Politiški oddelek.
Prazen vriše.
Koncem minolega tedna je bilo po časopisih mnogo vrišča, pisalo se je o nevarnosti za koalicijo. Nekateri, ki koalirancev ne poznajo, so že mislili, da se v kratkem času koalicija razbije. Mi temu nismo verjeli, gospodje, ki so sedaj v koaliciji, se v mnogih rečeh tako vjemajo, da si ne moremo misliti, da bi kmalu res drug druzega pustili. Gosp. Ebenhoch je po raznih shodih zadnje čase razvijal ideje o socijalnem vprašanju, da jih pač lahko podpiše vsak manšesterjanec. Da bi o kakem gospodarskem vprašanji se kak tak mož odločno nasproti postavil nemškim liberalcem, na to še misliti ni. Zaradi tega smo tudi takoj vedeli, da bodo gospodje kmalu zopet prijatelji in res nismo se motili. Danes so že nemški konservativci pripravljeni držati ne le grofa Hohenvvarta, temveč tudi Plenerja.
Sporekli so se bili nekaj o valutni reformi. Kakor znano valutna reforma se tako gladko ne vrši, kakor se je pričakovalo. Ko je bil Plener še navadni poslanec je vedno zahteval, da se začne plačevanje v gotovini in napadal najprej Dunajewskega, da se ne loti valutne reforme, za tem pa pl. Steinbacha, zakaj da odlaga plačevanje v gotovini. Pričakovali bi bili, da bode g. Plener, ko finančni minister postane, kar čez noč nas razveselil s faktično zlato veljavo, veselili smo se že zlatih kron. Sedaj se pa kaže, da si mož ne ve dalje pomagati. Niti zlate ažije ne more spraviti s sveta in dokler tega ne doseže, je vse vrejevanje valute le pesek v oči. Prepričati smo se imeli priliko, da je gospod Plener pravi pri-tlikovec   proti svojima prednikoma, kar se tiče finančnih
znanosti j.
Pomisliti je, da ima on mnogo lažje stališče, nego je je imel Steinbach. Skoro ves parlament sedaj podpira vlado. In kaj je Plener storil za vravnavo valute? Do sedaj   še ne   druzega,  da  hoče   naenkrat   spraviti s po-
List 19.
močjo banke nekoliko državnih bankovcev iz prometa. Kakor je častitim čitateljem „Novic" že znano, hoče vzeti novo posojilo, da nakupi nekaj zlata. Tega zlata pa finančni minister Plener ne misli poslati mej svet, temveč ga pošlje avstro-ogerski banki, da mu da bankovcev in pa srebrnih goldinarjev, da ž njimi zamenja goldinarske bankovce in petake. Konec vsej tej modrosti bode, da plača država nekaj milijonov obrestij več na leto. Sedanji goldinarski bankovci so prav za prav brezobrestno državno posojilo, katero hoče Plener premeniti v obrestno. Kdo bode torej imel dobiček? Veliki kapitalisti, zlasti banka, ker dobi mnogo zlata na razpolago, od katerega jej ne bode treba plačevati obrestij. Mi vemo, da bode treba državne bankovce spraviti iz prometa, ali Plener, če je dober finančni minister, bi moral drugje dobiti sredstev, ne pa le v novih dolgovih. Njegova prednika bi tudi bila lahko na ta način jih spravljala iz prometa, ali če bi bila tako gospodarila, bi ne bila mogla Plenerju pustiti ravnotežja v državnem gospodstvu. Tudi za to še ni taka sila. Le druge stvari, ki so v zvezi z valutno reformo, naj se urede, državni bankovci naj se polagoma jemljo iz prometa, kakor bodo ravno sredstva na razpolago. To pot je hotel hoditi Steinbach in je tudi najvarnejša in najgotovejša, če tudi ni hitra.
Po Plenerjevi poti pa znamo priti do tja, kamor so prišli z vrejenjem valute v Italiji. Ni še tako dolgo tega, kar je Italija imela cvetoče finance, kje je pa sedaj, ko se je valuta uravnavala na najlahkomišljenejši način. Da avstrijski narodi ne morejo biti veseli take preustroje valute, je jasno, o poslancih ne govorimo, ker jim volilna reforma take skrbi napravlja, da niti drugih vprašanj ne morejo s preudarkom premišljevati.
Vsi koalicijski poslanci bi bili brez izjeme glasovali za Plenerjeve valutne predloge, da se pri tem niso zgodile neke druge stvari. Bliža se konec privilegiju avstro-ogerske banke. Treba ga bode zopet podaljšati. Zaradi tega so se začela pogajanja mej banko o pogojih, pod katerimi bi za državo opravljala dosedanje posle. Banka je stavila take   pogoje, da je finančni minister   kar naredil
180
kisel obraz. Država bi bila za več milijonov slednje leto na škodi, ko bi privolila v bankine pogoje. Ta stvar bi pa ne bila vladnih načrtov motila, ako bi ne^bilo prezgodaj prišlo v javnost, kake pogoje stavlja banka.
Plener sam se ni upal zagovarjati banke, če tudi je prijatelj kapitalistov. Bal se je namreč, da bi stvar utegnila le preveč škodovati njegovi stranki pri kacih volitvah. Izrekel se je, da on bančnih pogojev sprejeti ne more, temveč hoče rajši osnovati državno banko. Je li on to zares mislil, ne vemo; vemo pa, da do tega ne pride pod koalicijsko vlado, ki je popolnoma odvisna od židovskih kapitalistov.
Mislili bi bili, da bode Plener počakal z valutno reformo dokler ni z banko na čistem. On pa po sili hoče banki nesti zlato, če bi se privilegij ne obnovil, bi to imelo veliko nepriliko. Banka bi zlato vrnila, ali bi se jej morali bankovci in goldinarji, ki jih da, hitro vrniti. Vse to bi pa kaj slabo vplivalo na ves narodnogospodarski razvoj. Sploh bi se pa vlada, če začne s pomočjo banke vrejevati valuto, se tako zapledla, da ne bode lahko mogla nazaj, ako neče hudo pretresti našega državnega kredita. To bode gotovo banka porabila, da bode pri pogajanjih še hujše pritiskala, in zatorej lahko rečemo, če sedaj zmaga v parlamentu vlada s svojimi valutnimi predlogami, da se bode bančni privilegij podaljšal le z malo drugačnimi pogoji, kakor jih je stavila banka.
Zaradi tega so nekateri poslanci že z ozirom do svojih volilcev imeli nekaj pomislikov proti vladni valutni predlogi in želeli, da se odloži, ali Plener je v vseh treh glavnih klubih pretil, da odstopi. Hohenwart je pa mislil odložiti predsedništvo konservativnega kluba, ko je večina kluba se izrekla proti vladi.
Stvar se je pa poravnala, kakor hitro se je videlo, da bi utegnila odstopiti sedanja vlada in bi utegnila priti zopet Taaffe in Steinbach.
Da se to ne zgodi, so hitro vsi vladni nasprotniki v vseh treh klubih voljni postali. Hohenwartu so hitro člani konservativnega kluba dali neko zaupnico in on je obljubil, da še dalje ostane klubu na čelu.
Vsa ta zadeva je nas jasno poučila, da je konservativni klub pač sedaj brez vsacega pomena. Plener je vodja koalicije, Hohenwart mu je zvest pomočnik in konservativci pa iz strahu pred volilno reformo izpolnijo vsako levičarsko željo.
Lahko si mislimo, kakšna bode davčna ali pa obrtna reforma, ako se izvede pri tacih razmerah. Kmetijski in obrtni stan nima nič pričakovati od tega državnega zbora. Razmere se pa poprej ne premene, da se zbor s kako volilno reformo prenovi. Volilna reforma bode pa morala biti taka, da pridejo v velikem številu novi življi v zbor. ker sedanje velike stranke niso za nobeno večje in težje parlamentarno delo.