LETO IV. ŠT. 41 (186)/TRST, GORICA ČETRTEK, 28. OKTOBRA 1999 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 LIR/0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 GI U LIO ANDREOTTI OPROŠČEN ITALIJANSKI DRŽAVNIKI IN ZAŠČITA Še vedno je aktualna tema našega pisanja zaščitni zakon za Slovence v Italiji. Parlamentarna razprava o tem kar noče in noče zajadrati s pravim vetrom, kar seveda ni spodbudno za reševanje celotnega vprašanja. Problem zaščite je že star. Zadnja desetleja smo lahko slišali razne izjave o tem s strani najvišjih italijanskih državnikov oz. politikov. Pred leti sem kot predstavnik vodstva slovenske stranke imel večkrat priložnost se srečati z vidnimi političnimi predstavniki - predsedniki države, parlamenta in vlade ter ministri ali tajniki strank. Tu bi omenil nekaj značilnejših spominov na izjave teh državnikov v zvezi s Slovenci v Italiji oz. z našo zaščito. Naj tu le navedem vtis s kratkega srečanja oz. o stikih z nekaterimi večjimi predstavniki javnega življenja oz. države in vlade. Najprej izstopa Giulio Andreotti, sedanji dosmrtni senator, prej pa dolgoletni ministrski predsednik oz. minister (zlasti zunanji) v raznih vladah. Znan je tudi po tem, ker je kot predsednik vlade ustanovil posebno komisijo Cassandro, poimenovano po njenem predsedniku, ki naj bi pripravila zaščitni zakon za Slovence v Italiji. Sam Andreotti je večkrat sprejel slovensko delegacijo, tako v Rimu kot pri nas v deželi. Na teh srečanjih je vedno s pripravljenostjo poslušal slovenske zahteve in predloge. Večkrat je tudi poudaril posebnost Slovencev videmske pokrajine, kar naj bi zahtevalo razčlenjene rešitve. Tako on kot razni njegovi predhodniki (Forlani, Colombo, Cossiga) so že v nastopnih govorih ob programski razpravi v parlamentu izrecno omenili problem slovenske manjšine. Izmed obiskov na Kvirinalu pa lahko beležim srečanje s predsednikom Sandrom Pertinijem, ki je v svoji častitljivi starosti in protifašistični preteklosti bil jamstvo za demokratične svoboščine v Italiji. Sam je pozorno poslušal stališča slovenskih predstavnikov in se z njimi v bistvu strinjal (predsednik republike pa seveda ne vlada in ne odloča...). Vsekakor je Pertini dejal, da je pripravljen še sprejeti Slovence in se z njimi pogovarjati. Kasneje pa je bil predsednik senata senator France-sco Cossiga. Med svojim kratkim obiskom v Gorici ob koncu osemdesetih let se je v Avditoriju udeležil odprtja akademskega leta šole Združenega sveta iz Devina. Tu je prvi in do sedaj edini med italijanskimi državniki v slovenskem jeziku izrekel voščila (bilo je pred božičnimi prazniki) slovenskim državljanom republike Italije in pri tem podčrtal, da govori v enem izmed manjšinskih jezikov države. Ne pozabimo tudi, da je kasneje Sardinec Cossiga že v svojem nastopnem govoru po izvolitvi za državnega poglavarja poudaril, da je tudi predsednik vseh pripadnikov narodnih manjšin. V Gorici pa je poudaril, da bo v sklopu svojih pristojnosti posredoval v zadevi zaščitnega zakona. Zelo zanimivo je bilo v polovici devetdesetih let, ko smo v imenu slovenske stranke nastopili pri predsednikih senata in poslanske zbornice o zadevi zajamčenega zastopstva. Takrat sem v vlogi deželnega podtajnika SSk skupno s tajnikom sodeloval na tem srečanju, stran 2 ANDREJ BRATUŽ ZGODOVINA SE NE PIŠE NA SODIŠČIH DRAGO LEGISA Hall središču pozornosti italijanske in tudi svetovne javnosti je še vedno 80-letni dosmrtni senator in večkratni italijanski ministrski predsednik Giulio Andreotti, ki gaje sodišče v Palermu oprostil obtožbe, da je sodeloval z mafijo. Novica seje kot blisk razširila tako rekoč po vsem svetu, saj je Andreotti gotovo najbolj znan italijanski povojni politik tudi v tujini. Njegove sodne dogodivščine so se začele 2 7. marca 1993, ko mu je tedanji predsednik senata Spadolini po telefonu sporočil, da zahteva državno tožilstvo v Palermu, naj se zoper njega, tedaj že dosmrtnega senatorja, začne preiskava, češ da obstajajo indici, po katerih bi prizadeti senator “sodeloval z mafijsko združbo". Niti dva meseca kasneje je senat zahtevi ugodil, s čimer se je strinjal tudi sam Andreotti in o tem javno spregovoril v senatu. Dne 2. marca istega leta je sodnik za preliminarne preiskave odredil začetek sodnega postopka. Ta je trajal nad 4 leta, zapisniki vseh zaslišanj obsegajo nad 20 tisoč strani, proti obtožencu je govorilo 234 prič, v njegov prid pa jih je nastopilo 116. Javni tožilec je 8. aprila letos zahteval obsodbo na 15 let ječe ter na trajno prepoved izvrševanja javnih funkcij. Sodni zbor seje 12. oktobra letos umaknil na posvet, ki je trajal nič manj kot 264 ur. Razsodbo je predsednik sodnega zbora prebral v soboto, 23. t.m., in obtoženca oprostil, ker ni zagrešil kaznivega dejanja. Dokazi o njegovi krivdi torej niso bili verodostojni. Razumljivo je, da vlada veliko zanimanje za celotno besedilo razsodbe in zlasti,kako so jo sodniki utemeljili.Od tega bo med drugim odvisen morebitni priziv na višjo instanco. Kot je razumljivo, je ta razsodba sprožila val najrazličnejših komentarjev, od katerih bodo naše bralce gotovo še najbolj zanimali tisti, ki so politične narave. Pozitivno jo ocenjujejo predvsem dediči nekoč mogočne krščansko-demokratske stranke, v kateri je Andreotti od mladih nog zavzemal zelo vidna mesta. S poudarjenim zadovoljstvom so jo sprejele vse komponente “Pola svoboščin", ki menijo, da so z njo dobile novo o-rožje za boj zoper sedanjo vladno večino, medtem ko so znotraj te večine mnenja raznolika, čeprav vsi hitijo poudarjati, da razsodbo spoštujejo. Imamo seveda tudi nekaj politikov, ki bi najraje hoteli obračunati z državnimi tožilci v Palermu in tudi drugod, na primer v Milanu. Toda to je že druga plat medalje. Na splošno pa lahko rečemo, da je epilog kazenske obravnave v Palermu močno zasenčil ostalo politično dogajanje v Italiji, predvsem stisko, v kateri se nahaja vlada ministrskega predsednika DAleme. Ob zaključku sodne obravnave, ki je trajala več kot šest let, bomo navedli mnenje dveh uglednih osebnosti. —— STRAN 2 Goriški Slovenci so se prejšnji četrtek, 21. t.m., srečali s svojim novim nadškofom Dinom De Antonijem, da bi ga pozdravili, mu izrekli toplo dobrodošlico in osvetlili stanje slovenske narodne skupnosti na Goriškem. Poročilo objavljamo na 10. strani. - A 'jm OB VSEH SVETIH "Povedi, mračni me grobar, s seboj na zeleni, na senčni grob njegov, kjer križ železen, kamenit je krov, pod njim uživa otec svet pokoj." Tako je zapisal v enem najboljših slovenskih sonetov Dragotin Kette, ko je pisal o svojem pokojnem očetu. “Umrl boš!" prepričljivo jasno in nedvoumno piše nad vhodom na pokopališče v bližnji Vipavi. "Vstal boš v večno življenje!" je človeku, prav vsakemu človeku obljubil Kristus. Na zgoraj zapisane besede se bomo gotovo spomnili te dni, ko so pred nami Vsi sveti, praznik, ki je morda najbolj človeku na kožo napisan. Človekovega rojstva se veselimo, njegovo smrt potem objokujemo, a vendar vemo, da je človek kot napet in obenem zelo krhek lesen lok, ki je vpet med rojstvo in smrt; le-ta pa je edina za vse ljudi gotova na tem svetu. Kristjani seveda verujemo v večno življenje, v vstajenje in v Božjo slavo, ki si jo moramo na tem svetu, med rojstvom in smrtjo, s poštenim življenjem zaslužiti. Naša vera bi bila prazna, če ne bi verjeli Jezusovim besedam, da nas po smrti čaka večno življenje. Zakaj torej praznik vseh svetih in dan kasneje vseh umrlih, zakaj torej tudi kristjan čuti dolžnost, da se svo-jim rajnim pokloni, oddolži z molitvijo in tihim razmislekom o sebi in svojem življenju, o svojih srečevanjih s pokojnimi? Zaradi njih in zaradi samega sebe; kristjan tudi zato, ker veruje v večno življenje. stran 16 JURIJ PALJK Vida Valenčič NA ROBU NOVE UMAZANE VO)NE Rudi Bogateč KRB ZA ČLOVEKA V STISKI Rožni venec je sredstvo za pokristjanjevanje Človekovega bivanja (Teilhard de Chardin) Danijel Devetak / intervju MARKO OZBIČ Danilo Lisjak ŠE SMO SPOSOBNI DELATI ČUDEŽE! MSGR. PERKO O SKOFOVSKI SINODI Jurij Paljk TRI ODMEVNE RAZSTAVE 1 DR. ARNEŽ SPET PRESENEČA pni Ivan Žerjal / pogovor EDVIN FORČIČ Marjan l>ufovka ZDRAVKO KLANJŠČEK SLAVIL JUBILEJ Marjan Drobež VETERINARSKE SLUŽBE OSRAMOTILE... Igor Cotič DERBI V MOŠKI C LIGI Harjet Dornik V PRIHODNOSTI GORICE JE UNIVERZA NOVI CENA 1500 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 ZGODOVINA SE NE PIŠE... Poglejmo najprej, kaj pravi znani jezuit p. Bartolomeo Sorge, ki v Milanu ureja revi-j i Aggiornamenti sociali i n Po-poli, kar enajst let pa je prej vodil v Palermu šolo, iz katere je izšel del mlajšega italijanskega političnega kadra. Pater Sorge je med drugim dejal: "Kriza politične oblasti, ki je naredila konec prvi italijanski republiki, je sodno o-blast dejansko prisilila, da je v tem pogledu prevzela nekakšno suplentsko mesto. Tako se je tudi začela akcija čistih rok, suplentsko delovanje sodstva pa je v resnici rešilo državo, česar ne smemo pozabiti. Kdor pa upravlja suplentsko delo, mu vedno preti nevarnost, da stopi čez bregove. Prav to se je pripetilo pri nas, ko je sodstvo stopilo na področje, ki mu ne pripada. Zato je razsodba v Palermu po mojem pozitiven znak, ker se je v državi spet vzpostavilo ravnovesje med posameznimi vejami oblasti. Zdi se mi dalje, da se s to razsodbo oprošča človek, ki je bil obtožen kaznivih dejanj, katerih ni zagrešil. Jasno pa je, da se takšna sodba ne more razširiti na celotno področje, ki mu je politična plast vladala. O tem moramo sicer izreči sodbo, česar pa gotovo ne morejo opraviti sodniki, ampak vest vsakega posame- i znega državljana. Resnična sodba pripada ljudstvu, ki je suvereno". Eugenio Scalfari, ustanovitelj in prvi glavni urednik dnev-nilaia Repubblica, je ob oprostilni razsodbi v Palermu med drugim napisal: "Prve italijanske republike prav gotovo ni-j so vodili zločinci, ampak politiki, ki so imeli svoj posebni pogled na občo blaginjo. To blaginjo so tudi skušali uresničevati in jo v glavnem tudi uresničili, tako v dobrem kot v slabem. Za dosego obče blaginje je za nekatere bila odločilna predvsem oblast, ki jo je treba prevzeti in ohraniti za vsako ceno. V ta namen se smejo uporabljati vsa sredstva, ki so tudi vsa popolnoma upravičena. Med taka sredstva pa je spadala tudi znatna doza tajnega sporazumevanja z organiziranim kriminalom. Giulio Andreotti je sodil v vrh tistih, ki so tako mislili. Takšna je naša politična sodba o njegovem delovanju", zaključuje Scalfari, ki sicer dosmrtnega senatorja spoštuje zaradi njegove pogumne in gosposke drže med nad šest let trajajočo sodno obravnavo, ko je po njegovi preteklosti brskalo kar dva tisoč orožnikov in policijskih agentov. S 1 . STRANI ITALIJANSKI DRŽAVNIKI... Posebno plodno je bilo (poleg obiska pri predsedniku zbornice Napolitanu) srečanje s takratnim predsednikom senata. To je bil republikanski prvak, danes že pokojni Giovanni Spadolini, prej že večkratni minister in predsednik vlade, sam pa zgodovinar in časnikar. S tajnikom Ivom Jevnikarjem sva državniku prikazala predlog slovenske stranke v zadevi zajamčenega zastopstva manjšine. Sam Spadolini se je zelo zanimal za ozemeljsko porazdelitev Slovencev v deželi Fur-laniji-Julijski krajini in za zgo- dovinsko ozadje manjšine. Opozorila sva ga še na razne druge probleme in spomnila na Mazzinijevo (ki je nekak zgodovinski vzor republikanske stranke) zelo pozitivno stališče do Slovanov in odnosov ob Jadranu. S Spadolini-jem smo imeli še kratek televizijski pogovor, kjer je predsednik senata jasno izrazil svoje načelno odobravanje zajamčenega zastopstva slovenske manjišne. Še bi lahko naštevali razna zborovanja in kongrese, kjer smo se slovenski predstavniki srečali z vidnimi italijanskimi politiki. To pa naj zaenkrat kot izbran izsek iz tega političnega mozaika zadostuje. Slovenski Člani družbeno političnega društva Edinost iz Trsta so prijavili sodišču v Trstu kakih sto senatorjev, češ da so bili neupravičeno odsotni na zasedanju senatne zbornice, ko je ta imela na dnevnem redu glasovanje o zakonu za zaščito manjšinskih jezikovnih skupnosti v Italiji. Zakon ni bil odobren, ker je zasedanje bilo nesklepčno. Člani omenjenega društva so s to zadevo seznanili tudi visokega komisarja za človekove pravice pri Združenih narodih in visokega komisarja za narodne manjšine Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. ■ O ZAKONSKI ZAŠČITI Škofijski vikariat za kulturo v Vidmu in tamkajšnja u-niverza bosta v petek, 5. novembra, priredila v avditoriju "Pavlina Oglejskega" v Vidmu zborovanje, na katerem bo govor o zakonski zaščiti manjšinskih jezikovnih skupnosti. Ta zakon ni bil v rimskem senatu dokončno odobren zaradi nesklepčnosti. Na zborovanje v Vidmu so vabljeni predstavniki političnih in kulturnih ustanov iz vse dežele F-Jk. Za to zasedanje sta dala pobudo škofijski vikar za kulturo msgr. Duilio Corgnali in rektor videmske univerze dr. Marzio Strassoldo. ■ "NISMO OVES ZA OSLIČKA" Tako je dejal bivši predsednik republike Cossiga, ko so ga vprašali, kaj meni o prizadevanjih Prodijevih Demokratov za oživitev Oljke. Kot vemo, je osliček razpoznavni znak Demokratov, ki so Cos-sigi očitno trn v peti. Po njegovem je Oljka mrtvorojeno dete. Cossiga se predvsem zavzema, da bi se politično okrepila sredina, ki naj nadaljuje s sodelovanjem z Levimi demokrati, češ da je to edino jamstvo za varnejšo prihodnost Italije in prvi pogoj za odpravo njenih starih in novih problemov. Demokrati pa bi najraje videli, da bi se tako na levici kot v sredini stranke in strančice odpovedale svojim organizacijskim prizadevanjem in postavile v ospredje skupni politični, socialni in gospodarski program. Zato tudi taka pikra izjava Cossi-ge, ki bi rad bil duša italijanske politične sredine. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 F AX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 775419 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAIATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK; TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIIA 70.000, p(č INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU ČEČENIJA / NI VIDETI KONCA MESARIJI NA ROBU NOVE UMAZANE VOJNE VIDA VALENČIČ Položaj v Čečeniji je vsak dan bolj zaskrbljujoč. Ruski premier Vladimir Putin vedno bolj napenja svoje mišice in s tem pridobiva na ugledu med ruskimi državljani, željnimi močne roke in korenitih rešitev za številne probleme. Ruski mediji vodijo učinkovito manipulacijo novic, vztrajno tajijo ruske bombne atentate na čečenskih tleh ali pa se lovijo v protislovnih verzijah za javnost. Tako je bombni napad nad glavno tržnico v Groznem, čečenskem glavnem mestu, postal "posebna akcija ruske tajne službe", "posebna ne-vojaška (?!) akcija", "medsebojno obračunavanje med čečenskimi terorističnimi tolpami", "napad na osred- NOV PREDSEDNIK ZA ARGENTINO Novi argentinski predsednik je 62-letni Fernando de la Rua. Njegova levosredinska stranka je prejela nekaj več kot 48%,glasov, s čimer je porazila dosedanjo več kot desetletno vladavino peronisti-čne stranke Menema. POLITIČNI PREOBRAT V ŠVICI Na nedeljskih državnozborskih volitvah v Švici je dosegla prodoren uspeh desničarska stranka, ki jo vodi Chri-stoph Blocher. Večino poslanskih mest pa je v novem parlamentu ohranila socialdemokratska stranka. nji teroristični center v Čečeniji". Da razmesarjeni otroci niso bili pristaši nobene teroristične organizacije navsezadnje nikogar ne zanima, rusko prebivalstvo mora - prav tako kot nedavno beograjsko - ostati v nevednosti. Rusi krivijo čečenske medije, da ustvarjajo splošno dezinformacijo, o verodostojnosti grozljivih novic pa pričajo dejstva: prozni in vedno večji del Čečenije sta na robu preživetja: brez vode, brez luči, brez plina, s skrajno omejenimi zalogami hrane. Krvava vojna med ruskimi silami in čečenskimi vojaki je daleč le še za ped. Država je v splošnem kaosu. Predsednik Mashkadov je že izgubil vsakršno avtoriteto, najvišja avtoriteta so zdaj teroristične tolpe, zaradi katerih ! se o celotnem čečenskem prebivalstvu v Moskvi govori le še kot o "narodu bandi-tov in teroristov". Moč islamskih gverilcev je občutena, za Rusijo predstavlja največjega sovražnika, ki bi lahko v nekaj mesecih destabiliziral že itak delikatno ravnovesje celotnega severno-kavkaškega področja. Ruski viri načrtno poročajo o napadih islamskih skrajnežev iz Čečenije na bližnje dežele, pozabljajo pa na celoten potek dogodkov in na stanje, v katerem se danes znajde Čečenija, ki je dejansko v pesti ruskih sil. Bistveno vprašanje, s katerim se ukvarja Rusija, je, komu bo država sledila. Milita- ristično nastrojeni premier Putin se je izrazil za vojaški napad, kar je bilo razvidno iz njegovega odobravanja bombnega napada na tržnico v Groznem, na drugi strani pa številni ruski politiki, med katerimi izstopa bivši premier Primakov, zahtevajo, naj Rusija ne nadaljuje vojaškega napada v notranjost Čečenije. Spomini na tisoče padlih v zadnji vojni za čečensko neodvisnost so še preveč sveži. Kavkaz je v vsesplošnem vrenju, na obzorju ni videti konca čečenski mesariji. Putin si resda polni usta z obljubami o "ne-vojaškem reševanju čečenske situacije", še vedno pa zahteva, naj se čečenski predsednik Mashkadov radikalno postavi zoper teroristične skrajneže. Mashkadov bi nedvomno to tudi storil, ko bi ne bil sam dejansko njihov ujetnik. Slika, ki se nam kaže, je zaostritev situacije, nedvomno pa bo razplet dogodkov močno vplival na potek ruskih predsedniških volitev v naslednjem poletju, ko se bo za predsedniško stolico potegoval sam Putin. Do danes je podpora, katero uživa med ruskim prebivalstvom, trdna. Res pa je tudi, da se sloves, katerega danes uživa, lahko y kr-stkem razblini, če se izkaže, da ni sposoben odvozlati čečenskega vozla. Politična rešitev situacije bi bila seveda najbolj dobrodošla, zanjo pa velja vedno manj upanja. POVEJMO NAG l.AS JANEZ POVŠE BO RES EVROPA REŠILA VSE SLOVENSKE PROBLEME? Tudi ob sprejemanju zaščitnega zakona za našo manjšino je čutiti s strani matične države republike Slovenije prepričanje, da se velja obnašati taktično, se pravi brez prevelikih zaganjanj. Na pripombe, da bi bilo u-mestno nekoliko bolj povzdigniti glas za svoje rojake izven meja, se slej ko prej pojavi odgovor, da problemi sicer so, vendar jih ne bo več, ko bo tudi Slovenija del Evrope. Nasploh se je v našem matičnem prostoru zelo izrazito uveljavila iluzija, da bo Evropa rešila vse naše probleme. Omenjena iluzija je tako prisotna in tako močna, da očitno že hromi državna razmišljanja in prizadevanja. S severa rohni na nas Eleider, z jugozahodne strani Fini, Hrvaška je zadnje čase nekoliko spravljivejša, vendar ne zaradi kakšne večje slovenske odločnosti. Podobno neodločni smo pri reševanju svojih notranjih problemov, notranje delitve so kljub vzpostavljeni državi še vedno prevelike, odnos do vernikov in Cerkve začuda na še vedno zelo vprašljivi ravni, naša lastna identiteta se zdi oslabljena. Nasledniki nosilcev povojnega obdobja nočejo več biti tisto, kar so bili, vsi ostali nimajo dovolj moči, da bi bili tisto, kar so. Posledica tega je šibkost navzven. Temu primeren je odnos do rojakov izven meja in s tem v zvezi kar presenetljivo miroljubno spremljanje sprejemanja zaščitnega zakona za nas, Slovence v Italiji. Kot rečeno, Evropa že obstaja in jo lahko opazujemo z njenimi dobrimi in tudi manj dobrimi lastnostmi. Poudariti je treba, da po- meni videti stvari z njihove boljše in slabše strani zdravo gledanje na življenje, idealiziranje ni nikdar umestno. Tako je Evropa velikanska pridobitev novega časa, nikakor pa ne more biti idila, v katero bi lahko slepo in brezpogojno verjeli ter se istočasno prepuščali nedejavnemu opazovanju. V tej novi Evropi bodo narodi še naprej obstajali in se borili za svoj prostor pod soncem. V tem smislu je pričela Italija pred nedavnim pripravljati vse potrebno, da bodo imeli svoje predstavnike v parlamentu in v senatu tudi Italijani, ki stalno živijo v tujini. Kako je to daleč od čakanja na Evropo, ki naj bi kar sama uredila vse stvari in to za vsakogar posebej. Vse to pomeni, da mora vsakdo tudi poslej poskrbeti za reševanje svojih problemov in primerno lastno uveljavitev, seveda v sporazumu z drugimi, ne pa čakati na neke pravljične čase, ko naj bi probleme rešili drugi. Ko ne bi bilo temu tako in ko bi bilo res, da naj bi Evropa rešila vse in to na najboljši način za vsakogar - končno bodo odpravljene vse meje, kar naj bi že samo po sebi zagotavljalo idealno umestitev vsem evropskim soudeležencem - zakaj bi bila Italija pri pripravi našega zaščitnega zakona tako malo in zelo skromno darežljiva, kot je? Mirno bi lahko podelila dvakrat več pravic in jih ne bi dajala previdno. Očitno je v nasprotju z nami prepričana, da bodo sedanja dogovorjena medsebojna razmerja trajala še dolgo potem, ko bodo meje med državami odpravljene. AKTUALNO KAJ PA GLOBALIZACIJA? SKRB ZA ČLOVEKA V STISKI INTERVJU / MARKO OZBIČ V OBJEMU MUZ DANIJEL DEVETAK Oktobra letos poteka deset let, kar je Marko Ozbič, mladi in perspektivni glasbenik tržaškega rodu, izbral avstrijsko prestolnico Dunaj - simbol evropske glasbe -za kraj, kjer se je kot umetnik zelo razvil in se še vedno razvija. Razgledanost, vztrajno delo, temeljita priprava, prejeta odlikovanja in njegova dosedanja briljantna kariera, ki bi mu jo lahko zavidal tudi marsikateri že zreli glasbenik, so ga uspešno popeljali po odrih vsega sveta od Združenih držav Amerike prek Evrope do Japonske. Kaj več o tem in še marsičem drugem nam je prijazno povedal tudi sam... Na sloviti Univerzi za glasbo in gledališko umetnost si študiral kompozicijo, glasbeno teorijo, orkestrsko dirigiranje, korepeticijo in zborovsko dirigiranje. Kaj ti najbolj ostaja od študija na tej prestižni dunajski šoli? Čeprav je neizpodbitno, da se na vsaki šoli učimo veliko nocio-nizma, moram povedati, da so mi najbolj koristile izkušnje, ki so nam jih posredovali docenti. Včasih se lahko veliko več naučimo iz dov-tipnih anekdot kot pa iz pedantnih analiz. Anekdot seveda ni manjkalo, če pomislimo, da so bili moji profesorji v stiku z umetniki, kot so ali so bili Richard Strauss, Stravinski, Boulez, Stockhausen, Erich Kleiber, Karajan, Bernstein... V vseh teh letih si korepetiral, sodeloval pri opernih postavitvah, vodil več zborov, poučeval, spremljal znane pevce na koncertih in tečajih, pisal muzikološke razprave, snemal plošče itd. Čemu se profesionalno in tudi v prostem času najraje posvečaš? Profesionalno se najraje posvečam dirigiranju. V prostem času pa zelo rad berem. Pred kratkim sem celo začel študirati hebrejščino, ker me stari jeziki zelo zanimajo. V letih 1994-97 si dirigiral po vsem svetu znane Wiener Sdngerknaben (Dunajskepojoče dečke). Kako si doživljal to izjemno izkušnjo in kje vse ste koncertirali? Izkušnja je bila res enkratna z različnih vidikov. Z glasbenega vidika moram povedati, da me je vedno presenečala profesionalnost mladih pevcev, če pomislimo, da je njihova srednja starost okrog dvanajst let. Moral sem se seveda potruditi, da otrok nisem dolgočasil, kajti potešiti je bilo treba njihovo nenehno radovednost, ki je bila seveda tudi zame zelo spodbudna. Poleg tega pa sem imel tu možnost potovati in na-I stopati skoraj po vsem svetu: po ! Španjji, Švedski, Norveški, Danski, Švici, Poljski, Italiji, ZDA in Japonski. Soočal sem se tako z drugimi kulturami in običaji, ki so me zelo obogatili. V čem sta po tvojem čar in skrivnost uspeha tega slovitega zborovskega sestava? Čar je v lepoti deškega glasu in | v zbranosti pri muziciranju. Zbor deluje kot perfekten organizem, ki ] je zelo občutljiv. Skrivnost? V trdem in vztrajnem delu! Je ta zgodovinski zbor res v krizi? Lahko bi rekel, da je v zadnjih desetih letih kakovost padla, zla-i sti pri izbiri programov kot tudi pri natančnosti podajanja. Zakaj? V prvi vrsti je krivo pomanjkanje dobrih glasov, v drugi pa inte- | resa. Danes je vse manj staršev I pripravljenih vpisati svoje otroke 1 v internat. Kandidatov je vse pre-malo, tako da selekcija skoraj ne j obstaja. Kaj pa lahko poveš o i svojem sedanjem delovanju \ in umetniškem vodenju ter dirigiranju dunajskega mladinskega zbora (Wiener Jeunesse Chor)? Ko sem bil izbran za umetniškega vodjo zbora Wiener Jeunesse Chor, ki ga je ustanovil prof. Gunther Theuring, je zbor slavil svojo štirideseto obletnico obstoja s koncertom v Musikvereinu. Zbor ima za seboj preko 350 koncertov s slavnimi dirigenti, kot so na primer Abbado, Savvallisch, Pre-tre, Dohnany, Haitink, Mehta, Pre-vin, Chailly, Mackerras, Steinberg, Buchbinder. Bernsteinu je bil zbor zelo priljubljen in z njim je opravil številne turneje po Evropi, Izraelu in Japonski ter posnel celo dve plošči za Deutsche Grammophon. Zbor je sodeloval pri številnih praizvedbah znamenitih skladateljev, ki so za priložnost sami prevzeli vodstvo, kot npr. Friedrich Cerha, Paul Hindemith in Krzistof Penderecki. Leta 1995 je zbor nastopil s slovitim glasbenikom Brubeckom. Kaj naj dodam? Tudi letos igramo zelo prestižno vlogo na dunajski glasbeni sceni: in sicer ob otvoritvi glasbenega festivala VVie-ner Festvvochen z Dunajskimi Filharmoniki pod vodstvom Zubina Mehte. Ka tero je b ilo do sedaj v tvoji karieri največje zadoščenje oz. največje razočaranje? Največje zadoščenje so številna priznanja občinstva ter vseh, ki so mi blizu. Razočaran pa sem nad glasbenim svetom na splošno: primanjkuje velikih mojstrov, po katerih bi se lahko mladi umetniki zgledovali, in zdi se, da je prihodnost umetnosti v rokah neizo-bražencev, oboževalcev boga Ma-mona. Kakšne načrte pa imaš za prihodnost? V glavnem se bom sedaj posvetil zboru Jeunesse. Želel bi se namreč uveljaviti s to skupino mladih pevcev, kar terja veliko truda in dela. Večkrat beremo, da je zaradi komunizma in nacizma umrlo vsaj 110 milijonov ljudi. Izginili so celi narodi. Komunisti so celo obračunavali med seboj, tako niti natančno ne vemo, koliko jih je bilo u-morjenih. Človek se more zgroziti nad človeško krutostjo. Nekateri o tem zato pišejo, da bi dokazali, kako je kapitalizem edino zdravilo za odpravo revščine, ki jo je povzročil komunizem. Slednji je namreč mislil, da bo bogastvo tega sveta pravično razdeljeno, ko nihče ne bo več ničesar posedoval. Tako tudi ne bo več revežev. Za dosego tega cilja pa naj bi bila dovoljena vsa sredstva. Toda obljubljena nebesa na tem svetu so se spremenila v pravi pekel. Zdaj pa se dogaja, da bi morala globalizacija urediti vsa vprašanja, trgovina pa naj bo svobodna. Vsakdo naj dela z upanjem, da bo čim več zaslužil. Dogaja pa se, da bogati postajajo vedno bogatejši, tisti pa, ki si ne znajo pomagati, postajajo vedno revnejši. Veliko se govori tudi o preoblju-denosti na svetu. Marsikoga skrbi, da ne bo dovolj hrane za vse. Ali je to mogoče, ko marsikje uničujejo pridelke samo zato, da se jim zvišajo cene ? Ali je res potrebno, da postaja nafta vedno dražja? Ali je res potrebno, da nekatera mednarodna podjetja določijo ceno svojim izdelkom, da bi sama čimveč iztržila zase, ne glede na škodo, ki jo povzročajo državam v razvoju? Zakaj gre denar, ki je bil namenjen revnejšim narodom, v žep raznih diktatorjev, da lahko na ta način plačujejo vojake, ki naj utišajo vsako željo po svobodi? Ali se ne more takemu stanju narediti konec? Pomemben korak bi bil, da bi na primer kupovali blago od revnih držav po pravični ceni, ne pa, da bi izkoriščali ceneno delovno silo o-trok in žensk. Na oblast bi morali priti ljudje, ki naj se zavzemajo za odpravo revščine na svetu. Kdor je lačen, ne potrebuje besed, ampak kruha in dela. Ali nas ni lahko vseh sram, da vsako leto umre 40 milijonov ljudi zaradi lakote in podhra-njenja? Zaradi globalizacije večkrat človek ne ve, koliko časa bo zaposlen pri kakem podjetju. Človek je v tovarni samo v službi strojev. Če ga odslovijo pri štiridesetih ali petdesetih letih, kje bo dobil delo, za katerega je usposobljen? Je glavna proizvodnja ali človek? Če si ne moreš zaslužiti vsakdanjega kruha, od česa boš živel? Kako boš z veseljem delal, če je tvoje delovno mesto v nevarnosti? Tudi varčevati se ne splača, saj denar izgublja na veljavi. Morda tudi zato si ljudje radi privoščijo drage obleke in počitnice v daljnih deželah. Nihče ne misli na jutrišnji dan, ker ni nobene gotovosti. Ideal ti postane le trenutno preživetje: grabi vse, kar ti pride pod roko, kradi in laži, kolikor moreš, ne da bi se menil za pravice drugih. Kakšno vzgojo bo dobil otrok v takem okolju? Začnimo zato gledati na človeka kot na sopotnika, ki naj mu bodo priznane enake pravice. V tem primeru nas tudi globalizacije ne bo toliko strah. RUDI BOGATEČ Kako se spominjaš svojih glasbenih začetkov? Zelo rad se spominjam trenutka, ko so se moji starši, po mojih vztrajnih prošnjah, le odločili, da me vpišejo na šolo Glasbene matice v klavirski razred profesorja Ravla Kodriča. Bilo je pravo naključje, da sem pri njem začel študij. Nikoli ne bom pozabil, kako me je skeptično gledal izpod očal... Kdo bi vedel, da mi bodo muze tako naklonjene! Ljubil sem glasbo, nadvse pa orgle (stric je bil organist v bazovski cerkvi). Žal te skrite želje, t.j. postati organist, nisem nikoli uresničil, kljub temu pa moram priznati, da bi si brez klavirja gotovo težje služil kruh. Si se zavestno odločil, da se boš v svojem življenju v tolikšni meri posvečal glasbi? Zavestno sem se odločil, da bom študiral glasbo, točneje klavir. Sreča mi je bila zelo naklonjena in mi podarila mentorja, ki me je vsestransko, intelektualno spodbujal, tako da sem se kmalu začel zanimati tudi za druge glasbene in iz-venglasbene umetnostne zvrsti ter poskušal doživljati in razumevati glasbo v njeni celoti. Dunaj je predstavljal pravo prelomnico, kajti vse do vstopa v tamkajšnjo Akademijo nisem slutil, da se bom glasbi posvetil v tolikšni meri. Zakaj in s katerimi motivacijami si se odločil za Dunaj? Izbira je bila skoraj naključna. Po maturi sem ses komponistom in dirigentom Markom Mihevcem, ki sem ga spoznal na šoli Glasbene matice, pogovarjal o svoji bližnji prihodnosti. Takrat se še nisem odločil, kaj naj bi študiral; gojil sem namreč precej zanimanj. On mi je svetoval, naj poskusim opraviti sprejemni izpit za razred kompozicije in dirigiranja na dunajski Visoki šoli za glasbo (Hoch-schule fiir Musik). Malo za šalo malo zares sem predstavil prošnjo in julija (1989) sem dobil odgovor z datumi izpitov. So ti bili glasbeni temelji, ki si jih prejel na Glasbeni matici v Trstu, dobra osnova za nadaljnje študije? Da, čeprav moram še enkrat poudariti, da priučeni temelji niso nikoli odvisni od študijskega programa, ki je, kot veš, povsod enak (konkretno mislim na konservatorije), pač pa od pedagoške podkovanosti in znanja posameznega profesorja. S katerimi težavami si se kot mlad glasbenik-študent v tujini srečeval prva leta? In sedaj? Na začetku sem imel največ težav z nemščino, primanjkovala mi je namreč govorna praksa. S pomočjo povprečnega besednega zaklada in z dobrim obvladovanjem slovnice sem težave kmalu premostil. Sreča mi je bila naklonjena pri iskanju bivališča, kar res veliko pomeni. Šele sedaj, ko se pogovarjam z raznimi študenti, se zavedam, kako težko je dobiti skromen kotiček v tem velemestu. Tudi finančno sem bil preskrbljen, kajti prva leta sem dobival podporo od Slovenske dijaške matice in Slovenskega dobrodelnega društva. Brez teh ustanov, ki sta mi zagotovili nekaj gotovosti, bi si študij lahko privoščil le z velikimi žrtvami, zato sem jima še posebno hvaležen. Poleg tega sem zmagal natečaj italijanskega ministrstva za zunanje zadeve za podelitev državne štipendije italijanskim državljanom, ki študirajo v tujini. Tudi spodbuda, ki sem jo dobival v svojem družinskem krogu, je bila zame vedno zelo pomembna. Ko je preteklo že tretje leto mojega bivanja na Dunaju, sem pa dobil prvo stalno namestitev, in sicer v cerkvi sv. Roka kot regens chori. Sedaj je seveda drugače. Težave so na drugih področjih, ki nimajo veliko opraviti z glasbo. Gre v glavnem za management in "pu-blic relations" (t.i. stike z javnostjo), kajti brez tega danes ne gre! Ne moreš si predstavljati, koliko časa je treba posvetiti iskanju finančnih pokroviteljev, prirejanju časnikarskih map, telefoniranju, uradnim zmenkom itd. itd... Včasih lahko celo primanjkuje časa za poglobljen študij glasbenih del. 3 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 4 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 KRISTJANI IN DRUŽBA BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU A I ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE NEDELJO ZA NEDELJO ZVONE strubelj ■ 31. N AVAD N A N E D ELJ A Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: "Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo »rabi«. Vi pa si ne pravite 'rabi1, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite »oče«, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite »vodnik«, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi strežnik. Kdor se bo poniževal, bo povišan. (Matej 23,1 -12) UČITELJSKI PLAŠČ IN EVANGELJSKI PREDPASNIK Jezus je priznaval oblast pismoukov in farizejev, če so pristno in izvirno posredovali Mojzesov nauk. Dobro je znal ločiti med tistimi, ki so svoje poslanstvo verskih učiteljev in narodnih pedagogov izvrševali s srcem in se tudi sami ravnali po predpisih postave, in med tistimi, ki jim je bila obleka učitelja le potešitev sle po oblasti ali zagotovilo dobrega socialnega položaja in torej priložnost za materialne in duhovne privilegije. "Govorijo namreč, pa ne delajo", očita takim učiteljem. In še: "Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli." Častna mesta na gostijah, prvi sedeži v shodnicah, pozdravi na trgih, klanjanje pred njimi, odgovarjanje z nazivom "rabi" ali 'oče ', kar je bil običajen izraz za učitelja. V korenski zasnovi besede rabi je pridevnik velik. Moj rabi ali moj oče je pomenilo moj veliki, tisti, ki ga spoštujem in je moj vodnik. Jezus se spretno poigra s takimi nazivi in svojim učencem priporoča, naj se med seboj ne kličejo ne učitelji niti očetje niti vodniki. Eden je vaš učitelj, vi vsi ste pa bratje; eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih; eden je vaš vodnik, Mesija. S temi močnimi trditvami Jezus zatrdi drugačno razumevanje učiteljske, voditeljske in duhovniške službe. Nakaže tudi stil medsebojnih odnosov med kristjani. Med seboj naj bi živeli kot bratje. Kdor ima vodstveno mesto, naj bo kot brat med brati, celo več, kot služabnik. "Največji med vami bodi strežnik. Kdor se bo poniževal, bo povišan." Ob teh ugotovitvah se odpira več vprašanj. Eno od teh je, kako Cerkev danes upošteva in uresničuje te Jezusove smernice? Na drugem vatikanskem koncilu je bila zelo poudarjena misel, da so vse vodstvene vloge v Cerkvi služenje. Ne nazi-vajo se več "oblast" (potestas sacra), ampak služba ali bolje poslanstvo služenja. Pastir, pa naj bo to diakon, duhovnik, škof ali papež, je v službi svoje skupnosti. Njegov stil izvrševanja poslanstva naj ne bo oblasten, ampak očetovski, prijateljski in bratski. Janez Pavel II. je v mariborski stolnici nakazal nekaj navodil za vseslovensko sinodo in se pri tem bežno dotaknil tudi tega vprašanja. Rekel je, da je ena od osnovnih pravil koncila nauk o božjem ljudstvu, ki ga povzema beseda "communio", občestvo. Cerkev je globoko povezana skupnost vseh krščenih. "Ne glede na njihovo osebno poklicanost", je dobesedno dejal papež v Mariboru, "so krščeni deležni trojne Kristusove službe: duhovniške, preroške in kraljevske. Življenje Cerkve in odnosi med njenimi člani morajo v polnosti izražati to enakost dostojanstva, čeprav v različnosti služb." Koncil nas je s temi navodili usmeril v apostolsko obdobje Cerkve, kjer so kristjani zares živeli v stilu Jezusovih besed: "Vi vsi pa ste bratje". Danes se Cerkev spet, čeprav s težavo, približuje Jezusovemu stilu razumevanja in izvrševanja oblasti. Po mnenju mnogih je še preveč vidna meja med laiki in kleriki, marsikdaj bodejo v oči rdeča škrlatna barva, obseg in veličina škofijskih dvorcev, visokodoneči naslovi, ki še dišijo po sakralizaciji oblasti. Prepričan sem, da bo ob prvih korakih v tretjem tisočletju Cerkev odvrgla ta odvečni plašč in si nadela evangeljski predpasnik in tako pobliže sledila Kristusu, ki je "sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem; sam sebe je ponižal tako, daje postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.1' (Flp 2, 7-8). V KRAŠKI DEKANIJI POTEKA SV. MISIJON V kraški dekaniji, ki sega od Vojščice do Štanjela na severu in Socerba na jugu ter povezuje 30 župnij, poteka v tem tednu sv. misijon z geslom Veselimo se, ker smo Kristusovi. Na Kras je prišlo kar 20 misijonarjev, ki jim pomaga tudi nekaj sester usmiljenk. Vsi skupaj so zadolženi za duhovno prenovo in pripravo na slovensko sinodo ter jubilejno leto 2000. Srečanja in predavanja se vrstijo po skupi- nah in stanovih, a tudi v župnijskih skupnostih. Po posameznih župnijah se bo misijon s posebnimi slovesnostmi končal prihodnjo nedeljo, 31. t.m. Kraški dekan, rodiški župnik Milan Pregelj, bo vodil skupno zaključno srečanje, ki se bo končalo s priložnostnim koncertom Združenega zbora Zveze cerkvenih pev-| skih zborov iz Trsta. Ta zbor bo pod vodstvom Edija Ra-| ceta v rodiški cerkvi ob 16. uri \ ponovil koncert v čast blaže-i nemu škofu A.M. Slomšku. PISMO MISIJONARJA IZ BURUNDIJA ŠE DELAMO ČUDEŽE! Dragi prijatelji misijonarjev, cenjeni bralci Novega glasa! Prisrčen pozdrav iz Burundija! Po dolgem zatišju sevam spet oglašam in tudi prisrčno zahvaljujem uredništvu za redno pošiljanje tednika sem, na “konec" sveta! Rad prelistam domače novice ob meji, saj me je celo mojo mladost življenje ob meji pogojevalo in mi podiralo vse namišljene in druge nepotrebne “meje". Zares z vsem nam postrežete in mi tako ''prišparate" čas ob nepotrebnem iskanju drugotnih novic iz naše domovine in zamejstva. Tako ne moremo pozabiti domovine, saj smo vedno na tekočem o vsem zanimivem. Tudi o tem, na primer, da bo letošnja kapljica z go-riških kraških gričev zelo dobra. Prav zato se takoj po Novem letu z bratom Vilkom Poljanškom odpravljava na zimske počitnice v domovino in nas bodo znanci pogostili z žlahtno kapljico! Da vsaj za nekaj časa odmislimo tukajšnje vsakdanje krize in težave! Tisti, ki imajo internet, morejo po bliže spremljati tudi dogodke v Burundiju. Združeni narodi so nas uvrstili na pe- to mesto glede revščine v svetovnem merilu. Torej peta najrevnejša država na svetu. Žal se moram tudi jaz, kot sv. Pavel, hvaliti s slabostmi! To storiti ni kaj preveč v mojem stilu. Pa kaj si morem ? Dejstva so takšna in vsak dan jih okušamo. Pred nekaj dnevi mi je gospa v glavnem mestu zagotovila, da je v Burundiju spet čez milijon beguncev. Pobijanja v zadnjih tednih se kar vrstijo. Ljudje so večkrat igračke in številke v sendviču med vse bolj neusmiljeno gverilo in redno vojsko, ki pripada e-ni sami etniji. In naši kampi so prava koncentracijska taborišča - hujši od Hitlerjevih! -, kjer ljudje umirajo kot mušice v boleznih, lakoti in umazaniji. Žalosten pogled na vojno brez konca! In vendar smo po božji dobroti zmožni še delati čudeže. Previdnost nas ne zapušča, čeprav se nam Evropa vse bolj zapira, ker pač bolestno rešuje svoj kosovski sindrom krivde, kot sam to imenujem. Neka redovnica se je pred tedni vrnila z oddiha iz naših krajev in dejala: “Veš, počakati moramo, sedaj gre vse za Kosovo!" Pa res, kdor je po- sipal težke granate, naj zdaj posuje še kakšno drobtino kruha! Mi pa vztrajno, zaupno in tiho še naprej čakamo. Saj smo dovolj daleč, da ne padamo na oči kot tisti, ki so sosedje. Malo se tolažim tudi s Prešernom, ki namigne nekje, da le petica da ime sloveče! Da le ostanemo tukaj v Burundiju na petem mestu na lestvici revščine! Morebiti vse to zveni malo hudomušno, vendar je v vsem tem veliko resnice. Vse humanitarne organizacije potrosijo po podatkih, ki sem jih slišal v zadnjih tednih, štirikrat več sredstev za pomoč kosovskemu beguncu kot pa tistemu v Afriki, ki ježe leta in leta na meji človeškega dostojanstva. Morebiti nas bo letošnja misijonska nedelja povabila izstopiti iz ozkega geta skrbi in odpreti širša obzorja mišljenja. Verjetno smo mi, ki živimo tragičnost naših ljudi zelo od blizu, imeli dan za dnem zelo čuteče srce za brate in sestre s Kosova, ki so morali skozi tako težko Kalvarijo trpljenja! In povsem normalno je, da gasimo najprej pri sosedu, ker jutri lahko zagori tudi pri nas. Naj se mi misel tukaj ustavi, čeprav ostaja odprta... S hvaležnostjo se spominjam vseh, ki nas podpirate iz zaledja s svojo velikodušnostjo na duhovni in gmotni ravni. To nas opogumlja pri našem delu in naporih za širjenje Jezusove blagovesti na črni celini in drugod, kamor nas je postavila Gospodarjeva roka. Številnim dobrotnikom se iz vsega srca zahvaljujemo in v teh dneh še posebej mislimo na vas in vaše skrbi. Naša molitev je edina pot hvaležnosti. Ostanimo še naprej na navezi ljubezni, povezanosti po moči Jezusove dobrote, ki nam vse to navezuje. Prisrčna zahvala vsem misijonskim animatorjem po župnijah, otrokom in mladini ter skritim dušam - u-bogim vdovam, svetim zakladnicam božje dobrote. Bog-lonaj tudi sobratom duhovnikom, ki s skrbnim oznanjevanjem doma netijo misijonskega duha v srcih kristjanov. Danes smo kar vsi kristjani misijonarji, poklicani tudi in toliko bolj v Evropi, ki postaja vse bolj “stara". Nič več zavidljivih prednosti! Sv. Terezija Deteta Jezusa naj budi v nas navdušenje za oznanjevanje Jezusa. HVALEŽNI DANILO LISJAK MISIJONSKO BDENJE V ŠTANDREŽU BOG HODI S ČLOVEŠTVOM DANIJEL DEVETAK "Sv. Terezija Detetajezusa naj budi v nas navdušenje za oznanjevanje Jezusa!" Tako končuje svoje dragoceno pismo naš primorski rojak in veliki prijatelj misijonar Danilo Lisjak iz Burundija. Kdor se namreč več let razdaja v misijonih, ve, da gre prav za to: za gorečnost in navdušenje pri oznanjevanju Kristusa, ki sicer ne nosi na zemljo blagostanja, ampak mir in ljubezen, ki moreta dati smisel še tako "majhnemu" življenju. Vsake štiri sekunde umre otrok zaradi lakote, to pojejo že ptički na vejah. In vendar posvečajo številni misijonarji tudi iz naših krajev vsak dan svoje življenje pozabljenim, zadnjim izmed zadnjih v najrevnejših deželah po svetu, ker so še vedno prepričani, da je Kristus med njimi prisoten, da Bog hodi z vsemi ljudmi, še zlasti z najbolj zapostavljenimi. Z ene strani ga oni prinašajo ljudem, ki Ga ne poznajo; z druge strani pa Ga prav med najmanjšimi vsak dan srečujejo. Letošnje goriško misijonsko bdenje, ki ga prireja mladinska pastorala, je med pesmimi in molitvami potekalo v cerkvi v Standrežu v organizaciji štandreške dekanije v petek, 22. oktobra, pod geslom Bog hodi s človeštvom. Razveseljivo je bilo videti, da so verniki, povečini mladi, kar napolnili veliko cerkev. Župnik Karel Bolčina je že u-vodoma povedal, da nas letošnji oktober z mislijo vodi na- )« proti jubileju leta 2000. 'Naša prva dolžnost je, da imenitnemu Romarju dovolimo srečanje z nami po poteh tega sveta." Branje odlomka o učencih, ki sta hodila proti Emav-su, je uvedel odgovorni za mladinsko pastoralo g. Sinu-he Marotta in opomnil, da smo zmedeni kristjani s krhko vero verjetno premalo občutljivi, da bi zaznali znamenja in prisotnost Vstalega v svetu. Pot v Emavs je bila pravzaprav simbol molitvenega srečanja mladih, ki so bili vabljeni, da bi stopili iz svoje vsakdanjosti in v trenutku j skupnosti doumeli Besedo, ki I nam jo na pragu tretjega ti-! sočletja razodeva Duh. Živeti jubilej pomeni, daje mogo-; če živeti na zemlji kot bratje, da je treba odložiti orožje so-I vraštva in maščevanja, opu-| stiti hlastanje po udobju; pomeni ne misliti samo nase in na lastne koristi, ampak se odločiti za pristno uboštvo duha, da bi vsi imeli najnuj-I nejše. Pomeni dovolili, da se nas dotakne Kristusova beseda, da bi tudi sami poromali v "svetišča človeške revščine", da se tudi tam razglasi in uresniči evangelij pravičnosti. Po obuditvi spomina na razcvet goriških misijonskih prizadevanj na začetku 70. let so udeleženci bdenja lahko videli diapozitive, ki so pričali o tem, kako velike stvari so omogočili v črni Afriki goriški misijonarji zlasti z nadškofom Co-colinom na čelu. In vse se to že tri desetletja dogaja v popolnem jubilejnem duhu. Po molitvi za vse celine sveta je posredoval navzočim ganljivo pričevanje furlanski misijonar Paolo Zuttion. V svojem delovanju je na lastni koži okusil, da sam Bog res hodi z ljudmi. Mi smo klicani, da mu odpiramo vrata in smo tako posredniki njegovega prihoda. Ta naloga je pogosto težka, a velikokrat polna zadoščenja in milosti. Taka “vrata" so v njegovem poslanstvu doslej predstavljali zapori, v katerih živi v nečloveških razmerah na tisoče kriminalcev, nore osebe in ženske, ki v afriški družbi še danes ne vedo, kaj je dostojanstvo, zapostavljeni mladi, bolniki za aidsom in sama smrt. "Bog se ni utrudil, še hodi s človeštvom." Prva vrata, ki jih moramo odpreti Kristusu, so vrata srca. Odtod izvirata tudi gorečnost za Kristusa in želja, da bi ga spoznali tudi drugi. "Mladi, vrata so priprta, odprite jih!" Lepo je spregovoril tudi nadškof Dino DeAntoni, ki je podčrtal misijonarjeve besede in navedel še nekaj misli o dveh učencih iz evangelija. "Emavs govori o skrivnostni prisotnosti Kristusa na človekovih poteh." Tudi ko se bojimo, da nas je Bog zapustil, je On v resnici ob nas in nas posluša. Upanje ni ostalo na križu, ampak je vstalo s Kristusom in živi. Ko je Cerkev utrujena, Kristus prihaja; ne ostaja zunaj nje, ampak hodi z ljudmi vseh časov. Prisoten je, kjer so trpljenje, napor, želja iti naprej kljub vsemu. Poslanstvo kristjanov se rodi pri lomljenju kruha, torej pri skupnem razdeljevanju najpreprostejše vsakdanjosti. Življenje je dar; nanj se moramo odzvati z odgovornostjo. "Mladi," je rekel msgr. DeAntoni, "nekdo mora nositi ljudem Kristusa!" Ker je oktober tudi Marijin mesec, je nadpastir na koncu še enkrat spodbudil prisotne in jim v lepi slovenščini pokazal zanesljiv vzor: "Naj vas spremlja nebeška Mati, ki jo tako živo častite!" Kar je poudaril nadškof, potrjuje tudi prijatelj Lisjak: "Danes smo kar vsi kristjani misijonarji, poklicani tudi in toliko bolj v Evropi, ki postaja vse bolj »stara«". KONČALA SE JE SINODA EVROPSKIH ŠKOFOV ZA EVROPO VREDNOT Druga posebna evropska škofovska sinoda seje minuli teden zaključila v Rimu s slovesnim bogoslužjem, ki gaje vodil sveti očejanez Pavel II. Evropi je naročil, naj bo tudi v tretjem tisočletju vredna svoje zgodovine, v kateri sta katoliška Cerkev in krščanstvo nasploh odigrala izjemno pomembno vlogo. Obenem je papež pozval vse, ki niso živeli krščansko, naj se resnično kesajo človeka in kristjana nevrednih dejanj. Papež Janez Pavel II. je med svojim razmišljanjem tudi dejal, da mora Evropa tudi v tretjem tisočletju "nenehno gledati Kristusa, ki je vir upanja za Evropo." Zahvalil se je tudi vsem sinodalnim očetom za opravljeno delo v 23 dneh, kolikor jeevropska škofovska sinoda trajala. Predvsem pa je podčrtal, daje bilo "krščanstvo v preteklosti na naši celini prvenstveni činitelj zedinjevanja narodov in kultur in je hkrati postavljalo vedno v ospredje celostnega človeka in njegove pravice." V nadaljevanju svoje homilijeje papež tudi povedal, da moramo kristjani "ponižno prizna- ti" odgovornosti za preteklost in se obenem zavzemati, da bo evropska celina šla v smeri razvoja, ki bo upošteval in zagotavljal etične in duhovne vrednote njene preteklosti. Papež je prosil v imenu vseh kristjanov odpuščanje za vse slabo, kar je bilo v preteklosti v imenu Cerkve in krščanstva narejenega, ker se sedaj pripravljamo na tretje tisočletje, v katerega "bomo šli skozi sveta vrata velikega jubileja, v katerem moramo biti vsi kristjani še bolj združeni in med seboj spravljeni; le tako lahko bomo z Božjo pomočjo prispevali k hitrejšemu prihodu Božjega kraljestva med nas." Misel o ekumenski enotnosti je nujna; na prejšnji sinodi evropskih škofov pred osmimi leti je tudi zaradi odklonilne drže pravoslavnih kristjanov do katoličanov zamrznila. Tokrat ostrih izrazov neenotnosti ni bilo, čeprav ostaja razdalja med zahodnimi in vzhodnimi kristjani še preveč velika, da bi lahko skupaj verodostojno govorili o istem Kristusu. Sveto mašo je darovalo ob svetem očetu 38 kardinalov, 127 škofov in 69 duhovnikov. Med sveto mašo so govorili več jezikov; poleg uradne latinščine so molili tudi v nemščini, češčini, hrvaščini, francoščini, v nizozemskem jeziku, angleščini, ruščini in romunščini. Papež je odločitev za večjezično mašo utemeljil z besedami, daje "bratsko sodelovanje med kristjani danes še toliko bolj nujno, ker smo v obdobju, ki ga najbolj označujeta evropska integracija in močan razvoj Evrope v mul-tietnični in multikulturni smeri." Prav zato si je papež zaželel, "da bi Evropa znala jamčiti, z ozirom na svojo ustvarjalno zvestobo humanistični in krščanski tradiciji in zgodovini, prvenstveno vlogo e-tičnih in duhovnih vrednot. In to zato," je nadaljeval sveti oče, "ker smo trdno prepričani, da ne more priti do resnične in neplodne združenosti v Evropi, če se le-ta ne gradi na njenih duhovnih temeljih". Kot je znano, bo zaključni dokument II. posebne Evropske škofovske sinode napisal papež sam. Še nekaj zanimivih podatkov: genovski kardinal Dioni- gi Tettamanzi je bil s sto glasovi izglasovan za predsednika Posinodalnega sveta, drugouvrščeni je bil dunajski nadškof in kardinal Christoph Schonborn, medtem ko so se v svet, ki voli in imenuje papeža, uvrstili še praški kardinal Miloslav Vik, madridski kardinal Rouco Varela, nad-škofje iz Aten, Vilniusa, Lublina, zagrebški nadškof Josip Bozanič, strasbourški nadškof, pomočnik vodje u-krajinske Cerkve, škof iz Mainza, apostolska administratorja iz Moskve in VVest-minstra ter prefekt vatikanskega oddelka za imenovanje svetnikov. Najstarejši udeleženec sinode je bil nadškof iz Minska Kazimir Svviatek, ki mu je že preko 85 let, medtem ko je prišel najmlajši, ki še nima štirideset let, nadškof Josif iz Bukarešte in je bil bratski delegat pravoslavne Cerkve. Med slušatelji (auditores) je bila najstarejša znana voditeljica ognjiščarjev Chiara Lu-bich, najmlajša pa bosanska medicinska sestra Sanja Ho-vart. Med sinodo je govorilo 152 sinodalnih očetov, prebrali so tudi tri zapise, bilo je trideset slušateljev (auditores) in osem delegatov bratskih Cerkva. JUP CERKVE ZA ENOTNOST CELINE / BESEDE MSGR. PERKA KAKŠNO EVROPO SANJAM IZ BEOGRADA? Prispevek, ki ga lahko da Cerkev Evropi na poti združevanja in edinosti, je brez vsakega dvoma zelo velik. Tudi če bo pot dolga in strma, je naša dolžnost pomagati in podpreti prepotrebne kulturne spremembe, ki spremljajo ta prehod. Tako bi lahko sintetizirali misli beograjskega nadškofa Franca Perka, ki se je udeležil zadnje sinode evropskih škofov in je v zvezi z njo tudi srečal italijanske časnikarje. Msgr. Perko je, kot znano, po rodu Slovenec, star je 70 let, čeprav se rad pošali, da jih ima že 97 ("Vsako leto kot škof v Beogradu velja za tri."). Tudi v tej šali se verjetno skriva boleča resničnost stanja v srbski prestolnici... V svojih posegih ni mogel msgr. Perko kot predsednik Jugoslovanske škofovske konference mimo misli na Evropo, ki je bila sploh ena glavnih tem zasedanja, pa tudi njemu je zelo draga zaradi razmer, v katerih živijo njemu zaupani verniki. Evropski integracijski procesi, je še povedal, imajo svoje čase in zakonitosti; prevelika sila pri izvajanju teh bi lahko prinesla, kot na Balkanu, do nepričakovanih in nezaželenih učinkov. Mnogi v njegovi državi trdijo, da so sami Evropejci in da mora Srbija stopiti v Evropo; "to pa se ne more zgoditi, dokler bosta še živa sovraštvo in želja po maščevanju." Zato je še pomembnejše to, kar lahko naredi Cerkev kot dejavnik, ki spreminja miselnost ljudi, jih kulturno spreobrača, da bi lahko v duhu sloge in enotnosti vsi ljudje dobre volje težili po preseganju sedanjih težav. Gre za problem, ki zadeva od blizu vse Cerkve srednje in vzhodne Evrope, "tudi pravoslavno Cerkev in musliman- sko skupnost". Sami katoličani so v to nujno sodelovanje prepričani, vedno bolj so enakega mnenja tudi pravoslavni kristjani. Drugače je glede muslimanov, s katerimi trenutno, je rekel msgr. Perko, ni mogoče vzpostaviti pravega dialoga. Glede tega je nadškof tudi povedal, da bo ostal islam še za nekaj desetletij, če že ne še celo stoletje, najhujša nevarnost za krščanski svet. "Ne razumem, kaj nam je Previdnost hotela povedati prek islama. Verjetno je želela še bolj pokazati na neenotnost med kristjani, saj mogoče ni slučaj, da se je islam tako razširil prav po shi-zmi med zahodno in vzhodno Cerkvijo." Čeprav ostaja dialog zelo težaven, pa imajo krščanske Cerkve dolžnost iskati druge oblike komunikacije in prijateljstva, "tudi če vemo, da obstajajo meje, prek ka-terih se ne smemo spustiti." Tudi glede tega je balkanska izkušnja dragocena, saj tam fundamentalizma ni ali pa je zelo redek pojav. "Za sabo imamo dolgo zgodovino sožitja med različnimi verskimi skupnostmi; tudi če je danes to težko videti, je stik med temi skupnostmi še mogoč." Sinoda sama po sebi verjetno ne more prispevati velikih sprememb, lahko pa je v oporo vsem kristjanom, da brez strahu in z večjim zaupanjem prestopijo prag tretjega tisočletja. Msgr. Perko seje v pogovoru s časnikarji spomnil tudi časa, ko je bil v letih 1955-58, med služenjem vojaškega roka pod komunističnim režimom, v zaporu. Še enkrat je duhovito pripomnil: "Tri leta v ječi so bila prijetnejša kot leta, ki jih doživljam kot nadškof. V Srbiji pravijo, da je zapor »univerza lopovih«. Priznati moram, da sem resnično vesel, ker sem - poleg teološke fakultete - obiskoval tudi to univerzo. Še več: mislim, da je za beograjskega nadškofa ta univerza najpomembnejša." ——— DD SVETNIK TEDNA 31. OKTOBER silvester cuk , VOLB EN K (BOFEN K), ŠKOF Bavarska je največja nemška dežela, ki šteje danes več kot 11 milijonov prebivalcev, od katerih je okoli 70 odstotkov katoličanov. Bavarska je bila pokristjanjena proti koncu 7. stol. Njeni glavni apostoli so bili sv. Rupert, sv. Emeran in sv. Korbinijan, ki so osnovali cerkvene pokrajine v Salzburgu, Ereisingu in Regensburgu. Med znamenite škofe na Bavarskem spada tudi sv. Volbenk ali Bolfenk, nemško Wolfgang. Ime označuje tistega, "ki hodi kakor volk". Volbenk se je rodil okoli leta 924 na Švabskem kot sin srednje premožnih staršev svobodnega rodu. Bil je zelo bister otrok in tako je iz domače družine prišel v tedaj slovečo samostatisko šolo Reichenau, kjer si je zaradi nadarjenosti, skromnosti in resnobe pridobil naklonjenost vseh. S te šole je prešel v stolniško šolo v Wiirzburgu, kjer je tudi bil eden najbolj nadarjenih učencev, vendar je vedno bolj kazal na to, da se umakne v samoto meniškega življenja. Usojena mu je bila drugačna pot. Ko je njegov prijatelj Henrik postal nadškof v Trieru, je Volbenk postal profesor na njegovi stolnični šoli in stolni dekan. Po smrti škofa Henrika je Volbenk šel v samostan v Einsiedeln, kjer pa ni dolgo vzdržal, ker se je v njem zbudila želja, da bi deloval v misijonih. Šel je misijonarit na Češko in Ogrsko. Tam ga je spoznal Pil-grim, škofv Passauu, ki ga je nagovarjal, naj vendar sprejme vodstvo kakšne škofije. Volbenk se je dolgo časa upiral, nazadnje pa je Pilgrimu le uspelo, da je Volbenk o božiču leta 972 sprejel vodstvo škofije v Regensburgu. Kot škofje bil skromen, daleč od kakršne koli osebne častiželjnosti, pokazal se je kot dober organizator, pripravljen na žrtve, uvideven in usmiljen, hkrati pa se je znal vživeti v krajevne razmere. Z njegovim imenovanjem se je začela resnična prenova meništva na Bavarskem. Poskrbel je, da so po vseh samostanih njegove škofije dosledno izpolnjevali redovno vodilo sv. Benedikta. S svojo dejavnostjo in prijaznostjo, s svojim skromnim življenjem se je škof priljubil vsem ljudem. Značilna zanj je zgodba, ki jo je zapisal njegov življenjepisec Otloh. - Slabo oblečen revež je ukradel kos dragocenega škofovega posteljnega pregrinjala. Eden od čuvajev ga je zalotil in nesrečnem takoj tiral pred Škofa, ki pa mu je prestopek odpustil in tožilcem ukazal, naj mu na njegove stroške kupijo obleko. Blagodejno je deloval tudi na cesarskem dvoru. Pod vplivom škofa Volbenka se je cesar Henrik II. spremenil iz prepirljivca v miroljubnega moža. Njegova hči Gizela, ki je svetnica:4 se je poročila s Štefanom I., ki je prav tako svetnik.Škof Volbenk je jeseni leta 994 - na potovanju po Bavarskem - sklenil svoje bogato življenje. Ko je čutil, da se mu bliža konec, je prosil, naj ga nesejo v cerkev. Po opravljeni spovedi in poslednjem maziljenju je v noči med 31. oktobrom in 1. novembrom izdihnil svojo dušo. Papež Leon IX. ga je jeseni leta I OS2 med svojim obiskom v Regensburgu razglasil za svetnika. Njegovo češčenje se je razširilo zlasti v IS. stoletju po vsej tedanji Avstriji in na Ogrskem. Upodabljajo ga s škofovsko palico in s tesarsko sekiro - po legendi (ohranjena je tudi v narodni pesmi pri nas), da je svetnik določil kraj, kjer naj bi stala cerkev, tako da je v tisto smer vrgel sekiro. UMRL JE MISIJONAR ANDREJ MAJCEN V Ljubljani na Rakovniku je umrl starosta slovenskih misijonarjev Andrej Majcen. Rodil se je v Mariboru I. 1904. Pri devetnajstih letih je postal učitelj, službo je dobil pri salezijancih v Radni. Njihovo življenje mu je ugajalo, zato je stopil v njihov red. Poslali so ga v Ljubljano, kjer je končal teologijo. Posvečen je bil 1.1933. Želel si je iti v misijone. Predstojniki so ga zato poslali v Kumin na Kitajsko. Ko so tam zmagali komunisti, so izgnali Evropejce, med njimi tudi Majcna. Iz Macaa je odšel v Vietnam, kjer je ustanovil salezijansko provinco. Leta 1976 se je nekaj časa ustavil na Tajvanu (tedanji For-mozi), kjer se je zdravil pri svetniškem zdravniku Janezu Janežu (1976-79). Domov se je vrnil 1.1979. Na prijateljev Vietnamu pa ni pozabil in ostal vedno v stikih z njimi. U-mrl je 30. septembra letos, star 95 let. Bog naj mu povrne vse dobro, ki ga jeobilno delil med Kitajci in Vietnamci. URML JE MISIJONAR JOŽE CUKALE Prejšnji teden je v Kalkuti v Indiji umrl slovenski misijonar Jože Cukale, star 85 let. Doma je bil z Vrhnike, v duhovnika je bil posvečen kot član Družbe Jezusove leta 1940, po drugi vojni pa je odšel v misijone na Daljni vzhod; deloval je predvsem v Indiji. Med drugim je bil sodelavec in prijatelj matere Terezije iz Kalkulte. Cukale je bil tudi pesnik in slikar. Svoje pesmi je rad objavljal tudi v Ka-I toliškem in nato Novem gla-j su, koledarjih GMD in Mladiki. | Pred nedavnim je bil na dalj-' šem obisku v Sloveniji. 5 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 6 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 ABONMAJSKA SEZONA 1 999-2000 V PRENOVLJENEM KULTURNEM DOMU PRVA PREMIERA SSG ZANIMIVO ŠTUDIJSKO DELO SLOVENSKI PROSTOR V ITALIJI Po lanski "potujoči11 sezoni se Slovensko stalno gledališče vrača s prvo predstavo letošnje abonmajske sezone v svoj prenovljeni domači hram, v Kulturni dom vTrstu, v katerem ustvarja že od leta 1964. Gledalci, ki so lansko leto tako zvesto sledili zamejskim gledališkim umetnikom po raznih tujih mestnih in slovenskih vaških dvoranah, bodo v petek, 29. t.m., zvečer spet lahko sedli na svoj "stari" sedež v priljubljenem domovanju znane modrice. Zato bo ta dan gotovo prinesel nekaj prazničnega pridiha za vse. Letošnja sezona je na prehodu v novo tisočletje, vendar ga njen repertoar ne bo posebno poudarjal. Njena vsebina bo "zazrta v stoletje, ki se izteka, v katerem ostaja odprtih še veliko bolečih vprašanj, ki so zaznamovala bivanje človeka celotnega evropskega prostora, še bolj pa srednjeevropskega (..kot je rečeno v sporočilu za javnost. Prvo na vrsti bo najpomembnejše delo Odona von HorvathaZgocfoe iz dunajskega gozda v režiji tržaškega rojaka Maria Uršiča, ki se po dolgem času vrača v "svoj" teater, v katerem je izoblikoval kar petdeset predstav in razdal svoje najboljše ustvarjalne sile. Z njim bodo dragi, nekateri že u-pokojeni, gledališki obrazi in pa mlade prekipevajoče odrske moči: Mira Sardoč, Miranda Caharija, Livio Bo- gateč, Stojan Colja, Vladimir Jurc, Ivo Ban, Nevenka Sedlar, Janko Petro-vec, Danijel Malalan, Gojmir Lešnjak, Gregor Gec, Nikla Panizon, Vesna Pernarčič, Barbara Cerar, Aleš Kolar, Lučka Počkaj. Poleg igralcev so sooblikovalci še: prevajalka Mojca Kranjc, lektor Jože Faganel, scenografka Janja Korun, kostumografinja Marija Vidau, skladatelj Peter Ugrin, koreografinja Mojca Horvat, korepetitor Aljoša Starc in strokovnjak za čarovnije Viky. Dramatik Horvath - rodil seje na Reki leta 1901, živel v Beogradu, Bu- dimpešti, Bratislavi, na Dunaju, v Munchnu in tudi v Parizu; njegovo ime je madžarsko, materinščina pa nemščina, v kateri je tudi pisal - je o sebi dejal, da je tipična staro-avstro-ogrska mešanica: madžarska, hrvaška, nemška, češka; toda, da se čuti brez prave domovine; sicer se je veselil svoje brezdomskosti, ker ga je osvobajala "nepotrebne sentimentalnosti". Njegove Zgodbe iz dunajskega gozda so vizionarsko delo o razvoju zgodovinskih dogodkov v prvi polovici zadnjega stoletja. — IK Slovensko prebivalstvo Furlanije-Julijske krajine v družbeni in zgodovinski perspektivi je naslov zajetne knjige, ki je pravkar izšla v lični obliki iz tržaške tiskarne Graphart. Avtor je raziskovalec, zdaj že pokojni Pavel Stranj, ki je pripravil osnutek doktorske disertacije, katero je nameraval zagovarjati na Oddelku za geografijo filozofske fakultete v Ljubljani pri prof. dr. Vladimiru Klemenčiču. Avtorjeva prezgodnja smrt pred 5 leti je ta načrt preprečila. Rajnik je bil uslužbenec pri Slovenskem raziskovalnem institutu, njegov ravanatelj prof. Emidij Susič pa je modro ravnal, ko si je prizadeval, da veliki trud Pavla Stranja ne bi obležal v kakem predalu, kjer bi se prašil. Tako sta Stranjeve zapise vzela v roke Milan Bufon in Aleksej Kalc, opravila redakcijo teksta in ga uredila za tisk. Jezikovno je besedilo pregledala Lučka Abram, medtem ko je Ksenija Majovski poskrbela za ureditev in dopolnitev Stranjeve bibliografije. Majovskijeva je skupno z Milanom Bufonom še pripravila avtorjevo bibliografijo. Za organizacijo tiska je poskrbel Aldo Rupel, ki je tudi sodeloval pri pregledu krajevnih imen na Goriškem. Dr. Klemenčič v predgovoru poudarja, da "knjiga prinaša veliko no- vih spoznanj ter analiz posameznih pojavnih oblik zelo raznolike geneze slovenske narodne skupnosti in predstavlja sintezo njegovih prizadevanj osvetlitve problemov prostorske, zgodovinske in socialne narave". Sam avtor pa pravi, da "knjiga želi osvetliti razvoj posameznih etničnih komponent z vidika vzporednega, sinhronega družbenogospodarskega razvoja v prostoru: slediti demografskim spremembam, njihovim vzrokom ter osvetliti dinamiko teh sprememb v prostorski strukturi poselitve". Knjiga obravnava celotni slovenski naselitveni prostor v deželi Fur-laniji-Julijski krajini, torej ne le Tržaško in Goriško, temveč tudi Kanalsko dolino, Rezijo in Benečijo. Knjigo, ki ima ustrezne zemljepisne karte in mnogo tabel s kopico dragocenih podatkov, je izdal in založil Slovenski raziskovalni institut v sodelovanju z Narodno in študijsko knjžnico v Trstu in Znanstvenim inštitutom filozofske fakultete univerze v Ljubljani. Delo vsekakor spada na knjižno polico vsakega slovenskega zamejskega izobraženca, zasluži pa gotovo tudi pozornost bralcev v osrednji Sloveniji. DL V NOVI GORICI, CODROIPU IN BENETKAH TRI ODMEVNE RAZSTAVE JURIJ PALJK V NOVI GORICI RAZSTAVLJA LOJZE SPACAL Starosta slovenskih umetnikov Lojze Spacal, o katerem ni potrebno povedati dosti novega, saj so njegove grafike in slike postale že del slovenske podzavesti in našega imagi-narija, vsaj tu pri nas, razstavlja v Novi Gorici, in sicer v galeriji Artes, ki je v Obrtnem domu v Gorici ter v Poslovnem centru Hit. Razstavo so odprli v četrtek, 14. oktobra, ko so v dvorani Obrtnega doma tudi predstavili lepo oblikovane grafične mape Lojzeta Spacala ter knjige in bibliofilske izdaje slikarja Lojzeta Spacala in pesnika Borisa A. Novaka. Avtorja sta na predstavitvi prikazala dr. Zoran Kržišnik in dr. Aleš Debeljak. V galeriji Artes se Spacal predstavlja z grafikami, medtem ko se v paviljonu Hitovega poslovnega centra predstavlja kraški umetnik s svojimi večjimi deli, ki so zvečine narejene v mešanih tehnikah. Ob priložnosti razstav je izšel tudi razstavni list, na katerem je izjemno naklonjeno kritiko o tržaškem umetniku napisala Tatjana Pregl Kobe, ki pravi med drugim, "da je za Spacala značilno simbolno prostorsko dojemanje kraške motivike, ki z eno samo linijo lahko izrazi bistvo." Nadalje trdi, da "v Spacalo-vem opusu torej ne gre za dela, ki bi nastajala z ustvarjalno muko ali s trudom pridobljenimi likovnimi rešitvami, temveč jih nujno terja bolečina človeka, ki ga prizadevajo mračnost, grobost in nerazumnost sveta ob koncu tisočletja, a ne pristaja nanjo." Spacalova razstava bo na ogled do 2. novembra. TISKARSKI MOJSTER UMETNIŠKE GRAFIKE V Codroipu se v središču mesteca v lepih prostorih banke Antoniana Popolare Veneta predstavlja grafična tiskarna Corrada Albicocca iz Vidma, ki jo Slovenci dobro poznamo, saj vanjo zahajajo tudi slovenski umetniki, ki bi radi videli svoja grafična dela natančno, dovršeno in predvsem pa z izjemnim občutkom za lepoto natisnjena na belih, plemenitih listih različnih papirjev. Corrado Albicocco je imeniten tiskar, ki še verjame v plemenito, a težko obrt, na katero nas danes žal vežejo le še spomini; tiskarje so namreč že skorajda v celoti zamenjali računalniško vodeni stroji, kjer pa ni več pristnega in ne pravega odnosa ne do samega papirja ne do same slike, morda celo grafike, ki gre dandanes vse bolj v računalniško obdelavo in izdelavo. V Codroipu se Corrado Albicocco predstavlja z vrsto umetnikov, ki presegajo krajevno poznavanje in krajevno veljavo, med njimi je gotovo Slovenec Gabrijel Stupica med prvimi. Na razstavi visita dve Stupičevi grafiki, ki ju je pred leti tiskal Albicocco v svoji tiskarni. Sicer pa so na ogled tudi grafike Giuseppeja Zigaine, Leonarda Castellanija, Virgilia Tramon-tina, VValterja Piacesija, Nunzia Guli-na, Safeta Zeca, ki se predstavlja z velikimi, imenitnimi grafikami, ki smo jih videli na lanskoletni razstavi v Kul- turnem centru Lojze Bratuž, goriške-ga umetnika Franca Duga, bosanskega odličnega umetnika Mersada Ber-berja, Tonina Cragnolinija, Giuseppa Santomasa, slovitega Emilia Vedove, Piera Dorazia, češkega umetnika Ji-ria Kolarja, slovenskih umetnikov skupine Irvvin, primorskega likovnika Vladimirja Makuca, Živka Ire Marušiča, Furlana Giorgia Celibertija, Hrvata Vladimirja Veličkoviča in vrste drugih v svetu priznanih umetnikov. Na razstavi v Codroipu pa delavni Albicocco predstavlja tudi tako imenovane umetniške knjige. Razstavljenih jih je več, med njimi omenimo vsaj Zigainove in izjemno knjigo Safeta Zeca, v kateri je 18 bakrorezov, grafik. Umetniške knjige so svet zase, saj so vse ročno narejene in običajno na plemenitem papirju, tiskane zopet obrtniško in to v zelo majhni nakladi, kot so tudi grafike v njih in seveda so zato tudi izjemno drage, po načelu: čim več grafik je v knjigi, tem bolj je knjiga draga. Corrado Albicocco v Codroipu na zgovoren način dokazuje, da je trenutno najboljši tiskar umetniške grafike v naši deželi in njegov sloves presega meje Italije. SAFET ZEC V BENETKAH Bosanski umetnik Safet Zec, na katerega smo tudi pri nas navezani, ker smo ga že spoznali pobliže in vzljubili zaradi natančnosti pri izdelavi grafik, predvsem pa zaradi lastnega in prepričljivega umetniškega sveta, ki nam ga na svojih umetninah prikazuje, razstavlja v prostorih Galle-| ria del Leone v Benetkah. Safet Zec se predstavlja s svojimi najnovejšimi stvaritvami, in sicer s svojimi okni in pročelji, fasadami, med katerimi je bila ena izjemno velikih dimenzij. Slike, ki so razstavljene v Benetkah, so povečni v mešani tehniki, pa čeprav prevladujeta olje na platno in tempera na platno, v kateri je Zec prvovrsten izvedenec. V sicer majhni, a prikupni in poznani galeriji Francoza Pierra Higonneta (četrt Giudecca), je Zec prikazal tudi nekaj svojega grafičnega dela, predvsem pa dokazal, da mu bivanje v Benetkah dobro dene, saj pri ustvarjanju ohranja svoje korenine, svoje umetniško delo pa nadgrajuje z novimi spoznanji. V krat-j kem bo imel bosanski umetnik razstavo v Franciji, in sicer najprej ponovno v pariški galeriji Lhys, kasneje pa še tri druge, prav tako v Franciji, med katerimi bo gotovo najbolj pomembna tista, ki bo v mestu Lilles in bo antološke narave. V mesecu maju prihodnjega leta pa bo imel Safet Zec veliko antološko razstavo v rodnem Sarajevu. UMRL JE HEINZ KONSALIK Pred nekaj tedni je v Furthu na jugu Nemčije umrl pisatelj Heinz Kon-salik; bilo mu je 78 let. Rodil se je v Kolnu v Nemčiji in njegovo pravo ime je bilo Heinz Gunther. Kot pisatelj je pod psevdonimom Heinz Konsalik zaslovel v Nemčiji in kasneje po vsem svetu leta 1953 s knjigo Zdravnik iz Stalingrada. O sebi je vedno pravil, da za svoje pisanje ne bo dobil Nobelove nagrade, ker ga literarni kritiki niso marali, zato pa so ga izjemno ljubili bralci, ki so pokupili preko 83 milijonov izvodov njegovih knjig. Le-te so bile prevedene v 42 jezikov, med njimi tudi v slovenskega. Pri Mladinski knjigi je izšlo enajst njegovih romanov, med katerimi omenimo vsaj tri: Hiša izgubljenih, Človek kot potres in Klinika src upanja, na katerega so se slovenski bralci še najbolj navezali. Konsalik je napisal 155 romanov, a ga ne smemo uvrščati med pisce best-sellerjev, ker je okusil grozote druge svetovne vojne in seje zato zavestno odločil za pisanje, ki je vsem razumljivo. Pri pisanju seje vedno držal pravila, da je edino, kar človek potrebuje, vsaj nekaj ljubezni. MLADIKA ST. KNJIGA / SLOVENSKI TISK V VOJNEM BEGUNSTVU 14. FVM / NAGRADA K£PJSN DR. ARNEŽ SPET Y imenu POKLON VINKy BELICIČU PRESENEČA DARKA BRATINE V Trstu je pred kratkim izšla 8. številka revije Mladika v letošnjem letu. Naslovna platnica je posvečena nedavno umrlemu pesniku Vinku Be-ličiču, ki se ga uredniki na notranjih straneh spominjajo tudi z objavo govora, ki ga je predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor imel ob odprtem grobu na Beličiče-vem pogrebu 4. oktobra. Krajši uvodnik ob priložnosti beatifikacije Antona Martina Slomška ima naslov Razvodje in je posvečen ravno razvodju, ločevanju med "tistimi, ki slovenstvo čutimo kot posebno vrednoto, ki nas povezuje v eno veliko družino, in tistimi, ki jim slovenstvo ne pomeni nič več kot jezik - sredstvo za razumevanje in sporazumevanje". Bralec si dalje lahko prebere novelo Anje Muck Župan z naslovom Deklica, o kateri ne sanjam, in razmišljanje Draga Štoke ob letošnjem sončnem mrku. Uredniki Mladike so se septembrskih študijskih dnevov Draga '99 spomnili s fotokroniko in z razmišljanjem Franeta Goljevščka o Slomšku v našem času, kjer avtor med drugim trdi, "da je Slomškovo izročilo za današnji čas v prvi vrsti njegova skrb za utrjevanje nacionalne zavesti". V rubriki Vrtnarjeva pesem se tržaška pesnica Bruna Pertot s privlačno prozo posveča literarnemu opisovanju domačih rastlin in zelišč (tokrat je na vrsti granatovec), še bolj pa jesenskemu letnemu času. Rubrika Brune Pertot je že Mladikina stalnica, kot je stalnica tudi rubrika/z arhivov in ijiedaiov, ki se ze dalj casa posveča usodi primorskih padalcev: v tej številki je objavljen tretji del spominov primorskega padalca Franca Vidriha. Poleg pesnika Vinka Beličiča se je Mladika spomnila tudi dveh drugih preminulih osebnosti: tržaške šol-nice prof. Nade Pertot - o njej piše Mirella Urdih Merku - in v Švici delujočega psihiatra dr. Mitje Grudna - o njem je objavljen spominski nagovor, ki ga je na Dragi '99 imel Dušan Pertot. Bralci Mladike se poleg tega lahko seznanijo tudi s stenskim koledarjem za leto 2000, ki je posvečen Slovenski planinski poti. V tokratni Mladiki je objavljenih tudi več literarnih in likovnih ocen, poleg seveda stalnih rubrik. Skupaj z Mladiko je tudi tokrat izšla njena mladinska priloga Rast. V uvodniku z naslovom Umetnost in narodova bit piše Martina Slavec o pomenu, ki ga je besedna umetnost, zlasti poezija, imela pri ohranjanju slovenskega naroda. Bralec si v nadaljevanju lahko prebere prispevek o pobudah, ki bodo zaznamovale novo sezono Slovenskega kulturnega kluba in Mladih v odkrivanju skupnih poti, poglede protagonistov 9. Drage mladih (gre za "pogled izza kulis" Štefana Pahorja, Jadranke Cergol, Mirjam Čermelj, Mateje Metlika in Alenke Hrovatin), nekatere ocene o letošnji 9. Dragi mladih in pogovor z duhovnikom in slikarjem Viktorjem Godničem, ki ga je opravil Patrik Zulian in ki razstira Godničev duhovni in umetniški svet. Omeniti velja tudi pogovor Lucie Lombardo z udeleženko srečanja mladine evropskih narodnostnih skupnosti v Friziji, Mirjam Čermelj, prispevek Erike Hrovatin o zadnji številki italijanske revije o geopolitičnih vprašanjih Limes, razmišljanje Zulej-ke Paskulin o nemoči človeka pred naravo in poročilo Matjaža Rustje o poletnem centru Pikapolonica. V literarnem kotičku Rasti pa so objavljene pesmi Brede Sosič, ki so prejele 3. nagrado na literarnem natečaju SKK, in pripoved Iztoka Cergola z naslovom Preprosta zgodba. -------------IŽ Slovenski tisk v begunskih taboriščih v Avstriji 1945-1949 je naslov knjige, katere avtor je znani in zaslužni slovenski intelektualec ter veliki idealist dr. Janez Arnež, ustanovitelj in duša bogate in za slovensko kulturo zelo dragocene knjižnice v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani. Dr. Arnež je tudi ravnatelj Raziskovalnega instituta Studia Slove-nica, to je ustanova, ki bistveno prispeva h krepitvi slovenskega kulturnega bogastva. Najnovejša Arneževa knjiga dejansko rešuje iz pozabe vsaj nekaj tistega ogromnega dela, ki je bilo o-pravljeno v silno težavnih, rekli bi celo v nemogočih razmerah. Avtorjevo pisanje je skrbno dokumentirano, tako da ima bralec živo pred očmi vse glavne protagoniste v tistih nevarnih povojnih letih, ko so ne le posamezniki, temveč cele množice trepetale za svojo usodo. Iz knjige zelo jasno izhaja, kako je tudi tisk, seveda skladno s takratnimi možnostmi in zahvaljujoč se iznajdljivosti, domišljiji in požrtvovalnosti nekaterih posameznikov, mnogo doprinesel, da so begunci laže prenašali težave in se pripravljali na vrnitev k normalnemu življenju, seveda daleč od rodne zemlje. "Slovenske kulturne dosežke v taboriščih je treba meriti -piše avtor - glede na okoliščine in objektivne možnosti ter težave, ki so bile velikokrat takšne, da je bilo treba veliko idealizma in poguma, da sta se kulturna in šolska struktura razvijali, kot sta bili zasnovani, in tudi izboljševali". Letošnje tekmovalne revije zborov iz Furlanije-Julijske krajine Corovivo, ki je bila v nedeljo, 24. t.m., v kraju San Vito al Tagliamento, se je udeležilo šest slovenskih zborov, ki so dosegli tudi lep uspeh. Deželno združenje pevskih zborov iz F-Jk (USCI) je namreč že sedmič priredilo tekmovalno zborovsko srečanjeCorovivo, ki se ga je udeležilo šestnajst zborov oz. vokalnih skupin. Revija je potekala v cerkvi sv. Lovrenca v kraju San Vito al Tagliamento. Skozi cel dan so se zvrstili trije koncertni sklopi: dopoldanski, popoldanski in večerni. Nastope je ocenila žirija, ki sojo sestavljali ugledni italijanski strokovnjaki za zborovsko glasbo. Vsak zbor je moral pripraviti tematsko zaokrožen spored oz. projekt, nastopajoče pa je na koncu žirija razporedila v tri kakovostne skupine. Kot že rečeno, se je revije Corovivo udeležilo šest naših zborov. V tretjo kategorijo sta se uvrstila ženski pev- Poglejmo naslove posameznih poglavij: Zbiranje in hranjenje taboriščnih tiskov, Domovina v taborišču, Slovenski taboriščnik, Taboriščnik, Domači glasovi, Novice, Dom ob Muri, Posavski zvon, Naša vez, Šola in dom, Cvetje v tujini, Tednik Slovenska beseda, Lepša bodočnost, Bogoljub v begunstvu in tujini, Slovenec v Tirolah, Slovenska misel, Za lepšo bodočnost, Monografi, Šolske knjge, Cenzura: UNRRA in angleška zasedbena oblast, Tiskarska oprema, Slovenski tisk in Koroški Slovenci, Epilog. Sledi daljši povzetek v angleščini, ki obsega kakih 90 strani od skupnih 350, kolikor jih ima ta Arneževa knjiga. Na koncu so na 10 straneh objavljene fotografije nekaterih zaslužnih posameznikov, med njimi prof. Zdravka Novaka ter fotografa Marjana Kocmurja, Franceta Kremžarja in še nekaterih drugih kot tudi nekaj slik, ki zadevajo tiskarsko delo. Priložen je še zemljevid, na katerem je označenih šest krajev, kjer so bila taborišča za slovenske begunce v Avstriji. Najnovejše delo dr. Janeza Arneža bo vsekakor vzel v roke vsakdo, kdor bo hotel dopolniti oziroma izpopolniti poznavanje polpretekle zgodovine svojega slovenskega naroda. Naj še omenimo, da bo od 8. do 26. novembra v galeriji Družina, Krekov trg 1, v Ljubljani razstava Slovenski tisk in fotografije iz begunskih taborišč v Avstriji (1945 -1949). Odprtje bo 8. novembra ob 16. uri. 1 DL ski zbor Ivan Grbec iz Škednja in moški zbor Monte Canin iz Rezije. Zbor Ivan Grbec seje pod vodstvom Ksenije Kos predstavil z ljudskimi pesmimi v priredbi tržaških avtorjev italijanske in slovenske narodnosti, zbor Monte Canin pa je pod vodstvom Romana Martinuzzija pripravil spored rezijanskih nabožnih pesmi. V drugo kakovostno skupino so se uvrstili štirje zbori: ženski zbor Jezero iz Doberdoba, ki je pod vodstvom Daria Bertinazzija pripravil spored na temo Glasba kot vzgoja k sožitju in spoštovanju, ženski vokalni tercet Ver lae-tum z Opčin, ki je pod umetniškim vodstvom Rossane Paliaga pripravil spored na temo V senci madrigala. Troglasne pesmice Alessandra Oro-logia in mešani zbor Fran Venturini od Domja, ki je pod vodstvom Davida Žerjala nastopil s sporedom na temo Ob odprti meji. V najvišjo kategorijo pa se je uvrstil zbor Jacobus Gallus iz Trsta. Pod Na sklepnem večeru Film video monitorja v soboto, 23. t.m., jegori-ški Kinoatelje podelil prvo Nagrado Darko Bratina. Poklon viziji. Žirijo, ki je določila nagrajeno delo, so sestavljali predsednik SSG in dolgoletni ravnatelj slovenskih radijskih in televizijskih programov pri RAI-u Filibert Benedetič, umetniški direktor Mittel-festa Mimma Gallina, profesor na videmski univerzi Hans Kitzmuller, filmski kritik iz Bergama Alberto Pešce in senator Mitja Volčič. Dela, kijih je Kinoatelje vključil v predselekcijo in dal v pretres žiriji, so b\\a:Abesinija Kar-pa Godine, Kratka himna domovini Borisa Palčiča, Cesta bratstva in enotnosti Maje VVeiss in Dosje: mračna leta Benečije Iztoka Toryja in Vide Gorjup Posinkovič,- Upoštevajoč temeljne smernice nagrade, namenjene delom, ki estetske vrednote dopolnjujejo s posebno pozornostjo do zgodovinskega in družbenega okolja ter se zavzemajo za komunikacijo med kulturami, je žirija ocenila, da predstavljena dela ne zadoščajo povsem oblikovnim in tehničnim kriterijem, vendar je sklenila, da podeli prvo Nagrado Darko Bratina delu Cesta bratstva in enotnosti v režiji Maje VVeiss. Izbiro je tako obrazložila: "Reportaža po poteh mrtve Jugoslavije nam nudi razdvojeno podobo brezizhodne stvarnosti, v kateri izstopajo srhljive sekvence razdejanega sveta obenem z obrazi tihe množice ljudi, razseljenih v lastnem domu. Doslednja izpeljava tematske predloge ceste bratstva in enotnosti iz njene konkretne pojavnosti v metaforično razsežnost opredeljuje vsebinsko celovitost dela, ki se odlikuje po izvirnosti pripovedovanja in svežini ritma." Letošnji Film video monitor je v bogatem sporedu, ki ni bil omejen le na predstavitev bolj ali manj uspelih del iz slovenske filmvideo produkcije, nakazal možne vsebinske usmeritve za prihodnost. Čeprav udeležba ni dala zadoščenja organizatorjem, gre poudariti, da sta velike pozornosti vred n ide/a /ca za obetavneama-terje VideoGONG in pa izvirna predstavitev raziskovalnega načrta Nora Gregor. Pozabljeno mesto. V preddverju Kulturnega doma so ob obrazih Nore Gregor še posebno privlačevala izvrstna olja filmu predane slikarke Evi Ceconi iz Bračana. vodstvom Janka Bana je zbor, ki deluje v okviru Glasbene matice, nastopil s petimi moteti Jacobusa Gallusa, čigar 450-letnico rojstva bomo praznovali prav leta 2000. V najvišjo kategorijo so se uvrstili še ženski zbor zveze USCI iz Pordenona pod vodstvom Gianne Visintin, zbor Sv. Marije Velike iz Trsta pod vodstvom Denise Mar-cuzzi in vokalna skupina Dumblis e Puemas iz Vidma pod vodstvom Sandra Bergama. Štirje najvišje uvrščeni zbori so tudi nastopili na zaključnem koncertu po nagrajevanju. Omeniti je treba, da so na nedeljskem tekmovanju podelili tudi nagrado za najbolje obrazložen tematski projekt. Nagrado sta prejela Mar-co Rossi in Sandro Bergamo, ki sta oblikovala spored domačega zbora Jacopo Tomadini iz San Vita in ki se je glasilAd Matutinum Patri Seraphi-ci Francisci - Glasbena rekonstrukcija liturgičnega obreda iz 17. stoletja. KRIČANJE Nedavno sem se spet vrnil v svet vsakdanjega dogajanja. Prejšnji mesec sem namreč bil tako poln dela, da se nisem utegnil ustaviti pred televizijskim ekranom. Sploh ni mi bilo dano niti prebrati kake novice v kateremkoli časopisu. In potem je naneslo, da sem se za malo časa odpočil in si privoščil vzeti v roke daljinski in pobrskati po kanalih. Kaj kmalu sem televizijo spet izključil in bil vesel, da je toliko časa nisem videl. Ponavadi ob zajtrkih gledam oz. poslušam novice na satelitski televiziji, predvsem angleški Sky News. Razlogov je več: vadim angleščino, izvem, kaj se v svetu dogaja, predvsem pa - Angleži ne marajo kričanja. Jaz tudi ne, posebno ne zjutraj. Se tako hudo novico ti Angleži prišepnejo, z nežnim glasom z okusom bele kave in piškotov ti povejo, kaj se je zgodilo. Seveda se stvar lahko zdi hinavska in zahrbtna. Ko bi mi kdo umrl v železniški nesreči v Londonu, mi sploh ne bi bilo všeč, da mi to novico neki polizan novinar prijetno prišepne z lažnim izrazom sožalja na obrazu. Vendar je še vedno bolje, da mi zjutraj novico prijazno in prijetno povejo, kot pa da mi že navsezgodaj kričijo vsevprek in vpijejo bombastične naslove nepomembnih novic. V mislih imam predvsem italijanska poročila. Italijanske novice ne poznajo vsakdanjosti. Vsak dogodek je zanje izreden, neverjeten, enkraten in sploh največji v tem stoletju, če ne tisočletju. Vsako poletje je najbolj vroče v zadnjih kdovekoliko letih in vsaka zima je najbolj zasnežena. Ko sem se pred kakim tednom mirno vrnil v vsakdanjost, sem se burno srečal z Mitrohinom. Vpili niso le novinarji, temveč tudi politiki in je bilo dretje tako, da je v primerjavi s tem vsaka spodobna tržnica v Neaplju podobna molčečnosti menihov. Očitajte mi, da sem angleški simpatizer, toda Mitrohin je v Anglijo prišel že pred kakim mesecem. Takrat je BBC posnela kratko reportažo, kjer je starejša gospa, bivša državna uslužbenka, priznala, da je vrsto let KGB-ju posredovala zaupne podatke o jedrskem orožju. In vendar v Angliji ni bilo kričanja. Še danes ga ni. Kdor bo moral za to stvar poskrbeti, bo pač poskrbel. Če je bilo kako kričanje, je to bilo v uradu kakega angleškega ministrstva, toda niso ga nosili k meni domov. V Italiji pa, kjer se sploh ne ve, če so omenjeni ljudje resnično sodelovali s KGB-jem, kjer se sploh ne ve, če so posredovali kake podatke, tu, pravim, pa so se vsi posvetili tistemu nacionalnemu športu, po katerem so Italijani znani v vsakem holywoodskem filmu B-katego-rije: kričanju. In ta je kričal prek onega, oni prek drugega. Očitno nimajo bolj pametnih opravkov. Ko bi politiki bili politiki, bi se ukvarjali predvsem s sedanjostjo in prihodnostjo, ne pa s preteklostjo. Isto velja za kričanje v Sloveniji. Čas mi ni dopuščal in mislim, da tudi mi ne bo, da bi razumel, kaj je afera Vič-Holmec. Poglejte si katerikoli televizijski dnevnik in prej ali slej boste naleteli na afero Vič-Holmec, pa na neko Gričarjevo poročilo, odstavitev ministra Bandlja... Nihče pa ne bo povedal, kaj se je takrat (kdaj?) zgodilo ali kaj očitajo (kdo? in komu?), da seje zgodilo. Nihče ne bo rekel niti, kaj je to Gričatjevo poročilo in kdo je ta Gričar itd. Nekaj prijateljev sem povprašal in so mi vsi začeli urno in burno razlagati, kaj da se je zgodilo in kdo je bil oz. ni bil kriv. Iz vsega sem razumel le, da naj bi se ne zgodilo v bistvu skoraj nič in da so to strankarska obračunavanja. Končno vprašanje : Kdo bo pa kaj naredil za davkoplačevalce? Jaz raje pijem kavo in poslušam Angleže, ki mi znajo tako prijetno lagati. PETER SZABO REVIJA COROVIVO V KRAJU SAN VITO AI. TAGLIAMENTO LEP USPEH NAŠIH ZBOROV 7 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 8 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 SPOZNAVANJE KRAJEVNIH ZANIMIVOSTI POGOVOR / EDVIN FORČIČ PROJEKT UČNA POT NABREŽINA Za učence, njihove starše, profesorje in prijatelje nižje srednje šole Igo Gruden v Nabrežini bo sobota, 30. t.m., velik dan. S slovesnostjo, ki se bo pričela pred šolskim poslopjem ob 9. uri, bodo namreč tudi uradno predali namenom novo, večpredmetno učno pot, ki so jo poimenovali Nabrežina. Spregovorila bosta ravnatelj šole prof. Zvonko Legiša in župan občine Devin Nabrežina, ki je tudi podprla ta načrt. Sledil bo krajši kulturni spored, ki so ga pripravili sami učenci pod mentorstvom profesorjev. Vsi udeleženci bodo nato vabljeni, da se v ločenih skupinah v spremstvu mladih, a temeljito pripravljenih vodnikov, odpravijo na učno pot in tako odkrivajo naravne, krajinske, zgodovinske, kulturne in narodne ter gospodarske zanimivosti Nabrežine. Učna pot Nabrežina je rezultat temeljito izpeljanega načrta, ki so se ga lotili v skrbi za izvajanje programskih načrtov šolske avtonomije, ki omogoča izvedbo podobnih učnih projektov. Učno osebje na nižji srednji šoli Igo Gruden seje namreč odločilo, da izpelje na večdi-sciplinaren način in z raziskavami ter zbiranjem informacij na terenu, kakor tudi z opazovanjem okolja, sicer redne učne načrte. V ta namen je učna pot razdeljena na enajst postaj, na katerih bo obiskovalec spoznal glavne zanimivosti Nabrežine in njene neposredne okolice. Za gibčnega človeka, ki ima dar opazovanja in veliko mero radovednosti, traja Učna pot Nabrežina dve uri, kar je lep sprehod, med katerim se lahko otroci in odrasli veliko lepega in koristnega naučijo. IN MEMORIAM STANKO KRALJ V ponedeljek, 18. t.m., jev goriški bolnišnici nepričakovano umrl zvesti cerkveni pevec in prijatelj Stanko Kralj. Bil je predvsem znan kot lovski DSI: PROBLEMI DVOJEZIČNOSTI V ANTIČNEM RIMU To je bil naslov predavanja, ki ga je znani klasični filolog prof. Kajetan Gantar imel v ponedeljek, 25. t.m., na večeru Društva slovenskih izobražencev. Prof. Gantar je v svojem predavanju poudaril, kako je bilo vprašanje dvojezičnosti aktualno tudi v antiki. Pri tem se je zaustavil pri antičnem Rimu, kjer so ne samo višji sloji, ampak tudi navadno ljudstvo pogosto uporabljali grški jezik namesto latinskega. Vendar je Rimljanom sčasom uspelo uvesti rabo latinskega jezika na vsa področja. To seje utemeljevalo s potrebo, da se tudi take panoge, kot so pravo, filozofija idr., posredujejo v maternem jeziku, saj predstavljajo duhovne temelje nekega naroda. To pa velja tudi danes. čuvaj. Od rajnika smo se poslovili v četrtek, 21. t.m., s pogrebno mašo in ga ob udeležbi velike množice pospremili na pokopališče v Mavhinjah. Sveto mašo sta darovala mav-hinjski župnik Josip Cah in šempolajski župnik Franc | Švara. Med obredom sta pela cerkveni šempolajski pevski j zbor in zbor Fantje izpod Grmade. Pokojnik se je rodil pred 71 leti v Slivnem in je že kot otrok prepeval v cerkvenem otroškem zboru, ki mu je ostal zvest vse življenje, tudi v tistih temnih časih, ko si čez noč postal reakcionar samo zato, ker si hodil v cerkev. Leta 1965 se je poročil z Milko Žužek in se preselil v Vižovlje, ki spadajo v mavhinjsko faro, nikdar pa ni prekinil vezi s šempolajskim cerkvenim | zborom, saj je skoraj vsako nedeljo prihajal v šempolaj-sko cerkev, kjer smo skupaj prepevali Bogu v čast. Tako je bilo tudi osem dni pred njegovo smrtjo, ko smo nedeljsko mašo zaključili s pesmijo Ti, o Marija. Po maši pa je Stanko Kralj povabil vse pevce v gostil no, kjer smo počastili njegov žal zadnji rojstni dan. Za vse, kar je dobrega naredil, naj mu bo Bog bogat plačnik. ----------I-K ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV IN SLOVENSKO PEVSKO DRUŠTVO NOVEGA SVETEGA ANTONA vabita na KONCERT SLOVENSKIH SAMOSPEVOV v izvedbi tržaških in goriških solistov Sobota, 30. t.m., ob 20.30 v dvorani Marijinega doma v ulici Risorta 3 v Trstu. TK TRŽAŠKA KNJIGARNA IN KRUT vabita na predstavitev knjige o otroštvu KRATKI ČASI TRSI IZ ŽABJE PERSPEKTIVE, ki je le dni izšla pri založbi Knjižna zadruga v Ljubljani. Na srečanju sodelujejo: avtor Marko Kravos, pesnik Tone Pavček, dr. Pavel Fonda, gledališki igralec Vladimir Jurc in kitarist Marko Feri. Četrtek, 4. novembra, ob 18.30 v Tržaški knjigarni v Trstu, ul. sv. Frančiška 20. DOMAČINI IMAJO OBČUTEK, DA SO STALNO OGROŽENI IVAN ŽERJAL Zakaj je SSk izstopila izt.i. "razširjene večine"? Iz razširjene večine smo izstopili, ker nam ni uspelo uresničiti vseh tistih točk, ki smo si jih zastavili kot program skupne večine. Pa ne samozaradi tega. Nismo namreč bili niti vabljeni na sestanke načelnikov skupin. Še več: zgodilo seje, daje uprava delala pomanjkljivo, včasih tudi proti interesom slovenske narodnostne skupnosti. Ne bom rekel, da je bilo to načrtovano, ampak tako se je pač dogajalo. Bilo je tudi nevarno, da bi bili soodgovorni za odločitve, na katere nismo vplivali. Kaj očitate varianti regulacijskega načrta? O tem regulacijskem načrtu bi rekel tole: v urbanistiko nismo imeli vpogleda niti v prejšnji upravi; smo pa videli, da zgradbe rastejo kot gobe po dežju in zato se nam je zdelo dobro, da pridemo do regulacijskega načrta, ki bi o-mejil gradnje in bi pospešil razne servisne usluge. Prišlo pa je do tega, da smo doživeli blokado gornjega dela občine: to pomeni, da so najprej črtali skoraj vsa zazidljiva zemljišča okoli kraških vasi, tako da ni niti več zagotovljen njihov naravni razvoj. Potem smo videli, da so ostale velike zazidljive površine na jugozahodni strani občine. Ostali pa smo v večini do odobri- RABA SLOVENSCINE SLOVENSKI PREVOD TUDI NA SODIŠČU V BENETKAH Član društva Edinost Primož Sancin je pred kratkim prejel od rednega sodišča v Benetkah uradne dokumente tudi v slovenskem prevodu. Šlo je za njegovo prošnjo, naj se mu omogoči pravica do rabe materinščine, v kolikor je pripadnik slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, in dodeli odvetnik, ki ima iste "karakteristike". Beneško sodišče je Sanci-novi prošnji ugodilo in mu kot zagovornika dodelilo odv. Borisa Sancina. Zadevno dokumentacijo je sodišče dalo prevesti v slovenščino, slovenski tekst pa je bil prav tako uraden kot italijanski. Po mnenju Primoža Sancina torej v Italiji ne obstajajo težave v zvezi z rabo slovenščine v odnosu s sodnimi oblastmi. Problemi pa vsekakor obstajajo, in to v Trstu, kjer je pravica do rabe slovenščine ovirana. PoSancinovem mnenju vlada v Trstu odkrito protislovensko vzdušje. Nedavno sprejeta varianta k regulacijskemu načrtu devinsko-nabrežinske občine še vedno buri duhove, saj še vedno prihaja do polemik v zvezi z njim. Kakšen pa je splošni položaj v občini? Kako se počutijo tamkajšnji prebivalci? In kakšni so načrti Slovenske skupnosti, da se položaj spremeni? O tem smo se pogovorili s tamkajšnjim sekcijskim tajnikom SSk Edvinom Forčičem (na sliki). tve tega načrta, ker smo iz čuta odgovornosti delali na tem, da bomo skušali kaj popraviti. Imeli smo velike težave. Z županom ni bilo dobrega dialoga, boljši je bil s strankami, zaradi česar mislimo, da imamo z njimi lahko še dober odnos in sodelovanje. V glavnem vidimo tu zgrešeno držo župana. Regulacijski načrt smo si v celoti pregledali in zaradi tega so ga analizirale tudi ostale stranke; drugače so ga hoteli sprejeti kar v paketih. Sodelovali smo tudi s stanovskimi organizacijami, z Zvezo neposrednih obdelovalcev in Kmečko zvezo. Strnili smo vrste in oblikovali več popravkov, ki pa so naleteli na gluha ušesa. Prišlo je do obljube, da bo v prihodnje, čeprav se še ne ve, kdaj, prišlo do popravkov. Ta obljuba pa ima za nas zelo majhno vrednost, saj je bil regulacijski načrt sprejet v glavnem tak, kot je; in je zelo slab. Kot primer bi navedel le dejstvo, da je varianta ohranila podrob-nostne načrte, čeprav je komisija kmetov in naravovarstvenikov pripravila celo vrsto predlogov. Ti načrti predvidevajo ogromne stroške za raznorazne postopke. Vsekakor je bila SSk ena od tistih političnih sil prejšnje večine, ki so leta 1997glasovale za sprejetje regulacijskega načrta, ki so ga že takrat mnogi ocenili za pomanjkljivega. Se vam ne zdi, daje bila takrat storjena napaka? Ta načrt je, kot znano, v prejšnji fazi osvojila že prejšnja občinska uprava. Le-ta pa se je zavedala njegovih pomanjkljivosti. SSk je takrat glasovala za sprejetje načrta z rezervo, da se potem s popravki priredi. Tako se je npr. takrat izrazil načelnik svetovalske skupine Brecelj. SSk se je ob tisti priložnosti morda preveč zanesla na takratnega župana Depangherja. Napaka je sicer bila, toda storjena je bila v dobri veri. Če dovolite, bi rekli, daje problem vsekakor širši, saj v devinsko-nabrežinski občini ni bilo uprave, ki ne bi doživela te ali one afere, problema, sporov in polemik. Zakaj se po vašem mnenju to dogaja? SSk je bila v preteklosti z večjo ali manjšo težo soudeležena v vseh upravah. Naši župani in odborniki so bili tudi dobri, a so po mojem mnenju imeli težave: občina je bi-id namreč i iai uui iosti iu 11 iol-no načeta in ni bilo mogoče speljati nobenih načrtov, ki bi bili v korist slovenske manjšine. Našim upraviteljem na primer ni uspelo zgraditi telovadnice ali kulturnega doma. Po mojem so bile težave, ker imamo v Devinu, z razliko npr. od Zgonika ali Doline, močno komponento istrskih beguncev ali pa Italijanov, ki so bili močan element že takrat, ko še niso bili v večini, in so ovirali delovanje t.i. slovenske občine. Naša občina leži tudi na strateški legi, saj povezuje Italijo s Trstom. Poleg tega ima morje oz. obalo. Le-ta je zelo zanimiva za italijanske kroge. Tudi zaradi tega imamo še večje težave, oddaljujejo nas od obalnih krajev, npr. Devina in Sesljana. Narodnostna sestava se je v desetletjih po drugi svetovni vojni spremenila. Nekoč popolnoma slovenska občina seje spremenila v narodnostno mešano, danes celo večinsko italijansko področje. Kako to občuti avtohtoni slovenski človek? S kakšnimi situacijami se soočate kot sekcijski tajnik? SSk ima precej stalno in močno volilno telo in visok odstotek volivcev; to tudi zato, ker so se ljudje precej spoznali, da nam italijanske stranke, kjer mi nismo v večini, pomagajo malo ali nič, tako da velja še vedno rek "pomagaj si in Bog ti bo pomagal". Druge stranke žal živijo v logiki številk in, kjer smo mi številčno šibki, se dejansko ne ogrevajo več aktivno za naše interese; to delajo samo deklarativno. Kot tajnik se počutim zelo bojevitega, ker čuti m, da se je treba bojevati proti tejtežnji. Čutim pa tudi, da nas vsak dan bolj emargi-nirajo, skušajo nas izrivati iz središča dogajanja. Počutim se, kot so se počutili Indijanci v rezervatih. Morda malo pretiravam, toda tudi na Krasu se žal počasi dogaja, da nimaš več nikjer možnosti gojiti tiste naše pristne kulture, povsod je že vsiljena neka multikulturnost, kjer se Italijani -razen redkih izjem, ki bi bile vredne posnemanja - ne ukvarjajo z našo kulturo. Zelo sem zaskrbljen, ker opažam, da gre dvojezičnost vedno bolj po rakovi poti: nekoč je bil najprej slovenski, potem italijanski napis, sedaj pa je najprej italijanski in šele potem slovenski. Tudi najbolj zakotna gostilna ali obrat v naši občini postavlja vedno na prvo mesto italijanski napis in šele nato slovenskega. Nekateri postavljajo celo samo italijanski napis, ker so razmere takšne, kakršne pač so. Kar se tiče tega, kako se počuti slovenski človek, bi samo povedal, kar so ljudje dejali na sestanku v Mavhinjah. Domačini so se ob tisti priložnosti lepe izrazili: občutijo namreč, da so stalno ogroženi, da so naše potrebe zadnja skrb občine. Če želijo naši ljudje npr. razširiti hišo, morajo spoštovati raznorazne predpise in čakati, potem pa ti skorajda čez noč zrastejo hiše tu in tam. Novi prišleki pa te postavijo v dvojno težavo: prvič, ker ti porušijo narodnostno razmerje, drugič pa, ker so a-gresivni oz. imajo polno zahtev, ki bi sijih človek, ki tam živi že stoletja, ne upal niti postaviti. Vdevinsko-nabrežinski občinije bila SSk vedno močna, imela je več županov in veliko število svetovalcev in odbornikov. Sedaj ima le enega svetovalca v občinskem svetu. Kakšno strategijo mislite oblikovati, da se okrepi slovenska politična prisotnost kljub danim razmeram? SSk je zelo slabo zastopana, čeprav je prejela skoraj 15% glasov. Sedaj bomo skušali ustvariti vzdušje sodelovanja, a si bomo vedno nalili čistega vina, kot smo si ga zadnjič, ko smo zahtevali, da pride v poštev tudi naš predlog o slovenskem županu. Tudi z izkušnjami, ki smo si jih nabrali v tem težkem obdobju, bomo šli v politični protinapad in skušali doseči tak dogovor, kot so ga npr. dosegli v Dolini. Na tem delamo že sedaj. V ponedeljek smo se npr. srečali s predstavniki sredinskih strank v naši občini, to tudi v luči prihodnjih volitev. SSk se dejansko že pripravlja nanje. TRŽAŠKA NABREŽINA / PROF. VINKO LAPAJNE GOST MESEČNE KONFERENCE POUDAREK NA ČLOVEŠKI VZGOJI IN DUHOVNIH VREDNOTAH MATJAŽ RUSTJA V okviru rednih mesečnih konferenc, ki jih organizira župnija Nabrežina pod prizadevnim vodstvom g. Bogomila Breclja, je bil v sredo, 20. oktobra, gost srečanja rektor škofijske gimnazije v Vipavi prof. Vinko Lapajne. Večerje bil namreč posvečen spoznavanju nove primorske škofijske gimnazije, katere temeljni kamen je blagoslovil koprski škof Metod Pirih junija lani. V rekordnem času je gradbeno podjetje Primorje dogradilo ogromni kompleks šole, ki lahko sprejme do 220 dijakinj in dijakov. Slovesna blagoslovitev in otvoritev prostorov je potekala 11. septembra letos in tako o-mogočila šolskemu letu na prelomu tisočletja, da se ob jubileju Kristusovega prihoda spomni vseh dobrotnikov drznega projekta. Škofijska gimnazija Vipava je nastala samo s finančno pomočjo preprostih ljudi, ki jim vzgoja v šoli in vera nekaj pomenita. Čeprav je gimnazija javi iu pi iznana, ni prejeia od države nikakršne podpore. Dolg šestih milijard lir pa je skoraj v celoti poravnan, le še ena milijarda čaka na dobre ljudi. Zbiranje sredstev se je začelo v letu 1997, ko je bila vsaki župniji v koprski škofiji dodeljena naloga, da zbere sebi primerno vsoto. Mož, ki si je upal na to pot, je prof. Lapajne, gost večera v Nabrežini. Mesečno srečanje se je najprej začelo z glasbeno točko dijakov Urške in Boštjana, ki sta na prečno flavto in trobento zaigrala študentsko Gaudeamus igitur (med večerom sta poskrbela še za dve glasbeni točki). Poseg prof. Lapajneta pa je spremljala kopica diapozitivov vipavskega šolskega kompleksa in širše pokrajine. Ko se je slovenska Cerkev znašla po letu 1990 v demokratičnih razmerah, se je odločila, da stopi na področje vzgoje in šolstva, ki ji je bilo do takrat zabranjeno. Nastale so škofijske gimnazije odprtega tipa, med katerimi velja omeniti šentviško gimnazijo pri Ljubljani. Do demokratizacije pa je Cerkev lahko upravljala prek škofij le semenišča in tudi na Primorskem je leta 1952 nastalo malo semenišče, ki je imelo svoje prostore v vipavskem župnišču. Tudi tej cerkveni ustanovi ni komunistična oblast posula poti s cvetjem, kljub temu pa je v letih 1952-1990 šlo skozi razrede malega semenišča kar 560 fantov, od katerih je približno 200 prejelo zakrament mašniške-ga posvečenja. V vsem povojnem času je predstavljalo malo vipavsko semenišče upanje celotne koprske škofije in nedvomno je v tej odigralo najpomembnejšo vlogo. Primarna skrb je bila namreč v vseh štirih gimnazijskih letih čimboljša izobrazba, prepojena s človeško vzgojo in duhovnimi vrednotami. To poslanstvo in izročilo skoraj 40-letnega malega semenišča je prevzela nova škofijska gimnazija, ki prav tako vidi v mladih upanje za prihodnost. Danes je v Vipavi 160 dijakov, kar stoje deklet, prihajajo v glavnem iz širše Vipavske doline in visokega Primorja ob Soči. Za dijake iz oddaljenih krajev se najde gostoljubje v šolskem dijaškem domu. Predmetnik take šole se približuje smernicam državnih gimnazij (zaradi mature), dopolnjujeta pa ga obvezni verouk in latinski jezik (grščine ni), ki daje šoli klasično usmeritev. Ker je šola škofijska gimnazija, je posebno živo še praznovanje verskih praznikov (npr. božičnica), dijakom pa so na voljo tudi duhovni vikendi. Predmetnik pa je le sredstvo za vzgojo v vrednotah, ki skrbijo za dobrobit vseh. V Vipavski dolini je bilo o-pravljeno ogromno delo, najvažnejšega pa se predstojniki šole šele lotevajo in, čeprav je naporno, srčno upajo, da mu ne bi bilo nikoli konca. Najvažnejše in najtrše delo je seveda vzgoja mladih. Zidanje notranjosti je počasno in potrpežljivo delo, ki nima takojšnjih rezultatov, splača pa se vzgajati ne giede na rezultate, saj stoji Bog za tem in, kjer je Božja roka, ni polomije. OPČINE / LEP NASTOP ROJAKOV IZ ARGENTINE ZBOR SAN JUSTO [E NAVDUŠIL ŠTEVILNO OBČINSTVO Društvo Finžgarjev dom in župnija sv. Jerneja na Opčinah sta v torek, 19. t.m., priredila v openski župnijski cerkvi res lep in doživet koncertni večer. Nastopil je namreč Mladinski pevski zbor San Justo, ki združuje mlade slovenske pevke in pevce iz Buenos Airesa v Argentini. Koncert je sodil v okvir turneje po < Sloveniji in zamejstvu, ki jo § zbor opravlja v tem obdobju ? in ki nosi naslov Odmevi iz- 2 pod Andov po istoimenski CD plošči, ki jo je zbor izdal v zadnjem letu. Turneja se je pričela 13. oktobra s koncertom v Domžalah, nadaljevala v Kranju, Ljubljani, Logatcu, Mariboru in na Opčinah, končala pa z nastopoma v Selah na Koroškem in v mariborski stolnici. Mladinski pevski zbor San Justo, ki šteje 45 pevcev, je bil ustanovljen leta 1971 z namenom, da bi ohranjal in oživljal slovensko zavest in kulturo s petjem domačih skladb. Sestav pogosto sodeluje na raznih prireditvah, koncertih in festivalih tako med slovenskimi izseljenci kot med argentinsko publiko. Nastopil je v raznih krajih v Argentini pa tudi v Sloveniji, kjer je leta SLOMSKOV DOM V BAZOVICI ČUDOVIT VEČER OB POEZIJI, PETJU IN GLASBI •••••••••••••••••• Bazovski Slomškov dom je bil prejšnji teden prizorišče lepega kulturnega večera. V torek, 19. oktobra, smo namreč v Slomškovem domu v Bazovici imeli v gosteh našega zamejskega pesnika Aleksija Pregarca. S sebi lastno občutljivostjo nam je predstavil dve svoji knjigi. FHvaležni smo mu za ta večer, prav tako tudi obema našima glasbenima umetnikoma, prof. Tamari Ražem, ki nam je znova dokazala svojo umetniško sposobnost na klavirju, in Damjanu Locatel-liju, ki nam je z dvema arijama povzdignil dušo in telo k Izvoru vsega lepega. Da nam v Bazovici ne bo manjkalo glasbenih umetnikov niti v prihodnje, pa so pokazali mladi Tamarini učenci: Kristjan Stipančič ter sestri Sara in Jana Zupančič. Večer smo seveda zaključili v prijateljskem klepetu in ob prigrizku. Iskrena hvala vsem za sodelovanje. žš OBVESTILA SLOVENSKA SKUPNOST prireja v četrtek, 28. oktobra 1999, z začetkom ob 20. uri, v Marijanišču na Opčinah, Narodna ulica 89, srečanje s poslancem Lucianom Cave-rijem (Union Valdotaine), ki bo spregovoril o Masellije-vem osnutku zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ter o stališčih in amandmajih Slovenske skupnosti. OBČINSKI SVETOVALEC Vi ktor Tanze, načelnik svetovalske skupine Slovenske skupnosti v Devinu-Nabrežini, in bivši odbornik dr. Nevo Radovič vabita na srečanje, ki bo v petek, 29. oktobra, z začetkom ob 20.30 v župnijski dvorani v Nabrežini, kjer bosta pojasnila problematiko, povezano s sprejetjem variante regulacijskega načrta. Posebno pozornost bosta namenila kmetijski problematiki. Vabljeni kmetje, zastopniki stanovske organizacije in vsi, ki jih tematika zanima. NA POBUDO Slovenskega pastoralnega središča v Trstu bo v petek, 29. oktobra, ob 20. uri v dvorani Marijinega doma v ulici Risorta 3 drugo srečanje v sklopu priprave na začetek jubilejnega leta 2000. Naslov duhovnega razmišljanja, ki ga bo posredoval jezuit p. Jože Pucelj, je: Po poti iskrenosti (s podnaslovom O vesti). Vljudno vabljeni! SLOVENSKO PASTORALNO središče v Trstu obvešča vse slovenske vernike v mestu, da vsakoletna sveta maša na mestnem pokopališču pri Sveti Ani letos izjemoma ne bo zadnjo nedeljo oktobra, ampak naslednjo nedeljo, in sicer 7. novembra, ob 14.30 kot običajno. Pri maši bo sodeloval združeni pevski zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov. TAIZEJSKO SREČANJE 1999/ 2000 bo letos od 29. decembra 1999 do 1. januarja 2000 v Varšavi. Tudi letos se bomo udeležili romanja mladi iz zamejstva. Odpotovali bomo 27. decembra 1999 dopoldne iz Dutovelj in se vrnili 2. januarja 2000 v popoldanskih urah. Srečanja se lahko udeležijo mladi od 16. leta (v spremstvu polnoletne ose- be) do 30. leta starosti. Cena potovanja znaša 14.500 tolarjev, v poljski prestolnici pa bomo plačali še skromen prispevek za kritje stroškov srečanja (približno 50.000 lir). Za vse udeležence sta obvezni dve pripravi. Prijavnice so na razpolago: pri Nadi Pe-taros, dijakinji I. klasičnega liceja France Prešeren v Trstu, v Slovenskem kulturnem klubu, v openski župniji in pri Alešu Petarosu (tel. 040 228307). Potrebne informacije lahko dobite na prijavnicah, za informacije pa se lahko obrnete na tel. št. 040 228307 ali pišite na e-mail: petaros.ales@iol.it. Vpisovanje traja do 13. novembra. DAROVI ZA SV. GORO: skupina Sv. Ana v spomin na gospoda Silva Šuligoja 600.500 lir. ZA CERKEV v Bazovici: Marija Križmančič 50.000 lir; Lidija Granzotto 20.000 lir; ob obletnici pokojnih - Ražem: Silko in Zora 50.000 lir; neimenovana oseba za novo uro v zvoniku 250.000 lir. ZA CERKEV v Gropadi: Milka Kalc (Gropada 99) 10.000 lir; Danica Možina 100.000 lir. ZA CERKEV na Pesku: ob poroki darujeta novoporo-čenca Mateja in Dean Milkovič 100.000 lir; druž. Zane-vra in Ciro della Gatta 200.000 lir; neimenovana oseba 30.000 tir; ob smrti očeta Vladimirja Abram -hčere z družinami 100.000 lir; namesto cvetja na grob pok. Vladimirju Marija Ber-netič 30.000 lir; namesto cvetja na grob pok. svaka in botra Vladimirja Ivanka in Edvin 100.000 lir; ob obletnici smrti moža Brunota Cap-ponija žena Milka 50.000 lir; ob obletnici smrti očeta in tasta sin Jordan z družino 50.000 lir. ČESTITKE V sredo, 27. oktobra, je na fakulteti za politične vede tržaške univerze uspešno dokončal študij ERIK DOLHAR. Novopečenemu doktorju in stanovskemu kolegu Eriku čestitata uredništvo in uprava Novega glasa. SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE Otvoritvena predstava sezone 1999-2000 ponovno v Kulturnem domu Odon von Horvath ZGODBE IZ DUNAJSKEGA GOZDA REŽIJA Mario Uršič PREMIERA v petek, 29. oktobra, ob 20.30 red A PONOVITVE: v soboto, 30. oktobra, ob 20.30 red B; v nedeljo, 31. oktobra, ob 16. uri red C; v sredo, 3. novembra, ob 20.30 red D; v četrtek, 18. novembra, ob 20.30 red E; v petek, 19. novembra, ob 20.30 red F. PRODAJA abonmajev vsak delavnik od 10. do 14. ure ter eno uro pred pričetkom predstav pri blagajni Kulturnega doma, ul. Petronio 4, tel. 040 362542. Že abonirane naprošamo, da čimprej dvignejo izkaznice. KRONIKA 1992 nastopil v Cankarjevem domu. Prvi dirigent zbora San Justo je bil Andrej Selan, leta 1992 pa je vodstvo prevzela njegova hčerka, prof. Andrej-ka Selan Vombergar, ki je uvrstila v repertoar renesančne, baročne in sodobne skladbe. Ob praznovanju 25. obletnice je zbor prejel od Zveze kulturnih organizacij Slovenije Gallusovo odlikovanje: ustanovitelj in dolgoletni zborovodja Andrej Selan je prejel zlato Gallusovo značko, prof. Andrejka Selan Vombergar srebrno, pevci pa bronasto. Torkov koncert je bil za poslušalce, ki so do zadnjega kotička napolnili opensko cerkev, pravo doživetje. Zbor je najprej sodeloval pri večerni maši, ki jo je daroval Lojze Kržišnik, župnik in dekan pri sv. Marku v Kopru, nato pa pri koncertu. Spored je vseboval vrsto skladb Jacobusa Gallusa ter drugih slovenskih in južnoameriških avtorjev. Številni zbor je s solisti in instrumentalisti pokazal visoko raven in navdušil občinstvo, še posebej ko so pevci izvedli slovitoMsso Cri-ollo Ariela Ramireza. Zaradi splošnega navdušenja, ki je vladalo v cerkvi, je moral zbor zapeti še tri dodatke, njegova predstavnika pa sta tudi pozdravila prisotne. Nastopajočim je prinesel pozdrav tudi predsednik Slovenske prosvete Marij Maver. 9 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 POTREBA PO VEČJI ENOTNOSTI NAVDUŠEN SPREJEM NADPASTIRJA 10 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 PREDSEDNIK POKRAJINE ZAMENJAL TRI ODBORNIKE NADŠKOF DE ANTONI V CENTRU BRATUŽ Odbornike Masau Dano-vo, Sviligoia in Di Datovo so zamenjali inž. Valentini, inž. Bon in arh. Migliorini. Samovoljna izbira predsednika pokrajine Giorgia Bran-dolina, da kar čez noč zamenja tri odbornike, je našla svoj epilog na zadnji seji pokrajinskega sveta, ki je bila v torek, 19. t.m. Na seji je Brandolin utemeljil svojo izbiro s potrebo po utrjevanju, enotnosti in povezovanju goriške pokrajine in z željo, da bi pokrajinski upravi dal nov in hitrejši ritem dela ter nazadnje okrepil tudi levosredinsko koalicijo. Izbral je res čuden način za uresničitev svojih ciljev, kajti pri tej izbiri je popolnoma prezrl stranke in svetovalce levosredinske koalicije, med katerimi je tudi Slovenska skupnost, ki ga v pokrajinskem svetu lojalno podpi-rarjo že od vsega začetka mandata in ki so bile odločilne tudi v volilni kanpanji za njegovo izvolitev. Tako ravnanje je seveda povzročilo hudo reakcijo svetovalcev upravne večine, ki so svoje obžalovanje in raz-žaljenost odločno izrazili na omenjeni seji pokrajinskega sveta. Obstajala je namreč nevarnost, da bi predsedniku Brandolinu odvzeli zaupnico in bi tako povzročili pred-! časne volitve. To se seveda ni ! zgodilo, kajti svetovalci levosredinske koalicije so se do-: bro zavedali, kakšne negati-i vne posledice bi to dejanje povzročilo in kakšno tveganje bi predstavljale predčasne volitve, ki bi skoraj gotovo izročile pokrajinsko upravo v | roke desničarskim silam. Ta : vidik je podčrtal tudi sloven-j ski svetovalec David Grino-| vero v svojem posegu, v katerem je obžaloval predvsem dejstvo, da je predsednik Brandolin tudi tokrat zamu-: dil priložnost, da bi odgovorno in reprezentativno funk-j cijo zaupal tisti komponenti pokrajinske stvarnosti, ki ga je na volitvah plebiscitarno I podprla, to je slovenski manj-i šini. Zaključil jez ugotovitvijo, da smo Slovenci pač nekako : primorani voliti levo sredino, I kajti vemo, kaj predstavlja za nas desnica. Zaradi tega morda nimamo velike pogajalske J moči, zaslužili pa bi si ven-i dar nekaj več upoštevanja. O teh odnosih bo vredno poglobljeno razmišljanje znotraj naše skupnosti. -----------DAG OBČINA / ODMEVI V JAVNOSTI PO ODOBRITVI REGULACIJSKEGA NAČRTA V zadnji številki našega časopisa smo pisali o tematiki, ki je burila politične duhove na občinski ravni že dalj časa, in sicer o predstavitvi, diskusiji in odobritvi splošnega regulacijskega načrta za občino Gorica. Dodajmo, da je burila duhove upravičeno, saj daje o-menjeni dokument podlago za uresničitev smernic, na katerih bo z urbanističnega vidika mesto Gorica rastlo v prihodnjem desetletju ter sprejelo vstop Slovenije v Evropsko zvezo. Po odobritvi dokumenta seje v dnevnem časopisju o-glasil tudi župan Gaetano Valenti, ki ni sodeloval pri sejah občinskega sveta zaradi lastništva na prizadetem področju; glede odobritve načrta se je, kot je bilo pričakovati, izrazil pohvalno. Ostro je polemiziral z levosredinsko opozicijo in s slovenskimi svetovalci (Erika Ja-zbar, Nataša Paulin in Božidar Tabaj), ki bi po eni strani iskali sodelovanje in sožitje med različnima narodnostnima skupnostima, po drugi pa izražali željo po avtogeti-zaciji. Župana je očitno močno prizadel izraz "etnično čiščenje", ki so ga pripadniki slovenske manjšine uporabili v skupnem komuni- keju. V svojem posegu ni komentiral dejstva, da je levosredinska opozicija, ki šteje dvanajst svetovalcev, ob sprejemanju dokumenta iz protesta zapustila dvorano; gre pa za močan politični signal, ki v demokratično izvoljenih strukturah nekaj le pomeni. Glede možnosti referenduma za odcepitev Štandre-ža od goriške občine vlada v sredstvih javnega obveščanja - po krajšem polemiziranju - zatišje, saj upravitelji, politiki in družbeni delavci še niso jasno razumeli, ali mislijo v Štandrežu zares ali gre le za provokacijo; zato raje molčijo, da ne bi nehote sprožili nevarne reakcije. O omenjeni pobudi se je štandreški rajonski svet že jasno izrekel, o njej so jasno spregovorili tudi slovenski svetovalci v občinskem svetu; o nadaljnjih zapletih in razpletih pa bomo še pisali, ko se bodo razvili v konkretni smeri. Goriški Slovenci so se prejšnji četrtek srečali s svojim novim nadškofom, da bi ga pozdravili, mu izrekli toplo dobrodošlico in osvetlili stanje slovenske narodne skupnosti na Goriškem. Msgr. Dino De Antoni je sprejel vabilo prireditelja (Kulturni center Brtauž) in osrednje organizacije, ki tu delujejo) in tako obiskal naše glavno kulturno prosvetno središče v Gorici. Nabito polna velika dvorana je res toplo in navdušeno pozdravila novega nadpastir-ja že ob prihodu v dvorano. V začetku je visokega gosta s pesmijo pozdravil zbor F.B. Sedej iz Steverjana, ki ga vodi Bogdan Kralj. Sledila je znana klavirska skladba, ki jo je zaigrala Sara Rustja. Nato so odgovorni predstavniki našega kulturnega življenja podali goriškemu nadškofu izčrpno sliko našega dela in organizacij, ki tu delujejo, pa tudi zgodovinski pregled slovenske manjšine na Goriškem. Za uvod je visokega gosta pozdravila predsednicav KC Lojze Bratuž prof. Franka Žga- vec, ki je skupno z dobrodošlico tudi orisala pomen in program večera. Nato je spregovoril predsednik ZSKP dr. Damjan Paulin in podrobno prikazal vlogo in pomen posameznih društev in organizacij v našem kulturnem u-dejstvovanju. Zlasti je orisal delo in sestavo Zveze slovenske katoliške prosvete, ki povezuje prosvetna društva od Brd do Krasa in morja in tako uresničuje svoje poslanstvo. Poleg tega je prikazal vlogo kulturnega centra, Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, Združenja cerkvenih pevskih zborov, goriške skavtske organizacije, športnih in drugih organizacij. Paulin je spomnil tudi na trud pri gradnji in obnovitvi nekdanjega Katoliškega doma (danes Kulturnega centra), omenil pa je tudi veliko težo in pomoč javnih ustanov, dežele in republike Slovenije. Predsednica ZCPZ prof. Lojzka Bratuž pa je prikazala zgodovinsko-kulturno podobo Goriške, kjer se s svojo slovensko prisotnostjo in delovanjem že več stoletij živo kaže vloga tukajšnjega slovenskega prebivalstva. Posebno v goriški Cerkvi s svojimi vplivnimi nadškofi (od Attemsa in Edlinga dalje) je slovenska stvarnost vedno odigrala pomembno vlogo. NADŠKOF GOVORI Sledil je nagovor novega goriškega nadškofa. Začel je v slovenskem jeziku in tako dejal: "Prav vse lepo pozdravljam; hvala, da ste me povabili medse. Ker mi je pri srcu, da bi vedno bolj pobliže spoznal slovenski del škofijskega občestva v vseh raznolikih sestavinah, sem pozorno prisluhnil prikazom vaše dejavnosti. Sedaj pa mi ne boste zamerili, če nadaljujem v italijanskem jeziku, saj tako vam bom lahko kaj več povedal." Najprej se je msgr. De Antoni zahvalil KC Lojze Bratuž in njegovemu predsedniku za vabilo na srečanje s slovenskimi organizacijami in ljudmi. Pozdravil je med drugim škofovega vikarja msgr. Oskarja Simčiča, obenem pa izrazil svoje zadovoljstvo nad lepim in funkcionalnim kul- turnim domom z dvorano, za kar je imel veliko zaslugo g. Marjan Markežič. Še posebno je nadškof poudaril, da je bil kulturni center poimenovan po glasbeniku Lojzetu Bratužu, branilcu našega materinega jezika, katoliške vere in slovenske kulture. Nato je nadškof poglobil pomen in vlogo te kulturne ustanove, ki naj "pomaga misliti". Zelo slikovito je še podčrtal dejstvo, da katoliške organizacije res ne morejo biti kak Goljat, vseeno pa se lahko zgledujejo po Davidu. Pri tem je predvsem poudaril glavna moralna in krščanska načela, na katerih naj vse naše delo temelji. Tu je omenil moralne, religiozne in krščanske principe. Pri tem je nadškof še podčrtal pomen odprtosti. Drugi so vsi tisti, v katerih se odraža božja podoba. Zato pa je potrebno tudi ustrezno delovanje. Poudaril je, da mu je znana zadevna vloga kulturnega središča, da je namreč le-ta v Gorici "kraj soočanja in plodnega srečanja različnih skupnosti." Nadškof De Antoni je svoja izvajanja zaključil z vabilom za ohranitev evangeljskega pričevanja in z željo, da bi se vse to izražalo tudi v župnijskih skupnostih. S tem naj postane vedno bolj živa tudi slovenska skupnost v goriški nadškofiji. Prireditelji so nato poklonili nadškofu v spomin na srečanje sliko goriškega umetnika Roberta Faganela. Večer se je zaključil s prijetno družabnostjo. Se prej pa se je nadškof ustavil s posameznimi udeleženci in še posebno s predstavniki organizacij. Gotovo je bil slovesen in o-benem prijeten večer odraz pristnega in toplega vzdušja, ki ga je slovenska narodna skupnost na Goriškem podarila svojemu novemu nadpastirju. AB NA POBUDO POKRAJINSKE UPRAVE SEMINAR O ŠOLI IN SLOVENSKI KULTURI KATOLIŠKI IZOBRAZENCI IZ SLOVENIJE V GORICI POVEZOVALNA VLOGA MANJŠINE V torek, 26. t.m., se jev veliki dvorani višje šole lil v Gorici pričel ob 15.30 seminar z naslovomŠo/a in slovenska kultura na Goriškem. Svečano je seminar, ki ga organizira goriška pokrajinska uprava v sodelovanju s Šolskim skrbništvom in Pokrajinskim šolskim svetom šol v slovenskem jeziku, odprl predsednik goriške pokrajine inž. Giorgio Brandolin, za katerim je kot prvi spregovoril univerzitetni profesor Jože Pirjevec; ta je govoril na temo Kulturno in šolsko življenje Slovencev. Univerzitetni profesor Miran Košuta je takoj za njim govoril na temo Literatura ob meji med kontaminacijo in originalnostjo. V sredo, 27. oktobra, pa je ob 16. uri govoril univerzitetni prof. E-midij Susič na temo Sola kot dejavnik socializacije v večjezičnem okolju. Prof. Giovan-ni Toplikar je govoril na temo Slovenska in italijanska šola: primer skupnega programiranja. Mi z vami-Voi con noi. Tridnevni seminar o slovenski kulturi in šolstvu na Goriškem se bo zaključil v petek, 29. t.m., ko bo ob 16.30 okrogla miza, na kateri bodo prisotni razpravljali na temo Formativni sistem in medkul-turnost. Okrogle mize se bodo udeležili s svojimi posegi predsednik goriške pokrajinske uprave inž. Giorgio Brandolin, ki bo okroglo mizo vodil, in vrsta političnih ter kulturnih delavcev: Fabio Sesti, Ace Mermolja, Paolo Cosolo Marangon, Vito Čampo, Milan Čotar, Miri japi Mikolj, Ivan Bratina, Karlo Černič, Viljem Gergolet, Damjan Hlede, Jurij Paljk, Aldo Rupel, Livio Semolič in drugi, med njimi gotovo tudi senator Mitja Volčič. O posvetu več v prihodnji številki. V soboto, 23. t.m., sta sev sejni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž srečali in spoznali dve podobni organizaciji, ki delujeta v Sloveniji oz. Gorici; to sta društvo Slovenski katoliški izobraženci in Študijski center Rizzati. O srečanju so se dalj časa menili, saj je center Rizzati izrazil večkrat željo po stiku z družbe-no-kultumimi delavci iz Slovenije, s katerimi bi lahko plodno sodeloval. Ob tej priložnosti pa so pripadniki slovenske narodnostne skupnosti, ki živijo v Gorici, odigrali povezovalno vlogo, saj so koordinirali in vodili srečanje med gosti iz Slovenije in Italije. Dr. Peter Vencelj je vodil številno delegacijo iz Slovenije, ki sojo sestavljali predstavniki raznih odborov, ki delujejo na slovenskem ozemlju. Orisal je smernice, na katerih gradijo pobude, nato je vsakdo spregovoril o specifi- čnih stvarnostih in problemih, s katerimi se ukvarja pri vsakdanjem delovanju. Mi-chele Martina je predstavil delovanje krožka Rizzati v štirih desetletjih, predočil prisotnim težave, nerazumevanje in težko nalogo iskanja skupnih poti v srednjeevropskem prostoru. Na srečanju je sodelovala tudi urednica revije Nuova iniziativa isontina Paola Cosolo, ki je orisala vlogo in nalogo revije v širšem go-riškem prostoru. Prisotni gostje so bili na srečanju vidno zadovoljni, saj so dejansko čutili, kljub problemom z jezikom, za katere je izvrstno poskrbela predstavnica centra Rizzati Marjeta Kranner, da se pogovarjajo na zelo podobni valovni dolžini. Zato so izrazili iskreno željo po nadaljnjem sodelovanju in uresničevanju skupnih pobud. ---------EJ IN MEMORIAM LOJZKA ŠTANTA V petek, 22. oktobra, smo na štandreškem pokopališču položili k večnemu počitku pok. Lojzko Štanta. Rodila se je 8. aprila 1912 v Mirnu očetu Baziliju in materi Mariji Ci-jan. Iz njene družine je izšel tudi njen pokojni brat, g. Joško, ki ježupnikoval vjamljah. Prva svetovna vojna je prisilila tudi njo in njene domače v begunstvo, povrnitvi domov pa so žalostne ruševine domačega Mirna in družinske hiše prisilile Štantovo družino, da se je naselila v Štan-drežu. Tukaj je oče opravljal pismonošarsko službo. V veselje in čast si je štela, da je na Brezmadežno leta 1927 postala Marijina družbenica in skozi vse življenje črpala moč pri Mariji. Pri tem sta jo navdihovala zlasti msgr. Mirko Brumat in msgr. Kazimir Humar. Po bratovi novi maši mu je Lojzka postala pomočnica. Njegova smrt je zopet okrenila njeno življenjsko pot, tako da se je vrnila domov. Nekaj časa je tudi sama, kakor oče, delala na pošti. Po krajši bolezni je umrla v četrtek, 21. oktobra, v goriški splošni bolnišnici. Želimo jo ohraniti v trajnem spominu posebno zaradi treh njenih odlik: prva je popolna in brezpogojna strežba Cerkvi in duhovnikom. Do zadnjega je namreč opravljala cerkovniško službo v Stan-drežu in je bila vsem štandre-škim mašnikom, domačim in tujim, velika opora. Druga je izredna ljubezen do Evharistije, kar je dokazovala z vzornim in pobožnim sodelovanjem pri vsakodnevni maši in pri češčenju Najsvetejšega. In tretje: njena izredna vdanost Mariji, ki se ji je popolnoma posvetila (bila je namreč neporočena). Na dan pogreba nas je pokojna razveselila in presenetila s posebnostjo, za katero prej nihče ni vedel ali morda malokdo. Pokojna je pisala pesmi. Naj ta spominski zapis sklene prav njena pesnitev: Marija! Že v nežni mladosti sem tebe goreče ljubila in prve pozdrave v radosti otroški sem tebi nosila. Še preden poznala sem boje, si Ti se nad mano sklonila in v varstvo sprejela me svoje, v življenje me varno vodila. Gospa mi dobrotljiva bodi, otrok Ti molitev šepeče, Zavetnica močna povsodi, kjer srce mi ubogo trepeče. O mati! Do konca življenja me vodi po stezah kreposti, da cilje dosežem stremljenja: pri Tebi naj uživam radosti! PRAZNOVANJE NA JAZBINAH ZDRAVKO KLANJŠČEK SLAVIL VISOK JUBILEJ MARJAN DRUFOVKA V nedeljo, 24. t.m., je praznično zvonjenje na Jazbinah naznanjalo 30. navadno, misijonsko nedeljo. Tega dne smo se tudi spomnili in praznovali okroglo obletnico, saj je v sredo, 27. novembra, domačin in organist Zdravko Klanšček praznoval 60. rojstni dan. Že več kot 40 let orgla in služi v jazbinski cerkvi, skupaj z vrlimi pevci zvesto prepeva v čast Bogu in Mariji Pomagaj, pa tudi v veselje malega jazbinskega vernega občestva vsako nedeljo in ob praznikih pri božji službi. Pri božji daritvi se nas je zbralo prav lepo število domačinov in tudi nekaj gostov. Spomnili smo se na njegove pokojne drage starše, mater Lino in o-četaTončeta. Obdarili smoga z našo prisotnostjo, želeli j smo mu tudi na zunaj poka-' zati - z udeležbo pri sv. maši -| našo hvaležnost za njegovo dolgoletno in neutrudljivo ve-! selje, ki ga spremlja pri delu. ! Voščili smo mu in čestitali iz globine srca, ker smo mu j hvaležni za vse, kar je storil j za to malo krajevno skupnost. Iskena zahvala mu gre tudi kot zidarskemu mojstru l pri obnovi jazbinske cerkve v prvih 80. letih, za postavitev nove stene za Cemažarjevo I fresko Marije Pomagaj in za ! obnovo spodnjih prostorov Sedejevega doma v Števerja-nu pred nekaj leti. Naj omenimo tudi Zdravkovo delovanje drugje: v ZCPZ - Gorica, ZSKP - Gorica, v cerkvenem mešanem zboru Rupa-Peč, moškem zboru Mirko Fi-lej in še drugih skupnih pev-i skih prireditvah v veselje in i užitek vsakomur, ki mu je le j kaj za kulturo. Župnik Anton Lazar se mu je iz srca zahva-I lil za njegovo že večletno sodelovanje pri ŽPS in ŽGS, saj i zmeraj posega s tehtnimi in; kadar je treba, tudi s spravni-I mi predlogi: "Bog vam daj vse l dobro, Bog vam bogato po-I vrni za vsa vaša dela!" Ob koncu božje službe je J še spregovorila nekaj zahval-1 nih besed prof. Lojzka Bratuž, I predsednicaZCPZ- Gorica. V imenu predsedujočega zdru-I ženja, župnika in jazbinske i skupnosti mu je poklonila likovni cvet Davida Faganela, podobo goriškega gradu. Pred cerkvijo je stala dobro obložena miza, za katero so poskrbeli predobri farani. Šte-verjanski župan Hadrijan i Corsi je slavljencu v imenu I občinske uprave nazdravil na še mnoga leta. KMEČKA BANKA ZA KRAJEVNA PODJETJA Kmečka banka z veliko pozornostjospremlja krajevno gospodarstvo, v prid kateremu namenja številne pobude, ki težijo k spodbujanju in rasti tukajšnjih podjetij. V ta namen je sklenila posebno dopolnilo že obstoječi konvenciji z združenjem Con.ga. fi. za male in srednje industrijske obrate v goriški pokrajini. Na podlagi dogovora, ki sta ga podpisala predsednika obeh ustanov, dr. Marvin za Kmečko banko in kav. Can-dusso za združenje Con. ga. fi., bodo lahko stranke denarnega zavoda, ki so vpisane v združenje Con.ga.fi., koristila posebna srednjeročna posojila za izboljšanje dejavnosti svojega industrijskega obrata. Program posegov, ki jih predvideva Kmečka banka, je zaobjet pod geslom Proti letu 2000 - Nalagati v Evropo. Paleta možnosti kreditiranja je dokaj široka: tu so predvidene vse dejavnosti, ki težijo k izboljšanju lastne operativne strukture, prilagajanju obstoječim zakonom in h kakovosti ponujenih servisov. Banka bo financirala tudi vse posege za posodobitev tehnoloških struktur industrijskih obratov, kar naj bi slednjim o-mogočilo prilagajanje številnim novostim, med katere sodita tudi t.i .millenium bug in uvedba evra. Stranke bodo lahko koristile posojila v višini od 10 do največ 200 milijonov lir za kritje stroškov, tudi tistih, ki so jih že opravile v zadnjih šestih mesecih pred predložitvijo prošnje. Trajanje posojila gre od 24 do 60 mesecev. Za vsa dodatna pojasnila se zainteresirani lahko obrnejo na o-kenca Kmečke banke v Gorici in Krminu ter na združenje Con.ga.fi. GALERIJA ARS / BRANE JAZBAR BARVNE SUGESTIJE VIPAVSKE Po predstavitvi knjižnega prvenca Tomaža Pavšiča je galerija v prostorih Katoliške knjigarne zopet zaživela z otvoritvijo prve razstave letošnje sezone. V petek, 22. t.m., se je goriški publiki predstavil Brane Jazbar, Vipavec, doma iz Ajdovščine. V imenu društva Ars je publiko pozdravila prof. Lučana Budal, uvodna glasbena točka je bila tokrat zaupana violini malega Joahima Nanuta ob klavirski spremljavi Davida Bandel-lija. Umetnika je predstavil Jurij Paljk, ki je med drugim spomnil, dase prva samostojna Jazbarjeva razstava v Gorici ujema z nesrečno obletnico, saj je slikarju točno pred letom dni zgorel atelje: v galeriji so torej na ogled le novejša dela. Brane Jazbar se kot diplomirani likovni pedagog poklicno ukvarja s poučevanjem likovne umetnosti na ajdovski gimnaziji, uveljavil pa se je tudi na športnem področju kot trener slovenske mladinske rokometne reprezentance in kot izkušen alpinist. To se odraža tudi na njegovih platnih, na katerih ga spoznamo predvsem kot občudovalca domače Vipavske doline, ki nastopa s krajinskimi izseki, vasmi, ozkimi ulicami trgov in kmečkimi domačijami. Med pogostejšimi motivi zasledimo Vipavski Križ, ki je včasih prav pretkano skrit, vsebinsko izstopata tihožitji z ribjimi luskinami, medtem ko se tudi po barvni paleti od ostalih del ' razlikujeta še platni rumenih i sončnic. Jazbarjeva dela pa se ne zapišejo v srce samo tistim, ki ljubijo Vipavsko dolino, i temveč prevzamejo občutljivega gledalca, takoj ko vstopi v razstavni prostor, zaradi živih in močnih, a nenasilnih | barv, ki so energično nanesene na platno. Jazbar je nam-! reč sodoben umetnik, ki se ne boji barv in ki so mu domači, I dobro poznani motivi le pre-I tveza za premišljene barvne ; sugestije: pod simboličnim soncem na platnu prevladujejo hladni odtenki plave barve, med katerimi izstopajo kot kromatični poudarki jajčno rumene, lila, roza in o-ranžne lise, ki celotno sliko i notranje osmišljajo in ji obenem dajejo trdno kompozici-", jo. Včasih se zdi, da seje slikar že odpovedal mimetični pre I poznavnosti navdiha, a tudi v takšni zimski krajini se nam ob mirnem ogledu iz ozadja 1 razodeva obris Vipavskega Križa z značilnim metereo-loškim pojavom zastave. Platna, in ob njih tudi gra ‘ fike in akvareli manjšega for-I mata, bodo po urniku obratovanja knjigarne na ogled vse do 16. novembra. SQ Tukaj mi dom stoji dolgih že tisoč let, ni ga zatrl zli, tujca grabljiv polet. Kraške ste priče vi, hrasti in bori vsi, vode Vipave, cvetje planjave, Soče bregovi, burje vetrovi. Svojemu dirigentu ZDRAVKU KLANJŠČKU čestitajo ob lepem življenjskem jubileju ter mu kličejo še na mnoga leta PEVCI ZBOROV RUPA-PEČ IN MIRKO FILE] OBVESTILA ACM GORICA vabi v sredo, 3. novembra, k maši za duhovne poklice ob 16.30 v Zavod sv. Družine v spomin na pokojne člane ACM Gorica. ŠTUDIJSKO RAZISKOVALNI fo-rum za kulturo vabi na lectio divina, ki bo v četrtek, 4. novembra, ob 20. uri v centru Stella Matutina v Gorici. Predaval bo p. Silvo Šinkovec D.J. MIADINSKI KROŽEK F.B. Sedej prireja vsakoletno praznovanje sv. Martina v gostilni pri Koršiču na Sovenci v petek, 12. novembra letos. Toplo vabljeni! V GALERIJI Ars v Katoliški knjigarni na Travniku razstavlja Brane Jazbar. Razstava je na ogled po urniku knjigarne. V RAZSTAVNHIprostorih centra Bratuž je do konca oktobra na ogled razstava Roberta Faganela: od ponedeljka do sobote od 10. do 12. in od 17. do 19.; ob nedeljah od 10. do 13. ure. DAROVI ZA MISIJON patra Kosa: N.N. Peč 100.000 lir; N.N. Rupa 150.000 lir; Frida Žerjal 100.000 lir. ZA ŠZ Soča: v spomin na pokojnega Maria Sobana Ladi in Marinka Tommasi 100.000 lir. ZA CERKEV na Peči: Oskar Kovic ob 20-letnici smrti o-četa Alojza 100.000 lir. ZA CERKEV na Vrhu sv. Mihaela: Letizia Visintin Devetak 20.000 lir za cvetje. ZA CERKEV v Rupi: Marija in Miroslav Buzin 20.000 lir. FRANKO IN Magda ob krstu hčerke Harije 100.000 lir. Na ekonomski fakulteti univerze Bocconi v Milanu je z najlepšim uspehom diplomiral MATIJA CERCOLET Z njim se veselijo in mu čestitajo ter želijo še veliko uspeha ob nadaljnjem izpopolnjevanju domači. ČESTITKE Slovenski goriški skavti čestitamo BISTREMU TIGRU - MATI)! za uspešno dokončan študij ekonomskih ved. Ob 60. rojstnem dnevu želita uredništvo in uprava našega lista ZDRAVKU KLANJŠČKU veliko zdravja in umetniških uspehov. Naše uredništvo čestita tudi IVU COTIČU ob uspešno dokončanem akademskem študiju na fakulteti političnih ved v Trstu. IVANU SIRKU OB PRVI OBLETNICI SMRTI 26.10.1998-26.10.1999 Kaj je življenje? Življenje je iskrica v noči, ko se prebudi speča kresnica; življenje je dih bizona v zimski noči; življenje je drobna senca, ki si upa med bilke trave in izgine v sončnem zatonu. (Crovvfood) S temi besedami, ki ste nam jih prav vi posvetili, se vas hočemo še enkrat spomniti in se vam zahvaliti za vse, kar ste nam nudili v letih, ki ste jih preživeli z nami. Še enkrat hvala za vse. VAŠI DIJAKI 3. RAZ. SREDNJE ŠOLE, DOBERDOB, Š.L. 1996/97 A GALERIJA vabi na predstavitev dveh knjižnih novosti založbe Ognjišče KRŠČANSTVO 2000 LET BOG DAJ ZDRAVJE Knjigi bosta predstavilaTino Mamič, avtor slovenskih dopolnil v knjigi o zgodovini krščanstva, in dr. Anton Prijatelj, avtor knjige Slomškovih zdravstvenih nasvetov. Katoliška knjigarna na Travniku, petek, 29. oktobra, ob 18, uri. GALERIJA ARS - KATOLIŠKA KNJIGARNA vabita na predstavitev knjige o otroštvu Marko Kravos KRATKI ČASI TRST IZ ŽABJE PERSPEKTIVE Izšla je pri založbi Knjižna zadruga v Ljubljani. Poleg avtorja bodo sodelovali: pesnik Tone Pavček, dr. Pavel Fonda, Bogomila Kravos in kitarist Marko Feri. Katoliška knjigarna na Travniku, petek, 5. novembra, ob 18. uri. 11 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 12 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 BENEŠKA SLOVENIJA KANALSKA DOLINA ŠOLSKO LETO V NADIŠKIH DOLINAH SPODBUDNE ŠTEVILKE ŠOLSKE POPULACIJE s« UBRIKE SLOVENIJA SLOVENSKI ZDRAVNIKI CENJENI TUDI V TUJINI ERIKA JAZBAR Pred mesecem dni je zaživel Dvojezični šolski center v Špetru. Po poletnem premoru je 85 osnovnošolčkov in 69 malčkov stopilo v novo šolsko leto, ki se že tretjega septembra začenja v parifici-rani šolski strukturi. Šolsko središče (osnovna šola in vrtec) ostaja sicer zasebna struktura, vendar parifikacija s strani državnih oblasti pomeni priznanje pravice do slovenskega izobraževanja v videmski pokrajini. Spomnimo se, da je omenjena struktura edina te vrste med Slovenci, ki živijo na Videmskem. Slovenski dvojezični center v Špetru začenja tudi letošnje šolsko leto z višjim številom otrok, kar velja za vrtec (+11) in za osnovno šolo (+4). Dvojezični vrtec bo letos obiskovalo 69 otrok, medtem ko bo v osnovno šolo stopilo 85 učencev, od katerih je 19 prvošolčkov. Kako pa je z drugimi šolskimi strukturami v Nadiških dolinah? Če si ogledamo podatke celotne šolske populacije (5 vrtcev, 5 osnovnih šol in 2 srednjih šol), za skupnih 249 otrok - mladincev, lahko tudi letos napišemo, da so številke spodbudne (+19), če jih seveda primerjamo z drugimi stvarnostmi in območji v naši deželi. To težnjo smo zasledili že ob začetku lanskega šolskega leta, kar pomeni, da se počasi, pa vendar pozitivno, nekaj le spreminja v Nadiških dolinah. V prejšnjih letih so se meseca septembra odgovorni za demografsko statistiko običajno hudovali nad številkami, saj predstavlja negativni trend šolske populacije kratkoročno izpraznjenje vasi in zaselkov. Z omenjenimi številkami smo lahko seveda za-dovljni, pomenijo pa le prvi korak, saj se bodo današnji mladinci čez nekaj let soočali i z delovnimi pogoji, ki jim jih nudi domača zemlja. Brez gospodarskih perspektiv pa bodo razveseljivi podatki, o katerih pišemo, le neizkoriščena priložnost. Vrnimo se v Dvojezični I center. Najvišjo rast šolske populacije zasledimo ravno v tej šolski strukturi, tako da se odgovorni pri centru ubadajo s precej neobičajnimi problemi, saj morajo številnim otrokom nuditi primerne prosto-i re, ki so zaradi porasta le-teh v zadnjih letih krepko zmanjkali. Šolsko strukturo v Špetru obiskuje namreč več kot tretjina šolske populacije iz Nadiških dolin. O teh podatkih smo pisali že lansko leto, velja pa podčrtati tudi tokrat, da nosijo zaslugo zanje učno in neučno osebje, ki ponujajo staršem jamstvo kvalitetnega poučevanja, vlogo pa igra tudi prebujanje in rast narodne zavesti pri beneških ljudeh, o katerih pišemo že nekaj časa. RAZSTAVA KIPOV V Beneški galeriji razstavlja Giordano Zorzi, kipar iz Cam-poformida, ki živi med Špe-trom in Švico. Galerija v Špetru je odprta s sledečim urnikom: ponedeljek in sreda od 10. do 12. ure ter ob torkih, četrtkih in petkih od 17. do 19. ure. TEČAJI SLOVENŠČINE Na Zavodu Malignani v Vidmu so tudi letos stekli tečaji slovenskega jezika, kijih prirejajo v sodelovanju z dvojezičnim šolskim centrom. Za začetnike in nadaljevalni tečaj bodo sodelujoči sledili 30 uram lekcij. V Ljubljani in Novi Gorici je od 20. do 23. t.m. potekalo drugo srečanje slovenskih zdravnikov iz matične države in tujine. Pobudo je dal Svetovni slovenski kongres zato, da bi se zdravniki med seboj povezovali in sodelovali. V o-kviru srečanja sta bila v Novi Gorici še občna zbora Zdravniške zbornice Slovenije in Slovenskega zdravniškega društva. Slednje deluje že več kot 135 let, vanj je včlanjenih okoli 4.500 zdravnikov in zobozdravnikov. Minister za zdravstvo republike Slovenije Jereb je v dobrodošlici zdravnikom zapisal, "da je zdravstvo v Sloveniji ohranilo in še izboljšalo visok nivo, ki posamezniku in družbi omogoča normalno življenje.11 Minister za znanost in tehnologijo Marinček pa je poudaril, "da srečanja zdravnikov ohranjajo enoten slovenski intelektualni prostor, ki se ne razteza le v zamejstvo, ampak po vsej zemeljski obli". Dr. Jože Bernik, predsednik SSK, pa je opozoril, "da je tako doma kot po svetu veliko slovenskih talentov, tudi na zdravniškem področju". Dr. Andrej Bručan, organizator srečanja, je sporočil, "da bo- O ZAHVALI ..., ki je danes skorajda ne poznamo več, če pa jo, je leta skorajda vedno le tisti skromni "hvala lepa", ki ga še največkrat kar skozi zobe in brez pravega razmisleka izrečemo. O zahvali bi rekli kakšno tudi zato, ker je sedaj čas jeseni, čas, ko so kmetje dokončno pobrali skoraj vse z njiv in v vinogradu; proti Martinovemu gremo, ko bomo pili novo vino in samo malo spomina je potrebno in že bomo pomislili tudi na to, da so se ljudje od vedno zahvalili Bogu in prej še drugim bogovom za vse, kar jim je narava v jeseni dala. Danes je drugače. "Kaj jepogruntal!" bo rekel kdo, a tako je: Danes je drugače. So drugi časi. Tako mi je reklo pred časom dekle v trgovini, ko sem plačal in se zahvalil, nerodno sem pobiral drobiž in mehanično je odvrnila tisti "prosim", ki gre k "hvala lepa" in ni dodala tudi svoje zahvale. "Hitro, hitro, poberite že brž svoj drobiž, za vami so drugi ljudje," je rekla punca rdeče pobarvanih las s kovinsko modrim pramenom vmes. “Saj so bili prej tudi pred mano drugi kupci, a sem mirno počakal," sem branil svoje obnašanje. 'Vi ste pa narejeni malce po starem, a ne? Najprej se pol ure zahvaljujete in nato pol ure pobirate drobiž. Tako kot mo- JURIJ PALJK ja mama," je bila nesramna, a bistra, prodajalka, ki se mi je izza naočnikov ironično smehljala. “Pa veste, da ne bi smeli tako govoriti s stranko?" sem rekel odločno. Pokazal sem vso smešno odločnost nekoga, ki že ob vstopu v trgovino ve, da ! ga bodo nagulili! Po mojem so trgovine tudi narejene zato, da ti počasi in kar se da neboleče poberejo iz denarnice še zadnji bankovček. “Vem, vem, a vi ste veliki in tudi kil imate preveč in taki ljudje niso hudobni!" je odvrnila in mi poredno pomežiknila: "Vi me našemu zabitemu šefu gotovo ne boste zatožili, mar ne? Tako je zabit, da ne ve niti 'i tega, kje je stranišče!" "Tega seveda ne bom storil, ampak vseeno..1' sem ho-; tel nekaj reči, ko me je prekinila ona: “Ampak, ampak, tra-lala, trilola, tudi to zgodbo že poznam. Taki ste kot moja I mama! Po starem narejeni, toda danes je svet drugačen, : danes gremo sto na uro in ne kot moja mama, ki štarta pri vsaki stvari vedno s prvo; tur-bo brzine pa sploh ne pozna! Danes je svet drugačen, a moja j mama tega ne ve in vi najbrž tudi ne. " Se zadnjič sem poskusil: "Potem pa mora biti vaša mama mojih let!" "O, to pa ne, je veliko mlajša, vsaj pet let mora biti mlajša od vas; tako: na oko rečeno," 'je bila vedno bolj predrzna smrklja, kiji ni bilo še dvajset. Končno sem pobral denar in ko sem se odpravljal, se mi je nasmehnila, tudi jaz njej. Ničesar ni rekla več. Se enkrat sem se neumno zahvalil in ta-' krat sem zagledal pred seboj enega najlepših nasmehov, I kar sem jih kdajkoli videl. Zabavala se je in tudi kupci v vrsti za mano so se muzali. j Odšel sem proti vratom iz I velike trgovine Mercatone v Palmanovi, in ko sem bil že skoraj pri izhodnih vratih, sem za seboj zaslišal glas mlade prodajalke, ki mi je malo prej dala razumeti, da so časi drugačni, in tudi to, da sem star; vsaj tako sem jo jaz razumel. Petnajst metrov je bila oddaljena in zaklicala je izza svoje blagajne: “Hej, vi, gospod! ja, \ja, vi! Ja, prav vi!" "Je kaj narobe? Sem kaj pozabil?" sem vprašal; gledalo naju je vsaj petdeset ljudi in bilo mi je nerodno. “Ne, nič ni narobe, samo vesela sem danes in, ker ste bili i prijazni z mano, bi vam rada na ves glas pred vsemi rekla j hvala lepa, tako, kot to reče moja mama, ki ima ista leta kot vi, morda je še starejša od vas. Lep dan vam želim!" je rekla nasmejana, stopila je na stol za blagajno, da bi jo ja vsi ] videli. Nasmejal sem se in rekel: j "Lep dan tudi vam!" Danes je drugače, a zahvala dobro dene vsakomur, tudi tistemu, ki vas v trgovini pri štetju denarja niti v oči ne pogleda. Ko sem naslednjič zavil v Mercatone, sem spet čakal v i vrsti pri njej, da bi ja videl, če j spet ne bo rekla hvala. Patri-zia ni bila nasmejana; da ji je tako ime, sem zvedel kasneje, ker jo je ravno prišla zamenjat 1 kolegica na blagajno številka osem. "Grem na čik pavzo, pridete tudi vi? Velikega telebana ni danes, baje ima mrzlico; pridite, bova spila kavo skupaj!" In sem šel za njo v prostor, kjer kadijo in pijejo kavo, tisto ! iz avtomata. 1 “Mama je bolna in jaz sem žalostna, “seje skozi dim lahke cigarete skušala nasmehniti. "Ljubezen?" "Ja, odšel je in niti ne vem, zakaj je to storil. In sedaj mi ne recite, da sem mlada! Ker mi to mama stalno govori!" Prav to sem hotel reči. i “Si zelo žalostna?" I “Ja, zelo, zelo, zelo, strašno I sem žalostna." "Minilo bo," sem rekel. 'Kot moja mama!" je rekla ona. "Pa saj si rekla, da so časi da-| nes drugačni. Imaš dobro ma-; mo, ne?" sem rekel. “Ja, zelodobro mamo imam, toda vseeno sem žalostna!" Potem sva ugasila cigareti in šla med ljudi. Ko sva se pozdravila in sem šel proti vratom, je rekla potiho za mano: ! “Hvala, ker ste imeli pet minut časa zame! Danes jih zame ni imel še nihče!" "Razen mame," sem rekel. "Ja, razen mame," se je končno nasmehnila. do enega od naslednjih srečanj pripravili v tisti državi na tujem, kjer dela več slovenskih zdravnikov, enkrat pa bo organizacija dodeljena zamejskim zdravnikom v Italiji". Predsednik Zdravniške zbornice Slovenije dr. Mirko Bitenc je dejal, "da je bilo današnje ozemlje Slovenije v preteklih stoletjih zibelka številnih pomembnih intelektualcev, znanstvenikov in predvsem zdravnikov, ki so vtisnili pečat širšemu evropskemu prostoru". Predsednik Slovenskega zdravniškega društva dr. Pavel Poderoš pa je menil, "da je v Sloveniji še preveč vzorcev iz preteklosti, ko je bilo izseljenstvo, vključno z zdravniki, v pretežni meri zaznamovano z negativnim predznakom; med izseljenci pa je veliko zdravnikov". Na srečanju so obravnavali razne strokovne teme, ki so se nanašale na izkušnje in spoznavanja zdravnikov, pridobljena s prakso in delom, in na tista vprašanja medicine, ki so zdaj v Sloveniji aktualna. Priredili so okroglo mizo o depresiji in samomorih, Slovenci smo se po številu samomorov povzpeli na nezavidljivo šesto mesto na evropski lestvici. Tudi s količnikom več kot 30 samomorov na 100 tisoč prebivalcev sodimo v sam vrh najbolj o-bremenjenih držav na svetu." Dr. Berndard Špacapan iz Gorice je v razpravi ob okrogli mizi obravnaval razmerje med samomori in pretiranim uživanjem mamil. Med sodelujočimi v razpravah je bil tudi dr. Silvester Lango iz NewYor-ka, ki je avtor različnih publikacij s področja kirurgije in ortopedije vZDA in Švici. V okviru 136. letne skupščine slovenskega zdravniškega društva so v avli PDG v Novi Gorici odprli tudi razstavo del in dokumentov o zdravnikih, ki so uspešni pisatelji, publicisti ali delujejo na drugih področjih na Primorskem. Predstavljeni so bili primarij dr. Jože Felc iz Idrije, primarij Vasja Klavora iz Splošne bolnišnice v Šempetru pri Gorici, dr. Helena Kuder, primarij Rafael Podobnik, docent dr. Anton Prijatelj in dr. Zorka Svatina Ciman. V to skupino bi zagotovo morali uvrstiti tudi slovenskega zdravnika, pisatelja in narodno obrambnega delavca dr. Rafka Dolharja iz Trsta. ' M. SLOVENSKO ZDRAVNIŠKO DRUŠTVO V ITALIJI PESTRA DEJAVNOST Slovensko zdravniško društvo, ki združuje zdravnike, zobozdravnike, živinozdravnike in farmacevte iz zamejstva, je po poletnih počitnicah priredilo 1. oktobra peto strokovno srečanje v letošnjem letu na temo Pogledi na ishemično kar-diopatijo pri ženskah. V prostorih restavracije Hotela Daneu na Opčinah sta predavala dr. Sabino Scardi, predstojnik tržaškega centra za zdravljenje bolezni srca in ožilja, ter dr. Renzo Carretta, predstojnik tržaškega centra za zdravljenje visokega krvnega pritiska. Naslednje srečanje je bilo 15. t. m., ko je prof. Ezio Alberti, predstojnik kardiološkega oddelka bolnišnice v Tolmeču, predaval o Diagnostičnih in terapevtskih prijemih pri visokem krvnem pritisku. Zal pa so udeleženci zaman upali, da se jim bodo pridružili tudi koroški kolegi, tako da bi jim vrnili gostoljubnost, ki ga je zamejsko društvo doživelo 3. in 4. julija letos na Koroškem. Takratni obisk pri koroških rojakih je bil izredno bogat in zanimiv. Člani društva so spoznali glavne značilnosti avstrijskega zdravstvenega sistema in delo slovenskih zdravnikov. Pobliže so se tudi seznanili s kulturnim in gospodarskim utripom v krajih Borovlje, Sele in Slovenji Plajberk. Tam je bila prijateljska večerja v slovenski gostilni Lausegger z nastopom komornega zbora, ki ga vodi mag. Roman Verdel. Razstava kmečkega orodja, ki je na ogled nedaleč od gostinskega poslopja, je dala povod, da je prof. Herta Lausegger iz Slavističnega inštituta celovške univerze orisala zamejskim gostom raziskovalno delo v zvezi s koroškimi narečji. Zamejski zdravniki, živi-nozdravniki in farmacevti bodo veselo počastili praznik sv. Martina na dvodnevnem oddihu na Ptuju. Člani Slovenskega zdravniškega društva v Italiji pred hišo-ambulanto dr. Franca Wuttija (drugi od desne proti levi). NOVI GLAS / ŠT. 41 1999 SLOVENIJA EVROPA GROZI S PREPOVEDJO IZVOZA MESA ODMEVI NA TUDMANOVE IZJAVE VETERINARSKE SLUŽBE OSRAMOTILE DRŽAVO MARJAN DROBEZ V Sloveniji še buri duhove politično-gospodarska afera, za katero so odgovorne veterinarske službe, zlasti Veterinarska uprava in Veterinarski zavod Slovenije. Veterinarski inšpektorji Evropske komisije so med pregledom nekaterih klavnic in mesno-prede-lovalnih podjetij, ki izvažajo v države članice EU, namreč ugotovili, da slovenski veterinarski in sanitarni nadzor ne ustreza evropskim standardom in merilom. Za to so predlagali prepoved izvoza t.i. "rdečega mesa", to je mesa parkljarjev in kopitarjev in izdelkov iz teh vrst mesa na območje petnajsterice. Stalni veterinarski odbor EU je k sreči možnost prepovedi odložil do 1. februarja leta 2000 v u-panju, da bodo dotlej napake, površnosti in pomanjkljivosti, ki so jih ugotovili veterinarski inšpektorji Evropske komisije med pregledi nekaterih klav-niško-predelovalnih obratov od 6. do 10. septembra letos, odpravili. Za odložitev prepovedi je bilo nemara odločilno posredovanje, ki so ga v Bruslju opravili minister za evropske zadeve igor Bavčar, funkcionarji ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter tudi razumevanje nekaterih članic EU, med katerimi je bila tudi Italija. Grožnja o prepovedi izvoza mesa in mesnih izdelkov je v Sloveniji povzročila popolno presenečenje in preplah. Odmevi nekaterih politikov, zlasti pa funkcionarjev Veterinarske uprave in Veterinarskega zavoda, so se najprej kazali kot zanikanje sleherne krivde in odgovornosti veterinarskih služb in direk- torjev tistih klavnic oz. mesnopredelovalnih obratov, ki jih je pregledala inšpekcija iz Bruslja. Šele ko je bilo poročilo inšpektorjev objavljeno, so priznali svojo odgovornost. Na konkretnem primeru je postalo jasno, da EU ne bo dovolila nobenega sprenevedanja, površnosti in slabega dela v državah, ki se potegujejo za članstvo. Politična in moralna škoda povzročena v Sloveniji je vsekakor velika, saj je bila država osramočena in ponižana na področju, kjer napak in površnosti niso pričakovali. Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ciril Smrkolj je namreč veterinarsko službo doslej vedno hvalil kot vzorno organizirano in uspešno. Napake in slabo poslovanje pregledanih klavnic in mesnopredelovalnih obratov bo treba čimprej odpraviti, potem pa bo stanje spet pregledala inšpekcija iz Bruslja. Njeno poročilo boslužilo kot dokaz, da so pomanjkljivosti odpravljene in torej prepovedi izvoza mesa in mesnih izdelkov ni treba uveljaviti. Čimprej naj bi izvedli spremembe v organizaciji ve-terinarske službe, tako da bi ta delovala kot enotna služba v okviru ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Na neustrezno organizacijo Veterinarske službe je o-pozorilatudi Evropska komisija v svojem nedavnem poročilu o pripravljenosti Slovenije za sprejem v EU. Prišlo bo tudi do zamenjav vodilnih uslužbencev, za katere bodo u-gotovili, da so odgovorni za napake na področju veterine. Odstop je ponudil tudi kmetijski minister Ciril Smrkolj, j razrešili pa naj bi Cvetka Bun-j ca, direktorja veterinarskega zavoda Slovenije. Zelo odločen je minister za evropske zadeve Igor Bavčar, ki pravi, da je v veterini potrebna sanacija, ki pa je ne morejo o-praviti ljudje, ki so privedli do zdajšnjega stanja". JožeJerov-šek, poslanec iz SDS, govori 0 političnem škandalu in dodaja, 'da je EU žal ali pa na srečo šiba božja". Poleg političnih razsežnosti pa bi omenjeni incident z našo veterinarsko službo s posledično prepovedjo izvo-j za mesa in mesnih proizvodov Sloveniji lahko povzročil tudi veliko gospodarsko škodo. Slovenija v države EU izvaža letno 3.5 milijard tolarjev mesa in izdelkov. Od tega je občuten izvoz v Italijo, zlasti v Trst oz. deželo Furlanijo-Julijsko krajino. Samo družba Mip (Mesna industrija Pri- 1 morske) v Novi Gorici izvaža v Trst vsak teden 15 ton sve- i žega mesa. Meso iz omenjene družbe je v Trstu znano in cenjeno zaradi kakovosti in tudi ugodnih cen. V Mip veterinarski inšpektorji iz EU občasno prihajajo že od leta 1981, vendar pri njih še nikoli i niso ugotovili nobene pomanjkljivosti. Zgledno ureje-! na in v skladu s predpisi obratujeta tudi pršutarna v Šepu-Ijah na Krasu in klavnica Sečovlje, obe sta obrata podjetja Kras Sežana. V primeru, da bi uveljavili prepoved izvoza mesa in mesnih proizvodov iz Slovenije, bi bil prepovedan tudi promet tega blaga v potniškem prometu med Slovenijo in Italijo. To pa se, vsaj do 1. februarja naslednjega leta, j ne bo zgodilo. Slovenska javnost je zgrožena zaradi izjav predsednika Hrvaške Franja Tudmana o odnosih s Slovenijo, ki jih je dal na tiskovni konferenci 18. oktobra. Izjavil je, "daje Piranski zaliv hrvaško morje", o čemer se ni mogoče pogajati. "Velikodušno" pa je dodal, "da je Hrvaška pripravljena zagotoviti Sloveniji najbolj prost režim za uporabo zaliva, za izhod na morje, ni paji pripravljena prepustiti suverenosti nad njim". Ponovil je staro tezo, “da so si Slovenci že od samega začetka krize v bivši Jugoslaviji zamislili umik iz skupne države, o čemer so se sporazumeli s srbskimi predstavniki; Hrvaška pa naj bi po tem dogovoru morala ostati v nekdanji državi". Slovenska politika in vlada sta na trditve hrvaškega predsednika reagirala z zamudo in mlačno. Kot je na nacionalni TV izjavil državni sekretar v zunanjem ministrstvu Ernest Petrič, "je slovenska vlada naprosila hrvaško stran za pojasnilo, ali trditev o hrvaškem morju v Piranskem zalivu pomeni spremembo hrvaške politike do Slovenije". Kučan se je odzval šele 2 7. oktobra, ko je na sklepni prireditvi festivala nekomercialnih radijskih postaj v Celju dejal, "da se mu ne zdi pametno govoriti in pregrevati nerešenih vprašanj, dokler se državi dogovarjata in iščeta rešitve". Glede domnevnega dogovarjanja s Srbijo o izločitvi Slovenije iz skupne države Jugoslavije pa je "šlo le za stališče, da ima vsak narod pravico do samoodločbe, če te pravice ne uresničuje na škodo enake pravice drugih narodov". Nekdanja jugoslovanska časnikarska agencija Tanjug tega stališča ni objavila, "na kar smo ob vrnitvi iz Beograda 23. januarja 1991 opozorili tudi predsednika Tudmana. Njemu smo dali tudi izvirnik skupnega srbsko-slovenskega ZVEZA KULTURNIH DRUŠTEV NOVA GORICA / NEDELJSKA GLEDALIŠKA SREČANJA DOBRODOŠLA GLEDALIŠKA PONUDBA IVA KORSIC Ob Primorskem dramskem gledališču, ki v vsakoletni abonmajski sezoni ustvarja in gostuje profesionalne umetniške uprizoritve z vrhunskimi izvajalci, si je Zveza kulturnih društev Nova Gorica omislila abonmajsko ponudbo šestih najzanimivejših ljubiteljskih gledaliških predstav, rojenih v bogatem gledališkem delovanju ljubiteljskih skupin, predvsem na Goriškem onstran in tostran meje. To u-metniško novost, ki bo gledalcem po ugodni ceni nudila prijetno nedeljsko popoldansko doživetje in kakovosten pogled v ljubiteljsko gledališko poustvarjanje, je uvedel preteklo nedeljo, 24. oktobra, Dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež. V spodnji dvorani Kulturnega doma v Novi Gorici je pred sto petdesetimi abonenti in drugimi gosti spet zaživela zabavna komedija Zares čuden par sodobnega ameriškega pisca Neila Simona v režiji Emila Aberška, ki so jo štandrežki igralci premierno uprizorili v domači župnijski dvorani Anton Gregorčič v preteklem predpustnem času. Z razgibanim odrskim delom - več kot dve uri trajajoča predstava zahteva veliko koncentracije in energije - so štandrežki komedijanti sodelovali na letošnjem 3. Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Ma-vhinjah. Z njo sta si glavna protagonista Marko Brajnik (Felix) in Božidar Tabaj (Os-car) ex aequo gladko pridobila nagrado za najboljšo moško vlogo, ker sta ustva- rila enkratno podobo neraz-družljivega para, ki se ujema v vseh podrobnostih. Da sta zasluženo prejela to odličje, so se lahko prepričali tudi nedeljski gledalci, ki so se ob njiju, pa tudi ob drugih izvajalcih, prešerno nasmejali in preživeli nedeljo v sproščujoči družbi. Ostala Nedeljska gledališka srečanja se bodo zvrstila od novembra do marca, in sicer 14. novembra letos bo Dramska skupina iz Šte-verjana predstavila kriminalko Agathe Ch ri stie Mišo-lovka, ki je v režiji Emila A-berška doživela kar nekaj uspešnih ponovitev; 19. decembra bo na vrsti Prosvetno društvo Soča Kanal z vrtoglavo komedijo Raya Co-oneya Minister v škripcih; 16. januarja 2000 bo nastopila Dramska skupina Javornik Koroška Bela z delom Mar- IZ KRONIKE DOGODKOV V SLOVENIJI ca Camolettija Boeing-Bo-eing; 13. februarja 2000 pa bo gostovala tista ljubiteljska skupina iz osrednje Slovenije, ki bo ustvarila najboljšo amatersko predstavo do iztekajočega se leta. Ta prvi nedeljski abonma ljubiteljskih odrov bo sklenil 12. marca Dramski odsek PD Štandrež z do potankosti naštudirano nedvomno smeh, a tudi grenkobo vzbujajočo enodejanko Roberta Andersona Jaz sem Berto, ki je na prej omenjenem festivalu povsem utemeljeno odnesla tri nagrade (za najboljšo režijo, najboljšo žensko vlogo in nagrado publike). V režiji igralca Primorskega dramskega gledališča Janeza Starine z vrhunsko igro oblikujeta ostarela zakonca Majda Zavadlav in Božidar Tabaj. sporočila za javnost. Glede odnosov s Hrvaško pa menim, da so dobri, kar je življenjski interes Slovenije, in j prepričan sem, da tako razmi-i šljajo tudi v Zagrebu." Javnost s tako blagimi stališči ni zadovoljna. O tem je časnik Delo 23. oktobra objavil članek z nadnaslovom Hujskaški Tudmanov nastop in naslovom Čakamo, čakamo, pa nič. Pisec Miloš Mikeln j poudarja, da bi "razumen človek ob omenjenih izjavah zamahnil z roko: predvolilni golaž na Hrvaškem, češ edino I jaz vas bom obranil pred poli hlepnimi Slovenci, nihče drug vas ne more, zatorej volite mojo stranko. Že res, gotovo. Ampak to je obenem tudi vz-trajno sejanje razdora med dvema sosednjima državama. In hkrati gredo te Tudma-nove legende tudi v širni svet, saj to nadvse rad govori, zlasti pred tujimi dopisniki. To pa je že resno ogrožanje Slovenije. Zato zdaj spet enkrat čakamo, kaj bo naredila slovenska vlada ob tem zadnjem hujskaškem nastopu v zagrebških predsedniških dvorih. Spet zaman čakamo?" Predstavnik Civilne družbe za vprašanje meje v Istri, Daniel Štarman, je opozoril, "da smo jezni na državo, ker i se ni takoj in odločno odzvala na trditve hrvaškega pred-| sednika. Mi ne bomo ostali le pri besedah, ker so mejna vprašanja med sosednjima državama tudi stvar slovenske varnosti." Drug aktualen politični dogodek v prejšnjem tednu v Sloveniji je bil nastanek krize v pogovorih za združitev krščanskih demokratov in ljudske stranke. SLS je namreč zahtevala, naj bi bilo novonastalo razmerje med strankama, v vodstvu in nasploh v novi sredinskodesni stranki | 2,2 proti ena. SKD je ogorčeno i reagirala, Peterle pa je dejal, "da bi bil to sovražni prevzem SKD, ki ga ne bomo dopustili." Napetosti so se spet zmanjšale. Dogovorili so se o nadaljevanju pogajanj za združitev obeh strank, kar bi se lahko l zgodilo 23. decembra, kot je bilo prvotno napovedano, "ali pa kak teden prej ali pozneje". SKD in SLS bosta sodelovali na lokalnih volitvah 5. de-| cembra v Kopru, predsednika obeh strank Peterle in M. Podobnik pa sta na nacionalni TV22.t.m. ponovila pripravljenost, da bosta odstopila s predsedniških mest, “če bo to potrebno za premostitev ovir pri združevanju strank". M. V VIPAVSKI DOLINI NOV ODSEK HITRE CESTE S slovesnostjo, ki seje je u-deležil tudi minister za promet in zveze Bergauer, so 25. t.m. predali prometu nov odsek hitre ceste od Loga pri Vipavi do priključka na že zgrajen odsek take prometnicepri Selu. Novi odsek je dolg 11,5 km, stroški gradnje pa so znašali okoli 71 milijonov ameriških dolarjev. Do leta 2002 bodo zgradili še manjkajoče odseke hitre ceste po Vipavski dolini, in sicer med Logom in Podnanosom in naprej čez Rebrnice do Razdrtega. Ža te odseke je Italija odobrila 92 milijard lir brezobrestnega posojila, ki pa ga Slovenija še ni začela uporabljati. Ob odprtju novega odseka so nastale tudi nekatere polemike. Mestni svet občine Nova Gorica je menil, da na hitrih cestah v tujini ne plačujejo cestnine, to pa se dogaja v Sloveniji. Vodstvo Družbe za državne avtoceste je to trditev zanikalo in potrdilo, da bo cestnino na hitrih cestah v Sloveniji treba tudi v prihodnje plačevati. Poslanec v državnem zboru iz Vrhpolja pri Vipavi Branko Tomažič je o zadevi sklical tiskovno konferenco. Dejal je, da bi morale biti hitre ceste oproščene plačevanja cestnine, zato "naj bi hitro cesto po Vipavski dolini, ki bo v celoti zgrajena do leta 2002, preimenovali v avtocesto, s čimer bi plačevanje cestnine postalo zakoni- to". Poslanec pa ni omenil, da hitre ceste nimajo svojstev avtoceste, kar tako prekvalifikacijo trase preprečuje. V Ajdovščini pa so na izredni seji občinskega sveta kritizirali družbo Dars in izvajalce del - med njimi je najpomembnejša družba Primorje v Ajdovščini -, češ da niso izpolnili obljub, danih prebivalcem ob trasi novega odseka. Opozorili so, "da ob trasi ne gre le za lepotne napake, temveč za pomanjkljivosti, ki o-grožajo varnost prometa". MIREN: SLOVESNOST OB 20-LETNICI SMRTI VENČKA BUDINA V nedeljo, 31. t.m., bo na Mirenskem Gradu s pričetkom ob 16. uri spominska slovesnost ob 20-letnici smrti dolgoletnega mirenskega organista Venčka (Venceslava) Budina. Pričela se bo s sv. mašo, med katero bosta pela združena pevska zbora Miren in Rupa-Peč. O zaslužnem pokojniku bo spregovoril msgr. Gašper Rudolf, župnik pri Kristusu Odrešeniku v Novi Gorici. Med akademijo po sv. maši bodo posamično nastopili pevski zbori, s katerimi je bil Venček Budin povezan: cerkveni mešani zbor iz Mirna, mešani zbor Rupa-Peč, moški zbor Mirko Filej in mešani pevski zbor Podgora. 13 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 14 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 ITALIJANSKO PRAVO REGISTRACIJA STANOVANJSKIH NAJEMOV NOVO SREDIŠČE V TRSTU ZA PREHRAMBENE OPERATERJE KMETIJSKI NASVETI DAMJAN HLEDE Za registracijo stanovanjskih najemov je do pred kratkim vladala precejšnja nejasnost, ker so različni registrski uradi na različen način razumevali obstoječo zakonodajo in torej drugače obdavčevali pogodbe. Konkretno je nejasnost zadevala vprašanje, s katero davčno ali-kvoto morajo biti registrirane najemniške pogodbe, ki imajo za predmet s pohištvom opremljena stanovanja. V poštev prideta dve določili, ki jih vsebuje tarifa, priložena zakonu o registrskem davku (zakon št. 131/86): na eni strani je prvi odstavek petega člena, ki določa za najem urbanih nepremičnin davek v višini 2% najemnine za celotno trajanje pogodbe; na drugi strani pa je člen 9, ki določa 3-odstotni davek za pogodbe in listine premoženjske narave, ki jih tarifa izrecno ne predvideva. Dogajalo se je torej, da nekateri registrski uradi niso pojmovali pohištva v najem danih stanovanj kot njegovih pritiklin, ampak kot predmet posamezne samostojne pogod- be. Ker pa v najemniški po godbi niso bile prijavljene različne vrednosti različnih predmetov najema, so v skla du s prvim odstavkom 23. člena zakona 131 aplicirali višjo alikvoto (3%) na celoten znesek pogodbe. Pravilo registrskega davka je namreč takšno, da so različne stvari, ki so predmet iste pogodbe, obdavčene vsaka s svojo alikvoto samo v primeru, ko so v pogodbi izrecno določene posamezne vrednosti vsake od teh stvari, v drugačnem primeru pa se celotni vrednosti pogodbe aplicira najvišja od teh ali kvot. Pred kakšnim mesecem je finančno ministrstvo končno postavilo konec tej sporni zadevi, tako da je s posebno okrožnico (št. 15/E/1999) določilo, naj se pohištvo obdavči z alikvoto, ki velja za najem nepremičnine. Okrožnica je seveda dobrodošla, spor sam pa dokazuje, da si je v naši državi, "zibelki prava", potrebno napram davčnim uradom izboriti ministrsko okrožnico zato, da se razjasni civilnopravna ‘samo-posebi u mevnost'. KONTROLA SAMOPOTRDIL Uprava bocenske pokrajine je pred kratkim začela pregledovati samopotrdila (it. autocertificazioni), ki jih zainteresirani državljani podpišejo v zvezi z raznimi prošnjami ali prijavami, ki jih morajo izročiti različnim javnim upravam. Pregledali so 6% prošenj in izkazalo seje, da je bila polovica samopo-trdil nepravilnih. Zdi se, da je možno le pri redkih samo-potrdilih najti vzrok nepravilnosti v nepazljivosti in zgrešeni interpretaciji zakonov. PRISPEVEK ZA ZAPOSLITEV Deželna agencija je uvedla za zaposlitev novih dodatnih delovnih sil prispevek v višini 10.000.000 lir za vsako novo osebo, sprejeto v službo za nedoločen čas in s polnim (ali pa tudi ne) urnikom (deželni zakon 6. julij 1999, št. 20). Podjetje in novo sprejeta oseba morata imeti določene pogoje, da lahko izkoristi to možnost. Če vsi pogoji zadostujejo, mora biti delovno razmerje sklenjeno v času od 6.7.1999 do 30.11.1999 in trajati vsaj 18 mesecev. Podjetje, ki je zainteresirano, naj pohiti, ker morajo biti prošnje predstavljene na Deželo do 30.11.1999. MD Kaže, da gre v večini slučajev ; prav za hotene lažne izjave, izaradi katerih je bocenska pokrajinska uprava že zainteresirala javno tožilstvo. Vsled temu dogodku je tudi minister za javne zadeve Piazza sestavil posebne nor-j me za nadzor nad samopo-trdili in jih v obliki ministrskega navodila razposlal vsem ! javnim upravam. Nadzor bo odslej sistematičen in ne več samo slučajen ali izjemen. Za kršilce so predvidene hude sankcije, tudi kazenskoprav-i ne narave, ki lahko po kazen-f skem zakoniku privedejo tudi do treh let pripora. Poleg sistematičnega pregleda, bo u-| vedena tudi takojšnja vzor-;čna preiskava na nekaterih "kočljivih" sektorjih, ki zadevajo npr. področje študijskih samopotrdil in področje pri-j jav v zvezi z gradbenimi olajšavami. Samopotrdila je uvedel bivši minister Bassanini z zakoni, ki so začeli uvajati poenostavitev javne uprave in torej njeno postopno debirokra-tizacijo. Zadnji podatki so govorili o uspehu samopotrdil, saj je bilo dokazano, da so se upravna potrdila v dveh letih | zmanjšala za celo polovico. Novice o nepravilnostih in o potrebi po temeljitem nadzoru pa potrjujejo domačnost italijjanskih državljanov z la-| žjo, morda pa tudi dejstvo, da je italijanski birokratizem res j zašel v pot brez vrnitve. ---------- DIH IVAN ŽERJAL Na področju industrijske cone v Trstu bodo kmalu -morda že v začetku novembra - odprli novo veliko središče, namenjeno izdelovanju, oblikovanju in prodaji na debelo prehrambenih izdelkov. Gre za središče Maxigross, ki je last družbe Grandi Food. Središče, kjer bo zaposlenih kakih 30 oseb, pretežno mladih in bivajočih v tržaški pokrajini, bo namenjeno profesionalnim operaterjem na področju prehrane: prodajalcem na drobno, barom, restavracijam, pizzerijam idr. Objekt bo nudil izbrane vrste mesa s potrdilom o izvoru ter skrbno pripravljene v skladu s krajevnimi običaji, dalje širok izbor tipičnih lokalnih ter znanih domačih in vodilnih znamk suho-mesnih izdelkov in sirov, široko izbiro svežega sadja in zelenjave, rib, stolčenih polenovk in zamrznjenih živil. Obdelavo in embalažo bodo lahko opravili po kupčevih zahtevah. V centru Ma-xigross bodo nudili tudi posebne konfekcije med prazniki (npr. za izdelavo božičnih konfekciji, tudi po želji, za področje Treh Benečij). Pri družbi Grandi Food zagotavljajo kakovost izdelkov. Družba Grandi Food je nastala 14. januarja letos iz sodelovanja med staro tržaško družbo Antonio Grandi, ki je dejavna na avtomobilskem področju, in družbo Battaglia iz Veneta, ki se že vrsto desetletij ukvarjaš prehrano. Zaradi sprememb v avtomobilskem sektorju je družba Antonio Grandi opravila racionalizacijo, prostorsko območje, ki se je sprostilo (6.500 m2 površine), pa so posvetili prehrani. Ugotovljeno je bilo, da Trst nima še objekta, ki bi ustregel zahtevam prehrambenih operaterjev, zato so se odločili za ustanovitev centra Maxi-gross, v katerega je bilo vloženih 6,5 milijarde lir. Center bo deloval po načelu cash and carry, se pravi, da bodo operaterji, ki bodo kupili proizvode, sami poskrbeli za njihov prevoz. Kljub temu pa bo družba Grandi Food na željo kupcev poskrbela tudi za prevoz oz. za konteinerje, ki bodo za omejen čas zagotavljali ohranitev svežine izdelkov. Novo prehrambeno središče ni namenjeno samo italijanskim, temveč tudi sloven-i skim in hrvaškim operaterjem (s tem v zvezi so natisnili j reklamne zgibanke tudi v slo-' venščini in hrvaščini). Z OHLADITVIJO SE NA VRTU ZAČNE POSPRAVLJANJE V teh dneh je v zelenjavnem vrtu veliko dela. Jesenska in zimska povrtnina se lepo razvija, ker je še sorazmerno dovolj toplo. Gredice na katerih rasejo por, endivija, rdeča pesa, koromač, kitajsko zelje, ohrovt ali vrzote, zelje, brokoli in cvetača, brstični o-hrovt in zimski radiči ter motovilec in špinača moramo primerno oskrbovati, opleti in o-suti, da se do mraza vsa ta zelenjava kar naj lepše razvije. Pripravili pa bomo tudi že loke za tunele in pregledali plastične folije, ki smo jih uporabljali v minuli zimi, ali so še u-porabne, drugače pa si nabavili nove. Isto velja za pregrinjala iz polietilenskih propustnih tkanin, s katerimi neposredno prekrijemo zelenjavo in jo zaščitimo pred pozebo. Medtem postopoma pospravljamo poletno zelenjavo. Osušene grmičke fižola porežemo ob tleh, da pustimo korenine v zemlji, saj je koreninski sistem stročnice skladiščil dušik, ki bo koristil tudi naslednjim kulturam. Korenček je v naših krajih lahko na prostem vse dokler ni tako mraz, da začne zemlja zmrzovati. Ko se bo napovedal hujši mraz, ga bomo izkopali in na grobo očistili ali ILUSTRIRAN PRIROČNIK IZŠEL PRI MLADINSKI KNJIGI VSE O OBREZOVANJU RASTLIN Ilustrirani priročnikDrei/e-sa, grmovnice in cvetlice je pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi in je namenjen vsem tistim, ki imajo radi urejen vrt in sadovnjak, ter tistim, ki bi radi zvedeli kaj več o obrezovanju in vzgoji rastlin. Lepo oblikovani priročnik je delo dveh angleških izvedencev; Christopher Brickell in David Joyce sta v angleškem izvirniku namreč napisala pregledno, predvsem pa poučno delo, ki sta ga v slovenski jezik prelila Alenka Dermastia in Jože Maček. Priročnik je lepo urejen, saj je na začetku knjige pregledno kazalo, kjer vidimo, očem vse sta pisala avtorja in tako tudi najdemo tisto rastlino, ki nas najbolj zanima, na hiter in enostaven način. V uvodu sta avtorja priročnika zapisala, "da je osnovni namen vzgoje in obrezovanja rastlin ta, da jim zagotovimo kolikor mogoče zdravo in krepko rast, trdno ogrodje in odpornost 3roti boleznim. S strokovnim obrezovanjem to še presežemo. Če pa vpliv obrezovanja in vzgoje na rast in uspevanje rastlin temeljiteje poznamo, lahko ob izboljšanju njihovega naravnega videza obogatimo tudi okrasno vrednost listov in cvetov, povečamo pridelek in ustvarimo pozornost zbujajoče oblike in kombinacije. Z razumevanjem načel, kako in zakaj se rastline odzi- vajo na obrezovanje, dosežemo, da se rastline pokažejo v najlepši podobi." Tako avtorja Christopher Brickell in David Joyce, ki takoj za uvodom pišeta o tem, kako rastline rastejo, da bi morebitni nadebudni obrezovalec lažje razumel, zakaj se neko rastlino tako obreže in drugo zopet drugače. Povesta tudi nekaj več o načelih obrezovanja in vzgoji rastlin ter opišeta opremo in orodje, ki sta potrebni za obrezovanje. Prvi večji sklop v knjigi Drevesa, grmovnice in cvetlice je namenjen okrasnemu drevju, med katerim najdemo najprej poglavje o drevesnih oblikah, nato osnove tehnike in vse o začetni vzgoji ter nasvete za obrezovanje odraslih dreves. Avtorja pa pišeta tudi o pomlajevanju dreves, o obrezovanju pri tleh in na glavo ter o prepletanju, nakar še opišeta, kako se obrezujejo iglavci, palme in palmam podobne rastline, žive meje, zraven pa dodata tudi opise priljubljenega okrasnega drevja. Drugi sklop je namenjen sadnemu drevju, nakar pridejo na vrsto okrasne grmovnice, jagodičevje, vzpenjavke ter vrtnice. Slovarček strokovnih pojmov in stvarno kazalo pa zaključujeta ilustrirani priročnik in stvarno kazalo. Drevesa, grmovnice in cvetlice je doslej najbogatejša knjiga na slovenskem knjižnem trgu o obrezovanju in vzgoji okrasnih dreves, vzpe-njavk, sadnega drevja, jagodičevja, grmovnic in vrtnic. Vanj je vključenih več kot 800 rastlin, ki so razvrščene v skupine in opisane po abecednem redu. Za vsako skupino so natančno razložena splošna načela obrezovanja, način rasti in posebnosti posameznih rastlin. V knjigi Drevesa, grmovnice in cvetlice je več kot 1500 nadrobnih ilustracij in fotografij, ki nazorno prikazujejo, kje in kako J napraviti rezi, da bodo vrtne rastline najlepše ali pa sadno drevje bolje uspevalo. Jasno je, da je knjiga na-; menjena predvsem ljubiteljem lepih vrtov okrog svojega doma, prav pa bo prišla j vsakomur, ki bi pobliže rad ! spoznal čudoviti svet rastlin in tudi sam s pomočjo priročnika zasadil in kasneje o-brezoval kako njemu všečno rastlino, jo gojil tako, da bo | domu v okras in lastniku v čast. Nam, ki živimo v Italiji, pa bo priročnik v še dodat-I no korist, saj so vsa imena rastlin tako v latinskem jeziku kot tudi v slovenščini in že med prelistavanjem knji-j ge bomo sami uvideli, koliko imen rastlin poznamo v ita-I lijanskem jeziku, a zanje ne i vemo ustreznega slovenske-! ga izraza. -----------JUP obrisali, ne pa opravili. Liste odtržemo (ne odrežemo) dober centimeter nad korenom, zdrave korene nato zložimo v leseno kišto in jih pokrijemo z vlažnim peskom, da se ne izsušijo. Podobno ravnamo tudi s gomoljnim šelinom, ki še vedno lepo rase in bo hvaležen, če mu bomo pred mrazom še enkrat zrahljali zemljo ter ga nekoliko zaščitili s slamo. Ko se temperatura bliža ničli in ne moremo primerno zaščititi gredice s šelinom, je najbolje, da gomolje izruje-mo (pomagamo si z lopato), glavne liste odtržemo in mogoče zamrznemo, pustimo pa srčne, najmanjše liste. Korenine lahko nekoliko prikrajšamo in nato gomolje položimo v plitve zaboje z vlažnim peskom, vrh gomoljev pa mora kukati iz peska. Te zaboje nato postavimo v hladen, primerno vlažen in polsvetel prostor, kjer pa temperatura ne sme pasti pod ničlo. Na Primorskem, če ni hujše zime, lahko peteršilj prezimi na prostem. Zadostuje, da ga le nekoliko zaščitimo in navadno ni težav. Vendar pa je včasih praktično, da imamo peteršilj kar pri roki, v posodi na okenski polici. Tako posebno lončnico si lahko omislimo v sedanjem času, tako da izkopljemo nekaj lepših korenov peteršilja, ki jih posadimo v večji lonec. Med posameznimi rastlinami naj bo približno 5 cm razdalje. Korene peteršilja, ki jim obrežemo liste, sadimo do globine, ki so jo imeli na gredici. Ko je sajenje opravljeno, presajeni peteršilj zalijemo in lonce postavimo v zaveten prostor, na sonce, da spet požene. Ko bo pritisnil mraz, bomo lonec odnesli na svetlo o-kensko polico v primerno hladen prostor. Tako bomo imeli vso zimo peteršilj pri roki. Navedli smo nekaj načinov skladiščenja nekaterih zelenjavnih vrst. Vendar pa je v sedanjem času najbolj običajno, da povrtnine, ki jih mislimo uporabiti pozimi, preprosto zamrznemo, saj skorajda ni gospodinjstva, kjer ne bi i-meli zmrzovalne skrinje. Sveže nabrano, očiščeno in opravo zelenjavo po potrebi narežemo in jo za dve minuti potopimo v vrelo vodo. Takoj jo ohladimo z mrzlo vodo in si tako zagotovimo, da bo zelenjava ohranila okus in tudi del vitaminov. V vrečke nato zložimo le toliko zelenjave, kolikor je potrebujemo za en o-brok. Ko bomo pozimi kuhali, pa te zelenjave ne odmrznemo, ampak jo damo kuhati zamrznjeno. Preparjenje zelenjave, ki naj roma v zmrzo-valno skrnijo, ni vedno potrebno. Svež fižol, pradižnike, bučke in papriko, peteršilj, zeleno, pehtran, baziliko itd. ni potrebno prepariti. To zelenjavo preprosto očistimo in operemo ter surovo primerno skladiščimo v skrinjo. NOVI GLAS ŠT. 41 1999 ODBOJKA / DERBI V MOŠKI C LIGI USPESNA PREDSTAVITEV VAL IMSA UGNAL OLYMPIO AGRARIA TERPIN ZAMEJSKI ŠPORT V LJUBLJANI IGOR COTIC Z dvigom zastora nad deželnimi odbojkarskimi prvenstvi so oživela tako igrišča kot tribune, na katerih se zbirajo številni navijači in ljubitelji odbojke. Še posebej živo je bilo tokrat v goriškem Slovenskem športnem centru, kjer sta se pomerili Olympia Agra-riaTerpin in Val Imsa. Dvoboj med slovenskima ekipama je bil z agonističnega vidika privlačen, nivo igre pa ni bil na najvišji ravni, kar je tudi razumljivo, če pomislimo, da sta se goriški šesterki pomerili že v prvem kolu prvenstva, ko uigranost igralcev in mehanizmi igre še niso dodobra izdelani. Valovci so prodirali v polje domačinov predvsem z lepimi kombinacijami na mreži, kjer sta se še posebej izkazala kapetan Florenin in Radetti; Klokočovnikovi varovanci pa bi lahko povzročili valovcem večje težave, le če bi servirali ostreje in bi bil njihov blok učinkovitejši. Srečanje je bilo zelo izenačeno v prvem setu, ko sta se ekipi izmenjavali v vodstvu, v odločilnih trenutkih pa je bila gostujoča špsterka prisebnejša in tako osvojila niz. Le so o-lympijci v drugem setu še skušali prekrižati štrene Floreni-nu in ostalim, so tile v tretjem setu zaradi napak nudili le manjši odpor. Trener Vala Imsa Zoran Jerončič je tako ocenil nastop svojih igralcev: "Osvojena zmaga je plačilo za trud, ki so ga igralci vložili na treningih in predprvenstvenih nastopih. Do prvih treh točk smo ■44J n n . se dokopali z manjšim trudom, kot sem si pričakoval. Poznalo se je, da smo se na tekmo dobro pripravili in da so se igralci držali navodil. Mislim, da je bil ključ zmage tako boljša uigranost kot večja kontinuiteta igre, kar pride še posebej do izraza v novem sistemu točkovanja (rally point system), kjer dosežejo zmago tiste ekipe, ki manj grešijo. Z uspehom sem zadovoljen, saj sestavljajo šesterko Vala zelo mladi igralci, ki v teku prvenstva še lahko veliko napredujejo in pripeljejo ekipo do najvišjih mest.1' Trener Olympie Agraria Terpin Boris Klokočovnik pa je tako strnil svoje misli o derbiju: "V novo sezono smo startali z neugodnim rezultatom. Na derbiju nismo po- kazali vsega, kar znamo, saj smo zaigrali pod svojimi sposobnostmi predvsem v izvajanju servisov in blokov. Če bi zaigrali bolj sproščeno, bi bil tehnični nivo tekme gotovo na višji ravni. Dodal bi še to, da se je prav pred pričetkom prvenstva poškodoval center Stefano Bensa, na katerega ne moremo računati vse do povratnega kola. Glede prihodnjih nastopov pa sem optimist, saj razpolagam v primerjavi z lanskim prvenstvom z daljšo klopjo, pristop igralcev do dela je resen, tako da so želje društva po visokih uvrstitvah povsem upravičene." V moški C ligi je Soča Uni-tecno, naša tretja goriška še-sterka, doživela poraz na domačih tleh proti ltely Fojda z izidom 2:3 in tako iztržila le prvenstveno točko. V ženski C ligi so valovke gladko premagale tržaško e-kipo SGM (0:3), Olympia Kmečka banka pa je na gostovanju v Manzanu utrpela poraz (1:3) proti ekipi, ki je v lanskem prvenstvu nastopala v višji ligi. V moški D ligi je treba o-meniti uvodni poraz Našega praporja s tržaško ekipo Nuo-va Pallavolo (3:1). KOŠARKA V košarkarski D ligi je Dom Mark zasluženo osvojil drugo zaporedno prvenstveno zmago. Mladi domovci so iz-kupili polno mero točk na račun peterke Acli Fanin in to kar v gosteh s končnim izidom 74:78. NOGOMET V prvi amaterski ligi so So-vodenjci kljub zamenjavi trenerja ostali praznih rok v tekmi z enajsterico Pro Farra (0:1), doberdobski Mladosti pa je uspelo izenačiti, potem ko je Opicinaže vodila z dvema zadetkoma prednosti (2:2). Zzmagoproti Portuale se je Juventina povzpela na drugo mesto začasne lestvice in z optimizmom pričakuje derbi z Mladostjo, ki bo v Standrežu prihodnje kolo. PRIHODNJE KOLO ODBOJKA/Moška C liga (30. oktobra): Marchi GommaTS - Olympia Agraria Terpin, Club AlturaTS - Soča Unitec-no, Val Imsa - EltorTobac. NOGOMET/Prva amaterska liga: Juventina - Mladost, So-vodnje - San Lorenzo. Za zamejske Slovence v Italiji, Avstriji in na Madžarskem šport ni le telesna aktivnost, temveč pomemben dejavnik pri ohranjanju narodne zavesti in identitete. To je bila skupna misel na predstavitvi treh krovnih združenj slovenskih zamejskih športnih organizacij na sedežu Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) v Ljubljani. Letošnje dejavnosti celovške Slovenske športne zveze (SŠZ) potekajo v znamenju praznovanja petdesetletnice organiziranega športa naših rojakov na avstrijskem Koroškem. Združenje slovenskih športnih društev v Italiji (ZSŠDI) paseozirana130-let-nico tržaškega Južnega Sokola. Zvezi skrbita poleg tega, da v okviru svojih klubov nudita telesne aktivnosti, tudi za vzgojo mladih generacij in o-hranjanje slovenskega jezika. Predstavniki zvez so se zahvalili OKS-u za organizacijsko pomoč ter slovenski vladi, ki denarno podpira njihove dejavnosti, saj bi bil njihov položaj brez teh sredstev bistveno težji kot sedaj. "Upamo, da bo sprejem zakona o zaščiti naše manjšine, ki je v obravnavi v italijanskem parlamentu, pripomogel k ohranjanju našega naroda, čeprav z vsemi določili nismo zadovoljni," je menil predsednikZSŠDIJu-re Kufersin. Po besedah predsednika SŠZ Marijana združuje Velika zveza, ki jo vodi, 22 športnih društev s približno 2.500 aktivnimi športniki in športnicami. Veliko bolj natančne podatke je v zborniku Slovenski ZENSKA NOGOMETNA EKIPA, ZADRUGA ŠT. FLORJAN BRIŠKA VINA IN ŠPORT SESTAVLJATA POSREČENO DVOJICO KOŠARKA DRUGA ZAPOREDNA ZMAGA JADRANA MARJAN DRUFOVKA Res plodna je bila minula sezona Števerjank, ki so neutrudljivo brcale žogo na raznih letošnjih poletnih turnirjih v malem nogometu na travi in plošči. Na najvišjo stopničko nagrajeval nega odra so stopile že takoj na začetku, bodisi v mesecu maju na turnirju Simon Čevdek na Peči kot tudi v mesecu juniju v Gabrjah. Na nagrajevanju v Gabrjah, ki je potekalo 25. junija zvečer, so proglasili prav Števerjanko Evelin Bulfoni za najplodnejšo strelko, saj je zabila največ golov. Kasneje so se vpisale vroče in navdušene Števerjanke še na turnir v Dolino. Ker je ta kraj precej oddaljen od briških gričev, je priskočilo na pomoč vneti ekipi ŠZ Olympia. Član športnega združenja Gianni Mania - nežna ekipa se mu iz srca zahvaljuje - jih je kar štirikrat popeljal s kombijem na Kras. Vloženi trud ni bil zaman, saj so si dekleta priborila z dobro igro zasluženo končno tretje mesto; to je bila najboljša goriška ekipa, saj sta prvi dve mesti osvojili tržaški ekipi. Tudi v Dolini je bil refren vedno isti in nagrado za najboljšo strelko so še vedno podelili E-velin, ki je doma iz Bukovja; za najbolj simpatično igralko turnirja pa je bila nagrajena Jazbinka Orietta Skok. Ne smemo pozabiti na dejstvo, da so dekleta, ki sestavljajo ekipo Št. Florjan, aktivna tudi v društvu, še toliko bolj v poletnem času; tako so si večkrat morala zavihati rokave, bodisi pri števerjanskem društvu F.B. Sedej kot tudi pri že omenjenem goriškem odbojkarskem klubu. Trud se je torej počasi nabiral in tako so dobesedno remizirale na zadnjem turnirju meseca septembra na Vrhu sv. Mihaela. Tudi če so dala dekleta vse od sebe, je koncentracija močno padla in še sreča jim je rada nagajala. Fizična kondicija ni bila ena najboljših, trgatev jih je "končala". Treba je tudi podčrtati, da so se nam letos šte-verjanska dekleta predstavljala na igriščih v novih temnomodrih dresih, za katere je poskrbela in jih sponsorizira-la domača kmetija zadruga Št. Florjan. Vrhunsko briško vino podpira števerjanska dekleta, saj so tudi ona lepi sadež te male, a prisrčne briške vasi. In prav na igriščih smo imeli viden dokaz, da sta briško vino in šport očitno res posrečena dvojica. Števerjanke se niso vdale številnim lanskim in predlanskim porazom; zbrale so moči, popile dobro kapljico, trdno vztrajale in tako so si letos končno pridobile nekaj zmag in pokalov. Ekipi še vedno na glas vzklikamo: "Pogumno vztrajajte in tako naprej! Še na mnogo... zmag!" V 3. kolu prvenstva košarkarske C lige je Jadran Nuo-va Kreditna slavil drugo zaporedno zmago. V gosteh je premagal moštvo Vigor Esperia iz Conegliana z izidom 50:59. To je bila, kot že rečeno, druga prvenstvena zmaga in prva zmaga na tujem igrišču. Prvič po devetih ietih so jadranov-ci spet zmagali v Coneglianu. Proti beneški ekipi, ki nastopa v tej sezoni s pomlajeno postavo in ki doslej še ni dosegla zmage, tako daje na repu lestvice, se je Jadran Nuo-va Kreditna boril s težavo, saj je bila tekma uravnovešena. V odločilnih trenutkih pa je naša ekipa ohranila mirne živce, kar se je na koncu obrestovalo. V prihodnjem kolu bodo jadranovci igrali doma proti Castelfrancu. Tudi v prvenstvu C2 lige so odigrali 3. kolo. Košarkarji Bora Radenske so zasluženo dosegli prvo prvenstveno zmago proti ekipi Portogruara. Borovci so dobro začeli in so bili tudi v nadaljevanju pretežno v vodstvu, čeprav so jih nasprotniki stalno zasledovali, tako da je bil končni izid 73:65 v korist naše ekipe. Razlika v koših bi bila lahko še večja, če bi igralci Bora Radenske ne zgrešili velikega števila prostih metov. Vsekakor zelo dragocena zmaga za borovce, ki so v prvih dveh kolih doživeli poraza. V D ligi, kjer je potekalo 2. prvenstveno kolo, beležimo zmago goriškega Doma Mark, ki je v skupini C v gosteh premagal Acli Fanin s 74:76. To je bila druga zaporedna zmaga domovcev, ostale naše ekipe pa so doživele poraze. Vedno v skupini C sta Breg in Ci-cibona izgubila proti Barcola-ni (68:49) odnosno proti La Gradeseju (58:77). V skupini D pa je Kontovel Nord Est izgubil proti ekipi Cusa (80:64). Razen Doma Mark so ostale slovenske peterke še vedno brez točk na lestvici. .........iž zamejski šport po letu 2000 zbral Branko Lakovič. VZSŠDI je 60 članic, le dve goriški slovenski športni društvi nista v tej organizaciji (spomnimo se na polemike, ki so spremljale izstop goriškega športnega združenja Olympia izZSŠDI-ja), ima pa 2.226 registriranih tekmovalcev, 1.137 mladih pod 18. letom ter še 749 dečkov in deklic do desetega leta starosti. "Že same številke jasno kažejo na vzgojni in narodnostni vidik športa, pa tudi na to, da imajo mlade generacije prek športa možnost za krepitev narodnostne zavesti," je dejal Peterlin. Branko Lakovič je uredil in zbral že četrti Zbornik slovenskega športa v Italiji, v katerem so skoraj vsi podatki o tej dejavnosti med zamejci. Zveza Slovencev (ZS) na Madžarskem sicer ni tako številčna, saj združuje le tri društva in nima tako razvejane dejavnosti kot omenjeni zvezi, ponaša pa se z evropskim prvakom v metu kladiva Tiborjem Gecsekom, ki je bil na svetovnem prvenstvu avgusta v Sevilli četrti. Po besedah predsednika ZS Jožeta Hirnoeka bo že novozgrajeno teniško igrišče ob stavbi, kjer se zbirajo Slovenci, izboljšalo pogoje za šport med Porab-skimi Slovenci. Najboljša slovenska športnica v Italiji je jadralka Arian-na Bogateč, ki je na dobri poti, da leta 2000 v Sydneyu nastopi na svojih tretjih Olimpijskih igrah. V Barceloni je bila 1.1992 osma, v Atlanti 1.1996 pa 12. "Vse moje misli so usmerjene v Olimpijske igre v Sydneyu; temu bom podredil svoje nastope v tej sezoni. Na svojih prvih Olimpijskih igrah v Atlanti sem kot neizkušen športnik zasedel 52. mesto, zato si nadejam višje uvrstitve v Avstraliji," je dejal e-den od šestih avstrijskih poklicnih kolesarjev in naš rojak Peter VVrolich, ki bo skušal na domači progi na Koroškem po dveh drugih mestih prvič poseči po naslovu avstrijskega državnega prvaka. Pred njim so največje uspehe slovenskih športnih društev dosegli olimpijski zmagovalec v smučarskih skokih Karl Schnabl, odbojkarji Doba z nastopi v avstrijski prvi ligi ter nogometaši SAK, ki so igrali v drugi ligi. Slednji sedaj nastopajo v regionalni ligi, vodi pa jih DinkoVrabac, nekdanji igralec ljubljanske Olimpije. "S tem klubom smo imeli v preteklosti dobre stike, v zadnjih letih pa so zamrli. Naš cilj je vnovična uvrstitev v drugo ligo. Upamo, da se bomo okrepili z igralci iz Slovenije, pa tudi, da bodo naši najboljši igralci našli svoje mesto v kakšni slovenski ekipi," je dejal pred-sednikSAKJuri Perc. Tudi predstavniki drugih slovenskih organizacij si želijo več stikov s slovenskimi klubi in društvi. 15 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 ■ ALPIN ZADNJA STRAN 16 ČETRTEK 28. OKTOBRA 1999 S 1. STRANI OB VSEH SVETIH Večina antropologov, strokovnjakov, ki proučujejo človeka kot člen narave, se strinja, da je človek postal zares pravi človek takrat, ko je začel svoje mrtve pokopavati; ko se je začel spraševati po zadnjih vprašanjih, kot imenujemo vprašanja, na katera nihče z nobeno znanostjo ne more dati odgovora. In spet smo pri smrti, ki je tako človeška in morda prav zato tako boleča. Ko bomo hodili te dni obiskovat naše rajne na božje njive in jih bomo med prižiganjem svečk na njihovih grobovih ponovno v mislih zagledali pred seboj, bomo zamišljeni, tihi, taki, kakršni smo ob Vseh svetih, ko še narava postane bolj mračna in umirjena, ko se jesen že preveša v zimo. Šepet cipres nad grobovi naših rajnih nam ne bo dal odgovora na zadnja vprašanja, ki se prikradejo v misli ob Vseh svetih, prav tako ne krizanteme, ki jih bo na grobu naših rajnih v nekaj dneh slana pobrala. Končno bo na Vseh svetih dan prišel duhovnik tudi do groba naših rajnih, pokojne mame, očeta, sestre, brata, sina, hčerke, tete, starega očeta in stare mame, prijatelja, soseda, do vsakega rajnega na pokopališču; blagoslovil bo grob in svečano bomo na koncu molitve izgovorili enega najlepših stavkov, ki se na pokopališču more izreči:"Gospod mu daj večni mir in večna luč naj mu sveti!" Kako preproste besede, ki v sebi nosijo odgovor na zadnje človekovo vprašanje: Mir in Luč. POZITIVEN TREND, KI GA MESTO Z VELIKO TEŽAVO DOHAJA V PRIHODNOSTI GORICE JE UNIVERZA HARJET DORNIK Polno zasedena pokrajinska dvorana 11. t.m. je bil najotipljivejši dokaz, da je tema univerze v Gorici izredno privlačna in aktualna in daje Lions club "Maria Theresia" zadel v črno. Gorica ne more imeti industrijskih ambicij, saj nima dobro razvitih zvez kot Tržič, je dejal na okro-gli mizi predsednik industrijcev Gianfranco Di Bert; zadnja leta je tudi opazna močna regresija v trgo-vinstvu, uveljavlja pa se povsem nov pojav, univerza, ki beleži tako pozitiven trend, da ga mesto z veliko težavo dohaja. Univerza je v našem mestu prisotna od leta 1992 z Mednarodnimi in diplomatskimi vedami. Tem se je kmalu pridružil diplomski tečaj Politika teritorija. Oba tečaja imata delovne prostore v nekdanjem malem semenišču. Rektor tržaške univerze Lucio Delcaro je izjavil, da sto vpisov ni optimalno število, je pa sprejemljivo, saj zagotavlja boljši odnos med študenti in predavatelji. Zaradi tega goriški visokošolski študij ocenjujejo v sklopu tržaškega vseučilišča kot "elitno dejavnost". Delcaro pa si želi večjo finančno podporo Gorice, predvsem pa enotnega sogovornika. Omenil je kot primer težave v zvezi z uresničitvijo laboratorija za Politiko teritorija. Leta 1993 je s svojo univerzitetno ponudbo vstopila tudi videmska univerza, ki je najprej uvedla dva krajša univerzitetna tečaja, Ekonomijo in upravljanje turizma in Ekonomijo in upravljanje podjetja. Spr- va se nista zdela posebno pomembna, v tem času pa imata v luči bodoče visokošolske reforme bodočnost, ker bo Gorica razpolagala z univerzitetnimi smermi prvega in drugega nivoja, je poudaril rektor Marzio Strassoldo. Kasneje je videmska univerza ojačila svojo prisotnost z diplomskim tečajem za spomeniško varstvo (predvsem za knjižnice), kasneje je uvedla tečaj za tolmače in prevajalce, ki ima enakovredne ponudbe le v treh evropskih mestih, in kot zadnjo v okviru videmske fakultete za jezike univerzitetni diplomski tečaj za stike z javnostjo (podoben študij obstaja le v Milanu v zasebni upravi). V zvezi s slednjo je rektor poudaril, da se letošnji vpisi približujejo številu 1000, kar pomeni, da se je s tem tečajem v mestu naenkrat podvojilo število vseh univerzitetnih študentov. S tem povezana je problematika predavalnic in študijskih prostorov za študente, ki v palači Alvarez in bližnjih stavbah ne zadoščajo, prenočišč, avtobusnih zvez za vozače, o-poldanske in večerne menze, središča za večerno zbiranje in športno sprostitev, sodelovanja s krajevnimi glasili in smerokazov. To sta izpostavila prisotna predstavnika študentov, medtem ko je rektor poudaril, da je trden namen videmske univerze ohraniti to študijsko smer v Gorici, če bo mesto zagotovilo rešitev omenjenih problemov in - kot je zahteval prej njegov tržaški kolega - ostal enoten sogovornik. Župan Valenti je v odgovor nakazal trud občinske uprave za rešitev omenjenih problemov, zlasti kar zadeva dom za študente (palača De Bassa, nekdanji zavod Filzi, razpoložljivost treh mestnih zavodov), medtem ko je predstavnik Trgovinske zbornice, ki upravlja Sklad za Gorico, Pierluigi Medeot, podrobno razčlenil finančno podporo ustanove od leta 1991 do danes za uresničitev raznih del (za skupnih 42 milijard in 430 milijonov lir ali 27% vseh gibanj) in zagotovil podporo tudi v bodoče. Večjo vlogo pri integriranju prispevkov pa mora prevzeti Dežela, če ji je do izboljšanja u-niverzitetne ponudbe na celotnem teritoriju. Država namreč od leta 1993 klesti podpore univerzam. Na okrogli mizi so sodelovali tudi predsednik pokrajine Brandolin, ki je omenil dejstvo, daje univerza bodočnost tudi za ostalo Goriško, saj bo januarja v Krminu stekel diplomski tečaj za operaterje vvinogradni-štvu in enologiji in je upati, da bo v prihodnje tudi Gradež sedež ene univerzitetne smeri. Predsednik ASCOM Enzo Comelli je moral v zadregi priznati, da se njegov sektor ni znal še primerno prilagoditi novi realnosti in nežna ponuditi novim goriškim gostom potrebnih uslug, saj se s predstavniki študentov ni še niti pogovarjal. Predsednik Konzorcija za razvoj goriškega univerzitetnega pola Claudio Cressati je poudaril potrebo, da se menja statut in vanj vključijo druge pomembne ustanove. Nekatere se na primer oprezno držijo ob strani, morda ker ne bi imele posebnih koristi (industrijci v Pordenonu so se vključili v kon- zorcij, vendar je tamkajšnja stvarnost drugačna). Poleg omenjenih predavateljev sta pri okrogli mizi sodelovala tudi odgovorna za goriški sedež videmske in tržaške univerze Francesco Marangon in Maria Paola Pagnini. Nepredvideno seje srečanja udeležil tudi nadškof Dino De Antoni, ki je v toplem pozdravu izrazil želje po skupnem konstruktivnem snovanju za razvoj mesta. Med razpravo je bila podana u-gotovitev, da se goriški diplomiranci (okrog 2000 v sklopu obeh univerz) hitro zaposlijo in v najrazličnejših krajih. Zasedajo namreč pomembne položaje v raznih evropskih mestih, a so prisotni tudi v A-meriki, evropskem vzhodu, na Kosovu in drugje, kar bo v kratkem prikazano na internetu. Obe univerzi, prisotni v Gorici, že dobro sodelujeta pri izmenjavi predavateljskih moči in sinergično snujeta za to mesto dodatne univerzitetne ponudbe. V kratkem bo na primer stekel podiplomski tečaj v sklopu inženirstva o upravljanju in vrednotenju hidrogeološkega tveganja in tečaj o komunitarni politiki v zvezi v vzhodno Evropo. Po tem je jasno, da z velikim upanjem gledata na to področje in na leto 2004, ko bo evropska meja zdrknila še bolj vzhodno in se bo Evropska zveza odprla Poljski, Madžarski, Češki, Slovaški, deželam onkraj Slovenije. V tem pogledu bo naravna srednjeevropska lega Gorice izrednega pomena. Anton Kacin slovena Nada Pertot Nada Pertot POMAGAJMO Sl SAMI Jezikovni priročnik Anton Kacin GRAMMATICA DELLA LINGUA SLOVENA Ponatisa pri Goriški Mohorjevi družbi ?rj M A rJAJM0' 31 B — HH i SOVODNJE / OBČINSKI GRB IN PRAPOR ZA GORIŠKE OTROKE SIMBOL SLOVENSKE povrmile PRISOTNOSTI mavljične URICE je ime vasi v obeh jezikih, črka ipsilon govori o samem etimološkem izvoru imena vasi (priliv Vipave v Sočo), zraven sta stiliziran rubijski grad in mlinsko kolo, vejica hrasta pa spominja na kraški svet. Navzoče ja na začetku pozdravil pihalni orkester Kras iz Doberdoba. Župan inž. Igor Petejan je spregovoril o poteku postopka in podčrtal vztrajnost uprave pri njem. Povedal je tudi, da bo slovesni dan zapisan v zgodovino naše narcidnostne skupnosti, saj prapor neizpodbitno govori o slovenski prisotnosti na tem območju. Skupno z županom Petejanom sta prapor razvila nekdanja župana Jožef Češčut in Vid Primožič. Poleg pihalnega orkestra in vročega aplavza je odkritje simbola pozdravila tudi folklorna skupina iz Rezije. V ponedeljek, 25. t.m., je bilo izredno vlažno in neprijazno vreme, tako da so se otroci ob 17. uri še raje zatekli v domačnost mladinske sobe v Feiglovi knjižnici. V čarobno naročje pravljic jih je ponesla prva pravljična urica, ki sta jo tokrat izoblikovali dijakinji pedagoškega liceja S. Gregorčič iz Gorice, Urška Petrovčič, doma iz Vipolž v Goriških Brdih (njen nastop je bil sproščen, saj je že nekajkrat bila na odrskih deskah kot članica Odra 90), in Katja Batistič iz Rupe (tudi ona je sodelovala pri opereti H meljska princesa). Otroci - večji del je bilo malčkov iz vrtcev in os-novnošolčkov prve stopnje -so udobno posedli po mehkih blazinicah in pazljivo poslušali Urško, ki jez mladostno svežino pripovedovala pravljico o Mačku Muriju. Pravljica Kajetana Koviča ima poleg besedila tudi prikupne pesmice, ki jih imajo otroci tako radi. Eno so ob koncu pripovedi s pomočjo Urške in Katje zrecitirali še sami, pa tudi prisotni očki in mamice. Kot ie že ustaljena navada, so cicibančki prejeli še spominček na pravljično popoldne: papirnato mačjo glavico, ki so jo dopolnili z brčicami, očki, smrčlcom in ji dodali še papirnat trup in... že je bila mucka narea. ——........ IK Sovodenjci so končno do-čakali razvitje občinskega prapora. Z velikim navdušenjem so namreč sprejeli novost v petek, 22. t.m., ko so ob odprtju razstave osnutkov grba in dokumentov, povezanih z večletnim prizadevanjem občinske uprave za dosego teh dveh simbolov, napolnili sejno dvorano in druge prostore županstva. Zakonski postopek je bil kar zapleten, končno pa je predsednik republike na začetku leta podpisal odlok. Naj povemo, da je grb izdelal arhitekt Antoni iz Nabrežine. V sovodenjski telovadnici pa so dva dni kasneje, 24. t.m., občinski upravitelji pred res številnim občinstvom, sredi katerega so bili prefekt, kve-stor, župani sosednjih občin, drugi predstavniki oblasti in vaščani okoliških krajev, slovesno razvili prapor. Na njem