešče majo kakoli v zvezi z našim oslobojenjom, naj to izročijo Prekm. muzejskomi drüštvi v Soboti, da se ne zgübijo dragocena Svedočanstva toga pomenlivoga razdobja naše zgodovine. — Prišestno predavanje PMD v januari bo posvečeno knezi Kocli i panonskim Slovenom.
Slovenci za Slovenije.
Slovenci smo, Slovenija pa je naša zemla, naša domovina. Svojo slovensko domovino moremo dobro poznati, to smo dužni. Naše srce, naša lübezen do vsega slovenskoga pa nam tüdi veli, naj kem bole spoznávamo svojo domovino, ar tem bole bo naša, tem bole jo bomo lübili. V té namen, da bi naši Čtevci bole spoznali Slovence i Slovenijo, bomo letos v Novinaj prinašali članke pod gornjim naslovom. Razumlivo bo popisano kelko je mogoče i potrebno, vse: opis Slovenije, zgodovina Slovencov, düševno živlenje Slovencov: kniževnost, umetnost, hiže, noše, narodno pesem, kultura itd. To bo prava šola, gde bomo čüli od vsega glavnoga, ka se Slovencov tiče. Denéšnji čas terja od vsakoga človeka, naj kem več zna. Prvo, ka moreš poznati, pa je tvoj narod i tvoja domovina. Da smo Slovenci poseben narod, kak so narod za sebé na priliko Nemci, Angleži, Francuzi itd., to svedočijo vsi naši najbolši možjé. Imamo svoj jezik, svojo kniževnosti, umetnost, svojo düševno živlenje, ki nas loči od vseh drügih narodov sveta. - Posebno naša mladina naj dobro pozna svoj narod i svojo domovino. Naj v drüštvaj dale spoznava tiste dele našega živlenje, štere v Novinaj samo kratka poglavja popišejo. V te namen bo pri vsakom poglavji tüdi povedano, iz šterih knig lejko več zvediš o tistom predmeti. Naloga drüštev je, da si takše knige naročajo i je članom tolmačijo.
Italijanski Vojvoda Aosta se je napoto na ladjo, da se je odpela v Abesinijo, kje je postao podkralj. V Neaplji ga je pri odhodi pozdravila cela vrsta fašističnih organizacij.
2. januara 1938.
NOVINE
3
Betežni možgani.
Čüdni so časi, skoro nori. V kulturnom 20. stoletji se dogajajo stvari, šterih bi se sramüvali celo stari pogani. Poslüšajte zgodbo, ne izmišleno, nego istinsko, štera se poleg vnogih drügih skoro dnevno dogaja:
— Bobi, Puci, Pipi . . . sladki moj Bobi ! Kama bi ti rad ? Ne, ta ne smeš! Püsti to, fuj, fuj ! . . . Tak tolaži i opomina na vulici nežna gospa Greta svojo sladko „dečico“, male psičke i küsice s pozlačenimi ovratniki.
— O, klanjam se, polüblam vam roke, milostiva gospa. Oh, Vi s svojimi dragimi psički ! Kak so Vam sladki ! Kak se ete zove? Jaj, kak je lepi!
— O, dragi Fric ! To je moj Bobi. On je moj lüblenec...
A kama, kama, milostiva gospa?
Na sprehod. Tri dni je že bilo slabo vreme, pa zdaj moramo malo na sunce ž njimi. Uboga moja dečica ! Tri dni brez sprehoda! Moj mili Bobi je malo betežasti. Od včeraj kašla. Dnes zajtra sem pozvala živinozdravnika. Pravo je, da je Bobi malo prehlajeni, ali da se nam ne trbe vznemirjati, ar to hitro odide. Jaz sam se že strašno bojala za njega. Ah, kak sladko laja . . .
— A naš Muki je včeraj vmro. Moja žena trno žalüje za njim. Nikak se nemre potolažiti. Komaj dnes zajtra se je malo pomerila, gda sam njoj obečao, da njej küpim drügoga, ešče lepšoga. Ali kak Vam je te naš Muki bio sladki ! Premislite : celi den je znao merno prespati na svojoj židanoj postelki. Gda je je bilo sunčno vreme, vsigdar je sedo na vankiši poleg okna i gledao mimoidoče. Siromaški Muki — i gospod Fric obriše toplo skuzico . . .
— Jaz Vam odam svojega Pipija. Ž njim te gvüšno zadovolna Vaša gospa. Je vsakši den samo malo mleka s zmočajom i medom. Odam Vam ga samo za dve jezero dinarov . . .
— O, hvala Vam, globoka i prisrčna hvala. Eto, tü so Vam včasi peneze za takše divno stvorenje. Zdaj se bar moja žena pomiri . . . Ali, kaj je to? . . .
— Dündek neotesani, smrdiji gnoj! Joj, pomagajte! Nesramni surovež je pohodo nogico mojemi Bobiji. Ah, fakin, pobegno je . . . Policija, policija !
Bobi, Siromaški Bobi ! Brž, gospa, naročimo taksi ! Hodimo k živinozdravniki.
Joj, krv njemi teče! . . . Taksi! Rdeči križi Brž, brž, da mi ne vmrje . . .
— Naknadno je prišla tužna vest, da je poleg vseh povzetih zdravniških mer, da se reši njegovo dragoceno živlenje, za ved-
no zatisno svoje očice lüblenec gospe Grete, inače „nacijonalne“ dame, njeni mili i nepozabni Bobi. Teško razžaloščenoj gospej je dovoljeno poslati iskreno sožalje. Primajo vse pošte . . .
To je edna od vnogih küg, štere kvarijo i delajo sramoto našemi poštenomi i zdravomi narodi. Ideš po cesti, pravimo po vulici, pa srečavaš takše prizore. Človeki se grsti ! Dece nemajo, ar je neščejo. Mesto dece pa ti vlačijo na cügli psička ali psico, ali pa celo celi šereg. Ne jih je sram. Telko so že napredüvali v „modernoj kulturi“, da je v njih vmro že vsakši čüt sramežlivosti.
Ta i spodobne küge se začnejo navadno pri tak zvanih „boukših“ slojaj i se potem kak čemer razlevajo med delavne, kmečke lüdi.
Dečko, deklina ideta po sveti — s trbühom za krühom. Čez par let se mogoče vrneta kak zakonca, puniva teh modernih nazorov. Kaj bi z decov, žmetno je odgajati, žmetno gor
hraniti. Leži je tak, brez dece... Za silo do dobri tüdi psički...
Tam na vesnici se je naselo ali dobo slüžbo par iz varaša. Dobro jima ide. Na vsakšoj veselici, na vsakom plesi, na vsakoj „naprednoj“, nacijonalnoj prireditvi sta poleg, sta zaposleniva. Žrtvüjeta svoje sile za blagor „ogrožene domovine“. Zato nega časa za brigo dece. Rajši ta vodila psičke na sprehod . . .
Na vesi žive „boukši“ kmet. Velko verstvo ma, dosta dela. Pa tüdi dobre zveze z naprednov, mestnov, modernov drüžbov. Kelko skrbi ! Pa bi potem ešče z decov meo nevolo i brigo ?
Ah, rajši je sam z ženov. Stara naj psičke vodi na sprehod. . .
Vse to gledate z odpretimi očmi. Pa se vam ešče li najdejo lüdje, mogoče tüdi malo vučeni, lüdje, šteri živejo od kmečkih žülov, pa pravijo: „Pa Vi pretiravate, vi ste črnogledi... Komunizem z vsov svojov pokvarjenov rodbinov je pri nas ešče ne nevaren.“ Ka naj bi njim človek odgovoro ? Ali so resan tak kratke pameti, slepi, da ne vidijo vse te tüje sadove komunistične miselnosti, ali pa vse to zato zagovarjajo, ar je toga najbrž puno tüdi njihovo srce !...
Grački Vili.
Nova glava Novin za njihovo 25 letnico.
Kak Vidite, Novine za 25 letnico kažejo drügo lice kak dozdaj. Posebna milost boža je čuvala naš te krščanski list med strašnimi zmotnjavami sveta i ga občuvala v živlenji te, gda so vnogi bogati i za veliko pokrajino določeni listi vmrli. Ta boža dobrota je vlejala velko lübezen v sine i hčeri Slovenske krajine, da so se svojega lista oklenoli tak tesno, da se je včakao 25 letnice svojega obstoja. To je veliki dogodek za tak malo pokrajino, za štere odgojo je določen. Zato ide vsa hvala i vso priznanje naročnikom Slovenske krajine za lübezen, s šterov je svoj list obinola i obilna skoz četrt stoletja svojega obstoja. Hvala pa tüdi bratom i sestram prek Müre, ki so nas podpirali. Naj damo vidni izraz velike zahvale, ki smo jo dužni dobromi Bogi za to veliko dobroto, ka je čuvao list Slovenske krajine i ga pripelao v 25 letnico obstoja, bomo to leto ne kak poleti obhajali zahvalno pobožnost v Črensovcih, kje se je te list rodio, raseo i do-
raseo, da je postao punoleten z 25 leti. Na toj zahvalnoj proslavi se zberejo uredniki, sotrüdniki, dopisniki, širitelje i naročniki Novin z vnogimi njihovimi prijateli i dobrotniki, da glasno svedočijo od lübezni i jo zapečatijo v globini srca, ki so jo oni gojili i so jo dužni gojiti vsi sinovje i hčeri Slovenske krajine, ki se imenüjejo za krščenike, do svoje krajine jedinoga krščanskoga lista, do Novin. Te den bo zmaga Novin, zmaga njihove 25 letne borbe, zmaga borbe za pravice Kristušove i našega naroda v Slov. Krajini.
Kak Opomin na te veliki dogodek, ki se pripravla, smo dali novi obraz Novinam. Narisali so ga — se zna brezplačno — naš ne samo naročnik, nego i bogati podpornik, prek vnogih držav poznani glasoviti arhitekt, g. Plečnik Jožef, vseučilišni profesor na ljubljanskoj univerzi. Gda se g. vseučilišnomi profesori tü javno zahvalimo za to dobroto, oprosimo vse sinove i
hčeri Slov. Krajine, pa še brate prek Müre, naj se za 25 letnico Novin zbirajo v gostih vrstaj v zbor naročnikov Novin.
V te namen smo oprosili krščanske liste v Sloveniji, naj svojim naročnikom priporačijo Novine, da si je za 25 letnico naročijo.
Jezušek naj to naše prizadevanje blagoslovi.
Uredništvo in uprava Novin.
Autobus je spadno v ograd pred hišov. To se je zgodilo v Londoni, kje je avtobns vozo po nasipi kre neke hiše. Ar je cesta na nasipi bila skliska, je autobus zdrčao z nasipa pa se prevrno v ograček hiše pod nasipom.
Odbor za obrambo pred povodnjov.
Ar je Sava jako narastla i polijala vnogo sveta, se je v notrašnjem ministerstvi nastavo odbor proti povodnji, šteroga kotrige so notrašnji, gradbeni, prometni, kmetijski, finančni i vojni minister pa ravnitelstvo državnih železnic, pomorska uprava i Rdeči križ. Odbor je na prvoj seji skleno za prvo silo 400 jezero Din. pomoči ponesrečenim, ka je ministerski svet sprejeo i dao taki izplačati.
Zaščitenim
dužnikom !
Vlada je sklenola, da se odplačili rok za vplačilo drüge rate, štero dužniki morajo plačati Priv. agrarni banki, podugša do konca marca tekočega leta. Z ednim je vlada sklenola, da prorocje, ki so mesto dužnika plačali dug, ali ga plačüjejo, majo pravico te dug v celoti terjati od dužnika. Dozdaj so smeli samo polovico terjati.
Z ednim je predpisano enotno postopanje pri izdaji potrdil, što je kmet, šteromi ide zaščita i je določeno okrožno sodišče, kama se vüpniki lejko pritožijo.
Nova naša bojna ladja püščena v morje.
V Nantesi je püščena v morje naša nova torpedovska „Beograd. Botra njej je gospa dr. Stojadinoviča, predsednika vlade. Gda se je blagoslovitev izvršila, je botra ete reči spregovorila: „Beograd, spüsti se srečno v svoj element. Plavaj na čast i srečo krala i domovine. Tvoja zastava naj bo znamenje slave i zmage. Boži blagoslov
naj te sprevaja. — Za ladjo se je potrošilo 800 kg ocela, vozi na vüro 70 kilometrov, vaga 1210 ton i je oborožena z štüki, letalskimi strojnicami i metalcami bomb. Posadka ladje bo štela 10 oficirov i 135 podčastnikov i mornarov. Dve takšivi bojnivi ladji se ešče delata, ednoj bo ime „Zagreb“, drügoj pa „Ljubljana“.
Katarinščico izseljencom.
Zadnja roža, štera je ostala do novoga leta v našem ogradi, je krizantena, ali po domačem povedano, katarinščica. Vtrgnemo si belo, modro i rdečo pa
jo poklonimo za novo leto, za novo živlenje našim izseljencom. Belo, naj ostane vaša düša, bela, čista, poštena, verskojakostna. Modro, naj se spominate, bratje i sestre z lübeznostjov domačega kraja, njenoga jezika i vseh vaših pokojnih, štere že zemla pokriva. Rdečo katarinščico vam pa opičimo v dühi na srce, da vam vužgemo lübezen do novorojenoga Deteja Jezušeka, Rešitela vseh lüdi, da vas te ogenj lübezni tople pripela nazaj v rojstno hišo iz mrzle tüjine. Vse vas naj v tüjini blagoslovi i čuva Jezušek dragi s svojov Mamikov i Hranitelom, sv. Jožefom.
Srečno i veselo novo leto želim poznancom i nepoznancom RITUPER GEZA Hotel Krona	BELTINCI.
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Navuk za tretjired i sprejem v tretjired sv. Frančiška je na Treh Kralovo po večernici. Večernice ob 2. Ki ščejo pristopiti, naj so ob 1 vöri z svojimi voditeli i voditelicami pri predstojniki.
Črensovci. Vmrla je i bila z velikov vdeležbov zakopana Horvat Marija Lešnjekova, mati dühovnika, preč. g. Horvat Jožefa, plebanoša v Dekanovci. Hiša pokojne je naročnica naših listov. Naj počiva v miri. Moževi, deci i vsoj rodbini pokojne naše sožalje. V molitev naročnikov priročimo pokojno dobro, pobožno, skrbno dühovnikovo mater.
Na podporo naših listov je darüvala Šajt Marija iz Francije 4475 Din. Baša Jožef i Katica Remoncourt, Beltinci, 7 Din., Felbar Štefan, M. Kneževo, 5 Din. Bog povrni.
Plemeniti dar. Dr. Peterlin Makso, kralj, notar v Lendavi so od svoje vloge odstopili 2000 Din. našemi izseljenskomi dühovniki, g. Camplin Ivani, da krijejo potne stroške, kda do tolažila vere nosili našim izseljencom v Franciji. Bog povrni.
Toplo zahvalo damo vsem, ki so nam posteli božične i novoletne pozdrave. — Vredništvo i uprava Novin.
Trnje. Vrno se je iz Canade naš vrli širiteo, Vinčec Jožef. Želemo njemi puno božega blagoslova na domačoj grüdi.
Dobrovnik. Odpovedali so se fare g. Lejko Štefan, plebanoš. Višja cerkvena oblast je odpoved sprejete. Gospod Lejko do šli za kaplana, gda se fara dopuni. Teško gospodarsko stanje jih je prisililo do odpovedi.
D. Bistrica. Pri nas se namerava nastaviti proti katoličanskomi farnomi Prosvetnomi drüštvi „Zveza kmečkih fantov in deklet“. Ta zveza ne steni na katoličanskom fundamenti, mi vsi dolnjebistričanci smo pa katoličanci. Ka je te namen te zveze, vsaki lejko jasno spozna. Pazimo starišje, da se nam mladina po drüštvaj, štera neso izrazito katoličanska, ne pokvari.
Žižki. Na Sveti večer i na Štefanje so naša šolska deca mela v šoli božičnico, pri šteroj so nastopite z igricov „Nezadovolen Jezušek“. Obisk je bio zadovoliv.
Ivanci. Naša regulacija se je izvrstno posrečila, vsi jarki so se temelito očistili i smo se rešili neprijetne vode. — Naš rojak, Rous Ivan, trgovec z živinov v Bogojini, nas dugši čas razveseljava z svojimi dobrimi cenami. — Gasilec naše čete, Gabor Alojz že 13 let vrši kak trobač svojo slüžbo verno. Za zgled ga lejko postavimo.
G. Bistrica. Naš rojak, g. Prša Silvester, dühovnik v redi sv. Frančiška, so imenüvani za gvardijana na otoki Hvari v Dalmaciji. Komaj dobro leto so dühovnik, pa jih je že ta velika čast doletela. To je znamenje, da njihovi predstojniki majo vüpanje do njih. Iz srca čestitamo.
Tistim, ki so pri č. sestraj dobivali Novine i M. Liste v Soboti naznanjamo, da je dobijo v trgovini Hahn lzidora. Tü naj iščejo svoje liste i tü naj povejo, ka neso dobili v starom leti i tü naj doplačajo novo naročnino.
Milostipuno novo leto žele svojemi lübomi ajteki, tetici, Sestri v Beltincih, brati z drüžinov v Canadi, vsemi rod, č. dühovnikom, vsem bratom i sestram v domovini i hladnoj tüjini, Šprager Marica, Francija, iz Beltinec.
4
NOVINE
2. januara 1938.
Sobota. Zvedili smo, da so na Božič, 25. decembra t. l. sobočki poštni uslüžbenci morali biti v slüžbi i pošto dostavlati na dom, kak delavne dni. Kelko nam je znano, je 25. december tüdi med dnevi, gda na pošti vršijo samo najnüjnejšo slüžbo, to se pravi, da za telefon i ekspresne pošilke poslüje par uslüžbencov. Sezna so se vnogi v Soboti čüdivali, celo drügoverci, da se je té den pošta dostavlala na dom, vej so vnogi prišli na pošto, ka bi sami zdignoli, či kaj majo, ka so bili prepričani, da nede dostave. Tüdi mi se čüdivamo i v slučaji, da je to istina, pozivamo merodajne činitele, da zadevo preiščejo i proti krivcom postopajo po zakoni.
Črensovci. Prosvetno drüštvo v Črensovcih ponovi 2. jan. lepo igro. Prijateli poštene zabave vableni.
Beltinci. Prosvetno drüštvo v Beltincih je ponovilo na Števanje po večernici pripovedno igro iz Kristušovih časov „Ben Hur.“ Kak pri prvoj prireditvi, tak tudi pri ponovitvi je bila dvorana nabito puna. Igra je bila podana dobro, zvun nešterni vlog, štere so nej bile dane v prave roke. Ponesrečena je bila vloga Ben Hura, ki bi morao biti duša cele igre. Igrao je skoz i skuz prisiljeno, mrtvo i vednako ne gledajuč na položaj i čas, šteroga je predstavlao. Tüdi Šejk lldern je igrao preveč prisiljeno i negibčno, posebno je pa bilo slabo viditi, kda je v zadnjem dejanji prišeo na oder z vojaškim bajonetom, šteri se njemi je slabo podavao k rimskoj obleki. Valerij Gratus je tüdi premalo živo igrao i nej dokažao tistoga nastopa, šteroga bi mogeo, kak ponosen rimski prokurator pokazati. Prav lepo je igrao Mesala, ki je vseskoz igrao svojo vlogo v najvekše zadovolstvo gledalcov. Dobro so se odrezali tüdi Simonid, Estera, Dina (mati), i Iras, šteri so vsi odlično rešili svoje vloge i se njim mora čestitati. Vsi drügi so tüdi dobro igrali, samo nešterni, posebno pa robi so bile preveč slabo maskirani. To je pa nej njihova krivda. Če se pa gleda povprek, se mora priznati, da je igra z pogledom na mali oder prav dobro izpadnola. Dosta je motilo tüdi lüdstvo, ki ne pozna igro. posebno pa tam ozaja tisti, ki so nej prišli na igro z namenom, da bi kaj lepoga vidili, nego iz raznih drügih namenov. Kem bole resne prizore so igrali na odri, tem več smeha i guča je bilo med gledalci. Drügoč več resnosti.
Napredek. Če se gde kaj novoga dela, da se zbolša živlenje, se vsigdar najdejo ludje, ki ki se smejéjo tomi. Ali je to spametno ? Tak se ništerni norčarijo iz gospodinjskih tečajov, z gospodarskih tečajov po naših vesnicaj. Pomnimo: što ne ide naprej, ide nazaj ! Posebno mislimo na to v gospodarstvi i ne mislimo na čase, gda so pri nas z lesenimi plügi orali !
Dobrovnik. V imeni Njeg. Vel. Krala Petra ӀӀ. na predlog Ministra pošte, telegrafa i telefona, v soglasnosti z predsednikom Ministerskoga sveta, s Kraljevskim ukazom od 1. dec. 1937. je odliküvan z zlatov medaljov za vernostno slüžbo Benkovič Štefan, poštar v Dobrovniki. K zasluženomi odlikuvanji g. Benkoviča, ki je zednim podpredsednik občine Dobrovnik, nase iskrene častitke !
Kramarovci. Dne 23. dec. se je vršila v tukaršnjoj ludskoj šoli božična obdaritev. Prle so bila deca tüdi obdarüvana na Miklošovo s pisalnimi potrebščinami. Upravitelstvo lüdske šole se zahvalüje kraljevskoj ban-
skoj upravi v Ljubljani, CirilMetodovoj drüžbi v Ljubljani, tekstilnim tovarnam Mauthner, Hutter i Zlatorog, vsi iz Maribora pa g. Fran Lesaovški iz Celja za krasna darila. Zednim se zahvalüje domačim trvrdkam Štern iz Rogaševec, Buchmann i Knaus iz Kramarovec za znatno znižane cene pri naküpi blaga. Vsem vala še ednok: Bog plačaj !
Sobota. Na občnom zbori Prosvetnoga drüštva je zvoljen za predsednika g. Zobec Ivo, ravnatelj gimnazije. On pa predsedniškoga mesta ne sprejeo, zato je zvoljen za predsednika g. Škraban Ivan, sobočki kaplan, g. Zobec je pa obdržao podpredsedniško mesto.
Obisk v Budapešti.
Na konci meseca maja 1938. leta se bode vršo v Budapešti mednarodni evharistični kongres. Za to lepo versko svečanost se vršijo velke priprave na Vogrskom, pa tüdi v našoj vozkejšoj domovini, v Sloveniji, kje je drüštvo esperantistov v Ljubljani napovedalo sküpen obisk te verske slovesnosti. Za 6 dnevno bivanje na Vogrskom i za vse potne stroške bi meli plačati, tak pišejo to esperantisti, 550 dinarov, ka je tüdi za dnešnje težke razmere sprejemliva cena, posebno zato, ar je dovoljeno plačilo v mesečnih obrokih. (Cerkveno romanje bo še cenejše. Vrednik).
Počastitev Evharističnoga Krala se ne vstraši meje i ne predsodkov, zato smo uverjeni, ka bo meo vlak slovenskih romarov samo zasedene prostore. Opečan je tüdi slovesen sprejem od strani vogrskih katoličanov, zato lejko trdimo, ka bo to romanje lepi spomin za vse vdeležence. Želeti pa bi bilo, ka bi to romanje dalo našim več kak pobožno doživetje. Želeti bi bilo, ka bi pripravlalni odbor na vogiskoj strani dao priliko vsem našim romarom, ka spoznajo živlenje i napredek v toj sosednoj državi, štera si je postavila dnes na svoje, proti našoj zemli obrnjene meje, pravi kitajski zid.
Kak misli i sodi povprečen Slovenec od Madjarov, to zna-
mo vsi i moramo priznati, ka ta sodba navadno ne prijetna. Da nepravična, je tüdi istina, ali za to nepravično sodbo je odgovornost tüdi na drügoj strani ! Pravi vzrok nepravičnoga gledanja je v tom, ar se med sebom ne poznamo i zavolo toga si tüdi ne zavüpamo. No vidite, tü bi mogeo zastaviti lopato Pripravlalni odbor i nüditi priliko našim romarom, ka naj spoznajo pravo sliko vogrskih razmer.
Madjari so priznani meštri za prirejanje slovesnosti. Poznavalci razmer pravijo, ka so se v povojnom časi izvežbali tüdi v mešterskoj propagandi za svojo stvar. Naj nam ne zamerijo Skromno želo, če pravimo: naj aldüjejo nekaj dela i časa za to, ka bi si katoličanski Madjar i Slovenec tüdi poglednola malo eden drügomi v düšo i srce, ka bi na te način vsklilo spoznanje na obeh straneh, ka živijo na toj i onoj strani državne meje lüdje, po božoj podobi stvorjeni lüdje, šterim je samo krivica odločila hojo po trnjevoj poti odürjavanja. Euharistični Krao, šteroga lubimo i častimo na toj i onoj stani meje, naj nas približa i vsadi v naše srce seme pravičnosti i lübezni. To bi bio najlepši sad evharističnoga kongresa i toga sadü si želemo Slovenci, kda se pripravlamo na to dosta obetajoče romanje.
Naznanjam svojim cenjenim strankam, da sem s 1. jan. 1938
otvoril svojo posebno pisarno v Murski Soboti
v Grajski ulici št. 16. (zraven Hartnerove hiše)
Geodet Kollarš Elemer
obl. poobl. civ. geometer.
PO DOMOVINI.
„Čuvajte se nas, smo oküženi i prihajamo iz Abesinije, tak je kričala edna čupora naših delavcov v Maribori, gde morejo svoj težko zaslüženi penez trošiti, gda čakajo na razküžitev. Siromaški narod se toži, ka naše oblasti neso se brigale za nje v Franciji te, gda so čehoslovaški i polski konzulje branili svoje podanike. Našim so se plače odtegüvale, so delali prek delavnoga časa itd. i so zaslüžili komaj teliko, da so se prehranili vnogi. Kajti dragi je tam krüh i meso. Mesa kg. košta 15 frankov. Ki je šteo kaj prišparati, mogo je stradati.
Pametna pomoč za delavce. V Jesenicaj so zažgali novi plauž, ki že 30 let ne goro. V njem de se topila železna rüda i 1500 delavcov je dobilo s tem delo. Inda so se vršile pri takšoj priliki velike pojedine, ki so sto i stojezere potrošne po nepotrebnom. Letos je to vse izostalo i je drüžba rajši razdelila 450 jezero dinarov med delavce. Pametno i krščansko. Tü se je za 25% podignola tüdi pokojnina za delavce.
„Mladi Prekmurec“ se zove novi mesečni dijaški list, šteroga vrejüje Godina Ferdinand akademik iz D. Bistrice. V uvodnom članki se zahvalüje sokolskomi drüštvi v Soboti, štero je mesečnik edno leto izdavalo. 'V u vodi pravi: „Mladi Prekmurec“ „bo glasilo mlade prekmurske realistične generacije, ki ima voljo do dela in do polnega, zdravega življenja. Edino merilo mu je človek.“ — Te reči jasno povejo, da je list glasilo socialdemokratične ali marksistične šolske mladine po navuki židova Marksa „da je vera zasebna stvar.“ Zato išče list samo človeka, ki ga vidi, ne pa zednim düše i Boga, šteriva ne vidi. Za našo mladino z ednov zankov več, da se odtrga od Boga.
Vojaški moj stan.
Bilo v ranoj je spomladi,
gda so šli k vojakom dečki mladi.
Po žilah troso jih je mraz, med njimi tüdi bio sem jaz.
Vlak vozi tri dni i noči v Kičevom nas pa vse püsti, skoro bi se zajokali, v nepoznanom kraji smo ostali.
Drügi den smo se spreoblekli, mladi vojaki bili smo rudeči, vrgli dol civilno smo obleko, na glavo djali šajkačo vojničko.
Tokrat pa čüda se zgodi, med kolegi več spoznanja ni, vsaki je gledao gori doli, hodo na rahi, kak maček po štori.
Gda pa malo smo se spoznali, so nas na drügi den na kopanje gnali. Kaplar vodi nas na zbirališče lepo, ar edno vüro od kasarne je daleč to.
Počasi šo je den za dnevom, kaj pa z našim bo manevrom, ve se čüje vsikdar govoriti, da v manever bomo mogli iti.
Pa vgojdno tretjega septembra vojska v Kičevi se spravla, da krenila bo naprej, do svoji osnovni mej.
v manevri bilo je živlenje, kak na fronti bilo je trplenje.
Deži i snegi nesi se mogo skriti, bili smo kak kakši komiti.
Po manevri na dopüst ido vojaki prosti veselo, ostali tužni so kaplan, j ar za nje vozne karte ni.
V kratki vrstah sem to opisao, kak dežurnoga me nišče kontrolirao, vütro pa Idem prav vesel domo, veselo bo zame i za hišo mojo.
BOKAN LUDVIK, Kičevo, Makedonija.
Blaženo veselo novo leto želim poznancom in gostom Deutsch Aladar gostilničar v D. Lendavi
Volitve v Romuniji.
V Rumuniji so minole državozborne volitve. Volilcov je bilo 4,500.000, volilo je nekaj malo nad polovico. Največ glasov je dobila vladna zdrüžena stranka, okoli 100 poslancov. Za njov je najmočnejša zanistična stranka z 80 poslanci i stranka „Vse za domovino“, štera je dobila 66 poslancov. Krščanska stranka je dobila 33 poslancov, madjarska 15 poslancov i drüge menše stranke nekaj poslancov.
Stalin naprej kole v Rusiji.
Grozni Stalin je dao brez vsega zaslišanja strliti dva voditela komunistične Rusije, Karahama i Jenukidzeza. Vlovlenih je tüdi več generalov kak Muzik, Velikanov, Ozolov, ar so jih potvorili, da so netili zaroto proti Stalini. Vnogo lüdi je zaprtih i to tistih, ki ali ne so šli volit ali pa ne volili po Stalinovoj voli. To je tista zlata sloboščina, štero obetajo komunisti.
Spomini Bašovoga ministranta.
Naráj je sklonkao, kak je to pač navada kmečkih lüdi, či pridejo v gospocko hižo. Vstopo je moških zrelih let, ki se pravzaprav nagibajo že na večerno stran. Gospod plebanuš so njemi ponüdili stolec, pa je odklono, ka „prišao samo „pametivo“ plačat.“
Naskori sta se spüstila v pogovor. Kak tüdi ne bi, vej je moški dobro poznao bivšega kaplana na toj fari, g. Bašo. Pa še jako dobro poznao, vej je bio njegov ministrant. Nazlük tomi, da je bio doma več kak pou vöre od cerkve pa so se starišje včasih skregali, či je prišao v lagojem vremeni ves zapackani domou, nazlük tomi, pravim, je niti ednok nej vö nihao, gda je bio njegov red za cerkev. Plavo je, da se je od  Bašo navčo, pa to ešče zdaj drži, da si vsakši den düšno vest spitavle, prle kak večer zaspi. Oni so ga tüj navčili, ka je povedao svojim starišom, kak naj si svoje sirmaštvo notri vtalajo, pa še dnesden držijo tisti gospodarski na-
vuki, ka njim pomenkanja zato nej trbej trpeti.
Dozdaj je bio še preci miren, med nadalnim pripovidavanjom se je pa segreo in začno tüdi z rokami guč podpirati.
„Či je gde blüzi nas bio kakši betežnik, te sen vsikdar jes šo zvat gospoda kaplana. Ednok se pa zgodilo — ešče zdaj se morem smejati — ka je mene nej doma bilo, te je pa pázarov Miška šou zvat gospoda kaplana našoj sosidi na spovid. — Vej poznate Miško: tam blüzi nas je doma, tüj z vihov pa bole na staró guči, pa močen glas má kak či bi bobnjaro. Pravim, on je sprevajaó gospoda kaplana pa te že rad pipo kadio. Sledkar mi je sam pripovidavao, kak se njemi zgodlo, gda sta že nazaj šte: znao je, ka je poudne že bluzi, ali itak je nej mogao strpeti, pa samo strelao z očmi v gospoda kaplana, gda zvon vdari, ka te včasi pipo vkraj vzeme, ka ga ne bi kregali. Rejsan, zvon vdari, on hitro pogledne : gospod kaplan so si vzeli z glave lepo čarno šapko, pa se prekrižili, on hitro tudi vö potegne pipo od zob, pa jo šče
djasti v žepko, ali gospod kaplan njemi z rokov odkimajo, se nasmehnejo, pa njemi pravijo:
„Eh, Miška, vej Bog zná, kakši velki dohánoš ste vi, pa toga ne želej od Vas, ka bi pipo zdaj včasi odstavili: lepo pokadite dokonca, vej de to že naskori, pa te té molili.“
Srce njemi začnolo od veselja igrati, lepo je dokonca vö potegno vse dime, pa mi včasi prišao pripovidavat, ka me rad meo, čeravno sem dosta mlajši od njega, ali tobak san njemi küpüvao, gda njemi sfalio, pa smo ne šče meli trgovine v vesnici, kak dnes. Te je šče samo tista trgovina, nej daleč od cerkve, bila za celo faro. Zato je pa te trgovec tüdi nej držao tistih uradnih vör kak dnesdén, ka nej mogao : vej so ravno vgojdno rano pa pozno večer pa opoudne lüdje največ prihajali küpüvat.
Tak sva se oba smejala, kak je on smeo svojo pipo dokonca kaditi, ka toga nikdar ne pozabim.“
„Kak so pa kaj v šoli bilij ?“
„Ej, samo nihajte, ka sem se katekizem tak navčo, ka ga še dnes den znam. Liki pri tom
sem pa itak gori plačao, se razmi, ženska me je zapelala —kak Eva Adama, vej oni to tak bole znajo, vej so se 12 let šolati, ka so  Baša to meni vse povedali, zato sen ji pa tüj tem raj meo. — Vsikdar so pač ženske krive :
Na fermo smo se pripravlali ; te so se katekizem vsi včili, ali za sebe lejko pravim, ka sen ga te najbole znao, pa sen se z vsemi vüpao betati. Vsi smo pa hodili h gospodi plebanuši na spitavanje: či smo znali, te smo dobili cedile. Šteri pa nej znao, je telkokrat morao iti, ka je znao. Se razmi, ka je takšega strašno sram bilo, vej se to razvedilo po celoj fari, zato smo se pa toga najbole bojali. — Vse sem znao, ali itak sem se malo bojao, te mi pa edna šolarka, s šterov sem hodo v isti razred, pa je nikdar nej dosta znate, pravila:
„Ti, znaš, ges sem pa zvedila v ednom gvüšnom mesti, kak trbej napraviti, či štera pitanja dobro ne veš. — Ti boš tak s kranščakom šo na farof (te sen že zadnji razred šole hodo, pa so mi oča za božič küpili eden lepi čaren kranščak, malo slabejši je bio kak od go-
spoda kaplana. — Vej so te oča na sprotoletje že vmrli, Bog njim daj dobro —), pa v kancelarijo boš ga tüdi nesao s sebov; te pa lepo notri v kranščak deni tista pitanja, gda si je na en paper napišeš ; lejko na oba kraja, vej te, gda de trbelo, roko s kranščakom za hrbet deneš, pa si z drügov rokov papir obrneš“. —
„Nesréčen človik, bogao sem jo. — Edno pet nas je bilo v pisarni gospoda plebanuša na spitavanji. Vse je šlo v rédi : jaz sem z ednim okom strelao“ v privzdignjeni kranščak v levoj (čeravno sem vsa pitanja znao, ali dobro se mi je to vidilo —), z drügim okom sem pa nemilo gledao gospoda plebanuša... Najprle so pitali mene, ka so to že od gospoda kaplana znali, ka najbole vem. Pa sem tüdi znao. — Te so pa drügi trije šolarje odgovarjali, pa sem njim preci mogao pomagati, se razmi, tüdi s cedile, čeprav nej trbelo. — Ah največ bi tistoj šolarki mogao pomagati, to sem znao že naprej, samo, ka se nekaj drügoga že prle zgodilo : samo so tretjega spitavali, te se pa samo ednok obrnejo k meni, pa pra-
2. januara 1938.
NOVINE
5
Slinavka i parklevka v občini Polana.
V zadnjem časi se je prenesla iz Francije k nam bolezen slinavka i parklevka, štera je v Franciji, Nemčiji, Holandiji i še y ništerni drügi državaj v ednom samom leti napravila več milijard škode med govenskov živinov. Te beteg je poprijeti i se prenese iz edne države v drügo, iz edne štale v drügo. Da je to istina, že zna v občini Polana, vsako malo dete.
Med nami pa je itak dosta takši, šteri toga neščejo vervati, čiravno so sami to spoznali i tüdi na lastnoj koži že čütijo. Ti lüdje se neščejo pokoravati predpisom oblasti, štero ma samo najbolši nam en s temi predpisi. Oblast šče te beteg kemprle zatreti i s tem nam kmetom prišparati dosta trüda, žalosti i nevole. Najglavnejše pa je, da bomo mogli kemprle tržiti svojo živino.
Vsem, vsem tistim nevervanim Tomažom pa naj bodo spodkar napisane vrstice v premislek i naj si je za vsikdar stisnejo v spomin.
V Malo Polano se je prenesla slinavka i parklevka iz Francije. Od tiste hiše se je prenesla v drügo, tretjo i tak dale. V tisto štalo, kde se je prvič pokazao te beteg, je nekši rod prišeo gledat betežne krave. Te človek je te prineseo beteg v svojo štalo i so zbetežalo njegove krave. Od tü se je širo naprej i zdaj mamo v Velkoj Polani že 10 primerov toga betega.
Kak nam je znano, je oblast prepovedala vsem tistim, šteri majo te beteg v štali, ka ne smejo zapüstiti domače hiše i tüdi k njim ne sme priti nišče, dokeč njuva živina popunoma ne odzdravi.
Vse to pa nikaj ne pomaga. Tisti, šteri ne verjejo, ka je te beteg poprijeti i preneslivi, na to nikaj ne dajo i to tak dugo nej, dokeč sami ne spadnejo v nevolo. Oni, šteri pa že majo te beteg v štali, pa se ešče menje pokoravajo oblasti. Ti lüdje gvüšno ne vidijo i ne čütijo na lastnoj koži, kelko trpijo sami i kelko trpi njüva živina. Človek si nemre predstavlati, ka bi to delali iz hüdobijo s tov željov : „Če mam jaz nevolo, pa jo naj majo ešče drügi.“ Ali iz vsega toga, kak se tej lüdje obnašajo, nemoremo drügoga misliti, ka ne vejo, ka delajo. Ne samo, ka hodijo k sosedom i po celoj vesi, liki ešče zapüščajo domači kraj i s tem razširjajo beteg v drüge občine.
Prosimo oblast i v prvoj vrsti občinsko poglavarstvo, ka v tom pogledi napravi red. Če že domača straža nikaj ne zaleže, naj se pozovejo orožniki i če ne inači, napravijo red s silov,
Ve se nede za ednoga verta, za edno kravo, liki se zna zgoditi, da bomo te strašen bič za par mesecev čütili vsi kmetje v našoj krajini. Kde za splošni hasek lepa reč nikaj ne dosegne, tam je na vsaki način potrebna i upravičena krepka roka.
Pri nas je glavni dohodek živinoreja. Če se nam pa zgodi to, kak v Nemčiji, kde je 12 jezero štal betežnih i že večinoma poginila vsa živina, v Franciji 80 jezero štal, v Belgiji 14 jezero, v Holandiji 5 jezero, v Švici 4 jezero, smo v svojem siromaštvi popunoma vničeni.
Zato vsi od prvoga do zadnjega sküpno z oblastjov delajmo na to, ka se kemprle rešimo te šibe bože.
Kmet iz Polane.
Boj v Španiji.
Pri Trueli so srditi boji. Rdeči so vdrli v mesto i veroborcom strgali vekši del mesta z rok. A eden del mesta krčeviti držijo ešče veroborci i se pripravlajo na protinapad. General Franco je lepi krščanski pozdrav poslao vsoj svojoj vojski, v šterom njim vleva vüpanje do skorajšnje popolne zmage.
Zdravstvo.
Deset predpisov za občuvanje zdravja :
1. Zdržavli se po dnevi i ponoči na čistom zraki. 2. Vsaki den se gibli na prostom z delom ali hojov. 3. Jej i pij zmerno i preprosto. Vživaj vodo, mleko, sad i ne pij preveč i ne gostokrat alkoholnih pijač. 4. Vsaki den se mujvaj v mrzloj vodi i na tjeden ednok se skopli v mrzloj kopeli. 5. Tvoja obleka ne sme biti prežmetna i tüdi ne prelehka. 6. Mej redno določeno delo. 7. Stanüj v sühom prostori. 8. Po deli počivaj i ne išči razburlivih zabav, kak plesa, pila itd. Če si oženjen, posveti čas po deli svojoj familiji. 9. Noč je ne zato, da se klantivaš okoli, nego da po molitvi ležeš i spiš. 10. Düšnavest ti postane mirna, če opravlaš dobra dela, posebno dela smilenosti.
V pameti zmešanih je v našoj državi prek 30000. Poleg teh mamo še 25 jezero düševno zaostale dece i 4000 takših, šteri se ne vračijo. Kak žalostna slika. I najvekši krivec te nesreče je alkohol. 250 teh nesrečnikov more zapüstiti ljubljansko umobolnico, če država pravočasno ne pošle za vzdržavanje potrebnih peneznih sredstev.
50 letnica operacije. V Padovi v Italiji so z velikov slovesnostjov obhajali zdravniki 50 letnico, ka je Bassini zdravnik srečno operirao prvo kilo.
Rak. Rak v želodec dostao krat pride po vročem jeli, štero žežge stene želodca. Mesarje navadno ne dobijo raka. To pa zato, ar surovo meso ma v sebi takše lastnosti, štere vničijo niti, ki povzročijo raka.
Če nam z nosa krv teče, nagnimo se nazaj, sedimo mirno. Dobro je tüdi z vročov vodov ali linoninim sokom prati nos i nosnice zateknoti z čistim pamukom.
Službena naznanila
Skupno združenje obrtnikov v D. Lendavi, priredi v dneh 6. 7. in 8. januarja 1938 tečaj mojstrsko-izpitnih predavanj v meščanski šoli v Lendavi. Tečaj je od zelo velikega pomena za vse mojstre, pomočnike (posebno za pomočnike, ki se pripravlajo k mojstrskem izpitu) in starejše vajence.
Predavanja obsegajo razlago obrtnega zakona, davčnega zakona, delavskih zakonov, knjigovodstva, računstva, spisja in kar je še s tem v zvezi in kar najbolj rabi samostojem rokodelski mojster iz teoretičnih predmetov v svojem poklicu.
Za udeležbo pridejo v poštev vse stroke rokodelskih obrtov, tudi stavbena stroka.
Tečaj se vrši tri dni zaporedoma, ter znaša vpisnina Din 15·-, obenenem mora kandidat prinesti seboj en zvezek ter svinčnik, drugih stroškov kandidat nima.
Prijave za tečaj ter vpisnino je vložiti najkasneje do 25. dec. t l. pri tajniku združenja.
Uprava
Skupnega združenja obrtnikov v Dol. Lendavi,
BLAŽENO VESELO NOVO LETO ŽELE
Žerdin Martin trgovina z mešanim blagom, Žižki,
svojim odjemalcom
Prelog August, mesar Beltinci, svojim odjemalcom
Žerdin Kazimir trgovina z mešanim blagom v Črensovcih, svojim odjemalcom
Kolenko Ivan trgovec z mešanim blagom Odranci, svojim odjemalcom
Bauer Šamuel
gostilna
v Črensovcih,
svojim gostom
Joško Klepec i Šimon Beltinci, svojim odjemalcom
Kocet Ivan trgovina z mešanim blagom v Črensovcih, svojim odjemalcom
Peter Osterc trgovina z mešanim blagom in deželnimi pridelki Beltinci, svojim odjemalcom
Klepec Karel manufakturna trgovina v Črensovcih, svojim odjemalcom
Lutar Blaž krojač Beltinci,
vsem svojim naročnikom dela in blaga
Brata Žagar trgovina z mešanim blagom v Črensovcih, svojim odjemalcom
Dobošič Jožef brivec Lendava, svojim gostom
Gostilna Škoberne Črensovci svojim gostom
Kardoš gostilna Lendava, svojim gostom
Kramar Ivan
trgovina
v Črensovcih,
svojim küpcom
Horvat Matjaš gostilna Lendava, svojim gostom
I 524|37 - 10
Dražbeni oklic.
I 858|37 - 7
Dražbeni oklic.
Dne 17. januarja 1938 ob pol 10 uri bo pri podpisanem sodišču v sobi št. 22 dražba nepremičnin zemljiška k. o. Nedelica vl. št. 157 B 30 a, 32 a in 35 a pare. št. 164 njiva, sedaj njiva, stavbišče in dvorišče s hišo štev. 139. Cenilna vrednost : 3.000 Din., vrednost pritikline:	najmanjši ponudek : 2.000
Din., varščina: 300 Din,
Pravice, katere bi ne pripuščale dražbe, je oglasiti pri sodišču najpozneje pri dražoenem naroku pred začetkom dražbe, sicer bi se jih ne moglo več uveljavljati glede nepremičnine v škodo zdražitelja, ki je ravnal v dobri veri.
V ostalem se opozarja na dražbeni oklic, ki je nabit na uradni deski sodišča.
Okrajno sodišče v D. Lendavi, dne 28. nov. 1937.
Dne 17. januarja 1938. ob 10 uri bo pri podpisanem sodišču v sobi št. 22 dražba nepremičnin zemljiška knjiga k. o. Bistrica vl. št. 695 B 26b in 28. l|2ica pare. št 568 b pašnik in hiša št. 124 dvorišče. Cenilna vrednost: 10.000 Din., vrednost pritikline: najmanjši ponudek; 5.000 Din., varščine : 1.000 Din.
Pravice, katere bi ne pripuščale dražbe, je oglasiti pri sodišču najpozneje pri dražbenem naroku pred začetkom dražbe, sicer bi se ne mogle uveljavljati glede nepremičnin v škodo zdražitelja, ki je ravnal v dobri veri.
V ostalem se opozarja na dražbeni oklic, ki je nabit na uradni deski tega sodišča.
Okrajno sodišče v D. Lendavi,
dne 28. nov. 1937.
vijo : „Znaš, tij svoj kranščak odnesi v preklit, ga tam obesi, nazaj pridi, pa mo si te dale gučali“. —-
Lejko si mislite, kak mi je vroče gratalo, bio sem pa kak rak, nikam sem nej vüpao gledati, ka bi se skorom vdaro v gospoda kaplana, ki so ranč šli v kühnjo po špeh (vej znate njüvo navado, ka so to najraj meli za zajtrk, pa s šnopsom so ga polejali, z ednim štamprlom, ka ne bi želodec, ali bole povedano špeh mislo — či bi ga z vodov polejali, ka ga je pes požro —), gori pa doli so me poglednoli, pa pravili:
„Ti, dečko, s tebov pa nikaj nej vredi !“ — Samo to so pravili, pa so dale šli. Nej sem vüpao gledati za njimi, samo doj po nosi sem bliskao z očmi pa vroči znoj znojio, ka mi vse po čeli doj teklo. — Po spitavanji sem malo zaostao v pisarni, pa gospodi plebanuši vse raztolmačo ; samo nasmejali so se pa pravili: „Grda beštija („zverina“), ta ženska !“
Vido je, ka bi gospod plebanuš že radi zaklüčili pogovor, ka so gvüšno meli kakše silno delo, te je pa pravo:
»Naj mi zato ne zamerijo, ka sem jes en butasti paver, ali jako rad v dühovniškoj drüžbi, ka me to najbole veseli, pa je moje srčno želenje vsikdar bilo, ka bi dühovnik postao, ali tak siromaški smo nej, ka bi se lejko na siromaško šolao, bogati pa šče menje, ka bi dühovnik postao, ka bi se lejko za svoje vö včüo. —
Pa me to najbole žalosti, ka se lüdje v cerkvi skoron vsi tak svéti držijo, gda pa vö pridejo, te pa začnejo ogovarjati i ogrizavati:
Ja, vej pop lejko tak guči, vej to njegov krüh. —
Ne razmim, ka morejo tak nespametno gučati, kak či bi z goré prišli... Vej znam, ka vsi dobri nedo nikdar, vej mi šče straža majster (žandar) pravo, ka či bi vsi tak bili kak jes, te orožnikov več nej trbelo, pa gda sem pri fiškališi ednok nikše delo meo, te se tüj na moje mišlenje smejao pa pravo: „Ja, te mi krüja nemo jeli“. — Sküšavao me, što me to vse navčo, ali te sem njemi povedao, da to njemi nej skrb. —
Jaz pač od te poti ne popüstim.
Vej so me mati na smrtnoj posteli samoga pozvali k sebi, pa mi pravili, da mi po düšnoj vesti, kak najstarejšemi, prekdajo, če ščem, pa sem pravo: Nej, vej se ženo tak eli tak nemo, penez za bratjo pa tüj nej mogao zlejka vküp spraviti, ka bi je vö plačao. — Samo za svoje živlenje potrebno ščem v hiži meti, drügo nikaj; naj samo brat dobro žensko k hrámi vzeme, ka me ne bi kak tak napelala kak tista pred fermov, zato se je pa šče zdaj hábam.
Tak po domače si lejko z Vami pogučim.
Še to, kak so me včili pa nikdar ne pozabim, kak je Bog čisti Düh ober nas vsej, pa Povsedi.
Znam, ka mate dosta dela, gospod plebanuš, pa sem lak veseli, ka sem pri njih, pa bi že odišao, ali tak sem rad med poštenimi pa vučenimi lüdmi. — Samo šče par reči:
Večer nejdem rad okoli, ka se šče pri potrebnom deli, kak, postavimo, či seme lüplejo ali
perje češejo, dosta greha včini.
—	Zato sem pa, hvala Bogi, svojo nedužnost dozdaj občuvao.— Kelko se pri tom  Baši tüdi mam zahvaliti, to zna samo Bog.
Vej oni tak bole znajo, da je negda Bog sam po sveti hodo, nato pa je svoje namestnike postavo. I eden dühovnik ranč tak glasi božo istino kak drügi, zato je pa velki beteg bio v našoj fari, gda so se lüdje za prvejšega kaplana volo tak strašno grožali. Kelkokrat sem jes te bio od protivnikov obrisani pa šče zbili bi me, či bi vüpali. Pa čüdno, največ takši lüdje so se te svajüvali, ki ovači popa nikdar neso radi meli, Bog pomagaj. — Peneze pa belice so te pobirali, ka so se za ovim vozili, vej tak znajo, pa je nej bilo prav! V kakšoj krivici so bili tisti hujskači ; hvala Bogi, da zdaj níšče ne meša. Kak se je te eden z menov svado, pa me nikdar več ne pogledno, pa me ešče zdaj ne pogledne z dobrim okom.
—	To je sveta istina: samo to bi si želo, ka se kaj takšega pri nas več nikdar nej ponovilo. — Kelko se te brez potrebe gučalo, ka bi lejko svetoga Pisma reči
naobrno: „Gučite, pa ne vete, ka gučite .. !“ Vnogi starejši so se te zmešali, pa so nas nikdar v šoli tak milo ne meli kak dnesden.
—	Liki, vej znajo, ka kniga kaže: „Ftiči so se nej nikdar z lagojim na kelnice zvali...“
Moški je opazo, da so proti konci gospod plebanuš nekaj začnoli v knigi iskati. Zato so ga poslüšali, ali vido je, da itak trbej že iti, te se je pa lepo zahvalo, ka so ga tak dugo poslüšali, potožo je, ka letos lekaj vse zagnjili, či de tak šlo dale, ka je telko deža spadnolo, pa šče sneg zdaj kaple v že itak velki „cepelejš“ (snežna brozga).
Gospod plebanoš so njemi še zadnjič dali roko i še ednok poglednoli zanimivoga moža, prijetnoga izraza, z nakraj počesanimi rjavimi, že malo belkastimi vlasmi, z drobnimi düšnimi plavimi očmi i prosto našerci razraščenimi mustači... Skozi okno so šče vidili, kak plahoče na eden kraj zapičeni šörc, blato pa vsikdar bole špricka na visike črevle.
—	Naskori ga je zakrio bližanji breg, ostao je samo lepi spomin, kak za pokojnimi dühovniki ...
ic
6
NOVINE
2. januara 1938.
Boj proti stiski v novom leti.
Stiska. Kak je to strašna reč. Gde je što, da je ne pozna ? Dete, štero šče ne hodi v školo, že guči od stiske. Stiska stanüje sküpno z našim kmetom.
Kmet gleda z žalostnim okom v bodočnost. Ali bo bolše v novom leti ? Pita se, kak bi se mogeo stiske rešiti, ali jo bar zmenjšati. Išče pomoč pri drügih. Ne najde je zadosta. Tere si glavo, kakda si sam pomore. Odloči za novo leto kem menje izdati i novih dugov ne delati. V novom leti hoče iti po poti šparanja.
Meni se vidi, da se ravno na šparanje gnjes dosta pozabilo. Kmet mora šparati, gde more i gde je potrebno. Malo se zglednimo, za kaj se potroši težko zaslüženi penez.
Porcijo ali dačo moramo plačati državi, ar je človek drüštveno bitje i država je edno velko drüštvo. Čiravno bi že porcija lejko bila nikelko menjša. Vupajmo, da bodo bar občinski nameti menjši s tem, da so se poedine vesi zdrüžile v edno občino !
Sol so že nücali naši pradedeki pa v tom ne moremo šparati. Cuker je gnjes že tüdi potreben. Pa tukar se že mora paziti, da ga ne potrošimo preveč.
Kruh je živinsko pitanje. Vnogi morajo v mrzlo tüjino, da si ga zaslužijo.
V nešternih hišah pa že vidimo, kak se deca igrajo z gumnastim medvedom, z lepo počesanov punčkov, kak Nacek jaši „belca“, ki košta nikaj menje kak 200 dinarov. To vidimo v hišah, gde so pokolenja odrasla, ki so ne poznala küplenoga konja, gde so dečki „šulc“ Jahali pa so ie zrasli. Nacekov oča bi pa lejko napravo konja, ki bi šče Nacekovoga Naceka počakao, pa šče ne bi bio prestari. Nacek bi bio ponosen na njega, ar ga je napravo oča sam, i ne edna fabrika. Ešče na stotine drugih recih se vidi po hišah, ki koštajo, a lejko bi bile doma napravlene.
Gvant, obleka. To je mogoče najvekša rana edne velke kmetske familije v toj stiski. Za to se izda največ penez. Tükar se pozabi na siromaštvo, na stisko. To mora biti !
Gledam v nedelo pred cerkvijov naše ponosne dečke. Poznam ništerne, šteri se morajo dnevno boriti za skorico krüha,
pa nosijo lakirane čevle. Zadosta žalostno !
Ženske. Od njih bi mogeo pisati edno knigo, ar so „Novine“ premale, ka bi v njih našteo grehe ženske mode. Ka so naše Evine hčeri lejko že ne cele gospodične? Svilnate nogavice, svilnata obleka je že nekaj navadnoga. Letni kaput, klobük se pomali odomačüje. Meščanska moda je že ne več monopol mest, varošov, to so izvojsküvale tüdi kmetske ženske. Čakamo šče v vsako ves 2—3 ženske salone.
Delavke iz Francije nam prinašajo šče novejšo modo. Šminkanje že tüdi ne fali. Pariz je središče mode za celi svet. Naše delavke ga z te strani že dobro poznajo. Nevejo pa, da je moda največ v slüžbi židovskoga kapitalizma. Kmet ga pa naravnost podpira s tem, da küpüje to židovsko blago.
Gde so časi, kda smo meli narodno nošnjo ? Tisto, ka je bilo pristno naše, je iz naroda izginilo. Namesto doma pridelanoga prihaja fabričko. Moda zahteva fabričko. Gnjes se večina sramüje narodne nošnje. Gnjes se küpüvle „lepi“ fabriki gvant.
V novom leti bomo mogli misliti pali na svoje ! Nazaj k ednostavnosti, nazaj k narodnoj navadi, nazaj k Slovansvi !
Naši praočevje so nej poznali židovskih izdelkov. Oni so bili neodvisni od drügih pridelkov, od židovskoga kapitalizma. Oni so znali svoje ceniti. Pridelali so si vse sami. Gvant njim je raseo na njivaj. Mi štemo v knigah od njiv, štere so bile plave kak morje. Cveo je len. A zdaj ?
Na naših njivah bi morao pali len cvesti ! Konople se moro ponovno sejati !	Kolovrat
more nazaj v vsako kmetsko hišo! Dečki morajo krosna vkup skladati! Zimski večeri moro ponovno postati kmetski, slovenski večeri ! Ročno delo, šivanje narodne nošnje je parola za naš čas ! To, ka so meli naši praočevje, moramo si nazaj osvojiti! Svila se ne sme viditi po naših hišah, nego bele Slovenske lenove robače, reklini i janke! Boj proti židovskoj modi po naših selah, je boj proti stiski.
Kmeti ne bo nišče v oči metao, čí bi hodo v svojoj narodnoj nošnji, da je nekuituren. Vsaki pametni človek bi pa pravo, da je kmet nekulturen, či ga
vidi v svilenoj robači orati z lesenim plügom ! Kmet more biti svoj ! Samostalen ! Neodvisen od raznih fabrik ! Či so razmere med rečmi, ki jih kmet mora kupiti i med rečmi, ki jih ma za odati, tak velke, si je kmet v vnogom sam kriv. Zakaj küpuje tisto, ka si more sam pridelati!
Kmetski pridelki bodo meli vsigdar svojo vrednost. Kmet je hraniteo naroda. Vsi drügi stani so odvisni od kmeta. Kmet zavedaj se toga! Kaj sam pridelaš, toga ti ne trbe küpiti. Kmet, bodi svoj ! Kmet, ceni svoje ! Bodi vsigdar zaveden, da si kmet !
B.
Nenavadno dobri spomini.
Grčki junak Temistokles je poznao v Atenah 40.000 prebivalcov po imeni.
Perzijski krao Cir je poznao po imeni pa po obrazi 30.000 svojih vojakov.
Seneka, rimski modrijan, je znao na pamet 2000 reči v istom redi, kak se jih je navčio.
Mitridat je znao jezike vseh 22 narodov, ki so prebivali v njegovom kralestvi.
Cezar je nareküvao istočasno 4 pisma najvekše veljave.
Sv. Hieromm je znao hebrejski, grčki, latinski i skoro vse jezike vzhodnih narodov.
Sv. Antonin je znao na pamet vse odloke cerkvenih zborov.
Sv. Tomaž Akv. je nikdar ne pozabo, ka se je ednok navčo. Znao je na pamet sv. pismo, vse sv. očeve i tüdi svetne vučenjake.
Pico della Mirandola je v starosti 18 let znao 22 jezikov i je potem, gda je kakšo reč trikrat prečteo, znao ponoviti v istom redi naprej in nazaj več jezero reči.
Kardinal Mezzofanti je bio pozvam spovidavat dva na smrt obsojeniva. Bilo je ešče samo 24 vör časa. Kardinal se je celo noč včio njiva jezik. Drügo jütro je vse razmo, ka sta njema obtoženca povedala v svojem jeziki. V starosti 50 let je znao 50 jezikov.
Sv. Ivan Bosko je v mladosti prečteo veliko Farinovo zgodovino. Na stara leta se je vsega spominao, ka je čteo i znao povedati celo stran, na šteroj je bilo pisano. Kak dečkec je že znao ponoviti od reči do reči celo predgo, kak jo je čüo v cerkvi.
Parcelacija.
Pri nas šče vlada stari magjarski zakon parcelacije ali deobe. Zakon je za sküpno dobro. Zgodi se pa, da zakon s časom zgübi svojo vrednost. Kda več ne slüži sküpnomi dobri, postane lejko škodlivi, neplodonosen i prestane biti zakon.
Zakon parcelacije je bio mogoče negda resan potreben i koristen. Či nam pred očmi stojijo kompleksi grofovske zemle, štera je pripadala ednoj familiji, lejko pravimo, da je takši zakon bio potreben, da se ta zemla razdeli, kak je že to napravila agrarna reforma.
Či pa gledamo te zakon na Dolenjskom v Slov. krajini, gde nega več kmetij, je tükar že nepotreben ali pa šče škodlivi. Kmetije so prestale biti. Zakon parcelacije jih je razdro.
Kak je že v navadi, starišje pa tom zakoni delijo svoje premoženje deci. Ide se za tem, da vsaki dobi svoj del. Gleda se na pravičnost — vsakomi svoje. Dobro zemlo bi pa vsi radi meli i zato, či je ravno mali falat, ga delijo. To ide po zakoni.
Pri tom ne vidijo lüdje, da sami sebi delajo škodo. Kak je žalostno viditi po naših polaj, da se že meja meje drži. Od edne meje do drüge so štiri brazde. Z plügom se že takši falački nemrejo orati. Kaj se pa na njih pripovle?
Ali ne kriči že to pa ednom drügom zakoni, po ednoj reformi? Potreben bi bio eden novi zakon, šteri bi prepovedao nespametno deobo ali bi jo bar omejlo, da se od 3—4 plügov menje, kak srbski zakon določi od 5 plügov, menje ne sme deliti.
Pri nas je siromaštvo že zavolo preneseljenosti. Deoba pa dela šče vekše siromaštvo. Lüdje sami to ne vidijo. Zato bi dobro bilo, da bi višja oblast pomogla kmeti. Ne samo, da je te zakon zemlo razcepao, nego jo je tüdi razmetao. Kelko je takših, ki majo takše ogone z štirimi brazdami na desetih i večih mestah. Eden falaček od drügoga je več vör poti oddaljeni. Kelko se zgübi pri tom časa i se zato slabo obdela ! — Navadno kmetje, šteri majo svojo zemlo tak daleč v drügih občinah, jo slabo delajo i slabo pripovlejo, ar nemrejo z gnojom tak daleč. Kelko je tü škode !
V tom pogledi bi dobro bilo, či bi se kmeti pomoglo z ednim zakonom i reformov, da
bi kmet meo svojo zemlo, kelko je to mogoče, sküpno v ednom falati, ali pa bar v ednom kraji i bližini. Tak je švicarskomi kmeti pomogla država. Izdala je zakon, da kmet mora meti zemlo sküp i grüntovje morajo biti vednaki z štirimi kotmi. Prle je bilo nikelko slično kak pri nas. Zemla je bila razmetana i grüntovje neso meli nikše prave geometrijske oblike.
Inženirska komisija je vse razmerila i napravila nove poti. Edna drüga komisija je ocenjüvala vrednost poedine zemle, da je vsaki dobo po pravici. Ki je zgübo dobro zemlo i dobo božno, je dobo nadoplačano v penezaj.
K toj reformi je prišla šče edna dobro izvedena kanalizacija. Ta reforma pa je ne šla brezi poteškoč tüdi v dobro organiziranoj i discipliniranoj Švici !
V Slov. krajini bomo tüdi morali misliti nato! Reforma, a največ edna dobra kanalizacija že leta kriči za tem !	 — B.
Velko delo našega rojaka.
Potrebno je, da se narodje med sebov dobro póznajo, ar samo tak se lejko poštüjejo i v miri živéjo. Posebno potrebno je to za sosedne narode. Čüdno je, da smo si Slovenci z Vogri sosedje, Celó v istoj državi z njimi smo živeli, pa nas Vogri jako malo poznajo. Ne poznajo najmre našega düševnoga bogastva. Zato je velko delo, če što skrbi za medsebojno spoznavajo obeh narodov. Takše delo že dugo, okoli tresti let, opravla med Vogri naš rojak dr. Avgust Pavel, profesor v Somboteli. Napisao je že dosta v raznih listaj o nas. Zdaj pa je povogrščo dve pripovisti najbole glasovitoga slovenskoga pisatela, Ivana Cankara : „Hlapec Jernej in njegova pravica“ pa „Potepuh Marko in kralj Matjaž.“ Obe deli sta izišli v sküpnoj knigi. Vse vogrske novine i znanstveni pa književni listi pišejo zdaj o tom deli, hvalijo lepi Pavlov Prevod i povdarjajo, da je Pavel seznano Vogra z njim dozdaj nepoznanim narodom Slovencov. „Če se bomo od zdaj ešče bole zanimali za Slovence, bo to zasluga Cankara i dr. Pavla, ki nam ga je pokazao“—tak pišejo Vogri. Zato se lejko veselimo lepomi uspehi svojega rojaka, pesnika i znanstvemka, pa njemi želemo, naj se njemi ešče dosta spodobnoga posreči!
Sosidje.
Vej je nej samo veselo, pač pa zanimivo in — mogoče de komi dober navuk . . .
Pri najbližanjem začnem: Gašpar njemi ime, je dober Človik samo veliki lump. Še zdaj, v tom deževnom vremeni, gda je vode v pivnici meo puno, pa je ne bio rad preveč daleč, pa žmetno vö noso, je enostavno od vezatjega mašina vkrej vzeo tisti leseni žleb, ga napelao na sredo ceste vö s pivnicinoga okna kak štükovo cev, pa cele vöre vö polevao. Či se njemi pa što kaj skoz okno prepreto, naj ga ne polije (pa ga je ranč !), se je šengaro, rekši: Preveč šmarnice mam v kleti, telko nemrem spiti ; liki dugi Peter so njemi dobro nazaj potočili: Tij, či bi celo morje vina meo, pa bi ga naskori spio, že pred košnjov ; ka za žetev niti nej meo več kaple ponüditi. — Pa je tou tüj istina, ka ga je strašno rad cukao. Pa žena tüj, Orša. Po bratvi, te sta cele dneve mulatnivala, pa šče drüge pozavala, dukeč nej vse sfalilo. Tečas sta se tüj najraj mela. Sledkar pa nej več tak. Te je on že žalüvao, zakaj nema kleti pri goricaj, ka te prej li nej tak hitro zmenkalo, doma pa lekaj nikšega blagoslova
nema. (Se razmi, ka nema — so pravili Sengarov Paveo —či pa vse prekunete, gda se znapijete, pa nevete več, ka brbrate ...) Či bi pri goricaj klet meo — je žalüvao Gašpar na sprotoletje, — kelkokrat bi se lejko tá potočo, turbo bi si na rame vzeo, pa šče kakši krumpiš bi s sebov vzeo pa malo zasike. Tak v nedelo zadvečera (se razmi, mesto večernice — pa te prej blagoslova nega ...) — Pa bi človik ležej prenašao žmečavo celoga tjedna...
Tak te : na sprotoletje je vino doma sfalilo, pri goricaj ga nej bilo, te ga je pa Gašpar samo v oštarijo lejko šo iskat. Či njemi što kaj pravo, zakaj slednji krajcar oštarjaši tá nese, te je odgovarjao, ka oštarjaš tüj Človik, pa tüj more živeti. — Vej ovači oštarija nej bila od domačih preveč obiskana, samo kakši zvünski potnik je včasih notri stopo. — Ovak prej oštarjaš na nikoj pride. — Se razmi, Gašpar nej dosta hodo po sveti, v severnoj Europi gvüšno nej bio, tüdi kakšega predavanja od toga nej čüo, ka tam nikše oštarije nega; tou bi Gašpar gvüšno nej mogao preživeti. —
Vej bi vse v redi (kelko telko) bilo, či bi Gašpar lepo mirovno domou prišao, se Skrivoma v posteo spravo (pa mo-
goče cilo zibeo začno hujckali, dukeč ga žena ne bi stavila, rekši : Vej pa dete pri meni spi, ti...) Ali on glasen pride domo: se razmi, ka njemi žena zato včasi odpre, ali on itak má velki „onej“ na dveri: tak je ednok, gda je nad preklitne notri prišao, lepo vzeo sekiro pa kühinjske razsekao, zaistino. Včasi si pa te misli, ka bi na okno tüj trbelo sklonkati, pa rejsan, že parkrat je, v hiži, tak sklonkao, ka za celo okno trbeloj cele nove glažojne. Pa to šče nej vse: kelikokrat je ženi, ki je že počivala, začno füčkati, pa njoj zapovidavao, naj ide plesat, ka je on zdaj mužikaš. Se razmi, ka njemi vse nimake zgučala: oponoči naj njemi pleše na njegovo füčkanje (pa da bi šče lepo bilo, liki tak se njemi trgalo : niti pou viže nej vküp spravo —). Te pa bi mogla plesati, kak je on füčkao : posebno, gda njemi voči vrgla, naj bar lipo füčka, kak pozdercov Pišta (on je pa rejsan znao, ka bi njemi žmetno najšao par v celoj okroglini. — Posebno pri kresi, te je vse svoje künšte vö pokazao, ka ga vsakši rad poslüšao) : To ga je segrelo! Telko je najmre pomlo, ka je Pišto žena kak dekla, rada poglednola, ali zdaj pa ja nikaj nej več ž njim mejla. Nikaj nej valalo : bežati je mogla, z dete-
tom vred. Sosidovi so se vse spreštrašili, gda je k njim pribežala, on pa za njov. Či jo ne bi za omar skrili, bi jo lekaj zgrabo pa vküp vdaro. — Ednok je pa ona njega zgrabila. Te je bio ešče večer, pa starejši sin je tüdi bio doma, pa je, se razmi pijan, prišao v štalo burdit, gda sta ravno mati pa sin vodo za napajanje prinesla. Te je pa sin zgralo količ od napajanskoga škafa, vdaro očo, ka je omamleni tá spadno, te sta ga praj tak namazala, ka se več tjednov kumaj gibao. — Te čas sta mela mér, sledkar je bio šče hüjši i te je nej preveč pijan prišao domou i te jiva pa lovio, sin je vujšao, ženo je pa v hlev zapro. — Gda jo sin naskori vö püsto, je leto za njov, jo zgrabo, pa z nožicom lak smekno v hrbet, ka so njoj krv komaj stavili. — To ga je pa, hvala Bogi, zato streznolo. Ne samo, ka so žandarje te k njemi hodili, pa ga spitavali (nišče nej zvedo, ka vse), liki zaistino se je pobogšao. Začno je tüj k predgam hoditi (k meši je zato že prle hodo, samo dosta je nej tam molo —) ; tisto nedelo so pa gospod plebanoš rano predgali proti pijanosti. — Ešče zdaj zna tiste reči:
„Vej vam pa Bog vošči vi-
no, ali za veselje. Vej je pa Jezuš prvo čüdo včino, pa je vodo v vino spremeno. — Ali zadnjo čüdo pred trplenjom je pa tak napravo, da je vino v svojo presveto Krv spremeno. — Pa se to pri vsakšoj svetoj meši ponavla, z vüpanjom se zglednite, ali, či ne vidite na oltar, zmislite si bar pri podigavanji, da se Njegova presveta Krv prelejvle pod podobov Vina. — To naj Vas opijani, pa dá moč proti drügoj pijanosti, v šteroj je nečistost pa vse drügo hüdo. — V to božo oštarijo — da tak vüpam praviti — v cerkev, raj večkrat pridite, pa zavüpajte. — Ne vejte, ka je zapisano, za nas dühovnike: Či grešniki poveš njegov greh, pa se spreobrne od svoje lagoje poti, de rešeni, znova se spomlin njegovih dobrih del. — Či njemi pa greh povejš, pa ostane trdokoren, bom terjao njegovo krv, ali nej iz tvoje dühovniške roke, nego od njega samoga. — Čüjete, krv de terjao Bog. — Ali ne vete, da pod podob krüha pri svetom prečiščavanji, sprejmete Njegovo krv, pa se tá razlije po celom vašem teli, pa pride tüdi v najmenšo žilico vašo ; ste nej šče svoje roke té zdignoli k vühi, ví neverni Tomaži, pa poslüšali, kak se pretaka. — Ste si zmislili na to bar pri vrednom adventnom pa vüzemskom prečiščava-

2. januara 1938.
NOVINE
7
nji? — Pa ste to krv prosili, naj dá moč tüdi vašoj ne mirnoj krvi, ki vas blodi po krivih potaj? — O, da bi si bar pri vsakšoj nedelskoj pa svetešnjoj meši na to zmislili: kak dühovnik, boži namestnik vam garantirani, ka bi z vami naskori inači bilo, pa nej več meli v fari polovico nezakonske dece, [pa telko ubojov po naših oštarijaj, ka se srez pa banovina že s strahom pitata, kama vas to pripela. — Ka de pa Bog pravo? Krv de terjao od vas, zavolo vaših grehov. — Zavolo krvi svojega lüblenoga Sina, ki je svojo krv za odpüščenje Vaših grehov prelejao — zavolo Kristušove Krvi Vas prosim, bojte trezni — Amen“. Še zdaj njemi to v vüjaj brni pa vidi žalosten, rdeči plebanošov obraz od tiste predge . . .
Te drügi sosid je pa Miška: še bogši, ali boječi človik. Gda je pa Gašpar ešče rad pijan bio, pa je ednok že celi den larmao nad drüžinov, Miška je pa nej daleč — naj mi ne zamerijo — gnoj nakladao, se je zato potrso pa pravo Gašpari: „Vej je pa to grdo delo, ka telko celi den gučiš, vej pa boj že ednok tüo“. — „Na svojem sem ges vert, pa naj meni nišče nikaj k coj ne pravi, ki ne pozna ka mi mamo !“
Pa je Miška tüo gratao, pač
miren človik, čeravno „je poznao, ka oni majo . . .“
Z ženov sta se dobro razmila, pa dosta dece je bilo. Te se pa Miška ednok li zmejšao : se razmi, drügi so ga nahujštili, ženske sosidove, ki majo strašne jezike. Prišao je tá, ka nekaj prosi, te so ga pa zmilavale, či rejsan mora na klopi spati pa ka na fajnšček nemajo kroflenov. — Pa ka njemi žena vse belice skrivle, ka je ne bi znoso za tobak. (To pač: kadio je pa Miška strašno rad, pa je zato preci v lüft spüsto —). Pa nikaj nej bila istina, ali Miška nikaj nej dosta odgovarjao, samo doma si je vse vküper spakivao, pa brata pozvao, naj njemi vse z omarom vred domo odpela, k njegovomi oči pa materi. Nikaj so nej pomagale ženine skuze pa decin joč, odišao je. Po ednom meseci njemi pa zato li žao gratalo, pa je nazaj prišao, se razmi skrivoma, niti pipe te nej kadio, tisto zajtro. — Pravim, dober sosid je Miška, samo preveč miroven, pa k srci si vse žene, či njemi što kaj pravi. — To má gvüšno od tobaka i srce je vsikdar v dimi, v megli, te pa včasih prav ne vdari . . .
Andraš, te tretji sosid, njega bi vij mogli spoznati: rejsan, siromak mešter kolar je, pa ga kovač breščekov itak večkrat
draži : Vej pa v cerkvi čüješ, ka plebanoš vsikdar pravijo „Vse kolarom („saeculorum“), pa li ne spraviš dosta vküper !“ — Vej to od bogatoga kovača zato nej lipo, ka se tak norčari, ali ka si zna siromak kolar. — Pa da ne bi šče plebanuša k coj noso, vej oni siromaka preštimajo i kelkokrat so njemi že pomogli, ka samo Bog zna za tisto!
Ali itak; meštrija njemi ide slabo, to se pravi, dela má dosta, samo malo njemi plačajo, porcija je pa velka, za obrt šče posebno. Pa malo verstva má: par njivic, eden pašnjek pa edno kravico. Rejsan štala je ščista na najgi : edno zajtro je na gümli zagledno celi tram od štaline stene, ka ga krava vö pejnola. Se razmi, on mešter ga je naskori nazaj stvoro, samo ka sena v senjaki nej prle vö zmetao, te ga pa z ometom vse posipao, ka ga kravica nej preveč žülila, pa je šče menje mleka dala od sebe kak navadno. —
Edno velko napako pa má Andraš: strašno malodüšen je. Gda je tisto steno popravlao, je ravno notri stopo sosidov Ferko pa se nikaj pofretao, te njemi pa zabrüso : Vej tij lejko, ka Ti oča hižo zozidao, moj pa samo tobak gledao. — Rejsan, ka so pokojni, Bog njim daj dobro, radi vsigdar meglo delali, ali včasi
so ga pa tüj dali vö navčiti za meštra, pa to nej malo delo. Pravim, Andraš bi mogao bole zavüpati v svojo moč. — Deco má tak črstvo, ka je drago gledati, pa so že velki; tisti, ka je vö iz šole ostao, je močen, ka bi lejko oslico obrno, pa ga li nej püsto k mašini, ka prej ešče deca, ka ga ne zapravijo, kak njega, ka je že rano zamlada mogao močno delati. — Pa bi te sin zato mirno lejko šo k mašini, ka je zadosta močen.
„Ka bi vam ešče kaj pripovidavao ?“ So pitali dedek gospoda, ki se za profesora vči“.
„Ešče bi rad, či te tak vrli“. — „Te pa naj bo, zadnje, ka se mi že dremle . . .“
Od Janoša : keleče roke má. Pa šče sina vči na to. Gda prej on dečko bio, te nej bilo tistoga sada, jabok ali grüšek ali kajkoli, pa čidošteč, ka ne bi on prvi koštavao. Pa pomagati njemi mora sin. Znate, ka smo letos nej meli preveč lejpe kukorce, pa si jo je poželo. Ges sen tisti večer (bio je pun mesec) malo duže kosio na hercegovom, idem domo mimo naše kukorce na rebušovom, pa vidim, ka se mali pes pred njov šeče, pa z repom zadovolno miga. Hitro se počüčnem za bližanji grm, pa pazim : psa sem spoznao, Janošov je bio. Te pa naskori prideta: Janoš pa
sin, ki je vlekao hajdi naklajeno vreče kukorce. Stano sem pa samo mimo šo, rekši: A tak. — Vej znate. ka ne bi rad svajo.
—	Pa kak lepo kukorco on má !
—	Platno mi tüdi vkradno, samo praviti Njemi toga nesmim, ka de me lejko šo tožit. Nikše málo goščenje smo meli, ženske so mele puno posla, te so pa pozabile platno odnesti z vrtnic. — Okoli Zdrave Marije sem bio tan, te je ešče bilo, drügi den pa nindri več. Pa je te tri dni k nam hodo pa ženskam javkao : „Jaj, jaj, Bara, tak me sram, ka te lejko mislili, ka sen vam ges vkradno !“
„Vej ga dobro poznam : mene je tüdi ednok spitavao, či bi se dale pravice pa spričevala od gimnazije pa univerze ponarediti. Liki pravo sem njemi, ka de to žmetno šlo. — Vej že tak divje vö vidi“. —
Dedek so zadnjih reči nej več čüli, te je pa gospod henjao. Lampica se je tüdi že slabo žarila. Za dedeka je nihao eden paklin dobroga duhana, se domačim zahvalo pa odišao.
Te gospod zdaj okoli hodi, bojte veseli, či tüdi k vam pride, ne tajite njemi svojih grehov, lejko se pa zvračite od njih, če je spokorno vadlüjte, pa vam je on v primernoj obliki pokaže, kak so nej lepi.
Velika zgodovina.
V tihi zimski noči pred malone 2000 leti se je razlegalo veselo petje po betlehemskih planjavah: „Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje !“ Božji poslanci, množica angelov je pevala radostno pesem. Bog miru je bil sam prišel na svet, da prinese mir ljudem, ki so zanj razpoloženi. Bog miru je ljubko dete v betlehemskih jaslicah, čigar rojstva se spominjamo danes. Slavospev doni danes po katoliškem svetu. Zakaj? Ker dete v jaslicah je resnično Sin večnega Boga.
Ko je rimski cesar Avgust premagal vse sovražnike in si postavil cesarski sedež, do tedaj nepopisne krasote, takrat je ponehal po dolgem času boj. Svet se je veselil miru. Vladala je skrivnostna tihota, kakor da se svet pripravlja na velike dogodke. Cesar je imel v oblasti usodo sveta. Avgustovo ime so izgovarjale ustnice vseh ljudi. Hinavci in prilizovalci so se že trudili, kako bodo laskavo častili cesarja, kako bodo dvorili Avgustu.
V 42. letu Avgustovega vladanja se mahoma dogodi nekaj nepričakovanega. Poleg zlatega cesarjevega sedeža vidi svet uboge jaslice. Medtem ko Avgust vodi usodo tisočerih ljudi, leži v naročju uboge matere revno dete. Je li mogoče najti večje nasprotje kakor je navedeno? Avgust v Rimu, dete v Betlehemu. Tam bogastvo, veličastvo, mogočnost, tukaj uboštvo, nizkost, slabost. Tam mogočen cesar, tukaj jokajoče dete.
Minula so leta. Nekdaj mogočno rimsko cesarstvo je razpadlo. Cesarska krona je bila odvzeta rimskim mogotcem. Preminuli so drug za drugim prevzetni zapovedniki. Drugo kraljestvo se dviga, večje, mogočnejše. To kraljestvo narašča od stoletja do stoletja. Drugo ime izgovarjajo ustnice vseh ljudi, drugo ime živi v srcih vseh. In to ime je blagoslovljeno od roda do roda. Kdo je novi osvoboditelj sveta? Betlehemsko dete je, Jezus Kristus, Sin živega Boga.
Leta 69. po Kristusovem rojstvu se poruši tempelj kapitoljskega Jupitra v Rimu. Leta 70. razpade tempelj v Jeruzalemu. Dvoje največjih svetišč predkrščanske dobe zgine, narodom v znamenje, da je napočil čas odrešenja.
Po desetkratnih preganjan-
ji, po tristoletnem boju, zmaga vera Odrešenikova. Pade razuzdani Rim, postane plen in suženj barbarov. Cerkev Kristusova stoji, se razširja dalje, dalje. Nastanejo nove države, nova kraljestva se ustanovijo nad razvalinami starega sveta. Pa tudi poslednja razpadejo. Kraljestvo Kristusovo ostane in nadaljuje zmagoviti vhod v vse dele sveta. Resnično, da je božje delo. Kdo ga je dovršil tako čudovito ? Betlehemsko dete, Sin božji.
Dvatisoč let bo kmalu minulo, odkar se je zaprčelo čudovito delo prerojenja človeštva. Kolikor let obstoja, toliko let boja. Pagansko modrijanskoj oprto na meč samodržca ; krivoverstvo srednjega veka v zvezi z barbarstvom, ter nravno propalost; napačna filozofija novejše dobe v spremstvu despotizma in anarhije so bili resni sovražniki, s katerimi se je moralo bojevati krščanstvo. Pa glej ! Meč imperatorja je že davno strt ; krivoverstva iz tistih časov so se pozabila; vse težave so in bodo končno donesle Kristusovi Cerkvi novo življenje, nove zmage. Kdo je podelil Cerkvi moč, da je šla skozi boje vsakokrat kot zmagovalka ? Tem močnejša na znotraj, čim slabejša se je zdela na zunaj. Bilo je betlehemsko Dete, Jezus Kristus, Sin živega Boga.
Njemu je dana vsa oblast, na nebu in na zemlji. On kaže tek soncu. On odkazuje pot zvezdam na brezmejnem nébesu. On pošilja blisk na zemljo. On zaukazuje gromu. On vodi vodo v potoke in morja. On je postavil nebotične gore. On je preštel pesek ob morju. On, kralj časa, vodi tudi usodo človeštva. On, ki je ustvaril nebeške duhove, je tudi neomejeni kralj duhov na zemlji, to je, naših neumrjočih duš.
Jezus Kristus, Sin večnega Boga, ki ga nebesa ne morejo obseči, je v revnih jaslicah. On, ki je gospodar celega sveta, leži na trdi slami. Jokajoče dete v jaslicah je večni Bog. Ponižal se je on, da bi dvignil človeka. Kaj je hotela njegova neskončna ljubezen, oznanjujejo danes nebeški duhovi, ki so v množici obiskali betlehemski hlevček in kličejo vznemirjenem svetu: „Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje !“
Hočeš vedeti, kaj je pravi mir, kje je najti pravi mir, poslušaj sladke besede, ki so jih
angeli govorili v sveti božični noči. Ko so božji poslanci prinesli veselo novico: „mir ljudem, ki so dobre volje.“ — Mir zadobiš samo pri Bogu, katerega si dolžan častiti, ljubiti. — R.
Misijonska poročila.
Kitajska, Yunnanfu, 10. nov. 1937.
Več dobrih oseb je po rokah moje sestre i drügih, ki so nabirale, darüvalo pomoč za naš novi misijon v Yunnanfuji i ta pomoč nam je te dneve dospela sem na dalni vzhod. Iz srca se zahvalüjem vsem dragim dobrotnikom i je zagotavlamo naše misijonske hvaležnosti. Vsaki den se z našov decov zbiramo okoli oltara v našoj kapelici i goreče molimo za vse te naše drage dobrotnike i prosimo božega blagoslova na nje. Velko delo smilenja so napravili, pomagajo graditi boži dom, iz šteroga se potem širi bože kralestvo med telikimi milijoni poganov. Gotovo si delijo ti darovnicke z nami naše težko zaslüženje pri pokristjanjenji teh poganov i divjakov, i Bog bo v svojem neskončnom smilenji rosio bogati blagoslov ma njih domače žrtve za tak zvišeno delo rešenja poganski düšic. Medtem ka Vam izražam svojo najprisrčnejšo zahvalo za vsaki najmenši milodar, ki ste nam ga naklonili z svojim pritrgavanjem, vas vse šče, dragi dobrotniki, prosim, da tüdi nadale se žrtvüjete i nam pomagate nositi naš težki misijonski križ za rešenje telikih poganov, ki šče nepoznajo lüboga Boga. Naše živlenje je puno vsakovrstne nevarnosti i težav, rame naložene s. težkim misijonskim križom, zdrüžene z vsakovrstnim premagüvanjom i težavami, živlenje v vednoj smrtnoj nevarnosti, i vendar nas boža lübezen i lübezen za rešenje tej siromakih poganov sili, da nevstrašeno i nepremagovano stopamo naprej proti vsem tem težavam i nevarnostim, po našoj apoštolskoj poti, i iščemo vedno več düš, da bi je osrečili z nebesami. Tak vas tüdi prosim, da nam sledite na toj poti z Vašim malim premagovanjem i nam pomagate ž njim rešiti kem vekše število düš. V nebesaj, tam pri Gospodari toga velikoga vinograda božega, si bomo po tom kratkom zemelskom živlenji delili naše trüde i zaslüženja. Oh, kak nas bo te veselilo vsako dobro delo i premagovanje, štero smo na toj zemli doprinesli iz
lübezni do Boga i do nemrtelnih düš na toj siromaškoj zemli. Naj se vam nevidijo težki trüdi premagovanja i požrtvovanja za razširjanje božega kralestva med pogani, zakaj to nam bo najslajše tolažilo in plačilo po našem zemelskom živlenji. Oh, kak hitro nam poteka to kratko živlenje i skoro nepričaküvano i neopazno se bomo morali znajti pred vrati večnosti i kaj nas bo pri toj sodbi najbole tolažilo, bodo dobra dela, štera smo doprinesli tü na zemli za rešenje düš, ki so tüdi bile ž Njegovov presvetov Krvjov odrešene, a ga še nepoznajo. Naj vas tolažijo, predragi dobrotniki, te misli, kda vam bo znova trbelo segnoti v žep i si kaj od vaših žülov odtrgati i nam na pomoč darüvati.
Ka naj vam povem od velike vojske, ki jo moramo prenašati na toj dalnoj Kitajskoj? Krivični sovražnik je napadno nam to našo drügo zemelsko domovino i ropa pokrajino za pokrajinov, rüši s svojim vnogoštevilnim zrakoplovstvom nedužna mesta i vesi daleč v zaledji bojnih vrst i na jezere nevolnih nedužnih lüdi je postalo i postaja den za dnevom žrtev teh grozodejstev. Vesi i mesta porüšena, lüdje brez domov i brez vsega, izpostavleni mrazi i vročini, lakoti i kügi, ki razsaja pri takšem upostošenji. Mi, ki smo daleč od bojnih front, smo tüdi v vednom strahi pred obiskom sovražnih letal ; i vladne odredbe so nas prisilile, da že zjütraj ob 6 vöri moramo zač-
noti z včenjom do 9 vöre i nato ob treh popoldnevi do péte, da nebi bila deca izpostavlena v šolah nevarnostim bombardiranja. Naši ogradi i dvorišča so pravi strelski jarki i skrivališča pred zračnim napadom sovražnika. Nazlük tomi, da je Kitajcov vnogo več kak Japoncov i da so jako dobri i hrabri vojaki, vendar obvüpüjemo, da bi bila zmaga na našoj strani. Čeravno so se dugo i krčevito Kitajci branili pred Shanghaijom na Tiencijskoj fronti, je prevnogo bole oboroženi i tehnično pripravleni sovražnik že skoro dosegeo svoj roparski cio i si osvojo mesta i pokrajine, ki jih žele odvzeti našoj mirolübnoj Kitajskoj. Nam oznanitelom lübezni i mirü ne preostane drügo, kak da molimo za mir i lübezen med narodi, posebno še, da nam pri takšem polomi lübi Bog reši našo Kitajsko pred komunističnov revolucijov, ki za zdaj tak proti od ruske strani. Rusi so jako pridobili z svojimi penezi javno mnenje i časopisje, da je le edino komunizem zmožen rešiti Kitajsko pred japonskim imperijalizmom, žalibog zaslepleni narod rad sledi toj še vekšoj sovražnoj zasleplenosti, da s tem lehko porine lastno deželo v še vekši prepad. Mi vüpamo na močno i odločno volo kitajskih državnikov, da se ne bodo dali preslepiti i da bodo znali protistati pretečoj nevarnosti.
Meolic Štefan,
salezijanski misijonski brat.
INDIJA.
Sv. Ivan Bosko, obrnivši se k svojim dobrotnikom i sotrüdnikom je pravo : „S pomočjov Vašega sodelüvanja smo mogli razširiti svoje misijone po celom sveti.“ V Indiji mamo najlepši uspeh med Khasi, od šterih sem vam že gučao zadnjikrat. Poglejte si sad misijonarov v Asani
leta 1936-37:
Krstov odraslih ............... 3.705
Krstov dece od nevernih ____1.238
Krstov dece od kristjanov ...	1.518
Krstov v smrtnoj nevarnosti 602
Vseh krstov ........... ...	7 063
Število katoličanov........... 53.890
Število katehumenov (ki se
pripravlajo na krst) ..	4.257
Obhajil ................ ... 299 935
Spovedi .............. ... 135.130
Hišnih zakonov ... — ...	115
Poslednjih olj................... 210
Št. katehistov (ki včijo katekizem) 454 Cigan Ivan, misijonar.
CENE.
Penezi.
Angleški fünt ... Nemška marka ... Austrijski šiling ... Vogrski pengö ... Grčka lira ... ._ Amerikanski dolar Holandski goldinar
Švicarski frank ___
Belgijska belga ___
Italijanska lira ... Francoski frank ... Češka korona
Dinarov vala: 214-54—216-59 17·40-17·54 8-40
8-	8·76 31·50 43—47 23—24
9—10 7·37
2·31
1-40
1·54
Zrnje. 100 kg. v dinaraj : pšenica 160—210, žito 205, oves 150, kukorica 100—110, grah 110—180, ječmen 110— 125, proso 130, hajdina 150.
Živina. Kg na živo vago v dinaraj : Jünci debeli 6·50—6·75, poldebeli 4·75—5·75, biki za klanje 4·20—4·50, krave za klanje 3—4, plemenske krave 3—3·65, krave za kolbase 2—3·50, telice 4·70—5·50, teoc 7·50—5, praščiči 7—8·50, plemenski prasci 5—6 tjednov stari 115—140, 7—9 tjednov stari 120—150 Din. po falati. Konji 3000— 3500 Din.
8
NOVINE
2. januara 1938
VEZ LÜBEZNI Z NAŠIMI
IZSELJENCI V TÜJINI.
Pisma naših z tüjine
Milostipuno novoleto želejo svojim domačim, rodi, botrini, poznancom, prijatelom, prijatelicam, dühovnim pastirom, domačoj fari i vesi, uredništvi i upravništvi t vsem naročnikom Novin i celoj Slovenskoj krajini pa prosijo Jezušeka, naj v novom leti vse blagoslovi: Zorko Hedviga i Magda Orša, Zagreb, iz Ižakovec: Ščeve liste naprej plačati, ka vse te brez skrbi, mislive na Marijino drüžbo v Beltincih z veseljom.
Francija — Nemčija.
Ošlaj Magdica, iz Filovec : Toplo se zahvalim za lepe naše liste, štere redno dobivam, sem i v novom leti naročnica i je plačala naprej ; Šajt Marija, Coulommiers, od Sv. Jelene: Bog vam plačaj na lepih Novinaj, Višek od naročnine je podpora; Ficko Tinika, Andrezel, iz Vidonec : Posebno mi je na srci naša mladina, naj se ne pokvari, slüžbo sem spremenila; Hozjan Štefan i Augustin Ivan, Kociper Ivan, Zarkovitz, iz Odranec; V novom leti nam pošlite poleg Novin tüdi Mar. list, Višek naročnine ostane na Dom sv.
Frančiška ; Novine so nam na veliko radost, ar je dobimo vsele v nedelo predpoldnom, gda si prečtemo evangelium i navuk, ar k meši ne moremo zavolo prevelike oddaljenosti od cerkve. Izročite naše pozdrave tüdi g. dr. Klari, nar. poslanci ; Kralj Jožef, Bassendorf, iz Žižkov : Zahvalim se na rednom pošilanji Novin, v šterih smo najšli veliko dühovno veselje i so nas razveselile tüdi te, gda so nam javile, ka lejko pošlemo peneze domo; ne smo mogli ves čas k meši, ar smo ne bili med katoličanci; jaz se vrnem domo, pet jih pa ostane tü, ki naprej ščejo meti Novine ; Sraka Rozika, Lesceherolles, iz Lipovec: Lepi je naš kalendar; naročim se znova vse naše liste, v šterih najdem pravo slovensko reč, ki nam olejša srce v tüjini. Istotak pozdravlajo moja sestra Francka, Bobovec Franc, Tratnjek Pišta i Mlinarič Tinek. Bog te živi Slovenska krajína, pozabli te nikdar ne bomo; Casar Štefan, liberstedt, z Fokovec, Pertoci Jožef, z Rakičana, Pota Ludvig, z Fokovec, Horvat Ignac, z Rakičana, Flisar Vilma, z M. Črnec, Gujt Jozefa, z Borejec, Banfi Ida, z Vaneča, Horvat Ignac, Flisar Vince i Kovač Ludvig, z Domanjševec. Vsi smo pri ednom dobrom krščanskom gospodari, pet minut od cerkve. Vse naše liste nam pošlite na novi dani naslov; Jeneš Marija, Vailly, iz Odranec: V vsakom stopaji živlenja naj vam bo Marija z Jezušekom na pomoč i vas okrepi, da te mogli naprej vrejüvati naše liste, ki so naša radost v tüjini. Gda je dobim, mislim, ka sem pismo dobila od doma. Bog povrni na rednom pošilanji. Gda sem kalendar dobila, sem Polübila od veselja sliko Srca Jezušovoga. Z menov pošilata tüdi pozdrave Vegič Mihal, iz Odranec i Vutko Marija iz G. Bistrice, Gutman Andrej, Theolune, iz Bogojine; Toplak Ignac, No Ardos, z Gaberja: Kak ftice smo razstepeni po celom sveti, ví nas vküp držite z svojimi listi, Bog vam povrni ; Ciglar Micika, Vauremond, iz Korovci: Že šest mesecov sem ne bila pri svetoj meši, zavolo pomenkanja dühovnikov; o da bi že ednok se mo-
gla spovedati. Nega dühovnikov, zato pa vmira mladina po tüjini. Naročim naše liste na 1. 1938. tüdi, molite za mene, da se mi zdravje zbolša i pridem do svojega Cila. Z posebnov lübeznostjov odpiram srce pred cankovsov Marijinov drüžbov, štere kotriga sem, pred drüžbenkami vsemi z voditelom vred ; Marič Katika z Vančavesi: Žalosten je naš Božič v tüjini, gda se njemi ví veselite doma i spevlete lepe Slovenske božične pesmi. Jedina tolažba so mi naši slovenski listi; Lopert Marija, Pamprono, iz Tešanovec: Liste redno dobivam, so mi veselje v toj temnoj tüjini. Zadnjič sam dobita M. List, kalendar i prekrasno izseljeniško številko Novin. O kak so lepe. Lubi Jezuš naj plača pismo našega prezvišenoga višjega pastira. V novom leti sem znova naročnica na vse naše liste ; Hajdinjak Alojz, Villiers: (Hvala za lepo podobico i dugo pismo, objavi se pri drügoj priliki); Otroka Jožef, a Semies, iz Sr. Bistrice: Želem vam vnogo zdravja, da te nam izseljencom mogla skoz duga leta pošilati prepotrebne navuke po vaših krščanskih listaj, štere z veseljom pričaküjemo. Ostao sem na starom mesti ; Prša Martin i lena Kata, Charmoille, iz Trnja : Naročnino za lani i letos, na sirotišnico i kalendar poslala peneze. Sporočiva vam, da so nama Novine z Mar. listom na veliko tolažbo. Čeravno nama žile trepečejo od napornoga dela, vendar prvo prečteva naše liste, štere naj vežejo na lübi domači kraj, gde najni dragi živejo. O kak veseliva bi bila, če bi se z dragim malim sinekom mogla doma vdeležiti krasnih božičnih svetkov. Rosnate so najne oči, ar se nama je približao že tretji božič v hladnoj tüjini „0 sveta noč, blažena noč, prišla nam je pomoč“ — kak radiva bi jo v domačem kraji spevala i je ne moreva, borba za vsakdenešnji krüh naj loči od njega. Pozdravlam tüdi rojstno ves Ižakovci. Z Bogom draga domovina, z Bogom Slovenska krajina ; Radošič Joško, t Bratonec, Balažek Martin z V. Polane, oba v Charmalle : Srce nama joče od žalosti, da sva se mogla ločiti od domovine, ar nam domača zemla ne da zadosta krüha. Novine Pršove čteva, čeravno nesva naročnika; Glavač Barica, Champ Jot, iz Bukovnice: Prav lepa hvala na rednom pošilanji vaših listov, v veliko tolažbo so mi v mrzloj tüjini ; Dominko Marija, Pont Lagot, iz D. Bistrice : Oči se topijo v bridkih skuzaj, gda si zmislim na lübleni domači kraj, gde se tak lepo obhaja spomin Jezušekovoga rojstva. Mesto sem spremenila; Toplak Ančika i Lukovič Trezika, Saclas, iz Hotize: Minolo je že par mesecov, ka ne sve se oglašale, ne bodite čemerni, če pali piševe iz tüjega kraja. Bodite zdravi, da te dugo mogli skrbeti za po sveti razstepene svoje ovčice. Dober Jezuš vam plačaj na listaj vaših, štele redno dobive i na lepom kalendari. Pozdravive Hotiškoga Gospodina, svoje domače i celo Hotizo pa najne prijatelice i poznance doma i v tüjini. Zadravec Jožef, Bartovo, iz Črensovec: Molite za nas, ar smo eti daleč od kat. cerkve i ne moremo do nje; liste redno dobivamo.
Sev. Amerika.
Vuk Helena, Chicago, iz Žižkov. Prečastiti g. Klekli „Minolo je že preci časa, kak sem se poslovila od svoje rojstne
domovine i od vseh Vas, ki ste mi bili jako dobri. Misli mi vedno zahajalo nazaj med Vas. Prav vesela i zahvalna sem se počütila sredi med Vami. Prečastiti g., sporočam Vam, da sem hvala Bogi, prišla srečno nazaj v svoje novo domovino. Delo sem tüdi dobila nazaj tisto, kaj sem meh prle. Pred kratkim sem nabirala za Turniške orgle. Oblübilá sem p. g. dekani to, kda sem še bila doma. Če se mi bo posrečilo malo poznej bom pa začeli opet nabirat za sirotišnico. Prečastiti g. želem vesele božični praznike i blagoslovleno i milosti puno novo leto 1938. Prosim p. g. spomnite se me v Vaših skromnih molitvah. Vas pozdravlam i roko polüblam“.
Argentina.
Vogrinčič Jožef i Agneš, Berisso : „Naročnino sva poslala na lani i letos, ostanite zdravi, se Vam iz srca zahvalüjeva na rednom pošilanji Novin i M. Lista. Bog vas živi“.
Iz Švice
Prečastiti gospod urednik! Bodete že odpüstili, da se Vam tak kesno javlam iz lepe Švice. Ne bom Vam navajao causae excusantes (oprostilnih zrokov), ar že Vi itak poznate redovno živlenje. Prav iz srca se Vam zahvalim za redno pošilanje „Novin“ i „Marijinoga lista !“ Vsaka številka mi prinese veselje i Pozdrav iz domovine. Zdaj šče komaj razmim, kaj so „Novine" za ednoga delavca v tüjini ! Dobro bi bilo, da bi je resan vsaki delavec meo naročene. Kak vidim, da Novine vsaki mesec naraščajo i če bodo ti naročniki verni ostali, bi mogli vüpati, da se „Novine“ z svojimi strani tüdi povekšajo. Na pr. či bi „Novine“ mogle dosegnoti formo »Slov. gospodara“ i „Domoljuba“. To bi bio ideal, da bi kmet najšeo v njih vsa pitanja kmetskog stana. Mislim, da ne bi dopisnikov menjkalo. Ve pa gnjes že mamo sinove Slov. krajine izšolane v vseh strokah lüdskoga znanja. Verni sinovi bi gotovo sodelüvali z svojimi strokovnimi članki v „Novinah“. Bog Vam plačaj tüdi za oba kalendara. Resan sta lepiva. Vašiva članka „pred prekim vojaškim sodom“ v lanskom i letošnjem sta nad vse zanimiva. Mi mlajši toga šče ne vejmo. Bote nam morali šče vnogo toga povedati i napisati, kaj je bilo z našim Prekmurjom. Zanimanje za domačo zgodovino pride, kda je človek že ne več doma. Poznej ednok si moram preskrbeti vse kalendare, kelko bo to mogoče. Lübezen do domovine nam nareküje, da delamo za njo. Prekmurskomi kmeti moramo pomoči v moralnom i socialnom pitanji. Do zdaj je šče v Slov. krajini bio moralni život brezi tožbe. Bojim se pa, da nam bodo naši izseljenci prinesli nemoralnost, za štero se pri nas nikdar ne znalo. Škoda je za naše lüdi, da morajo iti v svet. Najhüjše pa je za nezrelo mladino. Jaz večkrat mislim na to pitanje izseljavanja, kak bi je mi mogli rešiti. Znam, pri nas šče falijo organizacije. Pa sami lüdje nemajo smisla za organizacije. Či štem v Novinaj za Rafaelovo drüžbo, kak malo članov ma, pa kak je potrebna. Bomo se resan morali šče vnogo mantrati, dokeč pripravimo lüdi na to. Po sveti je vse bole organizirano kak pri nas. V Solothurmi i okolici je do 200 talijanskij familij pa borme majo svojo mešo z predgov. Eden naš Pater profesor je
j njihov plebanoš i vsaki mesec majo spoved i talijansko predgo v našoj cerkvi. Vsako leto v posti pride eden dühovnik iz Italije, da njim drži postne predge na način dühovnih vaj. Pa ti lüdje skrbijo sami za to. Pri dobrih Švicarih mi se jako dobro godi. Čakam svoje ordinacije. Pred Vüzmom mislim dobiti subdjakonal i dijakonat. To bi bilo 2. i 3. aprila. Mešniško posvečenje bo pa 3. julija. Švicarska provincija je „malo“ vekša kak naša v Jugvslaviji. Ima 380 patrov i 86 klerikov. To bi se pravilo šestkrat vekša. Prečastiti g. urednik! Želem Vam blagoslovlene božične svetke i srečno novo leto, naj bi Vam cvelo zdravje v težkoj slüžbi za dobrobit Slov. Krajine. Jaz se Vas spomlim v molitvaj i obečam Vam, da bom šče naprej molo za našega požrtvüvalnoga g. Klekla !
V	svetom Frančiški Vas pozdravla Boleslav Ritlop, iz V. Polane.
Italija.
Prečastiti gospod ! Pali se Vam oglašam i to znova v imeni vsej tü bivajočih Slovencov. —
V	odgovor na zadnje naše pismo dobivamo redno „Novine i Marijin List“. Z prva smo si mislili, ka ste nam poslali edno številko samo telko, da nam naznanite, ka ste dobili v roke naše prvo pismo. Gvüšni smo najmre bili, ka inači je Vam nej mogoče včiniti, Vam, ki ste navzluk Vaših visiki let z tak raznovrstnimi skrbmi obteršeni. Či smo po ednom kraji trofili, smo se v sledečem le zmejšali, ar nej samo ednok, liki vsakši tjeden dobimo — Novine. S kakšov nepotrpežlivostjov čakamo na soboto (te nam navadno „Novine“ pridejo do rok) pa tüdi z kak velkim navdüšenjom čtemo eden za ovim te naš list, Vam je ne mogoče opisati. — Tisti večer strani z drügimi knigami. Zgrabim se k Novinam i tak preživem najmenje edno vöro —doma v domačoj fari, v Slovenskoj krajini, v Jugoslaviji. Kak lepe so senje od domovine, od domačih v tüjini. Čtenje naših domačih listov so za mene, pa gvüšno za vsakoga, ki se nahaja v tüjini, naj bo to v Italiji, v Franciji, v Nemčiji ali pa v Ameriki, tiste lepe senje, štere bi najraj senjao, — z šterih me pa žalibog prerano zbüdi zvon v vsakdenešnjih dužnosti. Remen, ali pa najmenje bat bi si zaslüžo, če se po takšoj tolažbi nebi počüto hvaležnoga lübomi Bogi i Vam, prečastiti gospod, ki ste tak čedno trofili naše potrebe i zraven tüdi tem potrebam tak lepo podvorili. Zahvalüjem se Vam ne z strahom pred — batom, nego zavolo lübezni. Sad lübezni je Vaš dar i po pravici naj bo sad lübezni tüdi moja Zahvala. Znano Vam je, ka drügoga siromaški redovnik, nezmorem, zato sam tüdi gvüšen, ka ste s tem mojim čistim „Bog plati“, ki mi prihaja od srca, jako zadovolni. Ednako hvaležnost Vam pa zagotavlam tüdi v imeni ovi trej — prekmurskih bogoslovcov, ki so z menom vred deležni Vaše iznajdlivosti i Vaše očinske lübezni do slovenskih— sinov. Naj Vam Božično Detece prinese obilo blagoslova ne samo za to novo leto, ki je v kratkom začnemo, nego ešče za vnoga i vnoga drüga leta. Vas prav prisrčno pozdravlajo Vam vdani v S. J. — Kreslin Jožef, Pintarič Štefan, Zorko Štefan, Jakob Avguštin.
Zahvala
ob priliki bridke zgübe naše dobre mame
Marije Horvat
roj. Žižek
izrekamo prisrčno zahvalo vsem, ki so jih v tak obilnom števili sprevodili na zadnjoj poti. Posebno se zahvalüjemo Sabolskoj drüžbi i drüžbi Rožnoga venca. Črensovci, dne 21. dec. 1937.
Rodbina.
Pošta.
Horvat Anton, chez Mrs. Rechenau Petit Rerchbach Cue Nething par lnsenig Moselle France. Naročnino za leto 1937. i 1938. plačao brat iz Bogojine. Kalendar smo odposlali v Francijo. Prkič Franc, Golzen. Poslali kalendar. Za brata Lujza je duga za staro leto 36 Din. Kerec Irma, Dupire — Palmes. Naročnino na lansko leto sprejeli. Črnjavič Štefan, Gradišče. Kalendar poslali. Za Novine pošli notri tisti listek, ka si dobo od zadruge i ga podpiši, ka odstopiš svoto od 1. 1938. naprej za Novine i kalendar. Ciglar Marija, Francija. Kalendar poslali, prosimo staro i novo naročnino. Matiš Alojz, Boenville, Grad. Veseli nas, da si srečno prišo domo i so ti bile Novine na veselje i je maš doma tüdi. Duga je ešče samo 5 Din. Horvat Vilma, Čakovec. Prvi kalendar smo poslali k O. Frančiškanom, že meseca novembra, tam ga iščite, drügi je šo na vaš naslov. Ficko Kristina, Audrezel. Duga na lansko leto je 21 Din., septembra smo sprejeli 35 Din. Casar Štefan, Ilberstedt. Naslov prepisali, cena Novin je 6 Din. mesečno, z M. Listom 100 Din. letno. Celec r. Morčič Cecilija, Sobota, Nova ulica. Mi liste redno pošilamo, zglasite se pri pismonoši, mogoče naslov ne točen, ar nam je ne dana hišna številka. Serec Franc, M. Črnci, 9. Sprejeli Din. 83. Hozjan Marija, La Mercadrie. Sprejeli 104 Din, 30 par, Višek je 4 Din. 30 par. Za domače ne ostane tak več kak ta mala svotica, javi njim. Pavlinjek Štefan, Sodišinci, Holcman J, M. Črnci. Smo naznanili, da širitelje z tišinske i sobočke fare dobijo svoje kalendare v trgovini Hahn lzidora v Soboti. Sukič Rozina, Village Nenf. Poslali smo 4 kalendare na očino naročitev. Cena 12 Din. ednoga. Marič Katarina, La ville Brgue : penez prejeli 102 70 Din., dug na liste za 1.1937. 71 Din., za Rafaelovo 10 Din. na dom sv. Frančiška 5 Din., za leto 1938. ostalo 16'70 Din. Prša Martin, chez Manin. Peneze obračunali 100 Din. za letos 50 Din. na sirotišnico, 12 Din. kalendar (obema poslali), 7 Din. podpora. Gomboc Stefan, Mantlis. Na I. 1938 ostalo 35 Din. Titan Marija, Saureillade. Peneze sprejeli. Vsem širitelom. Iz prve številke smo vsakšemi poslali nekaj več. Do konca januara je držite tam, če de je novi naročnik proso, potem nam je vrnite. Do konca januara stalno javite, keliko naročnikov mate. Griesbacber Agneš, Berviso. Naročnino za lani i letos z zahvalnostjov sprejeli. Jeneš Marija, chez. Mrs. Lanrent á Vailly. Sprejeli 142 Din. Naročnina 100 Din. Vegičov dar na dom sv. Frančiška 15 Din., ostalo na mešo za pokojno sestro, ki je 21 let stara Vmrla v Franciji 27 Din. Ne vemo pa, či nede s tej penez 15 Din. tüdi za Vučko Marije dar na dom sv. Frančiška, ar s pisma se jasno ne vidi. Daj nam odgovor, dali je dala ona tüdi na dom, ali je višek na mešo. Dominko Marija, Mrs. Morlais á Pont — Lagot. Domači tvoji neso ešče plačali niti Novin, niti Mar. Lista. Poslali smo ti zdaj drügoč decemberski M. List s kalendarom. Naročnino pošli ti za naprej i nazaj.
Zdravnik
Dr. Gregorc Albin,
sreski sanit. referent
v Murski Soboti,
se preseli z novim letom v novo hišo na Radgonski cesti nasproti trgovine g. Majer Štefana.
V šoli.
Vučiteo: Povej mi, šteri samostalniki so ženskoga spola ?
Šolar: Ženskoga spola so tisti samostalniki, šteri pomenijo kaj gingavoga i se končajo na „a“.
Vučiteo: Na priliko?
Šolar: Anica, krava, sova, koza, müha itd.
SINGER
ŠIVALNE
STROJE
za vsakovrstno uporabo v najmodernejših opremah, na ročni ali električni pogon Vam nudi
Joško Brumen, trgovec v Murski Soboti.
Zelo ugodno dolgotrajno odplačevanje v mesečnih obrokih. Nadomestni deli, razni aparati za posebna fina dela, Singer sukanec itd.
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik : Klekl Jožef, župnik v pok.