Slovenski Izhaja enkrat t mescu. Velja 4 gold. 30 kraje, na leto. Štev. 9. V Celovcu 15. septembra 1874. XXIII. tečaj. Pridiga za X VIII. pobinkoštno nedeljo. (Sv, Mihael: Sedanja vojska zoper sv, cerkev,) „VstMii, vzemi svojo postelj in pojdi na »voj dom." Mat. 1. V vod. Zopet je danes Jezus pokazal svojo božjo moč in oblast. Prinesli so dobri ljudje bolno siroto, ki ga je mertvud zadel ; ni mogel na noge stopiti; moral je v postelji ležati in na postelji so ga k Jezusu prinesli. In Jezus stori na tem bolniku dva čudeža: Odpusti mu grehe in podeli mu zopet ljubo zdravje. Zatorej so pa tudi množice, ki so to vidile, stermele in častile Boga, kteri je dal tako oblast ljudem, Tako je Jezus vnovič pokazal, da je vsegamogočen in da more pomagati vselej in v vseh potrebah. Ta resnica je posebno naše dni imenitna, sladka in vesela; kajti naše dni so časi hudobni, od vseh strani obdajajo sv. katoliško cerkev hudi boji in grenke nadloge. V tej vojski nam pa na misel pridejo besede vsegamogočnega Jezusa: „Glejte; jaz sem pri vas vse dni do konca sveta," — in „Peklenska vrata sv. cerkve ne bojo premagale." Na to vojsko sv. cerkve spominja nas svetnik, kterega god bomo v torek jutremine obhajali, na to vojsko spominja nas sv. Mihael, eden izmed nadangeljev v nebesih. Le poglejte jo podobo sv. Mihaela! Lep in čverst mladeneč derži v desni roci ojster meč, na levi ima obešen terden škit, in v levi roci nosi vago ali tehtnico, Vse te znamnja sv. Mihaela nas spominjajo na sedanjo vojsko sv. katoliške cerkve. Od te vojske hočem tudi jaz danes govoriti in pravim: Slovenski Prijatel, 17 1. meč nas spominja ha v o j s "k o ; 2. s k i t nas spominja na pomoč v vojski ; in 3. vaga nas spominja na plačilo po vojski. Pripravite se! Razlaga. 1. V svoji desnici derži sv. Mihael ojster meč. — Sv. pismo trikrat omenja sv. Mihaela in pripoveduje, kako se je bojeval za Boga in božje ljudstvo. Najpred pripoveduje, da je sv. Mihael pregovoril perzijanskega kralja, da naj spusti judovsko ljudstvo v domovino. — Drugič pripoveduje sveto pismo to-le : Bog je Mihaelu zapovedal, da naj Mojzesovo truplo pokoplje v neki dolini moabske dežele, da bi noben človek za Mojzesov grob ne vedel. Bog je to storil, da bi Izraelci, ki so bili k malikovanju toliko nagnjeni, ne jeli Mojzesa po božje častiti in moliti. To se ve, da ta sklep hudiču ni bil všeč. Bad bi bil Mojzesovo truplo v svojo oblast dobil, da bi ž njim Izraelce zapeljal. Sveti Mihael se mu je pa v bran postavil in Mojzesovo truplo zakopal. — Tretjič se bere v skrivnem razodenju sv. Janeza : „Ustal je velik boj v nebesih. Mihael in njegovi augelji so se bojevali z drakonom, z Luciferjem in njegovimi pripadniki, in poslednji niso premagali in njihovo mesto se tudi ni več našlo v nebesih. In doli je bil pahnjen tisti veliki drakon, stara kača, ki se jej pravi hudič in satan, kteri zapeljuje ves svet; doli je bil pahnjen na zemljo in njegovi angelji so bili ž njim ver-ženi. In slišal sem velik glas v nebesih rekoč : Sedaj se je pokazalo zveličanje, in moč in kraljestvo našega Boga, in oblast Njegovega Kristusa." Tako se je sv. Mihael vojskoval za Boga in njegovo kraljestvo, in zavoljo tèga derži tudi ojster meč v svoji desnici. Ta meč nas torej spominja vojske, ktera se tudi naše dni bije zoper božje kraljestvo, zoper sveto katoliško cerkev. Ta vojska ke je začela koj na binkoštno nedeljo. Ssv. aposteljni, od sv. Duha razsvitljeni in poterjeni, so jeli oznanovati Jezusovo vero in snovati njegovo cerkev. Pa hitro je jel tudi svet Škripati ' in sv. cerkev preganjati. Preganjal in sovražil je ssv. aposteljne in perve kristjane celih tri sto let; preganjal in sovražil je kristijane škoz vse stoletja; — preganja in sovraži jih zopet posebno HaŠe dhi. Posebno našim dnem veljajo besede kralja Davida: „Zakaj hhimijo narodi in si ljudstva izmišljujejo pralnih reči ? Kralji zemlje se vzdigujejo in pervaki se zbirajo- zoper Gospoda, in zoper Njegovega Maziljenca." In čemu je ta punt, ta vojska zoper sv. cerkev? Sv. Oče Pij pravijo v svojem pismu od 8. decemb. 1849 tako-le : „Pre-kucija je vdihovanje hudičevo in nje namen jè, keršanstvo do korenine zatreti in na njegove razvaline družinski red paganstva postaviti." Poslednja misel 'teh puntarjev je foràj ta: Vero v Jezuäa Kristusa zatreti, vse znamenja keršanstva pokončati, vso vero v edinega in pravega Boga nam vzeti, nas v temo nekdanjih ajdov nazaj pahniti, da bi brez upanja večnega plačila in brez strahu večnega pogubljenja le na tem svetu si nebes iskali in kakor černa živina po vseh popačenih željah svojega serca razuzdano živeli. Zatoraj piše nek prekucuh in sovražnik svete cerkve : „Naš poslednji namen je ravno tisti, ki ga je (perva) francoska prekucija imela : „Vničiti katoliško vero in pokončati celo keršanski duh za vse čase." Alite, ljubi moji! da je to strašen boj, — boj zoper sv. katoliško cerkev, ki je največa naša dobrotnica in največa milost in dobrota nebeškega Očeta. In te vojske nas spominja meč, ki ga vidimo v desnici sv. Mihaela. — 2. Na levi roci ima sv Mihael uatakujen terden škit, s kterim se brani. Gerdo zver — drakona — ima sveti Mihael pod nogami v znamenje in spomin, da je hudobo premagal. Tako je in bode vselej zmagala sv. katoliška cerkev. Priča nam jih je 19 sto let, v kterem dolgem času so se vzdigovali sovražniki zoper sveto cerkev, ktere pa je sv. cerkev vse slavno premagala. Pa te vojske in te zmage vam danes popisovati ni časa, — hočem vam le pokazati orodje, s kterim se sveta cerkev vojskuje in škit, s kterim se brani. Pervi škit je Bog sam; on sam je obljubil, da ostane pri cerkvi vse dni do konca sveta, — on sam je obljubil, da njegove cerkve peklenske vrata ne bojo premagale. Drugi škit so prošnje vseh ssv. angeljev, svetnikov in svetnic božjih, ki za nas — svoje brate in sestre — pri Bogu prosijo, naj on nam s svojo milostjo in pomočjo na strani stoji in nas tako brani in podpira, da srečno dokončamo hudo vojsko na zemlji. Tretji škit smo pa mi sami; mi sami si moramo prizadevati In vse žile napenjati, da pomagamo sveti cerkvi, njene sovražnike srečno in slavno premagovati. Kako se pa to zamore goditi? Naj-pred tako, da se mi vsi terdno oklenemo svoje matere, sv. katoliške cerkve ; — da svoje duhovne zvesto poslušamo in se vestno deržimo njenih naukov in zapoved: — da se mi vsi o vsaki priložnosti potegujemo za čast sv. katoliške cevkve in jo kot serčni vojaki branimo zoper vse napade; — slednjič nas pa ravno sv. Mihael spominja posebnega in najboljšega škita, s kterim zamoremo braniti .sv. katoliško cerkev, in ta škit je bratovščina sv. Mihaela. Dovolite toraj, da vam od te bratovščine nekaj povem. Pobožni katoličani so po raznih deželah osnovali posebne družbe, kterih namen je, sv. Očeta braniti, za-nje moliti in milošnjo zbirati. Te družbe imajo razne imena. Večidel se po papeževem imenu imenujejo Pijeve družbe, v Bimu pa se ta družba imenuje družba sv. Petra. Take lepe zglede so hotli tudi pobožni katoličani v našem cesarstvu posnemati. V Beču namreč je skupaj stopilo več ime-.nitnih in visoko učenih mož visokega stana, in osnovali so enako družbo, za patrona pa so si izvolili sv. arhangelja Mihaela, njega, ki je vojskovodja nebeških angeljskih trum in je s svojim ognjenim mečem zmagal luciferja, ki se je spuntai zoper Boga, in ga treščil ž njegovo derhaljo vred v pekel. Pod ohrambo in pri-prošnjo tega nebeškega vojskovodja so sklenili v tej družbi vojskovati se zoper satana in njegove pomagače, kteri stol sv. Petra podreti , sv. Očeta, Kristusovega namestnika na zemlji, pokončati, ž njim pa tudi vero Kristusovo zatreti hočejo. Za orožje v tej vojski so si izvolili molitev in milošnjo; napravili so namreč postavo za vse družbane, da naj vsak moli na dan 1 oče naš, 1 češčeno Marijo in 1 apostoljsko vero v čast sv. Mihaela s pristavkom: Sveti Mihael, prosi za nas! in da naj vsak mesec vsaj en krajcar za sv. Očeta odrajta. Ko je bila osnova zgotovljena in razglašena in od tisuč in tisuč katoličanov z veseljem pozdravljena, obernili so se ravno ti možje, kakor postave tirjajo, do sv. Očeta v Eim, naj bi blagovolili to družbo poterditi blagosloviti in jej po svoji oblasti nektere odpustke podeliti. Odkrito so povedali sv. Oče, da jih je ta novica v tolikih britkostih vse posebno potolažila in z veseljem so odpisali 7. marca leta 1860 tako-le: „Blagoslovi naj vas Bog in naj razsveti vaše serca in vašo pamet, da zedinjeni z vezjo ljubezni z zgledom, svetom in besedo vse kristijane za njegovo ljubezen in službo vnamete. Delajte tedaj, dragi sinovi! z gorečnostjo, da ljudje Boga spoznajo in kterega je poslal — Jezusa Kristusa ! Kličite tiste, ki v tej solzni dolini težave terpé in so se utrudili pod težkim jarmom časnih britkost, da spoznajo, da se mir in pokoj ne najde ne v bogastvu, ne v pože-ljenji oči, ne v prevzetnosti življenja; zakaj Jezus Kristus edini da mir, ne kakor svet ga daje, temuč mir, ki je po volji Očetovi. — To pa je volja Očetova : Vaše posvečenje." Papež Pij IX. Odpustki pa, ktere so sv. Oče bratovščini podelili so naslednji : Popolni odpustek na den vpisanja, na praznik čistega spočetja Marije Device, na god sv. arhangelja Mihaela in enkrat vsak mesec kterikoli dan, ako se sv. zakramenti pokore in Eešnjega Telesa vredno prejmejo. — Nepopolni odpustek za 100 dni pa za vsakdanjo bratovsko molitev in za vsako dobro delo, ki se v prid te bratovščine stori. — Vsi ti odpustki se zamorejo tudi za duše v vicah darovati. Tudi naznanimo vsem v veselje, ki so te bratovščini že pristopili ali jej mislijo pristopiti, da so sv. Oče že pred dvanajst leti vsakdanjo sv. mašo v kapeli Pijevega semeniša v Rimu za vse tiste vtemelili, kteri v sedanjih stiskah v vojski dobrotniki sv. stola postanejo. Ni toraj čuda, da so prečastiti škofje tudi po naših slovenskih škofijah to bratovščino priporočevali in vpeljali. Prelep pastirsk list so od te družbe razposlali rajni lavantinski škof Anton Martin Slomšek. Iz tega škofjega pisma hočem vam nekaj podati, Rajni škof v tem pismu pravijo : „Pomagati sv. Očetu v veliki sili, so dobri katoliški kristijani po drugih krajih družbo (bratovščino) svetega Mihaela naredili, kajti sv. Mihael je najviši poglavar nebeških vojsk, in pervi varh sv. katoliške cerkve." . . . „Ta braterna sv. Mihaela se je po mnogih krajih razširila, kjer katoliški kristijani živijo; naj se tudi v nasi Lavantinski škofiji vtemelji, in lepo izhaja, dokler so Slovenci in Slovenke usmiljenega serca, ter radi molijo in pa ubogaime dajejo, kolikor premorejo, to pa v resnici ni preveč za našo sv. mater katoliško cerkev in pa za ljubega Očeta papeža Pija." „Vsako mlado nedeljo naj se v farni cerkvi, ali kjerkoli se služba božja obhaja, postavi tružica ali pa skledica za božje darove na priložni kraj, v ktero naj verni bratje in sestre bratovščine sv. Mihaela za papeža svoje dare polagajo." . . . „Kdor več glešta (premore), naj več da, kajti se jih veliko najde, kteri bi radi dali, pa nimajo, bojo pa za toliko bolj zvesto molili. Tak mali dar pa (1 krajcar na mesec) bo lehko vsakdo od-rajtal, premožni pa tudi radi po dvakrat in trikrat toliko svetemu Očetu navergli. Svest sem si, da bojo hišni očetje in matere za čast imeli, te majhine denarce od svojih domačih pobirati, in bodo sami dali, če eno ali drugo družince ali pa otrok ne bi imelo. Saj ne damo le papežuPiju; oni sami za-se le malega potrebujejo; damo naši sv. katoliški cerkvi v pomoč, da jej ne bo potreba naših krajev zapustiti, in se črez morje v daljno Ameriko s svojim naj-večim poglavarjem seliti ; kar bi ne bilo dobro za nas. Pač bi bilo žalostno, ako bi solnce prave vere Evropo (naš del sveta) zapuščalo, kar bi sovražniki naše svete cerkve radi." „Pokaj pa hudobni prekucuhi sv. Očetu toliko krivice delajo?" Oni ne čertijo papeža, marveč sveto katoliško cerkev, ktera je njihovim spačenim željam napoti. „Vzemimo papežu vso deželsko oblast, da si ne bo pomagati mogel ; dajmo ga drugemu kralju v oblast, kteri je naših misel in želj, da bo zginila papežu čast, udarimo najvišega pastirja, in njegove ovčice se bojo razkropile, verni bojo papeža zapustili, in luč katoliške vere bo ugasnila, truplo katoliške cerkve brez glave bo mertvo." Te so hudobnežev vražje misli, ti so njih peklenski naklepi. Zakaj pa dobri Bog dopusti toliko krivico ? Za to, ker se moramo na tem svetu za božje kraljestvo vojskovati, in si služiti za toliko lepšo krono nebeško. Od nekdaj se je hudo z dobrim, laž z resnico, vera z nevero poskušala, in se bo do sodnega dne. Stiskati znajo sveto cerkev božjo njeni sovražniki, kakor jo danešnje dni v resnici hudo stiskajo; pa premagali nje še nikoli niso in je tudi ne bojo. Pobili so papežu serčne vojščake, in so jih po tolovajsko razpodili, naj bi ne ubranili papež svojih starih pravic, pa mi verni otroci njihovi imamo še mogočno orožje, kterega nam noben sovražnik vzeti ne more. Sam Kristus nam je to orožje izročil, rekoč: Molite, in böte prejeli, da bo popolno vaše, veselje." Molitev pomaga in premaga, naj se jej ravno sovražniki posmeliujejo. Tudi Jezusu so se posmebovali, ko je na križu molil, rekoč: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" In glejte, zemlja se je stresla, čudeži so se godili, in sovražniki so prestrašeni bežali. Tudi zdaj bode Gospod vojskinih trum svojo vsegamogočno roko stegnil, kedar se mu bo zadosti zdelo, in bo sovražnike svoje svete cerkve potrupal, kakor lončar posodo glinasto. Le stanovitno molimo in pa terdno zaupajmo; to Bog od nas doseči hoče." . „Pa ne le moliti, tudi ubogaime dajati je v sedanji sili potreba, in z našimi denarji svetemu Očetu pomagati; ker je tako božja volja. Saj so tudi Jezusu ubogaime dajali, da je sebe in svoje apo-steljne preživel ; in ko jih je po svetu poslal, jih je usmiljenju dobrih ljudi priporočil. Od nekdaj so verni kristijani nastopniku sv. Petra, sv. Očetu papežu v posebnih potrebah katoliške cerkve radi pomagali; tudi mi ne bomo svojega vesoljnega OčetaPija zapustili, ampak jim radi krepko pomagali. Pač bo veselilo Jezusa, nevidnega poglavarja naše svete cerkve, da njegovemu namestniku, vidnemu poglavarju, veselo pomagamo; vesele darovavce Bog ljubi, in nam bo stotero povernil. — Pač bo dopadlo Mariji prečisti Devici, ako papežu Piju IX. skerbno pomagamo, kolikor premoremo, kteri so Marijno slavo in čast tako visoko povzdignili. S solznimi očmi bodo naš sveti Oče Pij IX. Boga in Marijo za toliko vašo ljubezen hvalili , pa tudi molili za vse dobrotnike svoje. Gotovo hoče Bog njihove in naše prošnje uslišati, ter to stisko samo za to dopusti, naj bi mi svojo ljubezen do svoje ljube matere katoliške cerkve, in pa do sv. Očeta papeža oživili, in da jih ljubimo, v djanji pokazali. Bode sila odjenjala, jim tudi naše izverstne pomoči potreba ne bo." „Preljube ovčice Kristusove! vstopite se pod bandero sv. Mihaela, v njegovo sv. bratovščino se vverstite. Vzemite v roke dvojno orožje braterno : molitev in pa milošnjo, ter se v svetem društvu za sv. katoliško cerkev serčno poskušajmo. Dobri Bog hoče z nami biti, in ne bo svoje pomoči odlagal. Sv. katoliška cerkev bo gotovo zmagala, Bog jej je zmago obljubil ; le skerbimo, da mi svoje krone ne zgubimo po svoji mlačnosti in zanikernosti. — Pride enkrat poslednja vojska za nas vse, in nam hoče sv. Mihael tudi v pomoč priti, ako smo bili njegovi zvesti pomagavci v vojski za sv. cerkev božjo. — To vas prosim, in srečno zmago vsem želem, ter vas iz serca blagoslovim v imeni Boga Očeta, Sina in sv. Duha." Tem besedam še kaj pristavljati, ni menda treba; vsak dober katoličan se bo poprijel tega škita, in branil z molitvijo in milošnjo sv. kat. cerkev ! — 3. V levici nosi sv. Mihael vago ali tehtnico, ki nas spominja plačila, ako 'smo zmagali pri vojski. Ljubi moji ! Po hudi nevihti solnce še veliko lepši prisije; po hudi burji ladija še veliko mirnejši plava po morju; po hudi uri dihamo bolj čisto in bolj zdravo sapo: ravno taka se godi sv. katoliški cerkvi; ona vselej zmaguje, in po vsaki zmagi se prikaže v lepšem svitu in v veči slavi. Pokažem vam le samo na Francosko. Strašen vihar in gro-zovitna vojska je prigromela nad sv. cerkev na Francoskem. Ni še sto let, kar so papeža, škofe in duhovnike ta.m preganjali, verne katoličane ropali in morili, sv. cerkvš 'požigali in razdirali, ja še celo Boga ob vso veljavo in oblast djali, s prestola potisnili in okli-cevali : da ni nobenega Boga ! 'Pa prišli so nad Francosko prehudi in prežalostni časi, in sv. cerkev se na Francoskem prelepo razcveta, Francozi snujejo katoliške šole, stavijo cerkve, hodijo na božje pota, obhajajo prelepe procesije, obiskujejo pogostoina sv. cerkve in oltarje božje, sprejemljejo trumama presv, zakramente. Sv. kat. cerkev je na Francoskem imela hudo vojsko, pa jo je srečno dokončala in veseli se nove slave po hudem boju. Verjemite mi, tudi po drugih deželah, po kterih se sv. katoliška cerkev zdaj zasramuje, preganja in zatira, tudi po teh deželah bojo ljudje po žalostnih skušnjah in strašnih dogodbah se zopet obernili k materi sv. cerkvi, in zopet klečali pred oltarji in sv. križi, ktere so v svoji aboti in slepoti nekdaj zapustili: to bo plačilo za sv. cerkev po dokončani bitvi. — Pa tudi vsak posamezen katoličan se lehko veseli plačila, ki ga čaka, ako se je serčno in srečno vojskoval za sv. katoliško cerkev. Že na tem svetu vživa zlati, serčni mir, kterega svet ne more dati: on zvesto spolnuje svoje dolžnosti in živi v ljubezni in v gnadi božji. Na smertni postelji pa more reči s sv. aposteljnom Pavlom : „Dobro sem se vojskoval, tek dokončal, vero ohranil. Zdaj mi je prihranjena krona pravice, ktero mi bo dal Gospod, pravični sodnik, tisti dan; pa ne le meni, ampak tudi tistim, kteri ljubijo njegov prihod." Tega večnega plačila nas spominja vaga, ki jo vidimo v roci sv. Mihaela arhangelja. Sklep. oslednji grižljej ž njimi delila. Ker se je Terezija popolnoma Gospodu darovala, ni se čuditi, da jo je bila tudi zgoli poterpežljivost in krotkost. Njen izrek, ki jej je bil velikokrat na jeziku, bil je : „Gospod, ter-peti, ali umreti!" Kristus jo usliši ter jej to željo spolni. Skozi 40 let njenega življenja ga ni bilo dneva, da ne bi je bila merzlica tresla, ali ne bi bila iz sebe bruhala, ali se po vsem životu tresla, ali je ne v strani bodlo, ali jej kak ud ne bil zameri. S takimi boleznimi in bolečinami pa je v revščini in v slehernem vremenu po vsej Španiji popotovala. Še hujše pa so bile njene bolečine, da je bila po cele leta njena duša brez tolažbe, vsa prazna, pusta, suha, zapuščena, polna žalosti in trepeta. Ali vse te bolečine je prenašala vesela in nebeško poterpežljiva. Spomin na njene grehe in premišljevanje Kristusovega terpljenja jo je učil vse prenašati, in jej je celo želje navdihal, le še več in več terpeti. Od tod lepa spomenica , ki jo je svojim duhovnim hčeram zapustila : „Imej vsegdar veliko hrepenenje, v vseh stvareh in pri vsaki priliki za Kristusa voljo terpeti." Enako velika, kakor njena poterpežljivost, bila je njena krotko s t. Zlobe, jeze in togote ni poznala. Pri ljudeh je bila od nje govorica, da je od hudobe obsedena, da je goljufivka, in da jo bodo za voljo vere poklicali k sodbi v preiskavo. Vse jo zapusti, še celo noben duhoven je noče več spovedovati. Vendar pa zmiraj vsa mirna in vesela ostane, in se ne jezi nad nobenim. V govorilnici mora pogostoma veliko grenkih požirati, veliko krivic poterpeti. Kedar so jo toraj sestre videle veselo iz stanice iti, že so videle, da se jej je kakovo zasramovanje pripetilo ; ako je šla pa žalostna, mislile so si, da jo je kakova čast doletela, kajti to jo je vselej užalilo. Tako pobožno je živela sv. Terezija, bila je podoba vseh čednost, in postala nam je vsem zvezda prehodnica na potu proti večnosti. Verujmo tudi mi terdno vse, vse od konca do kraja, kar nam je Bog razodel in kar nas namesto Boga njegova sv. katoliška cerkev verovati zapoveduje. — Ne stavimo svojega zaupanja na ljudi, na svet in posvetne reči, vse to je le peščena podlaga, ki se rada zruši, je le slaba palica, ki se lehko zlomi, — stavimo svoje zaupanje le na Boga, ki je vsegamogočen, ki je neskončna dobrota in večna resnica; le ta Bog more in hoče vselej pomagati. — Nam kristi-janom perva zapoved pa je ta, da ljubimo Boga čez vse in bližnjega , kakor sami sebe. Pa ne ljubimo le samo v besedi, ampak v resnici in djanju; ljubimo Boga v djanju, da njegove zapovedi zvesto spolnujemo, — ljubimo bližnjega v djanju da mu na duši in na telesu dobrega storimo, največ ko moremo. Pa tudi naše življenje je težavno, tudi naš pot po tej dolini solz je s ternjem nastlau, tudi nas tlačijo vsake baže križi in težave. Ogledujmo se na sv. Terezijo in bodimo tudi poterpežljivi, ponižni in krotki. Kličimo tudi mi s sv. Terezijo: „Gospod, terpeti ali umreti!" 2. Pa kako si hočemo teh lepih čednost pridobiti ; kaj nam ie storiti? Poglejmo na sv. Terezijo ! a) Sv. Terezija se bolj in bolj svetu u ta i k o v a 1 a. Bila je mlada, bogata in plemenita; svet jej je ponujal svoje lepote, dobrote in veselice pa nastavljal jej zanke. Pa vse to se jej je zdelo prazna pena; iz globočine serca je rada in pogostoma zdihovala: „Večno, večno, večno!" Slednjič zapusti svet popolnoma in se poda v samostan. Mati jej je umerla in oče jo pošlje v nek nunsk samostan. Ko biva poldrugo leto v tem samostanu, napade jo huda bolezen , za česar voljo se zopet v očetovo hišo verne. Nekoliko ozdravljeno jo pošlje oče k sestri na neko pristavo, da do dobrega okreva. Na potu tje obišče enega očetovih bratov, jako pobožnega moža in pozneje mašnika. Ta se ž njo o Božjih rečeh razgovarja in dà jej več svetih bukev brati. Ti pobožni razgovori in te sv. bukve jej odpró dušne oči, da jasno spozna nečimurnosti sveta. Spreleta jo velik strah pred večno pogubo, in tako se zavzame, svet zapustiti in v kakem samostanu Bogu služiti. Pa tudi to ne gre brez boja. Peklenska hudoba jej samostansko življenje kot grozovitno ostro in terdo predstavlja in jo s strahom napolnuje. Vendar premišljevanje, da je pekel zaslužila in da je Kristus tako neizrekljivo veliko za nas terpel, jo poterdi in jej pomore, te peklenske skušnjave premagati. , Tako razodene svoj sklep, da hoče nuna biti, svojemu očetu. Pa i oče jej iz prevelike ljubezni do nje pred svojo smertjo tega ne do-r S tem je njeno serce od notranjih bolečin zopet vse razderto. Sama pravi, da bolečine na smertni postelji ne bi mogle takošne biti, kakor so bile te ; bilo jej je, kakor bi jej bile vse kosti iz sklepov snete. Naposled, od milosti Božje poterjena, stori velikodušni sklep, s svojim bratom Antonom, ki ga je pregovorila za du-hovski stan, brez očetove vesti od doma v kak samostan pobegniti. Brat gre k dominikanom; ona pa v samostan karmelitarc v Avilo. Stara je bila tedaj 20 let, 7 mesecev in pet dni, ko vse svetne zaveze razterga in se za vselej Bogu posveti, da postane ona velika služabnica Gospodova. Ni treba, da tudi ti svet popolnoma zapustiš in stopiš v samostan ; le to Bog od tebe hoče, da se v svet preveč ne zaljubiš, da zavoljo posvetnega svoje duše ne pozabiš, da za kratko poze-meljsko veselje ne daš večnega veselja v nebesih: „Otročiči! ne ljubite sveta in tudi tega ne, kar je na svetu ; kajti svet in posvetno preide ; kdor pa voljo božjo stori, ostane vekomaj." Posebno pa varujte se slabe, grešne tovaršije. Nevarne so te, kar je skusila tudi sv. Terezija. Zahajali so v očetovo hišo mnogi njenih sorodnikov. Kot posvetnjaki se tudi le o posvetnih nečimurnostih ž njo pomen-kovajo. Terezija jih ne le rada posluša, temuč tudi sama o stvaréh govori, kakoršnesojim po volji. O tem sama piše tako-le : „Imela sem nektere stričnike, ki so smeli v hišo mojega očeta zahajati. Drugih oseb sicer niso dopuščali, pa bi bil hotel Bog, da še teh ne bi bili ! Se le sedaj spoznavam, kako nevarno je, v takih letih, v kterih je treba začeti čednosti saditi, z osebami se pečati, ki ne le ne ved<5, Slovenski Prijatel. 18 kako nečimuren je svet, tenauč še k ljubezni do njega vabijo . . . Imela sem sestro dokaj starejšo od sebe; toda njenega lepega vedenja in njene pobožnosti nisem posnemala, pač pa sem lehkomi-seljnost in vse hudo od ene svojih tet, ki je bila večkrat v naši hiši, sprejemala. Povstala sem kakor ona, popolnoma nečimurna v svojih mislih. Naj bi se pač vsi stariši nad menoj zgledovali in gledé na tovaršije svojih otrok dobro pazili! Zaupljivo in prijazno pečanje s teto me tako spremeni, da skoraj nobenega znamenja pobožne duše nad menoj ne ostane. Bilo mi je, kakor da bi mi bile teta in še nektere druge njene baže svoje zaderžanje in svoje lastnosti v dušo vtisnile. Iz tega sklepam , na kako veliko korist je dobra tovaršija, in svesta sem si, da bi bila v čednostih neomade-žana in stanovitna ostala, ako bi se bila v tej starosti s pobožnimi osebami pečala. Sčasoma je ves strah Božji od mene zginil, in le ta strah mi še ostal, da ne bi ob svojo čast prišla; ta pa me je v vsem nadlegoval, kar sem počenjala. Misló, da bode moglo prikrito ostati, sem se marsikaj prederznila storiti, kar je bilo zoper mojo čast in zoper Boga. Kakor mi je s pervega hudobna tovaršija bila na kvar, tako me je poznejše moja lastna hudobija k hudemu priganjala, posebno, ker sem služabnice in postrežnice okoli sebe imela, ki so bile za vsako hudobijo ročne in pripravljene. Do velikih grehov sicer nikdar nisem imela nagnjenja, ker se mi je že od natore vsa nesramnost in nečistost studila; pa nevarnost je že bila tu, ker se priložnosti nisem ogibala." Zatorej varujmo se sveta in vsega, kar je na svetu, da nas ne oslepi in v greh ne zapelje ! —-b) Sv. Terezija je rada molila in premišljevala. Še mlada je v domači hiši imela podobo od zgodbe Samaritanke pri Jakopovem studencu. Pred to podobo, ki je visela na steni v njeui izbi, je pogostoma zdihovala : „Gospod, daj mi te vode !" V samostanu jej je bila molitev in premišljevanje in prejemanje ssv. zakramentov najrajše delo in največe veselje. Nekega dne gre v kapelico molit. Tu zagleda v češčenje izpostavljeno podobo terpečega, z ranami obdanega Zveličarja. Pogled na to podobo jo grozno presune. Nad svojo dosedanjo nehvaležnostjo občuti toliko bolečino, kakor bi jej bilo serce v persih počilo. Zgrudi se pred Zveličarja na kolena, joka in ga prosi, naj jo vendar pokrepča, da ga ne bo nikoli več razžalila. Enake pomoči prosi sv. Magdaleno, ter v Boga zaupajoča sklene : „Gospod, sedaj ne vstanem spred tebe, dokler me ne uslišiš. Ti si tisti, ki moreš pomagati, tvoja volja je vsegamogočna. " Tako še v daljni molitvi ko največa grešnica prosi usmiljenje. Tu se nameri, da jej Avguštinove bukve „spoznavanja" pridejo v roke. Bere jih z gorečnostjo in je do živega od njih ginjena, pa tudi v serci vsa spremenjena. Svet se jej jame studiti, in kakor po orlovih perutih odslé leti proti nebesom, ondi z Bogom se zedinit. To spre-menjenje se je imela, kakor jej je Jezus sam potem bil razodel, devici Mariji in sv. Jožefu zahvaliti. Bila je sedaj 38 let stara; in od poslednjih pravi : „Dosedanje življenje je bilo moje življenje ; posihmalno pa je bilo Božje delo." Res prav po božje je zanaprej živela in Bog jo je s posebnimi prikaznimi razveseljeval. V praznik ssv. apostolov Petra in Pavla se zgodi, da se jej Zveličar sam prikaže. Terezija čuti, da je pri njej na desni strani, vendar Njegove podobe ne spozna. Zdi se jej, kakor bi Jezus hotel priča biti vsega njenega dejanja in nehanja. To traja več dni. Pokaže jej svoje roke in naposled svoj obraz. Pri sv. maši vidi Njegovo spremenjeno človeško podobo ter se vanjo zamakne. Ravno tako Ga večkrat vidi v Njegovem vsemogočnem veličestvu, spoznavši potem v najglobokejši ponižnosti svojo revo in pregrešnost. Čute se v velikih stiskah Ga vidi na križu, ali na Oljski gori, ali s ternjevo krono, kar jo prečudno utolaži. Po teh prikaznih, molitvah in premišljevanjih, sklenjenih s postom in kervavimi pokorili, vnema se njeno serce od dne do dne hujše ognja Božje ljubezni, dokler doseže najvišo stopinjo, ko se nekega dne serafvvidni podobi prikaže, in jej ognjeno puščico enekrati v serce zasadi. Neizrekljive so njene bolečine, iu zdi se jej, da jej je angelj kosec za koscem iz serca raztergal, pa tudi ljubezen sedaj vse njeno notranje prešine. Stori odšle slovesno obljubo, da hoče vselej le to storiti, ali opustiti, kar bo za boljše, bolj popolnoma in Bogu dopadljiviše spoznala. Tudi ti, ljubi moj kristjan! rad moli in premišljuj božje reči in resnice pa pogostoma pristopaj k božji mizi. Prepričan bodi, da tudi tebe bo usmiljeni Bog poterdil, da se boš greha varoval in vedno rastel v lepih čednostih. 3. Kako paje Bog svojo zvesto služabnicoTe-rezijo poplačal? Veliko je sicer Terezija na tem svetu ter-pela, pa vendar je vse srečno minulo in že na smertni postelji se je pričelo njeno plačilo ; že tu je Bog poveličal svojo služabnico. Na den sv. Mihaela se terdno vleže in nič več ne vstane. Že 8 let poprej jej je bilo oznanjeno leto njene smerti, tri dni pred njo pa tudi ura iijene ločitve. Veselé se, da je blizu smerti, pokliče očeta Antona, da se spové. Na prošnjo sester, naj k Bogu moli, da jej na prid reda še življenje podaljša, odgovori : „Od Boga odločeni Čas je sedaj prišel in svet me več ne potrebuje." Takoj jo napade tolik strah, da je videti, kakor bi jej hotlo persi razgnati. Odslé s sestrami ne govori o drugem, kakor o ljubezni Božji. Pri tem pozabi na svoje bolečine. Ob petih zjutraj 3. oktobra prosi za sveto popotnico, v strahu da ne bi je drugi den zavoljo slabosti mogla zavžiti. Ko pa sv. Rešnje telo v njeno celico prinesó, skoči brez vse pomoči s postelje ; prečudna lepota se jej razlije po obličji, žarečem nebeške svitlobe. Ob enem jo obda neko veličestvo, ki vse pričujoče z naj-večim spoštovanjem napolni, in videti je vsa premlajena. Na to začne s sklenjenimi rokami in z radostnim glasom peti. Med tem jej uhajajo mili, zaupljivi izreki, kakor : „O Gospod in ženin moj ! tako sedaj prišla je doba, da grem! Gospod, blagoslovi odhod, Tvoja volja se zgodi!" Iz globočine svojega serca se Bogu zahvaljuje, da je bila v sv. katoliški cerkvi rojena in v njej sme umreti. Večkrat ponavlja besede: „Gospod, hči sem sv. cerkve!" Prose odpuščenja svojih grehov moli z besedami spokornega kralja Davida : „Gospodu dopadljiv dar je potert duh; potertega in ponižanega serca, o Bog, ne boš zavergel." Zvečer ob 9. uri prosi za sv. poslednje olje, Vsö noč potem terpi najhujše bolečine, ponavljajo vmes vedno one Davidove besede. Zjutraj ob sedmih se vleže po strani z bridko martro v rokah. Prikaže se jej Kristus in se ž njo pogovarja. Zvečer med deveto in deseto uro pridejo vse nune skupaj, da bi videle svojo mater umirati. Tu vidi sestra Katarina veliko procesijo belo oblečenih oseb po prehodu priti in v celico iti, in sestra Ana vidi v znožji njene smertne postelje sv. družino, obdano od veliko angeljev in svetnikov, stati, vpričo kterih svetnica v naročji sestre Ane svojo čisto dušo v podobi goloba svojemu nebeškemu ženinu v roke izroči. Umerla je 4. oktobra 1. 1582. Tako je Bog sv. Terezijo, že na tem svetu poveličal, tam v nebeših jej pa dal krono, ktera je pripravljena vsem, ki Boga ljubijo. — Tako plačilo tudi nas vse čaka, ako posnemamo sv. Terezijo in se ravnamo po njenem zgledu: Kakoršno življenje takošna tudi smert; kakoršno delo, takošno tudi plačilo. Sklep. Veroval je hišni oče in vsa njegova hiša, pravi današnje sv. evangelje. Hišui očetje in matere! po vaših besedah, posebno po vaših djanjih se ravna vaša cela družina. Posnemajte vi sv. Terezijo in tudi vaša družina p«>jde z vami. Ne zakopljite svojega serca preveč v posvetne reči, radi molite, — pri delu radi premišljujte božje stvari, reči in resnice, — hodite pogostoma k božji mizi: in tudi vaši hišni bojo tako delali. Vsi vkup böte si pridobili čednosti sv. Terezije; Vero, upanje, ljubezen, poterpežljivost in krotkost. Ti pa sveta Terezija, ki sedaj pred sedežem svojega ženina, Jezusa Kristusa, stojiš, prosi za-me, da boš moje serce z željami, Ga ljubiti in Mu zvesto služiti, napolnjeno, ter še jez dosežem plačilo večnega življenja! Amen. Pridiga za XXI. pob. nedeljo in za obletnico posv. vseh cerkev. (Hiša božja je za kristijana hiša vseh blagrov; gov, J. T.) « Danes je tej hiši zveličanje došlo . . . Sin človekov je namreč priéel iskat in zveličat, kar je bilo zgubljenega." Luk. 19, 8. 10. Vvod. Izraelci so se v obljubljeni deželi naselili in jo s časoma svojim sovražnikom oteli. Ko je bojevanja hrup nekoliko potihnil, začela se je skerb za vredno službo božjo bolj in bolj med njimi vnemati in rasti; in že pobožni kralj David je bil namenjen lepi tempelj Bogu sozidati. Pa še le njegov sin Salomon se je tega dela serčno lotil, in ga v sedmih letih srečno dokončal. Ko je bil tempelj dodelan, dal ga je Salomon vpričo vsega ljudstva z veliko slovesnostjo posvetiti. — Pri tej priliki je sam kleče tako-le molil: „Gospod, izraelski Bog! vem sicer, da te ta hiša ne more obseči, zakaj če te celo nebesa ne obsežejo, koliko manj ta hiša, ki sem ti jo postavil. Pa tudi le zato sem jo pozidal, da milostljivo uslišuješ prošnje svojega ljudstva ktere ti tukaj opravljamo. Če tedaj boj navstane, in tvoje ljudstvo k tebi moli, vsliši našo prošnjo in pomagaj nam zoper naše sovražnike; če se nebo zapre in zavoljo pomanjkanja dežja usahnjujejo naše polja, pa sem pridemo in k tebi molimo, vsliši našo molitev in pošlji našim poljem pohlevnega dežja in rodovitnosti. Če nas bolezni ali druge nadloge stiskajo, pa sem pritečemo in k tebi molimo, vsliši nas in dodeli nam zdravje in svoj blagoslov." — Na to molitev se Bog Salomonu v spanju prikaže in mu tako odgovori; „Slišal sem tvojo prošnjo in si izvolim to mesto, tempelj, ki si mi ga postavil, za hiše daritve. TJsliševal bom tam vaše prošnje, dokler böte spolnovali moje zapovedi." Glejte ljubi kristjani ! tako je Salomonov tempelj postal Izraelcem hiša vseh blagrov in dobrot, zakaj kolikorkrat so v sili in v stiskah tje pribežali in se v molitvi in skesanem sercu k Bogu ober-nili, vselej so pomoči prejeli. Pa ne samo Izraelci, tudi mi kristijani imamo, in sicer v veliko višem in imenitnišem pomenu hišo, ki je za nas vir ali studenec vseh blagrov. in to je vsaka Bogu posvečena cerkev. Od nje veljajo besede ki jih je Kristus v danešnjem sv. evaugelju Caheju govoril: „Danes je tej hiši zveličanje došlo itd. Zares založnica vseh gnad in hiša našega zveličanja je cerkev božja. In ko ravno danes obhajamo obletnico posvečenja vseh cerkev, dozdeva se mi primerno, z vami premišljevati v kratkem, da je cerkev zares za kristijane hiša vseh blagrov, in sicer rečem zato: 1. ker tam Jezus sam pride k nam na oltarju; 2. ker nas on išče s svojo besedo na leči; 3. ker nas on hoče odrešiti in zveličati v spoved n i c i. Da bo tudi vam v tej hiši božji zveličanje došlo, kakor Ca-heju, Jezusove nauke zvesto poslušajte in jih v sercu ohranite! Razlaga. 1. Cahej, nek bogat čolnar, je hotel Jezusa viditi in ker je bil majhne postave, zleze zavoljo velike množice ljudi, ki so Kristusa spremljali, na neko drevo, da bi memo gredočega Zveličarja ložej vidil. Jezus pa ga pokliče z drevesa in stopi ž njim v njegovo hišo, rekoč: „Danes je tej hiši zveličanje došlo." In pristavi tudi, zakaj? rekoč: „Sin človekov je namreč prišel iskat in zveličat, kar je bilo zgubljenega " O srečni Cahej ! böte rekli, ki ga je Jezus sam prišel iskat pod njegovo streho, da bi ga k sveti veri pridobil in zveličal. Ali pa nismo tudi mi ravno tako srečni ? Glejte tukaj na aitar pride ravno tisti Jezus Kristus pri presveti daritvi nove zaveze v tistem slovesnem trenutku, ko mašnik zgovorijo vsemogočne besede Jezusove : „To je moje telo — to je moja kri." — Ni bilo zadosti božjemu Sinu, da je bridko na križu umeri in nas odrešil, ampak on hoče, da se to delo zveličanja nadaljuje do konca sveta, da bi se vsi ljudje udeležili njegovih zaslug in dosegli večno življenje. Toraj je dal svojim apostolom in njihovim naslednikom oblast, njegovo kervavo daritev na križu vsak dan na altarju ponavljati v blagor celega sveta. Oj preveliki čudež! Jezus Kristus, ki sedi ob desnici Boga Očeta, se poniža tako, da stopi dolj na aitar, da pride v sredo med nas, in se vnovič daruje svojemu nebeškemu Očetu za žive in mertve, za odpuščenje grehov celega sveta, za vse dušne in telesne potrebe. Kdo še zamore reči, da cerkve niso hiše vseh gnad in dobrot? „Ako kri kozlov in juncev ognušene posveti v telesno očiščenje, pravi sv. ap. Pavi, koliko bolj bo kri Kristusova, ki seje sam Bogu daroval, očistila vest ;" to je : ako so klavne daritve starega testamenta človeka, če tudi le po zunajnem, pred ljudmi opravičile, koliko bolj bo nas kri božjega Sina znotraj grehov očistila in opravičila pred Bogom. O ne bodimo toraj zanikerni, ampak pridno in marljivo obiskujemo to presveto daritev, pri kteri se nam tako velike dobrote in gnade delijo. Ali neskončni ljubezni Kristusovi do nas tudi to ni zadosti, da pride vsak dan k nam aitar, in da se vedno za nas daruje, ampak on se nam je tudi v podobi kruha zato prepustil, da ga vsi, ktere on k svoji mizi vabi, lahko zavžijejo, in se ž njim tako popolnoma zedinijo; in potem, da v presvetem rešnjem Telesu vedno na naših oltarjih ostane, kjer ga lanko vsak Čas obiščemo m molimo. Kako bi nam cerkev ne bila hiša vseh blagrov, ko tam Bog sam med nami prebiva, on ki je vir vseh gnad in dobrot Jezus Kristus, Sin živega Boga, v presvetem zakramentu ? On sam pravi : „Kdor je žejen, naj pride k meni in pije." O kake velike gnade so svetniki vseh časov iz tega studenca presvetega zakramenta zajemali, kjer nam Jezus vse zasluženja svojega terpljenja in svoje smerti deli ! — Ali pa tudi spoznamo ljubi kristijani, kolika sreča je to za nas V Zares, nad nami se spolnujejo besede sv. Tomaža Akvin-čana: „Ni ga naroda tako srečnega, ki bi svoje bogove tako blizo sebe imel, kakor nam je naš Bog blizo !" In če to srečo spoznamo, ali pa tudi marljivo hodimo zajemat iz tega studenca gnad in milost? Marsikteri bi znal reči: O srečni ljudje, ki so takrat živeli, ko je Jezus na zemlji bil. Lahko so bili zmiraj v njegovi družini in so njegove dobrote vživali. Ko bi Jezus zdaj na zemljo prišel tudi jaz bi vse zapustil in bi za njim hodil. Ljubi kristjan! saj si lahko tudi ti tako srečen ! Tukaj prebiva ravno tisti Jezus, ki je enkrat po svetu hodil, tukaj deli ravno tako dobrote, kakor nekdaj, samo ti ne zamudi slišati njegovo ljubeznjivo vabljenje : „Pridite k meni vsi, ki ste obloženi in potertega serca in jaz vas bom okrepčal." O ne zapirajmo svojih sere temu prijaznemu klicu, pristo-pajmo pogosto k mizi Gospodovi, da se duša naša sklene s svojim Zveličarjem, da se serce naše napolni s zakladom milost njegovih. Pa tudi čez dan ne zamujajmo priti obiskat in molit ga v presvetem zakramentu, kjer nas v samoti in čisto zapuščen čaka, da naše veselje in upanje budi, da nam pokaže svojo neskončno ljubezen do nas, in da tudi naše serca napolni z ljubeznjo do sebe. Dobri prijatelji se večkrat obiskujejo, se skupaj radujejo, si pa tudi svoje nadloge potožijo, in eden drugega tolažijo. Glejte, tukaj na altarju pa stanuje naš nar boljši prijatelj, Jezus Kristus, da mu potožimo svoje reve in potrebe, da posluša in vslišuje naše zdihovanja in prošnje. Obiskujmo ga prav pogosto — zakaj tam pri njem najdemo milost, tam najdemo tolažbo, tam najdemo zastavo večnega življenja. — 2. Cahejevi hiši je zveličanje došlo, ker je stopil v njo Sin človekov, ki je prišel iskat, kar je bilo zgubljenega. Ali ne vživamo te sreče tudi mi? Ja, tudi nas hodi Kristus iskat v cerkvi in sicer s svojo sveto besedo na leči ali prižnici. Božji nauki so nam k zveličanju ravno tako potrebni, kakor zveličavna smert Jezusova. Zastonj bi bil on pa za nas kri prelil, ako bi pa njegovih naukov ne poslušali, njegovih zapoved ne poznali in po njih živeti ne vedli. Kaj bi nam pomagalo, da nas je Kristus odrešil, ko bi pa ne vedli, se tega odrešenja vdeležiti, Kri-stusoveh zaslugi si prisojiti? To vse pa se učimo v cerkvi. Ko je Jezus pred svojim vnebohodom razposlal apostole po celem svetu, naročil jim je, rekoč: „Pojdite po celem svetu, in oznanujte evangelje vsej stvari." „Kdor veruje in bo kerščen, bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen." Ce tedaj hočemo, da nam dojde zveličanje, moramo verovati. „Kako pa bodo verovali v Kristusa, pravi sv. ap. Pavi (Rom. 10, 14.), od kterega niso slišali ; kako pa bodo slišali brez oznanovalca; kako pa bodo oznanovali, ako niso poslani? Vera tedaj, brez ktere ni zveličanja, izhaja iz poslušanja božjih naukov, ktere nam nasledniki apostolov oznanujejo. Oznanovalce božje besede pošilja Kristus, zakaj on je razposlal apostole z besedami : „Pojdite in učite vse narode". In oznanovalcem svojim je vtisnil Jezus pečat božjega poslanstva rekoč: „Kdor vas posluša, mene posluša, kdor pa vas zaničuje, mene zaničuje." Tako tedaj Sin Božji sam pride v podobi duhovnika na prižnico in nas tam išče s svojo besedo, ker hoče, da bi vsi ljudje k spoznanju resnice prišli in zveličani bili. In kolika sreča, kolika dobrota je to za nas, da Kristus zmiraj pošilja svoje namestnike, ki nam oznanujejo besedo božjo. Ona nas uči. kaj je prav, kaj je greh, kako moramo dobro delati in se hudega varovati, ona nam pove, kaj moramo storiti, kaj opuščati, da bomo že na tem svetu, kolikor je mogoče, srečni: ker pa na tem svetu popolnoma srečni biti ne moremo, pa nam kaže pot proti nebesom in pravi, da tamkaj nas čaka čisto veselje in sreča stanovitna. Glejte, tako nas Jezus na prižnici išče, nas s svojo besedo tako rekoč za roko prime in nas pelje po tisti stezi, po kteri v nebeško deželo priti zamoremo. On išče grešnika, da ga z resno besedo od sodbe, večnosti, od pekla — predrami iz grešnega spanja. mu serce omehča in ga k pokori nagne. O koliko terdovratnih krivovercev, koliko zastaranih grešnikov je božja beseda presunila, da so se spokorili in vernili se v krilo matere katoliške cerkve. Izgled nam je sam sveti Avguštin, ki je zamotan v temo poganstva in zakopan v pregrehe po pridigah sv. Ambroža bil spreobernjen in postal luč in steber cerkve katoliške. On išče pravičnega, da ga z ljubeznjivimi besedami in prijaznimi obljubami vterdi v dobrem, ga k stanovitnosti pripelje. On išče ubožčeka, da ga uči, svoje reve in težave voljno prenašati, on išče bogatina, da ga uči dobrote tega sveta zmerno in pošteno vži-vati, zaklade posvetne v dobro obračati in si ž njimi zaklade dobrih del za večno življenje nabirati. In tako išče Jezus s svojo besedo vsakega človeka, vsak stan; vsakemu hoče pokazati pot v nebesa, vsakega hoče zveličati. Kaj nam je pa storiti da nam bo beseda Jezusova v korist in prid ? Treba je, da zvesto in z veseljem poslušamo glas njegov, kakor dobre ovčice svojega skerbnega pastirja da pa tudi hodimo po varnem potu, po kterem nas vodi. Če hočemo iz božje besede, ki jo slišimo v pridigah in keršanskih naukih, dušni dobiček imeti, moramo že poprej svoje serce pripraviti za seme svetih naukov s tim, da molimo za razsvitlenje ; pofem moramo božjo besedo s pravo vero in s sveto častjo sprejemati iz ust pridigarjevih, kakor iz samih Kristusovin ust; in slednjič moramo to, kar smo slišali, v sercu ohraniti, na sebe obračati, in v življenji spolnovati. — Tako se človek Jezusu najti da, ki ga išče s svojo sveto besedo na leči, tako bode deležen blagrov, ktere nam on na prižnici deli. — 3. V zakramentu svetega kersta se nam izbriše izvirni in poerbani greh in vsi drugi grehi, ako bi jih pred kerstom storili ; naša duša obleče prelepo oblačilo nedolžnosti in posvečujoče gnade božje , postane ud Kristusov in dedič nebeškega kraljestva. Pa kaj — ko v tem srečnem stanu ne ostanemo vsi! Nagnjenje do hudega ostane v nas in z nami raste; velikokrat nas premaga in v greh zapelje ; v greh nas vleče naše popačeno meso, v greh nas vabi hudobni svet in sam peklenski sovražnik hodi okoli kakor rjoveči lev in išče, koga bi požerl. Če pa smertno grešimo — oh v kako strašno nesrečo se pahnemo ! Gnada božja nam je zgubljena, mi postanemo otroci božje jeze in večnega pogubljenja. Smertni greh stori, da zgubimo najdražje, naj žlahtniše blago, ki ga zamoremo na tem svetu imeti, namreč mir vesti. Brez njega je kraljeva krona le ternje na glavi, brez njega so skrinje dnarjev in blaga le shrambe strupenih gadov. Le dušni mir nam življenje na tem svetu slajša. Huda vest pa človeka peče in grize kakor neutrudni červ, mu kali vsako veselje in mu življenje greni tako, da grešnik že na tem svetu • pekel ima. In kaj še grešnika le na unem svetu čaka ! Zapravil je z grehom ljubezen in milost božjo, brez ktere ni zveličanja, zapravil je prijateljstvo božje in ssv. nebesa, pa si zaslužil večno pogubljenje +am, „kjer je jok in škripanje z zobmi" ; neizrečene kazni in muke ga čakajo, ki so posebno zato tako strašne, ker vekomaj terpijo, zakaj „iz pekla ni rešenja." — Ljubi kristijani! tudi mi smo grešili, smo se ločili od presrečne črede dobrih Jezusovih ovčic in se pahnili v največo nesrečo. Kaj nam je storiti? Kdo nam bo pomagal iz tega žalostnega stanu ? Glejte usmiljeni Jezus sam nam hoče zopet pomagati in naše duše oteti. Po svojem častitljivem vstajenju se je Jezus svojim učencem prikazal in jim rekel : „Sprejmite sv. Duha, kterim hote grehe odpustili, so jim odpuščeni, in kterim jih böte zaderžali, so jim zaderžani." S temi besedami je postavil Jezus zakrament sv. pokore in nam ga v svoji sv. cerkvi zapustil kakor pomoček, da se zamoremo znebiti butare svojih grehov in rešiti svoje duše. Tam v spovednici sedi naš Zveličar in čaka na nas, da bi nas, čeravno smo ga razžalili, ljubeznjivo sprejel. Slišim ga, kako vsakemu zgrevanemu grešniku, ki pristopi k spovednici, reče : „Ne obupaj moj sin, danes je tebi zveličanje došlo ; glej Sin človekov te je prišel tukaj sem iskat in zveličat, ker si bil zgubljen." Tam v spovednici je tedaj tisti srečni kraj, kjer se nam od-jemlje teža naših dolgov, tam postanemo zopet otroci in prijatelji božji, posvečujoča gnada se nam poverne in žlahtni mir vesti se razlije po našem skesanem sercu. Tam v spovednici se nam pa tudi zbrišejo strašne večne kazni, in zopet dobimo pravico do večnega življenja. O kolika dobrota je to za nas ! Nikdar se ne moremo Jezusu za to zadosti zahvaliti. On pa tudi ne tirja od nas druge zahvale, kakor da prav velikokrat pridemo k njemu, tje k tronu njegovega vsmiljenja, da si vest očistimo, da se ž njim sprijaznimo in si tako večno zveličanje zadobimo. In to, ljubi kristijani, hočemo zanaprej storiti. Sklenimo danes terdno, da hočemo v prihodnje pridno in pogosto k spovedi hoditi in se tako bolj skleniti s svojim Zveličarjem ! — Sklep. Tako je cerkev za kristijana zares hiša vseh blagrov, in spoznali smo, da od nje zares veljajo besede Jezusove : „Danes je tej hiši zveličanje došlo." [Zakaj sam Sin človekov pride v cerkvi vsak , dan na oltar, da se vnovič daruje za nas svojemu nebeškemu Očetu, da nas živi s svojim lastnim Telesom in da v tolažbo in veselje naših duš v presvetem zakramentu altarja med nami prebiva. — On nas išče s svojo sveto besedo v pridigah in keršanskih naukih, da vodi pravične dalej po stezi v večno življenje, tiste pa, ki so pravo pot v nebesa zgubili, zopet na njo nazaj pripelje. V cerkvi nam pa on tudi razterga vez naših grehov, nas spravi s Bogom in nam zgubljene nebesa spet podeli. O ne zamudimo toraj, ljubi kristijani, vdeleževati se neskončnih blagrov in dobrot, ki jih Jezus deli v svoji sveti cerkvi ; ne zamudimo marljivo zajemati iz nevsahljivega studenca neizmernih gnad, ktere po žlebu svetih zakramentov, po daritvi sv. maše in po poslušanju božjih naukov k nam pritekajo ! Tedaj bo cerkev tudi nam celi čas našega življenja hiša vseh blagrov in vrata do našega večnega zveličanja. Amen. Pridiga za XXII. pobinkoštno nedeljo. (Ssv. Simon in Juda: aposteljni — naši sodniki; J. A.) „Farizeji so se posvetovali, da bi Jezusa vjeli v besedi." Mat. 22, 15. V vod. Od dne do dne se je več Judov Jezusa Kristusa poprijemalo, je za njim derlo poslušat Jezusove prelepe nauke in gledat njegove prevelike čudeže. To je farizejem hudo merzelo in jih strašno raz-kačilo; zatorej so se vsake priložnosti poprijeli, da bi Jezusa vjeli v besedi, ga pred ljudstvom počernili, ob veljavo pripravili in tako skrite zanke so mu nastavljali. Pa ni jim išlo po volji, tudi danes ne, — niso mogli Jezusa nikoli vjeti tako dolgo, dokler sam ni hotel, dokler se sam ni dal grešnikom v roke. Kakor so farizeji sovražili in lovili Jezusa, tako so delali ž Djegovimi aposteljni in učenci. Že pervi den, ko so na binkoštno nedeljo vpervič pred Jude stopili in Jezusa Križanega očitno jim oznanovali, že binkoštno nedeljo so jih zagrabili in v ječo vergli. Tudi poznej so jih večkrat pred sodnijo poklicali, jim žugali, jih suvali, pretepali in preganjali. Aposteljna Jakoba je dal jud Herodež umoriti in tudi sv. Petra je ukazal v ječo zapreti, da bi ga poveliko-nočnih praznikih tudi umoril. Za Judi so ssv. aposteljne preganjali in morili tudi ajdje in niso mirovali, preden so vsi aposteljni za Jezusa in njegovo sv. vero grozovitno smert storili. Izmed vseh aposteljnov je le sv. Janez edini naravno smert storil, vsi drugi so bili mučeni. Zatorej kat. cerkev ssv. aposteljne visoko časti in njih godove lepo praznuje. Kavno prihodnjo sredo bomo zopet obhajali praznik dveh aposteljnov : sv. Simona in Juda Tadevža. Rad bi vam tudi nekaj od teh dveh aposteljnov danes povedal, — pa kaj pa? Glejte; danešnje berilo, ki ste ga brati slišali, dvakrat v misel jemlje „dan Jezusa Kristusa." Sv. apostelj Pavi pravi: „da bo Bog dobro delo tudi dokončal do dneva Jezusa Kristusa;" in na koncu zopet pravi, „da ste čisti in brez spodtikljeja v dan Kristusov." Dan Jezusa Kristusa pa je sodnji dan, ko se bo Jezus Krist. prikazal v svoji nebeški lepoti in oblasti, in prišel sodit žive in mertve: — Od tega sodnega dne in od aposteljnov pa tudi Jezus nekaj pravi, kar ste gotovo že slišali ali brali. Jezus pravi :• „Resnično vam povem, da ob prerojenji, kedar bo Sin človekov sedel na sedežu veličanstva, böte tudi vi, kteri ste šli za menoj, sedeli na dvanajstih sedežih in sodili dvanajstere Izraelove rodove." Sodnji dan bodo torej z Jezusom vred tudi aposteljni sodili žive in mertve. In to resnico : Da bojo sodnji dan tudi aposteljni sodili človeški rod, da bojo tudi aposteljni naši sodniki, to resnico hočemo danes premišljevati ; bodite pripravljeni ! Razlaga. 1. Aposteljni nas bojo sodili. Kakor je Gospod Bog ves svet iz nič vstvaril, tako mu je tudi mogoče s slabimi iu majhnimi pomočki velike reči storiti. — Tako beremo v bukvah Sodnikov (7. pogl.), da je sodnik Gedeon s tristo možmi Madjance pokončal, kterih je bilo čez 100 tisuč, da bi se kje Izraelci ne bahali in rekli: Češ, po svoji moči smo bili rešeni, ampak da bi bilo očitno, da jih je le Bog iztergal iz rok mogočnega sovražnika. — Še lepši in očitneji se nam pa Božja mogočnost v tem kaže, da je Bog le z dvanajsterimi aposteljni celi svet spreobernil. Kdo bi verjel, da bi bilo 12 priprostih mož v štanu, celi tadanji pože-ljivosti in zmotam vdani svet k pravi veri spreoberniti ? In vendar so ga, kakor nam sveta in občna zgodovina pripovedujete in sicer zato, ker je bil Bog ž njimi in jih je vladal sv. Duh. Kakor hitro je namreč sv. Duh popred boječe in maloverne aposteljne razsvetlil in poterdil, so se precej spogovorili, kam naj ima kdo iti, in so se razkropili križem sveta. Eden je šel sem, eden je šel tje ; včasih sta šla po dva skupaj, sta se ločila ali pa zopet skupaj prišla. Tako sta storila tudi ssv. aposteljna Simon in Juda Tadej. Izročilo nam od sv. Simona pripoveduje, da je on bil ženin v Kani galilejski, in ga je ondi storjeni pervi Jezusov čudež tako prevzel, da je z nevestinim dovoljenjem za Jezusom šel , da ga je Jezus za svojega aposteljna izvolil, ter je po prihodu sv. Duha najprej v Judeji, potem pa s sv. aposteljnom Judom Tadejem v Mezopotamiji in Perziji ajdom sv. evangelije oznanoval, veliko malikovalcev spreobernil, naposled pa ko mučenec umeri, kajti so ga z žago čez sredo prežagali. Njegov zvesti spremljevalec v oznanovanji sv. evangelija ter njegov tovarš v smerti je bil Juda, s pridevkom: „Tadej ali Le-bej," kar pomenja : „serčni," brat sv. Jakopa mlajšega in Simeona jeruzalemskega, toraj sorodnik Kristusov. Priimek „Tadej" mu je bil dan, da se je razločil od izdajalca Judeža Iškarjota. Bil je sin Kleofe, enega izmed bratov sv. Jožefa, in pa Marije, ene izmed tet Marije device. Predno ga je Gospod v apostolstvo poklical, bil je kmetovalec, da je sebe in svojo družino (kajti je bil oženjen), pre-živil. Ko ga pa Jezus pokliče, zapusti in hodi za njim, za česar mu Jezus večnih dobrot dodeli. V zgodbah sv. evangelija pa se le enkrat očitno prikaže, namreč pri Jezusovem poslovilnem govoru pri zadnji večerji. Jezus jim ondi govori, da se le tem hoče razodeti, ki ga ljubijo, ne pa svetu. Tu ga Juda vpraša, zakaj se tudi pred svetom noče očitno ko kralja pokazati. Prezerši to vprašanje Jezus odgovori : „Ako me kdo ljubi, deržal bode mojo besedo, in moj Oče ga bo ljubil, ter bova k njemu prišla in pri njem prebivala." S temi besedami je hotel Jezus reči ; „Jaz se razodevam duši ljubijo-čega, ki moje nauke spolnuje. Napolnil jo bom s svitlobo, ljubeznijo in življenjem, ter jej okusiti dal zveličalno moč Božje milosti." Po prihodu sv. Duha je nekaj časa v Jeruzalemu ostal, potem pa šel Mezopotamijo in Perzijo. Pred odhodom je pisal Judom in vsem vernim list, v kterem jih svari pred kriroverami, ki so se sem ter tj e po kerščanskih občinah zatrosile, odvernivši jih mnogo od zdravega uka. V Perziji pa je bil po ščuvanji malikovalskih duhovnikov bojé ravno tisti dan , kakor sv. Simon prežagan, s sekiro ob glavo det. Zato tudi sveta cerkev njun spomin skup prihodnjo sredo obhaja. (Konec prihodnjič.) Pridiga v god sv. «Jerneja. (Od žive in terdne vere; gov. J. A,) Razlaga. (Konec.) Žalostno je, pa vendar moram reči, da tudi pri nas že vera peša. Saj je tako daleč prišlo, da se nekteri bojé za papeža se potegniti, ali najmanjšo besedico v brambo svoje zaničevane matere, sv. katoliške cerkve, izreči. Taki, ki nimajo toliko poguma, očitno stati in govoriti za svojo cerkev; taki bi tudi težko obstali, ko bi se preganjanje začelo, kakor je bilo nekdaj. Da vera peša, kaže se zlasti tudi v tem, ker nekteri raji poslušajo prazne marnje, kakor božjo b.esedo, ker zmeraj manj in zmeraj bolj merzlo sv. zakramente prejemajo. Ženski spol se še nekaj cerkve derži, in pobožnosti opravlja in zakramente prejema; možkih pa razun velike noči nič ni blizo, tako da sem že večkrat sam sebe prašal, ali so nebesa le za ženske in ne tudi za možke? Zdi se, kakor bi bili pri vas duhovni le z» ženske postavljeni. — Pa saj ni čuda. Možki na Kočevskem pol leta hodite po svetu, kar ste dobrega od doma prinesli, zgubite po svojih potih; nalezete se pa psovanja in zaničevanja proti cerkvi in duhovščini. Kolikorkrat greste od doma, vsakikrat manj vere nazaj prinesete. Včasih je bilo pa to drugači. Slišal in bral sem, da so bili vaši očetje in predniki posebno pobožni, cerkvi in duhovnom udani, da so na besedo božjo in zakramente še kaj deržali. Ali zdaj je to drugači. O, ko bi vaši predniki, ki tukaj zunaj spé, ustali, kaj bi našli? kako bi se čudili? Našli bi veče hiše, lepšo in ptujo obleko, več prodajalnic, pa malo vere! Sklep. Naj reče kdo kar hoče, vera peša dandanešnje, zato pa tudi vse gre narobe, zato toliko nesreč, toliko razpertije. Ni zadosti, da imamo vero, po nji moramo tudi živeti in jo očitno pričati. In tudi boljši ne bo, dokler ne bo vera bolj živa in terdna. Vernite se tedaj nazaj k pravi terdni živi veri vaših očetov, in mir in sreča se bota zopet vernila. Zapomnite si, kar vam danes rečem: Brez vere ne moremo Bogu dopasti; ta vera mora pa biti živa in stanovitna in tako terdna, da smo pripravljeni vselej jo pričati in tudi življenje dati za-njo, kakor sv. Jernej. Le taka vera nas more zveličati in v nebesa pripeljati! Jaz sem vam povedal, vi ste slišali, Bog bo pa sodil. Amen. Dnhovske zadeve. Kerška Škofija. Fari sta dobila: Č. g. Jäger Gregor, Nemško Kaplo in č. g. K u chi er Jož. Terbiž. — Za provizorje gredó čč. gg.: Š u s t e r Jan. iz Podkloštra v Borovlje na Žili ; L j u b e j Jan. od tod v Javorje ; M a r k o v i c iz Št. Pavla pri Dravi v Št. Pavi na Žili ; W i n k 1 e r Jan. iz Mlinaric v Sachseuburg in H a r 11 i e b Jakob iz Požarnic v Lesnik. — Prestavljeni so čč. gg. kaplani : Peterman Jož. na Peravo ; S e g 1 Vilj. v Roje ; W i p f 1 e r Ign. v šmihelj in J o h a m Jan. v Breiteneg. Č. g. Rudolf Wolf, sem. duhoven, gre za kaplana v Požarnico. — Umeri je dne 5. avg. preč. gosp. Sp i n Janez, minister in prokurator Jezusove družbe v St. Andraž«. R. I. P. Goriška nadškofija. C. g. P u š i c Jak. je dobil faro sv. Petra na Soči ; — č. g. S f i 1 i g o j Anton pride za vikarja v Kostanjevico ih Ferfolja And. za subsidirja V Komen. Lavantinska škofija. Preč. g. ratdžup. v Koftjicab J. R. j» po nesrečnem padcu aanagloma umeri. R. I. P. ! — C. g. K u n e j Janez je 'postavljen za- oskerbnika Konjiške dekauije. Ö. g. Potočnik Lovro je dobil faro Gornji grad in Kipšl Korl faro Videm. Ö. g. Ter stenj ak Jak. je dobil benefloijo v Ptujem. O. g. Voh Jern. je postal provi?,or v Konjicah. — Prestavljeni so sledeči čč. gg. kaplani : S i m o-n ič Janez v Jarenino ; Kolar Janez k sv. Jederti pri Laškem ; D orni k Fr. v Št. Martin II.; Vavpotič Mih. v Št. Jungerto; Vraz Janez v Laporje; Napast Dav. v Vozenico I.; Šket Dav. k sv. Lo-rencu v Puščavi; Arnuš Fr. naGoro pri Ptuj i ; Mlakar Jak. k sv. Križu pri Slatini. Cč. gg. novoposv. duhovni pridejo za kaplane : S k u-h a 1 a Peter v Šmiklavž ; Sinko Jož. v Muto ; N e n d 1 Franc k sv. Tomažu ; Ö a g r a n Janez v Svičino ; C a f Jak. v Vozenico II ; Š t. M o h o r t o v Ljubno ; Horvat P. k sv. Rupertu pri Laškem ; P o-t o č n i k Ant. v Vitanje II. Ljubljanska škofija. C. g. župnik v novi Oslici ü 1 č a r Bi. je dobil faro Velesovo ; č. g. G e r č a r Jož. faro sv. Trojice ; č. g. S t e r m o 1 e Fr. gre v pokoj. G. Rome Jož. sem. duh., pride za duh. pom. v Kočevje ; č. g. M o 1 e k Martin iz Kočevja v Preserje ; č. g. R i h a r Anton novoposvečenec v Stopiče; č. g. Stupar Janez iz Stopič za administratorja v Šent-Gothard ; č. g. Kramar Pavel novoposveč. v Polhov gradeč ; č. g. Š t u p i c a France iz Polhovega gradca v Mokronog ; č. g. L avta r Valentin, sem. duhoven, v Prečino; č. g. Strupi Jakop, novoposvečenec v Poljane pri Loki; č. g. Svetina Janez, novoposv. v Idrijo ; č. g. Kolar Matija, semen, duhoven, v Koprivnik in č. g. König Juri iz Koprivnika v Kočevsko Reko. Teržaška škofija. Postavljena sta čč. gg. Vranic Jan., novoposvečenec, za duhov, pomočnika v Kerkovce, Sfečič Sim. za oskerb-nika v Momjan. — Umerli so čč. gg.: Sfečic Bartol, fajmošter v Momjani ; M i k o 1 i Jože , korar v novem gradu ; B o r d o n Bartol, fajm. v pokoju in častni korar. R. I. P. ! Družba svetega Mohora. Da se podpira domače slovstvo in se spodbuja delavnost slovanskih pisateljev, razpisuje družba po odborovem sklepu dne 1. avgusta tudi za prihodnje leto sledeča darila : 1. Sto in štirideset gold, za štiri krajše izvirne povesti vsaki po 35 gld. ; v obsegu blizo 1/j tiskane pole in 2. Sto in štirideset gld. za štiri podučne spise raznega zapopadka v obsegu '/a tiskane pole, vsakemu po 35 gld. Rokopisi naj se družbinemu tajniku pošljejo vsaj do 10. novembra t, 1. Pisateljevo ime z natančnim naznanilom zadnje pošte naj se priloži v zapečatenem listu. Darila se bodo iiplačala na Vodnikov dan 2. febr. 1875. V istej seji so odborniki po tajnikovem poročilu enoglasno sprejeli obširni pa v vsakem obziru izverstni rokopis: „Umni kmetovalec", ki ga je spisal in družbi v natis ponudil po vsej Sloveniji sloveči vodja slovenske kmetijske šole v Gorici in vrednik „Gospodarskega lista," gosp. Franc P o v š é. Cela knjiga utegne s podobami vred obseči blizo 30 tiskanih pol in bode doveršena v treh letih. Vsako leto zaporedoma iz ide en zvezek po 10 tiskanih pol. Pervi zvezek je družbenikom namenjen prihodnje leto in obsega : I. Poduk o zemljišči, obnebji in ob živenji rastlin. II. Kmetijska orodja in kmetijske stroje (s podobami). III. Kako zemljišče gnojiti. Drugi zvezek razlaga. kako se rastline sploh pridelujejo in kako posamezni poljski pridelki. Tretji snopič pa podučuje, kako ravnati s travniki, verti in gozdi. Že iz tega poveršnega zapopadka razvidijo družbeniki, kako ugodna in koristna jim bo knjiga, katero je s posebnim ozirom na razmere naših kmetov in poljedelcev z vse hvale vredno skerbjo uravnal in vre-dil strokovnjak, kateri kot učitelj poljedelstva slovi med nami. Ne dvomimo, da bode ravno ta knjiga, ki se bode tiskala in raz širjala v 27—28.000 iztisih med naše poštene in marljive kmetovalce s kmetijskimi šolami vred uzajemno pripomogla, da se zboljša in bolj in bolj razvija umno kmetovalstvo in pospešujo narodno gospodarstvo v mili naši domovini. Razun tega je družba sv. Mohora za 1. 1875 svojim udom namenila sledeče knjige: 1. Molitvene ìtukve , za brate in sestre bratovščine sv. Mohora, spisuje preč. gosp. stolni korar v Mariboru Franc Košar. 2. Kristusovo življenje in smert. Drugi del 3. snop. 3. Občna zgodovina. Spisuje g. prof. Josip Stare. Drugi snopič ; obsega: Gerško in Makedonsko zgodovino do Rimljanov. 4. Setev in žetev. Povest za prosto ljudstvo. Spisal g. J. Ogrinec. Slovenskih Večernič XXXIII. zvezek. 5. Koledar ea l. 1876 s popolnim imenikom vseh družbenikov in z raznim podučnim in kratkočasnim berilom. Družbine bukve se ravno razpošiljajo. Pa go-spoda ! imejte poterpljenje ; 24.000 bukev se ne more koj tako-le razposlati ; treba je 6—8 tednov. Odgovorni izdajatelj in vrednik Andrej Einspiele r. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu,