Lojzka Špacapan
808
Lojzka Spacapan
V STOPINJAH VETRA
TAM ZUNAJ, TAM MI JE DOBRO
Ne vem,
kdo si,
ki zabučal si
nad mano.
Jug
ali kdo drug.
A moje srce je zdaj
še bolj prazno in samo.
*
Tam zunaj nekje, odšumeva v veter zelena rast. Tam zunaj nekje, v modrih nočeh zagorijo kresnice travam v laseh.
Tam zunaj nekje,
v vročici dne,
se sončni lestenec ziblje,
nagiblje.
*
V STOPINJAH VETRA
V cvetoče krilo v pomladni noči sem jokala in pela.
Naletavajo leta, nikomur več sveta, v zaključeni krog.
Na prazne ulice,
mokre ceste,
ne zahaja več bog.
V dolge zimske samote, skozi golo podrast, s sklonjeno glavo hodi jelen se past.
Zlato rogovje
ob prižiganju zvezd
po nebu drsi.
In v beli divjini, tam, kjer me ni, minevajo bele, prebele noči.
Vse popolno je, kot v sanjah. Niti v sanjah ni tako, ne za oblak, ne za nebo. Veter v reki, dež, poljubljajoč drevo.
Pride ptica, kakor misel
809
Lojzka Špacapan
810
iz daljnih krajev
za goro.
Najde vse že dovršeno,
vse od zdavnaj postorjeno
in od vekomaj tako.
Kam bi sedla, kam bi padla s krikom ali pesmijo?
*
Ovija me veter,
ta veter
v vrtincu izpod neba!
Z brezmejno prostostjo
objema
in boža,
ta veter,
ta veter me rad ima.
Me božajo trave, te trave z lesketom, ki šepeta.
Kdo lahko nežneje. kdo še mehkeje lahko se igra?
In zdaj več ne vem, sem veter, sem trava, sem roža.
Tam zunaj, tam mi je dobro. Nekdo je tam, ki me rad ima.
Nabrala sem tople pomladne večere,
811
V STOPINJAH VETRA
modrin in poletnih dotikov neba. In veter, ki kradoma v polju objema in v sinjih lučeh komaj dihati zna.
Nabrala sem tople poletne večere, jesen,
ko je butnila v okna srca. Prelet ptic neke noči tik pred zimo,
nabirala z žalostjo, vse sem nabrala, kar je šlo mimo.
Dvigne se jesen nad reko, v vodi vrba trepetava. S hladnim pišem za slovo v neke dalje ptica plava.
Sonce se utaplja v reki, v škrlatu voda vzvalovana. Zadnji list sem, od jeseni prepoznana.
Ej, luna,
v neizmerni samoti. Z obrazom umrlega, tukaj, na moji poti.
Ej, luna,
v skrivnosti mraka.
Lojzka špacapan
812
meriš dolžino, gibkost koraka, kadar utihne dan.
Ej, luna
na moji rami,
z dihom,
ki mi telo ledeni.
Kadar utihne dan,
daj, povej,
koliko je še teh dni.
BILE SO PTICE
Zelenozlata svetloba, mehke svetlobe, v perutih zamah vdan.
Za majhne stvari, za komaj kak dan.
V stopinjah vetra komaj opazna sled. Kot da zakrilila je ptica, odtrgan list.
Gredo.
Obraz biča jim jug,
vrejo v prsih spomini.
Tiho je v moji dolini.
Večerno nebo.
V STOPINJAH VETRA
813
Z bolečino gredo, z močjo slovesa.
Nekje v višinah, za majhne, ptičje resnice, umirajo ptice.
Bile so ptice, srebrnorosni spomin jutranje trave, samotnih ur izvezena krila.
Bilo je jutro mrzlo kot nož.