štev. 8. V Mariboru 15. aprila 1874. Tečaj III.
ZORA
ČASOPIS
ZABAVI i PODUKU.
Pregled.  Razne poezije. — Miramar. — Od kod ima špansko mesto Palos ime. Pisma Zorislavu. — Drobnosti. — Naznanilo.
Razne poezije.
1.
Slovenskim umetnikom.
Vatroslav.
Življenja posvetite božji dar
Sinovi Slave, službi umetnije! Umetnosti postavite oltar
Na svetih tleh slovenske domačije, Da tudi nam Slovencem zasmehlja
Modric umeteljnih sladkost, milina, Nevkusnosti pobegne tožna tmina,
Prihodnosti nas lepša up navda. Da zadonijo sladko melodije
Slovenske miloglasne poezije. Lepote razodene se oblast
In krasoljubja nas prešine slast. -
Da bomo vredni stopiti v svetišče
Lepote božje razodetih čud, V požlahtnjenih duhov pribežališče:
Ne bodi Vam prereŽ3k uka trudi Ozirajte se v svit pretečenosti.
Nazaj na klasičnega sveta vek; Zajemajte iz studenca modrosti
Za pomanjkljivosti domače lek.
8
114
Spoznavajte sedanjih clnij zahteve, Človeške bitnosti visok poziv;
Poslušajte človeških žulj odmeve,
In občudiijte božjih dlk odsiv. —
Poglejte v čudno kraljestvo prirode;
Nevidnega Boga vidljiv prikaz; Stvarljivosti izvrstne proizvode.
Dovršene modrosti svet izraz ! Povzdignite iz zémske te doline
V nebrojnih svetov jasne visočine Modric ljubimci, bistri svoj pogled
In zasledujte božje roke sled. Jadrajte po nezmérnosti prostora
Na perotnicah čarnih domišljij V neskončno morje božjih harmonij —
V naročje vekovitoga uzora.
Dovršenost narave čudnih slik,
Lepota raznovrstnih teh oblik Naj služi Vašim delom za predmete —
Narava dajaj modre Vam nasvete. Delavnost Vašo ona naj budi!
Da duh na krive poti ne zablodi, Naj ona vas povsod in vselej vodi
In vas pri vašem stvarjanji uči.
Prijetno spremljajte nas skoz življenje!
Olajšajte pozémsko nam trpljenje; Krotite sil osodnih ljut razsaj,
Razvedrajte otožno nam dolino, Borečega človeštva domovino.
In stvarite iz nje nam mili raj.
Navadite oko na umetnijo,
Pobistrite uho za harmonijo. Za lepoznanstvo vzbudite okus.
Do nepristojnih del užgite gnjus. Pokažite nam v čarobojnih slikah
Nebeške lepotije božji kras, Uvečite v dovršenih oblikah
Prihodnjemu zarodu zdanji čas, Nositelji bodite nam uzórov,
Stvoritelji izvrstnih umotvorov! —
Iz čistega izvira nravstvenósti
Naj vaših misli bister potok vre.
In plam ljubezni po kreposti
V slovenskih srcih p ,ji n naj užge.
115
A'^zbuđite spečo narodu zaved
Z mogočnimi posređki umetnije,
Da izobraženosti luč zasije.
Razgrne v zlati vek se nam razgled.
Tako tedaj Slovenije sinovi,
Vi od modric razsvetljeni duhovi,
Naiógo izvršujte umetnij.
In približujte se dovršenosti!
Uživajte tolažeb vseh sladkosti
V neskončnem svetu božjih harmonij. Vzdignite nas iz zemskega zapora
V naročje vekovitega uzora.
2.
Tožeče jezero.
Lujza Pesjakova.
Nemirni valovi tožeče šume. Notranje je menda razbija gorje. Kako vzdihujejo težko in milo. Kako se z viharno borijo silo: Brez luči nad njimi se kroži nebo, Okól in okoli — vse je temno. In jezero, ki je rodilo valove. Katero jim tožne udiha glasove, Prebridko se joče in njega solze Tresoče se v valih penečih blišče.
Kaj neki zgodilo se vodi je zdaj. Da mirno šumeča soglasju je raj ?
Glej, lunina svetla, nebeška podoba. Izišla iz teme morilne je groba, V jezero zasije, in Sladko pqjó Valovi, ker v sebi lepoto nesó. —
Predraga! jezero je moje srce, Valovi so pesni, ki v njem mi žare; Po tebi nanehoma srce vzdihuje. Po tebi se pesnijo slednjo žaluje. — O daj, da smehlja se tvoj mu obraz, In petje odmev-^io sreče bo glas ! —
8
116
3.
Zvonček.
Janko Leban.
Zvonček milo v dolu péva, Oj ljubezen — kratka sanja
V tihi se razlega mrak, Ti mi stopaš pred oči. Žali glas njegov vzbudeva Slast objema me nekdanja,
V meni pa spomin težak. ' Lica solza mi rosi. —
Zvonček mili! več ne zovi. Žali tvoj utihni glas! Sanj mladostnih mi ne novi, V vek minili je oni čas!
4.
Gazela.
z.
Zora jutra izza gor ko vzplava: — sliši se zvonjenje;
Žrtva ko vrši se nekrvava: — sliši se zvonjenje;
O poldne, ko solnca žarki vroče igo.
Da orač poten si oddlhava: — sliši se zvonjenje,
In zvečer, ko jemljejo od nas slovo,
V mraku trudna se hladi narava: — sliši se zvonjenje;
Hiše gladno ko požira žgoč plamen,
Zgubo sosed svojo objokava: — sliši se zvonjenje;
Pripodi ko siv nad polje se oblak.
Pod viharjem se maje dobrava: — sliši se zvonjenje; Po nedeljah in o letnih praznikih.
Dneva svečanost da vzveličava: — sliši se zvonjenje;
Siediiji ko bolnik izdahne dih,
Biti jemu ž,la ponehava: — sliši se zv! njenje;
In ko mene v hladni grob nesó.
Znanci poreko: Naj v miru spiva: — sliši se zvonjenje.
Miramo.r.
Zgodovinski obraz iz nr.uu.iga desetletija. Izvirno spisal M. L. II.
„Mi smo fanj ljudje, Meksikajnaije."
Narodna.
Trst je jako živo mesto, bodi si v petek ali svetek. Domačini iu tujci se gibljejo in tekajo črez daa do znoja, in ko večer nastopi, zbira se
117
množica v kavarnah in še bolj v majhnih krčmah, za ktere pošteni Slovenec nema izraza in ondi se začne piav hrupno živenije. Zaslužek celega dneva, ki je v Trstu obilen, zgine prav lahko en večer, kajti odkar vlada trtna bolezen, je tukaj pijača neizmerno draga, čeravno je kolonijalno blago veliko ceneje, nego drugod. Da se pri takih priložnostih gode naredi in nepo-stavnosti kljubu v novejem času izvrstno organiziranej policijski straži, nij mi treba povdarjati. A ne le težaki in niže ljudstvo živi v Trstu samo-pašno, nego vse prebivalstvo sploh. Pravi Tržačan se ne zmeni za drugo, nego za kupčijo in dobro živenije. Vednosti in umetnosti, razen onih, ki imajo specifični namen le razveseljevati, najd.jo v Trstu redkega goji-telja, in s politiko, to zapeljivko, ki nam marsikterega moža resnemu delovanju odtrga, pečajo se edino le tujci, zlasti pa taki, ki so prišli od one strani morja v naše gostoljubno mesto zaslužka iskat.
To že samo po sebi hrupno in veselo živenije v Trstu bilo je še glasneje in živeje spomladi 1. 1864. Po ulicah so se sprehajali mladi junaki z rudečimi srajcajmi in širokimi hlačami, vihaje si brke pod nosom in ponosno oziraje se krog sebe, zlasti pa po oknih. Radovedno ljudstvo, kterega se v velikih mestih nikoli ne manjka, zbiralo in kupičilo se je na vsakem voglu ter zijalo v mimogredoče. Marsiktero mlado dekle je ljubezajivo ogledovalo lepo vzraščene postave in si na skrivnem še marsikaj mislilo, a ti so ponosno korakali dalje vikaje: „živio naš cesar Maksimiljan !¦' In zvečer,, kedar so stopili ti junaki v krčmo, umolknilo je vse, uprlo na nje oči in se čudilo njih navdušenosti. Marsikdo se je v duhu prestavil daleč črez morje v novo zemljo, slikal si, kako lehko se ondi človek slave in bogastva pridobi, kako lahko se ondi brez skrbi živi in začelo se je nekaj čudnega v njegovem srcu gibati, vstajala mu je misel, da bi se tudi on med prostovoljce zapisal in že je prijela njegova roka za kozarec, da bi navdušeno napil cesarju Maksiroiljanu, ko mu na nasprotnej steni viseče zrkalo velike gube in pomenlji a poteze na njegovem Čelu pokaže. Roka mu omahne, počasi postavi kozarec nazaj na mizo in pred oči mu stopijo vse nevarnosti, ki prete belim Evropejcem v prvotnih gozdih amerikanskih bodisi od divje zverine ali od razkačenih Indijanov, kterim je svoboda nad vse draga. „Meni je naš Trst vendar le ljubši," si misli sam pri sebi in nagne uho k svojim sosedom, med kterimi se je bil ravno živahen pogovor vnel o francozkej politiki, o Maksovej srčnosti in kar je s tem v zvezi.
Naši čitatelji se bodo gotovo še dobro spominjali nagle prikazni meji-kanskega cesarstva pod avstrijskim princem Maksimilijanom, ki se je kakor meteor na nebu zabliščalo, a ravno tako naglo tudi zginilo. Dovolj bode torej, če jim le nektere glavne stvari zopet v spomin pokličemo.
Odkar je bila Mejika špansko odvisnost otresla, vladala je v lepi deželi ostudna državljanska vojska, tekla je bratovska kri v potocib.   Tako
118
žalostno stanje bilo je uziok, da se je želja po intervenciji tujih evropej-skih vlad splošno izrekla. Te so tudi poslale svoje vojake tija, a politika zvitega Napoleona III. je skoro primorala vojake nazaj poklicati in Napoleonu prosto roko pustiti.
Po večletnem bojevanji premaga francoski general Forey 10. junija 1863 glavno mesto Mejiko in skliče tija zbor velikašev izmed duhovstva in plemstva (vkup 215 mož), ki sklene 10. julija dedno monarhijo vpeljati. Vsled Napoleonega pritiskanja izvolil je ta zbor z 214 glasovi avstrijskega nadvojvodo Maksimilijana za cesarja. 3. oktobra pride mejikanska deputacija v Miramar in mu ponudi krono. Maks popraša svojega brata Franca Jožefa I. in ko ta privoli s pogojem, da ne odpove vsem zahtevam do avstrijskega prestola, oznani 9. aprila 1864 mejikanskej deputaciji, da sprejme krono in priseže, da hoče vedno za prid njih dežele skrbeti. Na to mu tudi poslanci prisežejo pokorščino v imenu mejikanskega ljudstva. Maks je bil energičnega, podvzetnega značaja. Avstrija bila je premajhna za-nj, njegovo srce je hrepenelo črez njene meje, hotel si je za svoj duh primeren delokrog ustvariti, tako je sprejel mejikansko krono, tako je nastopil opolzlo pot, čeravno nij bilo težko prorokovati, da se mu bode na njej spolznilo.
A Maks je bil previđen mož in hotel je že v Evropi vsaj nekoliko za svojo prihodnjo osodo skrbeti. Napoleon, ki je vso to reč napravil, obljubil mu je denarne pomoči v posojilih, in avstrijski cesar mu je dovolil nabrati si 6000 prostovoljcev med državljani. Tudi v Belgiji, domovini njegove soproge, cesarice Charlotte, nabirali so zanj častno stražo. Tem prostovoljcem 80 se delale jako zapeljive obljube. Po dokončanej vojski bi imeli dobiti kos zemljišča, kterega bi morali pet let obdelovati in ga v rodovitno spremeniti, potem bi prešlo to zemljišče popolnoma v njih last. Razen tega bi smeli ti naselniki prosto živino, semena i. t. d. uvaževati. V ta namen Ro mislili nakupiti neobdelana zemljišča v rodovituej dolini Durango, blizu Jaloppe in Orizabe.
Če pomislimo, da so se Evropejci, ki se neso čutili srečne v svojej domovini, že od najdenja Amerike neizrečeno radi tija preseljevali in se še vedno preseljujejo, priznati moramo, da so take obljube marsikteremu mla-denču kri zavrele. Tudi mladih Slovencev se nij manjkalo, ki so hoteli svojo srečo onstran oceana poskusiti in marsikteri je upal, da bode v novej domovini dosegel, kar doma nij mogel, da se mu bode ondi posrečilo, kar se mu tukaj nij hotelo. In zaukal je: „živio naš cesar Maksimiljan!" ter šel je v Ljubljano ali Trst in se zapisal med mejikanske prostovoljce. Da tem denarja ne manjka in da se pri dobrej volji ohranijo, za to že skrbi oni, ki je nabira. In če že vsaka nova ideja mogočno na človeška srca deluje, sme se to tem bolje trditi o tistih, ki velik dobiček obetajo.
119
Nij se nam treba čuditi, če se je dal tudi Vinko med prostovoljce upisati. Ali nij mislil takrat na svojo Reziko, ktero bi moral zapustiti in jo morda še celo za vedno izgubiti?
Mislil je pač, a njegov možki značaj premagal je v tem hipu vse druge misli. Možije, če se tudi udajo slajšim občutkom, če tudi je zamore ljubezen za nekaj časa na določeni kraj navezati, vendar ne bodo nikoli svoje natore zatajili, pri prvej priložnosti zopet ponosno glavo vzdignejo in korakajo dalje, ne da bi se jim mogla zaradi tega nezvestoba ali nestanovitnost očitati. Mož je vstvarjen za delo, trud in napenjanje; njegov duh se ne da omejiti, prosto se vzdiga iz enega kraja v drugi, neomejeno se hoče razprostirati na vse strani in kjer zadene na meje, preskoči je, ali pa šiloma preseče.
In kako je pa Rezika to novico sprijela? Bogme, tudi njo je nekoliko omamila nova slava svoje ljubljene gospode, tudi ona se je čutila nekako osrčeno in ojačeno, ko je slišala pripovedovati o navdušenem zbiranji prostovoljcev, ko se je govorilo, kako mogočen bode priljubljeni nadvojvoda in kako srečna njegova milostljiva gospa zraven njega. Nij se torej veliko zavzela, ko jej je Vinko počasi svoj sklep razložil, ko jej je skušal dokazati, da pametno ravna.
In če jo je hotela žalost obiti zaradi njegove izgube, vedel jo je s tem tolažiti, da kader vojska ueua in on obogati, bode morala tudi njegova ljubljena Rezika za njim v Ameriko.
„Jaz da bi šla v Ameriko? — Tega pač ne! Jaz se ne upam na morje še blizu brega ne, nikar pa tako daleč, pravijo, da se mora celi mesec samo po morji voziti. Kako bi jaz to prestala? In bolezni, ki napadejo človeka, ko se po morji vozi? To bi bilo za-me preveč! Rajše ostanem v svojej revnej domovini, kjer sem bila rojena in izrejena in živela bodem tukaj bolj zadovoljna, nego v oddaljenej tujej deželi, sama sredi neznanih in neprijaznih ljudi, ki bi morda še po življenji stregli!"
„Glej no, saj ne bodeš sama, saj te bodem jaz varoval, saj bodem jaz pri tebi. In vzeti hočeva še drugih domačih ljudi seboj, da se nama ne bode tožilo po domovini."
A vsa taka in enaka ugovarjanja, ki je Vinko s vso svojo izgovorno umeteljnostijo delal, da bi Rezikine pomislike razbil in jo na svojo stran dobil, bila so zastonj; Rezika se nij dala pregovoriti.
Treba je bilo torej drugo sredstvo najti. Vinko je moral obljubiti, da se čez nekaj let, ko si dovolj denarja nabere (saj v Ameriki, v tej zlatapolnej deželi se tako lahko obogati!) zopet v Trst povrne, se ondi kupčije poprime in tako bosta z Reziko srečna in zadovoljna živela.
Vsi ti razlogi in načrti so veljali, dokler nij prišla ura ločitve.
120
Čas je naglo tekel in prišel je večer 13. aprila.   Drugi dan je bil določen za odhod v Mejiko.
Bilo je že pozno zvečer.   V gradu je bilo še yse živo, ljudje so tekali križem, vsak je imel veliko opraviti in ravno zaradi tega se je Rezika lehko izmuznila, nihče nij zapazil njene odsočnosti, nihče nij popraševal^ po njej.
V najbližnej lopi čakala je Vinka, ki pride slovo jemat. Noč je bila bolj temna, luna se je skrivala za oblake in le maloktero zvezdo moglo je tudi najbistreje oko zapaziti.   Rezike je bilo malo strah, a bila je mirna.
Nij dolgo čakala.
Počasi pride Vinko, ves zamišljen v se, molče jo prime za roko, molče ustane ona in molče gresta dalje.
Še nobeden nij bil besedice spregovoril, ko prideta prav tik morja do velike skale, v ktero je držala prostorna jama navzdol. Šlo se je po umetno izsekanih stopnicah v malo širji prostor, ki je bil na jugu odprt in morje je šumelo in pljuskalo svojo vodo prav do znožija tega prostora. Na obeh straneh bile so v skalo vsekane klopi, ki so ponujale človeku svojo podporo, če je hotel nemotjen (razen od morskega šumenja) kaj važnega premišljevati, če je hotel britko ironijo nad svetom izreči.
V ta skalnati hram pelje Vinko Reziko. Nij se mu branila, saj jej je bila ta špranja dobro znana, saj je ondi že večkrat poslušala skrivnostno šumenje morja, ki nikjer tako globoko do srca ne sega, kakor ravno tukaj.
„Tu naju ne bode nihče motil," spregovori počasi Vinko, se vsede na klop in potegne Reziko za seboj.
Sedla je tudi ona, naslonila svojo nežno glavico na njegove prsi, mu ovila levo roko okoli vratu in začela na glas ihtiti.
„Vinko, zakaj me hočeš zapustiti, kaj sem ti storila?
„Potolaži se, draga moja, saj se v kratkem času zopet vrnem in potem te ne zapustim več."
„Jaz ne morem prestati brez tebe."
„Saj tudi jaz ne brez tebe in ravno to naj ti bode najgotoveja zastava, da se skoro, skoro zopet povrnem."
„Ali ta skoro se bode na celo večnost raztegnil. Saj še enega dne ne morem strpeti brez tebe, kamo-li cele mesece in leta! Od žalosti me bode konec!''
„Saj bodem v mislih vedno pri tebi in kader se bodeš ti na-me spominjala, ne bode ti dolgčas. Kader bodeš t mislih preštevala vse zlate trenutke, ki sva je skupaj užila, bodeš zopet srečna in lože bodeš prenašala samoto. — Tudi ti hočem prav pogostoma pisati, kakor tudi od tebe poročil pričakujem. Saj pravijo, da celo telegraf drži v Ameriko, gotovo hodijo tudi pisma tija pa sem."
121i
„Ali pomisli, dragi Vinko, da se ti lahko kaka nesreča pripeti, da te lahko celo ubijejo — ne, ne, tako strašnega si ne smem misliti! Kaj bi jaz sirota počela brez tebe?
„Ne boj se, zlata Rezika, take nevarnosti nij ! Mi Evropejci smo vse drugače izurjeni v orožiji. Kedar enkrat naš top ustreli, zbežijo vsi divjaki pred nami. In kaj so njih loki, čeravno pošiljajo strupene puščice, proti našim pušam?"
„Že sama misel, vedeti te v nevarnosti, me mori! Kako hočem biti vesela spominjaje se na te, ko mi lahko vsak trenotek slutinja poreče: „zdaj so ga Indijani ujeli, zdaj ga peljejo na morišče, zdaj je krogla predrla njegove prsi, iz kterih se pocedi rudeča — oh groza!"
„Rezika, saj si bila vedno pametno dekle ! Ne muči se s takimi praznimi sanjarijami! — Ali ne veruješ več na vsemogočnega boga? On, ki je najina srca združil, ne more pripustiti, da bi se najini telesi šiloma ločili. Njegov angelj me bode varoval na vseh potih in me srečnega ter zdravega nazaj pripeljal!"
„A tudi ti ne pozabi svoje dolžnosti in zgodilo se bode, kar pripoveduješ. — Prav imaš, na vsemogočnega stavim svoje zaupanje, vsaki dan bodem prosila njegovega blagoslova in potolažena bodem."
„Rezika, ali se me bodeš kaj pogosto spominjala?"
„Kako čudno prašanje! — Ali morem kaj misliti, da bi še tebe ne spominjala ?"
„Pa vendar, jaz mislim, ko bodeva tako daleč vsaksebi, bilo bi dobro, da bi vedela, kedaj se drug druzega spominja."
„Dobro, jaz bodem mislila vedno na-te. Vsaki dan o poludne bodem molila za-te, vsaki mesec pojdem nalašč v Trst po novicah iz Mejike po-praševat, in vsako leto, dokler se ne povrneš, o da bi se to pač skoro zgodilo ! — vsako leto na denašnji dan, ob tej uri hočem te na tem mestu pričakovati in za teboj zdihovati!"
„Ali res, Rezika?"
„Prisezam ti!"
,,0h, Rezika, ali sem vreden tolike ljubezni?" „Sedaj si! A da tudi ostaneš, to naj bode tvoja skrb!   Jaz zaupam v te, gorje, če se mi izneveriš!"
„Rezika, kako moreš kaj tacega misliti?"
,,Saj ne mislim.  Ko bi res mislila na to, bi ne mogla več živeti !"
Čas je tekel. Prišla je ednajsta ura, prišla je dvanajsta, noč se je začela že proti koncu pomikati, a zaljubljenca bila sta še vedno na svojem mestu. Pustimo ju, ne glejmo njih vročih solz, ne slušajmo njih globokih zdihljajev, obrnimo se v grad, kjer je še nekdo, ki nij šel nocoj spat. Čeravno marsikteri tudi v postelji nij mogel očesa zatisniti.
122
Maks, novi cesar, stal je celo noč premišljevaje v svojim kabinetu. Saj je pa tudi imel veliko premišljevati ! Ali nij bilo njegovo početije drzno, ali ga nij njegova fantazija in slaveželjnost preveč varala, ali se nij dal prehitro obetajočim besedam zapeljati, ali nij šel gotovej pogubi nasproti, ali se bode mogel utrditi v tuji zemlji, med tujim, razdraženim in neomikanim ljudstvom, kteremu se s tujo pomočijo in na čelu tujih mečev približuje? Ali bode zamogel prenesti mejikanski ponos potomcev junaškega Monte-zume tujo vlado, in naj bi bila še tako pomirljiva, še tako nečutljiva, modra in previdna?
Ni) čudo, da so se tistemu urivala taka prašanja, kterega se je stvar najbolj tikala, okoli kterega se je vse sukalo, saj so si še celo neudeleženi ljudje taka prašanja stavili. In zlasti v Trstu, kjer je bil Maks tako priljubljen, kjer mu je bilo celo mesto hvaležno za ljubezen in dobrote, ki je od njega prijelo; zlasti v Trstu so se prebivalci neizrečeno pečali z Maksovo prihodnostjo. Mnenje vseh politikov je bilo, da novi cesar ne bode srečen na mejikanskem prestolu, da bi bi bilo dosti bolje za-nj, ko bi Miramara ne zapustil.
In Maksu nij ostalo skrito to mnenje, vedel je dobro, kaj se o nje-govej prihodnosti govori ; toda slaveželjnost je zmagala enkrat v njem in ' hotel si je ostati dosleden.
Bilo je krog polunoči, ko je po gradu šum počasi nehoval in večina prebivalcev podala se h kratkemu, a potrebnemu počitku. Maks je odprl okno svoje sobe, bilo mu je presoparno. Zrl je na morje. Noč je bila skoro temna. Na levi mrgolelo je brezUevilno lučic, ki so kazale, da ondi leži tržaško mesto, ktero se je bilo tudi njemu prikupilo. Malo dalje se je povidevala in izginjevala svitla luč tržaškega svetilnika in še dalje piranskega.
Kar se mu pozdi, da sliši glase iz morja prihajati.   Posluša, posluša in zares ostudno hripav glas donaša mu sledeče besede na uho : „Massimiliono — Non te fidare!
Torna al castello    — Di Miramare! Quel trono fracido   — Di Montezuma, E nappo gallico      — Colmo di spuma! Il „Timeo Danaos" — Chi non ricorda? Sotto la clamide     — Trovo la corda —." Maks obledi. — Razumel je dobro besede in njih pomen. A ne strah, aego jeza ga je prešinjala. Kedo se mi upa tako sramotno žugati? Ali je pekel odklenil svoje pošasti in je poslal, da se mi posmehujejo? —
Videti hočem. Naj pridejo vse sile nad me, naj se mi vse moči zoperstavijo, vendar jaz hočem zmagati. Jaz hočem svetu pokazati, da teče v meni hrabra kri.
123
Zrl je še dolgo časa na morje, a njegovo oko nij moglo ničesa zapaziti. Nevoljno je zaprl okno in začel gor pa doli po sobi hoditi.
14. aprila 1864 odrinil je Maks proti Mejiki. Brezštevilno ljudstvo se je trlo na „Molo S. Carlo," da bi zadnjikrat pozdravilo priljubljenega nadvojvodo in mu najvročeje želje na pot izročilo, čeravno je bila večina prepričana, da se ne bodo izpolnile.
Maks se obrne še v Rim po blagoslov, potem pa odjadra dalje črez atlantiški ocean proti Mejiki. 28. maja stopi na suho v mestu Vera Cruz in 12. junija praznuje svoj slavnostni vhod v glavno mesto Mejiko, kjer ga je vse navdušeno sprijelo. Zdelo se je Maksu, da ne bode takih težav, kakor so se mu prorokovale.
(Dalje prih.)
Od kod ima špansko mesto Palos ime.
španjolska pripovedka. Poslovenil A. B.
Na andaluškem obrežji, tik portugiške meje, stoji malo mesto, katero ima divno okolico in slovi zaradi neke imenitnosti. To mesto se Palos de M o q u é r ali navadno Palos imenuje.
Od tod so odjadrale tri ladjice, s katerimi se je Krištof Kolomb na neznane morske planjave podal, da bi našel nov pot v Indijo, in osobita ta zgodba je temu kraju dala znamenitost. A tam se je tudi nekaj druzega prigodilo, kar bi tudi bilo večne pameti vredno, pa nemarnost po-vestnikov je bila tolika, da je nijeden v svojih spisih ne omenja. Prepuščena je bila torej ustmenemu sporočilu, ki pa vse meša in pokvarja, tako da potem neverni in natenki kritikarji resnične dogodjaja ovrgujejo, ki so ravno tako avtentični, kakor zgodbe Don Juana de Tenoria — ali blodnje slavnega Don Quixota đela'Mancha.
Palos je bil nekdaj ljudnat kraj, čegar preseljevanja željni prebivalci so se iz raznih krajev Španije in drugod naseljevali. —
V dobi, o kojej tu pripovedamo, bili so prebivalci tega mesta najboljši ljudje na tem božjem svetu: možki pravični, ženske čiste. Vzlasti je omeniti blaženosti, ki je vladala v družbinah: žene bile so nežni krilatci, a možje pravi svetci.  Podtikati se je dalo dobrim ljudem edino to, da so.
*)   Vadnica. lis.
124
nekoliko trmoglavi, akoravno šče dozdaj ta napaka nij imela žalostnih posledic. (Mimo grede omenjamo, da je bilo ondaj mesto Palos brez imena, ime Palos prejelo je pozneje, kakor bode blagovoljni čitatelj kmalu zvedel.)
Cerkovnik glavne cerkve bil je mlad zakonski mož, pohlevnega značaja kakor jagnje, zarad česar tudi sploh „Agnus dei" imenovan; je-gova ravno tako milo-pohlevna soproga imenovala seje pa P al o m a.*) Ko je neko nedeljo jutro, katero je imelo za ta zakonski par kakor tudi za njune sosede osodepolno postati, „Agnus dei" praznično srajco obleči hotel, da bi se v cerkev podal, zagleda velik madež na njej, kar ga precej raztogoti na ljubo ženico. Paloma pa je našla pri iskanji svojo pahaljico zlomljeno in pomandrano na stolu, kjer je „Agnus dei" ravno preje sedel. To je provzročilo mali prepir med zakonskima; a obema prirojena blago-srčnost in ljubezen razpodila je v kratkem oblake pred razljutjeno nevihto. Pri zajtrku pripetila se je še druga nezgoda, ki je tudi hišni mir kalila. „Agnus dei" je jutranjo juho neslano dobil, šel je po solnjak na polico in pri tem vrgel Palomino najljubšo posodo na tla, tako, da je na drobne. kose razletela.
„A pazi vendar nekoliko bolj!" rekla je Paloma nevoljna. „Dones že pa tudi vse zdrobiš! Zakaj ne gledaš na to, kar delaš?''
„Bolje bi bilo," odgovori on, „da bi ti na to gledala, kar imaš storiti! Kakošna je ta juha! In kakošno je pranje!"
„Madežu in juhi je lahko pcmoči, a pahaljica in posoda dasta se samo z novima nadomestiti!"
„Plaćati pak jih moram jaz!"
„Te reči ti niso nič zalega storile, ki so bile še povrh darila od mojega kuma!"
„Kum in otrok začenjata mene ....!" —
A tudi sedaj je blago srce obeh zakonskih pretečo nevihto pregnalo ; eden drugega sta prosila oproščenja, ljubi mir se je spet povrnil in pomagala sta si vzajemno pri oblačenji, da bi se podala iz doma.
Ravno sta bila pripravljena na odhod, ko zagleda Paloma las na suknji svojega moža. — „Vidž, vidž!" reče dobrikaje se njemu, „tukaj sem ti ravno las snela, ki si ga imel na sebi."
„Resnično," odgovori Agnus dei, opazovaje ga, „ta je od tebe, ker je ženski las."
,,In jaz pravim, da je od tebe, ker je moški las."
„Moji lasje niso tako dolgi."
„In moji ne tako kratki."
„Pa je barva tvojih las."
*)  Golobica. Pis.
125
„Ne, moji so bolj ruđeČiiasti." „Ib^ moji bolj črnkasti."
„Kako vendar hočeš utajiti, kar se na oči vidi?" „1 kaj meniš, da sem slep?"
„Veš ti, da si čisti) nestrpljiv človek, ti, Agnus dei?" „Veš ti, da ti bo ,,„Agnus dei     priliko dal „„miserere nobis"" pe-vati, ako ne utihneš?" „Ti hudoba!" „Le ti grdoba!"
Uboga Paloma ! Bila je šolraesterska hči, a njeni mož'je delal ž njo, kakor nje oče z otroki v šoli.
Kmalu potem gre nesrečnica jokaje in vzdihovaje k svojej kumici, gospe nekega ministra pravice ali prav za prav policaju. Ta jo je seveda v varstvo vzela, med tem ko je njeni mož zakristana zagovarjal ; razburjenost je vedno naraščala: žena ministra brez „ekscelencije" ni hotela molčati, dokler ji ni on z debelo pestjo tako zadel, da je smela biti z eno zadovoljna.
Kumica in cerkovnica tečeta zdaj k javnemu pisarju tožit. Žena sodnijskega pisarja se odloči za ,,pro," gospod sodnijski pisar pa za „contra" in prva je dobila dejanstvene dokaze svoje krivde.
Vse tri teko k županstvu „alcadio constitucional." Prvi rezultat: varstvo in podpora blagorodne gospe županove; drugi rezultat: pogovor in prepir med županovo gospo in gospodom županom ; konečni rezultat : število tepenih se pomnoži za eno. Ta prepir vnel je splošni prepir v Palosu: boj ženstva z moštvom, in obča tepežnica žensk.
A vrli Palošani bili so tako spravo- iu miroljubni, da so že črez malo dni vse pozabili in je eno celo leto v neskaljenem miru preteklo.
* *
Na obletnico nesrečnega tepeža zajtrkala sta blagosrčna Paloma in ljubeznjivi Agnus dei" v družbi in mislila sta ravno tako malo na lanski prepir kot na lanski sneg. Molčala sta oba; le majhen nasmehljaj ženice dal je možu povod k vprašanju, zakaj smehlja.
„Sej nij nič," odgovori ona.
„Pa vendar mora nek vzrok imeti."
„Ah, otročarija!"
„No povej mi jo, potem se smejiva oba." „Ali se še spominjaš, kar se je pred letom dni zgodilo?" „0h, res, in kako sem tačas z mojo Palomo ravnal.   In vse zarad Česa?"
,,Zarad enega lasa."
„Zarad enega malo vrednega ženskega lasa."
126
„Ne, zarad moškega lasa."
„Ne, zarad ženskega lasa ! nikar ne začenjaj spet stare prigodbe !"
„Ali hočeš šče vedno prav imeti?"
„Mar hočeš reči, da nisem imel prav?"
„Ne, nisi imel prav!"
„Laž!«
„Mo-o-ž!"
„Že-e-na!"
In zarad enega lasa bila sta si spet v laseh in z ubogo Palomo je mož ravnal, kakor je bil vajen s plašči svetnikov in svetnic v cerkvi ravnati, kedar jih je prahu čistil.
Ona zdirja k policajevi ženi, pritožit se. Policaj ponovi prizor preteklega leta; isto tako sodnijski pisar in župan, in vojni vrišč razlega se po vseh hišah, in celo vdove, neveste in mladež udeleži se boja.
Ko so okoličani te čudne dogodbe zvedeli, začeli so sumiti, da Palo-šani vsako leto enkrat blaznujejo.
Zato sklenejo temu zlu upreti se. Gospodska sosednjega Moguer-a sklene oborožena mir storiti. Ko se na drugo obletnico tepež od hiše do hiše razširja, dospe oddelek kavalerije v mesto in skuša z mečem edinost v hiše vvesti. A resni gospodarji, v izvrševanji svojih pravic motjeni, postavijo se v bran, žene vide, da se tujci v njih domače stvari vtikajo, pridruže se možem in se upro sovražniku. Moguer-jane je doletela tista osoda, katera vedno posrednika v domačih razporih zadeva : srd, ki je vladal prej med nasprotniki, obrnil se je zdaj na prišlece. Od vseh strani napadani, morali so se tujci srdu in moči umeknoti ; Palošani jim niso ene koščice cele pustili; a najlepši in najkrepkejši delež celega tepeža odnesli so njih hrbti. —
Etymologi uče, da je od onega časa brezimno preje mesto dobilo ime Palos,*) kojemu imenu se je pozneje „de Moguér" pridelo, zarad tepenih posrednikov tega mesteca. Drugi trdé, da je pravo ime mestu „Palos de Mujer",**) ker so tamo podeljene batine vzlasti krasnemu spolu pripadle: a tretji zagotavljajo, da se imenuje ,,Pelo de Mujer",***) ker se je prepir zarad lasa pričel. -— Kteri imajo prav, to se še tako malo ve, kakor pri starojezikoslovskem prepiru slovenskih Abedarjev zaradi onih dveh „kaš."
*;   „Batina." Pis.
**)   T. j. Ž3na. Pis.
***)  T. j. ženslii las. Pis.
127
Pisma Zorislavu.
J. Pajk. I.
Prijatelj ! Kterega stanu naj se lotite, hočete od mene zvedeti ! Težka zagonetka! Jaz Vam samo toliko svetujem: lotite se onega, k kojemu čutite v sebi največ telesne in dušne sposobnosti. Ta je revež, ki se mora s prvotnimi načeli svojega poklica brez uspeha boriti. Muzik ne more biti, kdor nima zdravega sluha, in v govornika bode zastonj se silil, kdor nima glasu. In kakov bode vojak, kakov slikar, ki nima zdravega vida? Na telesne sposobnosti ne ozirati se, bila bi velika pomota. Tudi zunanje kretanje ima pri raznih stanovih dosti važnosti. Kakov bi to bil junak, ki švedravo hodi? Slab glumec bi bil, ki ima skrivljeue ude. Obče velja: v stanovih, pri kterih se uspeh od občinstva pričakuje, treba lepega in pravilnega života in kretanja; inače se malokedaj (razve pri ženialnih talentih) uspeh doseže.
Tisto velja o dušnih sposobnostih. Kdor se nij v predmet svojega poklica uže za rana privadil in nekoliko zadolbel, tega stane izpolnjevanje stanu silno težko. Odtod toliko polovičarjev in pritlik! Ta hoče tek kometov proračuniti, pa ne ve iz glave niti grošev v krajcarje niti tisočakov v stotake proračuniti ! So bodoči jezikoslovci, kojim dela zvezavanja in lo-čenje stavkov, upotrebljevanje voznikov in postavljanje ločil nepregaznih zaprek.   Ta hoče biti prirodoslovce, pa muhe ne zna ločiti od komarja!
Uže v detinskih letih razvijajo se po čudnem uplivu okolnostij spo-• sobnosti, talenti. Kdor nikoli nij zapazil v sebi posebne sposobnosti k temu ail onemu, temu bode tudi silno težavno izbirati si prihodnji stan — prihodnjo srečo in nesrečo. Zato vsakkdo nepristranski izpitavaj sam sebe: k čemu imam sposobnosti? v čem je moja moč? To potem močno olegša izbiranje stanov.
Eno pak se meni vidi šče važueje : nagibanje k temu ali onemu stanu. Ta činitelj naj bi bil odločilen ! Kedar ima kdo ljubezen k čemu, leže premaga vse zapreke, nego kedar samo zavoljo — kruha dela. Ta je bil precej zanikern v mladosti, pa ko si je izbral stan, k kteremu je imel ljubezen, postal je strasten jega ljubitelj, postal v njem domač in srečen.
Na ljubezen k svojemu stanu polagam jaz večo tego, nego celo na večo sposobnost. Kakor drugod, tako premaga i tu moč ljubezni vse, kar se jej ustavlja.   Brez ljubezni k stanu pak bode vsak le — šušmar. —
Pjijatelj ! Prav imate, kar o velikih naporih slovenske mladeži v visokih šolah pišete. Saj so malokteremu ti potje z rožicami nastlani. Zatajevanja, premagovanja, potrpljenja in mučenja res da slovenski dijak silno mnogo prestane.   Ali pogledimo, nij li tudi drugod isto tako ?   Povsod
128
dragi moj, bori se mladina s težavami. Koliko pretrpi umeteljnik, dokler si osnuje samostalnost! Misliti se ima tu samo na eno: na konec. Iz lehko-živnosti marsikteri odpade in zapusti svoj postavljeni si cilj. Ta je navadno izgubljen. „Z večimi cilji raste i človek!"; ideja: srečno živeti, za svoje, za dom, za narod, za človeštvo delati I — ta mora voditi mla-denča. „Cas je denar" — „mladost življenja setev" — „delo blagoslov" — „brez truda nij venca" — vse to so zlate istine, ne morda prazne besede. —
Ako svoje telesne in duševne vzmožnosti skrbno izprašujete, ako se z ljubeznijo udaste svojemu bodočemu stanu, ako vztrajno, nepremekneno motrite na svoj cilj, ako se svojemu delu in nauku ves z dušo in telesom posvetite, ondaj si svobodno izberite kteri god dosegljivi stan: ako Vam inače sreča ne laže, lehko postanete v njem srečni!
Drobnosti.
M. Vamberger.
Sir W a 11 e r Scott bil je eden izmed najdelavnejših in naj neu-trudljivejših ljudi. Lochard pravi o njem: V nobenej dobi, v nobenem kraju sveta ne najdeš tako redek primer neumorne delavnosti, kakega nam podaja Walter Scott. Njegova prva skrb bila je, da svoji deci globoko v dušo vcepi nauk, kako je marljivost znamenita za napredek in srečo ljudstva. Ko mu je Charles v šoli bil, pisal mu je : „Sinko moj, ne morem' ti dosta živo dopovedati, da je delo tisti zakon, ki nam ga je Bog za vsako stopinjo življenja dal. Nič nij vredno imeti, kar se je brez dela dobilo, vse od tiste trde skorjice hleba, ki jo težak v potu svojega obraza gloje, do tistih nebrojnih zabav, s katerimi si bogatin čas krati.
Bossuetseje uže kot gimnazijec odlikoval na toliko pred svojimi sošolci, da so ga ti, mere na njegovo ime, zvali bos suetus aratro (vol navajen ralu.)
Uljudno prosimo one gg. naročnike, ki so za ravno preteklo četrtletje ali celo Sce za lani naročnino dolžni, naj nam do prihodnje štev. doplačajo, ker se jim drugače list več ne poSlje.
Popravek: Na str. 106 „Zoro" čita): „Da mokrega ne zreš očesa!"
Denašnja „Zora" ima 4, štev. „Vestnika" za prilogo.
Izdajatelj 1 odgovorni urednik: Martin Jelovšek.
Tisk in založba „Narodne tiskarne" v Mariboru.