GLASNIK SLOVENSKI Cena polletna lgld.35 kr. Lepoznansko-poducen list. Po posti Igld.eOkr. Odgovorni vrednik in izdatelj : A. Janežič. St. 2. V Celovcu 15. januarja 1859. 3. ZV. Obrazi. (Zložil S. Jenko.) Pri zeleni mizi Možki ino ženske, Drušinja gospode Bila je slovenske. S drušinjo možakov Gospodične zale V našem so jeziku Gladko vse kramljale. Ves zavzet sem gledal, Čudu sem se čudil, Da iz sanj goljufnih Kviškam sem se zbudil. Leži ravno polje, V polji rože krasne, Dviga se škerjanec. Poje pesmi glasne. Pesem glas pretresa Pisane glavice, Sestra k sestri stiska Zarudeno lice. In šeptanje tajno Nosi zrak čez njivo, Sluhu nerazumno, Sercu razumljivo. Jerica. (Spisal Janez Mencinger.) (Dalje.) Kaj premorejo pridne roke in glava z malo več možgani, nam kaže Jurčkovo pohištvo na Zglavniku, malo nad Krokarijo. Ranjki Jur-ček je bil mož, da malo tacih. Ko je malo prikupčeval pri pohiševanji, prezida leseno kočo v hišo z nadstropjem, napravi kerčmo in kupčijo z mnogimi rečmi. Sam je hodil po vino na Hrovaško in Štajersko, sam je vozil v Terst, je bral dobre bukve in poslušal dobre svete. Kar je previdil, da je dobro, je poskusil in vedno zboljševal svojo reč. Marsikaj je prikupil in zamenil; on je poskerbel, da ima vse polje nerazlreseno na ravni pred kozolci in skednjem, pa tudi lepše in bolje obdelano, kakor vsak vaščan. Ko si je ravno dobro opomogel, nanagloma umerje v nar boljših letih, in vse premoženje in ve| trud pusti v rokah Je- Glasnikl859--ni.zv. 9 22 rice, ki si bo kmalu morala moža izvoliti iz toliko snubačev, ki se ji dan na dan ponujajo. Sicer je mati še precej terdna, pa Jerin stric in varh vedno sili za možitev; mali sama tudi ni ravno dosti umna za tako hišo, ker iz revne hiše k bogastvu pridši, si tukaj hoče le malo izpočiti in bolj po gosposko živeli, kakor je na kmetih navada; pa kaj bi ji to zamerili, če je malo ošabna, saj vendar ve zakaj. Jerica se pa njenega napuha ni prav nič navzela, ampak prav očina je: kakor on je priljudna, in kakor pravijo, tudi tako modra, da če ne bo mož posebno prebrisan, bo ona hlače nosila. Svojeglavna in zapovedljiva pa ravno ni, ampak, ko je očeta že v otročjih letih zgubila, se je morala sama od sebe pameti in razumnosti učiti, tedaj se je nekako le bolj sama na-se zanašala, kakor drugim zaupala, preden jih ni dobro spoznala. Kot termasto in prekanjeno so jo le tisti obre-kovali, ki jim jc jasno pokazala, da ima pamet in možgani. Ko je v kerčmi bila, se je lahko vse modrosti naučila, ljudi spoznavati, ker jih je toliko vidila treznih in pijanih, mladih in starih. Zahajah so pa radi na Zglavnik, posebno mlado ljudstvo, ker vino in kruh je bilo dobro, Jerica je pa tudi znala streči in šaljivo odgovarjati kakor nobena, in ni je bilo moč ujeti na nobeni besedi. Jurčkovca je pa posebno dobro prigovarjati znala, da ga je vsak merico več izpii, kakor si je bil namenil. Vsak dan je bil gori krokarijski zdravnik, in kdor ga je potreboval, ga je nar pred pri Jurčku, potem še le na domu iskal. Bil je pri tridesetih, zdrave podobe, prijetnega obraza s cesarsko cerno brado, trupla bolj čokatega; vedno je lepo napravljen hodil, drobno je stopal, in v vsem gibanji života in rok imel je nekaj okroglo-gospo-skega; ravno po vojaško se je deržal, ponosen je bil proti kmetu, pa ves prijazen in meden pri Jurčkovih; pretehtano umevno je govoril, in ker je bil ves svet od Nemškega Gradca do Dolenskega in od tod do Krokarije prehodil, je mnogo vedil povedati ; imel je pa tudi ta zavidljiv dar božji, da je celo o rečeh, ki jih vedil ni, vedno kaj zanimivega in mikavnega vgauil, tako da je bila njegova vednost nepre-sežna. In ker stare Jurčkovce vednost o svetu in omiki ni ravno bila velika, ga je čez vse rada poslušala in vse občudovala, kar je na njem vidila, in kar je izustil; obudil je v njej željo po ptujih mestih in njih šegah, posebno po Nemškem Gradcu in njegovih čarobnih okolicah. Iz občudovanja je pa v nji taka ljubezen izrasla, da ji je bil kot sin in pervi svetovavec v vsih okolšinah. To češčenje je skušal tudi vedno bolj povikševati ; razkladal je o krajih, ki jih nikdar vidil ni, tako lepo, da je mati, vsa v povestz amaknjena, v zdravnika stermé skoraj sopsti pozabljala, med tem ko se Jerica z zobmi za spodnji žna-belj grizla, da matere z glasnim smehom ni predramila iz sladkih do-mišlij, ker njej je nekdo drugi marsikaj drugači pripovedoval. Pa pov-§od ni sreče. Med kmeti ge zdravnik ni znal obnestij ker se je mož- 23 ko deržal, so se tudi oni ; verjeli mu pa celo nič niso, in ker je v drugih rečeh baharil, so mu tudi v zdravilstvu malo zaupali, in ga veci del še le takrat klicali, ko je kdo umeri, da je merliča ogledal. Tudi Jerica se je ž njim rada malo ponorčevala, pa ji je vse s smehom in šalo poplačeval, in dokaj kratov, ako ji je kaj prisuknjenega odgovoril, se je stara Jurčkovca za lakotnice prijemala; potresU so se ji podbradki in zažvenkljali zlati uhani, in ako je Jerica osramotena oči pobesila, je šel skoraj vsaksebi od veselja, zraven je pa ošabno mislil : ti neumno dekle, zdaj se ti norčuješ, ko mi v pest prideš, se bom pa jest, in ta bo drugači. Tega ni samo mislil, temuč tudi upal, ker spod-rivavca se ni bal od juga do severa, toliko se je zanašal na-se in na mater, ki bi mu bila velika pomočnica, ako bi je bilo potreba; tako gotov je bil svoje dobitve, da se mu zato še kaj truda potrebno ni zdelo. Bil je že na pol Jurček, poskušal je vina in se tergal za ceno, staro kobilo je zastonj kašlja odvadil, in že je zase voziček kupoval, češ da mu ne bo treba več peš hoditi okoli bolnikov in merličev. (Dalje prihodnjič.) Od večnega Csustarja) cev^arja. (Zapisal v Podbrezjah J. Novak.) Bil je človek, ki so mu rekli Anža. Čevljar je bil. Tako je bil neusmiljenega serca, da se mu ni nobena reč nikdar še smilila. Jezdi skoz gozd in sliši glas: pomagajte! pomagajte! Šel je gledat, kdo da vpije, in dobi starčka vsega zmerzlega. Bil je angelj v podobi človeški. Ta se mu je vender smilil. Uzame ga ter ga nese na konja in domu. Ko ga nasiti, ga pelje spat. Žena se je neizrečeno čudila, da se je mož usmilil tega človeka. Po noči pa se razsvetli vsa hiša in angelj je stal pred Anžom. „Zberi si tri reči, Anža! dal ti jih bom, ker angelj nebeški sem jaz". — ,,Koga mi boš dal ? saj nimam kaj želeti. E veš kaj, k meni hodijo vedno v vas, pa če le s stola ustanem, jo koj kteri nanj pomoli; naredi, da ne bo mogel več ustati, ako ga jaz ne rešim." — ,/Koga še hočeš?" — „Kedar je deževno in po zimi, je vedno polna moja bajta sitnežev, ki se zmirom v moje orodje vtikujejo; če me ni doma, si koj sami škorne kerpajo in jaz nič ne zaslužim. Naredi, da kdor se bo moje tružice dotaknil, ^ da ne bo mogel pred od nje, preden mu jaz ne ukažem." — „Se eno reč si zberi, potlej pa grem". — „Zdaj pa še res ne vem, kaj da je kaj napčnega pri hiši, da bi se popravilo. Je poštalenca ! kmalo bi bil pozabil. Pred vratmi imam hruško. Spomlad se vedno nanjo stegujejo in cepiče režejo, je- 24 sen jo pa klatijo. Naredi, da ne bo mogel preč, ako se je dotakne, če mu jaz ne ukazem". — „Vse se bo po tvoji volji godilo." Izvolil si je tri reči, ali nebes si neumnež ni izvolil. Zjutraj se usede na stol, da bi šival, pa mu začne po žveplu smerdeti, in kmalo pride velik repast mož. „No Anža, zdaj pa pojdeš z meno". — „Koj, koj, samo toliko poterpi, da se nakosim. Usedi se na stol, ker vem, da si truden." — Hudič se vsede, Anža pa gre po cep in začne hudiča mlatiti, da je ves cep stolkel. Hudič ga prosi in obeta, da ga več ne bo. Anža ga spusti. Drugi dan je prišel nov. ,,No Anža, ali pojdeva?" — «Koj, le toliko počakaj, da te le čevlje zašijem, ker baba je zlo jezična in huda in če ji ne zašijem, bo do smorti klepetala. Prosim te, stegni se v tružico in daj mi šilo, da prej končam." Hudič se stegne, Anža pa na pod. „čakaj hudič, včeraj sem enega samega zbil, dansi ti hočem z dvema herbet pokrižati." — „0h Anža ! saj jaz nisem tisti," ga prosi hudič. Anža pa ne neha prej, da oba cepova razbije. Ko mu obljubi, da ga več ne bo, ga spusti. Gospodar pa je hudiče zlo kregal in se jezil, da nič po volji ne opravijo. Zdaj pa grem sam ponj, ni vrag da bi ga ne dobil. Ko pride Anža zjutraj / kakor vedno po navadi, na male vrata še v sami srajci, ga že čaka zunaj hudič. „Zdaj pa le z mano". ,,Tak le ne grem, čakaj, da se napravim." — „Kar trenutka ne, le odpravi se:" — ,,Vsaj od žene in otrok naj vzamem »slovo." —¦ Saj si čas imel slovo jemati vso noč, le pojdi in ne oprezaj se." — „No če si že tako nepočakan, pa poj va. Samo to mi še stori, ker je spolzka pot : odlomi mi pahco od te le hruške, da se bom opiral. Hudič se stegne ter hoče odlomiti palico, pa ne more več od hruške. Anža gre okoli vseh sosedov, si vse^ čepove izposodi in prinese jih celo butaro ter začne hudiča Ubrati. „ Čakaj me ti, nezvesta duša, una dva sem le malo, tebi pa hočem priti do živega. Hudič ga prosi za božjo voljo, da naj ga pusti, ker več ne bo noben prišel. Anža ga spusti. Ali nad hudičem se je tako razjezil in pregrel, da je jetiko dobil in umeri. V nebesa ga ni hotel sv. Peter, v pekel so se ga bali ter so mu ga zaperli, in ni mu bilo drugega početi, ko po svetu hoditi od kraja do kraja in še hodi, in to je „večni Šuštar". Mytliologicne drobtiiie. (Po narodnih pripovedkah priobčuje Dav. Terstenjak.) IT, Alencica. Žena kralja Matjaša se je khcala Alenčica, kakor nam je znano iz narodnih pesem. Stara mamka Ragoršica v Čadramski fari, ki so mi zapeU lepo pesem o kralju Matjašu, so mi povedali na vprašanje, odkod je ta Alenčica bila, to-le: Alenčico je rodila juterna 25 zora, rojenice so jo zibale v zlati zibelki, bila je nebeška devica. Ker kralj Matjaš ni umeri, temoč v koroški gori spi, dokler mu brada devetkrat okoli mize ne zraste, tudi Al en cica ni umerla, temoč vzdignila se je nazaj v svetle oblake! V vedski mythologii (staroindiški) nahajam dajmonsko bitje: Alinea. Vtegnila bi se vjemati z našo Al en či C o, T. Steklena gora. ®* Moja rajna mati so mi večkrat pravili od steklene gore. Ta gora je daleč daleč v jutrovi deželi. Na njej stoji zlat grad; v zlatem gradu pa je Kersnik. Pred gradom raste visoka jablan z zlatimi jabelki. Kdor je tako srečen, da pripleza na stekleno goro in si uterga zlato jabelko, ta nikdar ne umerje. Priplezal je svoje dni neki Vid ovina do zlatega grada; ah ker se ni prekrižal v jutro, ko je ustal, se je spet speljal v ravnico, kjer ga je lintvert požerl. Enako povest imajo tudi Pelaci. Tl. YidoTIna. Medjimurci imenujejo copernika Vi do vino. (Vidovina po obliki, kakor lastne imena Kelemina, Busina, Skarbina, Lupšina, Vončina, Rusina, Rogina, primeri sanskr. ime Rauhina, die röthliche — od viditi, sehen, Vidovina, der Seher). O Vidovini pravijo , da zna vse zahajati (zacoprati): kravam dojev, kobilam žrebeta, svinjam prasce. Vidovina ima kapo, da se more nevidljivega napraviti. On zna iz mesečine moko mleti, • iz pšenice peči Vidov bosman. Bosman je pogača, ktero pečejo za gostovanje. Na njej stojijo iz testa napravljene kokoške, tel-čeki, kravičke itd. Vidov bosman, če ga nevesta je, stori, da rodi same junake, cesarje in kralje. Mihél 8peranski. (Dalje.) Tako je delal ta verli in učeni mož od 1. 1801 do konca 1. 1807, upaje, da bo vse to po godu tudi mlademu blagemu cesarju Aleksandru I., kedar zve kaj od tega. Toda doslej ni imel S pera n-ski še prilike, s čarom govoriti in delati. Še le 1. 1808 o bolezni ministra Kočubeja mu je dospela pervič ta velika sreča in čast. Z lepo postavo, s pristojnim obnašanjem, s kerhko besedo, z modrim in s spametnim *) govorjenjem se je prikupil caru jako mahom pervič. Se večkrat po tem sta se pogovarjala in posvetavala za-stran važnih reči, — in čedalje bolj se častila, čedalje bolj se ljubila. S per an s ki je našel vladarja, ki mu je bil ves po godu, Aleksander pa ministra po svoji volji. Skoro vsak dan se je pomenjal in posvetoval cesar ž njim zastran najimenitnejših reči, verno poslušaje umne —-¦-^ *) bescheiden (med B. Kr.) Pis. 26 svete tega modrega moža, ki si ga je priljubil sčasoma tako, da ga je zval le: prijatelj! Na posled sta jo vganila tako, da je treba za vse dežele velikega cesarstva ruskega enakih zakonov, ne pa za vsako drugih, kakor je bilo poprej. Cesar je dal „prijatelju" večo oblast, in ga izbral za predsednika unega odbqra, ki je izdelaval tako imenovani ,,sbor-nik" (vseh zakonov ruskih). Pa to ni še vse; tudi deržavno sveto-vavstvo je moral Speranski po najvišem ukazu na novo vrediti. Zato ga je izvolil cesar za tajnika ravno tega svetovavstva; toda njegove opravila so bile take, kakoršne dobivajo pravi svetniki; — kaj pravim? — njegov razum je vladal vse deržavno svetovavstvo ; on je sporočal gospodarju vse, kako in kaj se ondi godi. Ali, kakor se godi od nekdaj in se bo godilo, dokler bo kaj ljudi na svetu— tako se je tudi ondaj. Mlademu pa modremu možu prostega roda so zavidili zdaj imenitnejši in starejši pa neumnejši ljudje to srečo in čast; ravno tisti ministri, ki so ga poprej pomoči prosili in se tergali za-nj, glejte! — počno mu zdaj ukljubovati, ter mu blage namene kaziti. Ko zapazi to cesar, razglasi prijatelja njegovim sovražnikom uk-ljub tudi za deržavnega tajnika, kteri je bil prav za prav pervi minister. To imenitno službo je dobil Speranski od cesarja 1. 1810 za vezilo. Lahko si mislimo, kako ga je razveselilo. — Tajnik deržavnega s v e t o v a v C a je bil od 1. 1808 do 1810, d e r ž a v n i tajnik pa od 1810 do 27, maja 1812. To je bila doba njegove mogočnosti. — Nočem na drobno naštevati vsega, kar je storil o tem času; le na kratko naj povem, da je zaterl veliko krivičnih navad pri oblastih denarskih, da je razdelil davke po pravici, da je gledal nepoštenim cesarskim služabnikom jako na perste, da je polaščal sužnjim kmetom, ker ni mogel te sužnosti *) še zatreti, siromaški stan, kolikor se je ondaj le dalo, da je popravil male in vehke šole in še veliko drugega. Poprej so dobivali grofovski in knezovski sinovi največe službe cesarske brez posebne preskušnje, berž ko so se izšolali. Speranski je naredil, da je moral vsak, kdor koU je htel priti v take službe, posebno preskušnjo dobro prestati. S tem poveljem si je pa nakopal ta pravični mož veliko mogočnih sovražnikov izmed velike gospode. Tudi uredniki, ki niso mogli več tako slepariti kakor poprej, ga počno pisano gledati. Eni so se veselili njegovih pravičnih naprav in ga ljubili zato; sleparji in lenuhi — so ga pa cortili strašno. Tem je bil Speranski tem v péti. *) Ta sužnost vendar ni bila taka, kakoršno si pod to besedo po navadi mislimo; prodavati ni smel grajščak svojih kmetov. To je prepovedal že nkaa Petea Velikega. Pis, 27 Še za tega prenarejanja in popravljanja (1808) se odpravi cesar Aleksander I. v Erfurt, da se snido in pomeni ondi z Napoleonom zastran imenitnih reči in vzame s seboj tudi Speranskega. Prebrisani Napoleon je tovarša Aleksandrovega berž preudaril in vga-nil, da posluša car tega moža jako verno, čeravno je bil vedno tako ponižen , kakor da bi bil najzadnji hlapec cesarjev. Kako ga je čislal tudi Napoleon, to^se vidi iž njegovih besed, ki jih je napisal na otoku sv. Helene: „0n (S per ans k i) je bil najmodrejša in najpravičnejša glava dvora ruskega." Ko je pribojevala Rusija Finsko, odpravi cesar svojega Speranskega tje, da bi uravnal ondi vse po svoji mish. Modri možak je opravil ta silno težki posel jako slavno in Fincom tako po godu, da ga niso mogli zabiti nikdar. Po smerti njegovi so postavili njegovo podobo, ki so si jo izprosili od hčeri, v večen spomin med podobe najslavnejših mož. Še dan današnji stoji ta podoba v vseučiHšču mesta Abo. Dobivši pozneje od cesarja ukaz, naj zbere tudi zakone vzhod-no-primorskih dežel, je ustregel Speranski tem deželam ravno tako kakor Fincom. Njegovi nasprotniki, ki so jim bile vse nove naprave in poprave tern v peti, niso nehali Speranskega merziti. Starokopitneži so čertili tudi cesarja zato: ker se pa niso upali cesarju zabavljati, zabavljali so njegovemu prijatelju, posebno 1. 1810 do 1811, in ga černih z nesramnimi lažmi. Zvijač, zmerjanja in opravljanja ni bilo ne kraja ne konca. Pritikali so mu celo, da ga je Napoleon podkupil in mu hoče Speranski Rusijo prodati. Speranski se je zarad vsega tega bolj žalo-slil kot jezil; zakaj vest mu ni očitala ničesar. Bolelo je blagega moža serce le zato, ker je svet tako hudoben! —Vest mu je pravila, da so njegovi nameni dobri in blagi, tudi se je nadjal, da bo njegov mogočni prijatelj stanoviten. To ga je tolažilo. — Oj kako se je prevaril ! — Deržavno gospodarstvo in vse se je že vredovalo prav lepo; prihodki so bili veliko veci od stroškov, ki so se po modrih nared-bah Speranskega pomanjševaH leto za letom. Blagi mož si je bil že „V svesti" *), da morajo njegove poprave obveljati in nasprotniki umolkniti; serce mu je že poskakovalo od veselja; — toda so mu ga skazile strahovite zgodbe, ki so se versile poslej. Leta 1812 je napovedal mogočni in zato preohoH Napoleon cesarju ruskemu vojsko. Zakaj: to vemo. — Zdaj planejo sovražniki Speranskega, ki je posnemal doslej naredbe in zakone francozke, kakor seršeni nad tega veljaka. Še bolj ga pikajo, opravljajo in tožijo cesarju, govore, da ni kriv te nesreče nikdo drugi kot on. Eni so vpili, da je on vojsko pospešil; eni pa, da se je vojske predolgo ogi- *) Tako piše Trubar. 28, bal. — Čeravno si je to sovražno govorjenje navskriž, pa so opravili s tem opravljivi jeziki vendar toliko, da mu ni cesar več upal. Največi nasprotniki se bili Speranskemu ministri. Kaj stori Speranski? Odpravi se (17. marca 1812) v jutro k cesarju in ga zaprosi, naj ga pusti iz službe, ker noče, da bi bila deržava nesrečna po njem, češ, ker je nesreča gotova, ako se koljejo perve glave o takem času med seboj. Usliši ga Aleksander, in mu reče prijazno: „Naj bo; saj ne bo dolgo; skoro pridejo spet srečnejši časi, ondaj se zveze spet lahko pretergana nit". Cesar objame vernega prijatelja; oba se zjočeta, in vzameta slovo eden od drugega. Speranskemu je htelo serce počiti. Ves pobit, ves klavern pride domu. AU koga najde ondi? — Najhujšega sovražnika: ministra pohcijskega Balaševa. Kaj hoče ta od njega imeti? — Pokaže mu, kdo bi si mislil — ukaz s cesarskim podpisom — ukaz, naj se odpravi Speranski mahoma v ^pregnanstvo". Zvunaj ga je čakala že „kibitka" s stražo vred. Le pol ure se sme muditi, da uredi svoje reči. Ta neusmiljeni ukaz je udaril res kakor strela iz jasnega. Koga ni zona spreletela? — Speranski, dobra poštena duša, je pa brez straha, zato ker mu vest ničesar ne očita; ne „žal besedice" ne reče najhujšemu nasprotniku svojemu. Imel je doma pisem s skrivnostmi cesarjevimi. Berž jih zapečati in pošlje gospodarju". Mahom poleg njegove izbe v drugi slanici mu je bila hčerka. Skerbni oča, boje se, da je ne zlomi zavoljo tako nagle ločitve strah in žalost, in ker je htelo tudi njemu mehko serce od žalosti počiti, vzame pero, in ji napiše na naglem nekohko verstic, s kterimi jo je opominjal, naj se vda v božjo voljo; po tem stopi k zapertim vratom njene stanice, poljubi terde vrata namesto premilega deteta, na to jih prekriža in prejde. Neizrečeno naglo je vozil voznik iz Petrograda proti Nižemu Novemu Gradu (Nižnij Novgorod). Bal se je Bal aš e v, da se ne bi Aleksander skesal in se prijatelja usmilil. Ko zve hčerka, ki je bila ondaj še le v dvanajstem letu, kaj se je zgodilo, hoče po sili za predragim očetom. Učiteljka ji brani in brani; ali vse zahman. Verla in seréna deklica se upoti za preljubim očetom. Nobena zapreka je ni mogla uderžati. Sneg gre, kakor da bi „cunje tergal", vode preplavljajo zemljo na vse kraje; — dekle potuje brez straha dalje in pride iznenadi, kakor angel iz neba, do očeta. Oj, kako je to godilo sercu nesrečnega moža! Kako ga je oveselila tolika ljubezen detečja ! Koliko lože je terpel poslej svojo nesrečo ! Tako dobre volje je bil, da so nekteri že vganjali: nemara, da sta se pogovorila s cesarjem, da se je zgodilo vse to le na videz, in še veliko drugih bosih. Da se pomenjajo nesrečni velikaši jako prijazno tudi s prostim človekom, ki ga niso hteh poprej ne pogledati, — to je stara reč. Ali Speranskemu se ne more to očitati; zakaj on je bil zmirom vljuden in prijazen z vsakim človekom. Znalo se mu je mahom na pervi pogled, kako blago serce mu bije v persih. Zato so ga 29 poštovali in ga jako prijazno pozdravljali vsi ljudje tudi v Novem Grmi du. Z vsim so mu radi postregli. To je odveč grizlo njegove sovražnike , kterih je pred Napoleonom veliko tje pribežalo iz M o s k v e ; zakaj v le-tem starem mestu ruskem je imel Speranski največ nasprotnikov. Ko ga najdejo ti beguni v „prognanslvu" skoro tako mogočnega, kakor je bil poprej v gradu cesarjevem, niso si vedili kaj od jeze. Sramotiti ga počno, „da nikdar takega". Z izdajavcom in ogleduhom francozkim ga pitajo. — Sčasoma so verjeli Moskvičanom tudi domači in počeli očitno zaničevati tistega moža, kteremu so se malo poprej uklanjali do tal. Tako so rogovilili in siromaku nagajali, da ga je moral cesar v drugi slabši kraj poslati, namreč v mestico Per m, kjer je strašna zima in pušča, beračija in glad. (Konec prihodnjič.) v Cokolata. (Spisal V. J.)- Ko so prišli Španjolci v Mehiko, našli so med ljudstvom pijačo, ktero so imenovali Mehikanci v svojem jeziku čok ola ti. Pravili so, da je že prestara pijača narodna, pri ljudstvih Aztekov in Toltekov žo navadna, kakor daleč seže njih spomin po ustnih sporočilih in pripovedkah ; djaH so, da jim vedri glavo in krepča ude za težavne dela in opravila. Pripravljali so čokolato iz jeder nekega sadii, kterega so po južnih straneh in po primorskih krajih svojega kraljestva skerbno pri-delovah okoli svojih pohištev ali pa kupovali po svojih tergovcih v deželah proti jugu in poldnevu. Zelo so čislali drevo, Id jim je rodilo ta sad; imenovali so ga kakahuatl; švedski rastljinoslovec pa, ki je močno čislal čokolato, ga je imenoval v svoji botaniki Theo-broma, po našem božja hrana. Theobroma Cacao aH kakaonik je po ceh svoji podobi pravo dete vročega ali tropičnega solnca. Tam v močevnih krajih, ob rekah in mlakah srednje Amerike, kjer se širijo gosti, človeški nogi nepristopni lesovi, tam je prava njegova domovina. V zgornjih predelih reke Orinoko, posebno v Demarari v angliški Guyani, se nahajajo veliki gozdi tega drevesa. Izrasle drevo v divjem stanu črez 40 črevljev visoko, ima zelo goste in koščate veje in veliko temnozeleno listje. Po obdelavi se njegova krasna podoba nekoliko spremeni: izraste le 15—20 črevljev visoko; tudi ni več tako lepega pogleda. Pero mu je do Črevlja dolgo, pri petliki za štiri palce široko, ostrega konca in celih krajev. Barve je na hcini temnozelene, od spodja se pa bledo leskeče. Na šibki pethki se doli preveša in berž zašumi, da le kaka sapica potegne. Drevo ostane celo leto zeleno in raščavo. Med njegovim perjem se vedno nahaja kaka cvetica; dvakrat v letu je vendar v nar- 30 lepšem cvetu; cvetice se kažejo po vejicah, po vejah in celo po mladiko vem deblu; toHka je moč njegove raščavosti, pravi A. Humboldt (Reisen in die Aequinoctialgegenden V. 1820), da se prikazuje cvet celo iz golih, po kakej burji opranih korenin. Pa ta krasna oprava ne terpi dolgo ; rahlo cvetje se kmalu osuje in cvetHce ostanejo večidel jalove, brez sadu, kterega so obečale še malo popred v toliki meri. Sad prizori v štireh mescih; terga se dvakrat v letu, v mescih juniju in decembru. Zreh sad je podoben dinji, le nekaj manjši je, po daljavi mu je vritih desetero plitvih brazdic ; v belkasti, mehki in sočni mesnini hrani po 2—40 terdih rujavih jeder, ki so po obliki in veh-kosti podobne sladkim mandlom. Divji sad je pa manjši od poljnega, pa tudi pridelane jedra niso povsod enako velike ; mesnina, pravi Humboldt, je čverstega, sladkastega okusa, prijetnejšega od poljnega sadu. Indijanske plemena ob Orinoki, pa tudi drugot, jo rade sisajo, toda jeder nikdar ne vedo rabiti, kakor spričuje ravno ta mož. Jedra so sploh oškraple in grenkljate in imajo veliko bledega togega olja, ki se pogosto prodaja pod imenom kakaovo maslo. Po okusu in po množici tega masla in po različnosti v čiščenju in pripravljanju so plodi raznih krajev med seboj jako različni. Na antilskih otokih se na pr. očiščene jedra berž na solncu osuše, potem se prebero in razprodajo. Na suhem v srednjej Ameriki se pa navadno pred sušivom v koših na kupe zmečejo ali pa za nekoliko dni v zemljo zakopljejo, da se vgre-jejo in malo prekipnojo; da ne jamejo kliti, se spravijo naglo na lese in na solncu posuše. Po sušivu zgubé nekoliko svoje grenkote in za-dobé bolj otemno barvo. Ker se pa jedra že v 9. mescu rade skisajo in skazé, je treba ž njimi posebno skerbno ravnati. Sploh prizadeva obdelava tega sadu mnogo truda in skerbi. Ni ga v onih krajih pridelka, da bi tako negotovo vračal delo, ki ga je obdelava prizadjala. S potnim obrazom se koplje zemlja, se sade jedra v senco sosednih erythrin in pisanga, se presajajo mladike na določene mesta, kjer jih je treba pridno oplevati, če jih plevel in tujopašne rastljine zamešiti groze, jih čistiti červov, merčesov in braniti drugih živali, ki jim strežejo po cvetu, po perju, po skorji in po lesu. Rake za vodo se globljo okrog njih, da bi ne žejale za suše. Osem — devet let se ukvarja človek, preden mu drevo s pervim obrodkom poplača njegov trud; le tiste drevesa začno navadno prej roditi, ki so zrasle na zemlji, ktere se še ni dotaknila roka človeška. Naj bolj plenja drevo kakaovo v zemlji, na novo obdelanej. Toplota brez silnih vetrov in vlažen, raznih soparjev nasičen zrak mu naj bolj godi : burje in nagli lijavci mu napravljajo veliko škode. Opazilo se je, da rodi kakaovo drevo čedalje manj, s čim zdravejši postaja kraj, kjer se prideluje. Zato se njegovo pridelovanje čedalje bolj opušča ; s tim bolj pa se prideluje na njegovem mestu kava, cuker, indigo, pavola in drugi ob-rodki, ki hitrejše vračajo pridelovavcom njihove trude in skerbi. 31 Gospodoma nasprotnikoma. (Dalje.) G. H. govorijo dalje , „da tako stavim svoje slovniške vodila in tako razlagam svoje slovniško bogastvo, kakor da bi nikjer drugod ne znali slovenščine razun v Lašč. . . Najpervo naj se opomni, da v našem jezici se prav govori „nikjer drugej" ali pa „nikoder drugod;" potlej pak se obračamo na vas, dragi Laščanje, in bližnji sosedje, Ribničanje! Poglejte, ne vlečem se le za svojo čast, ampak tudi za vašo! Prosite Boga, da bi Slovenci dobili prihodnjič svojemu slovstvu bolje sodnike. G. Peter Hi cinger sami svojemu pisanju tako prebito malo upajo, da so mu dali ime, „nekoliko kritike." Čutili so menda v glo-bocem dnu svojega serca, da njihov sostavek ima res ubogo malo tiste reči, kterej svet pravi kritika; ali prav za prav: da je nema čisto Tiič. Kje so lotili se jedra mojega pisanja? Le zunanja oblika jim ni bila po godu. Ljubi moji rojaki! vidite, da g. nasprotnik niso niö kaj preveč tehtali, kar so napisali, akoravno so si lahko mislili, da tudi v Laščah beremo .,Novice", in da si ne damo po zobeh berbati. Nikar jim tedaj ne zamerite, Če takisto govore, ko da bi vi sami prav slovenski znali, ko da bi pri vas bile Atene. Dobro vem, da radi nemčujete, posebno kar imate okrajno poglavarstvo v domači vasi; to-raj nisem upal bogmati se, da ste vi zercalo pravemu jeziku, čerav* no dobro vem, da se pri vas nahaja dosti blaga, ki ga morda ni po drugod; se ve da zopet imajo drugi, česar nemate vi. Dostikrat sem res pristavil, da to in to se sliši med vami ; ali nisem hotel nikakor hvaliti vas , ampak storil sem , da bi porok bili resnici mojih besed vi, ki vem , kako govorite , ker sem se porodil med vami. Poslušajmo, kaj bodo g. Peter Hicinger še povedali: „pisatelj ki hoče biti nčitelj vsem Slovencom, bi mogel vendar nekoliko več poznati razne slovenske strani in njihovo govorjenje. Pri mnozih besedah , kjer pisatelj n i vedil druzega postaviti, razun : (LaŠČ.), sem se vedli spomniti, da sem jih deloma slišal že v svoji domovini, v Ter-žiČu v koncu gorenske meje proti Korotanu, deloma v Mokronogu, blizo dolenske meje proti Štajerju, deloma Podlipo, pod bregovi notranjskih Eovt." Nasprotnik g. H. imajo besedico: „deloma" petkrat v svojem spisu, in sploh je znano, da so nje posebni prijatel. Žal nam je, ker moramo zopet reČi, kar je uže pred nami rekel g. Navratil, da je latinizem (partim) ali pa germanizem (theils.) Prosti Slovenec, ki še ni bral dr Rappove gramatike in tudi ne Horacijeve epistole ad Pisones, nikdar ne pravi: „deloma", temuč: „nekaj — nekaj; nekoliko — nekoliko." Gospod menda tudi mislijo, da je naša deželica grozno obširna, ali pa da Slovenci kaj malo vedo svojega, 32 zemljepisja, ker tako mastite razlagajo, kje stoji Teržič, kje Mokronog in kje rovtarska Podlipa! — Te reči so tedaj v kraji; pojmo dalje in vprašajmo: zakaj pa vi med vsemi kraji, kjer ste slišali moje besede, n ajpervo imenujete ravno Ter žic, syojo domovino? Zakaj mi dajete sami orožje v pest? Djal bi, da je samo vam kuhan prigovor: homo sum, et nihil humani a me alienum esse puto"? Dalje vas bi vprašal: kdo vam je razodel, da nisem druzega vedil postaviti, razun (Lašč.)? P o d 1 i p o do zdaj menda še ni bilo vsegavćđnežev. Pri mnozih besedah sem znal, da niso navadne samo v Laščah, ampak tudi po drugod. Cul sem jih sam na svoja uŠesa; toda menil sem, kakor še zdaj, Čeravno ste me hotli vi preučiti, menim, da to je vse enako, naj se ta ali una beseda rabi v Terzi Či ali v Zle-biČi. Ako je prav narejena iz domaČega korena, kdo ji more kaj? Tako očitanje, kakoršno je leto, vselej kaže, da je ali nasprotniku težko do živega priti, ali pa da tisti, ki hoČe prijeti, ne ume svojega dela. G. H i ein g e r uče dalje : „za s 1 o v n i k, ki ga je bil V o d-nik počel, so je perva zaloga dobila iz gorenskih zakladov," Kaj so izpričale te besede ? To kar smo uže poprej vedili, da je verli Vodnik narveč nabral iz gorenšČine, ktero je najbolje poznal. Za tim se v „nekoliko kritike" bere: „kar se tiČe slovnice, je svoje dala gorenska stran, na pr. končni : „o" v srednjem spolu, razloček med neodločnim in namenivnim načinom ; drugo je dala do-lenska in notranjska, na pr. spremembo glasnice za omehčanimi tih-nicami, končnico „1" v glagolskom priložaji; iz Štajerske in primorske strani, deloma od horvaške meje , nam ste doŠle obliki „ega" in „om". Najpervo vprašamo: kaj da ne| pišete: „n o b o j n i" ampak: „srednji spol?" Znana mije knjiga tudi vašega p.eresa, ki se terdoglavo brani „srednjega spola"! Sicer pa vam se odgovarja: ne vem, ali so G-orenci dali „n o bojnemu" spolu tisti „0" ali ne? Vsemu svetu, pa morda tudi vam, ker ste doma v koncu gorenske meje proti Korotanu, mora biti vedečo, da jo izrekajo Čisto malo, in sicer menda le pri tacili imenih, ktero imajo naglas na „o" na pr. ,,m e s o" dalje pri nadglagoljih (adverbien) in časi pri deležjih (mittelformen). Ead bi vedil, kje na Gorenske m se rabi pri vsacem prilogu in imenu? Do zdaj sem Gor enea le slišal: „dober vin, debev tele"; a Dolenca: „dobru vinu, debelu tele". Beli Krajnci sem ter tje rabijo čisti: „o*, No-tranjec pa srednji glas med obema; toda proti Cičom je zopet „o" v navadi. Kako sploh govore po Štajerskem in Koroškem, to naj povedo naši bratje, ki tam živijo; le zapomniti je, da tukaj se menimo od jezika med ljudmi, pa ne, kakoršen je v knjigah. Ko 33 bi tedaj bili iskali nasi pisatelji te oblike v narodu, gotovo so jo najdli tam, kjer je popolnoma čista in živa. Najberže pak so izvedili, ktero je bolje, potem še le, ko se vidili, kako imajo drugi SI o vanje; narmenj pa je bilo upati G or en cu, ker tudi sicer namesti: „u" stavi : „o" na pr. v dajavniku : „dobremo". Da vsega napek ne terdim, kaže to-le : Trubarje pisal: „u"; ali uže leta 1578 se bere v poslovenjeni Spangenbergovi postili: „v mesto, celo leto" itd.: toda nje prestavljavec je gotovo razumel i lir ščin o, kar se razodeva iz njegovega pisanja. Bohorič se je vernil zaTrubarj em. Leta 1797 se oblika: „o" zopet kaže pri Vodniku; a tudi on je kolikor toliko znal druga narečja. Leta 1808 je pa Kopitar v slovnici za vselej pot nakopal njeni splošni rabi. On res uči, da, razun ljubljanskega obližja, njegovi rojaci povsod imajo čisti „o", in bil je sloveč, bistroumen mož; vender se vpraša, ali mu je verjeti ali ne? Vsi vemo, da je gorenŠčino rad povzdigoval. Čeravno sicer tudi pravi, da je do-lensko narečje pravilneje, posebno kar se tiče etimologije. — Zarad n e d o lo Čivn ika (infinitiva) in pa namenivnika (supina) si zapomnite, da vsi Dolenci pri vsacem glagolu res nemajo razločka; ali toliko ga je pa vender, da tudi po dolenskem govoru umni slovni-Čar, ako mu je znana stara slovenščina, lahko pride resnici na sled. „Prat"" (waschen) je nedoločivnik, „prat" je namenivnik ; ravno tako: „pl et"(jäten) in „plot", „suši t'" in „suši t";,,sest'" in „sest"; „prest'"in „prest'", vender po nekterih krajih izgovarjajo: „piti" (nedol.) in „pit" (namen.) Tukaj se nam tedaj godi ravno taka, kakoršna goren-skemu : „o." — Vaših oblik pa, „ega" in „om" itd., daravno jih sam pišem, ne Čislam toliko, kolikor vi. „Novice" se jih niso hotle iz konca precej poprijeti, in še dan danes nekteri pisatelji dosti ne marajo zanje. S tim pa tacim rečem, ki niso vredne prepira, kakoršnega so bile uže obudile, ne mislim napovedavati vojske ; temuč le toliko bodi rečeno, da. Če smem odkritoserčno govoriti, prav za prav so le prazna Čerkarija, ktera jezikovega napredovanja za las ni pospešila. Vsaki pameten Človek ve, da same dve obliki, naj boste še take, ne morete čudežev delati. Nikakor mi noče v glavo, kako bi to moglo biti, da tisti, ki piše: „pojte rakom žvižgat", nad sabo kaže veČ izobraženja od unega, kteri pravi : ,,pometajte pred svojim pragam". Dalje g. nasprotnik pišejo : „kdor pa še hoče eno slovensko stran zaničevati memo druge^ naj pomni, kar sedanji preiskavci (menda preiskovavci ne ?) slovenskih strin, posebno gospod Terstenjakin tudi gosp. Ravnikar dokazujejo, đa Slovenci niso vsi nasledniki enega rodu, ne tudi prišlici enega časa; potem bo omolknil, ker bo zve-dil, odkod da izhajajo veČji razločki v govorjenji". Vse drugo zdaj v némar pustimo ter Čudimo sa g. H., da so v tem stavku tako pajčini podobno razvésili svoje niti. Perva tenčica je, da pri-povedavajo očitno, pa vender ne vsacemu dovolj'umevno, kteri izmed učenih g. preiskovavcev jim je bolj v časti, Terstenjak ali Ravnikar. To 34 ¦ namreč lepo, daravno malo skrivaj, kažejo s tim, ker enemu izpolnoma pristavljajo besedo : ,,gospod", drugemu pa ne. Bog obvari, da bi hotel žaliti mnogo spoštovana moža, kterih imeni tu pišem ; le samo z g. nasprotnikom imava svoj posel. Druga odgernjena skrivnost je pa ta-le : za besedico: „dokazujejo" so tri nasébe : preiskave!, Terstenjak, Eavnikar. Lahko je bilo déti glagol v dvojnik (dual), kar bi v tem govoru gotovo bilo pravilneje od množnika; pa g. Hicinger niso tega storili, in dobro vedo, zakaj ne. Sami so namreč tudi med učenimi preiskavci. Česar niso ravno blagovolili na ravnost povedati, zamolČati pa tudi ne. Slovenci ! more-li kdo lepše in tanje pisati, da se bliska med versticami to, kar se ne misli na vse usta povedati ? Vem tudi jaz, da so v govorjenji med Slovenci razločki, in čislam jih morda bolj od g. Hicingerja. Nikoli še mislil nisem, in kolikor pametujem, tudi ne rekel, ne pisal, da to ali to naj se pahne iz knjig. Če ni povsod rabljeno, ali pa, če je neznano pod ižanske mitnico. Krasni stari ostanki, lepe nove mladike, da so le dobre, in slovenščini po godu, imajo in bodo imele vselej pravico do pismenega jezika, ko bi jih tudi samo še kaka starica kje govorila. Saj pišem tudi sam : „oblaci, pri potoci, o praznici h" itd., dasiravno tega še nikdar nisem v LašČ . . slišal. Časi naj bi se tudi celo ne branili oblik : „susega", namesti : suhega", „glusega", namesti: gluhega; „druzi" namesti: drugi itd., ker so čisto slovenske, in ker mnogoverstno domače zavijanje dela govoru prijetno spremembo. Da bi pa zaničeval ta ali uni kraj zastran jezika, to mi celo v sanjah ni prišlo na misel. Do zdaj so le nekteri G o re noi hotli biti samoderžci naše literature; le oni so Notranj cem in Dolencem zametali, pa ne le-ti njim. Zato sem djal, kar še zdaj pravim, da „kador se našemu književnemu jeziku dajo pravila, nam jeD elenca inNo tranj-ca na pričo poklicati, in kar ona dva poterdita, mora veljati več ko gorenska svojeglavnost". G. n o vi š k i v r e d n i k pa je bil pristavil naslednje verstice : „šembrano hude litanije nam Gorencom bere pisatelj ! Pa naj bo! Saj res nismo celo brez vse krivde!" Vidimo, da so g. nasprotnik tudi v logiki — nalašč ali ne — slab mož. Ako branim Pavla pred Andrejem, ali moram uže zato zaničevati Andreja? če imajo g. H. tako navado, jaz ne. Hvaležni bodimo Gorencem za to, kar so storili v naši književnosti, in vsim bodi rečeno, da kratko in malo nisem njih „an t ago ni s ti, kakor se mi je sem ter tje očitalo. Dobro vem, da so krepkodušneji od nas Dolenčev in pripravneji za sleherni čin. Da imata pa Notranj ec iu D o 1 e n e C lepši, bogatéji govor, to je tako res, kakor je gotovo, da Gor e nei tega ne pritegnejo radi. Pa saj se tudi nisem pečal, kako naj se govori tu ali tam, ker bi kaj tacega neumno bilo ; ampak želel sera le pokazati, kako naj se piše, da bo prav in slovenski. — Ker smo pa vže pri tej reči, doženimo jo in povodimo si enkrat za vselej resnico iz oči v oČi. Dobro se opominjam, kako je bilo v šolah. Nisem yidil ne slišal, da bi kak Dolenček bil ?ačel Gorenčka 35 zaničevati, a mnogo potov sem bil ' priča , kako so Gorenci nam zabavljali. Kakor je bilo pa v ljubljanskih klopeh , tako je sploh med prostim odraščenim svetom, tako se je godilo tudi, kar se tiče jezikovih oblik, celo v književnosti, in tega mi ne morete izpodbiti, ako hočete resnici dati pričevanje. Če je tedaj zametanje le pri vas Go-rencih, zakaj ga nam opotiČete? Sicer bi pa bilo zdravo opomniti: Slovenci! malo nas je, nikar se po nepotrebnem ne dražimo! Sézimo si v roko, in združeni poskušajmo svoje moČi ! Vsi smo bratje, vsi smo otroci ene matere ! Delajmo, kolikor se da, vsaki za vse , jezik pa gladimo iz vsih obilih zakladov raznih slovenskih okrajin. Kar je lepšo in pravilneje, to naj obvelja ; drugo pa naj se umakne iz literature. Vzemimo slovo od prazne, škodljive nečimernosti, ker tu se ne poganjamo sami za se, ampak za ves narod, za vsega naroda izobraženje ! (Dalje in konec prihodnjič.) Glasnik literarni. * Pred nekoliko dnevi — kakor je bilo že oglašeno — je pri- ' šel na svetlo željno pričakovani zabavnik ^aliepjtir^". ki ga jo na svitlo dal g. Lj. Vukotinović. OkinČan je s sliko svitle banice in s podobo gradil velikega Kalnika v razvalinah. „Glede sadržaja, — pravi dopis, iz kterega smo posneli tele verstice — odgovara našem očekivanju, nu jezik mu je gdješto hrdjav. Od piesamah se odlikuju M. Bana, J. S un de eie a, koj izpjeva smrt bana Berislavića, baš na način naših narodnih piesamah poput Kačića, al mnogo uzvišenije, H. A.....ća i slovenske pjesme od_S. Jenka. Pozvao je lani g. izdavatelj i slovensku braću k učestvovanju kod tog alma-naka, al mu poziv nenaidje na željeni odziv. Slabo je u nas susiedih udjeletvoreno ono uzvišeno načelo bezsmrtnog Kollara „wzajemnost."—• Glede proze nadkriljuje u tom almanaku sve ino pripoviest iz domaćega hrvačkog života „Dva Slavena" od J. Kukuljevića Sakcinskog. I po-viesti grada velikog Kalnika upirio je taj neumoran i vjeŠt vaditelj bisera naših zgodah i nezgodah izvanredno domoljuban duh ; na više miestah zasieca i u poviestnicu Slovenacah. Možemo srdačno te iz rodoljubnoga vida priporučiti ovaj zabavnik svoj rodoljubnoj mladeži šalovenskoj! „— Izverstnega dela „slovnik umjetnikah jugoslavenskih" je prišel na svitlo drugi zvezek, ki seže od Henrika KerŠkega do Kokoljića Trifuna. Olepšan je ta zvezek s podobama A. Jovan o vica in Julia Klo vi a. Da bi se temu imenitnemu delu tudi med Slovenci našlo veČ podpornikov! — „Arkiv za poviestnicu jugoslavensku" (4. knjiga) se natiskuje v Benetkah in bo kmalu prišel na svitlo. Družtvo zgodovinsko v Zagrebu misli zraven Arkiva tudi osnovati poseben Časopis za našo zanemarano staro zgodovino. „Bog bi dao, da si prokrČi put rodoljubnim učestovanjem svih Jugo- * slavenah!* Na zadnje omenja g. dopisnik z žalostnim sercom, „kako u »as Hrvatah koledarstvo slabo napreduje prema inim Slavenom, ^ Lani 36 je pnslo na svitlo sedem koledarjev, letos le pet, namreč: dalmatinski, Mihaljevićev, dva Šoštara i zakasnj'eli Filipovićev; „kako si Jugosloveni sami črnimo lice pred svietom." * V Inspruku sta bila pred nedavnim naj'dena dva pergamentna lista večega glagoliškega rokopisa. Po pismu in pravopisu spadata, kakor misli g. Šafafik, v najstaršo ali panonsko - bolgarsko dobo glagoliškega pisemstva; nektere čerke so podobne pisu tistih imenitnih odlomkov, ki j'ih j"e na svetlo dal Jernej Kopitar pod naslovom „Gla-golita Clozianus" in ktere sedaj v svojem arhivu hrani grof Cloz v Tridentu. * V Moskvi izhaja že tretje lete časopis pod imenom „PyccKafl Bect^a." Donasa mnogo zanimivih reci za vse Slovene. Posebno za nas Jugoslovene je imeniten potopis po Bosni, Hercegovini itd., kterega je spisal g. Gilferding, bivši ruski konsul v Sarajevu. Prinaša mnogo novih oznanil ethnografijskih in statističnih in drugih sporočil o gospodarskih in deržavnih razmerah, o zgodovinskih ostankih itd. V tekočem letu bode izhajala „beseda" šestkrat na leto v knjigah 30 — 35 tiskanih pol debelih. Na vso moč se bo trudilo vred-ništvo, da zavzame tudi ruski narod samostojno stopnjo med drugimi omikanimi narodi, kakor so Nemci, Anglicani, Francozi itd. o Glasnik iz domačih in tujih krajev. iz Zagreba. K. Zavčanin. —¦ Po dolgočasnem meglenem adventu je nastopil veseli pustni čas. Kjer trta raste i rodi, kakor pri nas, tudi nikdar ne manjka veselih društev i društvenih veselic. — Kar mi je pa pri teh društvih naj bolj dopadlo, je to, da se v njih skoro raji slovenske pesmice popevajo, kakor hrvatske! Akoravno Slovenec „Kra-jec" Hrvatu ni v vsem všeč, kar se pri nas v Zagrebu vsaki dan, v vsaki ulici, na vsakem voglu v žal viditi i slišati more, vendar Hrvat rad popeva naše mile pesmice. Naj bolj udomačile so se n. pr. „Pridi gorenc", „zvonikarjeva", „!una sije", „strune" itd. Prepričan sem, da se uzajemno tudi na Slovenskem hrvatske popevke v domorodnih društvih glasijo. Bar v mojih dijaških letih je marsikrat kakšna davorija v veselem krogu zaorila. Uzajemnost i sloga ste dve skali, na kterih ako ne stojimo, pademo ! Res je, mi Slovenci imamo mnogo izverstnih pesmic i še izverstnejih napevov, vendar je uže več let, od kar se ni nobena slovenskih posvetnih pesmic v glas stavila. Kaj je nek temu uzrok? Kje ste i kaj delate naši Ribari i Vilhari! — V značajno znamenje našega Časa Vam še to povem, da predstavljanje igro-kazov v hrvatskem jeziku je letos prestalo. Lansko narodno društvo, ki nas je tolikokrat razveselilo s kako igro v domaČi besedi, se je letos razbilo. Nov, le preresničen i prežalosten dokaz, kako da nam na-rodšina tukaj od dneva do dneva bolj hira i vmira ; celo kolednike sem Čul nocoj nemško popevati. 37 Sedaj mi še pa eno dozvolite povedati. Pogovarjal i izpraškival Rem tukaj može, ki so, kakor se reče, stebri v hrvatski književnosti, po njih mnenju v zadevi prepira zastran naše kritike. Kar sem Čul i kakor sem cul, Čem povedati. Pri nas, se mi je djalo, je bila do sdaj kritika bela vrana, ker to se ne more kritika imenovati, da se je do zdaj vse le hvalilo, kar je prišlo izpod štampe, včasih morebiti samo zavolj kakšnih razmer do pisatelja. Kdor pa kaže, da še nismo zreli za kritikovanje, ta pozabi, da se človek le v detinskih letih poduči-vati i na pravo pot napeljevati mora ^ da je treba razvade berž v kali zadušiti, ako se namera iž njega možaka iz jedra i jekla odgojiti. Ravno taka je s našim slovstvom. Iztrebiti velja tudi, kar je luljke i plevela, i tega se ne manjka, da nam ne zaraste bolje jedro našega naroda. Kdor tedaj trdi, da smo še prekilavi za kritikovanje, ta ne zapopade, kaj je kritika i kaj je njena namera *). Iz Mariabrnnna pri Beco, mesca grudna J. Vijans'