Croziid resnlca. Iz ruske revolucije. Iz zapiskov načelnika Bratske družine, atamana Morova, ki so ga boljševiki ustrelili leta 1928., navajamo naslednji resnični dogodek, ki se je izvršil v začetku revolucije.1 V zahodni Rusiji blizu poljske mejo je bilo krasno selo, obdano od vseh strani s košatim lesom. V selu je bila srednja cerkvica z belim zvonikom. Poleg cerkve je bilo stanovanje duhovnika, očeta Polikarpa. Vaščani so bili dobri, nepokvarjeni Ijudje, ki so živeli po božjih postavah. Prišla je revolucija. Iz mesta so se širile čudne, neverjetne govorice. Pred kratkem je prišel iz mesta kmet Štefan. Pravil je, kako poveljo je prišlo od nekaterih sovjetov, da naj se cerkve zapro, ikone (podobe) sežgejo in da ni nobenega Boga! Oče Polikarp je ljudstvo podučil, povabil (jih je v cerkev na zadostilno službo božjo, In ker je slutil, da se bo moral kmalu ločiti od svoje cerkvice, je pogledal ˇ vsak kot In je povsodi pokadil z blagoslovljenim kadilom. Bilo je kmalu potcm; neko noč se Je zdelo očetu Polikarpu, da je vec Ijudl hodilo po dvorišču. Ura je bila že odbila polnoč. Oče Polikarp se je komaj za silo oblekel, že je nekdo silno udaril po vratih. V hišo so udrli oboroženi ljudje. Kdo so bili tisti ljudje? BiII so odposlanci bližnje Mozirske Ček6 z vojaštvom In sicer njen predsednik, tovariš Ruvin s prejšnjim imenom Weiss, dalje tovariš Boevoj, čekist pri isti Čeki, s prejšnjim imenom Viper, preiskovalni sodnik iste Čeke, TipperHekel in Burij, rabelj Mozirske Čeke. Imena kažejo, da so bili vsi voditelji Judje. »Govori, kje imaš denar, dolgobradi vrag,« je surovo zaklical duhovniku nekdo, oblecen. v suknjeno suknjo, Jn je namcril revolver nanj. »Jaz nimam denarja,« je mirno odgovoril oče Polikarp. »Lažcš, potcpuh,« je zakričal zopet isti in je udaril duhovnika z revolverjem po glavi, da mu je takoj kri zalila obličje. Po tem dogodku so rdeči rabeljnl preiskaii stanovanje duhovnika, a denarja niso našli nikjcr. Po preiskavi so vlekli očeta Polikarpa in njcgovo ženo na dvorišče, kjer so oba obesili. Vzeli so dva snopa slame in so jima požgali lase. Nato so jima zažtrali oMoko, da sta bi!a oba podobna goreči baklji. Tudi hišo so zažgali 1 Tam, gde ežčo Ljutsja, Borlin 1929, str. 22» in nrsl. In visoki plameni v temno noč so naznanjali požar. Mlado hčerko očeta Polikarpa pa je predsednik Čeke, Ruvin prejjustil svojiin tovarišern. Vsled velikega brušča, vsled strelov in požara so se zbudili kmečki prebivalci ter bo prišli v velikem številu k cerkvi. Rdeči so jib. naglo opazili, predsednik Ruvki je nastopil ter jim go voril tako-le: »Tovariši, zakon revolucije, naš zakon nam veli unlčitl vse zlo narodnega varanja. Ta pop, ki visi na vratih, vas je varal z neklm bogom in vas je stralil z vragom. A zdaj vidite, kako visi, ln ne Bog, ne vrag mu ne prideta na pomoč.« Kmetje so naglo spregledali ve3 položaj In bo mu rekli: »Molči, gad; zamaši gobec, Judežl« ter so se razjarjeni vrgli na čekiste in so udrihali po njih. Ko so čekistl videli premoč, so se spustili v beg, a kmetje za njimi ter so vse postrelili. Prešla je noč in približal 8« Je dan, hiša je dogorela; žalostni župljani to stali ob mrtvem truplu svojega duhovnika. Zvečer se je zbralo prebivalstvo vsega sela In očeta Polikarpa so polozili v grob z njegovo ženo vred. Zopet je legla noč na tiho, mirno selo. Po cesti proti selu pa se je pomikal kazenski oddelek Mozirske črezvičajke. Kaj se je dalje godilo v selu, sl labko vsak sam misli. Kakor navadno «o bili na vrsti umori, ropi }n požigi.