ter in11il11111 11Mi j111111111iii!iii!i:i;i!i!iii!i!iiii:iti!iii!iii!iiiiinni;i:i!iini!i:nii!iii:i!iii!i111rniniii ““ — 1 ŠTEV. 9-12 LETO II E mnogi nesrečni zakoni. Zato je potrebno govoriti o vzvišenosti In svetosti zakonskega stanu, ki je božja ustanova v pomno-ženje človeštva in božjega kraljestva. Prepričujmo mladino, da najde v zakonu srečo le oni, ki ne išče v njem nasičenja strasti, marveč je pripravljen, prenašati žrtve in zatajevanja v dosego skupne časne in večne sreče. Svobodna ljubezen pa ponižuje človeka na stopnjo neumne živali, a ga ne osrečuje. Že v šoli pripravljajmo mladino na boj z idejami materializma s tem, da zasajamo v njeno srce globoko vero in veliko ljubezen do krščanskih čednosti. Svarimo jo pred nemoralnostjo in preklinjevanjem. Povejmo našim malim, da pijančevanje ni nikako junaštvo, temveč nečastno suženjstvo. Vglo-bimo se v njih duševnost in miselnost in podajajmo jim krščanski nauk v njih jeziku, po možnosti v zanimivih zgodbah. Učimo' Jih ljubezni, ne sovraštva; učimo jih ponižnosti in potrpežljivosti. Tako položimo dober temelj krščanskemu življenju. Kakor v cerkvi in šoli se lahko vojskuje duhovnik proti materializmu in njega posledicam tudi v zasebnem občevanju. Vsako priliko lahko porabi, da se približa svojim ovčicam. Priložnost ima govoriti z njimi zvečer, ko se vračajo s polja, ko obišče to ali ono družino, ki ima otroke, prav pridne pri vero-nauku itd. Vedno vplete v pogovore krščanske ideje, ki so naj-primennejše prav temu poslušavstvu. Sploh pa ne začne nobene akcije v večjem slogu za poglobitev verskega življenja, dokler ne pozna dobro vseh svojih vernikov. Snovi našim pogovorom naj bodo predvsem socialna, gospodarska in narodna vprašanja, ki lahko vsakogar zanimajo. Kaj kmalu najdemo priložnost, da spregovorimo o socialni pravičnosti, o dolžnosti dela, o družbi in o pravicah ter dolžnostih poedinca. Prepričujmo ljudstvo, da pravičnost obstoji le ma temelju vere, in zadovoljnost le tam, kjer žive ljudje skromno, v požrtvovalni ljubezni do bližnjega in v upanju na večno srečo. Podučimo ljudstvo, da je človeška strast nenasitna in da so radi tega izključena nebesa na zemlji. Te ideje razširja moder duhovnik v primerni obliki tudi v cerkvi in društvih. Posebno vodstvo (vsaj idejno) teh zadnjih pripade navadno mlajšim duhovnikom. Ti morajo biti torej dobro podkovani v teh vprašanjih, da jih bodo zmogli reševati na podlagi krščanskih načel ljudstvu v korist. Tako naj polagoma tudi zunaj cerkve celi rane, ki jih je usekala verskemu prepričanju našega ljudstva in njega zaupanja do duhovnikov propaganda materialističneg socializma. Edino krščanstvo in njega glavni nauk: Ljubi Boga nad vse in bližnjega kot samega sebe, moreta rešiti socialno vprašanje, kako učimo izrečeno nam ljudstvo. Duhovnika opisujejo z besedami: »Sanctus sancta sanete agens«. O duhovniški službi in nje vzvišenosti ne bom govoiil, ker ste o njej že večkrat citali in meditira'.,. U to vam «tan priklicati v spomin, da je duhovnik sredmk med Brigom stvoru v čigar imenu prinaša vsemogočnemu na.isvete.isi Jezusa Kristusa pod podobo kruha in vina. Zato ima se mnoga-kje ljudstvo svet strah in sveto spoštovanje do duhovn,1^a;v°.n naj paj skrbi, da to spoštovanje z neomadezevamm duho\ m škim življenjem pospešuje. Potrebno je, da duhovnik zbrano opravlja svoje molitve, a posebno še, da z veliko pobožnostjo celebrira. Neoporečna resnica je namreč, da dobro opravljena sv. masa vpliva Povzdigujoče na vernike in poživlja njihovo vero. 1 n dehua^sv.^zakramentov naj kaže tudi v zunanjem obnašanju pobožnosti svoje versko prepričanje. in spoštljivi »Sanctus« naj bo duhovnik. Svet in poln navdušenja je stopil pred škofa, ki ga je posvetil v mašnika. To svetost mora mladi duhovnik, in predvsem on, ohraniti tudi v vrvenju sveta, čeprav je preobložen z delom. Vsi učitelji v duhovnem življenju priporočajo duhovnikom notranjo zbranost in premišljevanje, fn res, brez teli je vse duhovnikovo delo le neslan kruh in do-naša le pičle sadove. Bog je, ki daje rast. V »Zborniku« sem čital, da se duhovniki med seboj imenujejo »sobrate«. Popolnoma primerno je to in maša skrb naj bo,, da bodo naši odnošaji res bratski. Ako se vedno spominjamo, da smo vsi le slabotni ljudje, ki so že mnogokrat padli, bo marsikateri razdor med nami omiljen ali celo uemogoč. Ne pozabimo nikdar, kolika nesreča je za duhovnijo nasprotovanje med dušnimi pastirji. Poštevajmo nasvete starejših duhovnikov in varujmo se revolucianarnega duha, po katerem hočejo kateri mladi duhovniki vse preurediti po svojih željah. la je često vzrok nepotrebnim prepirom. Velike važnosti je akcija za povzdigo ugleda duhovniškega stanu. V tej smeri more uspešno delovati edino-le močna stanovska organizacija. V mjej deluj vsakdo izmed nas po zmožnostih za skupno blaginjo. Pa tudi to je potrebno, da zavzema duhovnik socialno in gmotno tako stališče, da more v stiska priskočiti komu na pomoč in si s tem pridobiti njegovo sice. Svečeniško službo vrši duhovnik v cerkvi. Cerkev mu bodi tako vzvišena in sveta, kakor je vzvišena m sveta služba, ki jo tam opravlja. V naši domovini je pa še mnogo cerkva porušenih in pokvarjenih. Da te vzpostavimo, mora biti duhovnikov prva skrb. Pričnimo tako z zunanjo obnovo materialne cerkve in potem lažje preidemo k obnovi duhovne oerkve - vernikov. . Da lepo okrašena cerkev in slovesna služba božja privabi mnogo ljudi v cerkev, vidimo o priliki domačega cerkvenega shoda. Če priskrbimo tedaj v cerkev dobrega pridigarja, ne l o naš trud zaman. Če pa drugega ne moremo storiti za zum J slavo božjo, pazimo vsaj, da bo cerkev cista in perilo sna. • Naše ljudstvo hoče povsod videti in slišati kaj lepega, novega, zanimivega. Skušajmo to lastnost vporabiti v nasi službi, napravimo hišo božjo prikupiljivo, lepo, in s tem mogoče vec dosežemo, kakor če duhovljancm očitamo venomer brezverstvo. S tem jih odbijamo, z onim pa pridobivamo. Tu bi mislo \ l -štev lepo cerkveno petje, število gorečih sveč, masmska P ^ va in mnogo drngih takih matenkosti. ki narode bo^o sluzho prikupljivo. Tudi zunanje časti božje m nikdar P reve . Duhovnik kot tak pa bodi tudi ljudstvu resnično vzor čednosti in neomadeževanega moralnega življenja. Naj ne \ c jaj pri nobenem izmed nas besede, položene po nasprotnikih usta slabega duhovnika: »Delajte tako, kot vas učim, in ne tako, kakor jaz delam«. Verba movent, exempla trahunt — velja tudi tukaj. Duhovnik je pa tudi dušni p as t i r svojim duhovljanom. Kot tak ima nalogo predvsem, da skrbi za dušno hrano in dušno dobrobit izročenih mu ovčic. V tem mora biti vesten, skrben in kolikor mogoče na razpolago ljudstvu, posebno zjutraj. Že sv. Karol Bcromejski je zabičeval duhovnikom, naj bodo že zgodaj v spovednici. Tu bi dušni pastir le težko dobil opravičujoč izgovor. Posebno ob sobotah in nedeljah v poletnem času bodimo že zgodaj v cerkvi. Le tedaj bi lahko naši ljudje ma kmetih, ki so po dnevu preobloženi z delom v vinogradih, pri žitu in senu, dobili potrebnega časa za spoved, posebno, če vedo. da čaka »gospod« na nje v spovednici. Dušnim pastirjem kliče Zveličar: »Učite se od mene, ker sem ponižnega in krotkega srca«. (Mat. 11, 29). Še prav posebno pa velja to spovednikom. Pomislimo, da se le s težavo odločijo zastareli grešniki k spovedi, in bolj kot drugega, se bojijo poniževanja in neumevanja od strani njega, kateremu z velikim premagovanjem odkrijejo svojo dušo. Naše primorsko ljudstvo je večinoma jako tenkočutno in zato bolj dovzetno za_ ljubeznive in dobrotljive opomine, kot za trde graje, ki dobivajo svojo trpkost predvsem iz preziranja in neumevanja. Pa tudi izven cerkve čaka duhovnega pastirja mnogo dela, predvsem sedaj, ko se gospodarski red spreminja. Zadrugam posvečujmo najprej del svojih moči, kajti kakor se je Kristus-Bog posluževal materialnih, gospodarskih dobrot in si ž njimi pridobival zaupanje in ljubezen ljudstva, tako moramo^ tudi mi na tem polju dokazati našo ljubezen do ljudstva. Proučujmo ta vprašanja, svetujmo in posredujmo potem pri osamosvojitvi kolonov, pomagajmo jim pri obnavljanju in vodstvu posojilnic, zadrug, konsumov. Iščimo primernih trgov domačim proizvodom ali pa pomagajmo z nasveti in vzgledom pri uvedbi drugačne gospodarske panoge ali pa pri izboljšanju sedanje. Kjerkoli mogoče obnovimo ali ustanovimo društva s krščanskim programom. Pazimo, da ne pridejo v nadstrankarskih društvih do vpliva ljudje, ki bi nam okužili člane s svojimi nazori. — Zdi se, da je mnogo bolje za duhovnika, ako prepusti vod-stvo društva (tudi katoliškega) sposobnemu laiku, dočim sam obdrži le duhovno, idejno vodstvo s svojim vplivom. Pozabi naj nikdar ne, da je društvo le sredstvo, ne cilj njegovega delovanja. Najprej smo v božji službi, in le kolikor se s to sklada, tudi v narodni. Kot dušni pastir mora duhovik včasih z vso odločnostjo nastopiti, kot branitelj cerkvenih in narodnih pravic tudi pred •oblastjo. A tu je treba velike previdnosti. Najbolje je, da slučaj predložimo našim političnim društvom v rešitev. Pri Italijanih neredko več kot zakon velja čustvo. Odločilnega pomena je lahko mal poklon, neznatna usluga in vljudnost pri reševanju najvažnejših zadev. Ravno tako lahko se pa dogodi, da navadni marešal-orožnikov s svojim nasprotovanjem oteži, če ne celo onemogoči duhovniku bivanje in delovanje v duhovniji. Nikakor ne kaže torej po nepotrebnem, iz gole sovražnosti ali narodnega ponosa izzivati jeze halj. mogotcev. Užaljen Italijan namreč ne pozabi in ne odpušča rad. »Estote prudentes si-cut serpentes«, nam kliče naš Učitelj. Priučimo se pač tej zunanji prijaznosti in mnogih poklonov, saj je vse le v korist cerkve, v našo korist in našega naroda. Tako nam bo mnogo lažje preprečiti ta ali oni krivični korak italijanske krajevne oblasti v škodo našemu ljudstvu. Napram prijateljem namreč Italijan ne skriva načrtov. Pa tudi proti plesom in pijančevanju bomo lažje delovali s pomočjo politične oblasti, kajti ta daja dovoljenja za plese in krčmam koncesije. Torej.... prilagodimo se razmeram, da nas te ne zlomijo in zdrobijo! Da mihi animas, cetera tolle! To bodi naše geslo. Žeja po neumrjočih dušah naj vodi vse naše učiteljsko, duhovsko in pastirsko delovanje. Malo nas je sicer, a zaupanje v Boga nas naredi zadosti močne, da izpolnimo našo željo: vse prenoviti v Kristli. __________ Par misli o materialni strani bogoslužja. ANDREJ GABROVŠEK. O svojem materialnem stanju duhovniki neradi govore, če jim potrebnega ne manjka, hvalijo Boga na samem, če pa trpe pomanjkanje, nosijo križ potrpežljivo. Smatra se za nezdružljivo z duhovnim dostojanstvom, poganjati se za katerekoli materialne koristi. Tako mislijo mnogi dobri gospodje, pa zlasti tudi neredki višji pastirji. Komu niso znane v tej stvari n. pr. Scheicherjeve pšice? Tudi srbski episkopat ne kaže simpatije za duhovniško agitacijo. (Prim. Grivec v »Času« 1920). Površno bi bilo, iskati razloge za to v neki prostovoljni brezbrižnosti. To zgoraj označeno mišljenje ima globoke zgodovinske korenine. V preteklosti je bila Cerkev vodilna velesila. Imela je poleg velike duhovne moči tudi velika materialna sredstva. Prav lahko se je našel dober in zadosten titulus za vzdrževanje oseb in reči. Duhovščina je imela nadalje tudi vsa posvetna prisilna sredstva na razpolago za obrambo lastnih koristi. V isti zgodovini pa je utemeljen že tudi razloček med dobrimi beneficiji in med kapelansko mizerijo. Veliki beneficiati so sedeli med aristokracijo, spadali so k deželnim stano- 188 vom, vikarji in »maševniki« pa so naredko živeli zelo borno.. Beseda »kdor oltarju služi, naj od oltarja živi«, ni bila v pravem redu prenesena v življenje. Kakšne so razmere danes? Cerkev ni več vodilna, je samo tolerirana kot neizogiben preostanek zgodovinskega razvoja, ki mora s stoletji polagoma in brez razburjanja leči v grob, kakor na kmetiji sedemdesetleten užitkar, ki še rad kaj malega pogospodari, kako malenkost v roke prime, otroke pozibava, na mladino zabavlja in roženkranc moli za srečno zadnjo uro: zmerom bolj na dolgo dremlje v zapečku, slednjič zadremlje za vselej. Tak pojem ima naše stoletje o Cerkvi z edino izjemo prononsiranih katoličanov. Iz tega razloga moderni svet ne u-meva več, zakaj in čemu se mora še duhovščina in bogoslužje plačevati. Kdor le more, nasprotuje duhovniški plači, naj bo Čič ali birič. Duhovna sredstva nimajo več prave moči nad temi protivniki. Kako je pa z državnimi sredstvi? Skoraj povsod enako. Če vzamemo posebej našo deželo: slovenski duhovnik je »državi nevaren element«. To je maksima vseh državnih avtoritet od ministerskega predsednika doli do orožnika. In kako naj bi država šla naroko svojim »nevarnim elementom«? To se ne more pričakovati od moderne države, ki je organizacija »državotvornih« elementov in »gosposkih« narodov po nekrščanski miselnosti Gumplowicza, Nietsche-ja, Hegel-a. V Italiji se celo duhovnik laške narodnosti smatra kot nevaren element, Slovenec je tedaj kvadratno nevaren. Na občini ga prezirajo, na glavarstvu se mu posmehujejo, v Trstu ga »nadzirajo«, v Rimu pa vprašanje »resno študirajo«. Lastnih sredstev ima Cerkev dandanes prav malo. Razne revolucije in konstituante novega veka so »mrtvo roko« oživljale. Pri nas je zadnja vojna odpihnila skoraj vse glavnice. Marsiktcri beneficiat bi vedel o tem poglavju žalostne podatke. Iz više označenega zgodovinskega razloga je potekla tudi splošna in globoko ukoreninjena vera, da je duhovnik že eo ipso zelo bogat gospod. Če je navaden župnik 10 let na eni župniji, ga verno ljudstvo ocenjuje vsaj na pol milijona gotovih denarjev (sunt facta, non fictal), o kapelami, ki nosi strgano suknjo, pa sumijo, da je skopuh; če pa vidijo, da večerja krompir na zelnici, ga milujejo, čemu da si ne privošči po svojem stanu. Ako mož še povrh tega pridno deluje pri domači zadrugi, potem sc od začudenja na prsi trkajo in z glavo majejo : »Bog večni vedi, kam spravlja?!« Kaj bo z duhovskim naraščajem? Nič ne bo! Čemu bi si možgane trli, ko je odgovor jasen. Za vzdrževanje oseb in reči so iztekla in še iztekajo vsa sredstva: ni glavnic, ni državnih prispevkov, ni dovolj privatnih dobrotnikov. Vse gospodarstvo je ošibelo, ošibela pa še bolj živa vera in dobrodelnost. S čim se bodo vzdrževali bogoslovci, profesorji, pastori etc.? S- čim bosta živela kapelan in župnik? Kje se bo vzelo za popravo cerkve, župnišča itd.? Ce krajcar dvakrat obrneš, bo nekaj vrgel: nič obračaj in obračaj, zmeraj ti nič ostane. Cerkev stoji po vojni pred čisto novimi razmerami. Ona je večnomlada in si bo znala narediti pot skozi goščavo zmed. Mi pa se moramo zavedeti, da so potrebne vsestranske in temeljite reforme v vprašanju materialnega vzdrževanja bogoslužja. Stari vodnjaki so prazni, treba kopati nove. Moja privatna misel je ta, da bi kazalo sploh odpraviti male župnije, ekspoziture, vikariate, ker bodo te naprave zmerom bolj lezle v karikaturo. V večjih, primerno razdaljenih središčih najdbi se ustanovili duhovniški kolegiji po samostanskem vzoru. Zi-veli naj bi od posestva, ki bi ga morali sami obdelovati (z brati lajki?) ter od obrtnije, ki bi jo sami vršili. Sv. Pavel pravi, da dela tako »propter infirmos«. Dandanes pa je cel svet infirmus, šibak v veri, v upanju in v ljubezni. Res ima Cerkev pravico zahtevati stalne prispeke od vernikov, a res je tudi, da bi taka davčna uredba neugodno učinkovala. Število katoličanov bi se še bolj skrčilo. Govorim tedaj s stališča, da je sodobna Evropa misijonsko torišče. Res publica Christiana ne obstoja več v nekdanjem smislu. Vse javno in družabno življenje se razvija v smèri proč od Cerkve k idealom luliana. Katoličani se kajpada povsod organizirajo na odpor, toda ostajajo v manjšini. Radi bi rešili Evropo, toda uspeh je v božjih rokah. Tudi rimskega imperija niso rešili kristjani v njegovi prvotni obliki, marveč so v kasnejših stoletjih zgradili na njegovih stebrih novo stavbo. Tudi to pot bo krščansvo preživelo sodobno civilizacijo, toda kaj pride za njo, to se ne da uganiti. Medtem pa je treba le resno misliti na splošna, primerna in uspešna sredstva, da se zagotovi katoliškemu bogoslužju bolj stalna materialna podlaga, nego so sedaj veljavni sistemi, da ne bi trpelo še večje škode v prihodnjih nevihtah časovnega razvoja. Znanstvo. Socialna filozofija krščanstva. Ivan Rejec. (Nadaljevanje). 13. Doslej sem se oziral na krščanstvo kot celoto, v kolikor se udejstvuje kot socialni princip. Stvarnik je to seme položil že v pametno človeško naravo ter ga ojačil v prarazo-detju, tej prvi nadnaravni doti, ki jo je človeštvo prejelo od Boga na dolgo pot v svet. Kristus je naposled tudi socialni odrešenik. A cerkev se oveda, da vsebuje tudi ideje, zakone in naprave, ki bistveno im neposredno po-s’p e š u j e j o ves socialni red. Iz yelike množine od-berem le nekatere najodličnejše ideje te vrste i Najplodovitejša je krščanska ideja o Bogu, kakor v vseh druffih pogledih, zato tudi socialnem. Bog je princip enote v vesoljstvu: zato princip harmonije v fizičnem in moralnem svetu. Od njega, po njem in v njem je snov in sila, duša in telo, duh in narava. Zato je pa tudi Bog vsemu dejstvovanju stvari, vsemu teženju in delu človeškemu postavil čilije, katerim se nič ne more odtegovati. A zopet od vseh zemeljskih vrednot nobena ni tako materialna in profana, da ne bi se požlahtnila in posvetila, ko se podredi božjim ciljem. Brez prave ideje o Bogu se ne morejo utemeljiti najvažnejši socialni pojmi. Le iz Boga je pojmljiva neskončna cena človeške osebe; brez Boga je beseda o človeškem bratstvu prazna fraza; le v Bogu najdejo koreniko in mero obenem človeška dolžnost in pravica, kakor tudi sociallma oblast. Koliko socialne vsebine je le v imenu »Oče«, s katerim smemo zvati Boga mi ljudje — njegovi otroci — njegova družina! — Koliko socialne 'vsebine ima molitev te družine: Oče naš! Ce bi kdo še dvomil o temeljnem pomenu prave božje ideje za sociologijo, ga opozarjam na zgodovinsko dejstvo, da je pr,va popularna blodnja o Bogu v krščanski dobi, d e i z e m 17. veka, postala teologija in filozofija klasika liberalnega gospodarstva, Adama Smitha. Deizem Bogu priznava stvarjenje, ne pa vlade sveta in skrbi zanj — odtrgal je svet in posvetno od Boga. Taka filozofija pooblašča človeka k neomejeni samovoljnosti v arospodarstvu. v vsem pridobivanju in izkoriščanju bogastva. Krščanski nauk pa je, da je vse pozemeljsko z naravnimi zakoni na Boga vezano; vsa socialna svoboda se iz-opači in izprevrže čim se ne podreja najvišjim nravnim smotrom. Teologija modernih liberalnih in marjdstičnih sociologov je pa bolj ali manj materialistični monizem. Bog je vsota vesoljstva, v kateri izgine vsaka razlika biti in vsaka svoboda dejstvovanja. Kulturni razvoj je privesek mehanič-nega razvoja narave. Ta filozofija je dala življenje Marxovemu historičnemu materializmu. »Le pod božjim svobodnim in modrim gospostvom razvijajo stvari lastno bit in voljo, odražajo se na njih različne stopinje moči in lepote, grmadijo se ena vrhu druge plasti življenja, ki dopuščajo naiboli mnogovrstno izmenjavo in najbolj realno nasprotje sil«. (J. MausbacbL 14. Iz tega je že očitno, da je le v okvirju krščanske ideje o Bogu mogoč tudi poln pojétn človeške osebnosti. Krščanska 'filozofija pravi, da je »oseba samosvoje bitje umne narave«, no -sv. Tomažu »najpopolnejše, kar more pokazati narava«. Um in volja, spoznanje in hotenje neocMjivo ženeta človeka na-siproti absolutni resnici in dobroti, vendar tako, da se z nravno svobodo sam odloča. A kje in kaj je konkretno tista absolutna resnica in dobrota, za katero se intinktivno obrača umna človeška narava kakor magnet k poln in cvet k solncu, če ga tudi oblaki skrivajo? V tej točki se izredno očitno pokaže onemoglost materialistične in vse ateistične filozofije, ki se pokriva le z medlimi frazami, kolebajočimi iz enega ekstrema v drugi: altruizem za občo blaginjo ali nebrzdano izživetje nadčloveka; neomejeni napredek kulture ali pesimistični nihilizem do nirvane itd. Krščanstvo pa daje preprosit, a vseobsežen odgovor: absolutna resnica in dobrota je Bog, in le Bog je človeku vrhovni in nujni smoter. Človek potemtakem ni in ne more biti radi nobenega drugega stvarjenega bitja: nobeno stvarjeno bitje mu ni smoter in zato ga nihče ne more smatrati za sredstvo in ravnati z njim kot z rečjo, ki bi bila zanj na svetu. To je »magna charta libertatis humanae«. Če to raztrgaš, druga ne drži. — To je osamosvojitev človeka nasproti vsem stvarem. Človek je sam svoj; le Bog mu je smoter; a tudi Bog ne smoter, ki bi rabili človeka kot sredstvo, ampak smoter, v katerem najde človek vso popolnost in vse blažen-stvo. To se pravi: človek je o s e b a. človek živi sam sebi, nobeni .stvari. Bogu mora živeti, a prav s teni, da živi Bogu, živi najbolj sam sebi. Za druge mora živeti^ a tudi heroično žrtvovanje v ljubezni do bližnjega je le heroična služba Bogu in tako služba lastnemu smotru. Iz tega osnovnega pojma osebe slede znaki, kakor zmožnost za samosvest, za svobodno dejstvovanje in nravno odgovornost. Podlaga osebi je u m n a n a r a v a, n o s i t e 1 j pa bitje samostojno v biti in smotru.. Krščanstvo je pa ceno človeške osebe še čudovito dvignilo, proglasivši človeka za otroka božjega, brata Kristusovega za ud skrivnostnega telesa Kristusovega. " Na temelju te filozofije in teologije je krščanstvo ustvarilo nov pravni red, ki je osnovan na priznanju nedotakljivih prirodnih pravic, svobode in časti vsake človeške osebe. Ta sociologija je pokopala s u ž e n s t v o, ki ]e cvelo un cvete v poganstvu. Suženj je orodje, ne človek. Znan je citat in Var-rona (De re rustica I. c. 17): Tres partes, instrumenti genus vocale, semivocale et murtum: servi, boves, plaustra. Krščanska ideja o človeški osebnosti je najprej n r a vn o osvobodila sužnje, nato je nujno sledila dejanska prostost. Danes ie krščansko pojmovanje tako globoko prešlo v občno zavest da si poganskega nazora niti prav več misliti ne moremo. Le v’ krščanskem umevanju osebe ima globok pomen tudi nauk o enakosti vseh ljudi in njih bratstvu; iz tega kiščanskega za- klada črpa celò socialna demokracija doli do boljševizma svojo najboljšo inspiracijo: rešitev človeške osebe iz suznosti kapitala. Toda ta nravna ideja je videti sredi materialistične zn Ijenjske filozofije marxizma kakor ogromna zablodla skala brez skladnosti z vso okolico, zato tudi ne bo dajala harmonije družbi, kakršno daje krščanstvo. 16. Novejši misleci nasproti katoliškemu krščanstvu radi. naglašajo za bistvo osebnosti izrazito individualno, s v o j s t v o in nadaljujejo, da je šele renesansa odkrila ceno osebnosti, dočim je v katoliškem srednjem veku verska in cerkvena enota, narodna in stanovska organizacija absorbirata vso samostojno individualnost. Tako Buckhard, znani zgodovinar renesanse. Podobno glasniki modernega individualizma:. Stirner, Feuerbach, Nietzsche, katerim sekundirajo neštevilni leposlovci od Gabriela d’Annunzio na jugu do Strindberga na severu. K temu je pripomniti, da je že poganska kultura imela razvit čut za individualnost oseb. Le razmotrimo veliko vrsto indi-vidualitet pri Homerju in Sofokleju! To so vse kaj drugega kot shematični tipi! Za ilustracijo katoliškega srednjega veka se pa. sklicujem na brezprimerno galerijo individualitet v Dantetovi pesnitvi. Ali res more pokazati moderni svet na večje bogastvo značajev? — Navzlic temu čutu za individualnost se poganski svet nikdar ni povzpel do filozofičnega in pravnega ipojma človeške osebnosti. Poganski del renesanse na sklonu srednjega veka je pretiral pojem človeške osebnosti ter skoval za to humaniteto izraz: homo homini Deus. A kmalu mu je odgovoril drug pesimistični ekstrem po Italijanu MacchiavellijU in Angležu Hobbesu: »Homo homini lupus« ter je vrgel človekovo osebnost v plen državnem absolutizmu. Dokumenti o tem so zlasti Hob-besove knjige: »Leviathan« in »Human nature«. Fe absolutistične socialne teorije, ki dajejo državi toliko oblasti, da krnijo svobodo osebe ali jo celo po pogansko absorbirajo, se vlečejo preko Hegela do modernih. Oseba je postala »reč« absolutne države Komunistični teoretiki so namesto buržoazne države postavili proletarsko, a v socialni filozofiji — z izjemo nekaterih revizionistov — ne kažejo nobenega napredka v smeri, da bi skusali socialni princip res crganično doumeti. Žalosten dokument v tem pogledu, je »Prva zbirka zakonov ruske socialistične federativne republike sovjetov«, na Ruskem službeno objavljena 1. 1919 in zdaj dobro znana tudi zapadu. V prvem odstavku daje ta zakonik predpise o spisovanju sklada oseb (Personalstandsakten). Krajne oblasti morajo začasno še beležiti rojstva, smrti, pogre-šance, poroke, razporoke in osebe, katere menjajo ime ih pri- imek \ prireditelj zbirke Hoichberg upa, da bo že čez kratko moči opuščati vpise porok, pogrešancev in izprememb na družinskih imenih, »ko se bode namestu rodbinskih imen vpeljalo bolj smotreno in pametno razločevanje posameznih oseb« namreč z golimi številkami. Bolj razločno pač ni moči povedati. da bo v marxistični vzorni državi oseba potlačena na pa-iem gole številke in za kos mašine. 17. Poznavavci moderne filozofije vedo, kako je ta, vkljub velikim besedam o avtonomiji in sili osebe, mnogovrstno pripomogla, da se je bolj in bolj izpraznila in razblinila bogata in plodovita krščanska ideja človeške osebe. Monistična metafizika proglaša človeka zgolj za moment v razvoju sveta, za golo funkcijo absolutnega; psihologija aktualitetne teorije in psihofizičnega paralelizma pa razprševa dušo v skupino dejev zavesti brez substancialnega subiekta. Kaj pusti taka filozofija osebi, karu bi jo individualiziralo, a tudi Vezalo z večno dobroto? Krščanstvo je vedno smatralo za svojo najbistvenejšo nalogo nravno usovrševanje človeških oseb. »Bodite popolni, kakor je vaš oče v nebesih popoln«. Ta Kristusov klic je vzbudil svetnike. A takoj treba naglasiti, da so naiplemenitejše svetniške osebnositi tudi s socialnim vplivom silno daleč segle v času in prostoru: Bazilij in Avguštin. Benedikt in Frančišek, Bonifacij in Metod, Ignacij Lojolski in Vincenc Pavlan-ski, Klara Asiška, Katarina Sienska, Terezija iz Španske. Iz 19. veka naj le imenujem Ozanama, Bosca, Kolpinga. V svetnikih ima cerkev sijajne priče svojega socialnega poslanstva. H koncu tega odstavka kratko kritično opomnjo! Zakaj danes katoličani vendarle v osebni kulturi često zaostajamo za posvetnjaki? Zato ker ti poslednji iz svojih vrelcev — najsi že bodo manj vredni — pijejo s polnimi požirki, katoličani pa religiozne zanemarjamo. Odtod naša pogosta (plitvost in slabost. Od človeške osebe bi bilo naravno preiti k razpravi o družbi in njeni oblasti. A ne utegnem ker je ta predmet preob--sežen in nič ne koristi, če bi se ga le povrhu dotaknil. 18. Ne morem se pa ustaviti miku, da ne bi posvetil še nekaj besed načelu odločno krščansko, a v našem polibera-Ijenem času močno pozabljeno in celo zaničevano, tistemu krščanskemu načelu, ki veže v popolno enoto harmonije in smotra naravo in nadnaravo, sveto in posvetno, duha itn snov. To načelo je izmed najvplivnejših vodil cerkvenega življenja in dej-stvovanja. Kakor duša, ki je od zgoraj izišla, rabi fizičnega telesa, da skupaj z njim sestavi substancialno enoto človeka, tako milost in vsa nadnaravna resnica pousod ■ išče in najde materialnega substrata, da ga prešine m dvigne v duhovne sfere. Niso slučaji, ampak iz bistva krščanstva potekaja histo- rična dejstva, da je bogoslovje v vseh časih budilo filozofijo, da je mistika negovala kulturo notranje narave do take globine, kakršno moderna občuduje na Auguštinu, Bernardu, Fran-čišču, Ruysbroeku, Suso-tu, Tomažu Kermčanu, na sv. Katarini in Tereziji. Prav tako ni slučajno, ampak nujno poteka iz tega rodovitenega krščanskega načelu, da je liturgij a vedno n a j b o g a t e j e oplojevala umetnosti, da je m e n i-ška askeza kar najbolj spopola ila in k časti povzdignila telesno delo, da je kdaj menih v Evropi gozde krčil, kakor še danes misionar v Afriki in drugod navaja divjake k civilizaciji. Po istem načelu je bilo nujno da je poleg cerkve vstala šola in se priredil 4rg za kupčijo, da so krog škofij in samostanov vznikla cvetoča kulturna ogijišča, da se je najvišja katedra vere — papeštvo — obdalo s korono univerz križem Evrope i. t. d. 19. Kako daleč je posegalo to prepletanje božjega in posvetnega v enotni krščanski kulturi srednjega veka, je sila zanimivo pokazala nedavno objavljena knjiga histerika Nik. Pau-lusa: Der Ablass im Mittelalter als Kulturfaktor. Referent v Theol. Rev. pravi o vsebini: Razprava se bavi z odpustki v cerkvene in posvetne namene. Po vrsti se obravnavajo odpustki za gradbo cerkva, bolnišnic, dobrodelnih zavodov; odpustki za treugo Deii in križarske vojne, za gradbo mostov, cest, luk in trdnjav, za kolonizacijska podjetja, za cehe, mon-tes pietatis, strelska društva. Predmet torej ni samo zanimiva študija ob odpustkih srednjega veka, ampak tudi o socialni in gospodarski zgodovini tiste dobe. — Danes te reči o-skrbuje država z davki, v veliko težjih minulih časih jih je cerkev oskrbovala — z odpustki. To dejstvo bi morali malo bliže poledati tisti srednješolski profesorji zgodovine, ki se radi obregajo ob »prodajo odpustkov«. Naturalizem in liberalizem sta uspela, da sta v moderni dobi kar najbolj izločila sveto in ho?je R ipdnog zemeljske kulture. Ta latoizaaija se je dosledno izvršila v gospodarstvu in .n brki \ šrli. znanstvu m un emosti. in pač tudi, že v družinah in srcih. Nasprotne težnje so zlasti pri nas Slovencih na s'ahem glaui in takoj dobe žig klerikalTma. No, moderna je močno izrinila cerkev In religijo iz kulturnih panog, a ves tisti prostor je obilno zajel liberalizem, zlasti najlepši njegov cvet, ki je zidovstvo. Evropa je že take usode, da ji mora vladati Kristus ali pa židovski kapital. 20. Iz istega načela, da je vse božje in za Boga, duh in snov, poteka tudi nežna in veličastna kršanska charitas-dobrodelnost, ki teši bedo in trpljenje. Ker pa trpljenje najbolj zadeva člveško telo. zato se dobrodelnost briga za reši- tev teles, ki so posode dušam. Trpljenje je sicer dragocena vrednota v moralnem božjem redu, a le božja pravica je, pošiljati ali pripuščati trpljenje v očiščevanje in poskušnje. Človek sme kaj takega le, v kolikor ima oblast namestu Booa.. Sicer pa je človekova naloga, boriti se zoper kraljestvo trpljenja s potrpežljivostjo in dobrodelnostjo. Ta zgled je dal Kristus, cerkev ga posnema v vseh časih. Cerkev pozna sve, njegovo zlo in troljenje v celih globinah, tako kakor ga je Kristus poznal. Zato je je tuj vsak površen in varljiv cpiimizeu. To poznanje jo usposoblja za vzgojo narodov in prav tako za velepotezno socialno delo med narodi. O tem predmetu je napisal mnogo lepeoa sloveči pedagog V. Foerster v knjigah: Autoritaet u. Freiheit in pa Sex.-Ethik u. Sex.-Paedagogik. Po možnosti popolna socialna pravičnost lehko ublaži velik del bede na svetu in pripravi tudi najpn-pravnejša tla za uspevanje nravne popolnosti v človeški družbi. V tem smislu je prosil Boga že modri v stari zavezi: Paupertatem et divitias ne dederis mihi! Ua bi čuvala socialno pravičnost, je cerkev brez strahu posegala tudi po strogih represivnih zakonih zoper obrestovanje in židovstvo, ter mnogovrstno ščitila delo in njegov plod. A tudi vsak najbolj popolni družabni in gospodarski red bo vendar še rabil dopolnitve po ljubezni d o b li ž n j e g a in po krščanski ponižnosti. Vedno bodo potrebna taka dela in taki stanovi, ki ne bodo dajali zadovoljnosti srcu, ki ne pozna ponižnosti. V tej točki je ne orecenljivo zdravilo zgled Kristusa, božjega Sina, ki >,je prišel streč, ne pa strežbe sprejemat — ministrare non ministrari«. A prav tako je potrebna ponižnost visoko! stoječim in bogatim ako naj ne vstane med temi in enimi nepremostljivo nasprotje. Tudi bo vedno ostalo na svetu toliko bede in trpljenja, da bo potrebna krščanska charitas. Kako lepa je ta v pravi ponižnosti, kako mogočna v svojem zanosu. Berite tisto sceno v loergensenovem Frančišku Asiškem kako gre ta prvič gobavim streč; ali pa se vtepite v živlienie sv. Elizabete Turinške, tolažnice vseh vrst siromakov! Tudi 19. vek ima pokazati odlične junake krščanske ljubezni do bližnjega, naj-navedem od tako mnogih le p. Damiana de Venster, ki se je na otoku Molokaiu skozi 13 let žrtvoval za oskrbo gobavih dokler ni sam umrl za to kugo (+ 1889). Našel je že več po-snemavcev. — Najodličnejši organizator dobrodelnosti v 19. veku pa je Francoz Frider. Ozanam. začetnik vincencijevih konferenc. — To je da mora biti dobrodelnost le dopolnilo čim boljše socialne pravičnosti, a je potreben in prekrasen cvet krščanstva. Če se včasih tudi v krščanskih -socialnih vrstah dobrodelnost s prezirom opravlja, to ne priča krščanskega, marveč naturalističnega duha. 21. l:den osnovnih elementov socialnega principa je delo. Človek gospodar sveta, a le po delu. Potrebe se o-glašajo vedno znova, zato treba neprestanega dela, da si osvajamo dari prirode ter nadomeščamo porabljene reči. Brez u-strajnega dela se človeštvo ne ohrani, narava ne osvoji, ni raz-vitka ne napredka niti za posamnika niti za narode. Škof Dupailoup oravi nekje: Krščanstvo je izvršilo tn čudovite reči: naučilo je zakon dela, spravilo je delo k časti in naredilo je delo svobodno. Že sv. pismo naglasa osnovne nauke o delu. »Kdor noče delati, naj ne jč« (2. Tess. 3, 10), a tudi: »vsak delavec je svojega plačila vreden«, (Mat. 10, 10). Zakon dela velja za vsakega človeka, ki je sposoben za delo, in sega tako daleč kakor zakon smrti, saj je Bog oba zajedno objavil: »V potu! obraza boš jedel kruh, dokler se ne vrneš v prah, iz katerega si vzet«. Uprav način, kako je cerkev ta zakon socialno uporabila, je zopet odlična priča za njeno socialno-organizatorično sposobnost. Delo ni samo telesno delo, tudi duh vrši potrebno in plodno delo. Če tako shvačamo delo v najširšem smislu: vse suotrno udejstvovanje osebe, duševno in telesno, tedaj se javlja delo ne le kot obči zakon za celoto človeštva, ampak tudi kot individualen zakon, ki obveže vsakega posebe, kogar ne izgovarja starost, bolezen in podobno. Na. tem temélju je cerkev organizirala socialno diferencirana zvanja (ooklice) kot božje službe, vse, od najvišje do najnižje. Papež in kmet po svojem. Vsi služijo- »in Domino« — kakor se izraža sv. Pavel -- nihče ni -sam svoj gospod, vsi so božji: a božji za-cesar sta v božji službi po svojem zvanju, kakor obrtnik in kon je tudi neprekršna mera službe, dolžnosti in pravic. Pri Bogu je zaščita tako papeške in cesarske oblasti, kakor tudi zaščita najnižjih — vdov in sirot. To nravno-pravno pojmovanje službe in dolžnosti je eden izmed osnovnih tečajev, ki je nosil harmonični red krščanske družbe. Vrhu tega je bila zaščita obrtnega dela učinkovito izvedena v stanovskih organizacijah cehov, katere zove sloviti nacicnalini ekonomist Schmoler: »eine Friedensstation in dem grossen weltgeschichtlichen Kampf zwischen Arbeiit un Besitz — postajo, kjer se je odpočila velika svetovnozgodovinska borba med delom in lastjo«. Zaščito dela je namerjala tudi sloveča, po liberalizmu tako zelo oblečena zakonodaja cerkve zoper obrestovanje. Ta se je vlekla skozi vso kanonično zakonodajo ter se ponovila še na ò. lateranskem koncilu kratko pred reformacijo. Samo posojilo brez vakega dela in brez vakega tveganja izgube ne sme prinesti nobenega dobička. S strogim zabranjevanjem o-bresti je cerkev s čudovitim intuitivnim umevanjem najglobljega socialno-ekonomičnega problema hotela zavarovati delu ves njegov plod ter očuvati kar najbolj nedotakneno enoto dela in kapitala. lo je le par potez iz velike in mnogovrstne slike o delu ki jo razvaja krščanska sociologija. A kdor je malo vajen temu problemu, razume, koliko socialnih in ekonomičnih vrednot vsebujejo te poteze. Danes je večina teh vrednot — razvalina. Zato je socialno vprašanje tako akutno kakor le kedaj. — Rušenje krščanske družbe je začelo pri vrhu — na knežjih dvo-i ih, ko SO' vladarji jeli tolmačiti in rabiti svoje pravice po kodeksu rimskega poganskega prava. Zgled vladarjev in naraščajoča množina bogastva sta koncem srednjega veka razvezala pohlepnost, ki je razbila stari gospodarski red in staro vero ter odrinila staro cerkev, ki je bila čuvarica enega in drugega. Tako sodi Anglež Hilaire Bellor v knjigi »Europe and the Faith«. : Ž njim sei strinjajo tudi nekatoliški zgodovinarji ekonomije n. pr. Sombart in Ashley. Ta poslednji je zapisal: »Večinoma je bila samopašnost posameznikov, radi katere se je upropastil vezani gospodarski red — bil je tisti duh sebičnosti, ki se je v 16. veku tako mahoma pojavil, ki je — naj si kdo razlaga kakor hoče — prav ob tistem času mnogo odločneje prodrl na dan, kot kdaj koli poprej, tako da ga treba skoro smatrati za objavo' nove gospodarske sile.«’1 22. V krščanskem gospodarskem redu je delo doseglo čast, kakršne ni imelo pri poganih. Zgled Kristusov in svetnikov, zlasti pa življenje starih benediktinskih redovnikov, razstresenih po vsej Evropi, je v tem pogledu izvršilo čudeže. Vsaka kulturna in gospodarska zgodovina nudi o tem sijajnih podatkov. ' Vkljub temu pa, je krščansko naziranje prctivno mehaničnemu izenačevanju stanov, tistemu mivelira-nju in egaliziranju, ki ga naglaša marxistioni socializem, a kaže bolj materialistično-mehanično kot pa organično shva-čanje družbe. Dejstvo je, da v delovnih sestavih niso vsa področja enakega pomena in enake veljave: poleg dobrega in potrebnega je tudi boljše in za splošnost imenitnejše. Zato pozna krščanska etika poleg iustitiae commutativa e, ki prisoja suum cuique v smislu polne enakosti, tudi i u s t i t i a m distributivam, ki pošte va stopinje primernega. Vkljub vsemu prizadevanju za socialno pravičnost se ne bo nikdar posrečilo na svetu, da bi se popolnoma odstranile razdalje med stanovi. Izobrazba pravna in kulturna politika, različna zmož- nost spolov, sreča in nesreča — vsi ti pogoji bodo vedno vzdrževali socialne razlike. Zato bo socialna pravičnost — kakor gori rečeno — vedno rabila dopolnila ponižnosti in u-smiljene ljubezni. 23. Prizadevanje za osvoboditev dela je zopet zlata stran v zgodovini cerkve. Ročno delo in nekaj celo duševno delo je bilo pri poganih le opravilo sužnjev. Zoper ostanke prave sužnosti se cerkev do danes ni nehala boriti. A opozarjam na manj uvaževano vztrajno njeno prizadevanje skozi ves srednji vek, da bi omilila tudi razmere kmetskega tlačanstva ali ga spremenila v polno svobodo. C) tem predmetu daje cerkvi sijajno spričevalo zgodovinar (žid) Sugenheim. j V srednjem veku je bil neznan pojem »delavnega trga«, ki ga je nazaj uvel liberalni kapitalizem, trg kjer se išče blago »delo« in prodaja blago »delovna moč«. Kakšne odlične prizore zasužnjenega delavstva nam je nudila vojna o podobnih ce ne slabših — poročajo iz komunistično organizirane Rusije — Poznavavec problema se zopet ove, koliko načrtov in Lezenj moderne sociologije se otvarja pri tej točki »razmerje delavca do delodajalca«. Maksim Gorkij je napisal novelo: Potepuh. To pripoveduje kuščanskega družabnega reda, marsikatera nova oblika se bo izkazala za potrebno in plodovito. Vendar vseh ostrin življenja ne bomo odstranili. Končno se mora vsak človek — zlasti pa če je večji trpin — ozirati tudi proti nebesom z besedami sv. Stanislava Kostke : Ad maiora natus — in pa z onimi sv. Alojzija: Quid hoc ad aeternitatem? Brez pogleda v večnost ostaja vse človeško življenje nerazvozlana tragedija. Moral bi še govoriti o družini in državi, o oblasti in svobodi in njunem razmerju, o zasebni lasti, da bi predočil vsaj poglavitne ideje in oblike socialnega principa, kakor ga pojmuje krščanstvo. A ne utegnem. Moj cas je pri kraju. Govorim vam o idejah in idealih. Toda — li sploh kaj veljajo ideali? Skepsa in materializem sikata, da nič. 1 ak materializem je utelešen tako v liberalizmu kakor v marxističnem socializmu. Maksim Gorkij j napisal novelo: Potepuh. Tu pripoveduje vagabund Promtor zgodbo svojega življenja. Vmes pove tudi naslednje stavke: »Vedite, prišel sem jako zgodaj in skoro neopaženo do tega le spoznanja : ali živiš tako ali drugače, umreti moraš vendarle! Čemu se tedaj bojevati sam s sabo? Čemu se za lasi vleči na desno, ko pa narava z vso silo hoče na levo? In teh ljudi, ki se neprestano trgajo na dva kosa, ne morem prenašati. Stremim — prav. tisu — po usovršeni samega sebe........Cernu?. Zakaj? Kako?... IJsovršili se, to je smisel življenja, pravi on. — No, tega ne razumem! Požlahtniti drevo, ima smisel; cepi se, da rodi in da se končno predela za ojé ali rakev ali za kakšno drugo pripravo. Ti pa hočeš sebe usovršiti — no, to je. tvoja reč; toda povej mi, kaj prav zaprav hočeš od mene in zakaj me vsekakor hočeš spreobrniti. — Ker si žival, pravi on, m ne iščeš smisla življenja. — A ta smisel sem vendar našel, če sem res žival in me zavest mojega živalstva ne teži. — To je napačno, pravi on, zakaj če prideš do spoznanja, se moraš poboljšati. — Toda jaz vendar živim v miru sam s sabo in moje mišljenje in moje delovanje sta eno in v polnem soglasju. — To je, pravi on, podlost in cinizem!.... In tako kvasijo vsi odkraja! Spoznam, da lažejo in so povrhu neumni, in moram jih zaničevati, ker poznam ljudi. Ako se vse, kar je danes u-mazano, podlo in zlo, jutri proglasi za čisto, pošteno in dobro, tedaj postane vsa ta svojat brez sledi samozatajevanje jutri vrlo poštena, čista in dobra. Le eno jim je za to potrebno; svojo bojazljivost morajo za kratko časa potlačiti —■ nič drugega! To da je ostro, pravite? Nič ne de! Bodi ostro, a je pravilno. Moje prepričanje je že tako: alli Bogu služiti ali hudiču. Pravi lopov je boljši od slabega poštenjaka. Je črno, in je belo — oboje zmešano da umazano. Jaz sem svoj živ dan srečal le slabe poštenjake.... To je da sem nailetel tudi na ljudi, ki so bili res po naravi dobri, a take je redko najti in le zunaj mesta... Sicer pa: vrag vzemi obojne skupaj — dobre in slabe! •- Sicer pa, ali veste kaj so ideali ? To so samo hodulje, ki so jih takrat iznašli, ko se je človek kot žival skazil in začel po zadnjih nogah pokoncu hoditi. Ko Je .dvignil glavo od rjave zemlje, je zagledal nad sabo svetlo nebo, in njegov blesk ga je premamil.Tn v svoji neumnosti si je rekel: dosežem ga! Od tačas hodi na hoduljah po zemlji in z njih pomočjo se še do danes drži na zadnjih nogah«. To je odkrita beseda materializma, ki je danes tako razpasen. Nasproti temu je dejstvo, da je človeštvo vedno zma-tralo za svoje najboljše zaklade: Boga, pravico, ljubezen, resnico, svobodo. Lehko jih imenuješ ideale ali hodulje: toda kjer so, tam je resnična kultura, kjer jjji ni,_ je barbarstvo, slabše od barbarstva — živalstvo! To je da: če koga več ne teži, da je žival v njem deloma ali celoma zavladala — da govorim s potepuhom Promtovom — ta bo malo maral za te idealne dobrine. Le to je sreča, da so Promtovi izjeme, ne pravilo med ljudmi. Ko bi res kdaj postali pravilo, se je bati, da bi po hoduljah hodeči dvonožec človek res postal »skažena žival«... in da bi od sebe vrgel tista »hodulje«, s kojih po- močjo se zdaj še obrača proti svetlemu nebu... da bi se tedaj pogreznil niže od živali. Zakaj gorje človeštvu, če bi ga res kdaj osvojilo prepričanje, da je vse teženje in stremljenje sama gola borba za to, da uteši lakota, lakota bruha in spolnosti. Taka filozofija pa leži na dnu materialističnega shvačanja zgodovine pri marxizmu. Vodilna misel Marxovemu sestavu je: Zgodovina kake dobe ni določena po njenih idealjnih vrednotah, ampak po ekonomičnih procesih, borbah in osvojitvah tiste dobe. Po Marxu je človeška zgodovina zgolj zgodovina gospodarske produkcije, oziroma zgodovina slojnih bojev. Od sodobnega ekonomičnega stanja družbe je potemtakem odvisna ne samo vsa politična in socialna sestava, ampak tudi vsa »ideološka vrhna stavba, namreč pravo običaj, nravnost in vera. A ta materialistična filozofija zgodovine ne drži. Človeška zdogovina ni samo zgodovina gospodarstva, ampak vsaj toliko tudi zgodovina idej. »Človek me živi samo od kruha, ampak... Psiha posameznikov in psiha mas je določujoče posegala v zgodovino. To je da človek z nogami na zemlji stoji a, glavo in dušo vedno k nebu obrača. In ni neumnost, ampak ravno nasprotno, ako si človek pravi, da bo tisto, na kar misli pri pogledu na »nebesa«, res tudi svojil s poštenim stremljenjem in od-borenjem. Duh božji mu priča v prsih, da ne iztesa zaman rok po idealu, ki ga je Kristus izrekel: »Bodite popolni, kakor... To je da: treba je z vso silo krmiti na dsno, zakaj narava tišči z vso si'o na levo. Ali bolje reči: narava tišči z vso silo navzdol, prot: živalskemu, človek ni narave dober. Dobroto doseže :n ohrani le z bojem. A boj ni zaman! v razpravi sem opetano pokazal, da so ideali vredni žrtev. Te žrteve ne prineso le osebnega, ampak tudi socialni blagoslov, ki je stoteren in tišcčeren. Vojska je zlasti Slovanom na Primorskem uničila stotere socialne tvorbe, ki bi bile vredne mnogo deljšega življenja. Da jih iz grobov zbudile v novo in trajn življenje — to bo lepa naloga Vas mladih. Cerkev in fašisti v Julijski Krajini. Tržaško - koperska škofija. Novi Sv. Anton, Trst. Meseca septembra 1920 so v cerkvi sv. Antona Novega neke nedelje napadli fašisti slov. duhovnika na prižnici in mu žugali z revolverjem. Ž njim je bil en karabinijer in 1 ardit. Leti so glasno kričali v cerkvi. Med verniki je nastala velika panika. — 201 Tržaški župniki, pozvani od fašistov, so že večkrat zahtevali, naj se služba božja slovenska v tržaških cerkvah odpravi; v katerih se vrši že stoletja. Nad njo visi vedno Damoklejev meč. Škedenj. Trst. V tej župniji je zunij na polju cerkvica sv. Pantaleona, to cerkvico so italij. vojaki kar okupirali in jo spremenili v hlev. Sv. Križ, Opčina. Dne 12. maja 1921 so fašisti žugali Andreju Furlan in ga pozvali, naj zapusti župnijo, sicer da ga odstranijo s silo. Na dan volitev (15. 5. 1921.) so fašisti župnika pretepli. Repentabor, Tomaj. Župnik Josip Krančič je pobegnil v Jugoslavijo iz strahu pred fašisti. Klanec, Dolina. Župniku in prodekanu Emiliju Šašelj so fašisti v tednu po beli nedelji 1921, ukazali, naj slovesno v cerkvi proslavi aneksijo, naj odstrani slov. napise na križevem potu, naj da zbrisati stari grb na stropu v presbiteriju, v katerem da se nahajajo slov. barve, (to so fašisti potem storili sami), sicer da pridejo po preteku osem dni pregledat cerkev in da potem zažgejo cerkvo in farovž, župnika pa spodijo, ako ne izvrši, kar mu je bilo ukazano. Prepovedali so župniku oridigati v slov. jeziku in mu naložili, da mora zanaprej pridigati v ital. jeziku, čeprav so v župniji (1000 duš) sami Jugoslovani, pritepenec je občinski .gerent in mladi gozdar, oba imenovana od ital. vlade. Dne 14. maja 1921 ob 5. pop. je prišlo več fašistov v župnišče, kjer so vse prevrgM in razmetali po tleh, spise, knjige, perilo, obleko itd. Varovali niiso nič. Župnik je bil odpotoval že ob 1 pop. v sosednjo župnijo, kjer je moral ostati 4 dni. Žup-Ijani so bili binkoštne praznike brez službe božje. Na dan volitev (15. 5. 21.) so fašisti vrgli pred farovž bombo, ki se je razletela. Borit, Dolina. V nedeljo dne 24. apr. 1921. je prišla v Borit skupina tržaških fašistov. Ob IIV2 so šli v zvonik župne cerkve in začeli zvoniti. Cerkovniku, ki je pritekel gledat, so žugali s smrtjo. Bili so seveda oboroženi z revolverji. Boljunec, Dolina. Dne 9. maja 1921 so fašisti šiloma vdrli v župnišče in je preiskali. — Istega dne so vračaje se v Trst napadli na cesti v Boritu župnika Fr. Cvejna, ga insultirali, mu grozili z revolverji in ga hoteli odvesti seboj. Ricmanje, Dolina. Dne 15. 5. 1921. so fašisti vdrli v župnišče, kjer biva 791etni župnik Josip Sancin. Župnika so na razne načine nadlegovati, mu prebrskali stanovanje in mu odnesli za 20 kg »Edinosti.« Volosko. Kastar. Župnika in prodekana Šimeta Defur so že meseca marca 1921 pregnali fašisti, večkrat so napadli župnišče in na župnika streljali, ki je bolehen, se ne more vrniti domov in mora bivati v sv. Križu blizu Kastva. Lovran, Kastav. Fašisti so pred Velikonočjo župniku Antonu Košir toliko časa grozili s smrtjo, da je moral ostaviti župnijo. Vrgli so v farovž tudi bombo, ki se pa na srečo ni razletela. Župnija 'ima okoli 4000 duš, od teh samo neznaten del v sedežu župnije govori italijansko, drugo prebivalstvo je hrvatsko. Moščenice, Kastav. Na dan političnih volitev 15. 5. 1921. je vdrla gruča oboroženih fašistov med službo božjo v cerkev ter z divjim krikom izgnala prestrašene vernike ter razbila razne cerkvene predmete. Nato je tolpa naskočila župnišče, razbila vrata, okna, slike, zrcala ter sežgala važne cerkvene spise. Škoda povzročena cerkvi in župniku znaša 10.000 lir. Ob tej priliki je zmanjkalo v župnišču večja svota srebrnega in papirnatega denarja, veliko obleke, mnogo perila in drugih predmetov. Župnik Ivan Žiganto je moral pobegniti. Župnija, ki šteje 2500 duš, je ostala brez dušnega pastirja. Volosko, Kastav. Dne 5. 6. 1921. se je vršil pogreb bivšega pazinskega župana dr. Šime Kureliča na voloskem pokopališču. Tu se ni smelo govoriti pokojniku v slovo, kakor je to običaj ob takih prilikah. Vso pogrebno slavnost so nadzorovali oboroženi fašisti. Vranja, Kržan. Župnika Ivana Ujčič so karabinerji aretirali in je bil zaprt več dni v Pazinu, ker je imel na stanovanju nekega učitelja, ki so ga preganjali radi nekega pregreška. Župnik je bil popolnoma jiedolžen. Izpuščen iz zapora je moral pobegniti pred fašisti. Župnija Vranja in Boljun (to poslednjo je župnik oskrboval ex-currendo) ; 1700 dnš, sta ostali brez dušnega pastirja. 203 — Žminj, Pazin. Vpokojeni župnik Just Filiplič, edini duhovnik v Zminju, župniji, ki šteje 4800 duš, je opravljal službo do prihoda novega župnika. Pred veliko nočjo 1921. so prišli fašisti, ga naložili na voz in ga odpeljali v njegov rojstni kraj Linda, toda tudi od tamkaj so ga pregnali in je moral pobegniti v Jugoslavijo. Tinjan, Pazin. Župnik Josip Kraljič je moral nagloma pobegniti medtem, ko je v postu 1921. pomagal spovedovati v sosednji župniji Kringi. Prišli so fašisti, mu intimirali, da se mora takoj odstraniti, sicer da ga ubjejo. Nato so odšli ter napadli župnišče v Tinjanu, zmetali na ulico vse župnikovo pohištvo, iztočili po tleh več hektolitrov (20) vina, kar niso uničili, so pokvarili. Župnik ima škode okoli 70.000 lir. Župnija broječa 1900 duš, je ostala brez duhovnika. Kuneja, Pazin. Dne 6. maja 1921 so fašisti napadli župnišče v Kuneji, zmetali župniku upravitelju Natalu Milanoviču vse pohištvo na cesto, iztočili po tleh 20 hi vina cerkvenega in od župeupravite-Ija, istega pretepli, ga nato aretirali in odpeljali v Pazin. Župnija, broječa 1300 duš, je ostala brez dušnega pastirja. Sv. Peter u Šumi, Pazin. Dne 8. maja 1921. so fašisti zaukazali župniku Liberati! Slokovič, da mora v dveh dneh zapustiti župnijo in da se ne sme vrniti 4 tedne, sicer se mu zgodi, kakor župniku v Kringi. Župnik se je moral udati sili. Župnija — 1300 duš — je ostala brez dušnega pastirja. Žminj, Pazin. Friderik Glavič, župeupravitelj v Žminju, kjer je vse prebivalstvo razun par družin, hrvatsko, je moralo na zahtevo občinskega gerenta in na zapoved tižaškega škofa nehati na cvetno nedeljo s hrvatskim jezikom v cerkvi. Ko je začel peti molitev pri blagoslovu oljk po latinsko, mesto po hrvatsko, so vsi ljudje šli iz cerkve. Posebna denutacija radi tega silja protestirat k škofu v Trst in ta je za veliki četrtek, petek in soboto dovolil zopet hrvatsi jezik v službi božji. Žminj ima okolu 4800 duš in med temi je komaj 10—15 italijansko govorečih družin, večinoma renegatov: Godina, Susich, Petech itd. Buzet. Sredi posta 1921. so neke noči fašisti skozi dve uri napadali župnišče, v katerem biva župnik in dekan Ivan Fleffo in so hoteli vdreti. Streljali so v župnišče, seveda vpričo kr. kara-binerjev in finančnih stražnikov. Pretili so župniku s smrtjo. Savinjak, Buzet. Prve dni maja 1921. so fašisti napadli cerkev. Vdrli so v zvonik, razbili tri napise, med temi enega staroslovenskega iz leta 1557. Na vprašanje, zakaj to delajo, so odgovorili, da počenjajo to »per ordine dell'autorità e dei fascisti«. Vrh, Buzet. V noči 10. 5. 1921. je deset oboroženih fašistov navalilo na župnišče na Vrhu. Župnika Frana Peršiča so neusmiljeno pretepli in ga odvedli v Buzet, kjer so ga zaprli. Knjige so mu sežgali, in pustili so ga čez tri dni. Drugi dan je sedem fašistov odklesalo napis na zvoniku ter dva krasna napisa na cerkvi sv. Antona, katerih eden je bil glagolski. V župni cerkvi so pokvarili križev pot. Vse knjige, razun mašnih, so na trgu sežgali. Draguč, Buzet. Župeupr. Vinko Žigulič je moral pobegniti pred fašisti. Pretili so mu s smrtjo; odšel je, ne ve se kam. Župnija 1100 duš, je ostala brez duhovnika. Topolanc, Oprtali. Sodnija v Bujah je večkrat pozvala kaplana Frančiška Žužek pred se radi izmišljenih zločinov ter ga šikanirala na razne načine. Ždrenj, Oprtali. Dne 4. maja 1921. je prišlo v Ždrenj 20 oboroženih fašistov. Dospevši tja, so naskočili farovž. Napovedali so župniku Šimi Červarju. da mu bodo preiskali župnišče in cerkvene prostore. Župnik se je moral udati sili in pričela je preiskava. Fašisti so začeli v farovžu razbijati in pustošiti. Vrgli so pohištvo skozi okno na cesto. Zmetali so iz stanovanja vse župnikove knijge in jih s pohištvom vred zažgali na cesti. Nato so fašisti zahtevali, naj jim župnik odpre župni urad in blagajno občinske posojilnice in hranilnice.1 Vse so razmetali in prevrgli. Ko so odhajali, so mu napovedali, da še enkrat obiščejo župnišče in da bo imelo to zanj še hujše posledice. Župnik in njegova mati — oba bolehna — sta se med omenjenim dejanjem onesvestila. . Dne 14. maja 1921., na binkoštno soboto, dan pred polit., volivami so fašisti izpolnili svojo obljubo. Osumili so župnika. da hujska ljudstvo proti ital. državi. Tega dne so prišli karabi-nerji, aretirali župnika po dovršeni službi božji, ga odvedli najprej v Oprtelj, kjer ga je ital. prebivalstvo insultiralo iti zlostavljalo — izbili so mu divjaki tri zobe — karabinerji so ga bili po obrazu in ga pretepali. Pred razdivjano množico so ga prisilili, da je poljubil ital. zastavo, vrgli so ga tudi v mla-kužo in ga nato odvedli v Motovun, v sodnijske zapore, kjer je bil zaprt 39 dni in si je moral sam plačevati hrano, za kar ie moral dati okolu 800 lir. V zaporu so ga na razne načine terorizirali. Dokazati mu seveda niso mogli ničesar in dne 21. 6, 1921. so ga izpustili na svobodo. Med tem časom so bili župljanl — 1700 duš — brez duhovnika. Rižan, Koper. Dne 4. maja 1921. je vdrlo šest fašistov v župnišče, ravno ko so bili župnik in njegova roditelja pri kosilu. V kuhinji so vse razbili, kar jim je prišlo pod roko. Nato so šli v župno pisarno ter uničili vse matrike in knjige; župniku so ukazali, da ne sme več slovensko pridigovati niti moliti, čeprav je župnija izjemši par ital. družin, izključno slovenska. Pomjan, Krkovec. Na vnebohod 5. 5. 1921. so fašisti prišli v Pomjan, vdrli v cerkev s klobuki na glavi ob času popoldanske službe božje, kričali, kleli, razbijali in delili glasovnice med ljudi. Po blagoslovu so iskali župnika Avguština Zlobec, ta pa je še pravočasno odpotoval, da se mu ne zgodi kaj hujšega. Župnija — 1000 duš, je ostala več časa brez župnika. Krkavec. Štirideset fašistov se je II. nedeljo po Veliki noči pripeljalo iz Pazina v Krkavec. Ukazali so častnemu kanoniku, župniku in dekanu Mateju Šrbec, da ne sme pridigovati slovensko, čeprav bivajo v župniji sami Slovenci. Vzeli so mu slovenske knjige, oznanila, pečate in tudi srebrno uro da ga še bolj u-strahujejo, nastavili so mu na prsi nabit revolver. Rekli so mu, da se vrnejo čez 10 dni in da tedaj ubijejo njega in njegovo služabnico, če ne izvrši, kar' so mu ukazali. Udarili so ga tudi po glavi. " 'r. Osa. Dne 7. maja 1921 je prišlo več fašistov k župniku Fr. Malalanu in zahtevalo, naj jim izroči 5000 jugoslovanskih glasovnic, ki da jih je prejel. Prebrskali so vso hišo, a našli niso ni-kakih glasovnic. Pred odhodom so pred farovžem streljali in krogla je zadela župnika v nogo; Mavraž, Osp. 'Župniku Petru Šveselj je moral škof. ordin. v Trstu dati odpustnico vsled terorja fašistov. Že ob prihodu ital. armade ob zasedanju teh krajev tlovembra 1918 je moral pobegniti. Pazin. Trije jugostov. patri F. S. min. S. Frančiška so bili izgnani iz samostana v Pazinu, nadomestili so jih drugi ital. patri. Draga, Dolina. Na praznik Sv. Keš. Telesa 26. 5. 1921 so fantje napravili v obližju cerkve šotor iz vej, pod katerim se je nahajal oltar za evangelij, dekleta so šotor okrasile s cvetlicami in ga pokrile z modrim papirjem. Karabinerji so dali strgati doli ta papir, češ, da je to jugoslovanska barva. Procesijo so spremljali karabinerji z nabitimi puškami — seveda ne za parado — pri blagoslovih niso niti pokleknili niti se odkrili, radi česar se je ljudstvo silno pohujševalo. Po končani procesiji sta karabinerja strgala s križa venec iz umetnih cvetlic raznih barv, ga obesili križenoscu okoli vratu, ga odvedli v Klanec in tam zaprli. Na zahtevo matere so orožniki dečka, križenosca, še istega dne izpustili na svobodo, a venec so prinesli kapelami nazaj dne 31. 5. 1921 in sicer močno poškodovan, tako da ni več za rabo. Župnija in dekanija, Draga - Dolina. Ta dogodek je nekdo opisal v »Edinosti«. Drugi dan so prišli karabinerji z listom v roki k g. kapelanu Josipu Knavsu in ga pozvali, naj prihodnjo.nedeljo razglasi raz lece, da se javi karabinerjem tisti, ki je pisal v »Edinosti«, kar jim g. kapelan seveda ni obljubil. V noči 3. junija 192.1. je po noči večja tolpa neznancev napadla farovž v Dragi, ki stoji na samem, razbila okna in streljala v notranje prostore. Kapelan in njegova sestra sta morala pobegniti v podstrejše. Kapelan, star 56 let, mož bolehen, je moral ostaviti Drago, kjer je ostalo prebivalstvo brez duhovnika. Okrožnica fašistov. Faisti so meseca junija izdali na župne urade v Istri^ sledečo okrožnico: »Zveza ital. fašistov, sekcija Pazin«. Štev. 86/21 zap. Pazin 21. 6. 1921. — Župnemu uradu.......Zveza fa- šistov smatra za svojo dolžnost sporočiti nastavljenemu uradu ■sledečo okrožnico ad-št. 86/2E da.se po njej ravna ter jo vpo-•števa, kac mu bo. koristilo. Člen L Poluradni (uffiziosa) jezik v. kraljevini Italiji je izključno le italijanščina. — Člen IL V župnih uradih ne sme rabiti samo prvotni italijansi pečat; pečati z .drugim besedilom. ki se nahajajo po raznih župnih uradih, se morajo izročiti takoj piscu (te okrožnice) ali odnosnemu magistratu. — Člen III. Javne listine. (poročni listi, krstni listi, družinski listi iitd.) se morajo pisati absolutno le v italijanskem ali latinskem jeziku, dočim se morajo na odnosnih starih obrazcih zbrisati besedila v drugih jezikih ali pa si morajo uradi čim prej preskrbeti italijanske ali latinske obrazce. — Člen IV. Pričujoča okrožnica stopi v veljavo 21. t. m. — Člen V. Ako bi se gornji členi ne upoštevali, bi to dalo fašistom povod, izvršiti ukrepe, ki bi se izkazali od slučaja do slučaja za potrebne. Na znanje in ravnanje». Ravnatelj zveze fašistov Sledi podpis. Goriška nadškofija. Tolmin. Mons. župnika in dekana Ivana Rojic so fašisti večkrat napadli in ga ovirali v njegovi osebni svobodi. — Kapelana Kodermaca so fašisti napadli na javni cesti, ga ranili z nožem in vdrihali po njem s puškinim kopitom. Prišel je domov ves krvav. Imel je več težkih poškodb na glavi in telesu. Avče, Kanal. Karabinerji so aretirali vikarja Trdana, ker je zagovarjal neke fante, ki so napravili neko nerodnost, radi česar se bodo morali zagovarjati pred sodiščem. Lj'ubljanska škofija. Št. Vid, nad Vipavo. Dne 1. maja 1921. se je iz Razdrtega napotilo na Nanos skupina kakih 100 italijansko govorečih oseb, med njimi več fašistov. Razbili in opustošili so staro cerkev sv. Hieronima, ležečo 1000 m nad morjem. Izpodkopali so tudi oltar. Preden so odšli, so opravili v cerkvi svojo telesno potrebo. Ljudstvo je radi tega vandalizma in barbarstva silno ogorčeno. Krška škofija (Vegliensis.) • Veliki Lošinj. Leta 1894. so došli na Veliki Lošinj redovniki III. reda P. P. Franciscani Min. Conv. Dne 14. :4. 1921. je skupina fašistov pregnala O. Metoda Antončiča, v 24. urah je moral zapustiti samostan in Veliki Lošinj. Nič ni pomagalo, da je meščan — pripadnik te občine in mestni kapelan. Že prve dni okupacije 1918 je bil interniran o. Bernardin Bariševič. Dne 28. 8. 1920 je s policijsko naredbo izgnan o. Daniel Zec, istega dne tudi o. Šimunovič; Verniki jugoslovanske narodnosti so ostali brez dušnega pastirstva. ' Vse cerkve na otoku Lošinj sdagolskega obreda, so pola-tinili. Župnika Šabalja v Sušaku in župupr. Krivičiča v Lošinju so fašisti že lani odpremili na Reko. Na otoku Lošinju ni ostal noben jugoslovanski duhovnik. Pregnani so bili župniki iz Filipava, Medulina, sv. Nedelje. Kanfanara. — Iz te škofije niso došla še nikaka direktna poročila o nasilstvih fašistov; duhovniki ne marajo pošiljati takih poročil po pošti., ker niso pisma varna pred odpretjem in se radi tega boje osvete od strani fašistov. Karojba Motavun (Montona). »Vita Nuova«, glasilo ital. duhovnikov, Trst. 3. LX. 1921. št. 73 piše v uvodniku:.... Ora e stato pubblicato, nel periodo che segui imeditamente le elezioni, nell’»Era Nuova« un com-municato dell'autorità comunale di Caroiba (Isria), che diceva press’a poco così: »La popolazione di Caroiba è tranquillissima e si disinteressa della politica. 11 curatore d’anima è di nazionalità czecoslovacca, ma si occupa soltanto del suo ministero e non s’ingerisce in questioni politiche. Tuttavia, in base a chi sa quali dicerie, fu ritenuto un agitatore jugoslavo. Ed ecco che una squadra d’azione capita nel paese e chiede di lui. Non c’è. Allora i componenti la spedizione fanno esplodere una bomba, sparano numerosi colpi di rivoltella, sfondano la porta della canonica, vi penetrano e la devastano. Poi se ne vanno. Non \ hanno ucciso nessuno. — Ma due donne impazzirono poi per lo spavento provato, ed una di esse il giorno dopo in un accesso di pazzia, si suicidò!« — Chi vuol leggere il racconto ufficiale di questo fatto, non ha che a sfogliare la raccolta del-l’»Era Nuova« del periodo seguente alle elezioni. Vlsnjan Motavun (Montona) 1900 duš. Višnjanski župan je poslal uradno spisano naznanilo t. j.. Z navedbo tekoče številke opravilnega zapisnika, pečatom itd, župniku (v Višnjanu): ker smo Vas že siti Vaše nagajivosti. Vam sporočam, da se ne bom obrnil na pristojno oblastvo, da Vas premesti, ampak bom dal nalog »alla squadra d’azione«.. Tako se je glasil dekret. Čez par dni so prišli kamionisti v vas in razdejali popolnoma župnišče, ki je zgorelo. Župnik si je rešil življenje in, bežal v Poreč, na stanovanje hšt 257, odkoder je zaprosil usmiljena srca za miloščino, ker je brez obleke, brez obuvala in brez krajcarja. Ti slučaji so v Istri dosegli število' stotin. — Posl. Šček v uvodniku: »Primorski Slovani in fašisti«. »Edinost« 18. 8. 1921. št. 195. Piran,. V Piranu je bil od leta 1301 samostan P. P. Franciscano-rum Min. ConventuaL, spadajoč pod dalmatinsko provincijo .-sv, Hieronima. V njem so bili vedno hrvatski patri: Glasom šematizma trž. koper, škofije iz leta 1818 je bil gvardijan P. Ignacij Marija Aljinovič, potem patri Ludvik Ferri, Bernard 'Kulič (poenitent, apost.) in Peter Biskupovič. Te so Italijani pregnali in redovniki iz Italije so se polastili samostana in posestva. P. Aljinovič je sedaj v Zagrebu v župniji sv. Marka. Pazin. Tu je samostan F. F. Min. S. Frančišek Leta 1918 je bil gvardijan P. kapistran Ferlin, p. Marijan Širca, p. ìlrisogón Tišler, p. Henrik Damiš, p. Leonard Kalac. Samostan je bil pod kranjsko provincijo sv. Križa. Italijani so razgnali vse slov. patre, nadomestili jih z italijanskimi. Ostal je samo P. L. Kalac. Sv. Ivan pri Trstu. Dne 26. 6. 1921. so praznovali v tej župniji, ki je gotovo % in še več slovenska, patrocinium sv. Ivana Krstnika, ob tej priliki je bila teoforična procesija mesto na praznik sv. Reš. Telesa. Po procesiji je prišlo nekaj fašistov v zakristijo, ki so vprašali, če se je med procesijo pelo tudi v slovenskem jeziku. Tako do avgusta 1921. — Ob občinskih volitvah januarja 1922. se je divjaštvo ponovilo in zahtevalo novih žrtev. Vestnik „Zbora“. Odsek za nabožno življenje Shod voditeljev Marijinih družb v G o r i c i. Na dan katehetskega sestanka, pop. ob 2 uri so zborovali v nadškofijski palači voditelji Marijinih družb. Udeležba za razmere zadovoljiva. Prvi je poročal o temi: »Ali res niso Marijine družbe za sedanje čase? Težave in presodki od strani voditeljev in ljudstva« — sobr. Ivan Leban. Referat je bil sprejet s splošnim odobravanjem; natisnjen bo v prihodnjem snopiču Zbornika. V debato, ki je bila zelo živahna, je posegel prvi sobr. Al. Filipič; zagovarja izobraževalna društva, ker tudi s temi dosežemo lahko mnogo za katoliško stvar. V današnjih časih so v mnogih krajih razmere take, da ni mogoče začeti z Marijinimi družbami. Cigoj omenja, da je pa povsod mogoče ustanoviti Marijine vrtce, iz katerih bodo potem same ob sebi zrastle Mar. družbe. — Sobr. Leopold Arko trdi, da kjer je veliko podružnih šol, tudi z vrtci težko gre. Lažje nego dekleta, ki jim ugajajo Te plesi, je pridobiti matere za Mar. družbo. — Sobr. Cigoj pa povdarja. da so pred vojsko -ravno dekliške Mar. družbe vodile najuspešnejši boj proti - 210 — plesoin. Družba ima ravno namen, da odvrača dekleta od plesa. — Sobr. Švara omenja, kako gledajo matere samo na to, da bi čimpreje oddale hčere od hiše in zato im branijo v Mar. družbo. Iti moramo preko takih mater. Pridobivajmo pametnih! Iščimo v prvi vrsti dekleta za Mar. drružbo, poročene pa skušajmo vzgojiti za tretji red. Le zavzemimo se z. vso energijo za marijansko organizacijo med mladino! — Sobr. Godnič ml. povdarja kot poglavitni vzrok, da ne u-spevajo Mar. družbe, pomanjkanje iskrenega marijanskega duha med duhovniki samimi. — Sobr.. poslanec Š č e k poroča: Življeneje me je poučilo, da so potrebne Mar. družbe, ker le v njih vzgojimo heroizem požrtvovalnosti. Zgled nam je Trst, kjer je Marijina družba dosegla že silno veliko dobrega. Vidim v Mar. drružbah ono sredstvo, ki nam vzgaja resno, odločno krščansko in zares požrtvovalno mladino. Ples je velika ovira, a pogrešeno je tudi, ako hoče imeti duhovnik vsa dekleta svoje duhovnije v družbi. Zato se rajši zadovoljimo z malim številom dobrih, ker drugače bi jim morali dovoliti ples. — Sobr. Cigoj: Ni da bi morali vse pridobiti, a če je le mogoče, prizadevajmo si, da pridobimo sčasoma večino. Da pridemo do tega, poprimimo se otrok ! Drugi govornik sobr. dr. A. Pavlica je govoril »o velikem blagoslovu Mar. družb in o skrbi za dobro vodstvo.« Razvijal je ob splošnem odobravanju naslednje misli: Da imamo malo članov, to nam ne sme nikakor vzeti poguma. Že pet dobrih družbenikov tvori močno stražo proti sovražniku. Družbeniki so v. resnici naše prednje straže, ki jih moram» zato visoko ceniti naliki prednjim stražam v vojski. — Tudi nikar ne obupavati, ako nimamo mladeničev; veliko imamo že tudi, če imamo dekleta. Dekleta morejo v mnogih ozirih zelo blagodejno vplivati tudi na mladeniče. Pa bodimo oprezni f Dekliški oddelek je laže utanoviti, a težko voditi. Zahteva se pri voditelju svetost življenja in resnost v vsem obnašanju. — Z Marijinimi družbami hočemo poživiti krščansko življenje med našim ljudstvom in zato so družbe fronta proti liberalizmu in brezverstvu. lo fronto moramo ustvariti! Pri vodstvu naj ne deluje en sam; kjer sta dva, naj se oba zanimata za družbo! — Na zastave priporoča govornik podobo svetogor-ske M. B. — Gojimo v družbah skupno ljudsko petje — pa ne zaljubljenih pesmi — in pa predavanja! Zlasti priporoča či-tanje življenja svetnikov. Prav bi bilo, ko bi mogla Goriška Matica začeti z izdajanjem primernih svetniških življenjepisov. — Glede razmerja do izobraževalnih društev povdarja: Kjer za enkrat ni še mogoče ustanoviti Mar. drružbe, jo nadomešča lahko tudi kat. izobr. društvo, ako ga zna duhovnik spretno in modro voditi. Od vodstva je pač vse odvisno. Duhovnik naj gre po navodilu Leonovem ven med ljudstvo, pa povsod in vedno naj bo duhovnik! Zato naj tudi povsod kot tak 211 govori in nastopa. Nikoli se ne smemo sramovati svojega stanu ! Glede mladeniških družb je mnenja, da jih je sicer težje ustanoviti, a lažje voditi nego dekliške. Med fanti se lahko: malo bolj prosto gibljemo. Treba je paziti na moški značaj, ker fantje se ne dajo voditi po isti šabloni kakor dekleta. Priporoča za mladeniče in moške sploh spovedovanje posebej. Rajši pridejo, če jim nudiš ugodnejšo priliko, da se jim ni treba prerivati med ženskami. Želijo' si nekaj samo svojega. Ob sklepu prebere sobr. referenet še pismo sobr. D o m. Janeža, kjer se ta zavzema za enotno organizacijo Mar. družb. Potreben nam je škofijski voditelj in dekanijski voditelj. V Gorici naj se voli osrednji odbor kot centralno vodstvo vseh družb. Glasilo družb naj ostane Bogoljub, »marijinih vrtcev« pa Angelček. V Ljubljani se tiskajo nova pravila Poročilo dr. Pavlice in pismo sobr. Janeža so vzeli vsf navzoči z velikim odobravanjem na znanje. Debata: Sobr. Cigoj priporoča: Molimo veliko za Mar. družbe: po vseh dekanijah naj čimprej marijanske konference poživijo Mar. duha med duhovniki; ob novem letu pridno na delo za Bogoljuba; v hišo, v katero pride Bogoljub, pride s tem že najboljši agitator za našo stvar; govorimo pa tudi vsemu ljudstvu večkrat o pomenu in namenu Mar. družb! Sobr. P r. G usti n, voditelj tržaške Mar. družbe, stavi nekaj zelo aktualnih in praktičnih predlogov, ki jih prinašamo posebej. — D r. P a v 1 i c a priporoča, naj se duhovnik, ki mu ni mogoče ustanoviti Mar. družbe, zavzame z večjo vnemo za to ali ono bratovščino, ki je med ljudstvom že priljubhena ali bi mogoče vlekla. Četudi se nam ne posreči uniformirati vse dežele, da le pridobimo ljudstvo za Jezusa in Marijo ter sveto cerkev. Sobr. Godnič ml. priporoča kot najboljše sredstvo za pozivIjanje marijanskega duha med duhovniki posebno kongregacijo za duhovnike. Škofijski voditelj Mar. družb naj bi b!l obenem voditelj duhovske kongregacije. Predlog je bil sprejet z navdušenjem. Pri volitvi je bil per acclamationem soglasno izvoljen za škofijskega voditelja sobr. dr. Andrej Pavlic a, profesor bogoslovja v Gorici. V osrednji odbor pa še sledeči so-bratje: Ivan. Reščič, vodja gluhonemnice v Gorici; p. Oto Kocjan O. C. v Gorici : Josip Godnič ml. župnik v Dornbergu, in dr. M i r k o B r u m a t kaplan v Solkanu. Tudi se je sklenilo: Osrednji odbor naj poskrbi, da se bo čimpreje vršil v Gorici slovesen shod saeerdotum adorato-rum, istega dne popoldne pa ustanovni shod duhovske ma-rijine drružbe. Na predlog zborovalcev sta sobrata Godnič in Cigoj takoj po shodu sporočijo Prevzvišenemu o vseh sklepih. Prevzvišeni je vzel z zadovoljstvom poročilo na znanje, s posebnim veseljem pa idejo o kongregaciji za duhovnike. Osrednji odbor je prevzel nalogo, da poskrbi za pravila hi višjecerkveno odobrenje. Tako je končal ta prevažni shod, ki naj bi pomenil začetek velike marijanske akcije v primorskih pokrajinah. Tržaška Mariina družba. Sobr. Fr. Guštin, voditelj tržaške Mar. družbe, je na sestanku praesesov razvijal naslednje misli : Liberalci in brezverci dobro vedo, da so Mar. družbe naše bojne vrste, zato jih sovražijo, v družbah vlada pač Kristus po Mariji. Mladini moramo nuditi namesto plesa dostojne zabave. Veliko pripomorejo k temu predavanja, primerne predstave in veselice. Voditelj naj skrbi za dekleta, ki so bile sprejete v družbo še posebno takrat, ko odhajajo v mesto v službo, ker drugače jim preti velika nevarnost, da zajdejo na stran pota. Mnogo dobrih deklet in tudi druž-benic se je že zgubilo, ker so prišle takoj po prihodu v mesto in celo btez lastne krivde v roke raznim propali-cam in špekulantom s človeškim mesom. Vsak voditelj naj zato primerno pouči Svoje družbenice, da si vsaka pred odhodom v službo poskrbi izkaznico za vstop v družbo, ki je tam. kamor pride. Pri tej priliki naj še ' vsako posebej opozori na velike ne- ! varnosti v mestu. In da ne pade dekle v roke mestnih lumpov, naj jo pri odhodu npr. v Trst vsekakor naslovi na tržaško Mar. družbo, na Marijin Dom. Še bolje pa bo, da sporoči predstojništvu tržaške družbe dain prihoda in uro, s katerim vlakom pri- de dekle v Trst; kolodvorska straža, ki je bila ustanovljena 1. 1910., jo počaka na postaji, da jo sprejme v varstvo in vpelje v življenje v mestu in v družbi. S tem bo dekle večkrat dvakrat obvarovana: pred slabo službo in slabo družbo. Sploh pa je želeti, da naj se duhovnik pobriga za vsa dekleta, ki odhajajo služit, četudi niso v družbi. Takim je vesten voditelj v prvih dneh morda še bolj potreben kot družbenicam. Vse naj se zato naslovijo na Marijin dom oziroma na lepi zavod sv. Marte. Zelo žalostno je dejstvo, da članice tržaškega Rafaelovega odseka večkrat šele po dolgem času in morda le slučajno iztaknejo v velikomestnem metežu to ali ono dekle, ko je že prepozno in je revica že zašla v razne nečedne mreže. Le bolj redke so, ki se ohranijo brez družbe. Sobr. Guštin je prav lepo napro-šen, naj bo nam v kateri prihodnjih številk kaj več sporočil iz velezani-mive zgodovine tržaške Mar. družbe, o Rafaelovem odseku, o kolodvorski straži, o Mar. domu, o zavodu sv. Marte in še o drugih napravah svoje družbe. —Prav bi bilo, ako bi najpotrebnejše reči objavil tudi v Bogoljubu za ljudstvo. Obojno poročilo bi pomenilo zelo dragocen donesek k zgradbi Mar. družb. (Poročevalec.) Odsek za katehetski sestanek v Gorici, dne 13. oktobra, je zopet jasno dokazal, da je zanimanje za katehetično vprašanje med kateheti prav živo. Ta pojav je zelo razveseljiv, ker ravno naša doba potrebuje dobrih katehetov bolj kot kterakoli prej. Udeležba pri letošnjem sestanku pomeni lep napredek od lani. Zborovanje je počastil z obiskom g. generalni vikar insgr. Slavec iz Trsta in okrog 60 katehetov. V uvodnem nagovoru je povdarjal sobr. C i g oj potrebo katehetskih sestankov. Dobri kateheti so redkejši od dobrih govornikov. Orator tit — koliko bolj je potrebno katehetu, da se čimdalje boli spopolnuje in navdušuje za vzvišeno, a hkrati zelo težko nalogo. K temu pa naj pripomorejo ravno katehetski sestanki. Tudi v •drugih državah kateheti prav pridno zborujejo in na svoje veselje opažamo v zadnjem času tudi v Italiji prav ■čvrsto katehetsko gibanje. Prvi referat: »Kako naj katehet u-porablja sv. pismo« — je podal v mojstrski obliki in s toplim predna-šanjem prof. dr. Ukmar. Referat prinese Zbornik. Hvaležni smo odličnemu govorniku, da je tako krepko povdarjal potrebo znanstvenega dela, ki naj se mu posveti tudi katehet zlasti ob či-tanju in uporabi celotnega sv. pisma stare hr nove zaveze. Pričaral nam je tozadevno pred oči naravnost 1-deal, a srečni bomo, ako se mu bomo mogli vsaj od daleč približati. Topla in praktična beseda govornikova bo našla gotovo mnogo odmeva v katehetskih vrstah. Pri debati je priporočal sobr. dekan- dr. Kržišnik izrezovanje iz knjig in listov namesto ekscerpiranja šolstvo in to onim. ki jim drugače primanjkuje časa za prepisovanje. V drugem referatu »Katehet v novi dobi« je razvijal krasne misli d r. Mirko B r u m a t. Njegova izvajanja so bila sprejeta z velikim odobravanjem. Tudi ta referat prinese Zbornik. Pri debati se je pojavila enodušna nevolja nad naturalizmom, ki ga kažejo slike v »Novem rodu«. Sobr. kateheti vedo poročati od raznih strani o neprijetnih skušnjah med otroci. Otroška fantazija si rada še vse dopolni, česar ne nudi slika sama, ki. je naravnost dražilo k nedostojnim o-pazkam in razgovorom med deco. Dogovorjena je bila tozadevna intervencija pri uredništvu »Novega roda«. Prihodnjič bomo o tem lahko obširneje poročali. V zadevi otroških molitvenikov smo vzeli z veseljem na znanje, da se nam obeta kmalu nov natis Pečjakovega »šolskega molitvenika«. Knjižica »Pri Jezusu« je pomanjkljiva, zlasti ker ne vsebuje »Križevega pota«, po katerem otroci pogostokrat povprašujejo. Sobr. Martelanc mterpelira v zadevi udeležbe otrok pri nedeljski sv. mašn, ki jo otroci večkrat zanemarjajo. Kaj storiti? — Po možnosti in razmerah vse, da se jili le navadi na reden obisk sv. maše. Z grda pa se bo težko dobro opraviio zlasti pri brezbrižnih starišili. Sobr. dr. Kobal, član okr. šolskega sveta v Gorici, je poročal o vpisovanju reda iz veronauka na prvo mesto v spričevalih. Vendar doseženo. — Zbor katehetov prosi dr. Kobala, naj skuša pri okr. šolskem svetu izposlovati tudi obveznost nad- - 214 — zorovanja otrok od strani učiteljstva vsaj pri procesijah, ker drugače vlada pri sprevodih največji nered med Odsek se narodno Beseda v premislek. Na raznih sestankih častitih sobratov so sè napravile prav lepe im praktične resolucije. A opažamo, da ostanejo iste večkrat le na papirju. Treba bo, da se z vso vnemo/ zavzamemo za to, da se lepi načrti tudi udejstvijo. V mislih imam zlasti tri, po moji sodbi zelo potrebne načrte: 1) Predvsem je- potreba, dai zač-itemoi Vresoio s podrobno organizacijo našega ljudstva. Storimo to v naših »Kmečkih in delavskih Zvezah«, kojih program vsebuje vse najnujnejše socialne reforme ljudstva in to na krščamski podlagi. Cas za ustanavljanje in razširjenje kmečkih in delavskih zvez je nad vsè ugoden. Saj vidimo, kako poka v organizacijah komunistov in socialistov. V zadnjih občinskih volitvah se ]e pokazalo, da njih moč čimdalje pada. Mislimo sobratje resno na podrobno organizacijo ljudstva, ker le v tej je moč. Pripravljajmo se pa tudi na u-dejstvitev želje našega pre vzvišenega knezonadškofa, to je, na katoliške shode bodisi skupne, bodisi lokalne. 2) Drugič, ne smerno pustiti z vi-deka treznostnega gibanja med našim ljudstvom. Pijančevanje — Podimo odkritosrčni — se širi kakor strašna povodenj po naših krajih. Tu je treba resne opdomoči, če nočemo, da naš narod duševno, telesno in gmotno propade. V novih razmerah, mislim, bi treznostno gibanje najlož-je združili s kmečkimi in delavskimi otroci. Storil bo po možnosti. Tako se je završil ta lepo uspeli, sestanek. in socialno politiko I zvezami, ki vsebujejo tudi to točko-v svojem programu. Tako se izognemo preobilici društev. Naj bi na nobenem tečaju ali shodu »Kmečkih in delavskiir Zvez» ne manjkale resolucije o treznostnem gibanju! 3) Kot protiutež proti gospodarskim zadrugam komunistov in socialistov, skušajmo potom naših posojilnic in zadrug preskrbeti ljudstvu razne življenske potrebščine. Morda bi bilo najboljše, ko bi za sedaj organizirali odjemalce maniiak-turnih potrebščin in obuvai. Vsaka posojilnica in zadruga bi lahko ugotovila, koliko potrebuje posamezna, učlanjena družina za vsako sezono ■ (letno in zimsko) a) belega blaga za perilo; b) koliko blaga za moško in c) koliko blaga za žensko obleko. Do tične številke naj bi se poslale »Goriški zvezi« s prošnjo, naj priskrbi pri direktnih virih (tovarnah) tozadevne vzorce in cene. Na ta način bi »Goriška zveza« Divorila blagovni promet, ne da bi morala kopičiti ogromne Svote v zalogah in bi preskrbela zadrugarjem blago, ki bi bilo gotovo zdatno ceneje kot drugod. Tudi posameznim zadrugam bi ta akcija ne povzročila posebnih bremen. Vsak riziko je izključen: poleg tega gre za blago, ki se ne pokvari tako hitro kot kolonialno pri konSu-mih. Na ta način bi preskrbeli veliki večini našega ljudstva potrebno obleko po najnižjih cenah. Glede obuvala je’ pa stvar še lažja, ker i-mamo lastno »Čevlja-rsko zadrugo.« Potom »Goriške zveze« bi lahko pri tej naročali po želji odjemalcev ali samo : usnje, ali izgotovljene izdelke. — V svrho udejstitve te akcije naj bi naš odsek za socialno delo sklical morda tozadevno anketo, ki bi skupno z »Goriško zvezo« sèstavlla'kor.-* kretne predloge. Dr. Josip Ličan. Konference Konference »Sodalitatis« v vipavski dekaniji: Na Gočah dne 31. 3. 192!: 1) Predsednik Koller je referirai, kako ravnati z ženini in nevestami, ki se oglasijo za poroko. Pri debati je konferenca sklenila: 1) da se ob sobotah ne poroča; 2) če pa je razlog važen, sé naredi prošnja na g. dekana, ki na to dovoli poroko v soboto. 2) Sbr. dekan je poročal o dekan-skem shodu, obligacijah, opciji zvonovih, verouka ter o birmi. Določili so se dnevi in župnije, kjer naj bo birma. JSa Planini dne 14. 7. 1921.: 1) Nagovor sbr. Debevca: Nekaj splošnih opazk glede daritve sv. maše. 2) Referat sbr. Maierhoferja: Pomen liturgije za sedanji čas. Pri debati je bil sprejet predlog, naj vsi referati, vsako konferenco določeni predmet pojasnjuje z raznih strani. Na Colu dne 28. 9. 1921.: 1) Nagovor sbr. Debevca: Pobožnost duhovnikova. 2) Referat sbr. Hočevarja: Na kaj mora misliti katehet ob začetku šolskega leta na enorazrednici. 3) in 4) Sbr. Maierhofer in Leban isti predmet za dvorazrednico. 4) .Sbr. Grbec: Kako naj se katehet poslovi od učenca, ki zapušča šolo. V Vrhpolju dne 27. 10. 1921.: 1) Nagovor sbr. Debevca: Marija in duhovnik. • 2) Referat sbr. dekana Lavriča::. O voditelju Marijine družbe. 3) Re/erat sbr. Hočevarja: Marijini vrtci. 4) Referat sbr. pred. Kollerja: Kako uspešno voditi Mar. družbe? Sklenilo se je prirediti v prihodnjem letu v Logu veliko slovesnost za Mar. družbe. V Šturljah dne 23. 11. 1921.: 1) Referat sbr. dekana Lavriča,: Katoliški misijoni: zgodovinski pregled. 2) Referat sbr. Fona: Mi in misijonsko delo. ❖ ❖ * , »Marijanska konferenca« za črniš-ki dekanat v Oseku, dne 24. novembra. Ta konferenca je imela slavnosten, značaj. Začeli smo s sv. mašo, ki jO1 je daroval sobr. dekan Novak. Med' sv. mašo je imel zelo lep nagovor naì sodale, budeč v nas marijanskega duha in požrtvovalno ljubezen do Marije; bodril nas je k razširjanju Marijinega kraljestva zlasti po Mar. družbah. Pri konferenci v župnišču je imel sodalitetni duhovni voditelj sobr. p. Celestin Lojk, O. C. najprej redni duševni nagovor. Nato je poročal sobr. Leop. Cigoj, o »voditeljih Marijinih družb.« O načetih praktičnih vprašanjih smo podrobno razpravljali pri debati. — Navzoč je bil kot zelo ljub gost član ožrednjega odbora Mar. družb sobr. Josip Godnič ml. Za dekanijskega voditelja Mar. družb je bil izvoljen sobr. Leop. Cigoj. Konferenca »Zajedniue S. J.« za sve-gcrsko pogorje v Čepovaim 12. IX. 1921. Navzoča sta bila tudi sobr.: ravnatelj Reščič in kaplan Breitenber-ger. Glavna točka tega sestanka je bila »posvetitev naše zajednice Presv. Srcu. Ob 10. uri je daroval sbr. Ivan Franke sv. mašo na vzorno okrašenem oltaju Presv. Srca J. Med mašo je imel sbr. Filipič slavnostni govor. -Vsebina njegovega zares iskrenega izvajanja je bila v kratkih potezah ta-le : Katoliški svet stoji v znamenju Presv. S. J. Naša naloga je, da med našim ljudstvom čimbolj udomačimo posvetitev družin. V prvi vrsti pa moramo skrbeti, da se sami sebe po--svetimo Jezusu, da se naše zajednice posvetijo in postavijo v posebno okrilje svojega Učenika — Saj vendar so in morajo biti naše zajednice družine, kjer se duhovni sobratje v res bratski ljubezni drug drugega vspodbujajo in se podpirajo na truda-polni poti lastne spopolnitve in dušnega pastirstva. Ker pa teh naših družin ne držijo skupaj one močne naravne vezi, ki vežejo člane krvnih družin, zato je treba zlasti nam višjih vezi, da moremo trajno ostati e-no. In tako močna nadnaravna vez je Presv. Srce Jezusovo, žarišče vseh src — žarišče predvsem vseh pravih duhovskih src. V nasprotju ž redovniki, je nam svetnim duhovnikom posvetitev Srcu .Tez. tudi iz dru- gih razlogov potrebna. Svetni duhovnik je izposiavljen premnogim nevarnostim, ki jih bo mogel le tedaj premagati in ohraniti nujno potrebno mero idealnega vzleta, ako stopi v tesno razmerje do Jezusa in se skuša kolikor mogoče seznaniti z mislimi, nameni, veseljem in trpljenjem Njegovega Srca. Konečno je gotovo prav iskrena želja Jezusa samega, da se mu duhovniki na poseben način posvetijo. Kako je vendar tožil bi. Marg. Alacocque radi mrzlosti in mlačnosti svojih izvoljenih! Posvetitev se je izvršila po sv. maši. Nato je imel sbr. predsednik dekan Rejec blagoslov z Najsvetejšim. Pri konferenci podaja sbr. predsednik razna pojasnila o bratovščinah večnega češčenja in za verski pouk. V tej zadevi se pričakujejo še na-daljne informacije z ordinarijata. Gle-dé veronauka opozarja na pomanjkljivost -»Kršanskega nauka za prvence«. Po kratki debati se sklene nujnost dobre priprave na katehezo, da se more omenjena učna knjiga u-spešno rabiti. — Sbr. Breitenberger pravi glede verskih vaj, da so v i-drijskem dekanatu vsi natančno poučeni o tozadevnih odlokih. Tudi pri nas je treba delati na to, da bo v tej točki več jasnosti in enotnosti. — Nadalje se govori o prvem sv. obhajilu. Zborovalci sklenejo prositi Prevzvi-šenega, naj bi podaljšal rok za prvo sv. obhajilo do konca šol. leta. Sbr. Butkovič se. pritožuje, da na naših konferencah ne vršijo dobro svoje naloge poročevalci posameznih odsekov in želi v tem oziru več skrbnosti. Nato poroča kot referent kulturnega odseka o naših listih. Izrazi željo, naj bi čč. gg. namesto tollke-večkrat naravnost krivične - kritike — 2!7 — rajše več pisali v »Mladiko« in ji tako določili zaželjeno smer. Nadalje povdarja potrebo »Slovenskega pridigarja«, ki bi naj prinašal praktično snov za naše izredne razmere. Ker nas sbr. Močnik zapušča, se mu sbr. predsednik zalivali za trud, ki ga je imel kot duhovmi oče naše konference. Tajnik. S konference v Hrušici. Za katehetsko službo v naši deželi duhovniki ponajveč ne prejemajo nobene remuneracije. Zakon n. pr. določa na Goriškem in v Istri vsaj neko potnino za oddaljene šole. Niti polovica gospodov te malenkosti ne dobi dejansko. Ali naj še to podarimo deželnim gospodarjem? Zahtevati pa moramo sploh neko pravično, enako in stalno uredbo remuneraci]' za pomožne katehete za celo Primorje. Osnovna načela naj bi bila ta: 0 Nagradi naj se vsaka šolska katehi-zacija brez ozira na lego kraja ali šole, brez ozira na število razredov ali učnih ur. Nagrada pa naj se določi za tedensko uro. Na konferenci, v Hrušici smo rekli, naj bi bilo vsaj ■ 100 lir za tedensko uro na leto. To je pač minimalna zahteva. Tudi se ne-sme delati razlika med višjimi in nižjimi razredi, ker je absurdna. 2) Za zunanje šole, naj se določi poleg tega potnina za vsak celi kilometer od rezidenčne cerkve do šole. V predloženem smislu naj bi se konference izrekle in naj bi se poslaT le take vloge na vse oblasti, ki o tem odločajo. Zlasti naj bi se s poudarkom zahtevalo izplačilo po dosedanjih naredbali že dolžnih rennme-racij. Razno »Preti slavi.« Dopisaiik v »Popolo di Trieste« št. 232 pod naslovom »preti slavi« začenja s popisom tistih slovanskih duhovnikov istrskih, s katerimi so imeli opravka »fascisti« in ki so dali povod, da je italijanski škof Bartoloma-si »dal sv. Očetu lažnivo in popačeno pisati o preganjanju in mučenju slovanske duhovščine v Istri«. To »slikanje« imej namen, da ovrže resnico papeževega pisanja. Prva slika (figura) je posvečena osebi Matej-a Škerbea, dekana v Kr-kovcih, ki je »con perfidia raffinata-mente slava« preganjal italijanskega učitelja-duhovnika Don Dalceggia v Št. Petru občine Pirario, in sicer le raditega, ker je bil Italijan po rodu in mišljenju. Prepovedal mu je zvo- niti s cerkvenim zvonom za šob); tri mu dopustil v cerkvi izvrševati no--benega verskega opravila razim sv. maše- in še to zaukazal ob uri nepri-iični za vernike. Don Dalceggio se je sicer v začetku trdno držal, a nato je utrujen po ■ nejednaki borbi poln grenkobe zapustil kraj, milovan od dobrih kme-i tov in šolske mladine. Kaj je resnice na tem? Imenovani učitelj-duhovnik je samolastno zaukazal zvoniti s cerkvenim zvonom, za šolo, kar se prej pod dvema posvetnima učiteljema ni nikdar godilo; hotel je maševati ob uri, ko se vrši sv. maša v župni cerkvi; izvrševati verske funkcije, ki so predpisane pd cerkvenem pravu samo v župnih cerkvah, a prepovedane v podružni- <<:ah; hujskal je ljudstvo v cerkvi ua ustanovitev samostojne župnije, ločene od Krkavec. Radi tega je bil de-Ttan Škerbec po cerkvenem pravu vprisiljen prepovedati zvonenje za šolo, ker je zvon cerkvena last in ni bita vprašana cerkvena uprava za ■dovoljenje; prepovedati mu sv. mašo ■ob 10, uri, ker so verniki po kanonu 467 § ,2 cerkvenega prava po mož-;nosti dolžni zahajati k župni sv. maši; odredil je pa sv. mašo v poduž-niei za 8. uro, da bi se verniki mogli lažje udeležiti sv. maše. Sploh pa navedeni učitelj ni imel od svojega škoia nobenega dekreta za izvrševanje duhovniške službe v župniji. Tako bi bil ravnal ž .njim tudi vsak Italijanski župnik. Ni resnično, da bi bil č. g. Dalceg-gio zapustil vas utrujen radi nejed-nakega in grenkega boja z dekanom. Vzrok je bil ta, da je grozil starišem, 'ki niso pošiljali otrok v italijansko šolo in so zahtevali slovensko, da pri-' dejo fašisti in jim požgejo hiše. Ko so fašisti tudi v resnici požgali dotič-nim seno in stočili vino po kleteh in je Don Dalceggio videl strašne posledice svojega dela, je ostavil kraj mesec pred sklepom šole, odšel na Tirolsko, ter pustil le žalosten spomin ea seboj. Sploh je omenjeni učitelj poznan, da je delal prepire tudi med Italijani povsod, kjer je služboval. To bi znali povédati italijanski duhovniki v Bujah in Piranu , in celo i-tatijanski Šolski nadzornik v Kopru. »Popolo di Trieste« piše dalje, da je dekan Škerbec tako začel sam gospodovat! ne meneč se za Italijo; sejal , po svojih zaupnikih sovraštvo v celi koprski in piranski okolici-; delal propagando za Jugoslavijo, katero ■da je tudi v svojih govorih raz lece v cerkvi opetovano hvalil. Kaj je na tèm resnice? Ni resnično, da dekan gospoduje in se ne briga za Italijo. Ko je bil škof zaukazal zahvalno pesem za sklenjeni mir, je dekan v cerkvi omenil, da verniki po Rapalski pogodbi; spadajo pod državo Italijo in da so dolžni spoštovati novo državno oblast in izvrševati njene odredbe. Ni sejal nikdar prepira ali sovraštva do Italijanov, temveč je vedno in povsod priporočal ljubiti svoj narod in spoštovati drugega, kar je krščanski in vsakega o-mikanca princip. Kako je tedaj fašistom v Piranu prišlo na uho, da dekan seje sovraštvo in hvali Jugoslavijo v cerkvi? Vsem župnim uradom občine je prišel od pristojne posvetne oblasti poziv, da verne v cerkvi poduče, naj nikar ljudstvo ne napravlja vandalizma in barbarskih činov, kakor se je vršilo na PučaJi, ko so bile nekemu kmetu vse trte porezane. Ljudstvo je po svoje zadevo razmotrivalo, da je sicer prav opominjati in svariti pred barbarskimi čini, toda podučiti bi se morali tudi fašisti, da ne bi požigali in vina točili kmetom, ker je tudi to vandalizem. Prišel je tudi poziv, naj se ljudstvu v cerkvi naznani, da je meja iz Jugoslavije odprta za uvažanje goveje živine in sena. Našel se je hudoben človek in je nalagal fašiste v Piranu, da je dekan pridigoval v cerkvi sovraštvo proti fašistom in hvalil Jugoslavijo ter o-menil, da je meja odprta in v 14 dneh zasedejo Jugoslovani Istro, Tako nahujskani fašisti so napadli dekana v župnišču, ga suvali, klofutali, streljali v njega, s samokresi, mu odnesli 'knjige, spise in uradne župne pečate, mu grozili, da ga takoj usmr-te in žažgo župnišče, ako ne podpiše predložene mu izjave, da bode od- - 219 — slej vedno maševal latinsko in pridi-goval v najsvetejšem (sacrosanta) italijanskem iezikn. Ko je dekan o-menil, da mašuje vedno latinsko, a pridisruje slovensko, kakor govore vsi verni župnije, in drugače ne more, je eden zavpil »taci« (molči), drug mu priložil gorko zaušnico in tretji nad njim ustrelil s samokresom. To surovo barbarsko izvršeno dejanje je obžalovalo mnogo Italijanov v mestih, ki SO' dekana poznali kot mirnega človeka, in celo nekateri v-pisani v »Fascio«. — Dekan je bil namreč svoj čas radi mirnega značaja in požrtvovalnega dela za splošno korist voljen od Italijanov samih v občinski odbor mestne italijanske občine Isola. — To deloma prizna sam člankar v »Popolo Triestino«, ko pravi: »II fascio stesso, ricordandosi, che nella dichiarazione e-ra fatta im’ingfunzione non troppo conciliante con lo. spirito di tolleranza... rilascio al parroco Don Škerbec il permesso di tenere le prediche in sloveno dala nazionalità della maggioranza dei fedeli.« Tedaj fašisti sa--mi so spoznali, da se tako ravnanje in naložena izjava ne strinja dobro z duhom strpnosti, in so župniku-dekanu izdali pismeno dovoljenje, imeti pridige slovenesko, ker je večina vernikov te narodnosti. — (So pa vsi slovenske narodnosti!) — Tozadevni od »Fascia« v Pirano' izdani dekret se dobesedno glasi :■ »11 sottoscritto Prof. Dottor Creonte Salvetti.... autorizzo ed impegno il Rev.do Don Matteo Škerbec, parroco-decano, canonico o-norario a Carcase a rinprendere le prediche religiose in lingua slovena, persuaso questa sia la sola che possa essere presentemente ben compresa nel suo senso religioso dai suoi parrocchiani«. Tedaj »fascio« po svojem zastopniku pooblašča in nalaga dekanu-župuiku, zopet začeti pridigo-vati v slovenskem jeziku, prepričan, da je ta jezik edini, ki more biti sedaj dobro razumljiv v svojem verskem smislu njegovim župljanom! •— Ne samo izučeni pravnik, ampak vsak priprosti človek mora po tern soditi, da si na ta način »fascio« hoče prisvajati pravice cerkvene 0-blasti, pravice, ki so po kanoničnem pravu laikom prepovedane, in da sta bila ‘škof in papež prisiljena, javno braniti cerkvene pravice in obsoditi barbarska dejanja, izvršena nad slovansko duhovščino v Istri. Književnost Socialna misel. V Ljubljan je izšel prvi snopič »Socialne misli«, mesečnika za vse panoge socialnega in kulturnega življenja; uredila sta jo And. Gosar in F. Terseglav. Razloženi program, še bolj pa vsebina prvega snopiča sta porok, da smo s to revijo vendar že slednjič dobili, česar smo tako živo potrebovali: glasilo krščansko - socialnim idejam. Veliko politično delo -v državi in v občinah, ki ga vrši S. L. S. nujno potrebuje luči in oplojevanja od mislecev, ki razmatrajo tako mnogovrstno zapletena vprašanja politike in narodnega gospodarstva. Prav tako mora prosvetno delo krščanske inteligence med narodom dobivati življenja in smeri od znanstvenih delavcev, ki kulturne probleme samostojno razmatrajo in drugod u-spele rešitve domačim delavcem posredujejo.— Načelne besede prvega snopiča se poleg jasnosti zlasti do- brodejno odlikujejo ' po odločnosti smeri in akcijskega programa. Oba urednika, kakor tudi g. Janko Kralj, so v tem oziru povedali tako krepke in razločne besede, da bodo iz-vestno dolgo časa odmevale v Slovenski socialiio-politični književnosti. Nas na Primorskem je »Socialna misel« s svojo vsebino tembolj razveselila; ker so tukajšnji krogi mladih krščanskih socialistov popolnoma strinja z idejami, ki jih je proglasila S. m. Z velikim zadoščenjem sem u-gotovii, da je večino idej, ki so tu programatičnO vpeljane, tudi »Zbornik« poudarjal v socialnih člankih svojih dveh letnikov. Le da šd v »Soc. misli« podane s suvereno jasnosti in isistématkjnostjo odličnegla znanstvenika. Naj torej »Socialno misel« kar najbolj nujno priporočim vsem duhovnikom in svetnim razumnikom: ona jim bo izvrsten vodnik po neskončnem polju kulturnega in socialnega dela, ki ne sme mimo nas, ne da bi se zanje zanimali ter gà skušali umeti. Saj čim manj je nas Primorskem domačega razumništva* tembolj mora razsvetljeno in smotrno zastaviti moči v prospeh ljudske blaginje. Vsebina 1. snopiča: Dr. And. Gosar, Cilji in pota krščanskega socializma. Fr. Terseglav, Vera žrvotvoren či-nitelj soc. življenja. J. Kralj, Program in taktika ljudske stranke. Dr. A. Tominec O. F. M., Sv. Frančišek in socialno vprašanje. Dva članka zadevata jugoslovanske gospodarske razmere. Bogat je politični, socialni in verski pregled. Naročnina za Italijo je 15 lir, ki še-lahko pošljejo po »Katoliškem tiskovnem društvu« (trgovina) v Gorici, ni. Carducci 1, ali pa naravnost na n-pravo v Ljubljano: Prodajalna Kat. tisk. društva, Ničman. I. Rejec.