Manjšinska zakonodaja na Koroškem po drugi svetovni vojni
Janko Pleterski, znanstveni sodelavec
Pravna komisija Evropskega sveta je v svojem poročilu o položaju
nacionalnih manjšin v Evropi, ki ga je 14. septembra 1959 predložila po ­
svetovalni skupščini Evropskega sveta, v svojih zaključkih izrazila mnenje,
da je položaj obravnavanih nacionalnih manjšin na zakonodajnem po ­
dročju zadovoljiv. Takoj zatem pa je komisija v pogledu Avstrije opozorila
posvetovalno skupščino »na dejstvo, da avstrijske oblasti še niso sprejele
vseh zakonskih ukrepov v korist slovenske in hrvaške manjšine na Ko ­
roškem, Gradiščanskem in Štajerskem, ukrepe, katere zahteva državna
pogodba z dne 15. maja 1955.« Komisija priznava, da pa je del te zakono ­
daje že v veljavi in sicer zakon o pouku in zakon o uporabi slovenskega
jezika na sodiščih na Koroškem 1.
Gotovo je zanimivo, da je pravna komisija, katere poročilo je potem
skupščina Evropskega sveta soglasno sprejela, našla kritično pripombo
glede avstrijske manjšinske zakonodaje na Koroškem. To je še posebej
značilno, ker je bilo delo in poročilo komisije čisto pravno-formalistično,
brez poglabljanja v dejanski položaj prizadetih manjšin in je kot tako
bilo tudi s strani avstrijske publicistike ocenjeno kot »uspeh sil, ki pre ­
vladujejo v Evropskem svetu in ki so neprijazno razpoložene manjšinski
zaščiti« 2 * . Opozorilo pravne komisije Evropskega sveta pa vendar lahko
ocenimo kot signal, da v avstrijskem obravnavanju manjšinskih vprašanj
tudi s formalne pravne plati nekaj ni v redu.
Metoda pravne komisije, ki se je omejila samo na formalno-pravno
registracijo položaja manjšin, ni pa upoštevala njihovega dejanskega po ­
ložaja in dokumentacije, ki so jo manjšinske organizacije v ta namen
izdelale, je bila predmet kritike s strani manjšin in nekaterih organizacij ’
Stališče, da je treba pri presojanju položaja manjšin upoštevati predvsem
njihov glas, je gotovo pozitivno in demokratično. Ce se omejimo na ko ­
roški primer, imamo v ta namen na razpolago vrsto dokumentiranih spo ­
menic, ki so jih slovenske organizacije predložile avstrijski vladi. Vendar
se bomo v nadaljnjem tudi mi omejili samo na avstrijske dokumente, ne 
1 Consedl de 1’Europe, Assemblee consultative. Onzieme session ordinaire
(deuxieme partie) — 14.—18. septembre 1959, Documents de seance, Tom III,
Document 1002, odstavek 30.
s Nationale Minderheiten und Europarat, Der Donauraum, Zeitschrift des
Forschungsinstitutes fiir den Donauraum, 5. Jg., 1. Heft, 1960, str. 43.
’ Prim, memorandum Federativne unije evropskih manjšin z dne 20. janu ­
arja 1960, FUEV, Dok. Nr. 3D/60. ref.: 61-2-60.
7
morda zaradi podcenjevanja stališča manjšine, marveč zato, ker nam a)
uradni dokumenti sami dovolj jasno pokažejo značaj sodobne avstrijske
manjšinske zakonodaje in b) iz praktičnega razloga prepričljivosti, kajti
o priznanjih v uradnih dokumentih ni mogoče dvomiti.
Razume se, da vprašanja ni mogoče obravnavati kot čisto pravni
problem, čeprav seveda tudi formalne (pravne) plati ne gre zanemarjati.
Vendar pa je jasno, da se vprašanje položaja manjšine na obmejnem po ­
dročju med dvema državama ne pojavlja v prvi vrsti kot pravni, marveč
kot politično sociološki problem. In če hočemo priti naprej v obravna ­
vanju tega vprašanja, potem moramo to seveda upoštevati. V tem stališču
nismo osamljeni. Značilno je, da je ravno avstrijski manjšinski pravni
izvedenec prof. dr. Felix Ermacora v svoji kritični oceni razprave Theo-
dorja Veiterja o južnotirolskem vprašanju opozarjal avtorja, da bi v svoji
razpravi moral upoštevati interpendenco prava in politike 4. Prav tako
mislimo, da problema ni mogoče obravnavati samo s takšnega formalno ­
pravnega stališča, ki jemlje kot izhodišče avstrijsko državno pogodbo, ne
upošteva pa položaj manjšine pred podpisom pogodbe in vseh okoliščin
nastanka določb v tej pogodbi. Koroški problem predstavlja celoto, katere
zadnje poglavje tvori obdobje po drugi svetovni vojni. Ce nimamo vsaj
tega zadnjega poglavja pred očmi, ni mogoče videti resničnih problemov,
ki se pojavljajo v zvezi z urejevanjem položaja slovenske manjšine na
Koroškem. Brez tega ne bi bilo mogoče razumeti pravega namena in smisla
določb državne pogodbe. Tudi za to naše stališče najdemo paralelo v na ­
svetu, ki ga je prof. Emacora dal imenovanemu avtorju pri obravna ­
vanju južnotirolskega vprašanja: »Razčlemba pomena volje pogodbenih
partnerjev bi v tej zvezi bila posebno plodna« 5 * .
I.
Preglejmo na kratko osnovne politične faktorje, ki so opredeljevali
položaj na Koroškem ob koncu vojne. Takoj naj poudarimo, da etničnega,
to je osnovnega in konstantnega faktorja, v naši obravnavi ne bomo raz ­
členjevali, ker je to že bilo storjeno drugje 8 in se ga bomo dotaknili samo
v njegovem sodobnem aspektu.
Iz splošnega poraza hitlerjevske Velike Nemčije in njegovih posledic
je bila Avstrija do neke mere izvzeta. Moskovska deklaracije vlad ZDA,
Združenega kraljestva in ZSSR je 1. novembra 1943 izrekla neveljavnost
»Anschlussa« in proglasila voljo zavezniških vlad obnoviti svobodno in
neodvisno Avstrijo, čeprav to Avstrijo »tudi opozarja, da je za udeležbo 
4 Univ.-prof. Dr. Felix Ermacora, »Theodor Veiter: Die Siidtiroler Auto-
nomie im Lichte des Volkerrechtes der Gegenwart«. Berichte und Informati-
onen, 15. Jg., Heft 720, str. 14.
5 Ermacora, prav tam, str. 14.
• Dr. Bogo Grafenauer, Narodnostni razvoj na Koroškem od srede 19. sto ­
letja do danes, Koroški zbornik, Ljubljana 1946, str. 117 do 248.
8
v vojni na strani Hitlerjeve Nemčije odgovorna in da se tej odgovornosti
ne more umakniti.« S tem je Avstriji bila dana meddržavna pravna in
politična osnova in možnost za rehabilitacijo.
Najeminentnejši faktor na Koroškem je bilo dejstvo, da se je v
južnem delu dežele, kjer živi slovensko prebivalstvo, od leta 1942 dalje
neprenehoma razvijal in utrjeval oboroženi upor proti nemškemu naci ­
stičnemu režimu, ki je hotel to prebivalstvo uničiti. Ta upor je bil edini
na ozemlju Reicha. Nastopal je z narodnoosvobodilnimi in pa s splošnimi
antifašističnimi gesli, računajoč tudi na podporo demokratičnih elementov
med prebivalstvom nemškega jezika na Koroškem. Prerastel je v siste ­
matično in organizirano vojaško nastopanje v organski povezavi z Narod ­
noosvobodilno vojsko Slovenije oz. Jugoslavije. Iz protifašističnega boja
je, podobno kot na ostalih slovenskih področjih, zrasla revolucionarna
ljudska oblast, katere organi so bili razširjeni po vsem področju sloven ­
ske naseljenosti na Koroškem in ki je priznavala avtoriteto slovenske
narodne vlade. Koroške partizanske enote so obenem z drugimi enotami
Jugoslovanske armade bile oborožena sila te oblasti.
V izvedbi moskovske deklaracije so se štiri velike sile sporazumele,
da bodo zasedle Avstrijo v mejah iz 1. 1937. Ni bila sprejeta zahteva
Jugoslavije, da v imenu zaveznikov in v skladu z njenim dotedanjim
vojnim naporom sodeluje pri uničenju sovražnika in pri organiziranju
miru na delu avstrijskega ozemlja, ki bi bilo določeno kot zasedbena cona
Jugoslavije in v katero naj bi bila vključena zlasti »pokrajina Koroška«
(Nota jugoslovanske vlade zavezniškim vladam dne 2. aprila 1945.). Na
zahtevo vlad ZDA in Zedinjenega kraljestva je vlada Demokratične Fede ­
rativne Jugoslavije 19. maja 1945 enotam Jugoslovanske armade ukazala
umik s Koroške potem, ko so zavezniške vlade priznale vprašanje avstrij-
sko-jugoslovanske meje kot odprto 7. Celotna Koroška je prišla v sestav
britanske okupacijske cone.
V položaju, ki so ga opredeljevali našteti glavni politični faktorji, je
Avstrija za rešitev koroškega vprašanja v njenem smislu, delovala v treh
smereh.
Prva je bila diplomatska. V razmerju nasproti zahodnim silam na ­
loga ni bila težka: politika omejevanja Sovjetske zveze in držav ljudske
demokracije na strateški črti Stettin —Trst (britanska intervencija proti
antifašistični ljudski oblasti na Južnem Koroškem je bila del te politike)
se je ujemala z avstrijskimi prizadevanji za ohranitev meje na Kara ­
vankah. Toliko tehtnejši je bil uspeh akcije predsednika začasne avstrijske
vlade dr. Karla Rennerja, da je za meje dobil tudi zagotovilo Sovjetske
zveze. »Hitlerjevski režim nas je tukaj zapustil popolnoma brez moči,«
je 15. aprila 1945 Renner, med pripravami za sestavo začasne vlade, pisal
predsedniku sovjetske vlade Stalinu, »brez moči bomo stali tudi pred
sodiščem svetovnih sil, ko bo prišlo do novega urejevanja Evrope. Že
danes Vas prosimo, da bi se v svetu velikih dobrohotno spomnili Av ­
7 Documents on the Carinthian guestion, Beograd 1948, dokumenti št. 15—24.
9
strije in da bi nas, kolikor to dovoljujejo tragične okoliščine, vzeli v
svoje mogočno varstvo. Trenutno nam grozi lakota in kužne bolezni, grozi
nam izguba ozemlja pri obračunavanju s sosedi.-" Odgovor je prišel
nekaj tednov pozneje, maja meseca, ko je Avstrija pod vodstvom Ren-
nerjeve začasne vlade že proglasila svojo neodvisnost: »Ne dvomite, da
je Vaša skrb za neodvisnost, integriteto in napredek Avstrije tudi moja
skrb,« je odgovarjal Stalin. »Pripravljen sem Vam po svojih silah in
možnostih nuditi vso pomoč, ki bi utegnila biti potrebna Avstriji.« Av ­
strijsko in zahodno časopisje je pisalo, da je Sovjetska zveza obljubila
nespremenljivost avstrijskih meja .. 8
Druga smer delovanja je bila notranje politična. Medtem ko je povsod
drugod na ozemlju Velike Nemčije poraz Hitlerjeve vojske šel roko v
roki z istočasnim razpadom nacističnega oblastvenega aparata, so britanske
okupacijske sile na Koroškem naletele, razen na revolucionarno ljudsko
oblast Osvobodilne Fronte, tudi na- provizorično deželno vlado, sestavljeno
iz predstavnikov avstrijskih strank izpred fašističnega obdobja, ki je
sprejela oblast »legalno« in na miren način direktno iz rok predstavnikov
nacistične oblasti. V noči od 7. na 8. maj 1945 je bil Gauleiter dr. Rainer
odstopil, »da bi napravil prostor tistim silam, ki bolje ustrezajo koncep ­
cijam naših sovražnikov« ’. Njegov namestnik Gauhauptmann Natmessnig
je izročil oblast provizorični deželni vladi z naročilom: »Vi jamčite za
to, da bo koroško ljudstvo enotno in močno, ko bo šlo za to, da znova
uveljavi že pred 25 leti izraženo ljudsko voljo za nedeljivost naše dežele
proti notranjemu ali zunanjemu sovražniku.« Provizorična vlada je takoj
izdala proglas, v katerem si postavlja kot glavno svojo nalogo »ohranitev
svobodne in nedeljene Koroške«. Nacizem je svoj oblastveni aparat predal
nedotaknjen novi politični garnituri, da bi boj proti »notranjemu in zu ­
nanjemu sovražniku« (t. j. proti koroškim Slovencem in proti Jugosla ­
viji) lahko trajal tudi v novih razmerah. V zgodovinskem trenutku poraza
nemškega nacističnega imperializma so se v tem boju sestale na istih
pozicijah likvidirana nacistična oblast in »koncepcijam sovražnikov ustrez ­
nejša« nova provizorična vlada*. In dejansko so britanske okupacijske
oblasti akceptirale »legalno« provizorično deželno vlado, revolucionarno
oblast, Pokrajinski Narodnoosvobodilni odbor za Slovensko Koroško, usta ­
novljen 16. maja 1945 kot reprezentant krajevnih organov oblasti, nastalih
v teku vojne, pa niso priznale. Pozneje, 25. julija 1945 so Britanci provi ­
8 Weg und Ziel 1955, december, str. 873, Osterreichische Zeitung, 31. avgust
1949, št. 201. Prim.: J. P. Dokument iz evropske zgodovine. Rennerjevo pismo
Stalinu, Naši razgledi, Ljubljana, 14. januarja 1956, št. 1. — Brošura koroške
deželne vlade iz 1. 1945 je o tem takole pisala: »Der oft zitierte Brief Generalis-
simus Stalin an Staatskanzler Dr. Renner, in dem die Unversehrtheit der Gren-
zen von 1938 fiir Osterreich garantiert wird, lasst erwarten, dass auch Russland
den gleichen Standpunkt (kot ZDA in Velika Britanija, op. pis.) einnimmt«
(Karaten — ein Problem? Herausgegeben von der Karntner Landesregierung,
Wien 1945, Osterreichische Staatsdruckerei, str. 31.)
• Prim.: Dr. Fran Zwitter, To destroy nazasm or to reward it? Yugoslav
Institute for International affairs, Beograd 1947.
10
zorično deželno vlado formalno razpustili, a še isti dan so postavili novo
provizorično deželno vlado. V novo vlado je bil poklican tudi predstavnik
Slovencev.
Razen tega, da je Avstrija ustvarjala omenjene zunanje politične in
notranje pogoje za odločitev koroškega vprašanja v svojem smislu, je
tako odločitev končno pospeševala še s posebnimi ukrepi za ureditev naj-
očitnejših potreb slovenske manjšine. Pregled te tretje smeri delovanja
Avstrije v koroškem vprašanju bo predmet nadaljnjega obravnavanja
naše študije.
II.
Provizorična koroška deželna vlada je 3. oktobra 1945 sklenila, 31.
oktobra pa izdala, »Uredbo o novem oblikovanju dvojezičnih ljudskih
šol na južnem ozemlju Koroške« (odslej kratko: uredba iz 1. 1945) (Pri ­
loga 1). Objavljena je bila najprej v Kamtner Nachrichten« (11. novembra
1945), nato pa še v prvi številki Uradnega lista za šolstvo na Koroškem
sredi januarja 1946 s posebnim spremnim odlokom deželnega šolskega
sveta z dne 9. novembra 1945, Zl. 9406. V njem je bilo rečeno: »Deželni
šolski svet pričakuje, da bodo vsi, ki so udeleženi pri izvedbi te uredbe,
napeli vse moči, da bi izvedli namere zakonodajalca, ki želijo doseči, da
bi bil storjen prispevek k popravi krivice, ki je v nacionalsocialističnem
času bila prizadejana koroškim Slovencem.« (Priloga 2.)
Poznejši nasprotniki uredbe iz 1. 1945 so trdili, da je škodljiva po ­
sebno zato, ker vsebuje tako imenovano teritorialno načelo. Uredba je
namreč naštela 64 občin v južnem delu Koroške, v katerih delujejo dvo ­
jezične šole kot splošne javne obvezne šole. Z drugimi besedami: uredba
je vzela za osnovo v glavnem celotno področje, na katerem slovenska
manjšina biva in je to objektivno dejstvo služilo kot izvor pravice, ozi ­
roma obveznosti, prebivalstva tega ozemlja do posebne, dvojezične orga ­
nizacije osnovnega šolstva. Tak postopek je bil vsekakor upravičen, ker
gre za avtohtono etnično manjšino, ki predstavlja v primerjavi z nemško
večino celo prvotno prebivalstvo. Razen tega je tudi praktičen, ker na
preprost način rešuje mnoga sicer težko rešljiva vprašanja organizacije
posebnega manjšinskega šolstva, ki bi sicer slonela na labilnem perso ­
nalnem načelu. Predvsem pa je politično prikladen, ker preprečuje nacio ­
nalni boj med večino in manjšino v šolskem vprašanju, pri katerem je
manjšina zaradi neenakih moči obsojena na škodo. Vsi ti momenti so na
koroškem področju, kjer je tradicija nemškonacionalnega negiranja enako ­
pravnosti slovenske manjšine izredno močna in kjer je šlo za to, da se
pomaga manjšini, ki že nekaj generacij doživlja neprestano zavračanje
osnovnih nacionalnih pravic, še prav posebno pomembni. Kritika teritori ­
alnega načela v uredbi iz 1. 1945 se je v luči naštetih momentov že takoj
spočetka morala pokazati kot v bistvu nedemokratična, mirnemu sožitju
prebivalstva obeh jezikov škodljiva in slovenski manjšini sovražna. Ne
glede na vse to pa je treba ugotoviti, da teritorialno načelo v koroško
šolstvo ni bilo uvedeno šele z uredbo iz l. 1945, marveč, da je tukaj veljalo 
11
tako v obdobju avstčoogrske monarhije, kakor tudi v času prve republike.
Tedanje, tako imenovane utrakvistične šole, ki so bile poseben jezikovni
tip šole za kraje s slovenskim in mešanim prebivalstvom, so bile organi­
zirane po teritorialnem načelu za vse prebivalstvo teh krajev. Ce je torej
uredba iz 1. 1945 to načelo ponovno uvedla, potem ne more biti govora o
tem, da bi to pomenilo kakšno posebno novo koncesijo slovenski manjšini,
ki bi šla prek tradicionalnih okvirjev, prav gotovo pa ne čez okvir manj ­
šinskih določb saint-germainske pogodbe in poznejšega 7. člena avstrijske
državne pogodbe, kakor bi nasprotniki uredbe iz 1. 1945 radi prikazali.
Tudi določba, da veljata v prvih treh stopnjah nemški in slovenski
jezik istočasno kot učna jezika, ni načelno nova. Razlika je samo v tem,
da je utrakvistična šola določala dvojni učni jezik samo za prvi dve stopnji
in ne tudi še za tretjo. Prav tako tradicionalna je določba, da mora
verouk biti izključno v materinščini otrok.
V čem je bila torej načelna novost uredbe iz leta 1945? Predvsem
v tem, da je vsaj v prvih treh razredih priznala slovenski jezik kot ena ­
kopraven deželni jezik in zahtevala zanj na teh stopnjah enako upoštevanje
kot za nemški jezik. Na nekdanjih utrakvističnih šolah je slovenski učni
jezik nastopal samo kot pomožni učni jezik, medtem ko je vse težišče
šolanja tudi v prvih dveh letih bilo na oblikovanju nemškega učnega
jezika. In druga načelna novost, ki izhaja iz prve, pa je, da je slovenski
jezik od četrte stopnje dalje priznan kot obvezni učni predmet do konca
obveznega šolanja, medtem ko je utrakvistična šola dopuščala slovenski
jezikovni pouk od tretje stopnje dalje samo kot neobvezni predmet. Uredba
iz 1. 1945 je torej vsaj deloma uresničevala demokratično pravico manjšine
in seveda tudi večine, kolikor živi na prizadetem področju, do dejanske
osnovne izobrazbe v materinščini. Obenem je zagotovila priučitev drugega
deželnega jezika, v prvi vrsti nemškega. Načelne novosti uredbe iz 1. 1945
so torej sorazmerno skromne in nikakor takega značaja, da bi presegale
okvir določb saint-germainske in pa državne pogodbe. Se manj pa morejo
biti opravičilo za gonjo organiziranega nemškega nacionalizma na Ko ­
roškem, ki je končno izsilil odpravo ne samo tega, kar je dajala uredba
iz 1. 1945, marveč celo tistega, kar je manjšina uživala že po starem si ­
stemu utrakvističnih šol.
Ostale pozitivne določbe uredbe iz 1. 1945, po katerih se ugodno raz ­
likuje od starega utrakvističnega sistema, kakor n. pr. določbe o izde ­
lavi posebnega učnega načrta, izdaji primernih učnih knjig in vzgoji
učiteljskega osebja, so samo logična posledica osnovnih načelnih stališč.
S 1. februarjem 1946 je na Koroškem začela veljati avstrijska začasna
(še danes veljavna) ustava, ker so jo ta dan publicirale britanske zasedbene
oblasti. To je v bistvu ustava avstrijske republike z dne 1. oktobra 1920
z majhnimi spremembami. Njen sestavni del so tudi manjšinske zaščitne
določbe saint-germainske pogodbe, ki so ta dan začele tudi na Koroškem
spet veljati. (Priloga 3.) Na veljavnost in izvajanje uredbe o dvojezičnem
šolstvu iz 1. 1945 ni to imelo nobenega vpliva, niti se sploh ni postavilo
vprašanje, da bi uredba iz 1. 1945 morda presegala okvir določb saint- 
12
germainske pogodbe. Pač pa je bila z uveljavljanjem zvezne ustave dana
pravna osnova za upoštevanje slovenskega jezika na sodiščih. Cl. 8 zvezne
ustave namreč pravi: »Nemški jezik je državni jezik republike, s čimer
pa niso prizadete pravice jezikovnih manjšin, ki so določene z zveznim
zakonom«. Po tolmačenju predsednika avstrijskega ustavnega sodišča
dr. Ludvviga Adamovicha se kot tak zvezni zakon šteje določba saint-
germainske pogodbe. Ta določa jeziku manjšin pravice samo na sodiščih,
ne pa tudi pri upravnih oblasteh; pa tudi na sodiščih je po tem tolmačenju
nemški edini in izključni notranji in zunanji jezik, avstrijski državljani
nenemškega jezika uživajo samo določene olajšave pri uporabi svojega
jezika pred sodišči. 10
18. junija 1946 je bila na Koroškem z deželnim ustavnim zakonom
bami in sicer z veljavnostjo od 10. decembra 1945. Cl. 6 te deželne ustave,
analogno citiranemu čl. 8 zvezne ustave, določa: »Nemški jezik je uradni
jezik oblasti in uradov, s čimer pa niso prizadete pravice jezikovnih manj ­
šin. ki so določene z zakonom« 11. Deželna ustava torej ni prinesla na pod ­
ročje manjšinske zakonodaje ničesar novega.
Načelno in praktično zanimiv pa je odlok koroškega deželnega šol ­
skega sveta Zl. 3829/46 od 10. aprila 1946. (Priloga 4.) V njem opozarja
podrejene urade, »da se izraz ,Windisch ‘ v uradnem občevanju ne sme
uporabljati. Uradna oznaka se glasi: ,Slowenisch ‘«. Čeprav je to predpis
šolskih oblasti, ki nima splošne veljave, je vendar vsaj v pedagoškem
smislu praktično pomemben in obvezen. V luči današnjih uradnih stališč,
ki delijo slovensko manjšino na Slovence in »vindišarje«, pa je še prav
posebno značilen in ilustrativen za negativno evolucijo odnosa Avstrije do
slovenske manjšine na Koroškem.
Iz tega prvega povojnega obdobja izvira še en politično pravni doku ­
ment, kako Avstrija obravnava slovensko manjšino na Koroškem. (Pri ­
loga 5.) To je izjava koroške deželne vlade o slovenskem vprašanju, ki jo
je deželni zbor soglasno sprejel na svečani seji dne 28. januarja 1947
(v času prvega sestanka namestnikov zunanjih ministrov štirih velikih sil
za pripravo avstrijske državne pogodbe v Londonu). Izjava sicer ni akt
normativnega značaja, pomeni pa svečano zagotovilo koroškega zakono ­
dajalca in izvršne oblasti in to zagotovilo pomeni veliko moralno obveznost.
Pomembna je še posebej zato, ker v celoti potrjuje osnovna načela uredbe
o dvojezičnih šolah iz 1. 1945 (2. točka) in s tem demantira vse trditve, da
je uredba bila koroški provizorični deželni vladi vsiljena. O tem ne more
biti govora, ker bi jo sicer pozneje izvoljeni deželni zbor ob tej priložnosti
lahko obsodil (razveljaviti je po avstrijskih ustavnih predpisih, ki so že
veljali, ne bi mogel), tako pa ji je dal svečano moralno sankcijo. Razen tega
je bila tedaj tudi poudarjena volja, naj bo uredba iz 1. 1945 izvedena še bolj
popolno kot pa je to bilo storjeno dotlej. — V zvezi z drugimi točkami
svečane izjave je treba pripomniti naslednje: Prva točka govori o odško ­
'• Dr. Ludwig Adamovich, Die Bundesverfassungsgesetze, Wien 1947, str. 31.
11 Dr. Ludwig Adamovich, Die Landeverfassungsgesetze und Landtags-
wahlordnungen. Wden 1950, str. 45.
13
dovanju prisilno izseljenih Slovencev, kar je gotovo pozitivno. Ni pa v tej
deklaraciji niti v kakem drugem poznejšem aktu izražena misel, da je
treba zaradi prizadejanih krivic poiskati tudi način za odškodovanje
slovenske manjšine kot celote. Gre seveda tudi za materialno odškodnino
za uničene knjižnice in druge kulturne ter gmotne vrednote. 12 V prvi
vrsti pa bi bilo pričakovati, da bo tako odškodovanje imelo tudi obliko
moralne podpore težko preizkušam manjšini in da bo pokazalo vsaj
majhno mero dobrohotnosti in razumevanja za njene potrebe in težave.
Takšno željo po moralnem odškodovanju je bilo še čutiti v zgoraj citi ­
ranem spremnem odloku deželnega šolskega sveta od 9. novembra 1945 k
uredbi iz 1. 1945. V sodobni avstrijski manjšinski zakonodaji pa o takšnem
duhu ni več sledu, marveč nasprotno. O tem še pozneje. — Močno zanimiva
je še četrta točka, ki deklarira, da raznarodovanje ni dopustno, Po logični
zvezi gre seveda za raznarodovanje koroških Slovencev, ki ne sme biti
dopuščeno, saj je to deklaracija o »Losung der Slowenenfrage in Karnten«.
Kakšne konkretne oblike raznarodovanja koroških Slovencev so avtorji
deklaracije imeli v mislih, ni povedano. Opozorimo naj samo na dejstvo,
da prav ta svečana izjava o slovenskem vprašanju priča, kako hudo se je
Avstrija pozneje pregrešila proti načelu, da raznarodovanje Slovencev na
Koroškem ni dopustno. Kakor bomo še videli, sta avstrijska vlada in
zakonodaja v letih 1957 do 1959 sprejeli za svojo in praktično uresničili
prav tisto obliko raznarodovanja koroških Slovencev, kot so to zahte ­
vali ekstremni nemški nacionalisti. Izvedla je nedopustno statistično
operacijo na osnovi neznanstvenih kriterijev štetja 1. 1951, ustvarila imagi ­
narno etnično skupino »Windisch«, jo ločila od Slovencev in reducirala
uradno število slovenske manjšine za več kot dve tretjini na 13 712! Storila
je prav tisto, kar je v zgoraj omenjeni okrožnici z dne 10. aprila 1946 urad ­
no prepovedal koroški deželni šolski svet, prekršila je tudi svečano izjavo
koroškega deželnega zbora z dne 28. januarja 1947, ki ni poznala nobenega
»vvindisch« problema, marveč je poznala samo dve etnični kategoriji:
»ob deutsch oder slovenisch« — Peta točka, ki deklarira pravico do mate ­
rinskega jezika, je zanimiva, ker edina, razen šolske, to pravico, tudi
razloži: »Nobenemu avstrijskemu državljanu ni zabranjeno, da bi pri
sodiščih in uradih uporabljal materinski jezik, ki ga obvlada, zaradi tega ne
morejo nastati nobene težave.« Tako formulirana pravica do materinščine
torej ni kaka posebna pravica manjšine, marveč je priznana vsakemu
avstrijskemu državljanu, katerega koli jezika. Torej tudi naturaliziranemu
Romunu ali komu drugemu. Jasno je, da tu ne gre za priznanje jezika
manjšine kot uradnega jezika sodišč in uradov na manjšinskem področju,
marveč preprosto za to, da je na avstrijskih sodiščih in uradih možno
nastopati tudi s tolmačem. To pa je splošno dovoljeno in možno po vsem
svetu in ne šteje v kategorijo posebnih manjšinskih pravic.
S tem je izčrpana normativna oz. deklarativna dejavnost Avstrije
glede koroškega slovenskega vprašanja v obdobju do sklenitve državne 
12 Prim.: Dr. Josef Tischler, Die Sprachenfrage in Kamten vor 100 Jahren
und heute. Klagenfurt 1957, str. 35.
14
pogodbe 1. 1955. Izvedbena uredba k uredbi o dvojezičnih šolah iz 1. 1945,
obljubljena v zgoraj citiranem odloku deželnega šolskega sveta z dne
9. novembra 1945, ni bila nikoli izdana.
III.
Ni mogoče tukaj slediti povojni praksi in izvajanju veljavnih manj ­
šinskih norm na Koroškem. To je stvar posebne študije. Prav tako ne
bomo razčlenjevali poskusov revizije veljavne zakonodaje, zlasti na šol ­
skem področju, niti vseh zakonskih načrtov in njihove usode. Tudi to
zahteva posebno obdelavo. Moramo pa povzeti vsaj glavne momente tega
razvoja kakor tudi najvidnejše politične spremembe, da bi lahko pravilno
ocenili drugo obdobje avstrijske manjšinske zakonodajne dejavnosti, ki
se začenja s sklenitvijo in uveljavljenjem avstrijske države pogodbe.
Prvi moment je zunanjepolitičnega značaja. 20. junija 1949 je bilo
objavljeno sporočilo Sveta zunanjih ministrov štirih velikih sil o spo ­
razumu glede avstrijske državne pogodbe. (Priloga 6.) Kompromis je
obsegal naslednje točke: a) meje Avstrije ostanejo nespremenjene, b)
Avstrija mora zagotoviti slovenski in hrvaški manjšini zaščitne pravice,
c) Sovjetska zveza dobi sporazumno določeno odškodnino za nemško
imetje v Avstriji. Od tega trenutka dalje je Avstrija koroško vprašanje
lahko obravnavala predvsem kot notranje vprašanje, čeprav so jo še
vedno nepodpisana državna pogodba in še trajajoča zavezniška zasedba,
kakor tudi drugi zunanjepolitični oziri, zlasti oziri mednarodne rehabili ­
tacije, navajali na zadržanost in previdnost.
Pomemben element za razvoj po letu 1949 je bilo stališče slovenskih
političnih organizacij, ki so poudarile svojo lojalnost do avstrijske države
in deklarirale, da vidijo vlogo slovenske manjšine predvsem v tem, da po ­
stane na osnovi enakopravnosti z nemškim prebivalstvom most med sosed ­
nima narodoma, med Avstrijo in Jugoslavijo. To svoje lojalno stališče so
slovenske organizacije v praksi dosledno uresničevale in v tem razvoju se
je napredni del organizirane manjšine celo odrekel svoji lastni politični
stranki, da bi omogočil večjo integracijo slovenskega prebivalstva v
politično življenje države in njegovo aktivno sodelovanje za splošni na ­
predek. Pri volitvah v državni in deželni zbor, 21. februarja 1953 so
napredni Slovenci zavestno podprli Socialistično stranko Avstrije, ki je
svojo vodilno vlogo na Koroškem tedaj močno okrepila (na vsem Koroškem
je SPO tedaj napredovala za 20 922 glasov, od tega skoraj polovico, t. j. za
9954 ali 47 °/o glasov na dvojezičnem področju, čeprav tvori prebivalstvo
tega izrazito agrarnega področja le 23 % cele Koroške). To dejstvo je
med drugim dobilo svoj izraz tudi v sodbi, ki jo je na osnovi neposrednega
proučevanja položaja na Koroškem dal 1. 1958 dopisnik švicarskega lista
»Neue Ziircher Zeitung« dr. Viktor Maier: »Najboljši dokaz za politično
integracijo koroških Slovencev v avstrijsko državo pomeni dejstvo, da
obe slovenski organizaciji na Koroškem, ki ju v ostalem nikakor ni 
15
mogoče označiti kot irendentistični, v zadnjih letih sploh nista več posku ­
šali, da bi pri volitvah v deželni zbor in v parlament nastopili z lastnimi
listami.« 1’
Splošni uspeh dvojezičnih šol, kljub nepopolnemu izvajanju uredbe
iz 1. 1945, je bil dober tako s pedagoške kot s politične plati. To je pokazalo
tudi posvetovanje o dvojezični šoli, ki ga je koroška deželna vlada sklicala
6. oktobra 1953 in na katerem so bili razen članov deželne vlade, pred ­
stavnikov strank in Slovencev navzoči tudi uradniki šolskega nadzorstva,
vrsta učiteljev z dvojezičnih šol in nekateri izvedenci. V načelu je prišlo
do skoraj popolne enoglasnosti za dvojezično šolo. * 14 Uspeh dvojezične šole
so potrdile tudi ugotovitve strokovne komisije avstrijskega prosvetnega
ministrstva, ki je pregledala stanje na bivših dvojezičnih šolah v začetku
leta 1959, že po odpravi uredbe iz 1. 1945. Zal poročilo komisije ni bilo
priobčeno in za njene ugotovitve izvemo le po povzetkih, ki so bili izrečeni
v avstrijskem parlamentu. Na plenarni seji državnega zbora 19. marca
1959 je poslanec socialistične stranke dr. Max Neugebauer povedal: -No ­
vemu odboru za pogajanja (o koroškem šolskem vprašanju, op. pis.) so
zelo koristile izkušnje šolske komisije, ki jo je poslalo prosvetno ministr ­
stvo na Koroško. Komisija je ugotovila zelo veliko pozitivnega za dvo ­
jezično šolo ... Pedagoško dragocena je bila ugotovitev, da otroci v dvoje ­
zičnih šolah ne zaostajajo glede izobrazbe za otroki v enojezičnih šolah ...
Materialno znanje morda ni tako dobro, toda sposobnost, t. j. formalna
stran, je izredno dobro razvita in najbrž presega uspehe na enojezičnih
šolah. Komisija je nadalje ugotovila ..., da je dvojezična šola, to je
srečanje otrok v eni šoli, potrebna za solidarnost obeh narodnosti. Pri
izločitvi Slovencev bi se vzajemnost razbila.« 16 Na podoben način se je o
pozitivnih uspehih dvojezične šole izrazil tudi koroški deželni glavar in
predsednik deželnega šolskega sveta F. Wedenig. Pozitivno stališče do
dvojezične šolske ureditve ni imelo samo slovensko prebivalstvo, marveč
celotno, tudi nemško prebivalstvo dvojezičnega področja. O tem priča
na tem področju neprestano večanje vpliva socialistične stranke, ki je med
vsemi avstrijskimi strankami tako ureditev najdosledneje in najdalje zago-
varjala. 15’
” V. M.: Die Kamtner Slowenen zvvischen Osterreich und Jugoslawien,
Neue Zurcher Zeitung, 19. oktober 1958, št. 287, list 4.
14 Dr. Josef Tischler, Die Sprachenfrage in Karnten, Klagenfurt 1957, str.
40 in Viktor Miltschinsky, Karnten ein Jahrhundert Grenzlandschicksal, Wien
1959, str. 39.
16 Stenographisches Protokoli, 85. Sitzung des Nationalrates der Republik
Osterreich, VIII. Gesetzgebungsperiode, 19. Marž 1959, str. 4135.
16 a V tej zvezd je zanimiv komentar izida parlamentarnih volitev 25. no ­
vembra 1945 na ozemlju dvojezičnih šol, ki ga je dal direktor deželnih uradov
Karl Newole: -Von Bedeutung weit uber den Rahmen Karntens und Oster-
reichs hinaus ist, dass dde grossziigige Losung der Schulfrage im gemischt-
sprachigen Gebiet durch die Wahlen die Zustimmung der Bevolkerung erhalten
hat. Freilich erwachsen hiedurch der Sozialistischen Partei Karntens Verpflich-
tungen schwerster Art, denen nachzukommen ein Priifstein fur die zukiinftige
Entwicklung sedn wird.« (Die Neue Zeit«, 2. XII. 1945, št. 6.) Podobno tudi
16
Semkaj je še treba uvrstiti, za nadaljnji razvoj odločilno dejstvo, da
je po letu 1949 koroško manjšinsko vprašanje postalo notranje politično
bojno vprašanje med konkurenčnima vladnima strankama. Ostrino in
oblike tega boja pa je začela narekovati poudarjeno nemško nacionalna
stranka »neodvisnih«, pozneje »Freiheitliche Partei Osterreichs« (FPO),
ki se je pojavila, ko so 1. 1949 bivšim nacistom vrnili volilno pravico. Koro ­
ška, kjer je ta stranka 1. 1949 dobila 20 °/o glasov, se je uvrstila med njena
najmočnejša oporišča v Avstriji. Sprva sta še obe koalicijski stranki skušali
odbijati nemške nacionalistične zahteve s tem, da sta razpravljali o reviziji
dvojezične šolske ureditve. A to v glavnem tako, da bi osnovna načela
ostala ohranjena, le ozemlje izvajanja bi se radikalno skrčilo. Toda pozneje
je meščanska Ljudska stranka (OVP) popolnoma prešla na pozicije FPO
in opustila teritorialno načelo in postala pobomik za to, da se vprašanje
pouka v slovenskem jeziku prepusti odločitvi staršev ali bolje rečeno,
tistim tradicionalnim političnim, socialnim in gospodarskim činiteljem,
ki tako odločitev staršev oblikujejo. Nacionalističnim elementom je uspelo,
da je manjšinsko vprašanje prenehalo biti predmet stvarnega obravna ­
vanja, marveč je umetno dobilo videz patriotičnega boja (nemški) domo ­
vini zvestih državljanov proti sovražnikom te domovine, t. j. proti koro ­
škim Slovencem, katerim so na vsak način hoteli naprtiti krivdo ireden ­
tizma. ” Nemški nacionalisti vseh vrst so v tej anahronistični polemiki bili
pripravljeni priznati lojalnost do države (in do večje nemške domovine)
samo tistim Slovencem, ki so popustili in niso zahtevali več nobenih
manjšinskih pravic. To kategorijo Slovencev pa so s tem trenutkom pre ­
nehali priznavati kot Slovence in so jih izvzeli, seveda le na papirju, iz
slovenske etnične skupnosti v poseben sloj »Windische«, kateremu ne
priznajo nobenih posebnih interesov niti posebnega tretiranja. Socialistična
stranka (SPO) je najdalj časa vztrajala na načelnih pozicijah priznanja
slovenskih manjšinskih pravic in upoštevanja interesov mirnega sožitja
obeh narodnosti v deželi, sprejetih leta 1945. Je sicer popuščala, a vse do
leta 1956 je načelno zavračala zahtevo po uvedbi »pravice staršev« v šolski
sistem na koroškem dvojezičnem področju. Sele tega leta je tudi SPO
v tem načelu popustila. Od 1956 dalje je SPO še nekaj časa zadrževala
revizijo šolske ureditve na dvojezičnem področju s taktičnimi potezami,
a ne več z načelnimi argumenti. V času pripravljanja in sprejemanja 
komentar socialističnega lista po parlamentarnih volitvah 10. maja 1959, ko so
socialisti spet napredovali na ozemlju dvojezičnih šol, konkurenčna Ljudska
stranka pa je nazadovala: »Christliche Slowenen kiindigen der OVP. Die Folgen
der Unaufrichtigkeit und der nataonalen Unduldsamkeit. — Die OVP hat mit
dem dauernden Verlust einer nicht unbedeutenden Kamtner Wahlreschicht
geerntet, was der chauvinistdsche Geist gesat hat.« (Die Neue Zeit«, 28. V. 1959,
št 118.)
” Vplivno glasilo podpredsednika deželne vlade (OVP) in predsednika
.Karntner Bauernbund'-a Hansa Ferlitscha je 5. februarja 1955, št. 5, str. 2, z
debelimi črkami deklarativno izreklo takšno obsodbo slovenskega jezika: »Es
ist die Sprache der Todfejnde des freien und ungeteilten Karnten.« (»Allgemeine
Bauem - Zeitung«.) 
2 Razprave
17
manjšinske zakonodaje na osnovi čl. 7 avstrijske državne pogodbe, so se
organizacije koroških Slovencev na ta način znašle pred strnjeno odklo ­
nilno fronto vseh treh glavnih avstrijskih strank nasproti njihovim pra ­
vicam in potrebam. Obstoječe taktične razlike med strankami so se izkazale
kot prešibke, da bi lahko omilile negativno in protimanjšinsko usmerjenost
nove avstrijske zakonodaje za Slovence na Koroškem.
IV.
15. maja 1955 je Avstrija dobila državno pogodbo in z njo svojo
neodvisnost s pogojem, da izjavi svojo nevtralnost. Sprejem v članstvo
OZN decembra 1955 in pristop k Evropskemu svetu aprila 1956 sta izpo ­
polnila proces avstrijske mednarodne rehabilitacije. Pristop Jugoslavije k
državni pogodbi je uredil tudi meddržavno plat koroškega vprašanja. V
veljavo so stopile določbe avstrijske državne pogodbe o človekovih pra ­
vicah in o manjšinski zaščiti. (Priloga 7 in 8.)
Med prvimi in najvidnejšimi novostmi v položaju na Koroškem, po
podpisu državne pogodbe, je bila takojšnja in burna obnova tradicionalnih
protislovenskih nemško nacionalističnih organizacij (Karntner Schulverein-
Siidmark 19. V. 1955, Kamter Abwehrkampferbund 18. XII. 1955, Arbeits-
gemeinschaft fiir Siidkamten 1956, Karntner Heimatdienst februar 1957).
ki so se kmalu združile v skupni organizaciji Karntner Heimatdienst. Vsa
ta združenja so poudarila, da hočejo nadaljevati tradicije nemškega narod ­
nega boja proti Slovencem na Koroškem, kar so tudi dejansko storila.' 7 Ta
maloštevilna, a trdno organizirana in vplivna »pressure group-, si je 
17 Za ilustracijo navajamo tukaj program Karntner Schulverein-Siidmark,
v katerem so po vrsti naštete kot »nezaslišane« prav tiste pravice, katere &. 7
državne pogodbe izrecno navaja.
»Volkszeitung, 4. oktober 1955, št. 228, str. 4.
KARNTNER SCHULVEREIN SUDMARK
Man schreibt uns: Mit den Ortsgruppengrundungen wird in diesem Monat
begonnen. Als erste wird die Ortsgruppe in St. Jakob im Rosental gegriindet
Ihr folgen Maria-Rain, Ferlach, Kappel und Weizelsdorf, Volkermarkt, sowie
Klagenfurt.
Die unerhbrten Forderungen der National-Slowenen, die weit uber die im
Artikel 7 des Staatsvertrages den Slowenen gemachten Zugestandnisse hinaus-
gehen, haben die Wichtigkeit und Notwendigkeit der Griindung des Karntner
Schulvereines Siidmark bewiesen. Die Slowenen verlangten in einem Aufruf
unter anderem die Griindung eines »besonderen Gymnasiums«, einer »beson ­
deren Lehrerbildungsanstalt« mit »besonderen Lehrplanen«; die Beibehaltung
der ungluckseligen zwedsprachigen Schulverordnung vom Oktober 1945; Slo-
wenisch als zusStzliche Amtssprache in Siidkamten in Klagenfurt, Villach und
Hermagor; Zweisprachigkeit der amtlichen Aufschriften in allen diesen Be-
zirken; Einfiihrungen des slovvenischen Unterrichtes in allen Schulen dieser Be-
zirke mit Erlemung der slowenischen Kultur und der Geschichte des slowe-
nischen Volkes; Aufgehen unseren heimattreuen windischen im Slowenentum,
trotzdem diese von den Tito-Kommunisten und dem »slowenischen Volkstum-
jenseits der Grenze nichts wissen wollen; Nachweis im Laufe eines Jahres zu
erbringen fiir die bffentlichen Angestellten und Beamten in den angefiihrten
18
pridobila publiciteto v listih vseh treh glavnih strank in v tako imeno ­
vanem »neodvisnem« tisku, na ta način potvarjala javno mnenje in
ustvarjala animoznost proti slovenski manjšini in vsakršnemu stvarnemu
obravnavanju njenega položaja. V letaku, izdanem septembra 1956, so te
organizacije ob pripravah za izdajo izvedbenih zakonov k čl. 7 postavile
naslednje tri osnovne zahteve:
1. »Odprava šolske uredbe iz leta 1945 s prisilnim slovenskim poukom.
2. Oblikovanje izvedbene uredbe o državni pogodbi na temelju izho ­
diščnega načela, da naši ,Windische ‘ niso nobeni (nacionalni) Slovenci.
3. Splošni referendum na Južnem Koroškem.« 1’
Vse te ekstremne zahteve nemških nacionalistov je avstrijska praksa
in zakonodaja končno v polni meri sprejela, stališče in predloge slovenskih
organizacij pa v celoti briskirala.
S svojo protizakonito akcijo in agitacijo so nemške nacionalistične
organizacije na Koroškem motile redno delovanje šol. In še pred parlamen ­
tarnimi zakonskimi ukrepi je prišlo do administrativnega odloka koroškega
deželnega šolskega sveta z dne 22. septembra 1958 (Zl. LSR 4337/58), s
katerim je bila uredba o dvojezičnih šolah iz 1. 1945 v bistvenih točkah
razveljavljena. (Priloga 9.)
Vsebinsko prinaša odlok dvoje bistvenih načelnih sprememb: a)
slovenski jezik se od priznanega drugega deželnega jezika in materinščine
dela šoloobveznih otrok degradira na položaj tujega jezika, b) obveznost
slovenskega učnega jezika na prvih treh stopnjah in obveznost sloven ­
skega pouka na višjih stopnjah je odpravljena. Etnična pripadnost, oziroma
jezikovno znanje (materinščina) šoloobvezih otrok, je postala irelevantna,
šolanje v materinščini je postalo privatna stvar, država daje samo olajšave.
Odlok pomeni torej bistveno poslabšanje pravnega položaja jezika
slovenske manjšine v šolstvu na Koroškem. Dejansko poslabšanje pa je
preseglo celo avstrijska pričakovanja. Nacionalistični pritisk na starše dvo ­
jezičnega ozemlja, naj svoje otroke odjavijo od slovenskega pouka, je bil
tako močan in je navezoval na take asociacije iz dobe najhujšega pre ­
ganjanja slovenskega prebivalstva na Koroškem v preteklosti, da je velika
večina poiskala izhod in upanje v mimo življenje v tem, da se je znova
vrnila v položaj anonimnosti, preizkušen v dobi nacizma kot zadnje
obrambno sredstvo, in odjavila svoje otroke od dvojezičnega pouka. Za
ta pouk je ostalo prijavljenih samo še 2186 otrok od 12 774. Število je
porazno za manjšinsko politiko demokratične Avstrije. Centralno glasilo
SPO »Arbeiter Zeitung« je 12. oktobra 1958 ugotovilo: »Vsaj del teh odjav
Sprache zu beherrschen usw. Halb Kamten soli slowenisiert vverden. Es gilt,
gegen diese den Frieden im bande bedrohenden chauvinistischen Forderungen
einer kleinen Minderheit entsprechend Stellung zu nehmen.«
Gebieten, einschliesslich Klagenfurt, Villach und Hermagor, die slowenische
19 Flugblatt, 2. September 1956, »Kamtner!«
»1. Beseitigung der Schulverordnung 1945 mit dem slowenischen Zwangs-
unterricht. — 2. Gestaltung der Durchfuhrungsvervordnung zum Staatsvertrage
von dem Grundsatze ausgehend, dass unsere Windischen keine (National-) Slo
venen sind. — 3. AUgemeine Volksbefragung in Stidkamten« 
2* 19
so ljudje oddali nedvomno pod nezaželenim pritiskom nemških nacionalnih
organizacij.« Celo Ljudska stranka je bila prisiljena posvariti nemške
nacionaliste na Koroškem, naj ne škodujejo ugledu Avstrije v svetu. Njen
poslanec dr. ing. Ludwig Weiss je 5. oktobra 1958 v članku »Evropa in
koroško jezikovno vprašanje« dejal v tej zvezi: »Treba je zdaj svetu
dokazati, da v dolgoletnih sporih ni šlo za boj proti nekemu jeziku in celo
ne za boj proti ljudem, da Nemcem te dežele ni šlo za diskriminacijo
slovenskega jezika.« (Volkszeitung«.)
Deželni šolski svet je spričo nastalega položaja 11. novembra 1958
izdal še en odlok (LSR. Zl. 5468/58 — Priloga 10), s katerim je omogočil
ponovno prijavo že odjavljenih otrok za dvojezični pouk. Tak ukrep
seveda položaja niti formalno niti dejansko ni spremenil. Znova prijav ­
ljenih otrok je bilo 213, tako da je končno število otrok, ki so v šolskem
letu 1958/59 še obiskovali dvojezični pouk bilo 2399. Dejansko pa tudi tem
tak pouk ni bil zagotovljen v predpisani meri, zaradi popolnega nereda,
ki je nastal v šolski praksi.
Deželni šolski svet je v novem položaju izdal 27. oktobra 1958 še en
odlok — LSR. ZL 4964/58 — (Priloga 11), s katerim je dal osnovna navodila
za izvajanje pouka na dotedanjih dvojezičnih šolah. Posebno pomembna
je tretja točka odloka, ki določa, na kakšen način je treba poučevati
otroke, ki so bili odjavljeni, a ki nemškega jezika ne obvladajo ali samo
pomanjkljivo obvladajo, to se pravi slovenske otroke. Takšne otroke je
treba v celoti poučevati samo v nemškem jeziku, kot sredstvo posredo ­
vanja (občevanja) pa naj se uporablja otrokovo narečje, in sicer samo
ustno. Z drugimi besedami, materinščina takih otrok je dopuščena kot
sredstvo za omogočanje nemškega pouka, otrok pa jo sme slišati samo
v njeni govorjeni narečni obliki in se ne sme seznaniti s pisano, knjižno
besedo svojega domačega jezika.
Ta določba je v povojnih predpisih o jezikih evropskih manjšin v
javnih šolah vsekakor nekaj edinstvenega. »Materinski jezik je za vsakogar
naravno sredstvo izražanja in ena prvih potreb posameznika je polno
razvijanje sposobnosti svojega izražanja. Vsak učenec bi moral začeti
šolanje v svojem materinskem jeziku. Ničesar ni v ustroju katerega koli
jezika, ker bi ga onesposobilo, da bi bil sredstvo posredovanja modeme
civilizacije.«'® To so osnovna načela, ki jih je postavilo mednarodno posve ­
tovanje pedagogov v okviru UNESCO leta 1951. V konfrontaciji z njimi se
pokaže zgoraj omenjena določba koroškega šolskega sveta ne samo kot
pedagoško nevzdržna in zastarela, marveč tudi kot izrazito diskrimina-
torična, ker slovenskim otrokom jemlje standardne pedagoške ugodnosti,
ki jih nemški otroci a priori uživajo.
Razveljavljenje uredbe iz leta 1945, z odlokom deželnega šoLskega
sveta z dne 22. septembra 1958, pa je pomembno tudi s pravne plati. Že
ob izdaji je slovenski tisk na Koroškem opozarjal na njegovo protizako ­
nitost. Mimogrede je tudi publicistika Ljudske stranke izražala dvom
*’ L’emploi des langues vemaculaires dans l ’enseignement, UNESCO, Pariš
1953, str. 80.
20
o pravni utemeljenosti odloka, vendar tega vprašanja ni podrobneje raz ­
členila, ker ji je odlok politično ustrezal, naj je bil zakonit ali ne (po
načelu: Staatsraison geht vor Recht). Sele pozneje, ko je s sprejemom
zakona, ki je uzakonil vsa osnovna načela odloka, stvar bila že izvršeno
dejstvo, je avstrijska pravna znanost »ugotovila« nezakonitost in proti ­
ustavnost odloka. lustitia fundamentum regnorum! Predsednik parlamen ­
tarnega pododbora za manjšinski šolski zakon dr. Walther Weissmann
(OVP) je 19. marca 1959 v parlamentu povedal, da so izvedenci mnenja,
da je odlok deželnega šolskega sveta bil nezakonit. 20 Prof. dr. Felix
Ermacora je v svoji študiji o pravni strani koroškega manjšinskega vpra ­
šanja v začetku leta 1960 dejal, da »bi ta odlok lahko bil povod za obsežno
pravno diskusijo, če bi hoteli dosledno aplicirati pozitivno pravo.« V tej
diskusiji bi prof. Ermacora tudi imel svoje mnenje, ki ga je pa zaenkrat
izrazil na manj vidnem mestu, v opombah: -Odlok deželnega šolskega
sveta nima nikake zakonite podlage in je zaradi tega v nasprotju s čl. 18,
odstavkom 2 zvezne ustave.-«21 Avstrijsko pravo skuša sicer zaradi olepšave
dejanskega stanja vzbuditi dvom tudi v zakonitost uredbe iz leta 1945,
vendar ta prizadevanja, kot bomo pozneje videli, avstrijska pravna praksa
in teorija demantirata v celoti. Ostaja suho dejstvo, da je slovenskemu
prebivalstvu na Koroškem bila z nezakonitim administrativnim odlokom
odvzeta pravica njegovega jezika v obvezni osnovni šoli, ki jo je uživalo
že več kot 12 let in ki je temeljila na veljavnem zakonskem predpisu,
kakršnega je po avstrijski ustavi moč spremeniti samo z istočasnim zveznim
in deželnim zakonom (paktiranim zakonom). To pravno dejstvo in vse
okoliščine njegovega nastanka pomenijo v razmerju do slovenske manjšine
kot celote in posameznikov nedvomno kršitev zakonitosti, kršitev pravice
do enakega varstva po zakonu in varstva pred ščuvanjem k diskriminaciji,
torej pravic, ki so zapisane v 7. členu Splošne deklaracije človekovih
pravic 22.
Prebivalstvo na južnem Koroškem, posebno njegov slovenski del,
je doživelo 22. septembra 1958, z izdajo odloka deželnega šolskega sveta
o odpravi obveznega dvojezičnega šolstva, pravo kataklizmatično spre ­
membo. Cez noč je bil z administrativnim aktom podrt sistem, na katerem
je počivalo kolikor toliko znosno sožitje ljudi obeh narodnosti po letu
1945 in na katerega so se opirali tudi upi za prihodnost. Zaupanje v pravno
varnost v državi, ki je komaj tri leta poprej podpisala pogodbo o obnovitvi
neodvisne in demokratične Avstrije, je doživelo hud udarec. Ustvarjena je
bila psihološka klima za nekaznovano teroriziranje slovenskega prebi ­
valstva v intenzivni kampanji za odjavljanje otrok od slovenskega pouka.
20 Stenographisches Protokoli, 85. Sitzung des Nationalrates der Republik
Osterreich, Vlil. Gesetzgebungsperioda, 19. Marž 1959, str. 4123.
21 F. Ermacora, Die Karntner Minderheitenfrage als Rechtproblem, Der
Donauraum 1960, str. 13 in 16.
22 Prim.: Janko Pleterski, Manjšinska zakonodaja za Koroško in človekove
pravice, Vestnik Društva LRS Slovenije za Združene narode, Ljubljana 1959,
št. 1/2, str. 4.
21
Da bi prikrili to dejstvo, so se pomnožile trditve, da tudi uredba iz
leta 1945 kot okupacijski zakon nikoli v avstrijskem pravnem sistemu ni
bila pravno veljavna. Celo prof. Ermacora v svojem letošnjem članku
prihaja brez prave analize do zaključka, da ta uredba pravzaprav nikoli
ni postala pravna norma, marveč samo upoštevani fakt (beachtetes
Faktum) !*’.
Nastanek in poznejše obravnavanje tega »upoštevanega fakta« sta
za avstrijsko prakso nasproti slovenski manjšini na Koroškem tako
značilna, da sta vredna podrobnejšega ogleda.
V.
Ena glavnih trditev nasprotnikov dvojezičnega šolstva je v poznejših
letih bila ta, da je uredba bila izdana na zahtevo in pod pritiskom bri ­
tanskih zasedbenih oblasti. Uradni zapisniki sej provizorične deželne vlade,
ki je obravnavala in končno sprejela načrt uredbe o dvojezičnih šolah,
še niso objavljeni, kljub temu, da bi v polemiki okrog nastanka uredbe
o dvojezičnih šolah to moglo zelo pomirjevalno učinkovati na duhove.
Zadevni apel tedanjega člana provizorične deželne vlade dr. Joška Tisch-
lerja, ki je jeseni 1958, tik pred odpravo obvezne dvojezične šole, pred ­
lagal, da naj bi deželna vlada objavila zapisnik pogovora z dne 3. avgusta
1945, na katerem je bilo prvikrat po drugi svetovni vojni govora o dvo ­
jezični šoli, kakor tudi zapisnik seje deželne vlade z dne 3. oktobra 1945,
kjer so vse v vladi zastopane stranke razložile svoja stališča do dvoje ­
zičnega šolstva, žal ni bil upoštevan 23 24. Na vprašanje, zakaj ni prišlo do
objave teh pomembnih dokumentov, ni težko odgovoriti. Zgodovinska
resnica o nastanku uredbe o dvojezičnih šolah bi bila ovira za likvidacijo
tega šolstva v letu 1958. Tak zaključek nam potrjujejo nekateri uradni
dokumenti in pa izjave odločilnih udeležencev tedanjih posvetovanj. Dr.
Tischler je objavil pismo, ki ga je direktor deželnih uradov Karl Newole
3. avgusta 1945 poslal njemu in ostalim voditeljem strankarskih frakcij
v deželni vladi 25. V tem pismu obvešča Newole, da je 3. avgusta govoril
z deželnim svetnikom dr. Tischlerjem, na katerem mu je slednji razložil
svojo zamisel dvojezičnega šolstva na Južnem Koroškem po vzgledu na
nekatere švicarske kantone. Razen tega dejstva, ki nam kaže dr. Tischlerja
kot iniciativnega izvedenca za reševanje šolskega vprašanja na ozemlju
Južne Koroške, je iz pisma videti predvsem, da so predstavniki strank bili
povabljeni, naj posamezne stranke na svojih internih posvetovanjih izde ­
lajo svoja stališča in izdajo instrukcije svojim predstavnikom za naslednjo
sejo deželne vlade glede zasnovanega sistema dvojezičnih šol. Že leta 1955
je g. Newole, ki je vse do pred kratkim bil direktor deželnih uradov in
zaradi tega najbolje informiran o poteku stvari, povedal, . v čem je de ­
23 Ermacora, o. c., str. 13 in 27.
24 Naš tednik-Kronika, II. september 1958, št. 37, str. 1.
25 Dr. Josef Tischler, Die Sprachenfrage in Kamten, Klagenfurt 1957, str. 25.
22
jansko bil vzrok, ki je pripeljal provizorično koroško deželno vlado k
izdaji uredbe o dvojezičnem šolstvu. Britanska okupacijska oblast, ki se je
trudila spraviti stvari v normalni tek, je imela svoj načrt za rešitev
vprašanja šolstva za koroške Slovence. Zamislila si je preprosto teritori ­
alno rešitev: na ozemlju južno od Drave, to je tam, kjer so se prebivalci
pri plebiscitu z večino izjavili za Jugoslavijo, naj bi se uvedle čisto slo ­
venske šole. Na ostalem koroškem ozemlju pa naj bi veljale čisto nemške
šole. Koroška deželna vlada je to hotela na vsak način preprečiti in je
zato izdelala načrt o dvojezičnih šolah južno in severno od Drave * 27 28. O
tem vprašanju je g. Nevvole 1. 1958 še enkrat govoril. Njegovo pričevanje
se glasi: »Koroška dežela, niti avstrijska republika, v tedanjem času (t. j.
1945) nista imeli na razpolago kakršnih koli sredstev sile. Mejo je bilo
mogoče braniti samo z argumenti in s prepričevanjem velikih sil. V ta
čas je padla tudi šolska uredba koroške deželne vlade, ki je bila po ­
stavljena pred izbiro, ali naj predlaga z glasovi Slovencev, ki so tedaj
sedeli v deželni vladi na zahtevo okupacijske oblasti, šolsko ureditev,
ali pa naj tvega, da bodo Britanci sami od sebe in pod vplivom priše-
petovalcev, ki jih Koroška ni mogla kontrolirati, izdali šolsko uredbo.
Obstajala je velika nevarnost, da bi znotraj zaporne cone (področje južno
od Drave, op. pis.) šole postale čisto slovenske, izven le-te pa čisto nemške.
To bi pomenilo mejo znotraj dežele, ki bi morala katastrofalno vplivati na
mirovna pogajanja, zlasti glede na to, da je zastrašenost prebivalstva
v zaporni coni bila izredno velika in so se ljudje čutili, kakor izročeni
višjim silam. Morali smo očitno demonstrirati enotnost prebivalstva znotraj
in izven zaporne cone« 27. »Enotnost« prebivalstva je bila demonstrirana
na ta način, da je koroška deželna vlada ustanovila dvojezično šolstvo
na ozemlju južno in severno od Drave in da je s tem pomen Drave kot
notranje koroške meje zabrisala 28. Iz tega avtoritativnega pričevanja je
jasno vidno dejstvo
1. da uredba o dvojezičnem šolstvu nikakor ni bila zahteva britanskih
okupacijskih oblasti, ki so imele pripravljeno ureditev na popolnoma
drugačni zasnovi,
2. da je tudi teritorialno območje veljavnosti te uredbe določeno
popolnoma po intencijah koroške deželne vlade in to daleč preko meja,
ki ga je imela v mislih britanska zasedbena oblast, in
3. da je bila zamišljena kot sredstvo Avstrije (ne pa okupacijskih
oblasti) v boju za njene teritorialne koristi.
28 Die Neue Zeit, 1. maj 1955, št. 99, Sonderbeilage.
27 Die Neue Zeit, 12. julija 1958, št. 156, str. 1.
28 Tudi deželni glavar F. Wedenig je 4. oktobra 1958 potrdil to pričevanje,
ko je na zboru socialističnih funkcionarjev povedal: »Die provisorische Karntner
Landesregierung stand in den ersten Nachkriegswochen vor der Alternative, im
gesamten Gebiet siidlich der Drau auf Weisung der Besatzungsmacht rein
slovvenische Schulen und nordlich der Drau gemischtsprachige Schulen zu
unterhalten oder uns aber einstimmig fiir die Schulverordnung 1945 zu ent-
schliessen.« (Die Neue Zeit, 5. oktobra 1958, št. 228, str. 1.)
23
Sele ko so avstrijske teritorialne koristi bile zavarovane, so nasprot ­
niki dvojezičnega šolstva začeli ugovarjati uredbi, češ da nima zakonite
in ustavno veljavne podlage.
Najbolj značilen je v tem pogledu ultimat poslancev VdU Pfeiferja
in drugih, ki so febi-uarja 1951 v interpelaciji na zveznega prosvetnega
ministra Hurdesa zahtevali, naj »v izvajanju svojih nadzornih in vod ­
stvenih pravic zahteva od koroške deželne vlade, da takoj razveljavi
protipravno šolsko jezikovno uredbo provizorične deželne vlade od 3.
oktobra 1945 in da najpozneje do 1. aprila 1951 obnovi na ljudskih, glavnih
in srednjih šolah Južne Koroške stanje, ki bo v skladu z ustavo in
zakonom«. V utemeljitvi so dokazovali ne le, da je vsebina uredbe
v nasprotju z avstrijsko ustavo, marveč tudi, da deželna vlada sploh ni
imela pooblastila izdati takšno uredbo 2’.
Pravna argumenta nasprotnikov uredbe iz 1. 1945 sta bila v osnovi
dva: a) provizorična deželna vlada po avstrijski ustavi ni imela pooblastila
izdati takšno uredbo, in b) uredba ni postala veljavna, ker ni bila pravilno
publicirana (namesto v deželnem uradnem listu, ki nota bene tedaj še
ni izhajal, je bila objavljena najprej v poluradnem »Kamtner Nach-
richten«, nato pa še v uradnem listu deželnega šolskega sveta — Ver-
ordnungsblatt fiir das Schulwesen in Karnten Nr. 1/1946). Kot bomo
pozneje videli (str. 31), je avstrijska vlada te pravne argumente v odgo ­
voru prosvetnega ministra Hurdesa v pravno dobro fundirani izjavi
zavrnila. Vprašanje je bilo odprto samo v politiki in ne v pravu, ki vlad ­
nega stališča nikoli ni ovrglo.
Toda državljani niso dolžni biti pravniki, ki bi presojali zamotana
, vprašanja avstrijskega zasedbenega, ustavnega in deželnega prava. Za
| njih je bilo lahko edino odločilno to, da je uredba o dvojezičnih šolah
bila publicirana v tedaj edinem oficialnem glasilu v deželi in da so jo
avstrijske koroške oblasti dejansko izvajale od 30. oktobra 1945 do 22.
septembra 1958, to je celih dvanajst let, deset mesecev in dvaindvajset dni,
prav na enak način kot vsak drug veljavni zakonski predpis. Kdor je
hotel, se je o zakonski veljavnosti uredbe o dvojezičnih šolah lahko poučil
iz uradnih izjav avstrijskih oblasti, ki je nikoli niso omenjale kot pravno
sporno. Poglejmo jih po vrsti:
\,1) Deklaracija koroškega deželnega zbora in deželne vlade dne 28.
jaguarja 1947, točka 2 (Priloga 5).
Ži) Memorandum avstrijske vlade konferenci namestnikov zunanjih
ministrov štirih velikih sil v Londonu 29. januarja 1947: »Kar zadeva
vprašanja v zvezi s poukom, je Avstrija pred okupacijo dolgo let imela na
razpolago dvojezične šole, v katerih so slovenski otroci bili deležni pouka
v svoji materinščini kot tudi v nemškem jeziku ... Po osvoboditvi Avstrije
je vlada šla še dalje v tem smislu z namenom, da bi pospeševala prisrčne
odnošaje med prebivalci Koroške nemškega jezika in prebivalci sloven ­
skega jezika, kakor tudi, da bi ohranila prijateljsko razmerje s sosedno * 
s’ Die zweite Front, 24. februar 1951, št. 5.
24
Jugoslavijo. V ta namen predpisuje vlada v dvojezičnih okrajih obvezen
dvojezični pouk za vse učence, ne glede na njihovo narodnostno poreklo.
Ta ukrep je bil že uveljavljen v več kot sto šolah.«
(3. Pravkar reproducirani odlomek iz avstrijskega vladnega memo ­
randuma je ponovno citiral šef avstrijske delegacije, zunanji minister dr.
Karl Gruber, dne 18. aprila 1947 na zasedanju Sveta zunanjih ministrov
v Moskvi kot odgovor na vprašanje sovjetskega zunanjega ministra
Molptova ”.
/ 4... Izjava šefa avstrijske delegacije zunanjega ministra dr. Karla
Gruberja 28. aprila 1948 na zasedanju konference namestnikov zunanjih
ministrov štirih velesil v Londonu: »Avstrija je dala slovensko govorečim
Korošcem možnost lastnega kulturnega razvoja. Vzorna zakonodaja o dvo ­
jezičnih šolah na Koroškem nalaga kot dolžnost celo zgolj nemško govo ­
rečemu prebivalstvu, da se uči slovenščine, da bi na ta način zagotovila
temu jeziku bolj splošno razumevanje.« 30 31
5. Izjava šefa avstrijske delegacije zunanjega ministra dr. Karla
Gruberja 28. februarja 1949 na zasedanju konference namestnikov zunanjih
ministrov štirih velikih sil v Londonu: »Dvomim, da bi kjer koli v Evropi
obstajala manjšina, ki bi uživala podobne kulturne, politične in gospo ­
darske svoboščine, kakor jih imajo Avstrijci slovenskega jezika.« 32
6. Izjava šefa avstrijske delegacije zunanjega ministra dr. Karla
Gruberja 4. marca 1949 na zasedanju konference namestnikov zunanjih
ministrov štirih velikih sil v Londonu: »Dalje je treba vedeti, da je uredba
provizorične koroške deželne vlade o ustanovitvi dvojezičnih šol bila 
30 Expose presente par M. K. Gruber Chef de la delegation de 1’Autriche
a la Seance du Conseil des Ministres des Affaires Etrangeres du 18. avril 1947.
(»En ce qui concerne les problemes relatifs a l ’enseignement, la Carinthie a
dispose anterieurement ž 1’occupation, et pendant un grand nombre d ’annees,
d ’ecoles bilingues dans lesquelles 1’enseignement etait donne aux eleves slo-
venes dans leur langue maternelle aussi bien qu ’en langue allemande. Les
Slovenes prefčrent en majoritč les ecoles bilingues aux ecoles purement slo ­
venes, ce qui est demontre par de nombreuses motions adoptees par la popu-
lation de langue slovene. Apres la liberation de 1’Autriche, le Gouvernement est
alle encore plus loin dans ce sens afin de promouvoir des relations cordiales
entre les habitants de la Carinthie de langue allemande et les habitants de
langue slovene, ainsi que pour le maintien de relations amicales avec la
Yougoslavie voisine. A cet effet, le Gouvernement prescrit dans les districts
bilingues 1’enseignement bilingue obligatoire pour tous les eleves sans distinc-
tion d ’origine raciale. Cette mesure a dčjš ete appUquee dans plus de cent
čcoles.«)
31 Statement of the Austrian Foreign Minister Dr. Karl Gruber to the
Deputies of the Foreign Ministers, London, April 28th, 1948. (»Austria has
granted to the Slovene-speaking Carinthians the possibility of a cultural de-
velopment of their own. The exemplary bi-lingual school-legislation in Ca-
rinthia makes it a duty, even for the purely German speaking population, to
leam Slovene in order to secure to that language a more general understanding
in the country.«)
32 Statement of Dr. Karl Gruber, Austrian Federal Minister for Foreign
Affairs, before the Deputies on February 28th, 1949. (»I doubt vvhether there
exist minorities anywhere in Europe, enjoying similar cultural, political and
economdc liberties to those accorded to the Austrians of Slovene tongue.)
25
izdana v času, ko je večkrat omenjeni voditelj koroških Slovencev, dr.
Tischler, pripadal kot deželni svetnik provizorični deželni vladi in da je
tako vidno sodeloval pri zasnovi te uredbe. Provizorična koroška deželna
vlada, katero je vodila želja popolnoma zadovoljiti zahteve slovenskih
voditeljev po ustanovitvi dvojezičnih šol in na ta način zagotoviti širšo
uporabo slovenskega jezika v deželi, je privolila v ustanovitev takšnih
šol celo tam, kjer etnični podatki sami morda ne bi bili zadosten razlog za
njihovo uvedbo.« 31 * 33
7. Odgovor prosvetnega ministra dr. Felixa Hurdesa 8. marca 1951 na
zgoraj (str. 28) omenjeno interpelacijo poslancev VdU glede veljavnosti
uredbe o dvojezičnih šolah iz L 1945. V odgovoru je minister Hurdes
poudaril, da njegova izvajanja temeljijo na sklepu zvezne vlade z dne
6. marca 1951 in da govori v imenu zvezne vlade. — Uredba o dvojezičnih
šolah je bila izdana 3. oktobra 1945, oblast avstrijske začasne vlade pa se
je razširila na Koroško šele 20. oktobra 1945, medtem ko je začasna
avstrijska zvezna ustava na Koroškem začela veljati šele 1. februarja
1946. Uredba je torej bila izdana kot del okupacijskega prava pred uve ­
ljavljanjem avstrijskega pravnega sistema. Nastalo bi vprašanje, ali ta, iz
okupacijskega prava izvirajoča norma, ni bila pozneje derogirana. ko je
1. februarja 1946 avstrijski pravni sistem postal veljaven na Koroškem.
»Na to vprašanje je že zaradi tega treba odgovoriti nikalno,- je izvajal
minister Hurdes v imenu vlade, »ker je v smislu točke 5 memoranduma
Zavezniškega sveta z dne 20. oktobra 1945 do tedaj izdano okupacijsko
pravo ostalo nedotaknjeno po razširitvi avtoritete avstrijske državne vlade
na celo Avstrijo (vključno Koroško), razen če ni poznejši zakonodajni akt
sedaj že pristojnega avstrijskega zakonodajalca na tem področju ustvaril
kake druge ureditve, ne da bi bila Zavezniška komisija proti temu ugo ­
varjala (primerjaj izrek Ustavnega sodišča z dne 17. XII. 1947, Zl. 36/37).
To pa se ni zgodilo « — »Ce pa se zdaj postavlja vprašanje, na kakšen način
se lahko spremeni ali razveljavi ta okupacijska pravna norma (t. j. uredba
iz 1. 1945, op. pis.) s pomočjo avstrijskega prava, potem je treba opozoriti
na izrek Ustavnega sodišča z dne 8. oktobra 1948, V-8/48 (Slg. Nr. 1695).
Tam je razloženo, da doživijo pravni predpisi, ki izvirajo iz tujega prav ­
31 4th March, 1949. Remarks of the Austrian Federal Minister for Foreign
Affairs, Dr. Karl Gruber, to the observations made by the Yugoslav Deputy
Foreign Minister Dr. Bebler, before the Deputies of the Foreign Ministers on
March Ist, 1949. (»Furthermore it shoud be noted that the ordinance of the
provisional Carinthian Provincial Government on the establishment of bi-
lingual schools, was issued at a time, when the often cited leader of the
Carinthian Slovenes, Dr. Tischler, belonged as Landesrat to the provisional
Carinthian Provincial Government, thus participating prominently in the
drafting of this ordinance.
The provisional Carinthian Provincial Government, guided by the wish
to satisfy the requests of the Slovene leaders for the establishment of bi-
lingual schools and thus to assure wider use of the Slovene language in the
country, agreed to the etablishment of such schools even there vvhere perhaps
the ethnical data by themselves did not provide sufficient reason for thedr
introduction.«)
26
nega sistema, a ki so recipirani v avstrijski pravni red, pri svoji uvrstitvi
v avstrijski pravni sistem formalno transformacijo in da jih je treba
uvrstiti v stopenjsko zgradbo avstrijskega prava po njihovem vsebinskem
normiranju kot ustavne zakone, zakone ali uredbe, ne glede na to, kakšno
oznako nosijo (n. pr. uredba namesto zakon). Norme, ki bi jih po avstrij ­
skem pravu bilo mogoče postaviti samo z zakonsko odredbo, morajo zaradi
tega po svoji recepciji na vsak način veljati kot zakon. Pri smiselni
aplikaciji teh načel na obravnavani primer, ne more biti nobenega dvoma,
da ima uredba z dne 3. oktobra 1945 o novem oblikovanju dvojezičnih
osnovnih šol na južnem ozemlju Koroške moč zakona in da jo je zaradi
tega mogoče spremeniti samo z avstrijskim zakonom. Glede na materijo,
ki jo ta, z zakonsko veljavo izdana uredba, urejuje, pa se njena sprememba
ali razveljavljenje more izvesti v smislu paragrafa 42 ustavnega prehod ­
nega zakona samo po poti ujemajočih se deželnih in zveznih zakonov.«* 4
8. Motivno poročilo; ki ga je sprejela koroška deželna vlada 10.
decembra 1953 k osnutku novega zakona o dvojezičnih šolah, je ponovilo * 
” »Beiblatt zur Parlamentskorrespondenz«, 55. Beiblatt, 8. Marž 1951,
200'A. B. zu 218/J. (Bundcsminister Hurdes: "In Beantwortung dieser Anfrage
beehre ich mich auf Grund eines von mir eingeholten Beschlusses der Bundes-
regierung vom 6. Marž 1951 im Namen der Bundesregierung zu anlworten.- —
Die Verordnung zur Neugestaltung der zweisprachigen Volksschulen im siidli-
chen Gebiete Karntens vom 3. Oktober 1945 war eine Teil des Besatzungs-
rcchtes. Es kdnntc die Frage entstehen, ob die Verordnung, mit dem Wiederin-
krafttreten des dsterreichischen Rechtssystems (1. II. 1946) in Karnten nicht
derogiert wurde. "Die Frage ist schon aus dem Grunde zu vemeinen, weil
gemass Punkt 5 des Mcmorandums des Alliierten Rates vom 20. X. 1945 durch
die Ausdehnung der Autoritat der dsterreichischen Staatsregierung auf ganz
Osterreich (einschliesslich Karnten) das bis dahin erlassene Besatzungsrecht
unberiihrt blieb, es sein denn, ein spateres Gesetzgebungsakt des nunmehr
zustiindigcn dsterreichischen Gesetzgebers hatte auf diesem Gebiete eine Re-
gelung getroffen, ohne -dass die Alliierte Kommission dem entgegengetretten
ware (vgl. VGH vom 17. XII. 1947, Zl. 36 37). Dies ist jedoch nicht der Fali.« —
-Wenn nun die Frage aufgeworfen wird, in vvelcher Weise die vorliegende
Besatzungsrechtsnorm durch osterreichische Rechtssetzung abgeandert oder auf-
gehoben werden kan n, so ware auf das Erkenntnis des VGH vom 8. X. 1948,
V-8 48 (Slg. Nr. 1695) zu verweisen. Dort wird ausgefiihrt, dass die aus einem
fremden Rechtssystem stammenden, jedoch in die osterreichische Rechts-
ordnung rezipierten Rechtsvorschriften anlasslich ihrer Einordnung in das
osterreichische Rechtssystem eine formelle Transformation erfahren und in
den Stufenbau der dsterreichischen Rechtssetzung nach ihrer inhaltlinchen
Normierung als Verfassungsgesetze, Gesetze oder Verordnungen ohne Riicksicht
darauf einzureihen seien, welche Bezeichnung (etwa Verordnung statt Gesetz)
sie fiihren. Normen, die nach dsterreichischem Recht nur durch gesetzliche
Anordnung hatten getroffen vverden kbnnen, haben deshalb nach ihrer Rezi-
pierung jedenfalls als Gesetz zu gelten. Bei sinngemasser Anwendung dieser
Grundsatze auf den vorliegenden Fali, kann kein Zweifel bestehen, dass der
Verordnung vom 3. X. 1945 zur Neugestaltung der zweisprachigen Volksschulen
im siidlichen Gebiete Kamtens Gesetzeskraft zukommt und sie deshalb nur
durch ein osterreichisches Gesetz geandert werden kann. Mit Riicksicht auf
die Materie aber, welche diese miit Gesetzeskraft erlassene Verordnung regelt,
kann ihre Abanderung oder Aufhebung gemkss Paragraph 42 der Verfassungs-
iibergangsgesetzes nur im Wege von iiberinstimmenden Landes — und Bundes-
gesetzen erfolgen.«)
27
to stališče avstrijske zvezne vlade in sicer: »Dežela Koroška je 1. februarja
1946 zopet stopila v pravno območje avstrijske zvezne republike. V smislu
kontrolnega sporazuma so poprej sprejete uredbe ostale še naprej veljavne
in so postale avstrijsko pravo. Ker so glede šolskih vprašanj potrebni
paktirani zakoni, je sprememba te šolske uredbe možna samo s pomočjo
zakona, ki ga bosta sprejela prav tako koroški deželni kot avstrijski
državni zbor.« 35
9. Avstrijska vlada se je 3. februarja 1955 v memorandumu »Minder-
heitenschutz im Erziehungswesen in Osterreich«, izdelanem za Podko ­
misijo OZN za preprečevanje diskriminacije in zaščito manjšin, tako-le
sklicevala na uredbo z 1. 1945: »Posebej je treba opozoriti na uredbo, ki
zadeva reorganizacijo dvojezičnih osnovnih šol v Južni Koroški in ki jo
je izdala začasna deželna vlada Koroške 3. oktobra 1945. leta. Po tej
uredbi so bile uvedene dvojezične osnovne šole v nekaterih posebej
naštetih občinah Južne Koroške. V glavnem je pouk v prvih treh razredih
teh šol v otrokovi materinščini, ne glede na to pa je od časa, ko otrok
vstopi v šolo, posvečenih ne manj kot 6 ur na teden pouku drugega
deželnega jezika. V četrtem razredu postane nemščina učni jezik, vse
dokler traja obvezno šolanje, vendar ostane slovenščina učni jezik v 4.
razredu štiri ure in v naslednjih razredih tri ure na teden. Verouk je
izključno v materinščini.« 36
10. Avstrijski vladni načrt za nov manjšinski šolski zakon na Ko ­
roškem, z dne 11. septembra 1957, je predvidel razveljavljenje uredbe iz
1. 1945 s posebno ustavno določbo (paragraf 32) in jo je torej priznal kot
ustavno veljavno. Tudi v pojasnjevalnih pripombah vlade k zakonskemu
osnutku je bilo izrecno poudarjeno, da je uredbo iz 1. 1945 »z vidika
avstrijske zvezne ustave mogoče spremeniti samo z zakonom.« 37 38
11. Uredba o dvojezičnem šolstvu je bila odpravljena z ustavno
določbo zakona, ki jo je avstrijski parlament sprejel s kvalificirano dvo ­
tretjinsko večino 19. marca 1959 (Čl. 35). Zakaj je bilo treba uredbo o
dvojezičnih šolah iz 1. 1945 razveljaviti z ustavno določbo, je pojasnil šolski
pododbor avstrijskega parlamenta v svojem poročilu k zakonskemu pred ­
logu: »Razveljavljenje šolske jezikovne uredbe iz 1945. leta, ki je predvi ­
deno v paragrafu 35, prav tako zahteva ustavno določbo zaradi v njej
vsebovanega prepletanja zveznih in deželnih kompetenc.« 30
Vsi navedeni uradni avstrijski dokumenti in stališča avstrijske vlade
dokazujejo, da uredba o dvojezičnih šolah iz 1. 1945 in vse ugodnosti, ki jih
je slovenska manjšina po njej uživala, niso bile v trenutku sklenitve
državne pogodbe samo »upoštevani fakt«, marveč ustavno veljavna norma
zakonskega značaja, ki jo je bilo moč spremeniti samo s paktiranim
35 Kamtner Landeszeitung, 18. december 1953, št. 49, str. 1.
30 Dokumentacija OZN, E/CN. 4/Sub. 2/L. 92/Add. 32, str. 14.
37 288 der Beilagen zu den stenographischen Protokollen des Nationalrates,
VIII. G. P. 11. IX. 1957, str. 8 in 9.
38 655 der Beilagen zu den stenographischen Protokollen des Nationalrates
VIII. GP., 19. marca 1959.
28
zakonom zveznega in deželnega parlamenta. Nezakonitost in protiustavnost
odloka deželnega šolskega sveta, z dne 22, septembra 1958, je nedvomna.
Dosedanja avstrijska izvedbena zakonodaja na osnovi čl. 7 avstrijske
državne pogodbe pa te in druge zakonite ugodnosti slovenske manjšine ni
upoštevala in jih je radikalno zožila.
VI.
Določila državne pogodbe o manjšinskih pravicah so eo ipso določila
za zaščito manjšine in tudi avstrijska pravna literatura jih kot take
označuje (Minderheitenschutzbestimmungen) tako n. pr. pojasnilne pri ­
pombe k državni pogodbi, ki jih je avstrijska vlada 21. maja 1955 pred ­
ložila parlamentu ob pregledu za ratifikacijo (Priloga 8). Zaščitne določbe,
sprejete z nalogo ugotoviti pravice manjšine, se ne morejo tolmačiti
kot pooblastilo za poslabšanje položaja prizadete manjšine, marveč, mo ­
rajo po svojem osnovnem namenu učinkovati v korist manjšine. To
načelo, brez katerega bi meddržavnopravno stimulirana manjšinska zaščita
sploh izgubila svoj smisel, sprejema kot samo po sebi umevno tudi pravna
komisija Evropskega sveta v svojem poročilu o položaju nacionalnih
manjšin v Evropi, ki ga je predložila 14. septembra 1959.” V tem poročilu
opozarja, da avstrijske oblasti v zvezi s čl. 7 državne pogodbe »še niso
sprejele vseh zakonskih ukrepov v korist slovenske in hrvaške manjšine
na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem.« Možnost, da bi določbe
državne pogodbe o pravicah manjšine bile aplicirane v njeno škodo, niti
od daleč ne dopušča, saj bi to pomenilo absurd, contradictio in adjecto.
In vendar ...
Avstrijska država je v odnosu do slovenske manjšine na Koroškem
storila ravno takšno absurdno, deklariranemu namenu v osnovi kontra ­
diktorno dejanje. Svojo obveznost, da z izvedbo čl. 7 državne pogodbe
zaščiti manjšino, je uporabila za to, da je pravice, ki jih je manjšina
dotlej zakonito uživala, bistveno okrnila.
Dejstvo je ,da se je na Koroškem splošni položaj slovenske etnične
> manjšine kot celote, posebno še položaj slovenskega jezika v obvezni šoli
in v sodstvu bistveno poslabšal z obema izvedbenima zakonoma, sprejetima
J 19. marca 1959. Navedli bomo samo tri najbolj očitna dejstva. ”8
a) V šolskem letu 1948/49 je po podatkih avstrijskih oblasti na
koroških obveznih šolah bilo 6733 učencev s slovenskim maternim jezikom,
katerim je bil v sistemu dvojezičnega šolstva zajamčen pouk v tem jeziku,
četudi le v skromni meri. Po sprejetju novega šolskega sistema je v šolskem
letu 1958/59, ko je število učencev s slovenskim materinskim jezikom bilo
približno enako, je bilo slovenskega pouka deležno samo 2399 ali 35 °/o teh
učencev. Ustvarjen je bil torej sistem, v katerem je bilo najmanj 65
” Dokument Evropskega sveta št. 1002.
”a Glej tudi noto jugoslovanske vlade Avstriji z dne 4. X. 1958 (Borba,
5. X. 1958).
29
odstotkom otrok s slovensko materinščino dejansko onemogočeno šolanje
v njihovem jeziku (v resnici še več, ker so avstrijski podatki o številu
slovenskih otrok mnogo prenizki).
b) Z novim zakonom o slovenskem jeziku na sodiščih, je bila teri ­
torialno zožena veljavnost slovenščine kot uradnega jezika od dosedanjih
devet sodnih okrajev s slovenskim in mešanim prebivalstvom na samo
še tri sodne okraje. Celo po mnogo prenizkih podatkih avstrijskega ljud ­
skega štetja iz 1. 1951 je zdaj še samo 13 200 ljudem s slovenskim obče ­
valnim jezikom priznan ta jezik kot uradni jezik na sodišču, medtem ko
je ostalim 28 000, ki so tudi kompaktno in avtohtono naseljeni, uživanje
te' pravice onemogočeno.
c) Namesto dosedaj veljavnega stabilnega sistema manjšinske zaščite
na vsem tradicionalnem območju naseljenosti slovenskega prebivalstva, je
bil uveden princip labilnosti, po katerem etnična dejstva izgube vsako
veljavo, po katerem je obstoj manjšine principialno dvomljiv in po
katerem manjšina lahko tudi izgine. Novi sistem manjšine ne obravnava
več kot prebivalstvo z določenimi etničnimi in zgodovinskimi karakte ­
ristikami in s področjem avtohtone naseljenosti, ki je kot celota predmet
zaščite in nosilec posebnih pravic, marveč kot vrsto ne pobliže kvalifi ­
ciranih posameznikov, ki lahko v določenih pogojih dosežejo priznanje
nekaterih posebnih pravic, ali pa tudi ne. Prisotnost manjšine se na
področju njene avtohtone naseljenosti zdaj tretira kot izjema in ne več kot
pravilo.
Takšno drastično poslabšanje položaja slovenske manjšine na Ko ­
roškem ob izvedbi čl. 7 državne pogodbe predstavlja tiste vrste vsilje ­
vanja sveže diskriminacije etnični skupini, ki po Lauterpachtu pomeni
nedvomno kršitev določb Splošne deklaracije človekovih pravic 40. Nastalo
je zaradi tega, ker sta avstrijska politika in zakonodaja čl. 7 državne
pogodbe interpretirali in izvedli na način, ki pomeni očitno kršenje načela
»bona fides-, tega osnovnega pravila za izvajanje meddržavnih pogodb,
ki so ga obvezno sprejele vse članice OZN.41
VIL
Državna pogodba varuje posebne pravice slovenskega prebivalstva na
Koroškem na ozemlju, na katerem prebiva samo ali pomešano s prebi ­
valstvom nemškega jezika (čl. 7, odstavek 3). Znano je, da niti v zgodovini
niti danes meje upravnih in sodnih okrajev nikoli niso bile prilagojene
etnični strukturi dežele, čeprav tvori ozemlje, na katerem živi slovensko
prebivalstvo, zemljepisno nepretrgano celoto. Narodnostna meja je bila
že v avstroogrski monarhiji, z izjemo velikovškega političnega okraja,
povsod presekana z mejami upravnih političnih okrajev tako, da je sicer
kontinuirano področje s slovenskim prebivalstvom bilo razparcelirano in
40 Prim.: H. Lauterpacht, International Law and Human Rights, New
York, F. Praeger, 1950, str. 153.
41 Ustanovna listina Združenih narodov, čl. 2.
30
posamezno dodeljeno političnim okrajem z nemškim prebivalstvom na tak
način, da so Slovenci bili v njih v manjšini (politični okraji Šmohor,
Beljak, Celovec-okolica in Wolfsberg). V tem se je Koroška že tedaj
bistveno razlikovala od sosednje Štajerske, kjer se je razmejitev političnih
okrajev v glavnem krila z narodnostno mejo. V tej okoliščini je že vedno
bila ena izmed poglavitnih ovir za enakopravnost slovenskega prebivalstva
v tej narodnostno dvojni deželi. S takšno upravno politično tradicijo, ki
je vzvod za krepitev dominantnega položaja nemškega elementa, ni
pretrgala niti prva niti druga avstrijska republika. Dvakrat pa je v zgodo ­
vini strnjenost področja slovenske naselitve vendarle tudi formalno-pravno
prišlo do izraza, ne glede na upravno-politične meje. Prvič v st.-germainski
mirovni pogodbi, ko je bilo z etničnega vidika določeno plebiscitno ozemlje
(vendar brez nekaterih delov, katerih državna pripadnost je bila odločena
že pred plebiscitom — spodnja Ziljska dolina, Kanalska dolina, občina
Jezersko in Mežiška dolina s Sp. Dravogradom). Drugič pa leta 1945
z uredbo o dvojezičnih šolah, ki je taksativno naštela, z etničnega
vidika, in ne glede na upravne politične okraje, 64 občin, kjer bi naj
dvojezične šole bile ustanovljene. Vse te občine leže popolnoma strnjeno,
brez kakršne koli prekinitve ali enklave, in zajemajo v glavnem celotno
področje, kjer slovensko prebivalstvo živi še danes v večjem ali manjšem
odstotku.
Sestavljala uredbe o dvojezičnem šolstvu so se oprli na podatke zad ­
njega ljudskega štetja prebivalstva na Koroškem, ki ima v narodnostnem
pogledu še vsaj v minimalni meri značaj znanstvenosti. To je štetje iz
1. 1910, ki je ugotavljalo občevalni jezik prebivalstva 41 42. V uredbi o dvoje ­
zičnih šolah so upoštevane vse občine, kjer je to štetje ugotovilo vsaj
10 °/o prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom, ali z drugimi bese ­
dami, v nobeni izmed občin, v katerih uredba iz 1. 1945 uvaja dvojezične
šole, se ni izkazalo pri štetju 1910 manj kot 10 °/o prebivalstva s slovenskim
občevalnim jezikom. Vendar je občin s tem minimalnim odstotkom (10 do
2O°/o) samo šest, vse ostale, to je 58 občin, so izkazale nad 20°/o slovenskega
občevalnega jezika. Popolnoma slovenskih občin, s 100 do 90 °/o slovenskega
občevalnega jezika, je med njimi 22, od 90 do 80 °/o jih je 10, od 80 do
50 °/o pa 16. Občin, v katerih je slovenski občevalni jezik bil v večini, je
torej 48 od 64, kar vsekakor priča, da so dvojezične šole bile uvedene na
področju, ki je skoraj v celoti izkazalo svoj pretežno slovenski značaj.
Ni šlo torej za kakšno izredno koncesijo slovenskemu prebivalstvu, ki
1 bi nalagala pretirano velika bremena nemškemu delu, marveč le za demo ­
kratično priznanje naravnih potreb in pravic ljudi slovenskega jezika na
41 Tukaj se ne spuščamo v razpravljanje o tem, da je kriterij občevalnega
jezika že tedaj številčna sorazmerja močno spreminjal na škodo manjšine,
posebno v mestih in industrijskih središčih in da bi ugotavljanje materinščine
dalo gotovo precej drugalčno, za Slovence ugodnejšo sliko (prim.: Grafenauer,
o. c.). Da tudi štetju iz 1. 1951 ne moremo priznati značaja znanstvene objek ­
tivnosti ne po metodi, še manj po izvedbi, je dokazala analiza v članku dr.
V. Klemenčiča v pričujočem zborniku.
31 3 Razprave
njihovem podedovanem področju 13. To dejstvo se očitno zrcali tudi v dikciji
uredbe o dvojezičnem šolstvu iz 1. 1945, ki pravi, da bodi pouk na prvih
treh stopnjah načeloma v materinščini, na četrti stopnji pa naj sledi
prehod na nemški učni jezik. Samo tako je tudi mogoče razumeti, zakaj je
koroški deželni šolski svet v svojem odloku od 9. novembra 1945 poudaril
voljo zakonodajalca, da hoče z uvedbo dvojezičnih šol »prispevati k popravi
krivice, ki je bila prizadejana koroškim Slovencem v nacionalsocialistič ­
nem času.«- (Priloga 2.)
Razumljivo, da so koroški Slovenci potem, ko je državna pogodba
stopila v veljavo, pričakovali, da bodo manjšinske zaščitne določbe samo
po sebi umevno veljale na istem področju, katero je že definirala uredba
o dvojezičnem šolstvu, To rešitev so smatrali za najbolj ustrezno in tudi
najbolj smotrno v prizadevanju, da bi možnost trenj pri izvajanju zaščitnih
določb že v naprej kar najbolj eliminirali. Zato sta obe osrednji organi ­
zaciji Slovencev v spomenici zvezni vladi od 11. oktobra 1955 ugotovili:
»Pod ozemljem s slovenskim ali mešanim prebivalstvom razumemo teri ­
torij, ki je označen v odredbi o dvojezičnih šolah iz leta 1945, z vključenimi
upravnimi, sodnimi, samoupravnimi in drugimi uradi v Celovcu, Beljaku
in Smohoru, ki so pristojni za imenovano ozemlje.« Nedvomno je to bila
zgodovinsko, pravno in stvarno utemeljena teritorialna osnova izvajanja
manjšinskih določil državne pogodbe na Koroškem. Zal pa se je avstrijska
zakonodaja in uprava postavila na čisto drugačno, prav čudno izhodišče:
področje, na katerem biva manjšina, o kateri govori državna pogodba, ni
znano in ga je treba šele ugotoviti s tem, da se najprej ugotovi, kateri del
prebivalstva je treba smatrati za manjšino!
Avstrijski parlament je 19. marca 1959 obenem z zakonoma o manjšin ­
skem šolstvu in uporabi slovenščine na sodiščih sprejel sklep, v katerem
poziva zvezno vlado, naj najpozneje do 30. junija 1960 predloži parlamentu
načrt zakona o splošnem ugotavljanju manjšine. (Priloga 12.) Na tem
bodočem zakonu temeljita tudi oba že sprejeta manjšinska zakona. Para ­
graf 10. zakona o manjšinskih šolah na Koroškem pravi v svojem prvem
odstavku: »V katerih krajih se bodo ustanovile ljudske in glavne šole, ki
prihajajo posebej v poštev za slovensko manjšino, bo določeno na osnovi
podatkov, ki jih. bo dalo uradno ugotavljanje manjšine.- — Paragraf 1.
zakona o slovenščini kot uradnem jeziku na koroških sodiščih pa pravi:
»Sodišča, pri katerih je slovenski jezik dopuščen na Koroškem na osnovi
državne pogodbe od 15. maja 1955 BGB1. Nr. 152, o obnovitvi neodvisne
in demokratične Avstrije, bodo določena na osnovi splošnega ugotavljanja
13 Tudi sodobnemu avstrijskemu gledanju na manjšinsko zaščito, seveda
v južnotirolskem vprašanju, se zdi normalno, da je treba upoštevati tudi etnična
dejstva pred prvo svetovno vojno. Dr. Gschnitzer, danes državni sekretar v
avstrijskem zunanjem ministrstvu za tirolske zadeve, je 17. marca 1956 v Linzu
na občnem zboru protirolske organizacije »Berg-Isel-Bund« dejal: »Die Wieder-
herstellung des nationalen Status quo von 1918 sei edn nationaler Riickstellung-
sanspruch Oesterredchs. Ist Siidtirol erst wieder ein deutsches Land, wird
wieder Friede einkehren.« (»Die Presse« 18. marca 1956 in »Volkszedtung« istega
datuma.)
32
Ozemlje dvojezičnih šol na Koroškem po uredbi z dne 31. oktobra 1945
manjšine, katero naj predpiše zvezni zakon.« (Podčrtal J. P.) V sklepu
parlamenta je mimo tega še rečeno, da bodo rezultati ugotavljanja manj ­
šine tvorili tudi podlago za teritorialno izvajanje zakona o uporabi slo ­
venskega jezika v uradih na Koroškem.
Državna pogodba ne določa, da bi bilo treba manjšino za izvedbo čl. 7
] še posebej ugotavljati. Tudi ne določa kakega minimalnega odstotka, ki bi
! moral biti dosežen v prizadeti administrativni enoti, da bi se tam priznal
obstoj slovenskega prebivalstva. Kakor bomo pozneje videli (glej pojasnilo
v pripombi 59 pod črto), je bila klavzula o minimalnem odstotku manjšine
namenoma opuščena zato, ker je področje, na katerem biva slovensko
prebivalstvo samo ali skupaj z nemškim, sestavljaleem pogodbe bilo znano
in ker so slovenski značaj tega prebivalstva na tem znanem področju
hoteli trajno zaščititi. Klavzula o minimalnem odstotku, potrebnem za
priznanje obstoja manjšine, je upravičena samo v primeru, če področje
manjšine še ni znano oziroma, če gre za neavtohtone manjšine, ki nasta ­
jajo zaradi močnih migracij prebivalstva. Pri avtohtonih manjšinih z
znanim tradicionalnim naselitvenim področjem klavzula o minimalnem
odstotku ni upravičena, še posebno, če naj bo manjšinska zaščita usmer ­
jena k ohranitvi etničnega značaja prebivalstva, kajti sicer bi ta zaščita
bila vedno le pogojna in načeloma netrajna. Klavzula o minimalnem
odstotku bi pomenila vzpodbudo asimilatorskim silam in kažipot za
postopno izrivanje manjšine. Naj omenimo samo primer avstvijsko-itali-
janske pogodbe o Južnem Tirolu iz leta 1946, ki zato, ker je namenjena
ohranitvi etničega značaja tega ozemlja, tudi ne vsebuje klavzule o mini ­
malnem odstotku manjšine.' ”'’
Se celo pa državna pogodba ne zahteva, da bi bilo treba manjšino
ugotavljati le na osnovi izjave posameznega državljana, brez zveze ali celo
v nasprotju z drugimi znaki etnične pripadnosti, kakor to želijo doseči vsi
doslej znani avstrijski zakonski osnutki, opirajoč se izključno na perso-
. nalno načelo, kakor da jži^šlo za politično gibanje, ne pa za naravno
• družbeno skupnost. Izključno uveljavljahltrporsorrainega principa v manj ­
šinskih zaščitnih zakonih, kot je to v avstrijski zakonodaji glede Koroške.
je neupravičeno in neumestno, ker manjšine ne upošteva kot naravne
družbene skupnosti, avtohtone na njenem področju. Takšno absolutizi ­
ra Zanimivo je, kako to stran pariške pogodbe komentira avstrijski izve ­
denec za manjšinsko pravo Veiter: »Pod oznako .dvojezičen' je v smislu pariške
pogodbe mogoče razumeti samo takšen kraj, v katerem je ustrezen del avtoh ­
tonega, domačega prebivalstva dne 5. IX. 1946 (datum podpisa pariške pogodbe,
op. pis.) govoril nemški občevalni jezik. — Omejitev na določen odstotek ni bila
stipulirana. Ker lahko kot .lingua parlata' po italijanskih pravnih predpisih
glede popisovanja prebivalstva kakor tudi po splošni jezikovni rabi razumemo
samo jezik, ki ga ljudje govore v nekem kraju izven družine z vsaj še eno
družino v vsakdanjem občevalnem jeziku, bo treba pač kot minimalno mero
za dvojezičnost vzeti obstoj vsaj dveh družin ali posestnikov s tem občevalnim
jezikom na dan 5. IX. 1946. Poznejše spremembe tega razmerja ne morejo
več spremeniti ozemlja .Južnega Tirola‘.-< (Podčrtal J. P.) (Theodor Veiter, Die
Siidtiroler Autonomie im Lichte des Volkerrechtes der Gegenwart, Festschrift
fur K. G. Hugelmann, Aalen 1959, str. 677—678.) 
33
ranje personalnega principa izdvaja posameznika iz skupnosti, kateri po
naravi pripada in svojevoljno trga dejansko vzajemno povezanost v
pravicah in dolžnostih med obema, jemlje posamezniku tisto varnost
poedinca v stabilnem krogu interesnih vrstnikov, ki je med razlogi obstoja
take družbene skupnosti kot je narodna. Izključno upoštevanje personal-
nalnega principa je nasprotno celo stališču Avstrije same v primeru Juž ­
nega Tirola, kjer Dunaj vztrajno poudarja potrebo kolektivne zaščite
tamkajšnje narodne manjšine kot celote. Spoznanje o dialektični poveza ­
nosti med pravicami posameznika in med njegovo dolžnostjo, da to pravico
tudi uveljavlja, kolikor gre za interese skupnosti, kateri pripada, se je
uveljavilo tudi v modernem pravnem obravnavanju človekovih pravic v
okviru OZN. Značilno za to moderno obravnavanje je, da je storilo korak
naprej od čisto formalne enakosti državljanov pred zakonom v starem libe ­
ralističnem duhu in da poudarja tako potrebo ustvarjanja splošnih pogojev
v družbi, da bo posameznik svoje pravice lahko užival, obenem pa tudi
dolžnost posameznika, da svoje pravice res uveljavi; ker to je v korist
drugih posameznikov, da tudi oni te pravice lažje uveljavijo, in pa v korist
skupnosti, kateri posameznik pripada. Ta pogled je izražen v obeh uvodnih
odstavkih k načrtoma konvencij o državljanskih in političnih pravicah in
pa o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki ju je izdelala
Komisija OZN za človekove pravice. Obe preambuli namreč ugotavljata,
da posameznik ni samo upravičen uveljavljati svoje pravice, marveč,
da je zaradi dolžnosti do drugih posameznikov in do skupnosti, kateri
pripada, tudi dolžan prizadevati si za splošno uveljavljanje in spošto ­
vanje pravic, priznanih v konvencijah. Seveda to lahko stori le tedaj, če
te pravice najprej zahteva tudi za svojo osebo. Posamezniku se v sodobni
družbi obenem s pravico nalaga tudi dolžnost to pravico uveljavljati,
zakonodajalec pa mora to dolžnost upoštevati. To velja tudi in še posebno
za pravice manjšin, ki v načrtu konvencije (čl. 25 in 26) nastopajo kot
pravice posameznika in kot pravice skupnosti manjšine.' 1”’
To so zaključki, ki jih daje besedilo državne pogodbe in ki so
potrjeni š tistim, kar člen 7 pove pozitivnega o pojmu manjšina. Ta
člen namreč govori o manjšini kot objektivno dani, kvalificirani
etnični skupini prebivalstva s stalnim področjem naseljenosti. Predvsem
govori v tretjem odstavku o »slovenskem prebivalstvu« na Koroškem (in
seveda tudi na Štajerskem, oz. hrvaškem prebivalstvu na Gradiščanskem).
pri čemer sta obe besedi po svojem pomenu nedvoumni. Izraz »prebival ­
stvo« ni vezan na pojem političnega ali kakršnega koli drugačnega
hotenja, marveč na dejstvo prebivanja. (Pripadniki določenega političnega
gibanja še ne tvorijo »prebivalstvo«). Opredelitev- slovensko« pa je v
etnologiji že zdavnaj jasna. Da gre v prvi vrsti za takšno faktično,
etnološko opredelitev slovenskega prebivalstva, dokazujejo še druge zah ­
teve čl. 7. Prvi odstavek postavlja kot lastnost manjšine, da ima svoj 
*’t> Draft International Covenants on Human Rights, United Nations
Review, Vol. 1, No. 7, January, 1955.
34
lasten slovenski jezik (»tisk v svojem lastnem jeziku«). Peti odstavek ščit'
značaj manjšinskega prebivalstva (prepoveduje dejavnost, ki hoče sloven ­
skemu prebivalstvu odvzeti »njegov značaj«), pri čemer vemo, da pojem
-značaj« opredeljuje nekaj faktičnega, ne pa nekaj, kar je posledica izjave.
To »slovensko prebivalstvo« mora biti zvezano tudi s svojo lastno tradicio ­
nalno kulturo in s svojim naselitvenim področjem, saj govori tretji od ­
stavek o pravici na javno označbo krajevnih imen v nemškem in sloven ­
skem jeziku. Samo po sebi razumljivo morajo takšna krajevna imena med
prebivalstvom tradicionalno obstajati, kar je mogoče samo pri avtohtonem
prebivalstvu s svojo lastno jezikovno in zgodovinsko družbeno tradicijo
na prizadetem področju. Postulat splošnega spoznanja je, da krajevna
imena niso prevedljiva, ker so po svojem značaju tradicionalna (razen
seveda, če jih oblast preprosto ne ustvari in ne predpiše).
Do enakega zaključka kot tekstna analiza čl. 7, glede pojma manjšine,
nas pripelje tudi razčlemba pomena volje pogodbenih partnerjev, kakor
jo, kot je bilo na začetku omenjeno, priporoča prof. Ermacora. Ponati-
skujemo tukaj odlomek iz študije, objavljene v koroškem »Slovenskem
vestniku«, ki razčlenjuje to voljo iz objavljenega gradiva o nastanku
določb čl. 7 državne pogodbe. 44
• * «
Znano je. da je v razpravah namestnikov štirih zunanjih ministrov
velikih sil o čl. 7 avstrijske državne pogodbe, v juliju in avgustu 1949, eno
izmed prvih spornih vprašanj bil sam izraz »manjšina«. V obravnavi sta
bila dva predloga za besedilo člena o manjšinskih pravicah, angleški in
sovjetski. V angleškem predlogu se je začetek prvega odstavka glasil:
•Avstrijski državljani slovenski in hrvatski govoreče manjšine na Koro ­
škem, Gradiščanskem in Štajerskem naj imajo enake pravice ... itd. itd.«
(»Volkszeitung«, 17. avgusta 1949, št. 186, str. 2). — Sovjetski predlog
istega odstavka pa je bil: »Slovenska in hrvaška manjšina na Koroškem.
Gradiščanskem in Štajerskem uživata enake pravice ... itd. itd.« (»Volks ­
zeitung«, 5. julij 1949, št. 150, str. 1). Ta navidezno majhna razlika v obeh
formulacijah pa je bila izraz dveh različnih pojmovanj, kdo tvori manjšino.
To razliko pojasnjuje poročilo agencij AFP in ACA o seji namestnikov
ministrov dne 16. avgusta 1949: »Ta (t. j. angleški) predlog se razlikuje
od analognega sovjetskega načrta v tem, ker hoče, da bi zadevne pravice
pripadale avstrijskim državljanom slovenskega in hrvaškega jezika,
medtem ko hočejo Rusi vse te pravice razširiti na vse osebe slovenskega
in hrvaškega po r e k 1 a , ne glede na to, kateri občevalni jezik govore.«
(»Die Neue Zeit«, 17. avgust 1949, št. 186, str. 1.)
Iz navedenega jasno izhaja troje:
(a) da so zahodni predstavniki, ki so vsi podpirali angleški predlog,
poapojmom »manjšina« razumeli ljudi na prizadetem ozemlju, ki govore
slovenski oziroma hrvaški jezik,
44 Mnnderheit, Volksbefragung und Staatsvertrag, »Slovenski vestnik, 26.
II. 1960, št. 9 in 4. III. 1960, št. 10.
35
b) da je sovjetski predstavnik ta pojem tolmačil širše, in sicer, da
je imel v mislih vse ljudi slovenskega oziroma hrvaškega porekla, čeprav
že ne bi več govorili slovenskega oziroma hrvaškega jezika,
c) ; da so predstavniki vseh štirih velikih sil bili soglasni v tem, da se
mahjšina definira kot objektivno dana skupina ljudi (jezik oziroma po ­
reklo) in da nihče izmed njih ni imel v mislih izključno subjektivno
merilo izpovedi.
Ta zaključek potrjujejo tudi še drugi momenti iz večdnevnega raz ­
pravljanja o tem vprašanju na omenjeni konferenci. Oba glavna govornika,
angleški in sovjetski predstavnik, sta vsak svoje pojmovanje hotela še
določneje opredeliti s tem, da sta priporočala uporabo terminov »jezikovna
manjšina- (angleški) in »nacionalna manjšina« (sovjetski), pri čemer so
enačili pojem »etnična« in »nacionalna«. 17. avgusta 1949 je dejal sovjetski
predstavnik Zarubin o angleškem predlogu: »... britanski načrt se ne drži
sklepov sveta zunanjih ministrov in sloni na jezikovnih manjšinah, med ­
tem ko obravnava sovjetski načrt etnično stran manjšinskega problema.«
Ameriški delegat Reber je ugovarjal sovjetskemu predlogu: »...delegati
nimajo namena dati Hrvatom in Slovencem poseben nacionalni status. Te
manjšine se od drugih avstrijskih državljanov razlikujejo po svojem
jeziku...« Reber je pod »nacionalni status« očitno razumel poseben držav­
ljanski položaj, t. j. politično avtonomijo, v skladu z ameriškim enačenjem
besed »nation« in država. To potrjuje tudi stališče francoskega delegata
Berthelota, ki je v tej debati dejal: »Delegati pa nočejo ustvariti države v
državi, kakor to očitno namerava Rusija.« Britanski delegat Mallet pa je
govoril Zarubinu: »...da v komunikeju (sveta zunanjih ministrov) ni
rečeno, ali gre pri Hrvatih in Slovencih za jezikovno ali etnično manjšino,
marveč da je jasno, da gre tu za jezikovno.« (Vsi štirje citati po »Volks-
zeitung, 13. avgusta 1949, št. 187, str. 1). Zahodni delegati pa so se kmalu
lahko prepričali, da tudi sovjetski delegat nima v mislih politične avto ­
nomije manjšine, da z adjektivom »nacionalni« ne misli reči »državni« kot
bi se to dalo v agleščini in francoščini razumeti, marveč da misli zgolj
na različne narodnosti. Zarubin je namreč opozarjal, da bi terminus
»jezikovna manjšina« pomenil poslabšanje v primerjavi s položajem po
st. germainski pogodbi, ki je Slovence in Hrvate že označevala kot nacio ­
nalne manjšine. Istočasno je zagotavljal: »Sovjetska delegacija ne želi
nikake slovensko-hrvaške države v avstrijski državi, niti ne posebnega
statusa za te manjšine, kar bi pomenilo nevarnost za Avstrijo.« Spričo teh
pojasnil so zahodni predstavniki umaknili svojo formulacijo in se na
poseben način prilagodili sovjetski: »Pri prvem odstavku je Reber po
določenih načelnih izjavah izrazil pripravljenost opustiti besedo »jezi ­
kovne« pred »manjšine«, če so namestniki ministrov sporazumni v tem,
da naj bodo v ruskem besedilu omenjene nacionalne manjšine povsod tam,
kjer angleško in francosko besedilo govorita preprosto o manjšinah.«
(Oba citata po »Volkszeitung«, 19. avgusta, št. 188, str. 1.) Ta ameriški
predlog je pozneje tudi obveljal in tako je prišlo do na prvi pogled
nenavadnega dejstva, da angleški in francoski tekst državne pogodbe 
36
govorita o pravicah slovenske in hrvaške manjšine (Rights of the Slovene
and Croat Minorities, oziroma Droits des minorites slovene et croate),
rusko besedilo pa o pravicah slovenske in hrvaške nacionalne manjšine
(Prava slovenskogo i horvatskogo nacional'nyh men ’šinstv) (Bundesgesetz-
blalt fiir die Republik Oesterreich, 30. julija 1955, Stiick 39). — Ce so
torej zahodne sile opustile izraz »avstrijski državljani slovenski in hrvatski
govoreče manjšine« in ga nadomestile s preprostejšem »avstrijski držav ­
ljani slovenske in hrvaške manjšine«, potem to nikakor ne pomeni, da so
odstopili od svojega prvotnega mnenja, da se manjšina razločuje po ob ­
jektivnem kriteriju jezika in da so hoteli odpreti vrata zgolj voluntari-
stičnim, izpovednim tolmačenjem, marveč narobe, približali so se znanemu
sovjetskemu definiranju manjšine po objektivnih kriterijih, ko so dobili
zagotovilo, da to ne bo mogoče tolmačiti kot izvor za posebne politične
avtonomne pravice manjšine! O tem priča celo tedanji avstrijski zunanji
minister Gruber v svoji knjigi: »Nismo smeli dopustiti, da bi notranja
struktura dvojezičnega ozemlja bila s pomočjo teritorialne avtonomije
tako razrahljana, da bi ne bili več sposobni to področje obvladati in
braniti. Zaradi tega je bilo treba posebno paziti na določbe člena 5B
(poznejšega čl. 7), v katerih bi naj bile opisane pravice manjšine. Bili
smo pripravljeni priznati jezikovne in kulturne pravice manjšine; kljub
temu pa smo morali paziti, da ne bi člen o mejah bil praktično raz ­
veljavljen.« In dalje: »Naša londonska delegacija je zahtevala vsak dan
odločitve, ali naj pristane na to ali ono besedilo. Pri tem je šlo pogostoma
za take zelo zamotane zadeve kot je manjšinska zaščita na Koroškem ...«
(Karl Gruber, Zwischen Befreiung und Freiheit, Wien 1953, str. 215 in
217). Avstrijsko zunanje ministrstvo je torej o vsem bilo sproti infor ­
mirano, je tudi dalo pristanek na vsako posamezno formulacijo ob polnem
poznanju njene vsebine. Zato je gotovo neumestno, da danes avstrijska
oblast postopa nasprotno pozitivnim določbam državne pogodbe in izkrivlja
njihov duh in namen, ko uzakonjuje ugotavljanje manjšine kot pogoj za
izvajanje teh določb in ko daje pojmu manjšine vsebino, ki nasprotuje
državni pogodbi.
Kakšen praktičen pomen za manjšino bi naj imele določbe o njenem
ugotavljanju po namenu avstrijskega zakonodajalca, postane jasno, če
pogledamo metodo, ki jo je Avstrija uporabila v povojnih letih, da bi
| sistematično vzbudila dvom v obstoj slovenske manjšine kot take in da
I bi ta dvom tudi politično izkoristila.
Kot rečeno, se je uredba iz 1. 1945 o dvojezičnem šolstvu naslonila na
zadnje kolikor toliko objektivno ljudsko štetje, t. j. iz leta 1910. Avtorjem
uredbe je bilo pač jasno, da poznejša avstrijska štetja ne morejo biti
podlaga za ugotovitev etnične strukture Južne Koroške. Neuporabnost
poznejših avstrijskih štetij se je najočitneje pokazala leta 1939, ko je celo
nacistični režim pri svojem štetju na Koroškem ugotovil znatno več Slo ­
37
vencev kot pa je to bilo pri štetjih avstrijske republike. (Avstrijsko štetje
1. 1923 — 36 213 in 1. 1934 — 26 128 Slovencev, nacistično štetje 1. 1939 —
45 000 Slovencev.)
Po vojni Avstrija sprva ni sistematično izvedla štetja, ki bi ugotavljalo
materinščino ali pa vsaj občevalni jezik prebivalstva. Pač pa se je za prak ­
tične potrebe, posebno za potrebe šolstva, odločila za to, da je vsako leto
pri rednih statističnih podatkih, ki so jih dajali posamezni šolski voditelji
za svoje šolske okoliše, anketirala tudi materinščino učencev. Zanimivo je,
da je statistični urad te podatke objavil prvič leta 1948/49, torej v času, ko
je bilo že skoraj popolnoma zanesljivo, da je mejno vprašanje praktično
rešeno.
Kriterij za ugotavljanje materinščine šolarjev v letu 1948/49 sicer ni
bil objavljen, vendar- je zelo verjetno tedaj veljalo podobno pravilo,
kakršnega so v poznejših letih uporabljali pri šolski statistiki. Za podobno
statistično anketo v letu 1951/52 je odlok št. 59 deželnega šolskega sveta
(10. september 1951, Z. 11. 557/Lschr.) dal šolskim vodstvom, v smislu
odloka zveznega prosvetnega ministrstva, z dne 13. avgusta 1951, Zl. 34.
842-IV/18, naslednje navodilo glede izpolnjevanja rubrike o materinščini:
»Kot materinski jezik je treba zapisati občevalni jezik, ki je v rabi v
družinskem krogu. Pi i tem ne gre za .izjavo o kulturni pripadnost', zaradi
česar je treba učence, ki doma govore izključno ali pretežno slovenski,
oziroma slovensko narečje (nekoč označevano kot »vvindisch«) zapisati
v rubriko .materinski jezik slovenski'. Razrednemu učitelju bo to večinoma
znano brez posebnega izpraševanja.« 4’ Gre torej za podatke, ki so jih o
družinskem jeziku učenca dajali učitelji v glavnem po svoji vednosti, brez
posebnega izpraševanja. Razume se, da je podatek bil odvisen od učitelje ­
vega osebnega mnenja oziroma razpoloženja in ga nihče ni kontroliral,
tako da ga je mogoče vzeti le kot spodnjo mejo števila otrok slovenskega
materinskega jezika, ne pa kot maksimalno število. 45 46 47 Značilno za zmedo, ki
ga je avstrijska statistika dotlej ustvarila s svojimi jezikovnimi merili,
je za splošne pojme malo nenavadno opozorilo, da ne gre za »izjavo o
kulturni pripadnosti«, marveč za družinski jezik, kar bi po samem pojmu
materinščine pač moralo biti že jasno. Instruktivno je tudi stališče, ki se
ujema z znanstvenimi kriteriji in s stvarnim stanjem, da je »vvindisch«
le zgodovinska nemška oznaka za slovensko koroško narečje in da ga je
treba uvrstiti v kategorijo slovenskega jezika. Enako navodilo je bilo
izdano še leta 1953, leta 1954 pa je sledilo opozorilo, da »ima otrok lahko
samo en materinski jezik«. 46 Od leta 1956 dalje je popisovanje materinščine
in objavljanje takih podatkov prenehalo. Po teh podatkih je bilo v šolskem
letu 1948/49 na koroških dvojezičnih šolah skupno 6733 učencev s slovensko
materinščino. 47 Ce bi to število slovenskih otrok preračunali na sorazmerno 
45 Verordnungsblatt fiir das Schulwesen in Kžirnten, StUck IX/X, Sept./Okt.
1951, str. 67.
46 Verordnungsblatt fiir das Schulwesen in KSrnten, Stiick IX/X, Sept./Okt.
1954, str. 62.
47 Primerjaj: Janko Pleterski, Materinščina otrok in pouk na koroških
osnovnih šolah, Zbornik Koroške, Ljubljana 1959, str. 116.
38
število vsega prebivalstva, bi dobili za ozemlje dvojezičnih šol na Koro ­
škem približno 47 500 ljudi s slovensko materinščino. Torej še vedno
mnogo manj kot pa so bile sodobne cenitve britanskih okupacijskih oblasti,
ki so računale, da je na Koroškem okrog 60 000 Slovencev.' ”3 Pa vendar je
tudi ta številka bila avstrijskim krogom previsoka, zato so se za popis
prebivalstva, ki je bil izveden 1. junija 1951, odločili za čisto posebno
metodo prikrivanja Slovencev. 48 49 Tudi to pot se avstrijska statistika na
osnovi izkušenj, ki izvirajo še iz časov monarhije, ni odločila za ugotav ­
ljanje materinskega jezika prebivalstva, marveč za tako imenovani obče ­
valni jezik (Umgangssprache). Znano je, da ta kriterij pripomore jeziku
večine do še močnejšega izraza, medtem ko se jezik manjšine po njem
statistično oslabi. Prav zaradi okoliščine je populacijska komisija ekonom ­
sko socialnega sveta OZN na svoje III. zasedanju 10. do 25. maja 1948
izdelala priporočila vladam glede metod, ki naj bi jih statistične oblasti
uporabljale pri popisih prebivalstva. Ta priporočila pravijo glede jezika:
-Podatki o .materinskem jeziku so na splošno bolj koristni kot drugi tipi
podatkov o jeziku za analiziranje prebivalstva glede na etnično poreklo,
čeprav niso zanesljivi kot merilo za dejanske jezikovne sposobnosti ljudi
v času štetja. Materinski jezik se na splošno definira, v skladu s pripo ­
ročilom populacijske komisije, kot jezik, ki so ga govorili v posamezni ­
kovem domu v času njegovega otroštva ali njegov bližnji ekvivalent, kot
na primer jezik, ki so ga govorili posameznikovi starši ali katerega se je
najprej naučil govoriti.« »Podatki o jeziku, ki ga posameznik na splošno
govori (torej občevalni jezik, op. pis.), so manj primerni za ugotavljanje
etničnih skupin od podatkov o materinskem jeziku, kajti številne osebe
različnega jezikovnega izvora običajno uporabljajo glavni jezik dežele, v
kateri prebivajo.« — »V primeru, da govore osebe več jezikov, mora klasi ­
fikacija v tabeli pokazati jezik, ki se največ uporablja doma.« 4’ Tedanja
navodila populacijske komisije so v jezikovnem pogledu popolnoma jasna
in bi pomenila, da bi na Koroškem oziroma na vseh manjšinskih področjih
Avstrije jezikovna statistika morala ugotavljati materinščino prebivalstva,
če bi hotela dati pravilno sliko o etnični strukturi prebivalstva. Celo v
primeru, da bi ugotavljala več jezikov, bi moral v statističnih tabelah
predvsem obveljati jezik, ki ga ljudje uporabljajo doma, torej družinski
jezik, ne pa jezik, ki ga uporabljajo v zunanjem občevanju. In to ne glede
na okoliščino, ali je ta jezik naveden na prvem ali drugem mestu. Videli
bomo, da je avstrijska statistika leta 1951 sprejela postopek, ki je bil
popolnoma drugačen od teh priporočil,
>’a Report from the Select Committee on Estimates, Session 1945—46,
London His Majesty ’s Stationary Office, str. 674.
48 Primerjaj: Vladimir Klemenčič, Avstrijski popis prebivalstva 1. 1951 in
koroški Slovenci, Naši razgledi, 8. X. 1955, št. 19 in pa razprava istega avtorja
v pričujočem zborniku.
49 ST (SOA) Series A. Population studies, No. 4, Populataon census methods,
Lake Success, New York, November 1949, str. 69—71.
39
Štetje leta 1951 ni ugotavljalo materinščine, marveč je ugotavljalo
občevalni jezik. Celo pri tem je ob ugotavljanju oseb z dvema občevalnima
jezikoma zanemarilo jezik, ki ga oseba govori doma in tega pri končni
objavi ni upoštevalo.
Navodilo avstrijskega centralnega statističnega urada za popis 1. 1951
za rubriko 14. hišne anketne pole o občevalnem jeziku se je glasilo: »Kot
občevalni jezik je treba pri šteti osebi navesti tisti jezik, katerega se v
navadnem življenju izključno ali pa vsaj pretežno poslužuje. V področjih,
v katerih se govorijo praviloma dva ali pa več jezikov kot občevalni jezik,
je treba navesti tisti jezik ali tiste jezike kot občevalni jezik, katerih se
šteta oseba pretežno poslužuje. Pri otrocih, ki še ne znajo govoriti in pri
nemih, je treba v rubriki 14. navesti tisti občevalni jezik, ki ga govore v
njihovih družinah, če pa te družine ni, pa v njeni okolici.« Po formulaciji
tega navodila je očitno, da občevalnega jezika ne gre zamenjavati z mate ­
rinskim jezikom.
Novost pri štetju leta 1951 v primerjavi s prejšnjimi avstrijskimi
štetji je okoliščina, da je štetje dalo možnost upoštevanja tudi dveh ali
celo več občevalnih jezikov. Uradni komentar avstrijskega statističnega
centralnega urada, ki je o štetju 1951 bil izdan nekaj let pozneje (1957), to
okoliščino označuje tako-le: »Treba je še poudariti, da je popis z možnostjo,
da se navede več jezikov kot občevalni jezik, ustregel interesom manjšin."
(»Es sei noch hervorgehoben, dass durch die Mdglichkeit, mehrere Sprachen
als Umgangssprache anzufuhren, den Interessen der Minderheiten entgegen-
gekommen wurde.« s ° Z drugimi besedami, po tem tolmačenju, bi naj
okoliščina, da so posamezne osebe lahko navajale dva ali pa več občevalnih
jezikov pripomogla k temu, da bi manjšinski jezik prišel močneje do
izraza v primerih, kjer gre za izrazito dvojezične osebe, oziroma kjer bi
občevalni jezik preprečil, da bi dejanski manjšinski, t. j. materinski jezik,
oseb prišel do izraza. To načelno stališče je gotovo pozitivno in ustreza
stališču, ki ga je glede dvojezičnih oseb narodnostna statistika že prej
poznala, posebno v Nemčiji pred prvo svetovno vojno. 50 51
Kakor je vidno iz omenjene publikacije avstrijskega statističnega
centralnega urada o organizaciji, tehniki in metodi štetja iz leta 1951, je to
štetje pri občevalnih jezikih posebej upoštevalo naslednje jezike: nemški.
hrvaški, madžarski, slovaški, slovenski, češki, drugi, neznani. Centralni
statistični urad je tudi določil dežele, kjer se lahko navajata tudi po dva
občevalna jezika, in sicer sta to bili Gradiščanska in Koroška. Na Gradi ­
ščanskem so upoštevali naslednje jezikovne kombinacije: poleg čisto nem ­
50 Organisation, Technik und Methodik der Volkszahlung vom 1. Juni 1951,
bearbeitet und herausgegeben vom Oesterreichischen Statistischen Zentralamt,
Wien 1957, str. 65.
51 Pruska uradna statistika je na manjšinskih področjih vse dvojezične
osebe prištela manjšini (prim. W. Winkler, Statistisches Handbuch der euro-
paischen Nationalitaten). Nemški statistični izvedenec Wurzburger zahteva, da
je treba postaviti splošno pravilo, da se pri dvojezičnih osebah kot materinski
jezak šteje manjšinski jezik (Eugen Wurzburger, Minderheitenstatistik, Deutsches
Statistisches Zentralblatt 1926, s. 137—138).
40
škega, čisto hrvaškega in čisto madžarskega občevalnega jezika še nemško-
hrvaški, nemški-madžarski, hrvaški-nemški, hrvaški-madžarski, madžar-
ski-nemški, madžarski-hrvaški. Do tu je vse v redu. Ko pa pridemo do
koroške dežele, pa zasledimo nekaj nenavadnega. Nenadoma namreč v
jezikovnih kombinacijah opazimo jezik, ki ga nismo našli v oficialni koloni
jezikov, ki jih štetje upošteva. Poleg resnično in notorno obstoječih obeh
deželnih jezikov, namreč nemškega in slovenskega, najdemo tukaj še jezik
prav posebne vrste »vvindisch«. Tako je štetje poleg resnično dvojezičnih
kategorij »deutsch-slovvenisch« oziroma »slowenisch-deutsch« upoštevalo
še povsem svojevoljne kombinacije »deutsch-windisch«, »slowenisch-win-
disch«, windisch-deutsch«, »windisch-slowenisch« poleg čistih »deutsch«,
~slowenisch« in »windisch«. V jezikovnem pogledu je štetje na Koroškem
iz leta 1951 nekaj prav posebnega in prvič v zgodovini uvaja nov jezik
(•■windisch-), ki v jezikoslovju in dejanskem stanju seveda ne pomeni nič
drugega kot slovenski jezik oziroma koroško narečno obliko slovenskega
jezika. Ne bomo tukaj podrobneje razpravljali o tem vprašanju. 52 povsem
jasno pa je, da bi štetje 1951, če bi z metodo ugotavljanja slovenskega
narečja poleg še slovenskega knjižnega jezika res hotelo ustreči manjšini,
to lahko storilo edino na ta način, da bi pri končnem obdelovanju stati ­
stičnega gradiva obe kategoriji »slovenski« in »vvindisch« morali biti
izenačeni. Anketiranje, oziroma registriranje slovenskega koroškega na ­
rečja, ločeno od slovenskega knjižnega jezika, bi imelo smisel edino tedaj,
če bi popisovalci s tem hoteli upoštevati dejstvo, da velik del koroškega
slovenskega prebivalstva doslej v šolah, ki so v bistvu bile nemške, ni
imel priložnosti naučiti se svoje materinščine v knjižni obliki. Vrhu tega
bi seveda končna obdelava in objava statističnih podatkov, ki dvojezičnosti
ni več upoštevala, marveč je prebivalstvo delila samo na nemški in slo ­
venski občevalni jezik, morala kajpak prišteti vse dvojezične osebe sloven ­
ski jezikovni skupini. To ne izhaja samo iz principa, ki ga je centralni
statistični urad sprejel, namreč da naj bi dvojezičnost pomenila ugodnost
manjšinam, marveč tudi iz dejanskega stanja na koroškem področju. Tukaj
je namreč dvojezično dejansko edinole slovensko prebivalstvo, kajti le
slovensko prebivalstvo je že generacije prisiljeno učiti se nemškega jezika,
medtem ko nemško prebivalstvo doslej v zgodovini nikoli ni bilo v polo ­
žaju, da bi se v znatnejši meri učilo slovenskega jezika. To dejstvo je
potrdil tudi poznavalec koroških jezikovnih razmer in potomec stare
koroške rodovine Dr. Erich Meninger-Lerchenthal v svojem članku
»Oesterreich und seine Slowenen« leta 1954.53 Tudi koroška deželna vlada
52 Prim.: Lojze Ude, Teorija o vindišarjih — »Windische«, Celovec 1956.
53 »In dnem Vblkermischgebiet — das ist ein Lebensraum, in dem zwei
verschiedene Volker zufolge eines oder mehrerer Staatsorganisationsprinzipien
zusammenleben — vverden zwei verschiedene Sprachen gesprochen. Die Bevvoh-
ner, die in engere berufliche, wirtschaftliche, gesellschaftliche Bindung mit-
einander treten, miissen beide Sprachen beherrschen. Bisher waren in Siidkam-
ten die Slovvenen (Windischen) die doppelsprachigen Bewohner« (»Die Oester-
reichische Furche«, 11. IX. 1954.)
41
je še leta 1953 v svojem motivnem poročilu k predlogu za revidirani šolski
zakon gradila na tem dejstvu? 4
Kako pa je popis 1. 1951 v resnici izvedel načelo, da je treba manjšini
ustreči, kaže njegova praktična izvedba, metoda objavljanja njegovih
podatkov in končno izkoriščanje teh podatkov za zakonsko omejitev manj ­
šinskega področja. Ne bomo tukaj ponavljali stvari, ki jih je temeljito
obdelal dr. Vladimir Klemenčič, 55 vendar naj posebej opozorimo na
nekatere momente.
Po podatkih Avstrijskega centralnega statističnega urada, objavljenih
v avstrijskem vladnem listu »Wiener Zeitung«, je bilo na Koroškem pri
štetju leta 1951 registrirano naslednje število ljudi z različnimi občevalnimi
jeziki oziroma jezikovnimi kombinacijami:
nemški 428 784
nemški, slovenski ............................ 8 617
nemški, »windisch« ............................ 10 944
slovenski .......................................... 7 707
slovenski, nemški ............................ 5 888
slovenski, »vvindisch« ........................ 117
»windisch« ........................................... 3 454
»windisch«, nemški ............................ 5 330
»windisch, slovenski ........................ 38
drugi, neznani ................................. 3 885
s«
Skupno število prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom na Ko­
roškem je po teh podatkih leta 1951 bilo 42 095. Torej znatno manj od
števila, ki so ga navajale britanske okupacijske oblasti in celo manj od
števila, do katerega bi lahko prišli na osnovi podatkov o materinščini
šoloobveznih otrok v šolskem letu 1948/49. Pa vendar je tudi to število
bilo avstrijskim oblastem preveliko, zato ga v nobeni uradni statistični
publikaciji niso objavile, marveč vedno le razdeljeno na razne kategorije,
ki so število Slovencev prikrivale.
Izkazalo se je, da je samovoljna uvedba neobstoječe jezikovne kate-
1 gorije »windisch« v štetje in pa možnost kombinacije dveh jezikov pri
i tem štetju dala avstrijskim narodnostnim statistikom neslutene možnosti
igre s številkami o Slovencih na Koroškem. 51 * * 54
51 -Die Annahme ist berechtigt, dass die Zahl der fiir die Minderheit in
Kamten in weitestem Umfange in Frage kommenden Personen nicht grosser
ist als die Zahl derer, die bei der Volkszahlung im Jahre 1951 angegeben haben,
dass sie entvveder Slowenisch und Windisch oder Slowenisch und Windisch
neben Deutsch sprechen« — »Das sind also insgesamt 42 095 Menschen. Wie
bereits fruher ausgefuhrt, ist es nicht wahrscheinlich, dass die Zahl der
irgendwie Slowenisch-sprechenden diese Ziffer ubersteigt.« (Karntner Landes-
Zeitung, 18. december 1953, št. 49.)
55 Dr. Vladimir Klemenčič, o. c.
54 »Wiener Zeitung«, 9. julij 1952.
42
Avstrijski centralni statistični urad je svojo »dobrohotnost« do slo ­
venske manjšine izkazal na ta način, da je vse dvojne jezikovne kategorije,
kjer je stala nemščina na prvem mestu, prištel enostavno k nemškemu
prebivalstvu. Na ta način je bilo prištetih k nemški večini celih 19 561
ljudi s slovenskim občevalnim jezikom. Le ostanku, t. j. 22 534 osebam, ki
so slovenski oziroma »windisch« jezik navedle na prvem mestu ali pa
samostojno, je avstrijski zvezni statistični urad priznal slovenski občevalni
jezik. Pa še to število je skril na ta način, da je te ljudi v nekaterih
publikacijah prištel enostavno k kategoriji »drugi in neznani«. Pri tem
postopku je avstrijskemu centralnemu statističnemu uradu treba šteti
v dobro vsaj to, da je pri sestavljanju končnih številk še izenačeval kate­
goriji slovenski in »Windisch-< kot istopomenski.
Ekstremni nemški nacionalisti v Avstriji pa se niti s takim dobesednim
statističnim razpolovljenjem slovenske manjšine niso zadovoljili, marveč
so zahtevali še več. Razen tega, da so prišteli vse, ki so nemški občevalni
jezik navedli na prvem mestu, k Nemcem, so zahtevali, naj bi k nemški
skupini prišteli tudi vse tiste, ki so na prvem mestu navedli tudi »win-
disch«. Z drugimi besedami, ti ekstremisti so zahtevali, naj se »windisch«
osamosvoji kot jezikovna kategorija v tem smislu, da se ne sme priznati
kot slovenska in da se mora enostavno prišteti k nemški. Po teh zahtevah
bi priznali k slovenskemu občevalnemu jeziku samo tiste, ki so pri štetju
navedli slovenščino, bodisi kot edini občevalni jezik, ali pa na prvem
mestu. Po tej metodi bi bilo treba od manjšine odšteti nadaljnjih 8822
oseb in bi število Slovencev bilo reducirano na 13 712.
Ta perfidna in z ničemer upravičena matematika se je spočela v
vrstah najbolj notornih nemških ekstremistov, katerih največja želja je
sporočiti svetu, da na Koroškem ni več nobenega Slovenca. V glasilu teh
krogov je W. S. (nedvomno iniciale za Walterja Schneefussa, umrlega leta
1958) objavil zemljevid, na katerem je bil na Južnem Koroškem po
občinah včrtan odstotek Slovencev, seveda Slovencev, ki so jih gospodje
iz Alpenlandischer Kulturverbanda po svoji posebni matematiki še pri ­
znali (13 712).57 V spremnem članku k temu zemljevidu je Walter Schnee-
fuss zmagoslavno ugotovil, da so po štetju leta 1951 od vseh 62 občin
dvojezičnega ozemlja samo še 4 občine, v katerih je večina prebivalstva
slovenska. V vseh ostalih občinah, se veseli Walter Schneefuss, imajo
večino bodisi »Windische« ali pa Nemci. Članek, še bolj pa zemljevid, sta
dokument ekstremnega nemškega nacionalizma na Koroškem. Stvar bi
bila bolj smešna kot pomembna, če ne bi te ekstremistične teze povzeli
najodgovornejši in vodilni krogi v Avstriji. Le malo časa za tem, je
vplivni dunajski dnevnik in organ avstrijske Zveze industrijcev »Die
Presse« objavil prav ta Schneefussov zemljevid, na katerem so Slovenci
na Koroškem bili omejeni samo še na 4 izolirane občine. 58 Lansiral ga je
kot avtentičnega v avstrijsko javnost na zmagoviti pohod, ki se je končal,
kot bomo videli, v kabinetu avstrijske vlade.
57 »Rundbrief des Alpenlandischen Kulturverbandes«, junij-julij 1956.
58 »Die Presse«, 22. julij 1956.
43
Ze 11. septembra 1957 je avstrijska vlada sprejela zakonski načrt, s
katerim naj bi bila izvedena določba člena 7 avstrijske državne pogodbe
o priznanju slovenščine kot uradnega jezika na sodiščih v okrajih s slo ­
venskim in mešanim prebivalstvom na Koroškem. Znano je, da je na
Koroškem devet sodnih okrajev, ki v celoti (6) ali pa deloma (3) leže na
področju, kjer biva slovensko prebivalstvo. Paragraf 1 tega vladnega za ­
konskega načrta pa je določal, da je slovenščina dovoljena kot drugi
uradni jezik na sodiščih samo v treh sodnih okrajih in sicer v Železni
Kapli, Pliberku in Borovljah. Postavlja se vprašanje, po kakšnem kriteriju
in s kakšnega vidika je avstrijska vlada določila prav te tri sodne okraje
izmed devetih, ki bi nedvomno morali biti v zakonu upoštevani. Odgovor
bi zaman iskali v uradnih izjavah avstrijskih vladnih predstavnikov. Naj ­
demo pa ga spet v krogu tistih ljudi, katerih se zaradi njihove nedemo ­
kratične preteklosti oficialna Avstrija nekam sramuje, a ki s svojo aktiv ­
nostjo dejansko diktirajo in monopolizirajo avstrijsko politiko do manjšin.
V že citiranem glasilu teh ekstremistov, »Rundbrief des Alpenlan-
dischen Kulturverbandes«, v decembrski številki 1957 in v marčni številki
L 1958, najdemo vse, česar nam avstrijska vlada ne pove. V Mariatrostu
pri Gradcu je 28. in 29. septembra 1957 bilo zborovanje tkim. »obrambnih«
društev (Schutzverbande), t. j., cele vrste društev, katerih izključna naloga
je »utrjevanje« nemštva na področjih, kjer živi slovenska manjšina,
društev, ki so se iz ilegale upala na dan šele po podpisu avstrijske državne
pogodbe. Nek »izvedenec« je na tem zborovanju govoril o manjšinski
politiki na Južnem Koroškem. Ta je zborovalcem zaupal, da je avstrijska
vlada pri sestavljanju zakonskega načrta glede uporabe slovenščine na
koroških sodiščih postavila najnižji odstotek, ki ga mora manjšina v dolo ­
čenem sodnem okraju doseči, da bi ta okraj bil priznan kot dvojezičen.
Referent je na tem zborovanju kritiziral ta postopek zaradi tega, ker
vlada kot minimalno stopnjo ni določila 30 °/o, marveč 20 °/o.
Znano je, da avstrijska državna pogodba namenoma 59 izpušča vsakršno
' določbo o minimalnem odstotku, ki bi ga manjšina morala doseči. Sestav ­
ljale! državne pogodbe so s tem izrazili mnenje, da mora biti manjšina
upoštevana tam, kjer živi, ne glede na to, do kakšne mere in do kakšnega
procenta je dosedanji germanizaciji manjšino že posrečilo utesniti, v re ­
snici ali pa v statistiki. Ce je avstrijska vlada postavila spodnjo mejo
upoštevanja manjšine in sicer 20 °/o, je to storila na svojo roko, mimo
59 Britanski predlog za čl. 7 je najprej predvideval, naj določbe o sloven ­
ščini in hrvaščini kot drugem uradnem jeziku veljajo v upravnih in sodnih
okrajih, v katerih živi »znatno število« državljanov slovenski ali hrvatski go ­
voreče manjšine (Volkszeitung, 17. avgusta 1949, št. 186, str. 2), sovjetski pred ­
stavnik pa je zahteval, naj bo preprosto rečeno, da dvojezičnost velja v enotah
s slovenskim, hrvaškim ali mešanim prebivalstvom (Volkszeitung, 20. avgusta
1949, št. 189, str. 1). Veljavno besedilo državne pogodbe, ki ne postavlja pogoja
o deležu slovenskega oz. hrvaškega prebivalstva, kaže, da so se sestavljale!
pogodbe tudi v tem vprašanju zedinili in zavrgli pogoj, da mora manjšinsko
prebivalstvo doseči določen odstotek Prim, že navedeno študijo »Minderheit,
Volksbefragung und Staatsvertrag« v »Slov, vest«, št. 9 in 10, 1960.
44
Bie Zwangsschulen in Sudkarnten
turOl Vtrar-Jnung mm J It. O rurdm U hmeln^tn mil M Mtuitiultn (•> und 7 HaupMultn C9I Jem ilewtni><htn Unltrnchluvang nnfenror/tn
M. 1:500000
Diskriminacijska interpretacija štetja 1951, objavljena v glasilu nemških
nacionalističnih organizacij -Rundbrief des Alpenlandischen Kulturver-
bandes- (1956, št. 2), ki jo je avstrijska zakonodaja sprejela kot terito­
rialno osnovo izvedbe par. 3 čl. 7 državne pogodbe
4 Razprave
določb državne pogodbe. Toda tudi če to vprašanje pustimo za zdaj ob
strani, moramo vendarle pogledati, po kakšnem kriteriju je avstrijska
vlada računala teh 20 °/o, da je lahko prišla do zaključka, da so na Ko ­
roškem samo še trije sodni okraji, ki to stopnjo dosežejo.
Delo si bomo olajšali tako, da ne bomo za zdaj obravnavali tistih
treh sodnih okrajev, ki segajo s svojim večjim delom na nemško'področje,
marveč tistih šest okrajev, ki v celoti (z izjemo sodnega okraja Velikovec,
od katerega pa bomo odšteli njegovo edino čisto nemško periferno občino
Pustrico) leže na ozemlju slovenske naseljenosti. To so okraji Velikovec,
Pliberk, Dobrla ves, Železna Kapla, Borovlje in Rožek. Štetje 1951 je za
teh 6 sodnih okrajev ugotovilo, da imajo okroglo naslednje odstotke
prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom (vsi enojezični ali dvoje ­
zični prebivalci s slovenskim občevalnim jezikom):
Velikovec 29 °/o
Pliberk 69 %
Dobrla ves 63 %
Železna Kapla52 %
Borovlje 44,5 ’/o
Rožek 41,5 °/o
Kdor se še ni dodobra seznanil z avstrijskimi metodami, ta bi
na svoje presenečenje moral ugotoviti, da je delež prebivalstva s slo ­
venskim občevalnim jezikom v vseh teh šestih sodnih okrajih daleč nad
tisto spodnjo mejo 20 %, ki naj bi postala usodna za upoštevanje jezika
slovenske manjšine na sodiščih. Jasno je torej, da avstrijska vlada pri
sestavljanju svojega načrta ni mogla upoštevati tega števila prebivalstva
s slovenskim občevalnim jezikom.
Poglejmo, kakšna bi bila slika, če bi domnevali, da je avstrijska vlada
uporabila metodo Avstrijskega centralnega statističnega urada, ki smo
jo omenili zgoraj in ki manjšini odšteje vse tiste ljudi, ki so kot svoj
občevalni jezik navedb slovenščino na drugem mestu za nemščino. Od ­
stotek tako reduciranega slovenskega prebivalstva bi bil naslednji:
Velikovec 10 »/o
Pliberk 52 %
Dobrla ves 28%
Železna Kapla 44 %
Borovlje 33%
Rožek 20%
Zopet bi bil naš nepoučeni bralec v zadregi, ko bi gledal te številke,
saj bi po njih morala avstrijska vlada priznati dvojezičnost vsaj petim
sodnim okrajem na Koroškem. Očitno je torej, da so sestavljale! zakon ­
skega osnutka imeli v predalu popolnoma drugačen in Slovencem še bolj
«• 45
radikalno neugoden način računanja odstotka manjšine. Kakšen način
računanja pa bi lahko bil še bolj neugoden? Pač tisti, ki so ga zahtevale
že omenjene nemške nacionalistične organizacije preko svojega izvedenca
Walterja Schneefussa, to je: »vvindisch« je treba osamosvojiti in prišteti
k nemščini, za manjšino je treba šteti samo tiste, ki so prijavili »slovenski«
bodisi kot edini občevalni jezik ali pa na prvem mestu. Poglejmo:
Velikovec 3°/o
Pliberk 22°/o
Dobrla ves ll"/o
Železna Kapla 31 °/o
Borovlje 20 °/o
Rožek 16O/o
Edino po tem zadnjem kriteriju, ki za celo Koroško priznava samo še
13 712 Slovencev, je bilo torej mogoče, da je za dvojezičnost na sodiščih
prišlo v poštev samo še troje sodnih okrajev od devetih. Avstrijski vladni
zakonski načrt se je torej, v praktični izvedbi člena 7, naslonil na najbolj
1 ekstremistično metodo statističnega reduciranja slovenske manjšine, me-
| todo, ki je popolnoma samovoljna, neznanstvena in izključno naslonjena
! na prikrivanje resničnega etničnega značaja večine prebivalstva na Južnem
Koroškem. Dejstvo je, da je tudi novi zakon o jeziku na sodiščih, ki je
bil sprejet 19. marca 1959, zopet uzakonil, da je slovenščina dovoljena na
sodiščih samo v teh treh sodnih okrajih. Z drugimi besedami, Avstrija
je kljub protestom in opozorilom slovenske manjšine ponovno dejansko
, sprejela kriterije skrajnih nemških nacionalistov in jih prikazala kot
izpolnjevanje 7. člena.
Takšni so kriteriji, ki bi naj tvorili teritorialno osnovo za izvajanje
celotnega sistema manjšinske zaščite po državni pogodbi. Formalno se
stvar prikazuje kot provizorij do tkim. ugotavljanja manjšine. Jasno pa je,
da nič ni bolj trajnega kot provizoriji in da zakonodajalci računajo, da tudi
sistem ugotavljanja manjšine ne bo manjšine postavil v boljši položaj.
V tem nas utrjuje novica, ki jo je 8. julija 1960 objavil del avstrijskega
časopisja, da je avstrijsko pravosodno ministrstvo izdelalo zakonski načrt,
po katerem bi ugotavljanje manjšine izvedli v obliki političnega referen ­
duma ”. Izmed vseh možnih oblik ugotavljanja manjšine je ta oblika tista,
ki so jo ekstremni nemški nacionalisti ves čas zahtevali in ki je za manj ­
šino najneugodnejša.
VIII.
Pojasnjevalne pripombe avstrijske vlade k državni pogodbi (Priloga 8)
pravijo glede odstavka 2. čl. 7, da ustvarja za manjšino večje pravice
kot pa jih je imela po dotedanjem pravu (Cl. 68 st.-germainske pogodbe).
" »Volkszeitung«, 8. julij 1960, št. 154, str. 1.
46
Iz te razlage je treba fiksirati predvsem dva momenta: a) avstrijska vlada
je v trenutku ratifikacije državne pogodbe zamolčala zakonsko uredbo iz
1. 1945 o dvojezičnih šolah in je ni navedla kot veljavno pravo, marveč
je posegla nazaj na določbe st.-germainske pogodbe, ne da bi ta svoj
postopek pravno utemeljila; b) določba st.-germainske pogodbe je poudar ­
jena kot dotlej veljavni minimum posebne pravice manjšine na področju
šolstva, čl. 7 pa pravico razširja preko tega minima; najavljena izved ­
bena zakonodaja v nobenem primeru ne more pravice manjšine zožiti pod
la minimum.
Prvi akt izvajanja odstavka 2. čl. 7 je bil odlok zveznega mini ­
strstva za prosveto z dne 1. julija 1957, Zl. 47. 600—12/57 (Priloga 13 in
14), s katerim je bila ustanovljena Zvezna realna gimnazija za Slovence
v Celovcu, pozneje na osnovi novega šolskega zakona, preimenovana v
Zvezno realno gimnazijo in gimnazijo za Slovence v Celovcu (Priloga 15).
Ne glede na vse okoliščine nastanka slovenske gimnazije (istočasna likvi ­
dacija pouka slovenščine na vseh ostalih gimnazijah in realkah v Celovcu
in Beljaku, fizični napadi na dijake nove slovenske gimnazije), je slo ­
venska gimnazija v Celovcu pozitivna postavka Avstrije v bilanci zakon ­
skega izvajanja čl. 7 in s tem tudi pozitivna točka v novem šolskem zakonu,
v katerem je končno našla mesto.
Drugi izvedbeni kazenski akt je bil zvezni zakon o manjšinskih šolah
za Koroško z dne 19. marca 1959 in na njem temelječi koroški deželni
zakon z dne 10. julija 1959 (Prilogi 16 in 17). Ta zakon ne izhaja od prav ­
nega in dejanskega stanja, ki ga je slovenski jezik imel na koroških šolah
v času podpisa državne pogodbe (uredba iz 1. 1945), marveč od dejanskega
položaja, ki je ustvaril nezakoniti in protiustavni (glej zgoraj!) odlok
deželnega šolskega sveta z dne 22. septembra 1958. Na ta moment opozarja
spremno poročilo parlamentarnega šolskega odbora k sprejetemu zakon ­
skemu načrtu; poročilo ugotavlja, da je v času delovanja parlamentarnega
pododbora za pripravo zakonskega načrta (t. j. od 20. novembra 1957 dalje)
»v pravnem položaju manjšinskega šolstva na Koroškem nastopila spre-
' memba v tem smislu, da je odlok deželnega šolskega sveta za Koroško
z dne 22. septembra 1958 ustvaril možnost za odjavljanje otrok od ude ­
ležbe pri slovenskem pouku« 01. To dejstvo je prišlo do izraza tudi v debati
na plenumu pred sprejetjem zakona in sicer v izvajanjih obeh glavnih
predlagateljev, zlasti dr. Neugebaureja: »S tem odlokom se je dejanski
položaj, ki je za zakonodajo zelo pomemben, načelno spremenil, kajti odlok
je ustrezal izpovedanemu načelu. Nadaljnja pogajanja niso mogla več upo ­
števati samo šolsko uredbo iz leta 1945, marveč so morala upoštevati tudi
odjavitveni odlok iz leta 1958.«02 Dejansko seveda pogajanja, zlasti pa
sprejeti zakon, uredbe iz leta 1945 sploh niso upoštevali, pač pa so se
v celoti naslonili na nezakoniti odlok iz leta 1958. To dejstvo ugotavlja
•' 655 der Beilagen zu den stenographischen Protokollen des Nationalrates
VIII. GP._ str. 1,
« Stenographisches Protokoli, 85. Sitzung des Nationalrates der Republik
Osterreich, VIII. Gesetzgebungsperiode, 19. Marž 1959, str. 4135. 
4fft.
tudi prof. Ermacora v svojem letošnjem članku, ko pravi, da je sprejeti
šolski zakon »prevzel osnovno misel ,Wedenigovega ‘ odloka« 03.
Za manjšinski šolski zakon veljajo zato tudi vse naše načelne pri ­
pombe, ki smo jih imeli ob odloku z dne 22. septembra 1958. Razen teh
je treba ob manjšinskem šolskem zakonu izreči še druge. Položaj sloven ­
skega jezika v šoli je doživel še novo poslabšanje. Medtem ko je odlok
22. septembra 1958 uvajal pravico staršev v obliki negativne opcije (slo ­
venski pouk je bil praviloma obvezen, starši so dobili samo pravico odjave),
uvaja zakon na dvojezično področje kot pravilo čisto nemško šolo, dodatni
slovenski pouk dobe otroci samo v primeru,da starši to izrecno zahtevajo.
Kdor ne izrazi nobene želje, se avtomatično prišteje k učencem za čisto
nemški pouk. Ze temeljna formulacija zakona, »samo po volji zakonitega
predstavnika je mogoče od učenca zahtevati, da uporablja slovenski jezik
kot učni jezik ali da se ga uči kot učnega predmeta«, priča o tem, da ne
gre za uvajanje pravice manjšine, marveč narobe, da ima zakonodajalec
pred očmi predvsem zagotovitev interesov večine. Zakon manjšini ne daje
nič, medtem ko zelo mnogo zagotavlja večini. Tak način obravnavanja
manjšinske zaščite na šolskem področju je vse prej kot normalen. Razen
tega pa pomeni ta določba celo bistveno poslabšanje v primerjavi z mi ­
nimumom, ki je bil slovenskemu jeziku v šoli zagotovljen v nekdanji utra-
kvastični šoli, kjer je bil slovenski jezik poleg nemškega obvezno v rabi
v prvih dveh letih kot učni jezik, v poznejših letih pa je praviloma bil
učni predmet z omejitvijo negativne opcije.
Nadaljnje poslabšanje položaja je v tem, da veže zakon teritorialni
obseg veljavnosti svojih določb na rezultate uradne ugotovitve manjšine
in samo začasno dopušča uporabo na šolah, ki so v začetku šolskega leta
1958/59 bile še dvojezične. Ta določba odpira možnost za najradikalnejšo
redukcijo področja, kjer bo manjšinske pravice v šoli sploh še mogoče
uveljavljati. Jezik manjšine se ne upošteva kot trajen socialni faktor na
njegovem domačem področju, marveč se tretira kot slučajna in izjemna
zahteva državljanov, kateri je trenutno sicer treba ustreči, a ki lahko tudi
izgine.
Načelno in stvarno poslabšanje s celotnim pravnim in dejanskim
položajem v preteklosti pomeni določba, da se mora verouk za učence,
prijavljene k dvojezičnemu pouku, na vseh stopnjah poučevati v nemškem
in slovenskem jeziku. To poslabšanje je dvojno. Prvič je doslej v vseh
obdobjih veljala določba, da se verouk poučuje v materinščini učencev,
za kar je zadostovalo dejansko stanje in ni bila potrebna odjava oz. prijava
s strani staršev. (Prim.: zadevno določbo uredbe iz 1. 1945, ki se je odlok
22. IX. 1958 ni dotaknil.) Odslej pa morajo otroci, ki niso prijavljeni k
dvojezičnemu pouku, imeti verouk samo v nemškem jeziku, ne glede na
to, da je njihov materinski jezik slovenski. Drugič pa mora biti verouk
tudi za otroke, ki so prijavljeni za dvojezični splošni pouk razen v mate ­
rinščini še v nemščini. Nemščina stoji v zakonu celo pred materinščino.
03 Ermacora, Donauraum, o. c., str. 17.
48
Samo mimogrede naj opozorim še na nekatere resne pomanjkljivosti
zakona. Materinščina otrok kot pedagoški činitelj absolutno ni upoštevana.
Niti ne več kot pomožni učni jezik. Ničesar ni v zakonu, kar bi onemogo ­
čalo nemški nacionalistični pritisk na slovenske starše in niti kar bi slo ­
venske otroke ščitilo pred diskriminacijsko prakso. Ni sledu o tem, kar
n. pr. zahteva lani sprejeti načrt deklaracije otrokovih pravic, da mora
obvezna izobrazba otrokom nuditi »-razumevanje kulture svojega lastnega
naroda in drugih narodov« in da naj bodo »najboljši interesi otroka vo ­
dilni principi tistih, ki so odgovorni za vzgojo in šolanje otrok« (čl. 7), da
•■mora otrok biti vzgojen v okolju, ki podpira razumevanje, strpnost in
prijateljstvo med narodi, narodnimi plemenskimi in verskimi skupinami
in ki vzbuja odpor proti vsem oblikam narodne, plemenske in verske di ­
skriminacije, da ga je treba zaščititi pred dejavnostmi, ki bi bile zasnovane
na takšni diskriminaciji« (čl. 10). V njem tudi ni splošno priznanega načela
manjšinske zaščite v šolah, da bodi učitelj iste narodnosti kot učenec, ali
pa da vsaj ne sme biti njen nasprotnik. Razen tega tudi ničesar ne govori
o skrbi za izdajo primernih učnih knjig in drugih pripomočkov za slo ­
venski pouk, kakor je to še bilo v uredbi iz 1. 1945.
Nedvomno ima zakon tudi nekatere dobre določbe. Predvideva do ­
daten slovenski jezikovni pouk na celovškem učiteljišču za kandidate, ki
želijo poučevati na dvojezičnih šolah. Zal ničesar ne govori o tem, da je
treba takim učiteljem razen jezikovnega znanja zagotoviti tudi potrebno
mero poznavanja slovenske književnosti, splošne kulture in zgodovine.
Zakon predpisuje tudi obstoj slovenske srednje šole v Celovcu. Končno
določa zakon tudi posebno šolsko nadzorno oblast za slovenski pouk na
vseh prizadetih šolah. Pomanjkljivost te določbe je zlasti v tem, da prisoja
v kompetenco te oblasti samo pedagoške, ne pa tudi personalne in admi ­
nistrativne zadeve, kakor to manjšina želi. Posebno šibka točka pa je v
tem, da zakon ne določa, da bi vodja te nadzorne oblasti moral biti slo ­
venske narodnosti oziroma da bi moral uživati zaupanje prizadete manj ­
šine. Zakonitim predstavnikom otrok, prijavljenih k slovenskemu oz. dvo ­
jezičnemu pouku, ni dana nobena uradna možnost, da bi kot interesna
skupina izražali in uveljavljali svoje želje glede oblikovanja tega pouka.
Končno naj poudarimo še dejstvo, da je v zakonu priznana ustavna
zakonska veljavnost uredbi iz 1. 1945, čeprav jo je vlada pri razlagi prav ­
nega stanja ob sprejemu državne pogodbe, kot smo videli, zamolčala. Zakaj
bi jo sicer bilo treba posebej razveljaviti in to celo z odločbo ustavnega
karakterja, za katero je potrebna dvotretjinska večina (paragraf 35)?
Pomanjkljivosti manjšinskega šolskega zakona je občutil in do neke
mere skušal ublažiti predsednik koroškega deželnega šolskega sveta in
deželni glavar Ferdinand VVedenig. V ta namen je ob vpisu otrok v šolskem
letu 1959/60 izdal nemško pisani apel na nemško govoreče prebivalstvo
na Koroškem, v katerem ga poziva na narodnostno strpnost (Priloga 18).
Apel, ki je bil nalepljen po vsem dvojezičnem ozemlju, je značilen do ­
kument nezdravih in z nemškim nacionalizmom zastrupljenih razmer, v
katerih je nemogoče resno govoriti o svobodnem odločanju staršev. Isto ­
49
časno je deželni šolski svet izdal odlok, po katerem se dolžnost prijavljanja
k dvojezičnemu pouku, ki jo je uvedel novi šolski zakon, tolmači na
ugodnejši način tako, da se izjava staršev praviloma zahteva samo prvo
šolsko leto in da izjave ni treba vsako leto znova ponavljati, marveč da
velja do konca šolanja. Se vedno pa je seveda mogoče otroke ob koncu
vsakega šolskega leta odjaviti (Priloga 19).
Iz vsega doslej povedanega izhaja kot glavni zaključek: Manjšinski
šolski zakon za Koroško pomeni v svojih bistvenih določbah radikalno
poslabšanje, že kar diskriminacijskega značaja, tistega pravnega položaja,
ki ga je jezik slovenske manjšine imel v trenutku podpisa državne pogodbe
(uredba iz l. 1945). Ta zakon pomeni takšno poslabšanje tudi v primerjavi
z nezakonitim stanjem po odloku z dne 22. septembra 1958. In končno, ta
zakon pomeni takšno poslabšanje tudi v primerjavi z utrakvistično šolo
v predvojni avstrijski republiki, ki je obstajala v okviru določb st.-germain-
ske pogodbe in katero je avstrijska vlada navedla 15. maja 1955 kot ve ­
ljavni minimum priznanja pravic slovenske manjšine v šoli.
Doslej smo o manjšinskem šolskem zakonu govorili z vidika pravnega
in dejanskega položaja ob podpisu državne pogodbe in z vidika določb
odstavka 2 člena 7 te pogodbe. Treba pa je spregovoriti tudi o tretjem
aspektu, katerega najdemo v avstrijski tovrstni literaturi.
IX.
Ves historiat nastanka odloka deželnega šolskega sveta z dne 22. IX.
1958 in novega manjšinskega šolskega zakona dokazuje, da je nju n namen
bil ustreči nemškim nacionalističnim zahtevam, ne pa izpolniti pravne
obveznosti kakršne koli vrste. Odlok z dne 22. septembra 1958 tega niti
ne prikriva, saj svoj nastanek z lastnim besedilom opravičuje s tem, da
je pouk na šolah »ogrožen zaradi nemira, ki je nastal med starši dvoje ­
zičnega ozemlja« in dalje, da »nihče, ki mu je pri srcu vzgoja koroške
mladine, ne more želeti niti šolske stavke niti zaprtja šol«. Ker pa celo
v avstrijskem pravnem sistemu niti vznemirjenje staršev, niti šolske
stavke ne morejo biti neposreden pravni izvor novih zakonov, je bilo
treba najti pravno obliko, ki naj nezakonito dejanje konsekrira. Zato se
manjšinski šolski zakon od 19. marca 1959 prezentira kot izvedbeni zakon
k čl. 7 a. d. p., torej kot akt izpolnjevanja meddržavne obveznosti, čeprav
je v resnici zgolj izvedbeni zakon k nezakonitemu odloku z dne 22. sep ­
tembra 1958. Toda ta pravna konsekracija nelegalnega dejanja se avstrij ­
skemu pravu očitno še ne zdi dovolj trdna in zanesljiva, najbrž zato, ker
tudi samo občuti, kako takšna manjšinska »zaščita« nasprotuje namenu
določb državne pogodbe. Treba je bilo poiskati še nov »dokaz«, da je
Avstrija dolžna, celo, če sama ne bi hotela, uvajati v manjšinsko šolsko
zakonodajo prav ta toliko sporni princip pravice staršev. Ni trajalo dolgo
in pravni »missing link« je bil najden !
Komaj mesec dni po sprejemu manjšinskega šolskega zakona je prof.
dr. Felix Ermacora, na znanstvenem predavanju v Gradcu o koroškem 
50
vprašanju postavil kot najvažnejšo ugotovitev, -da je Avstrija, ki je pod ­
pisala Evropsko koncencijo človekovih pravic, mednarodnopravno dolžna
spoštovati pravico staršev. Proti pravici staršev, ki naj bo odločilna pri
obisku manjšinskih šol, se živahno borijo voditelji slovenske manjšine ...
Četudi ima njihova utemeljitev tega nasprotovanja, včeraj in danes, nekaj
resnice v sebi — posameznik lahko podleže smotrni propagandi in še laže
gospodarskemu pritisku —, bi se z ugotovitvijo dr. Ermacore pravzaprav
morala zaključiti diskusija o pravici staršev. Tudi Beograd, ki je prote ­
stiral proti manjšinski zakonodaji na Koroškem, očitno ni upošteval med ­
državno pravno dolžnost Avstrije, da spoštuje pravice staršev.« 84
V poznejši objavi tega predavanja v reviji »Der Donauraum« 05 je
pravno stališče prof. Ermacore podrobneje razloženo in ga tukaj citiramo
dobesedno: »Avstrijska pravna ureditev ne pozna nobene norme, ki bi
ustavnopravno varovala pravico staršev. Evropska konvencija za zaščito
človekovih pravic in osnovnih svoboščin z dne 4. novembra 1950 s svojim
dodatnim protokolom z dne 20. marca 1952 (BGB1. Nr. 210/1958) pa je
prinesla spremembo, kakršno je naznanjala že Splošna deklaracija člove ­
kovih pravic z dne 10. decembra 1948. Ce v le-tej govori tretji odstavek
čL 26 o pravici staršev, da določijo vrsto vzgoje za svoje otroke, določa
čl. 2 pravkar omenjenega dodatnega protokola pravico staršev, da zagotove
vzgojo otrok v skladu s svojim lastnim verskim in svetovnonazorskim
prepričanjem. Čeprav je treba priznati, da svetovnonazorsko prepričanje
staršev ne vključuje nujno tudi njihovo pravico določati vzgojo otrok, je
treba vendarle spoznati, da čl. 2 leg. cit. določa minimum pravice staršev,
ki ga je Avstrija dolžna spoštovati.« Vidimo, da je druga, podrobnejša
formulacija v primerjavi s prvo mnogo manj določna, da ne postavlja
neposredne zveze med čl. 2 dodatnega protokola in pravico staršev v ko ­
roškem manjšinskem šolstvu in da izzveni nekako defenzivno. To je ver ­
jetno posledica nastopa predstavnika koroške slovenske manjšine, ki je
po predavanju prof. Ermacoro takoj opozoril na nevzdržnost njegove teze
Stvar ne bi bila niti tako pomembna, če ne bi medtem ta prvotno profe ­
sorska teza postala uradna trditev avstrijske zakonodaje.
Posvetovalna skupščina Evropskega sveta je za svoje poročilo o polo­
žaju narodnostnih manjšin v Evropi dobila gradivo od nacionalnih parla ­
mentov, o pravnem položaju Slovencev na Koroškem torej od avstrijskega
državnega zbora. Očitno je, da je to gradivo brez posebne obdelave prišlo
v poročilo. V odstavku,ki govori o koroškem manjšinskem šolskem zakonu,
je poudarjeno, da ima vsak otrok pravico do slovenskega, oziroma dvoje ­
zičnega pouka, s pogojem, da starši to želijo in da to voljo izrazijo »z
dejanjem volje« (acte de volonte). K tej ugotovitvi je pristavljen komentar:
»Ta pogoj je, med drugim, ustrezen členu 2 dodatnega protokola k Evrop ­
ski konvenciji človekovih pravic.« 00 — Evropska konsultativna skupščina je
torej sprejela tolmačenje avstrijske zakonodajne oblasti, da pomeni uvedba
“ »Siid-Ost Tagespost«, 18. april 1959, št. 89.
•s »Der Donauraum«, o. c., str. 20.
“ Doc. 1002, 14. september 1959, odstavek 13.
51
pravice staršev v koroško šolsko ureditev obenem tudi izvedbo določb
Evropske konvencije človekovih pravic. Nekritičnost, s katero je Evropska
posvetovalna skupščina akceptirala v koroškem vprašanju avstrijsko tezo
kot dokazano, je sicer do neke mere razumljiva, saj je ta skupščina na
drugi strani s prav istim poročilom dejansko zavrnila prizadevanje Av ­
strije, da bi evropsko organizacijo vpregla v reševanje južnotirolskega
vprašanja. Nevzdržnost avstrijske teze pa zaradi tega ni postala nič manjša,
čeprav je značilno, da se prof. Ermacora v svoji razpravi še sklicuje na ta
dokument Evropske posvetovalne skupščine kot na dokaz utemeljenosti
svoje teze.
Ali torej tolikokrat citirani člen 2 dodatnega protokola res kaj govori
o pravici staršev v manjšinskem šolstvu? »Država mora,« določa ta pravni
tekst, »pri izvajanju funkcij, ki jih prevzema na področju vzgoje in
pouka, spoštovati pravico staršev, da si zagotovijo to vzgojo in ta pouk
v skladu s svojimi verskimi in filozofskimi nazori«-. 0’ Drugega nič. Treba
je že precej poguma tistemu, ki skuša iz tega predpisa konstruirati
direktno meddržavno obveznost za Avstrijo, da v koroško manjšinsko
šolstvo uvede pravico staršev.
Ne glede na vprašanje, ali lahko pristop Avstrije k neki mednarodni
konvenciji sploh ustvari zanjo obveznosti, ki bi bile v nasprotju z obvez ­
nostmi iz državne pogodbe, nam analiza pravice staršev v šolstvu, kakor
jo vsebujeta Splošna deklaracija in Evropska konvencija človekovih pravic,
pokaže neutemeljenost sklicevanja na te pravne tekste v vprašanju manj ­
šinskega šolstva na Koroškem.
Člen 26 Splošne deklaracije, katerega omenja prof. Ermacora, po ­
stavlja na prvo mesto pravico do brezplačne in obvezne osnovne izobrazbe
(med pravico in obveznostjo njenega uživanja torej ne vidi protislovja),
nato zahteva, da mora ta izobrazba imeti za cilj popoln razvoj človekove
osebnosti in vzbujanje razumevanja, strpnosti in prijateljstva med narodi.
Po teh osnovnih zahtevah, ki jih postavlja izobrazbi, končno določa, da
imajo starši prvi pravico, da odločijo, kako naj se njihovi otroci izobrazijo.
Gotovo je, da predstavljajo vsi trije odstavki tega člena celoto in da ,
izvajanje nobenega izmed njih ne more biti v naprotju z zahtevami ostalih
dveh. Z drugimi besedami, tudi pravice staršev ni mogoče tretirati kot
absoluten postulat, in jo je mogoče izvajati samo v okviru zahtev
celotnega člena. Očitno pravica staršev ne more iti tako daleč, da bi na
primer roditelji lahko svojega otroka odtegnili obvezni osnovni vzgoji.
Prav tako ta pravica ne more biti v nasprotju z zahtevo po vzbujanju
razumevanja, strpnosti in prijateljstva med narodi ali po harmoničnem
razvoju otrokove osebnosti. Že s tega vidika se pokaže, da čl. 26 Splošne
deklaracije in v njem vsebovana pravica staršev, ne daje opore, kaj šele
67 »Art. 2. — Nul ne peut se voir refuseur le droit a 1’instruction. L'Etat,
dans l ’exercice des fonctions qu ’il assumera dans le domaine de 1’education et
de 1'enseignement, respectera le droit des parents d'assurer cette education et
cet enseignement conformement a leurs convinctions religieuses et philosophi-
qucs.-<
52
da bi nalagal obveznost, za to, da je avstrijska zakonodaja namesto
doslej obvezne dvojezične vzgoje uvedla v manjšinsko šolstvo na Koroškem
sistem, ki perpetuira vsakoletni pritisk na slovenske starše ob vpisu v šolo
in ki pospešuje nacionalistični boj in ki vrhu tega onemogoča večini
slovenskih otrok skladen razvoj osebnosti, ker jim jemlje osnovno vzgojo
v materinščini.
Kaj konkretno pomeni »pravica staršev« v tekstih o človekovih pra ­
vicah, je vidno iz načrta konvencije o ekonomskih socialnih in kulturnih
pravicah, ki jo je pripravila Komisija za človekove pravice in ki o njej
pravi, da morajo države spoštovati pravico staršev »izbirati za svoje
otroke druge šole kot tiste, katere ustanavljajo javne oblasti, če take šole
zadoščajo osnovnim vzgojnim standardom, da bi svojim otrokom zagotovili
versko vzgojo, ki se ujema z njihovim lastnim prepričanjem.« 88 Gre torej
predvsem za pravico staršev določati versko vzgojo otrok, ne pa učni jezik,
ki je normalno, po sprejetih pedagoških standardih in po naravi stvari
same, materinski jezik otroka. To potrjuje tudi uradno tolmačenje, ki ga
UNESCO daje za pravico staršev v čl. 26 Splošne deklaracije. »Prven ­
stvena pravica staršev pri izbiri vrste vzgoje, ki naj jo uživajo njihovi
otroci, se postavlja po robu monopolističnemu vzgojnemu sistemu, ki so ga
sprejele različne države. Vzgojo je zajel tok, ki se vse bolj usmerja
k državnemu nadzorstvu in je zaradi ekonomske nujnosti podvržena nara ­
ščajočemu pritisku centralnih, regionalnih ali lokalnih vladnih oblasti tudi
tam, kjer ni namerne politične akcije. Celo v deželah z največjim spošto ­
vanjem neodvisnosti v vzgojnih zadevah preživlja tako imenovana svo ­
bodna privatna vzgoja krizo in tudi tam uporabljajo v vse večji meri
omejitvene ukrepe, kar je naravna posledica denarne podpore s strani
javnih oblasti.« 89 Stvar je jasna.
V kakšnem razmerju je čl. 2 dodatnega protokola Evropske konven ­
cije do teh splošnih norm glede pravice staršev? V prvi vrsti moramo
ugotoviti, da Evropska konvencija v celoti in njene posamezne norme
ne pomenijo razširitve norm Splošne deklaracije, marveč nasprotno, da
predstavljajo znatno skrčeno in okrnjeno redakcijo Splošne deklaracije.
2e po tem splošnem duhu Evropske konvencije, še bolj pa iz besedila
čl. 2 izhaja, da pravica staršev v tem pravnem dokumentu nima nobene
širše vsebine kot v čl. 26 Splošne deklaracije, še prav posebno pa ne
prinaša nobene obveznosti za urejevanje tako specialnega vprašanja kot
je manjšinsko šolstvo.
Prof. Ermacora je do svojega tolmačenja prišel ob obravnavanju ko ­
roškega vprašanja in se je Evropske konvencije dotaknil le v enem
samem njenem fragmentu, samo toliko, kolikor mu je pač bilo potrebno.
Avstrijski pravnik H. Pfeifer in poslanec FPOe pa je v zadnjem času
objavil še celovitejšo analizo pomena Evropske konvencije človekovih 
89 Citirano po »Study of discrimination in education« by Charles D.
Ammon, United Nations, New York, August 1957, str. 2.
00 »Activities of the United Nations and of the specialized agencies in the
field of economic, social and cultural rights«, New York 1952, str. 66.
53
pravic za Avstrijo in v tem okviru seveda tudi čl. 2 dodatnega pi-otokola. ”
Avtor te analize je znan po svojem negativnem odnosu do koroških
Slovencev in je tudi avtor že navedene ultimativne zahteve poslancev
VdU po odpravi obveznega dvojezičnega šolstva na Koroškem 1. 1951.
Kot tak je seveda najvehementnejši bojevnik za uveljavljanje načela
pravice staršev v koroško manjšinsko šolstvo. Pričakovati bi bilo, da bo
v členu o pravicah staršev iz Evropske konvencije iskal v prvi vrsti
oporo za svoje praktično politično stališče v avstrijski manjšinski zako ­
nodaji. In vendar v njegovi razpravi ne najdemo nič takega. Najprej
ugotavlja Pfeifer, da čl. 2 dodatnega protokola ne prinaša nič novega
za Avstrijo glede obvezne osnovne vzgoje. Nato piše o drugem pravnem
določilu čl. 2, »ki obvezuje državo, da pri izvajanju svojih nalog, sprejetih
na področju vzgoje in pouka, spoštuje pravico staršev, da zagotove
(d'assurer) vzgojo in pouk ustrezno njihovim lastnim verskim in sve ­
tovnonazorskim prepričan j em,- — »O kaki neposredni pravici oblikovanja
(Gestaltungsrecht) pouka pa ni govora,« ugotavlja Pfeifer. »Starši si
bodo vsekakor morali po kaki drugi poti zagotoviti, da bo šola dala
versko in svetovnonazorsko vzgojo po njihovi želji: Starši lahko izbirajo
med ustrezno vrsto šole (posebno tudi med splošno šolo in versko šolo)
ali pa, če teh ni, lahko ustanove ustrezno privatno šolo. Razen tega lahko
odločajo, ali naj njihov otrok obiskuje verouk ali ne. Te pravice v
Avstriji že zdaj uživajo.« — »Lahko bi se samo postavilo vprašanje, ali
mora država v smislu čl. 2 dodatnega protokola tako osnovanim privatnim
šolam priznati v določenih pogojih pravico javnosti in ali jih mora finančno
podpirati. Prvo bi najbrž bilo treba potrditi. Po soglasni izjavi komisije
za pravna vprašanja Posvetovalne skupščine in generalnega sekretarja
Evropskega sveta pa, nasprotno, čl. 2 dodatnega protokola ne vsebuje
nobene obveznosti za dižavo, da bi morala finansirati šole z religioznim
ali svetovnonazorskim značajem ali da bi morala k njihovemu finansi ­
ranju prispevati. To je pač pravilno, kajti tukaj gre samo za pravico
staršev, ki jo mora država spoštovati.« * 71
Iz vsega, kar smo doslej razložili o tem posebnem vprašanju, izhaja,
da je sklicevanje Avstrije na čl. 2 dodatnega protokola k Evropski kon ­
venciji človekovih pravic neutemeljeno in da nikakor ne more opravičiti
postopka Avstrije v manjšinskem vprašanju na Koroškem.
X.
Pojasnjevalne pripombe avstrijske vlade k državni pogodbi (Priloga
8) pravijo glede odstavka 3 čl. 7, da ta presega dosedanjo ureditev na
osnovi čl. 66 st.-germainske pogodbe, ker uvaja slovenski jezik kot
uradni jezik poleg nemščine v sodišča in v urade slovenskih in mešanih
’• Helfried Pfeifer, Die Bedeutung der Europaischen Menschenrechtskon-
vention fiir Osterreich, Festschrift fur Karl Gotfried Hugelmann, Scientia
Verlag, Aalen, 1959.
71 Pfeifer, o. c., str. 448—449.
54
sodnih okrajev na Koroškem. »Ta določba,« pravi avstrijska vlada, »ne
potrebuje nobene izvedbene zakonodaje več in jo je treba neposredno
izvajati.« Le za izvedbo določbe o dvojezičnih krajevnih napisih je po ­
treben še zakonodajni ukrep zveze ali dežele.
Vrhovno sodišče na Dunaju je 5. decembra 1956 v zadevi Večeslava
Gregoriča izreklo razsodbo, v kateri je bilo rečeno: Odstavek 3 čl. 7 državne
pogodbe je neposredno uporabna ustavna določba. Z njo je čl. 8 ustave in
sodni red spremenjen v tem smislu, da je v upravnih in sodnih okrajih
Koroške, Štajerske in Gradiščanske s slovenskim, hrvaškim ali mešanim
prebivalstvom slovenski ali hrvaški jezik dopuščen dodatno k nemškemu
kot uradni jezik. Pravdna stranka avstrijskega državljanstva, ki pripada
manjšini, ima v jezikovnem področju pravico na neposreden kontakt s
sodiščem v manjšinskem uradnem jeziku brez tolmača. To je ustavno
garantirana pravica, ki jo v primeru kršenja stranka lahko uveljavlja po
poti nadzorne pritožbe (Priloga 20). Razsodba avstrijskega vrhovnega so ­
dišča je po črki in duhu ustrezala določbi državne pogodbe in se ujema
tudi s stališčem prizadetih manjšin. Vzbudila pa je močno negodovanje
v vrstah nemških nacionalistov, ki hočejo določbe 7. člena obrniti proti
manjšini. 72
O izvedbi čl. 7 državne pogodbe pa niso odločali juristi, marveč
; politiki. Že septembra 1957 je bil objavljen vladni osnutek zakona o 
72 Ponatiskujemo komentar »neodvisnega« katoliškega glasila koroške
»Kleine Zeitung« (17. II. 1957, št. 41, str. 1—4), da pokažemo, kako daleč žene
nacionalistična strast celo taka meščanska glasila, ki bi po svoji idejni orien ­
taciji morala biti vezana na toleranco:
»Die Juristen haben also den umstrittenen Punkt drei des Staatsvertrages
nun ausgelegt, obwohl unserer Meinung nach auch eine etwas andere Ausle-
gun moglich gewesen ware. Die jetzige gibt den chauvinistischen Kreisen,
besonders in Karnten, Obeinvasser. Es ist leider auch nicht gesagt, was dann
zu geschehen hat, wenn der Betreffende, der vor Gericht slowenisch sprechen
will, sehr gut deutsch kann. Dies war bereits mehrere Male der Fali. Ein
Klagenfurter Richter hat hier das natiirliche Rechtsempfinden sprechen lassen,
und festgestellt, dass in einem solchen Fali eben deutsch verhandelt wird.
Wir sind gegen jeden Chauvinismus und jede nationale Hetzerei, gleich-
giiltig, von vvelcher Seite sie kommt. Nun machen sich aber die Slowenen mit
viel grbsserer Lautstarke bemerkbar, ohne dass sie den notigen Widerhall bei
unseren heimattreuen slowenischen und windischen Landsleuten fanden.
Das Erkenntnis des Obersten Gerichtshofes wird, wie wir die 150-pro-
zentigen slowenischen Nationalisten kennen, nun zu sehr beachtlichen
Weiterungen fiihren. Denn in mindestens einem halben Dutzend Gerichtsbezi --
ken in Karnten miissten nun slowenisch sprechende Richter und Beamte
eingestellt werden oder die jetzigen Slowenisch Jemen. Ausserdem wird man
nicht bei Gericht Halt machen, sondern das gleiche bei den Bezirkshaup-
mannschaften, bei der Gendarmerie, kurz bei allen Behorden und wahrschein-
lich auch bei der Post, der Eisenbahn und allen anderen amtlichen Stellen
verlangen. Wir glauben nicht, dass die sich als Wortfiihrer gebardenden iiber-
nationalen Slowenen nun Ruhe geben werden; sie vverden garanLiert gemass
dem sogenannten »Aufschriftenprogramm« weitere Fordemngen erheben, selbst
wenn sie genau wissen, dass es unmoglich ist, hunderte Beamte mit diesen
Kenntnissen herzuzaubern. Dieser Tatbestand wird ihnen aber dann im
weiteren den Vorwand liefern, aqf jeden Fali bei der Forderung nach dem
Zwangsunterricht zu beharren!«
55
uporabi slovenskega jezika na sodiščih. Kljub opozorilom in ugovorom
slovenskih organizacij je ta osnutek bil 19. marca 1959 uzakonjen skoraj
nespremenjen (Priloga 21). Osnovna diskriminatorična določba tega za ­
kona, ki radikalno zožuje pravice slovenske manjšine na koroških sodiščih
je ta, da je veljavnost zakona za zdaj omejena na samo tri sodne okraje
od devetih, v katerih biva slovensko prebivalstvo in v katerih je po
dotlej veljavnih ustavnih določbah imelo pravico do uporabe svojega
jezika na sodiščih. Za bodoče odpira zakon možnost odprave pravic
slovenskega jezika celo v teh treh okrajih in sicer z določbo, da bodo
rezultati ugotavljanja manjšine podlaga za določitev sodnih okrajev, na
katerih bo zakon veljal. O kriterijih, po katerih je zakonodajalec prišel
do provizorične določitve treh sodnih okrajev, in o protimanjšinskem
pomenu »ugotavljanja« manjšine, smo govorili že zgoraj.
Tudi če ne upoštevamo teritorialnih določb zakona, mu ne moremo
priznati značaja izvedbe odstavka 3 čl. 7 državne pogodbe. ” Prej mu je
treba pripisati značaj protiustavnega spreminjanja te določbe državne
pogodbe! Z njim je kršeno načelo enakosti, ker avstrijskim državljanom
slovenske manjšine na Koroškem v vseh sodnih okrajih s slovenskim in
mešanim prebivalstvom ne priznava enakih pravic, marveč večino teh
sodnih okrajev izvzema. Slovenskega jezika na sodiščih ne priznava kot
enakopravnega z nemškim, marveč mu daje značaj pomožnega jezika.
Protiustavna in proti pogodbenim obveznostim je določba paragrafa 3, ki
z ustanovo tolmača jemlje slovenski stranki pravico do neposrednega
kontakta s sodiščem. Slovenski jezik s tem izgublja značaj enakopravnega
uradnega jezika. Tudi določba paragrafa 5, da mora sodišče svoje sklepe
objavljati v nemškem jeziku, je državni pogodbi nasprotna, ker sloven ­
skemu jeziku jemlje značaj uradnega jezika. Slovenski jezik je diskri ­
miniran tudi z določbami o javnih knjigah, ki načeloma priznavajo ve ­
ljavnost samo nemškemu jeziku. Diskriminatorična je tudi določba, da
smejo sodniki in sodni uradniki v službenem občevanju uporabljati samo
nemški jezik. Vsaj načelno bi morala biti priznana slovenščini kot urad ­
nemu jeziku tudi pravica uporabe v službenem občevanju.
Novi zakon zožuje uporabo slovenščine ne samo teritorialno, marveč
tudi instančno. Omejitev samo na postopek v okviru okrajnih sodišč
pomeni, da je uporaba slovenščine v civilnih zadevah dovoljena samo do
sporne vrednosti 8000 šilingov, pri večjih vrednostih pa je dopustna samo
nemščina. Prav posebno težka diskrimiacija pa je izključitev slovenskega
jezika iz kazenskih zadev, kjer ima neposredni stik obtoženca s sodiščem
še posebno pomembnost.
Zakon o slovenskem jeziku na sodiščih je izraz tiste interpretacije
3. odstavka 7. člena državne pogodbe, kakršno je diktirala avstrijska po ­
litika. Videli smo že, kakšna je interpretacija tega določila po pravu,
v razsodbi vrhovnega sodišča. Med obema interpretacijama je bistveno
protislovje. Zal pa niti najvišja avstrijska jurisdikdja ni ohranila svo-
” Prim.: kritične pripombe slovenskih organizacij, izročene avstrijski
vladi 20. januarja 1958 in 8. marca 1960.
56
Beschlues;
| l«K Štev meno |
Regiateraache : Kmečka goapodareka zadruga Globasnica,
registrirana zadruga z omejenim jamstvom
(BSuerišche IVirtschaftagenoaaanschaft
Globasnitz, regiatriarte Genossonachaft
mit beachriinkter Haftung)
Daa Landea- ala Handelsgaricht Klagenfurt hat
in nicht bffentlicher Sitzung beachloaaen:
Der Antrag dea Vorstandes dar ofalgen Genoa-
senachaft auf Eintragung dar in dar Generalvaraamalung
vom 19. 4. 1959 (beschloasenen Neu/aasung dar Statuten und
Veranderungen im Vorstand in dan GenossanBchaftaregiater
wlrd
abgewiesen.
Cegen dieaen Besehluaa ist daa binnen 14 Tagen
nach Zuatellung beim gafertigten Gericht einzubringende
Rechtamittel daa Rekuraaa an daa Oberlandaagericht Graz
zulaselg.
G r iin d »:
ber obbezeichnate 4rimaliww* lat in alcnrenlacher
Sprache abgefaast.
Oemdaa § 1 dar •eatimmungen daa Bundaagaaetzea
vom 19. J. 1959/ BGB1 - 102, iet dia alo*enlache Sprache ja-
doch nur fUr die Bezirkagerlcbt« Eieenkappel .Bleiburg und
Ferlach zugelassen und aind Antrage an daa gefertigta Go ­
ri cht deunacb in deutaoher Sprache einzurelchen.
Es war daher wla oben zu entachaiden.
Laodes- ab Handelsgeridit Kkgenlurl Dr. Rainhold Punii fl «i/Zc
1 Esi. ..
Diskriminzicijski učinek Zakona o slovenščini kot uradnemu jeziku na sodiščih:
Zavrnjena slovenska vloga Kmečke gospodarske zadruge Globasnica
Zadnja stran pisma
Orvcksk^
jega neodvisnega pravnega stališča, marveč je to protislovje odstranila
s tem, da je akceptirala interpretacijo politike. Po upokojitvi prejšnjega
predsednika vrhovnega sodišča univ, prof. dr. Wahleja, je novo vrhovno
sodišče 26. maja 1959 (Priloga 22) razsodilo: prejšnja razsodba vrhovnega
sodišča je obsoletna, kajti koroški jezikovni zakon o sodiščih je uveljavil
stališče, da odstavka 3 čl. 7 ni mogoče direktno izvajati, ker bi sicer tak
zakon sploh ni bil potreben. Na tistih področjih, za katera tak zakon
ni bil izdan (Gradiščanska, Štajerska, dvojezični sodni okraji Koroške
razen treh), je treba zato v vsakem primeru, celo če bi sodnik in zapi­
snikar razumela jezik manjšine, razpravljati v nemščini. — Vrhovno
sodišče je tako v celoti in brez utemeljitve sprejelo spremembo ustavne
določbe o jeziku slovenske in hrvaške manjšine na sodiščih, kakršno je
ustvaril navadni zvezni zakon. Pač svojevrstna interdependenca prava in
politike.
Glede ostalih določb 3. odstavka čl. 7 (uvedba slovenskega oz. hrva ­
škega uradnega jezika v urade in uzakonitev dvojezičnih krajevnih oznak)
avstrijski zakonodajalec še ni izdal izvedbenih 'zakonov, ki so po tolma ­
čenju avstrijske vlade in po sklepu zveznega parlamenta potrebni (Pri ­
loga 8 in 12). Na to okoliščino opozarja tudi omenjeno poročilo pravne
komisije Evropskega sveta. Dosedanja parcialna izvedbena zakonodaja
poslabšuje pravni in faktični položaj manjšine na tak način, da bo tudi
izvedba ostalih določb čl. 7 kolikor mogoče neugodna. To je smisel za ­
vlačevanja in postopnosti izdajanja izvedbenih zakonov.
XI.
Glede določb 4. odstavka čl. 7, ki pravi, da morajo biti pripadniki
manjšine na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem udeleženi pri pro ­
svetnih, upravnih in sodnih ustanovah na osnovi enakih pogojev kot drugi
avstrijski državljani, je tolmačenje avstrijske vlade ugotovilo, da segajo
čez dosedanje predpise (Priloga 8). Vendar naprej od te konstatacije ni
prišlo. Prof. Ermacora je v svojem tolmačenju državne pogodbe 74 celo
zanikal pravilnost stališča avstrijske vlade in trdi, da ima 4. odstavek
izključno deklarativni pomen.
Državna pogodba, zlasti še v svojih manjšinskih določbah, nikakor
ni zgolj deklarativen akt, marveč ima čisto določen stvaren namen. Tudi
četrti odstavek čl. 7 ni samo golo ponavljanje principa formalne enakosti
državljanov, marveč gre v njem za skrb za dejansko enakost pri zasedbi
služb in pri udeležbi na kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah, da
bi lahko uslužbenci iz vrst manjšine skrbeli za upoštevanje interesov
manjšinskega prebivalstva na vseh področjih. 75 * Egon Schwelb, pomočnik
74 Dr. Felix Ermacora, Osterreichs Staatsvertrag und Neutralitat, Alfred
Metzner Verlag, Frankfurt am Main - Berlin 1957, str. 74.
7S Prim.: Lojze Ude, Naša sodobnost, 1955. Pravna zaščita narodnostnih
pravic Slovencev in Hrvatov po čl. 7 avstrijske državne pogodbe.
5 Razprave 57
direktorja oddelka za človekove pravice v sekretariatu Združenih na ­
rodov, opozarja celo na še širšo možno interpretacijo četrtega odstavka:
udeležba Slovencev oz. Hrvatov v prosvetnih, upravnih in sodnih usta ­
novah mora biti zagotovljena, čeprav nediskriminacijski volilni postopek
ne bi dal takega rezultata. 7’
Gotovo pa je četrti odstavek področje, kjer bi se dobra volja Avstrije
pri izvajanju manjšinskih določb lahko prepričljivo izkazala.
XII.
Odstavek 5, čl. 7 prepoveduje dejavnost organizacij, ki imajo za cilj
odvzeti slovenskemu oz. hrvaškemu prebivalstvu njegov značaj in nje ­
gove manjšinske pravice. V svojem tolmačenju je avstrijska vlada izja ­
vila, da so določbe tega odstavka uresničene in zagotovljene že v dose ­
danjem pravu (Priloga 8). Tudi prof. Ermacora je v svojem komentarju
napisal, da ima odstavek 5 izključno deklarativni pomen. 77
Po vseh dosedanjih izkušnjah, zlasti iz historiata likvidacije obveznega
dvojezičnega šolstva na Koroškem in vloge, ki so jo nemške nacionalistične
organizacije pri tem odigrale, pa je očitno, da je odstavek 5. v strukturi
čl. 7 bistvenega pomena. Upravičeno je bilo opozorilo, ki ga je vsebovala
že 11. oktobra 1955 prva spomenica koroških slovenskih organizacij glede
izvedbe čl. 7, da namreč v 5. odstavku ne gre zgolj formalno za organi ­
zacije v smislu društvenega zakona, ki bi kot statutarni društveni namen
imele raznarodovalno dejavnost, marveč je tukaj mišljena, analogno
določilom čl. 4 in 9 državne pogodbe, vsaka odganizirana dejavnost proti
pravicam državljanov slovenske narodnosti. Slovenske organizacije so
tedaj konkretno zahtevale v smislu 5. odstavka zaščito etničnega značaja
in sestava področja s slovenskim in mešanim prebivalstvom, še posebej
pa prepoved uradnega uporabljanja izrazov »vvindisch- oz. »Windische-
za poimenovanje avstrijskih državljanov slovenskega jezika. Državljane
slovenskega jezika pa naj bi ugotavljala ljudska štetja po kriteriju jezika,
ki se govori v družini in ob sodelovanju zastopnikov manjšine. 78 — Videli
smo, kako je avstrijska zakonodaja tem opozorilom nakljub šla po poti,
ki je v očitnem nasprotju z zaščito etničnega značaja manjšine. Se posebno
pa ta zakonodaja ni storila ničesar, kar bi pomagalo ustvariti psihološko
osnovo za sporazum in normalne odnošaje med slovenskim in nemškim
prebivalstvom. Nasprotno, dopustila je, da je organizirano nemško nacio ­
nalistično delovanje tako osnovo, ki je v pomembni meri že bila dana,
radikalno razbijalo in da jo še razbija.
Prof. Ermacora se v zaključku svojega članka o koroškem manjšin ­
skem vprašanju 7’ sprašuje, ali je Avstrija dolžna manjšino ohraniti, ali
” Egon Schwelb, The Austria State Treaty And Human Rights, Inter ­
national and Comparative Law Quarterly, Volume 5, 1956, str. 271, London.
” Ermacora, Osterreichs Staatsvertrag und Neutralitat, 1. c.
78 »Spomenica koroških Slovencev«, 11. oktober 1955, str. 6—7.
78 Ermacora, »Der Donauraum« o. c., str. 24—25.
58
pa jo je dolžna samo ščititi pred napadi, sicer pa jo prepustiti njeni
Usodi, in to na vprašanje odgovarja s stališča pozitivnega prava nikalno.
Ne bomo še enkrat dokazovali, da Avstrija s svojo zakonodajo ni izpol ­
nila niti te svoje negativne dolžnosti in tudi ne bomo obširno opozarjali
na očitno dejstvo, da je »notranja slabost- manjšine v logični vzročni
zvezi z »zunanjo silo« večine. Omenili smo že tudi, da se sodobno pravno
gledanje, zlasti tisto v okviru delovanja OZN, nagiba k mnenju, da zaščite
človekovih pravic in v tem okviru avtohtonih narodnostnih manjšin ne gre
omejevati samo na skrb za zaščito pred diskriminacijo, za formalno ena ­
kost pred zakonom, marveč da vsebuje tudi element tvorne podpore
manjšini. Določila čl. 7 avstrijske državne pogodbe imajo prav gotovo
tudi tak namen, pomenijo najmanj sankcioniranje politike, ki jo je Avstrija
takoj po drugi svetovni vojni sama utemeljila in uzakonila. Ce se prof.
Ermacora konec koncev iz državno političnih in človeških nagibov vendarle
izreče za demokratično podporo manjšini in se pri tem naslanja na načelno
stališče Evropskega sveta, je treba to vsekakor pozdraviti. Vendar se je
treba zavedati, da ne gre zgolj za enostransko dobro voljo, marveč za
dobronamerno izpolnjevanje obveznosti, ki jih je Avstrija
prevzela. Odločitev za pozitivno politiko v tem smislu bi nevtralni Avstriji
ne mogla biti težka, saj bi to pomenilo zanjo pomemben korak k utrjevanju
notranje moči avstrijske demokracije, da ne govorimo o povečanju
; njenega mednarodnega ugleda, prav posebej pa še o konkretni pomoči za
demokratično reševanje tistega manjšinskega vprašanja, ki neposredno
'l prizadeva avstrijski narod sam.
18. avgust 1960.
PRILOGA 1
»Karntner Nachrichten« 11. November 1945
Verordnung
der Prov. Karntner Landesregierung vom 3. Oktober 1945 zur Neugestaltung
der zweisprachigen Volksschulen im siidlichen Gebiet Kamtens
(in der Fassung des Beschlusses vom 31. Oktober 1945)
A
Im siidlichen Gebiet des Landes Karnten bestehen zvveisprachige Volks ­
schulen. Der Unterricht wird hier in den ersten drei Schulstufen grUndsatzlich
in der Muttersprache des Kindeš erteilt, doch wird die zweite Landessprache
auch schon vom Schulbeginn an in mindestens sechs Wochenstunden gepflegt
Auf der vierten Schulstufe erfolgt der Ubergang zur deutschen Unterrichts-'
sprache, die nun bis zum Schluss der Šthulpflicht verbleibt. Daneben werden
auf der vierten Schulstufe vier und weiterhin drei VVochenstunden in slowe-
nischer Sprache gegeben. Der Religionsunterricht ist ausschliesslich in: der
Muttersprache zu erteilen.
5« 5.9)
Auf den ersten drei Schulstufen wird der Gesamtunterricht zur Halfte in
deutscher und in slowenischer Sprache crteilt. Hier sind zum Sprachunterricht
auch der Sachunterricht, Lesen und Schreiben zu zahlen.
B
Zweisprachige Volksschulen sind zu fiihren in den nachstchenden Ge-
meinden (nach der Beztrkseinteilung am 1. I. Jfinner 1938):
des politischen Bezirkes H e r m a g o r :
Egg, Gbrtschach, St. Stefan und Vorderberg;
das politischen Bezirkes V i 11 a c h :
Feistritz a. d. Gail, Hohenthum, Emmersdorf, Arnoldstein, Finkenstein,
Maria Gail, Ledenitzen, Rosegg, Lind ob Velden, Wemberg, Kostenberg, Velden,
Augsdorf und St. Jakob i. R.;
des politischen Bezirkes Klagenfurt — Land:
St. Martin am Techelsberg, Schiefling, Oberdorfl, Lundmannsdorf, Keu-
tschach, Viktring, Kbttmannsdorf, Maria Rain, Ebental, Radsberg, Mieger,
Grafenstein, Hbrtendorf, Poggersdorf, St. Thomas am Zeiselsberg, Maria W6rth,
Feistritz 5. R., Windisch-Bleiberg, Weizelsdorf, Unterferlach, St. Margarethen
i: R., Zeli und Ferlach;
des politischen Bezirkes Volkermarkt:
alle Gemeiden mit Ausnahme von Pustritz.
Schiller, die aus zweisprachlgen Volksschule kommen, haben in der
Haupt- und Mittelschule der genannten Gemeiden sowie in Hermagor, Villach
und Klagenfurt den Slowenischunterricht im Ausmass von drei Wochenstunde
verbindlich zu besuchen.
C
An Lehrbilchem sind eine Lesefibel in deutscher und slowenischei- Sprache,
eine deutsche und eine slowenische Sprachfibel, cin Rechenbuch fiir die ersten
drei Schulstufen in deutscher und slowenischer Sprache, ein slowenisches
Lesebuch fiir die Mittelstufe und eines fiir die Oberstufe zu verfassen und
herauszugeben; Ausserdem werden edn eigener Lehnplan und Stoffverteilungs-
plane fiir jede Schulgattung verfertigt.
D
Als Lehrkrafte an der Unter- und Mittelstufe sind alle Lehrer und Lehre-
rinnen Kamtens heranzuziehen, die die notvvendigen Kenntnisse in der slowe-
nischen Sprache besatzen, und, solange ihre Zahl nicht geniigt, auch die nach
Kamten zugevvanderten Lehrpersonen. Bei der Anstellung der Lehrkrafte im
gemischtsprachigen Gebiet ist der Vertreter der Slovvenen im Landtage zu
horen.
E
Fiir die vorhandenen Lehrkrafte der zweisprachigen Volksschulen vverden
Ausbildungskurse zur Einfuhrung in den zweisprachigen Unterrichtsbetrieb
60
abgehalten und kleine Arbeitsgemeinschaften eingcrichtet. An den Lehrer-
bildungsanstalten ist Untenricht in slowenischer Sprache mat drei Wochen-
stunden zu erteilen. Im vierten Jahrgang vvird die Fremdsprachmethodik als
neues Fach mit zwei Wochenstunden eingefiihrt.
F
Als Leiter der zvveisprachigen Volksschulen sind Lehrkrafte anzustellen,
die die slovvenische Sprache beherrschen. In gleicher Weise werden die zvvei-
sprachigen Schulen von Inspektoren betreut, die fiir die zvveite Landessprache
Jehrbefahigt sind. Sschliesslich ist auch dem Landesschulinspektor fiir Volks ­
schulen ein Fachmann der zvveisprachigen Volksschule als Referent und Sach-
bearbedter beizustellen.
G
tlberleistungen der Lehrkrafte an zvveisprachigen Schulen sind eigens zu
entlohnen. Die Schiilerzahl der einzelnen Klassen soli 50 nicht iiberschreiten.
H
Diese Verordnung tritt mit ihrer Varlautbarung in Kraft.
Der Landeshauptmann:
• gez. P i esc h
PRILOGA 2
••Verordnungsblatt fiir das Schulwesen in Karaten«
Sredi januarja 1946, št. I., str. 3
Nr. 1.
Erlass des Landesschulrates vom 9. November 1945, Zl. 9406, an die Be-
zirks- und Stadtschulrate, betreffend Neugestaltung der zvveisprachigen Volks ­
schulen.
Der Landesschulrat fiir Karaten iibersendet in der Beilage die Verordnung
der Prov. Kamtner Landesregierung vom 3. Oktober 1945 (in der Fassung des
Beschulsses vom 31. Oktober d. J.) zur Neugestaltung der zvveisprachigen Volks ­
schulen im siidlichen Gebiete Kamtens.
Zur sofortigen Durchfiihrung der Bestammungen dieser Verordnung gehen
gleichzeitig im Wege der zustandigen Bezirksschulinspektoren den Leitungen
der Schulen, die zvvedsprachig zu fiihren sind, Abziige der Verordnung und
nachstehende Weisungen zu:
Der Landesschulrat ervvartet, dass alle an der Durchfiihrung dieser Ver ­
ordnung Beteiligten ihre ganze Kraft einsetzen vverden, die Absichten des
Gesetzgebers durchzufiihren, die dahingehen, einen Beitrag zur Wiedergut-
machung des Unrechtes zu leisten, vvelches in der nationalsozialistischen Zeit
den Kamtner Slovvenen zugefiigt vvurde. Wenn es auch anfanglich Schvvierigr
61
keiten geben wird, so ist doch auf jede nul' geeignete Weise dahin zu arbeiten,
dass die Verordnung in kiirzerster Frist venvirklicht wird.
:'1 Zum Abschnitt A wird verfiigt, dass bis zur Erlassung der in Ausarbeitung
befindlichen Durchfuhrungsverordnung die Organisation der zweisprachigen
Voiksschule und das Stundenausmass nach folgendem Plane zu gestalten sind:
Zum Abschnitt C: Die zvveisprachige Lesefibel ist bereits gedruckt und
geht in den nachsten Tagen den Bezirksschulinspektoren zu. Die deutsche
und die slowenische Sprachfibel sind in Vorbereitung.
Zum Abschnitt D: Der raschen Durchfiihrung steht an manchen Orten
noch der Mange! an geeigneten Lehrkraften entgegen. Eine Reihe von Lehr-
personen wurde bereits den in Betracht kommenden Schulen zugewiesen. Wei-
tere Zuweisungen werden erfolgen. Weitere Weisungen folgen in der Durch ­
fuhrungsverordnung.
Al!e in Frage kommenden Schulen haben den zustandigen Bezirksschulrat
zu melden, wann und in vvelchem Ausmasse der Unterricht nach den Be-
stimmungen der Verordnung aufgenommen wurde.
Die im vorstehenden Erlasse bezogene Verordnung hat folgenden Wortlaut:
Verordnung der Prov. Karntner Landesregierung vom 3. Oktober 1945 zur
Neugestaltung der zweisprachigen Volksschulen im sudJichen Gebiete Kamtens
(in der Fassung des Beschlusses vom 31. Oktober 1945).
PRILOGA 3
Abschnitt V des III. Teiles des Staatsvertrages von Saint-Germain vom
10. September 1919, StGBl. Nr. 303 von 1920. (Dr. Ludwig Adamovich, Die
Bundesverfassungsgesetze samt Ausfuhrungs und Nebengesetzen, Wien 1947,
str. 240—241.)
Schutz der Minderheiten
Art. 66. • ;
AUe osterreichischen Staatsangehorigen ohne Unterschied der Rasse, der
Sprache oder Religion sind var dem Gesetze gleich und geniessen dieselben
biirgerlichen und politischen Rechte.
Unterschiede in Religion, Glauben oder Bekenntnis sollen keinem oster-
reichischen Staatsangehorigen beim Genuss der biirgerlichen und politischen
Rechte nachteilig sein, wie namentlich bei Zulassung zu offentlichen Stellun-
gen. Amtem und Wiirden oder bei den verschiedenen Berufs- und Erwert>s-
tatigkeiten.
Keinem osterreichischen Staatsangehorigen werden im freien Gebrauch
irgendeiner Sprache im Privat- oder Geschaftsverkehr, in Angelegenheiten
der Religion, der Presse oder irgend einer. Art von Veroffentlichungen oder
in offentlichen Versammlungen Beschrankungen auferlegt.
Unbeschadet der Elnftihrung einer Staatssprache durch die dsterreichische
Regierung werden nicht deutschsprechenden osterreichischen Staatsangeho-* 
62
rigen angemessene Erledchterungen beim Gebrauche ihrer Sprache vor Gericht
in Wort oder Schrift geboten werden.
Art. 67. 
Osterreichische Staatsangehdrige, die einer Minderheit nach Rasse. Reli-
gion oder Sprache angehoren, geniessen dieselbe Behandlung und dieselben
Garantien, rechtlich und faktisch, wie die anderen osterreichischen Staatsange-
horigen; insbesondere haben sie dasselbe Recht, auf ihr eigenen Kosten WohJ-
tatigkeits religidse oder soziale Einrichtungen, Schuien und andere Erzaehungs-
anstalten zu errichten, zu vervvalten und zu beaufsichtigen mit der Berechti-
gung, in denselben ihre edgene Sprache nach Belieben zu gebrauchen und
ihre Religion frei zu iiben.
Art. 68.
Was das offentliche Unterrichtswesen anlangt, wird die osterreichische
Regierung in den Stadten und Bezirken, wo eine verhiiltnismassig betrachtr
liche Zahl anderssprachiger als deutscher bsterreichischer Staatsangehbriger
wohnt, angemessene Erleichterungen gewahren, um sicherzustellen, dass in
den Volksschulen den Kindern dieser osterreichischen Staatsangehorigen der
Unterricht in ihrer eigenen Sprache erteilt werde. Diese Bestimmung wird die
osterreichische Regierung nicht hindern, den Unterricht der deutscher Sprache
in den besagten Schuien zu einem Pflichtgegenstande zu machen.
In Stadten und Bezirken, wo eine verhaltnismassig betrachtliche Anzahl
osterreichischer Staatsangehoriger wohnt. die einer Minderheit nach Rasse,
Religion oder Sprache angehoren, wird diesen Minderheiten von allen Be-
tragen, die etwa fiir Erziehung, Religions- oder Wohltatigkeitszwecke aus
offentlichen Mitteln in Staats-, Gemednde- oder anderen Budgets ausgeworfen
\verden, cin angemessener Teil zu Nutzen und Verwendung gesichert.
PRILOGA 4.
-Verordnungsblatt fiir das Schulvvesen in Kamten-
Sredi aprila 1946, št IV.
Nr. 62.
Erlass des Landesschulrates vom 10. April 1946, Zl. 3829, betreffend »Slo-
wenisch« als Amtsbezeichnung fiir »Windisch«.
Der Landesschulrat macht aufmerksam, dass der Ausdruck >-Windisch< ‘
im Amtsverkehr nicht zu gebrauchen ist. Die Amtsbezeichnung lautet »Slo-
wenisch-.
PRILOGA 5
»Volkszeitung-, 29. januar 1947, št 23, str. 1
Eine historische Landtagssitzung
Landeshauptmann-Stellvertreter Ferlitsch brachte unter dem Beifall
des Hauses folgende Regieningserklarung zur Kenntnis:
63
Die nach den Bestimmungen der Bundes- und Landesverfassung frei
gevvdhlte KSrntner Landesregierung ist sich vom ersten Tage ihrer Wdrksam-
keit an bewusst gewesen, vvelche bedeutungsvolle Aufgabe gerade dic Losung
der Slowenenfrage in Karaten darstellt. Folgende Tatbestandc lagen hier vor:
1. Wiedergutmachung an den ausgesiedelten Slowenen.
Es muss bemerkt werden, dass nur die Karntner Slowenen bisher die
weitestgehendc Wiedergutmachung erfahren haben. Die Hbfe vvurden diesen
Menschen ohne Rucksicht auf formale Rcchtsbedenken zurtickgegeben, es ist
mit schwerer Mtihe gelungen, bereits zwel Millionnen Schilling zu Wiedergut-
machungszwecken fliissig zu machen. Der volle Ersatz des Schadens wird
noch im heurigen Jahr geleistet werden konnnen.
2. Wiedereinfiihrung des slowenischen Unterrichtes an den Schulen.
Das Dritte Reich hat die Minderheitcnschulen zerschlagen und jeden
Lehreraachwuches verhindert. Wir haben nach Schweizer Vorbild in einem
bestimmten Gebiet des Landes in allen Gemeinden, wo auch nur cin kleiner
Bruchteil der Bevolkerung slowenischer Muttersprache ist, ein zweisprachiges
Schulsystem eingefiihrt und fragen das Kind nicht, ob deutsch oder slowenisch,
sondem fordem die Erlemung beider Sprachen von jedem Schiller. Wir sind der
Uberzeugung, dass dies zum Vorteil der V dl ker dst, die unser Land bewohnen.
Wenn es uns unmoglich war, unter den Erschwernissen der heutigen Zeit in
knapp eaneinhaib Jahren zu dem enviinschten Ziel zu gelangen, so muss jeder
Einsichtige verstehen, dass mehr nicht durchzufiihren war. Die Unterlassungs-
siinden von sieben Jahren konnen in der heutigen Zeit nicht mit einem Schlage
gutgemacht vverden. In gemessener Zeit wird das gemischtsprachige Schul-
,wessen dort sein, wo wir es haben wollen.
3. Koalitionsfreiheit der Slowenen.
Jedem osterreichischen Staatsburger ist nach den Bestimmungen der
Verfassung volle Vereins- und Versammiungsfreicheit gevvahrleistet. Vom Ge-
nossenschaftswesen gilt das gleiche, Es ist nicht Schuld der Karntner Landes ­
regierung, wenn trotz ihrer Bemiihungen von den gebotenen Mdglichkciten aus
Griinden, die ich nicht beurteilen kann und mag, nicht voller Gebrauch ge-
macht wurde.
4. Entnationalisierung.
Kein Karntner Demokrat denkt daran, irgendwen gewaltsam zu einer
Nation zu zvvingen. Jeder Versuch in dieser Richtung wilrde auf entschlossenen
Wiederstand der Karntner Landesregierung stossen. Wenn auf Grund des
freien Bekenntnisses der Staatsbiirger eine kulturelle Autonomie gefordert
wird, vvird die Karntner Landesregierung dem Landtag unverziiglich einen
Gesetzentvvurf vorlegen, der sicher die Zustimmung des Hohen Hauses finden
wird.
5. Recht auf Muttersprache.
Keinem Ssterreichischen Staatsburger ist es vervzehrt, sich bei Gericht
und bei Behorden der Sprache zu bedienen, die er beherrscht, hier konnen
keine Schwierigkeiten auftauchen.
64
PRILOGA 6.
Wiener Zeitung, z dne 21. junija 1949, št. 142, str. 1
BESCHLUSSE UBER OSTERREICH
Die von den Aussenministern getroffenen Vereinbarungen liber Osterreich
lauteri in der amtlichen bsterreichischen Ubersetzung wie folgt:
Die Aussenminister sind iibereingekommen:
a) dass die Grenzen Osterreichs jene vom 1. Janner 1938 sein sollen;
b) dass der Vertrag fiir Osterreich vorsehen soli, dass Osterreich den
Schutz der Rechte der slowenischen und kroatischen Minderheiten in Oster ­
reich gewahrleiste;
c) dass keine Reparationen von Osterreich verlangt werden, dass aber
Jugoslawien das Recht haben soli, von osterreichischem Eigentum, Rechten
und Interessen auf jugoslawischen Gebiet Besitz zu ergreifen, sie zuriickzu-
halten oder sie zu liquidieren;
d) dass die Sowjetunion von Osterreich 150 Millionen Dollar, zahlbar
innerhalb sechs Jahren, in frei iibertragbarer Wahrung erhalten soli;
e) dass die endgiiltige Regelung zu beinhalten habe:
1. die Ubergabe an Osterreich von allem Eigentum, allen Rechten und
Interessen, die als deutsches Eigntum in Besitz genommen, beziehungsweise
beansprucht wurden und von allen Kriegsindustrien, Hausern und ahnlichen
unbeweglichem Eigentum in Osterreich, dass als Krigsbeute in Besitz genom ­
men, beziehungsweise beansprucht wurde, mit der Massgabe, dass die Stell-
vertreter angewiesen werden, die Kategorien von an Osterreich zu iibertra-
genden Kriegsbeute (mit Ausnahme jenes Olbesitzes und jenes Eigentums der
Donau-Dampfschiffahrts-Gesellschaft, die gemass anderen Paragraphen des
Artikels 35 des Vertrages entsprechend den Vorschlageh der UdSSR vom
24. Janner 1948 an die Sowjetunion iibertragen werdem, jedoch generell unter
osterreichischer Jurisdiktion verbleiben) genau festzulegen. Demgemass werden
die Aktiven der DDSG in Bulgarien, Ungam und Rumanien sowie 100 Prozen t
des Eigentums der Gesellschaft im ostlichen Osterreich in Ubereinstimmung
mit einer von der Stellvertretem zu vereinbarenden Liste an die UdSSR
iibertragen.
2. Dass die Rechte, Besitztiimer und Interessen, die der UdSSR iibertragen
werden, sowie die Rechte, Besitztiimer und Interessen, die die UdSSR an
Osterreich abtreten, frei von Belastungen oder Anspriichen seitens der UdSSR
oder seitens Osterreich iibertragen vverden. Gleichzeitig ist vereinbart, dass
die Worte »Belastungen oder Anspriiche« nicht allein Glaubigeranspriiche, die
sich aus der Ausiibung der allierten Kontrolle dieser Rechte, Besitztiimer und
Interessen nach dem 8. Mai 1945 ergeben haben, aber auch alle anderen An-
spriiche einschLiesslich Steuerforderungen beeinhalten.
Es gilt weiter als vereinbart, dass die gegenseitigen Verzichterklarungen
der UdSSR und Osterreichs, hinsichtlich Belastungen und anspriiche, fiir alle
Belastungen und Anspriiche Geltung haben, die an dem Tag bestehen, an
dem Osterreich die Rechte der UdSSR auf das ihr iibertragene Deutsche
65
Eigentum formell anerkennt, beziehungsweise an dem Tag der tatsachlichen
Ubergabe der seitens der UdSSR an Osterreich zu iibertragenden Besitztiimer;
f) dass alles friihere Deutsche Eigentum, das Eigentum der UdSSR wird,
ohne deren Zustimmung nicht weiter iibertragen werden kann;
g) dass die Steli vertreter ihre Arbeit rasch wieder aufnehmen, zu dem
Zweck, um spatestens bis 1. September zu einer Vereinbai-ung iiber den Ge-
samtvertragsentwurf zu gelangen.
PRIDOGA 7
-Bundesgesetzblatt fiir die Republik Osterreich",
30. julij 1955, št 39
State Treaty for the Re-establishment of an Independent and
Democratic Austria
rOCVAAPCTBEHHbifl AOrOBOP
O BOCCTAHOB/1EHKH HE3ABKCKMOH M AEMOKPATKMECKOPi ABCTPHH
CraTbn 6
□ pasa temena
1. Abctphh o6fl3yercn npHHHTb Bce Mepbi, Heo6xoanMbie aah oOccnctemiH Toro,
*no6bi ace tiHua, HaxoAsunnecn noji aBCipHflCKofl iopHCAHxuHefi, 6e3 pa3JiHUHH pacbi, notia,
«3biKa hjih peJiHrHH, nonbaoBaziHCb npasaMH MMOBeica m ochobhbimh cbo6oa3mh, BK-uoMaa
cso6oAy cjiosa, neHaiH h H3naHHR, peaHrH03Horo Kyjibia, hojihthhcckhx y6e*AeHHfi h
ny6;inqHbix co6paHHfl-
2. Abctphh Tax>Ke npHHHMaeT o6H3arejibCTBO hto Aef>CTByx)uiHC b Abctphh saKOHU
xax b oTHomeHHH CBoero coAepwaHHH, Tax h npHMeaeHHH, He 6yjyi ycraHaBJiH8aTb ahckph-
MHHaUHH HJIH BJlBMb 3a Co6ofl AHCKpHMHHaUMK) AJ1H ahu aBCTpHficxoro rpaacaaHCTBa na
ocHOBaHHH hx pacbi, noža, H3bixa Ha« pejiHTHH xax b tom, uto KacaercH hx ahhhocth,
HMymecTBa, 33hhthR, npo4>eccHOHaabHbix Han 4»'HancoBbix HHTepecoB, cTaryca, hojihih-
aecxHX hah rpa>KAaHCKHX upaš, Tax h b Jix)6bix Bonpocax.
CraTbH 7
PlpaBa CAOBeHCKoro h xopnaTCKoro HamioHaabHbix MeHbiiiHHCTB
1. ABCTpHflCKHe rpa>KAaHC, npHHaAaeJKaiHHe x CAOBeHcxoMy h xopBaTCxo.My HaiiHO-
HaabHbiM MeHbuiHHCTBaM b KapHHTHH, BypreHaaHAe h UJnipnn, nonb3yioTCH oAHHaxoBbiMH
npasaMH HapaBHC co bccmh ApyrHMH aBCTpnRcKHMH rpaiKAaHaMH, BKJiKiHaH npaao hmctb
coficTBeHHbie opraHH3auHH, cofipaHHH h neuarb na cbobm h3mkc.
2. Ohh HMeior npaoo Ha naMaabHoe o6yqcHHC na ciobchckom hjih xopBaTCxoM «3bixax
h Ha nponopuHOHaabHoe kojihhbctbo cbohx cpeaHHX ujkoji; b cbhsh c sthm 6yayT nepe-
CMOTpeHbi nporpaMMbi b tuxoaax, a Taxx<e 6yAeT o6pa30Bana hhcrckuhh no o6pa3oaaHHK>
AAH CJ1OBCHCKHX H XOpBaTCKIIX U1KOA.
66
3. OtpHHHAAbllblM B3I.1K0M B AAMHHHCTpaTHBHblX H CyAedHblX OKpyrax KapHHTHH,
Byprciuiaiua h UIthphh co caobchckhm hah xopnaTCKHM hah nauKOHaabHO CMeiuaHHHM
liaCMCHHCM HBABCTCH, KpOMC HCMCUKOFO H3MK3, T3IOKC M CAOBCHCKHH HAH XOpB3TCKHfl
M3HK. B TaKHX OKpyrax TonorpatpHHCCKAH tcpmhhoaofmh h iiaanncH acmdkhn Oblih ksk
na IICMCUKOM H3blKe. T3K H na CAOBCHCKOM HAH XOpBaiCKOM H3blKaX.
4. AbctphBckhc rpa>Kjiane, npHHagAOKaiUHC k CAOBCHCKOMy mah xopsaTCKOMy wa-
uiioiiaabiibiM MCHbiuHHCTBaM b KapHHTHH, Byprenn HAe h UIthphh, yHacTByioT b KyasTyp-
hom, aAMHHHCTpaTHBHOM hah cyAc6HOM annapaTax »a sthx TeppHTopMax HapaBHC c ApyrH
MH aBCTpllflCKHMH Fp<i>KAaH<lMH.
5. 3anpemaeTc« ACHTCAbnoerb opr.THH3auHft, hmcioihhx ucabio ACHauHOHaaHsaHHio
CAonciiCKoro h xopBaTCKoro naunonaabHbix MCHbiuHHCTB.
Article 6
Human Rights
1. Austria shall take ali measures necessary to secure to ali persons under
Austrian jurisdictaon, vvithout distinction as to race, sex, language or religion,
the enjoyment of human rights and of the fundamental freedoms, including
freedom of expression, of press and publication, of religious worship, of po-
litical opinion and of public meeting.
2. Austria further undertakes that the laws in force in Austria shall not,
either in their content or in their application, discriminate or entail any
discrimination between persons of Austrian nationality on the ground of their
race, sex, language or religion, whether in reference to their persons, pro-
perty, business, Professional or financial interests, status, political or civil
rights or any other matter.
Article 7
Rights of the Slovene and Croat Minorities
1. Austrian nationals of the Slovene and Croat minorities in Carinthia,
Burgenland and Styria shall enjoy the same rights on equal terms as ali other
Austrian nationals, including the right to their own organi zations, meetings
and press in their own language.
2. They are entitled to elementary instruction in the Slovene or Croat
language and to a proportional number of their own secondary schools; in
this connection school curricula shall be reviewed and a section of the In-
spectorate of Education shall be established for Slovene and Croat schools.
3. In the administrative and judicial districts of Carinthia, Burgenland
and Styria, where there are Slovene, Croat or mixed populations, the Slovene
or Croat language shall be accepted as an official language in addition to
German. In such districts topographical terminology and inscriptions shall
be in the Slovene or Croat language as well as in German.
4. Austrian nationals of the Slovene and Croat minorities in Carinthia,
Burgenland and Styria shall partieipate in the cultural, . administrative and 
67
judicial systems in these territories on equal terms with other Austrian
nationals.
5. The activity of organi za tions whose aim is to deprive the Croat or
Slovene population of their minority character or rights shall be prohibited.
TraiU d ’Etat portant rčtablissement d ’une AuIliche
independante et democratique
Article 6.
Droits de 1’homme
1. L’Autriche prendra toutes les mesures necessaires pour assurer A toutes
les personnes relevant de sa juridiction, sans distinction de race, de sexe, de
langue ou de religion, la jouissance des droits de 1'homme et des libertes fon-
damentales, y compris la liberte d'expression de la pensee, la liberte de presse
et de publication, la liberte de culte, la libertč d ’opinion et de reunion
2. L’Autriche s ’engage en outre a ce que les lois en vigueur en Autriche
n'entrainent, ni par leur texte, ni par les modalitčs de leur application, aucune
discrimination directe ou indirecte entre les ressortissants autrichiens en rai-
son de leur race, de leur sexe, de leur langue ou de leur religion, tani en ce
qui conceme leur personne, leurs biens, leurs interets commerciaux, profession-
nels ou financiers, leur statut, leurs droits politiques et civils qu ’en toute autre
mati ere.
Article 7.
Droits des minorites slovčne et croate
1. Les ressortissants autrichiens appartenant aux minorites slovene et
croate en Carinthie, Burgenland et Styrie jouiront de pair avec tous les autres
ressortissants autrichiens des memes droits que ceux-ci, y compris le droit
d ’avoir leurs propres organisations, de tenir leurs rčunions et de posseder une
presse dans leur propre langue.
2. Ils ont droit 4 1’enseignement primaire en langue slovene ou croate et
a un nombre proportionnel d'etablissements propres d'enseignement secondaire;
a cet effet, les programmes scolaires seront revus et une section de 1'inspection
de 1’ensedgnement sera creer pour les čcoles slovenes et croates.
3. Dans les circonscriptions administratives et judiciaires de Carinthie,
Burgenland et Styrie au rčside une population slovene ou croate, ou une po ­
pulation mixte le slovene ou le croate seront admis comme langue officielle
en plus de 1’allemand. Dans ces circonscriptions, la terminologie et les in-
scriptions topographiques seront en langue slovene ou croate aussi bien qu ’en
allemand.
4. Les ressortissants autrichiens appartenant aux minorites slovene et
croate en Carinthie, Burgenland et Styrie participeront dans des memes con- 
68
ditions que les autres ressortissants autrachiens aux activites des organismes
culturels, administratifs et judiciaires dans ces territories.
5. Sera interdite l ’activite des organisations qui ont pour but de priver
les populations croate ou slovene de leur caractere et de leurs droits de mi ­
norite.
Staatsvertrag betreffend die Wiederherstellung eines unabhangigen
und demokratischen Osterreich
A r ti k e 1 6
Menschenrechte »
1. Osterreich vrard alle erforderlichen Massnahmen treffen, um allen unter
osterreichischer Staatshoheit lebenden Personen ohne Unterschied von Rasse,
Geschlecht, Sprache oder Religion den Genuss der Menschenrechte und der
Grundfreiheiten einschliesslich der Freiheit der Meinungsausserung, der Presse
und Veroffentlichung, der Religionsausiibung, der politischen Meinung und der
dffentlichen Versammlung zu sichem,
2. Osterreich verpflichtet sich weiters dazu, dass die in Osterreich gel-
tenden Gesetze weder in ihrem Inhalt noch in ihrer Anwendung zwischen
Personen osterreichischer Staatsangehdrigkeit auf Grund ihrer Rasse, ihres
Geschlechtes, ihrer Sprache oder ihrer Religion, sei es in bezug auf ihre
Person, ihre Vermogenswerte, ihre geschaftlichen, beruflichen oder finanziellen
Interessen, ihre Rechtsstellung, ihre politischen oder biiregrlichen Rechte, sei
es auf irgendeinem anderen Gebiete, diskriminieren oder Diskriminiei-ungen
zur Folge haben werden.
Artikel 7
Rechte der slowenischen und kroatischen Minderheiten
1. Osterreichische Staatsangehorige der slowenischen und kroatischen
Minderheiten in Kamten, Burgenland und Steiermark geniessen dieselben
Rechte auf Grund gleicher Bedingungen wie alle anderen osterreichischen
Staatsangehdrigen einschliesslich des Rechtes auf ihre eigenen Organisationen,
Versammlungen und Presse in ihrer eigenen Sprache.
2. Sie haben Anspruch auf Elementarunterrucht in slowenischer oder kro-
atischer Sprache und auf eine verhaltnismassige Anzahl eigener Mittelschulen;
in diesem Zusammenhang werden Schullehrplane uberpriift und eine Abteilung
der Schulaufsichtsbehbrde wird fiir slowenische und kroatische Schulen er-
richtet werden.
3. In den VerwaUtungs- und Gerichtsbezirken Karntens, des Burgenlandes
und der Steiermark mit slowenischer, kroatischer oder gemischter Bevolkerung
wird die slowenische oder kroatische Sprache zusatzlich zum Deutschen als
Amtssprache zugelassen. In solchen Bezirken werden die Bezeichnungen und 
69
Aufschriften topographischer Natur sowohl in slovvenischer oder kroatischer
Sprache wie in Deutsch verfasst
4. Osterreichische Staatsangehdrige der slowenischen und kroatischen Min-
derheiten in Kamten, Burgenland und Steiermark nehmen an dcn kulturellen,
Vervvaltungs- und Gerichtseinrichtungen in diesen Gebieten auf Grund gleicher
Bedingungen wie andere osterreichische Staatsangehdrige teil.
5. Die Tatigkeit von Organistationen, die darauf abzielen, der kroatischen
oder slovvenischen Bevolkerung ihre Eigenschaft und ihre Rechte als Minder-
heit zu nehmen, ist zu verbieten.
PRILOGA 8
Erlauternde Bemerkungen zum Staatsvertrag
517 der Beilagen zu den stenographischen Protokollen
des Nationalrates, VII. GP., 21. 5. 1955.
(Regierungsvorlage)
Zu Artikel 7 (Rechte der slovvenischen und kroatischen Minderheiten);
Vorschriften verfassungsgesetzlichen Charakters liber den Minderheiten-
schutz enthalt das osterreichische Verfassungsrecht einerseits in Artikel 19 des
Staatsgrundgesetzes vom 21. Dezember 1867, RGB1. Nr. 142, iiber die allge-
meinen Rechte der Staatsbiirger, andererseits in den als Verfassungsbestim-
mungen geltenden Vorschriften des Abschnittes V des III. Teiles des Staats ­
vertrages von Saint-Germain (Artikel 66 bis 69).
Die Bestimmungen des Artikels 7 stellen, soweit sie eine Gleichstellung
der Minderheiten in allen Belangen aussprechen, nur eine Wiederholung der
bereits bestehenden allgemeinen Staatsburgerrechte dar.
Die Vorschrift des Paragraph 2 geht allerdings iiber die bisherigen ver ­
fassungsgesetzlichen Regelungen hinaus. Wahrend nach bisherigen Recht (Ar ­
tikel 68 des Staatsvertrages von Saint-Germain) fiir die Minderheiten nur
angemessene Erleichterungen fiir den Unterricht an den Volksschulen ge-
fordert waren, besteht nunmehr ein Anspruch auf Elementarunterricht in
slovvenischer oder kroatischer Sprache und auf eine verhaltnismassige Anzahl
eigener Mittelschulen. Ferner ist eine eigene Abteilung der Schulaufsichts-
behorde fiir slovvenische und kroatische Schulen einzurichte-n. Die oster ­
reichische Gesetzgebung wird diese vertraglichen Bestimmungen. die zunachst
progranunatische Bedeutung haben, unter Beriicksichtigung des in Paragraph 1
festgelegten Grundsatzes auszufiihren haben.
Paragraph 3 dieses Artikels geht iiber die bisherigen Regelungen des
Artikels 66 des Staatsvertrages von Staint-Germain hinaus, der den nicht
deutschsprachigen osterreichischen Staatsangehdrigen angemessene Erleichte ­
rungen beim Gebrauch ihrer Sprache vor Gericht in Wort oder Schrift ga-
rantiert. Nun wird die kroatische und slowenische Sprache in den Vervvaltungs-
und Gerichtsbezirken Kamtens, des Burgenlandes und der Steiermark mit
slowenischer, kroatischer- oder gemischter Bevolkerung zusatzlich zur deutschen
Amtssprache als Amtssprache zugelassen. Diese Bestimmung bedarf keiner 
70
naheren Ausfiihrungsgesetzgebung mehr; sie ist unmittelbar anvvendbar. Hin-
sichtlich der Bezeichnung der Ortsnamen und Ortsaufschriften wird cine
ontsprechende gesetzgeberische Massnahmc des Bundes, beziehungsvveise der
Landei- erforderlich sein.
Paragraph 4 dieses ArtikeLs gevvahrleistet osterreichischen Staatsange-
horigen slowenischer oder kroatischer Minderheiten in Karnten, Burgenland
und Steiermark die Teilnahme an kulturellen, Vervvaltungs- und Gerichts-
einrichtungen in diesen Gebieten auf Grund gleicher Bedingungen wie andere
osterreichische Staatsangehdrige. Auch diese Bestimmung geht iiber die bis-
herigen Vorschriften hinaus.
Die Bestimmung des Paragraphen 5 ist schon durch das bisherige Recht
gevvahrleistet.
Die Praragraphen 2, 3, 4 des Artakels 7 haben somit verfassungsgesetz-
lichen Charakter.
PRILOGA 9
»Verordnungsblatt fiir Schulvvesen in Karnten-,
Marec/April 1959, št. III/IV, str. 31
Nr. 20.
Regelung des zvveisprachigen Unterrichtes in Karnten
E r 1 a s s
des Landeshauptmannes als Vorsitzender des Landesschulrates.
(Zl. LSR = 4337/58 vom 22. 9. 1958)
Als Landeshauptmann und Vorsitzender des Landesschulrates fiir Karnten
bin dch verpflichtet, fiir einen ungestdrten und wirkungsvollen Unterricht an
den Volks- und Hauptschulen des Landes Sorge zu tragen. Dieses Ziel erscheint
durch die Unruhe, die Vinter der Eltemschaft des gemischtsprachigen Gebietes
entstanden ist, gefahrdet.
Die Schulverordnung der Provisorischen Karntner Landesregierung vom
Jahre 1945 ist anderungsbediirftig. Vor 13 Jahten diirfte man der Meinung
sein, dass durch den damals binnen kurzer Zeit ervvarteten Staatsvertrag dieses
Provisorium bald durch ein .Definitivnim abgeldst werden vviirde. Die Hoffnung
hat sich als Irrtum ervviesen, Osterredch musste mehr als 10 Jahre auf den
Staatsvertrag vvarten und als dieser endlich abgeschlossen vvurde, konnten trotz
der Hoffnung Karntens die Bestimmungen der Schulverordung nicht durch ein
osterreichisches Gesetz ersetzt vverden. Wir stehen am Beginn des d rit ten
Schuljahres nach Abschluss des Staatsvertrages und es hat nicht den Anschein,
dass die Gesetzgebung in kurzer Zeit zu einem Resultat gelangen vvird.
Die von der Karntner Landesregierung einstnmmig geforderten Voraus-
setzungen — eine Befragung zur Feststellung der Minderheit und die Uber-
nahme der durch die neue Schulregelung etvva entstehenden Mehrkosten 
71
durch den Bund — sind nicht geschaffen worden, ein Vorschlag, die Zahl der
zweisprachigen Schulen zu vermindem, kann nicht zur Durchfiihrung gelangen.
Die Lage erfordert aber rasche Entscheidung.
Nach § 27 der Schul- und Unterrichtsordnung vom 29. 9. 1905. RGB!.
Nr. 159 ex 1905 sind fiir die Befreiung von Lehrgegenstanden die Bezirksschul-
behbrden zustandig. Uber die dort genannten Lehrgegenstande hinaus hat das
Buhdesministerium fiir Unterricht mit Eriass vom 18. 8. 1947, Zl. 32.000/4'12/47,
die Befreiung vom fremdsprachigen Unterricht an Hauptschulen fiir zulassig
erklart, also eine Befreiung von einem verbindlichen Gegenstand wahrend der
Pflichtschulzeit. Als durch die Ungarnfliichtlinge ein ahnliches Problem auf-
tauchte, wurde dies ebenfalls im Erlasswege geregelt. Beide Beispiele zeigen,
dass zur Behebung von Schwierigkeiten Erlasse verwendet wurden. Auch in
Kamten ist derzeit eine solche Situation. Wem die Erziehung der Kamtner
Jugend am Herzen liegt, kann werder einen Schulstreik noch die Schlies-
sung von Schulen wiinschen. Mein Eriass schafft eine Losung, die es ohne
Zwang ermoglicht, eine endgiiltige gesetaliche Regelung abzuwarten.
Ich sehe mich darum veranlasst, die Bezirksschulbehorden der von der
Schulverordnung aus 1945 betroffenen Gebiete anzuweisen, Antrage der Er-
ziehungsberechtigten um Befreiung vom Unterricht in der slowenischen Spra-
che raschestens zu erledigen.
Solche Gesuche sind bei den ortlich zustandigen Schulleitungen einzu-
bringen und bis spatestens 7. Oktober 1958 den Bezirksschulbehorden zu iiber-
mitteln. Hiebei kann nur die frede personliche Entscheidung der Erziehungs-
berechtigten massgebend sein. Eine Beeinflussung durch das Lehrpersonal ist
zu unterlassen. Wer also wall, dass seine Kinder vveiterhin zweisprachigen
Unterricht wie bisher erhalt, hat gar nichts zu tun, wer dies nicht wiinscht,
reicht seinen Antrag ein. Damit bleiben alle Rechte der Minderheit gevvahrt,
ohne dass jemand gezwungen wird, sein Kind an einem Unterricht teilnehmen
zu lassen, der als Belastung empfunden wird. Dieser Eriass gilt sowohl fiir
Volks- wie fiir Hauptschulen und zwar so lange, als nicht durch die Geseta-
gebung eine endgiiltige und allgemein verbindliche Regelung getroffen ward.
' PRILOGA 10
»Verordnungsblatt fiir das Schulwesen in Kamten«,
Marec'April 1959, št. III/IV, str. 32
Nr. 22.
Freawilliger Besuch des Slowenischunterrichtes.
(LSR. Zl. 5468/11. 11. 1958)
An die
Bezirksschulrate Hermagor, Villach-Land, Villach-Stadt, Klagenfurt-Land,
Klagenfurt-Stadt und Volkermarkt.
In mehreren Fallen haben Erziehungsberechtigte den Wunsch geaussert,
trota grundsatalicher Abmeldung vom Slowenischunterrichte die Schiiler- 
72
(innen) freivrillig an diesem Unterrichte tedlnehmen zu lassen. Um diesem
Wunsch der Erziehungsberechtigten Rechnung zu tragen, wird angeordnet, dass
vom Slowenischuniterricht abgemeldete Schiileriinnen) der zweisprachigen
Volksschulen und der ihnen angeschlossenen Sonderschulklassen und der
Hauptschulen des zweisprachigen Gebietes den Slowenischunterricht freiwillig
besuchen kbnnen. Nach der Anmeldung sind die Schiller verpflichtet, den
Slowenischunternicht bis zum Schuljahrsschlusse zu besuchen. Der Austritt
wahrend des Schuljahres ist nicht gestattet.
Die Direktionen der Haupschulen und Leitungen der Volksschulen vverden
angewiesen, die Erziehungsberechtigten durch die Schiiler(innen) von dieser
Verfugung in Kenntnis zu setzen. Sie vverden vveiters beauftragt, dem Landes-
schulrat iiber die Auswirkung dieser Massnahme im Dienstwege sogleich zu
berichten.
PRILOGA 11
»Verordnungsblatt fiir das Schulvvesen in Kamten«,
Marec/April 1959, št. III/IV, sta-. 31
No. 21.
Regelung des zvveisprachigen Unterrichtes in Kamten
(Durchfiihrung)
(LSR. Zl. 4964'58 vom 27. 10. 1958)
In Durchfuhrung des Erlasses des Landeshauptmannes als Vorsitzenden
des Landesschulrates von Karnten vom 22. September 1958, Zl. 4337/58, betr.
die Regelung des zvveisprachigen Unterrichtes in Kamten, werden fiir die
Unterrichtserteilung an den zweisprachigen Schulen bis zur endgiiltigen Re ­
gelung folgende Richtlinien gegeben: . . -
1. Den einzelnen Schulleitungen .ist es verboten, Teilergebnisse der Sta-
tistischen Erhebungsbogen bekanntzugeben. Die Bezirksschulrate werden auf-
gefordert, die Schulleitungen davon umgehend in Kenntnis zu setzen.
2. Es ist Vorsorge zu treffen, dass jedes deutsch- und jedes slovvenisch-
sprechende Kind das Lehrziel in vollem Ausmasse erreicht.
3. Dar Gesamtunterricht fiir die abgemeldeten Schiller und Schiilerinnen
wird auf der ersten bis einschliessLich dritten Schulstufe nun in der deutschen
Sprache erteilt, wobei fiir jene Schiiler und Schiilerinnen, die dde deutsche
Sprache nicht oder nur mangelhat beherrschen, die dem Kdnde eigene Mundart
miindlich vermittelnd anzuwenden ist.
4. Schiilem und Schiilerinnen, die nicht abgemeldet wurden, ist der Ge-
samtunterricht auf den ersten drei Schulstufen in deutschen- und slowenischer
Sprache miindlich und schrifUich zu erteilen.
5. Von der vierten bis achten Schulstufe ist Sloweniische Sprache fiir die
nicht abgemeldeten Schiiler und Schiilerinnen ein eigener Unterrichtsgegestand,
wobed auf der vierten Schulstufe diesem Gegenstand 4, ab der fiinften Schul ­
stufe 3 Wochenstunden zugemessen sind.
6 Razprave 73
a bgemeldeten als auch fiir die nicht abgemeldeten
Stundentafel, die durch den Erlass des Landesschul-
1945, Zl. 9406 (Veix>rdnungsblatt fiir das Schulvvesen
in Karaten Stiick 1, Janrgang 1946), verordnet worden ist.
Auf der veirten bis achten Schulstufe treten fiir die abgemedeten Schiiler-
fnnen) an Stelle der Slowenischstunden eine Zeichen- und eine Rechenstunde.
7 Fiir Volksschulen, an denen sich alle Schiiler(innen) vom Slowenisch-
unterricht abgemeldet haben, gelten die Lehrplane fiir allgemeine Volksschulen
(Sonderabdruck aus dem Verordnungsbiatt fiir den Dienstbereich des Bundes-
ministeriums fiir Unterricht, Stiick XIII. vom Jahre 1930, mit Abanderungen
auf Grund des Erlasses des Staatsamtes fiir Volksaufklarung, fiir Unterricht
und Erziehung und fiir Kultusangelegenheiten vom 27. Oktober 1945, Zl. 9879
_ K/45, und der Erlasse des Bundesministeriums fiir Unterricht vom 18. Ok ­
tober 1946, Zl. 35.998-IV/12/1946, vom 18. November 1946, Zl. 38.932 — IV/15/46,
vom 18. November 1948, Zl. 77.529 — IV/15/48, und vom 16. Dezember 1949,
Zl. 76.849 — 4/15/49).
8. Fiir den Slovvenischunterricht an Hauptschulen finden die Bestimmun-
gen fiir die 5. bis 8. Schulstufe der Vollcsschulen, fiir die Sonderschulklassen
die Bestimmungen fiir die 1. bis 3. Schulstufe sinngemass Anvvendung.
9. Der Erlass tritt am 1. November 1958 in Kraft.
PRILOGA 12
»Stenographisches Protokoli« 85. Sitzung des Nationalrates der Republik
Osterreich, VIII. Gesetzgebungsperiode, 19. 3. 1959, str. 4117.
Die Entschliessung hat folgenden Wortlaut:
I. Die Bundesregierung wird aufgefordert, eine Regierungsvorlage eines
Bundesgesetzes iiber eine allgemeine Minderheitenfeststellung bas spatestens
30. Juni 1960 dem Nationalrat vorzulegen.
II. Gemass Art. 7 Paragrapf 3 des osterreichischen Staatsvertrages vom
15. Mai 1955, BGB1. Nr. 152, betreffend die Wiederherstellung eines unabhan-
gigen und demokratischen Osterreich, ist unter anderem auch in den Ver-
waltungsbezirken Karntens mit slowenischei- oder gemischter Bevolkerung die
slowenische Sprache zusatzlich zum Deutschen als Amtssprache zugelassen.
Die Bundesregierung hat dem Nationalrat bisher zur innerstaatlichen
Durchfiihrung der Bestimmungen des Art. 7 des erwahnten Staatsvertrages den
Entwurf eines Bundesgesetzes, womit fiir das Bundesland Karaten Vorschiiften
zur Durchfiihrung der Minderheiten-Schulbestimmungen des Staatsvertrages
getroffen vverden (Minderheiten-Schulgesetz fiir Karaten), sowie den Entwurf
eines Bundesgesetzes zur Durchfiihrung der die Amtssprache bed Gericht be-
treffenden Bestimmungen des Art. 7 Paragraph 3 des Staatsvertrages vorgelegt
Die Bundesregierung wird aufgefordert, dem Nationalrat so bald als
moglich auch eine Regierungsvorlage zuzuleiten, womit in Anlehnung an die
Grundsatze des Entwurfes eines Bundesgesetzes zur Durchfiihrung der die 
6. Sowohl fiir <3ie
Schiilerfinnen) gilt die .
rates vom 9. November
74
Amtssprache bei Gericht betreffenden Bestimmungen entsprechende Hestim-
mungen fiir die Verwaltungsbehdrden in den in Betracht kornmenden politi-
schen Bezirken Karntens iiber die Verwendung der slowenischen Sprache als
zusatzliche Amtssprache getroffen werden.
PRILOGA 13
»Verordnungsblatt fiir das Schulwesen in Kamten-
1957, št. VH/VHI. str. 51
Erlass Nr. 34:
Errichtung eines Bundesrealgymnasiums mit slowenischer Unterrichts-
Sprache in Kamten.
(LSR. Zl. 3177/57)
Nachstehend wird der Erlass des Bundesministeriums fiir Unterricht vom
1. Juli 1957, Zl. 47.600-12/57, zur Kenntnis gebracht:
-Das Bundesministerium fUr Unterricht errichtet im Sinne des Artikels 7,
Ziffer 2, des Staatsvertrages, BGB1. Nr. 152/55, — vorbehaltlich einer endgiil-
tigen gesetzlichen Regelung — in Klagenfurt fiir osterreichische Staatsbiirger
der slowenischen Mdnderheit ein Bundesrealgymnasium mit slovvenischer
Unterrichtssprache.
Das Bundesrealgymnasium fiihrt die Bezeichnung »Slovverrisches Bundes-
realgymnasium in Klagenfurt«.
Betreffend Dienstpostenplan und Lehrplan des Slowenischen Bundesreal-
gymnasium in Klagenfurt ergehen gesonderte Verfiigungen.«
Hiezu bemerkt der Landesschulrat, dass die bezedchnete Anstalt im Ge-
baude der Bundesrealschule und des BundesreaJgymnasiums in Klagenfurt,
Lerchenfeldgasse 22, untergebracht ist.
PRILOGA 14
-Verordnungsblatt fiir das Schulwesen in Kamten«,
1957, št. IX/X. str. 68
Erlass Nr. 53:
Bundesrealgymnasium fiir Slowenen in Klagenfurt
(Eri. d. BMfU. v. 3. 8. 1957, Zl. 73.404—12/57, LSR 3658/57 u. 2828'57)
Das mit Erlass des Bundesministeriums fiir Unterricht vom 1. Juli 1957,
Zahl 47 600—12/57 in Klagenfurt errichtete Bundesrealgymnasium fiir oster-
reichische Staatsbiirger der slowenischen Minderheit fiihrt die Bezeichnung
-Bundesrealgymnasaum fiir Slowenen in Klagenfurt«.
6« 75
Hievon wird in tedhveiser Abfinderung des Eiiasses Nr. 34 im Verordnungs-
blatt fiir das Schulwesen in Karaten, Stiick VII/VIII/1057, Seite 51, Mitteilung
■gemacht
Gleichzeitig wivd mitgeteilt, dass das Bundesminiisterium fiir Untcrricht
mit Erlass vom 3. 6. 1957, Zl. 61.973-20 b/57, dem Professor an der Bundes-
realschule und -Realgymnasium in Klagenfurt, Oberstudienrat dr. Josef Ti-
schler, vorlfiufig die vorbereitenden Arbeiten fiir die Erbffnung und Fiihrung
des Bundesrealgymnasiums fiir Slowenen in Klagenfurt iibertragen hat.
PRILOGA 15
»Verordnungsblatt fiir den Dienstbereich des Bundesmdnisteriums
fiir Unteiricht, 1. september 1959, str. 198
Erlass Nr. 98:
Bundesrealgymnasium und Gymnasium fiir Slowenen in Klagenfurt
(Erlass vom 17. Juli 1959. Zl. 76.064 — 12/59)
Das Bundesministerium fiir Unteiricht sieht sich in Ausfiihrung des § 24
Abs. 1 des Minderheitenschulgesetzes fiir Karaten, BGB1. Nr. 101/59, veranlasst,
die Umwandlung des Budesrealg/mnasiums fiir Slowenen in Klagenfurt in ein
Bundesrealgymnasium und Gymnasium ab Beginn des kommenden Schuljahres
Zu verfiigen. ,
Die Anstalt hat daher ab dem Schuljahr 1959/60 die Bežeichnung ■•Bundes-
realgymnasium und Gymnasium fiir SIowenen in Klagenfurt« zu fiihren.
Vbl. f. d. Db. d. BMfU., 1. November 1959, Seite 260:
_ Berichtigungen
1. Im Erlass des Budesministernums fiir Unterricht vom 7. Juli 1959, Min.-
Vdg.-Bl. Nr. 98/59, hat es im letzten Ausatz richtig zu heissen: •■Bundes-Real-
gymnasium und -Gymnasium fiir Slovvenen in Klagenfurt«.
PRILOGA 16
•►Bundesgesetzblatt fiir' die Republik Osterreich«
14. april 1959, št. 27, str. 605
101. Bundesgesetz vom 19. Marž 1959, womit fiir das Bundesland Karaten
Vorschriften zur Durchfiihrung der Minderheiten-Schulbestimmungen des
Osterreichischen Staatsvertrages getroffen werden (Minderheiten-Schulgesetz
fiir Karaten).
Der Nationalrat hat beschlossen;
Artikel I (Verfassungsbestimmungen)
a) Kompetenzbestimmungen
§ 1. In den Angelegenhedten des Minderheiten-Schulwesens ' im Lande
Karaten (Artikel 7 § 2 des Staatsvertrages betreffend die Wiederherstellung 
76
eines unabhangigen und demokratischen Osterreich vom 15. Mai 1955, BGB1.
Nr. 152/1955) werden die Zustandigkeiten des Bundes und des Landes Kdmten
zur Gesetzgebung und Vollziehung unbeschadet der Bestimmungen des § 6 im
folgenden festgesetzt.
§ 2. Bundessache ist die Gesetzgebung und die Vollziehung in folgenden
Angelegenheiten:
a) Die Angelegenheiten der fiir die slowenische Minderheit im besonderen
in Betracht kommenden Volks- und Hauptschulen, mit Ausnahme der Ange ­
legenheiten ihrer ortlichen Festlegung;
b) die Angelegenheiten einer fiir die slovvenische Minderheit im besonde ­
ren in Betracht kommenden Mittelschule; ,
c) die Angelegenheiten einer ergiinzenden Lehrerbildung in slowenischer
Sprache; ' >
d) die Angelegenheiten eines unverbindlichen Unterrichtes in der slowe-
nischen Sprache an Pflichtschulen und mittleren Lehranstalten;
e) die Angelegenheiten der Schulaufsicht iiber die in lit. a und. b . ange-;
fiihrten Schulen und liber den in lit. c und d angefiihrten Unterricht.
§ 3. Bundessache ist die Gesetzgebung liber die Grundsatze, Landessache
die Ausfiihrungsgesctzgebung und die Vollziehung in den Angelegenheiten der
ortlichen Festlegung der fiir die slowenische Minderheit im besonderen in
Betracht kommenden bffentlichen Volks- und Hauptschulen.
§ 4. (1) Hinsichtlich der ini § 3 angefiihrten Angelegenheiten finden die
Bestimmungen des Artikels 16 Abs. 1 des Bundes-Verfassungsgesetzes in der
Fassung von 1929 dem Sinne nach mil der naheren Massgabe Anwendung, dasS
das Land Karnten innerhalb von drei Jahren nach dem Inkrafttreten dieses
Bundesgesetzes die notvvendige ausfiihrungsgesetzliche Regelung zu treffen
hat Wird diese Frist vom Lande Karnten nicht eingehalten, so geht die Zu-
standigkeit zur ausfiihrungsgesetzlichen Regelung auf den Bund liber. Sobald
das Land Karnten das Ausflihrungsgesetz erlassen hat, tritt das Ausfiihrungs-.
gesetz des Bundes ausser Kraft.
(2) Die dem Bund gemass Artikel 102 a Abs. 1 erster Satz des Bundes-.'
Verfassungsgesetzes in der Fassung von 1929 zustehende oberste Leitung und;
Aufsicht iiber das gesamte Erziehungs- und Unterrichtswesen wird hinsichtlich
der im § 3 angefiihrten Angelegenheiten durch sinngemasse Anwendung der
Bestimmungen des Artikels 15 Abs. 8 und des Artikels 16 Abs. 2 des Bundes-
Verfassungsgesetzes in der Fassung von 1929 ausgeiibt,
§ 5. Die Bestimmungen des § 42 des tlbergangsgesetzes vom 1. Oktober
1920 in der Fassung des BGB1. Nr. 368 vom Jahre 1925 und in der Fassung
des Bundesverfassungsgesetzes vom 7. Dezember 1929, BGB1; Nr. 393, werden
hinsichtlich der in den §§ 2 und 3 angefiihrten Angelegenheiten ausser Kraft
gesetzt. • . . . . ’ '
§ 6. (1) Die Bestimmungen des Lehrerdienstrechts-Kompetenzgesetzes, BGB1.
Nr. 88/1948, und des Schulerhaltungs-Kompetenzgesetzes, BGB1. Nr. 162/1955,
sowie die fiir die Schulen mit deutscher Unterrichtssprache geltenden.Verfas-
sungsgesetzlichen Kompetenzvorschriften werden durch die Verfassungsbestim-
mungen des Artikels I dieses Bundesgesetzes nicht beriihrt. . • ) .
7T
(2) Inwieweit der Bund an der Kostentragung des personellen und des
sachlichen Mehraufvvandes, der sich auf Grund dieses Bundesgesetzes hin-
sichtlich der fur die slowenische Minderheit im besonderen in Betracht kom-
menden offentlichen Volks- und Hauptschulen ergibt, mitzuwirken hat, ist
durch Bundesgesetz zu regein. Dieses Bundesgesetz ist bis zum 30. Juni 1960
zu erlassen.
b) A 11 g e m e i n e Bestimmungen
§ 7. Das Recht, die slowenische Sprache als Unterrichtssprache zu gebrau-
chen oder als Pflichtgegenstand zu erlernen, ist jedem Schiller in den aus-
fiihrungsgesetzlich (§ 3 im Zusammenhalte mit § 4 Abs. 1) festzulegenden Schu-
len zu gewahren, sofem dies der Wille seines gesetzlichen Vertreters ist. Ein
Schiiler kann nur mit Willen seines gezetzlichen Vertreters verhalten vverden,
die slowenische Sprache als Unterrichtssprache zu gebrauchen oder als Pflicht-
gegenstand zu erlernen.
§ 8. Der Erteilung des Unterrichtes in slowenischer Unterrichtssprache
steht nicht entgegen, dass die deutsche Sprache als Staatssprache der Republik
Osterreich (Artikel 8 des Bundes-Verfassungsgesetzes in der Fassung von 1929)
als Pflichtgegenstand vorzusehen ist.
Artikel II.
Grundsatzbestimmungen
§ 9. (1) Fur die Ausfiihrungsgesetzgebung (§ 3 im Zusammenhalte mit § 4
Abs. 1) gelten die in den nachstehenden Paragraphen dieses Artikels II auf-
gestellten Grundsatze.
(2) (Verfassungsbestimmung.) Die im vorliegenden Artikel II aufgestellten
Grundsatze konnen vom Nationalrat nur in Anwesenhedt von mindestens der
Halfte der Mitglieder und mit einer Mehrheit von zwei Dritteln der abgege-
benen Stimmen abgeandert, ergantzt oder aufgehoben werden.
§ 10. (1) Die ortliche Festlegung der fur die slowenische Minderheit im
besonderen in Betracht kommenden Volks- und Hauptschulen hat nach Mass-
gabe der Grundlagen zu erfolgen, die sich aus einer amtlichen Minderheiten-
feststellung ergeben.
(2) Bis zum Vorliegen der Ergebnisse einer amtlichen Miriderheitenfest-
stellung hat die ortliche Festlegung der fur die slovvenische Minderheit im be ­
sonderen in Betracht kommenden Volks- und Hauptschulen fur jene Gemein-
den zu erfolgen, in denen zu Beginn des Schuljahres 1958/59 der Unterricht an
Volks- und Hauptschulen zweisprachig erteilt wurde.
§ 11. Es ist dafiir Vorsorge zu treffen, dass alle Volks- und Hauptschuler
in den nach § 10 in Betracht kommenden Gemeinden Kamtens, die von ihren
gesetzlichen Vertretem hiefiir angemeldet werden, den Unterricht in einer der
im § 12 genannten, fur die slowenische Minderheit im besonderen in Betracht
kommenden Schule erhalten konnen. Diese Vorsorge ist hinsichtlich der im
§ 12 lit. a genannten Schulen unter Bedachtnahme auf die nach den Schul-
erhaltungsvorschriften notwendigen Schiilerzahlen, hinsichtlich der im § 12
lit. b und c genannten Schulen (Klassen, Abteilungen) auf jeden Fali zu treffen.
78
Artikel III.
Volks- u n d Hauptschulen
§ 12. Neben den allgemeinen Formen der osterreichischen Volks- und
Hauptschule mit dcutscher Unterrichtssprache konnen im Lande Kiimten ins-
besondere fiir dle slovvenische Minderheit folgende Formen von Volks*- und
Hauptschulen oder Klassen und Abteilungen an Volks- und Hauptschulen ge-
fiihrt vverden:
a) Volks- und Hauptschulen mit slowenischer Unterrichtssprache;
b) Volksschulen mit deutscher und slovvenischer Unterrichtssprache (zvvei-
sprachige Volksschulen), vvorunter im Sinne dieses Bundesgesetzes auch in
Volksschulen mit deutscher UnteiTichtssprache eingerichtete Volksschulklassen
mit deutscher und slovvenischer Unterrichtssprache (zvveisprachige Volksschul ­
klassen) und in Volksschulklassen mit deutscher Unterrichtssprache eingerich ­
tete Abteilungen mit deutscher und slovvenischer Unterrichtssprache (zvveispra-
chige Volksschulabteilungen) zu verstehen sind;
c) Abteilungen fiir den Unterricht in slovvenischer Sprache, die in Haupt ­
schulen mit deutscher Unterrichtssprache eingerichtet sind.
§ 13. (1) Die Aufname in die im § 12 genannten Schulen (Klassen, Abtei­
lungen) bedarf einer diesbeziiglichen ausdriicklichen Anmeldung durch den
gesetzlichen Vertreter des Schiilers beim Eintritt in die Volksschule und in
die Hauptschule, doch kann die Anmeldung auch bis zu Beginn eines spa-
teren Schuljahres erfolgen; sie vvirkt ohne vveiters bis zum Austritt aus der
Volksschule beziehungsvveise Hauptschule und kann vorher nur zum Ende
eines Schuljahres vviderrufen vverden.
(2) Die Anmeldungen nach Abs. 1 und der allfallige Widerruf der An ­
meldung sind beim Schulleiter vorzubringen und konnen schriftlich oder
miindlich protokollarisch erfolgen; sie sind von bundesrechtlich geregelten
Gebuhren und Abgaben frei.
§ 14. (1) Auf die im § 12 angefiihrten Schulen (Klassen, Abteilungen) finden
hinsichtlich der Schulorganisation und der Fiihrung des Unterrichtes die fiir
die osterreichischen Volks- und Hauptschulen allgemein geltenden Vorschriften
mit den in den folgenden Bestimmungen dieses Artikels angefiihrten Abvvei-
chungen Anvvendung.
(2) Hinsichtlich der Schulpflicht der Kinder, vvelche die im § 12 ange-
fiihrten Schulen besuchen, gelten die in Osterreich allgemein geltenden Vor ­
schriften iiber die Schulpflicht.
§ 15. An den Volks- und Hauptschulen mit slovvenischer Unterrichtssprache
ist der Unterricht auf allen Schulstufen in slovvenischer Unterrichtssprache zu
erteilen, doch ist die deutsche Sprache als Pflichtgegenstand mit sechs Wochen-
stunden zu fiihren.
§ 16. (1) An den zvveisprachigen Volksschulen (Volksschuliklassen, Volks ­
schulabteilungen) ist der gesamte Unterricht auf den ersten drei Schulstufen
in annahernd gleichem Ausmass in deutscher und slovvenischer Sprache zu
erteilen; von der vierten Schulstufe an ist der Unterricht — unbeschadet der 
79
Bestimmung des Abs. 2 — in deutscher Sprache zu erteilen, doch ist die slo-
wenische Sprache mit vier Wochenstunden als Pflichtgegenstand zu fiihren.
In Volksschulklassen mit deutschsprachigen und zweisprachigen Abteilungen
ist der deutschsprachige Unterricht soweit wie moglich fiir alle Schiller der
betreffenden Schulstufen gemeinsam zu erteilen.
(2) Der Religionsunterricht ist auf allen Schulstufen der zvveisprachigen
Volksschulcn (Volksschulklassen, Volksschulabteilungen) fiir die gemass § 13
zum zu-eisprachigen Unterricht angemeldeten Schiller in deutscher und in slo-
vvenischer Sprache zu erteilen.
(3) An den in Hauptschulen mit deutscher Unterrichtssprache eingerich-
teten Abteilungen fiir den Unterricht in slowenischer Sprache ist die slowe-
nische Sprache auf allen Schulstufen mit vier Wochenstunden als Pflichtge ­
genstand zu fiihren.
§ 17. An Volks- und Hauptschulen mit deutscher Unterrichtssprache kann
die Landesschulbehorde die slowenische Sprache als unverbindlichen Unter-
richtsgegenstand einfiihren. Dieser Unterricht kann, soweit dies tunlich ist,
gemeinsam mit dem Unterricht ih slowenischer Sprache in den in der Schule
eingerichteten zvveisprachigen Volksschulklassen oder Volksschulabteilungen
beziehungsweise slowenischsprachigen Hauptschulabteilungen erfolgen.
§ 18. (1) Beim Ubertritt von Schiilern einer Volks- oder Hauptschule in
eine solche mit anderer Unterrichtssprache ist von der aufnehmenden Schule
besonders darauf zu achten, dass der Schulfortgang in der nunmehrigen be-
ziehungsweise in der allfalligen zweiten Unterrichtssprache gewahrleistet ist.
(2) Fiir das Aufsteigen in die nachsthohere Schulstufe oder Klasse sowie
fiir den Ubertritt von der Volksschule in die Hauptschule sind in allen Fallen
iiberdies die hiefiir allgemein geltenden Vorschriften zu beachten.
§ 19. Die fiir den Unterricht an den in den §§ 15 und 16 Abs. 1 angefiihrten
Schulen (Klassen, Abteilungen) und fiir den in den §§ 16 Abs. 3 und 17 an-
gefiihrten Slowenischunterricht anzuwendenden Lehrplane sind unter Bedacht-
nahme auf die fiir die osterreichischen Volks- und Hauptschulen allgemein
geltenden Lehrplane und unter Zugrundelegung der in diesem Artikel fest-
gesetzten Bestimmungen vom Bundesministerium fiir Unterricht nach Anhoren
des Landesschulrates fiir Kamten durch Verordnung zu erlassen.
§ 20. Die fiir den Unterricht an den in den §§ 15 und 16 Abs. 1 ange-
fiihrten Schulen (Klassen, Abteilungen) und fiir den in den §§ 16 Abs. 3 und 17
angefiihrten Slowenischunterricht erforderlichen Lehrbefahigungen richten sich
nach den Bestimmungen des Artikels IV dieses Bundesgesetzes.
Artikel IV.
Erganzende Le hrerbi 1dun g
§ 21. (1) Zur Heranbildung von Lehrern fiir Volksschulen mit slowenischer
oder mit deutscher und slowenischer Unterrichtssprache ist an der Bundes-
lehrer- und -lehrerinnenbildungsanstalt in Klagenfurt ein erganzender Unter ­
richt in slowenischer Sprache in elnem durch den Lehrplan naher zu bestim-
menden Ausmass zu fiihren.
80
(2) Der erganzende Unterricht in slowcnischer Sprache ist fur jene Schil ­
ler, die hiezu auf Grund freivvilllger Meldung aufgenommen vverden, an Stelle
der lebenden Fremdsprache Pflichtgegenstand. Bei der Aufnahme haben die
Schiller angemessene Kenntnisse in der slowenischen Sprache nachzuweisen.
§ 22. (1) Die Abgange der Bundeslehrer, und -lehrerinnenbildungsanstalt in
Klagenfurt, die an dem erganzenden Unterricht in slovvenischer Sprache teil-
genommen und die normale Reifepriifung mit Erfolg abgelegt haben, konnen
sich im Anschluss an die Reifepriifung oder in einem spdteren Zeitpunkt einer
erganzenden Reifepriifung fiir den Unterricht an Volksschulen mit slovve-
nischer oder mit deutscher und slowenischer Unterrichtssprache unterziehen.
(2) Desgleichen konnen sich Lehrpersonen nach der mit Erfolg abgelegten
Lehrbefahigungspriifung fiir Volksschulen der erganzenden Lehrbefahigungs-
priifung fiir den Unterricht an Volksschulen mit slowenischer oder mit deu ­
tscher und slowenischer Unterrichtssprache und Lehrpersonen nach der mit
Erfolg abgelegten Lehrbefahigungspriifung fiir Hauptschulen der erganzenden
Lehrbefahigungspriifung fiir den Unterricht an Hauptschulen mit slovvenischer
Unterrichtssprache oder fiir der Slovvenischunterricht an sonstigen Haupt ­
schulen in Karaten unterziehen.
§ 23. Den Lehrplan fiir den erganzenden Unterricht 21) und die naheren
Vorschriften fiir die erganzenden Priifungen (§ 22) erlasst das Bundesministe-
rium fiir Unterricht nach Anhbren des Landesschulrates fiir Karaten durch
Verordnung. Hiebei ist darauf Bedacht zu nehmen, dass den Anforderungen fiir
die Erteilung des Unterrichtes in slovvenischer oder in deutscher und slovveni ­
scher Unterrichtssprache beziehungsvveise fiir die Erteilung des Slovvenisch-
unterrichtes Rechnung getragen vvird.
Artikel V.
Mittlere Le h r a n s t a 11 e n
§ 24. (1) In Karaten ist fiir osterreichische Staatsbiirger der slovvenischen
Minderheit eine Bundesmittelschule mit slovvenischer Unterrichtssprache zu
errichten, die nach dem Lehrplan des Realgymnasiums und nach Bedarf auch
nach dem des Gymnasiums zu fiihren ist.
(2) Die Errichtung kann klassenvveise jhhrlich aufbauend erfolgen.
§ 25. Auf die Bundesmittelschule mit slovvenischer Unterrichtssprache fin-
den mit den in diesem Artikel angefiihrten Abvveichungen die fiir die oster-
reichischen Mittelschulen allgemein geltenden Vorschriften Anvvendung.
§ 26. (1) An der Bundesmittelschule mit slovvenischer Unterrichtssprache
ist der Unterricht in allen Klassen in slovveruscher Unterrichtssprache zu
erteilen.
(2) Die deutsche Sprache ist in allen Klassen als Pflichtgegenstand in
einem durch den Lehrplan naher zu bestimmenden Wochenstundenausmass zu
fiihren und bei der Reifepriifung als verbindlicher Priifungsgegenstand vor-
zusehen.
§ 27. In die Bundesmittelschule mit slovvenischer Unterrichtssprache sind
nur Schiller osterreichischer Staatsbiirgerschaft aufzunehmen, die bei der 
81
Aufnahmspriifung oder in sonstiger Weise nachzuvveisen vermogen, dass ihre
Kenntnisse in der slowenischen Sprache fiir den weiteren Schulfortgang aus-
reichend sind.
§ 28. Das Reifezeugnis der Bundesmitteischule mit slowcnischer Unter-
richtssprache gibt die gleichen Berechtigungen, insbesondere auch hinsichtlich
der Zulassung zum Hochschulstudium, wie das Reifezeugnis einer gleichartigen
osterreichischen Bundesmitteischule mit deutscher Unterrichtssprache.
§ 29. Den Lehrplan und die Reifeprtifungsvorschrift fiir die Bundesmittei ­
schule mit slowenischer Unterrichtssprache erlasst unter Bedachtnahme auf
die fiir die osterreichischen Mittelschulen allgemein geltenden Lehrplane und
Reifeprufungsvorschriften und unter Zugrundelegung der in diesem Artikel
festgesetzten Bestinunungen das Bundesministerium fiir Unterricht nach An-
horen des Landesschulrates fiir Kamten durch Verordnung.
§ 30. An den Mittelschulen sowie sonstigen mittleren Lehranstalten mit
deutscher Unterrichtssprache im Lande Karaten kann der Slowenischunter-
richt als unverbindlicher Unterrichtsgegenstand nach den fiir den Unterricht
unverbindlicher Unterrichtsgegenstande allgemein geltenden Vorschriften ge-
fiihrt vverden.
Artikel VI.
Schulaufsicht
§ 31. Beim Landesschulrat fiir Karaten ist eine Abteilung fiir die Ange-
legenheiten
a) der Volks- und Hauptschulen mit slowenischer Unterrichtssprache,
b) des Unterrichtes in slowenischer Sprache an den zweisprachigen Volks -
schulen (Volksschulklassen, Volksschulabteilungen) und an den slowenisch-
sprachigen Hauptschulabtedlungen, sowie
c) der Bundesmitteischule mit slowenischer Unterrichtssprache einzv-
richten.
§ 32. (1) Fiir die Inspektion der im § 31 lit. a genannten Schulen und des
im § 31 lit. b genannten Unterrichtes ist ein Bezirksschulinspektor, der die
Lehrbefahigung fiir den Unterricht in deutscher und slowenischer Unterrichts ­
sprache an Volks- und Hauptschulen besitzt, zu bestellen, dem auch die In ­
spektion des unverbindlichen Slowenischunterrichtes an sonstigen Volks- und
Hauptschulen im Lande Kamten obliegt.
(2) Fiir die Inspektion der im § 31 lit. c genannten Schule ist ein Fach-
inspektor, der die Befahigung fiir das Lehramt an Mittelschulen mit Slowenisch
als Hauptfach besitzt, zu bestellen, dem auch die Inspektion der erganzenden
Lehrerbildung in slowenischer Sprache an der Bundeslehrer- und -lehrerinnen-
bildungsanstalt in Klagenfurt und des unverbindlichen Slowenischunterrichtes
an sonstigen mittleren Lehranstalten im Lande Kamten obliegt.
(3) An Stelle der in den Abs. 1 und 2 genannten Inspektionsorgane kann
ein Landesschulinspektor, der beide in den Abs. 1 und 2 bezeichneten Lehr-
befahigungen besitzt, bestellt werden, dem die Inspektion der in den Abs. 1
und 2 angefiihrten Schul- und Unterrichtsbereiche obliegt.
82
§ 33. Im iibrigen regelt sich die Ausiibung der Schulaufsicht (iber die im
§ 31 lit. a und c genannten Schulen und iiber den in den §§ 31 lit. b und 32 ge-
nannten Unterricht nach den Ilir die Schulaufsicht allgemein geltenden Be-
stimmungen.
Artikel VII.
Schlussbestimmungen
§ 34. (1) (Verfassungsbestimmung.) Dieses Bundesgesetz tritt mit der im
Abs. 2 vorgesehenen Ausnahme an dem der Kundmachung folgenden Tag in
K raft.
(2) Die Bestimmungen des Artikels III tretten in dem Zeitpunkt in Kraft,
in dem die gemass 5 3 zu erlassende gesetzliche Regelung im Sinne des § 14
Abs. 1 in Kraft tritt.
(3) Verordnungen zur Durchfiihrung dieses Bundesgesetzes konnen von
dem der Kundmachung dieses Bundesgesetzes folgenden Tag an erlassen
werden; sie konnen jedoch friihestens mit dem Tage des Inkrafttretens jener
Bestimmungen dieses Bundesgesetzes, auf Grund deren sie erlassen werden,
in Kraft gesetzt werden.
§ 35. (Verfassungsbestimmung.) Die Verordnung der Provisorischen Kamt-
ner Landesregierung vom 3. Oktober 1945 in der Fassung des Beschlusses vom
31. Oktober 1945 zur Neugestaltung der zweisprachigen Volksschulen im siid-
lichen Gebiete Kamtens, Verordnungsblatt fiir das Schulwesen in Kamten
Nr. 1/1946, und unter Beriicksichtigung der Erlasse des Landesschulrates fiir
Kamten vom 22. September 1958, Z. 4337, vom 27. Oktober 1958, Z. 4964, und
vom 11. November 1958, Z. 5468, tritt an dem der Kundmachung dieses Bundes ­
gesetzes folgenden Tag insoweit ausser Kraft, als sie zu den an diesem Tage
urirksam werdenden Bestimmungen dieses Bundesgesetzes in Widerspruch
steht; mit dem Wirksamwerden des Artikels III dieses Bundesgesetzes tritt sie
zur Ganze ausser Kraft.
§ 36. (1) (Verfassungsbestimmung.) Mit der Vollziehung des Artikels I und
des § 34 Abs. 1 dieses Bundesgesetzes ist die Bundesregierung betraut
(2) Mit der Vollziehung der iibrigen Bestimmungen dieses Bundesgesetzes
ist das Bundesministerium fiir Unterricht betraut.
Scharf
Raab Pittermann Helmer Tschadek
Drimmel Proksch Kamitz Thoma
Bock Waldbrunner Graf Figi
PRILOGA 17
»Landesgesetzblatt fiir Kamten«,
18. avgust 1959, št. 22, sir. 147
44.
Gesetz vom 10. Juli 1959, mit dem die Grundsatzbestimmungen des Min-
derheiten-Schulgesetzes fiir Kamten ausgefiihrt vverden.
83
Der Landtag von Ktirnten hat in Ausfiihning der § 10 Abs. 2 und § 11
des Minderheiten-Schulgesetzes fiir Kdmten, BGB1. Nr. 101/1959, beschlossen:
§ 1
(1) Jene Volksschulen, an denen zu Beginn des Schuljahres 1958/59 der
Unterricht zweisprachig erteilt worden ist, sind fiir die slovvenische Minderheit
im besonderen in Betracht kommende Volksschulen (§ 12 lit. b des Minder­
heiten-Schulgesetzes fiir Kamten).
(2) Jene Hauptschulen, an denen zu Beginn des Schuljahres 1958/59 Slor
vvenisch als Pflichtgegenstand unterrichtet worden ist, sind fiir die slowenische
Minderheit im besonderen in Betracht kommende Hauptschulen (§ 12 lit. c
des Minderheiten-Schulgesetzes fiir Kamten).
§ 2.
' Fiir die Errichtung von Volksschulen und von Hauptschulen mit slowe-
nischer Unterrichtssprache gelten die Bestimmungen der § 4 Abs. 1 und § 5
des Pflichtschulerhaltungsgesetzes, LGB1. Nr. 30/1958. mit der Massgabe. dass
fur die Bestimmung der Mindestschiilerzahl Schiller osterreichischer Staats-
biirgerschaft in Betracht kommen, die von ihren gesetzlichen Vertretern fur
den Unterricht an einer Volks- oder Hauptschule mit slowenischer Unterrichts ­
sprache (5 12 Irt: a des Minderheiten-Schulgesetzes fiir Kamten) angemeldet
wur< ^en - . Der Landeshauptmann: Der Landesrat:
... ’ Wedenig Sima
PRILOGA 18
Proglas koroškega deželnega glavarja ob vpisu v šole v šolskem letu 1959/60.
Osterreicher, Karntner!
In wenigen Tagen beginnt das neue Schuljahr. Der Erlass des Landes-
schulrates ist bekanntgemacht worden, die Entscheidung der Erziehungsberech-
tigten ist eine Gewissensfrage und soli daher frei und unbeeinflusst erfolgen.
Jede mittelbare oder unmittelbare Beeinflussung, jeder Zwang schadet dem
Ansehen unseres Staates und der Wiirde unseres Landes. Jede organisierle
Aktion zur Beeinflussung der Erziehungsberechtagten wiirde zur Storung von
Ruhe und Ordnung fiihren. Ich fordere alle Staatsbiirger auf, nach reiflicher
Uberlegung ihre Entscheidung zu treffen. Wir alle sind Burger der oster-
reichischen Republik und Karntner. Seit Jahrhunderten leben wir in unserem
Lande friedlich nebeneinander und so soli es auch vveiterhin bleiben. Zum
Nutzen Osterreichs und ganz Kamtens soli dieses eintrachtige Zusammenleben
von allen, denen das Wohl unseres Landes am Herzen liegt, gefordert vverden.
Ich envarte daher, dass meine emste Mahnung von allen beachtet wird.
Ferdinand Wedenig
. • ’ -. ; • Landeshauptmann und Vorsitzender
Karntner Druckerei, Klagenfurt des Landesschulrates
84
PRILOGA 19
LANDESSCHULRAT Klagenfurt, 1. 9. 1959 -
fiir Karnten • • .
Zahl: 4377/59
Minderheiten-Schulgesetz fiir Karnten,
BGB1. 101/59. Inkrafttreten der Be-
stimmungen iiber das Anmeldeverfahren
beziiglich der Unterrichtssprache.
An die Bezirkshauptmannschaften Hermagor, Klagenfurt, Villach und Vblker-
markt.
An die Magistrate Klagenfurt und Villach.
An alle Gemeinden der Bezirke Hermagor, Klagenfurt, Villach und Volker-
markt.
An die Bezirksschulrate Hermagor, Klagenfurt-Land,'Villach-Land und
Vblkermarkt.
An die Stadtschulrate in Klagenfurt und Villach, .
An die Direktionen der Volks- und Hauptschulen in den Schulbezirken
Hermagor, Klagenfurt-Land, Klagenfurt-Stadt, Villach-Land, Villach-Stadt
und Volkermarkt.
Durch das Inkrafttreten des Minderheiten-Schiilgesetzes fiir Karnten,
BGB1. 101/59 und des dažii ergangenen Landes-Ausfuhrungsgesetzes, LGBL
44/1959, haben die gesetzlichen Vertreter der Schiller in jenen Gemeinden, in
denen zu Beginn des Schuljahres 1958/59 der Unterricht an einer Volksschule
zvveisprachig erteilt worden und an Hauptschulen Slowenisch als Pflichtgegen-
stand unterrichtet worden ist, die Mbglichkeit erhalten, ihre Kinder zum
Unterricht in slowenischer Unterrichtssprache, zum Unterricht in deutscher
und slowenicher Unterrichtssprache (žvveisprachiger Volksschulunterricht) und
zum Besuch des Slowenischunterrichtes an Hauptschulen anzumelden, sofern
sie nicht den Unterricht in deutscher Unterrichtssprache wunschen.
Es ist somit erforderlich, dass fiir alle Schulanfanger an Volksschulen
sowie fiir alle Schulanfanger an Hauptschulen eine diesbeziigliche ausdriick-
liche Anmeldung durch den gesetzlichen Vertreter des Schiilers erstattet wird.
Die Anmeldung sbwie ein allfalliger Widerruf einer Anmeldung hat beim
Schulleiter schriftlich oder miindlich--protokollarisch zu erfolgen, sie ist von
bundesgesetzlich geregelten Gebiihren und Abgaben befreit und wirkt ohne
weiteres bis zum Austritt aus der Volksschule bzw. Hauptschule. Anmeldungen
kbnnen vor dem' Schulaustritt nur zum Ende eines Schuljahres widerrufen
werden.
■ : - Der Vorsitzende:
W e d e n i g e. h.
F. d. R. d. A.
85
PRILOGA 20
Zugestellt: 16.1.1957
C 216/56
Bezirks- u. Arbeitsgericht Eisenstadt eingel. 12. I. 1957 ———
Oberlandesgericht Wien eingelangt am 8. I. 1957: 2 Nc 65/56
REPUBLIK OSTERREICH
OBERSTER GERICHTSHOF 3 Ob 575/58
Der Oberste Gerichtshof hat durch den Ersten Prasidenten dr. Wahle als
Vorsitzenden und durch die Rate des Obersten Gerichtshofes Dr. Deutsch,
Dr. Neuwirth, Dr. Dinnebier und dr. Meyer-Jodas als Richter in der Rechts-
sache der klagenden Partei Dr. Paul Esterhazy de Galantha, Grundbesitzer,
vertreten durch Dr. Emil Schreiner, Rechtsanwalt in Eisenstadt, wider die be-
klagte Partei Večeslav Gregorič, Angestellten in Donnerskirchen-Seehof, Ver-
waltungsgebaude, vertreten durch Dr. Anton Jelen, Rechtsanwalt in Wien,
wegen Raumung infolge Rekurses der beklagten Partei gegen den Beschluss
des Oberlandesgerichtes Wien vom 11. Oktober 1956, GZ. 3 Nc 65/56-16, vvomit
der Delegierungsantrag des Beklagten abgewiesen wurde, folgenden
Beschluss
gefasst:
Dem Rekurs wird nicht Folge gegeben.
Der Rekurswerber hat die Kosten seines erfolglosen Rechtsmittels selbst
zu tragen.
Begru ndu n g :
Der Beklagte begriindete seinen Antrag, die Rechtssache einem Bezirks-
gericht zuzuvveisen, bei dem sich edn die kroatische Sprache beherrschender
Richter befindet, damit, dass er nach den Bestimmungen der Bundesverfassung
und des Staatsvertrages das Recht habe, vor Gericht in seiner kroatischen
Muttersprache zu verhandeln und dass ihm die Ausiibung dieses Rechtes bei
dem sachlich und brtlich tur die vorliegende Streitsache zustandigen Bezirks-
gericht Eisenstadt unmbglich sei, weil kein Richter dieses Bezirksgerichtes die
kroatische Sprache beherrsche.
Das gemass § 31/1 JN. zustandige Oberlandesgericht Wien gab diesem
Antrag nicht Folge. Es fiihrte hiezu aus:
Der Fali einer zweckmassigen Delegierung liege dann vor, wenn ein zu-
standiges Gericht voraussichtlich Schwierigkeiten bei der Verhandlung oder
Entscheidung hatte. Das aber sei vorliegend nicht der Fali, weil der Beklagte
ohneweiters mit Hille eines gerichtlich beeideten Dolmetschers gehort vver-
den konne, soweat er nicht ohnedies die deutsche Sprache beherrsche. Es sei
wohl richtig, dass sprachliche Schwierigkeiten die Delegierung eines anderen
Gerichtes zweckmassig machen konnten. Solche sprachliche Schvrierigkeiten 
86
konnten aber nur da n n eine Delegierung zweckmassig erscheinen lassen, wenn
etwa eine Partei nur eine Sprache verstiinde, fiir die im Gerichtssprengel kein
Dolmetsch beigestellt werden konnte. Dass aber ein Dolmetsch fiir die kroati-
sche Sprache in Eisenstadt nicht vorhanden sei, habe der Beklagte gar nicht
behauptet. Durch die Verhandlung mittels eines Dolmetschers vverde die
Gleichheit der Staatsburger vor dem Gericht nicht verletzt. Aus der Bestim-
mung des I. Teiles Art. 7 P. 3 des Staatsvertrages kbnne nicht geschlossen
werden, dass ein Kroate nur vor einem die kroatische Sprache beherrschenden
Richter zu verhandeln brauche. Mangels eines stichhaltigen Grundes sei daher
dem Antrag des Beklagten auf Delegierung eines anderen Gerichtes nicht Folge
zu geben.
Dagegen richtet sich der Rekurs des Beklagten mit dem Antrag, den ange-
fochtenen Beschluss dahin abzuandem, dass die Delegierung aus gerichts-
sprachlichen Riicksichten — wenn kein zweisprachiger Richter beim Bezirks-
gericht Eisenstadt amtieren wollte — verfiigt wird, und zwar durch Zuweisung
der Rechtssache an ein Bezirksgericht rait einem durch Beherrschung beider
Amtssprachen zur Verhandlung und Entscheidung befugten Richter, in eventu
den angefochtenen Beschluss aufzuheben und die Rechtssache an das Ober-
landesgericht zur neuerlichen Entscheidung nach Erganzung des Verfahrens
zuruckzuverweisen.
Der Rekurs gegen die Abweisung des Delegierungsantrages durch das ge-
mass § 31/1 JN. zustandige Oberlandesgericht ist zulassig. Der Rekurs ist jedoch
sachlich nicht begrundet.
Wenngleich es zutrifft, dass durch die unmittelbar anzuwendende Ver-
fassungsbestimmung des Art. 7 P. 3 des Staatsvertrages sowohl Art. 8 B-VG.
als auch § 53/1 Geo. dahin abgeandert wurde, dass nunmehr in den Verwal-
tungs- und Gerichtsbezirken Kamtens, des Burgenlandes und der Steiermark
mit slovvenischer, kroatischer oder gemischter Bevblkerung die slowenische
oder kroatische Sprache zusatzlich neben der deutschen als Amtssprache zu-
gelassen wird und demnach der Beklagte als osterreichischer Staatsangehoriger
der kroatischen Minderheit Anspruch auf unmittelbaren Kontakt mit dem Ge­
richt in der kroatischen Amtssprache ohne Beiziehung eines Dolmetschers zu
erheben vermag, so kann ungeachtet des Umstandes, dass iiber den Antrag auf
Zuteilung der Prozesssache an einen beide Amtssprachen beherrschenden Rich ­
ter noch nicht entschieden wurde, auch in der Ausserachtlassung dieses ver-
fassungsrechtlich gewahr]eisteten Rechtes des Beklagten keinesfalls ein Dele-
gierungsgrund im Sinne des § 31 JN. erblickt werden. Es bleibt dem Beklagten
lediglich anheimgestellt, im Wege der Aufsichtsbeschwerde gegen eine Ver-
letzung der vorzitierten Verfassungsbestimmung Abhilfe zu begehren (§ 5/2
Geo).
Dem Rekurs war daher der Erfolg zu versagen.
Der Kostenspruch grundet sich auf die §§ 40, 50 ZPO.
Oberster Gerichtshof, Abt. 3, Wien, am 5. Dezember 1956.
Dr. Karl Wahle
87
PRILOGA 21
•Bundesgesetzblatt fiir die Republik Osterreich«,
14. april 1959, št. 27, str, 609
102. Bundesgesetz vom 19. Marž 1959 zur Durchfiihrung der die Amtssprache
bei Gericht betreffenden Bestimmungen des Artikels 7 § 3 des Staats-
vertrages.
Der Nationalrat hat beschlossen:
Geltungsbereich
§ 1. Die Gerichte, bei denen die slovvenische Sprache auf Grund des Staats-
vertrages vom 15. Mai 1955, BGB1. Nr. 152, betreffend die Wiederherstellung
eines unabhangigen und demokratischen Osterreich, im Bundesland Karaten
zugelassen wird, sind auf der Grundlage einer durch Bundesgesetz anzuordnen-
den allgemeinen Minderheitenfeststellung zu bestimmen. Bis dahin sind die
Bestimmungen dieses Bundesgesetzes auf die Bezirksgerichte Eisenkappel, Blei-
burg und Ferlach anzuwenden.
Eingaben
. § 2. (1) Eingaben kbnnen, soweit im folgenden nichts anderes bestimmt
wird, auch in slowenischer Sprache abgefasst werden. Das Gericht hat solche
Eingaben und die ihnen angeschlossenen Beilagen in slowenischer Sprache un-
verziiglich zu iibersetzen oder iibersetzen zu lassen. Werden solche Eingaben
zugestellt, so ist eine Ausfertigung der deutschen Ubersetzung anzuschliessen.
(2) Die Bestimmungen des Abs. 1 gelten auch fiir Anbringen zu gericht-
lichem Protokoli.
Verhandlungen
§ 3. (1) Bei Tagsatzungen, Verhandlungen und Vernehmungen konnen sich
die Parteien (Beteiligten) und die Personen, die vernommen werden, der slo-
wenischen Sprache bedienen. Bevollmachtigten und Verteidigern steht dieses
Recht nur dann zu, wenn sie von der von ihnen vertretenen Person hiezu
schriftlich ermachtigt worden sind.
(2) Bedient sich eine Partei (ein Beteiligter) oder eine Person, die ver ­
nommen wird, im Verfahren der slowenischen Sprache, so hat der Richter auf
Antrag einer Partei (eines Beteiligten) sowohl in deutscher als auch in slowe-
nischer Sprache zu verhandeln.
(3) Ist der Richter der slovvenischen Sprache nicht machtig, so ist in den
Fallen des Abs. 1 und 2 ein Dolmetsch beizuziehen.
§ 4. Wurde auch in slovvenischer Sprache verhandelt (§ 3), so ist das Pro ­
tokoli in deutscher und in slowenischer Sprache abzufassen. Ist jedoch der
Schriftfiihrer der slowenischen Sprache nicht machtig, so hat das Gericht das
Protokoli unverziiglich in die slowenische Sprache zu iibersetzen oder iiber-
setzen zu lasseri.
88
Entscheidungen
§ 5. Bei der Verkiindung von Entscheidungen hat sich das Gericht derdeu-
tschen Sprache zu bedienen. Wurde auch in slovvenischer Sprache verhandelt
(§ 3), so ist die Entscheidung sofort zu iibersetzen oder tiberzetzen zu lassen.
§ 6. Entscheidungen und Verfiigungen, die zuzustellen sind, sind in deu­
tscher Sprache auszufertigen. Betrifft die Entscheidung oder Verfiigung die
Erledigung einer in slovvenischer Sprache eingebrachten Eingabe (§ 2), so ist
eine Ubersetzung der Entscheidung in die slovvenische Sprache anzuschliessen.
Das gleiche gilt, vvenn auch in slovvenischer Sprache verhandelt vvurde (§ 3).
Rechtsmittel
§ 7. Alle Rechtsmittel und sonstigen Eingaben, die beim Bezirksgericht
eingebracht vverden, iiber die aber der Gerichtshof zu entscheiden hat, sind in
deutscher Sprache abzufassen.
Offentliche Biicher
§ 8. (1) Die bffentlichen Biicher sind in deutscher Sprache zu fiihren.
(2) Grundbuchsstiicke in slovvenischer Sprache vverden nur dann als solche
behandelt, vvenn sie die Bezeichnung als Grundbuchssache, die Bezeichnung
der Liegenschaft oder des Rechtes, vvorauf sich die Eintragung beziehen soli,
sovvie die Art der beantragten Eintragung in deutscher Sprache enthalten.
Fehlen diese Angaben, so ist erst die deutsche Ubersetzung (§ 2) als Grund-
buchsstiick zu behandeln.
(3) Ist die Urkunde auf Grund deren eine Eintragung erfolgen soli, in
slovvenischer Sprache abgefasst, so hat das Gericht unverziiglich eine Uber ­
setzung herzustellen oder herstellen zu lassen. § 89 GBG. 1955 ist nicht an-
zuvvenden.
(4) Grundbuchsabschriften, Grundbuchsausziige und Amtsbestatigungen
sind auf Verlangen in slovvenischer Sprache zu erteilen.
(5) Die Bestimmungen der Abs. 1 bis 4 sind auf die Hinterlegung von Ur-
kunden sinngemass anzuvvenden.
Notare als Gerichtskommissdre
§ 9. Auf die Geschafte der Notare als Gerichtskommissare sind die Be ­
stimmungen der §§ 1 bis 4 sinngemass anzuvvenden.
Gebiihren und Kosten
§ 10. Kosten, Gerichts- und Stempelgebiihren fiir Ubersetzungen, die das
Gericht nach diesem Bundesgesetz vorzunehmen oder zu veranlassen hat, sind
von den Parteien (Beteiligten) nicht einzubringen.
Dienstsprache
§ 11. Die Richter und die sonstigen Bediensteten der Gerichte sovvie der
Staatsanvvaltschaften haben sich im Dienstverkehr der deutschen Sprache zu
bedienen.
7 Razprave
89
Schlussbestimmungen
§ 12. Mit der Vollziehung dieses Bundesgesetzes ist das Bundesministerium
fiir Justiz, hinsichUich des § 1 im Einvernehmen mit dem Bundeskanzleramt,
hinsichtlich des § 10 im Einvernehmen mit dem Bundesministerium fiir Fi-
nanzen, betraut.
Scharf
Raab Tschadek Kamitz
PRILOGA 22
REPUBLIK OSTERREICH
OBERSTER GERICHTSHOF
8. 6.1959
8 Nds 85/59-5
Der Oberste Gerichtshof hat unter dem Vorsitz des Senatsprasidenten Dr.
Mironovid und in Gegenwart der Rate des Obersten Gerichtshofes Dr. Prinz,
Dr. Mayer, Dr. Broll und Dr. Grauz als Richter und des Richteramtsanwarters
Dr. Solomon als Schriftfuhrers in der Strafsache gegen Josefine A11 h e i m
wegen der Ubertretung der leichten kbrperlichen Beschadigung nach dem
§ 411 StG. und der Ubertretung gegen die Sicherheit des Lebens nach dem
§ 431 StG. nach Anhbrung der Generalprokurator in nicht offentlicher Sitzung
iiber den Delegierungsantrag der Beschuldigten Josefine Altheim den
Beschluss
gefasst:
Der Antrag der Josefine Altheim auf Zuvveisung des beim Bezirksgericht
Eisenstadt zu GZ. U 626/56 wegen Ubertretung gegen die korperliche Sicherheit
nach § 411 StG. anhangigen Strafverfahrens an das Bezirksgericht Groebming,
wird abgewiesen.
G runde :
Gegen die am 6. Marž 1911 in Nova Bukovica, Jugoslawien geborene in
St. Margarethen im Burgenland wohnhafte osterreichische Staatsangehdrige
Josefine Altheim wurde am 31. August 1956 zu U 626/56 des Bezirksgerichtes
Eisenstadt die Anzeige wegen Ubertretung gegen die korperliche Sicherheit
nach § 411 StG. erstattet. Am 8. Oktober 1956 wurde sohin gegen sie eine
Strafverfugung wegen der Ubertretung nach den §§ 411 und 431 StG. erlassen
und eine Geldstrafe von S 250.— im Nichteinbringungsfalle 5 Tage Arrest.
iiber sie verhangt. Innerhalb der Einspruchsfrist langte ein von ihr gezeich-
neter Einspruch gegen die Strafverfugung verbunden mit einem Antrag auf
Zeugenladung und -vemehmung und dem Begehren ein, gemass Art. 7,
§ 3 des Staatsvertrages die kroatische Sprache im gegenstandlichen Fali als
Amtssprache zuzulassen. In der zweisprachig verfassten Eingabe wird unter
anderem ausgefiihrt, dass die genannte Bestimnung des Staatsvertrages unmit- 
90
telbar anvvendbares Recht sei und dass der Gerichtsbezirk Eisenstadt gemischt-
sprachig sei, weshalb die kroatische Sprache als Amtssprache und gleichbe-
rechtigt neben der deutschen Sprache zugelassen werden miisse. Das
Bezirksgericht Eisenstadt verfiigte dennoch nur die Beiziehung eines Dolmet-
schers zur Hauptverhandlung und ordnete diese zunachst fiir den 8. Mai 1957
an. Hierauf langte neuerlich von seiten der Beschuldigten ein Begehren auf
Zuweisung der Strafsache an einen beider Amtssprachen, ngmlich der deutschen
und der kroatischen Sprache machtigen Richter ein. Auf Grund dieser Eingabe
wurde vom Bezirksgericht Eisenstadt die Verhandlung abgesetzt. Am 5. 9. 1957
wurde iiber Antrag der Staatsanwaltschaft ein weiteres gegen Josefine Altheim
und deren Ehegatten Johann Altheim laufendes Verfahren wegen Ubertretung
gegen die korperliche Sicherheit nach dem § 431 StG. (U 141/57) in das gegen-
standliche Verfahren einbezogen.
Nach Anberaumung einer neuerlichen Hauptverhandlung und zwar fiir
den 23. Oktober 1958 beantragte nunmehr Josefine Altheim unter ausfuhrlicher
Darlegung ihres bereits oben skizzierten Rechtsstandpunktes die Delegierung
der Sache an das Bezirksgericht Grbbming, wo sich ein Richter, der deutsch
und kroatisch vollkommen beherrscht befinden soli. In rechtlicher Beziehung
stiitzt sich Josefine Altheim darauf, dass ein Zivilsenat des Obersten Gerichts-
hofes in der Entscheidung vom 5. Dezember 1956, 3 Ob 575/56, entschieden hat,
dass Art. 7, § 3 des Staatsvertrages eine unmittelbar anzuwendende Verfassungs-
bestimmung sei, und dass daher eine Prozesspartei osterreichischer Staatszu-
gehorigkeit, die der kroatischen Minderheit angehore, in einem gemischt-
sprachigen Gebiet Anspruch auf unmittelbaren Kontakt mit dem Gericht in
der kroatischen Sprache ohne Beiziehung eines Dolmetschers zu erheben
vermdge. Die Ausserachtlassung dieses verfassungsrechtlich gewahrleisteten
Rechtes gebe aber, wie die besagte Entscheidung ausfiihrt, keinesfalls einen
Delegierungsgrund im Sinne des § 31 JN., sondern nur einen Grund zur
Erhebung einer Aufsichtsbeschvverde ab. Gegen diese letztere Auffassung des
Obersten Gerichtshofes wendet die Antragstellerin im vorliegenden Verfahren
im wesentlichen ein, dass, wenn einem Beschuldigten die ihm verfassungs ­
rechtlich gewahrleistete Moglichkeit, sich vor Gericht zu verteidigen und zu
verhandeln genommen wird, ein auf Grund einer solchen Verhandlung ergehen-
desUrteil nach § 468 Abs. IZ. 2, in Verbindung mit § 281 Z. 4 StPO. (gemeint wohl
unter der Voraussetzung dass eine entsprechende Antragstellung in der Haupt ­
verhandlung erfolgte), nichtig ware. Die Vermeidung einer solchen Nichtigkeit
sei aber, wie die Antragstellerin offenbar vermeint, ein nichtiger Grund zur
Delegierung. Diese Ausfiihrungen miissen in Hinblick auf das inzwischen in
Kraft getretene Bundesgesetz vom 19. MSrz 1959 zur Durchfiihrung der die
Amtssprache bei Gericht betreffenden Bestimmungen des Art. 7 § 3 des Staats-
vertrages, BGB1. Nr. 102, als iiberholt angesehen werden. Durch dieses
Bundesgesetz wurden — wenn auch vorlaufig nur fiir das Bundesland Karnten —
Bestimmungen erlassen, die festlegen, vor welchen Gerichten und unter welchen
Bedingungen zvveisprachig zu verhandeln sei. Damit wird ex lege der bereits
von Glassl in seinen Bemerkungen zur vorerwahnten oberstgerichtlichen
Entscheidung vertretene Standpunkt anerkannt, dass Art. 7. § 3 des Staats- 
vertrages nicht unmittelbar anwendbares Recht darstellt; dcnn ansonsten hatte
es eines eigenen Gesetzes fiir die Durchfiihrung nicht bedurft. Da fiir die
gemischtsprachigen Gebiete des Burgenlandes ein dem vorgenannten cntspre-
chendes Durchfiihrungsgesetz noch nicht erlassen worden ist, ist daher im vor-
liegenden Verfahren ver dem Bezirksgericht Eisenstadt wie vor jedem anderen
Gericht jedenfalls in deutscher Sprache zu verhandeln (Art. 8 BVS) und miisste
ein allfalliger Antrag der Beschuldiglen auf Verhandlung in kroatischer Sprache
selbst wenn Richter und Schriftfiihrer diese Sprache verstiinden, abgewiesen
werden. Es mangelt daher schon aus dieser Ervvagung an einem Grunde, die
Sache an ein Gericht, vvo sich ein kroatisch sprechender Richter befindet, zu
delegieren.
Oberster Gerichtshof, Abt. 8,
Wien, am 26. Mai 1959
F. d. R. d.A. d. L. d. G. A. L.
Dr. Mironovici
. e. h.
Summary: The minority legislation in Carinthia after the Second World War
This study limits itself to the survey and analysis of the clauses of
intemataonal legal character as well as of the declarative and normative legal
acts of the Austrian authorities after the Second World War affecting in the
national sense' the population in Southern Carinthia or rather the Slovene
national minonity living there. Annexes (1—22) contain texts of the clauses,
declarations and laws discussed here.
The first chapter is an outline of the basic International and internal
political factors dominating the situation in Carinthia at the end of the Second
World War when the problem of the Austrian —Yugosla v border had been
recognized as an open one by the Allied Governments. There are mentioned
three courses of action taken by Austria to preserve her frontiers from 1937,
among which the third one consisted an undertaking special measures to meet
the most conspicuous needs of the Slovene population.
The second chapter deals with the legal act on the establishment of
bilingual schools in Southern Carinthia dating from October 3, 1945, (in the
text, dating from October 31, 1945) — Annex 1. Also cited is the accompanying
desree of the Land School Council dated November 9, 1945 (Annex 2) in which
1 »National« and »nationality« in the ethnical sense. 
92
it was madc clcar that the legislator with the Act on bilingual schools had
inlended to redress the wrongs done to the Carinthian Slovenes under the
National-Socialism. The Author stresses the fact that the territorial principle,
which served as a basis for the Act on bilingual schools, was not introduced
into Carinthian schools for the first time with this Act, but that so-called
■■utraquist- schools had already been organised according to the territorial
principle under Austria-Hungary and later in the Austrian Republic. Nor is
there anything new in the principle of the clause stipulating that in the first
three grades the German and Slovene languages shall simultaneously be the
two languages of instruction, since this principle had already been observed
in utraquist schools, though only in the first two grades. In principle, what is
new in the 1945 Act is especially the recognition, at least in the first three
grades, of the Slovene language as an equal Land language, and the demand
that it should be treated in the same way as the German language in these
grades. Furthermore, the recognition, from the fourth grade on, of the Slovene
language as the compulsory subject, where as the former utraquist school
suffered the teaching of the Slovene language from the third grade on as an
optional subject only. The 1945 Act partly recognized the democratic right of
the minority to actual elementary education in its mother tongue making sure
at the same time that the other Land language was leamed as well. In prin ­
ciple, therefore, the 1945 Act contained but little that was new and nothing
that could make it surpass the clauses of the Treaty of St. Germain and the
State Treaty and cannot be consequently a justification for the later outcry of
the German nationalist organisations. — Of basic importance is the decree
issued by the Carinthian Land School Council on April 10, 1946, (Annex 4)
banning the term »windisch« in official dealings and stating that the correct
official term vvas »slovvenisch« alone. In view of the present official attitudes
dividing the Slovene minority into Slovenes and the »windlschers« this decree
becomes even more interesting. — In this chapter it is also discussed the
declaration of the Carinthian Land Government on the Slovene question which
the Land Diet had unanimously adopted at its solemn session on January 28,
1947. This declaration fully confirms the basic principles of the 1945 Act on
bilingual schools and also enumerates other basic rights of the Slovene minority
in Carinthia, viz. the right to recompense for deportation, the right to free
association, to preservation of its national character and cultural autonomy
and finally, the use of its mother tongue when dealing with courts and
administrative authorities. — Nor did the Austrian authorities during sub-
sequent years up to the conclusion of the State Treaty issue any legal regu-
lations for a detailed implementation of the above mentioned basic minority
rights of the Slovenes in Carinthia.
The third chapter sums up the main factors determining the Austrian
practice in implementing valid minority norms, in view of which it is possible
to pass judgment also on the second period of the Austrian minority legislative
activity after the conclusion of the Austrian State Treaty. The main points
of this development are: the decision of the Four-Power Council of Foreign
Ministers from June 20, 1949, on the unchangeability of Austrian frontiers
93
(Annex 6), the attitude of the Slovene political organisations in Carinthia
stressing their loyalty toward the Austrian State and formulating the role of
the Slovene minority as the bridge that spans two neighbour nations, the
general success of bilingual schools both from pedagogic and political point
of view in spite of incomplete implementation of the 1945 Act, and finally
the fact that after 1949 the Carinthian minority question became a political
bone of contention between the two rival parties whereby the nationalist
elements succeeded in transforming this question from a subject of sober
discussion into an artificial touchstone in an alleged patriotic struggle of
»Heimattreue«, a. e. of those who are loyal to their country against
the enemies of this country, supposed to be the Carinthian Slovenes. The latter
were declared to be guilty of irredentism and their language branded as the
language of deadly enemies of Carinthia.
The fourth chapter discusses the first period after the conclusion of the
Austrian State Treaty on May 15, 1955, up to the unlawful abolition of bilingual
schools in Carinthia on September 22, 1958. During this period came into
force the clauses of the Article 7 of the Austrian State Treaty (Annex 7). The
most salient event in this period is the resuscitation of banned traditional
German nationalist organisation (»Kamtner Schulverein Siidmark«, “Kamtner
Abwehrkampfembud->, »Karntner Heimatdienst«) stressing that they wanted to
continue the traditions of the German nationalist struggle against the Slovenes
in Carinthia, especially against the inplementation of protective clauses of the
Article 7 of the State Treaty (in footnotes 17 and 18 are quoted two
characteristic documents illustrating the antiminority attitude of these orga ­
nisations).
In the atmosphere of increased anti-Slovene campaign the Land School
Council on September 22, 1958, issued an administrative decree (Annex 9)
abolishing the Act on bilingual schools dating from 1945 in its essential
provisions. By this decree the Slovene language was degraded from a recognized
second Land language and monther tongue of a part of school children to the
position of a foreign language, and the compulsion of Slovene instruction in
the first three grades as well as the compulsion to learn the Slovene language
in higher grades was abolished. The ethnical adherence or rather the knovvledge
of their mother tongue by children of school age became irrelevant, and the
instruction in one ’s mother tongue became a private matter which the state
only facilitates. Under the organised nationalist pressure the implementation
of the desree from September 22, 1958, resulted in the necessity of a great
majority of Slovene children to stop attending Slovene bilingual instruction
and to start attending only German instruction from then on. In its way this
fact is taken into account by a new decree of the Land School Council from
November 11, 1958, (Annex 10) which makes possible another application for
bilingual instruction of those children who had already stopped attending it,
though the decree itself did not change the situation either formally or in a
practical sense. In view of the new situation the Land School Council issued
on October 27, 1958, another decree (Annex 11) stipulating that the Slovene
children who had not applied for bilingual instruction shoiild be instructed 
94
exclusively in the German language, and that the children's Slovene dialect
might be used only as a means of conversation, and even in such a čase the
use of the dialect must be oral. The mother tongue of these Slovene children is
allowed only as a means to facilitate the German instruction, but it is not
permitted to explain to the children their mother tongue in its written, literary
form. In the context of post-war regulations concerning languages of the
European minorities in public schools this decree is something unique and
contrary to UNESCO recommendations according to which each pupil should
start schooling in his own mother tongue. This chapter discusses, moreover, the
legal aspect of the abolition of bilingual schools and draws the attention to the
unity of the Austrian legal Outlook according to which there was no legal
ground for the issue of the decree on September 22, 1958, this decree being
in contradiction with Article 18, paragraph 2 of the federal Austrian consti-
tution. By an unlawful administrative decree the Slovene population inCharintia
was robbed of its right to its own language in compulsory elementary schools,
a right it had enjoyed for 12 years and was grounded on a legal act, which,
according to Austrian constitution, can be changed only by simultaneous federal
and Land legislation. The issue of the decree from September 22, 1958, and its
legal character infringe the right to en equal protection by the law and pro-
tection from incitement to discrimination, included in Article 7 of the General
Declaration of Human Rights.
The fifth chapter refutes the claim according to which the Act on bilingual
schools dating from 1945 had been.unlavvful and contrary to the Austrian legal
system. From documents on the origin of the 1945 Act results: 1. the Act on
bilingual schools had in no way been the demand of the British occupation
authorities since their projected solution of the problem had been based on
quite different foundations; 2. also the territory in which the Act was going to
be valid had been determined exclusively by the Carinthian Land Government
far exceeding the boundaries envisaged by the British occupation authorities,
and 3. the Act had been envisaged as a means of Austria (and not the occupation
authorities) to defend her territorial interests. — This chapter also establishes
the fact that the Austrian authorities had been implementing the Act on
bilingual schools for 12 years, 10 months and 22 days without during ali that
period expressing any doubt about its constitutional validity. On the contrary,
many official statements of the Austrian authorities testify to the fact that
even after February 1, 1946, when the Austrian federal Constitution came
into force in Carinthia again, the Act had remained a valid legal document
incorporated into the Austrian legal system. The study quotes 11 official
Austrian statements bearing out this claim. Among them the most interesting
are the statements made by Austrian rep resen ta ti ves at intemational confe-
rences during the period 1947—1949, and especially the legal opinion of the
Austrian Government, contained in the statement of the minister of education
Dr, Felix Hurdes on March 8, 1951, as an ansvver to a parliamentary interpel-
lation (the most important statements are quoted under the text in original
as footnotes from Nos. 30 to 38). Ali the mentioned Austrian official documents
prove that the 1945 Act on bilingual schools at the signing of the State Treaty 
95
had been constitutionally a valid norm of legal nature which could have been
changed only simultaneously by federal and Land legislation. There is no doubt
about the unlawful and anticonstitutional character of the decree issued by
Ihe Land School Council on September 22, 1958.
The sixth chapter States that the Austrian legislation, while issuing regu-
lations for the implementation of the Article 7 of the State Treaty. ignored
the legal rights that the Slovene minority in Carinthia had enjoyed at the
moment of the signing of the State Treaty, hedged in these rights and made
the position of the Slovene minority substantially worse. A system has been
established whereby at least 65 per cent of children whose mother tongue is
Slovene, is actually prevented from attending a school in their own language,
while the validity of Slovene as an official language has been territorially
narrowed down from 9 court districts to mere 3 court districts, and instead
of a stable system of minority protection throughout the traditional territory
settled by the Slovene population a principle of instability has been introduced
according to which ethnic facts lose every importance and doubt is čast on
the very existence of the minority that may thus disappear for ali it matters.
The Austrian implementation legislation based on the Article 7 does not take
into account the basic rule in the realisation of international treaties, i. e. the
principle of bona fides. The following chapters are a detailed confirmation
of these claims.
The seventh chapter discusses the territorial limits of the validily of the
protective minority legislation. Neither Austrian implementation acts based
on the Article 7, adopted on March 19, 1959, concerning the minority schools
and the use of the Slovene language in Carinthian courts (anexes 16 and 21)
establish any definitive limits of their territorial validity, but make it depen-
dent on the future determination of the minority in accordance with a bili
which has not been passed yet. Also for the future act on the Slovene language
as the official language with the Carinthian administrative authorities, the
principle has been adopted that its territorial validity should be based on
the results of establishing the minority in such a way (annex 12). These acts of
.the Austrian legislation are contrary to the State Treaty which does not stipulate
that the minority should be specially established in order to implement the
Article 7. Textual analysis of the Article 7 shows that the latter deals with
the minority as an objective and gualified ethnic group of population with
a permanent area on which it is settled. The same conclusion is reached by
an analysis of the origin of Article 7 clauses based on the discussions at the
conference of the Four Power foreign minister deputies for Austria in July
and August, 1949. These discussions show that representatives of ali the four
powers had agreed to define the minority as an objectively present group of people
who differ from the majority population by their language (Britash, American
and French representatives) and also by origin (Soviet representative). Nor
does Article 7 intentionally contain any clause about the minimum percentage
necessary for a minority to qualify as such. From discussions leading to the
formulation of Article 7 clearly results that the authors of Article 7 hat thereby
expressed their intention to protect the, minority ali over its traditional area, 
96
which had been a subject of International talks both after the First and after
the Second World War and had been defined by the Austrian authorities in
teh 1945 Act on bilingual schools. The author further analyses the method
whereby Austria had during the post-war years systematically čast doubt on the
existence of the Slovene minority as such and from which also arises the
ominous practical significance of determination of the minority for the status
of Slovenes in Carinthia. The analysis takes account of statistical data of the
school authorities about the mother tongue of children in the Carinthian ele-
mentary schools as well as the official commentary of the Austrian Central
Bureau of Statistics on the 1951 public census. In spite of the fact that this
census gave for Carinthia 42,095 persons with Slovene as their language of inter-
course — Umgangssprache (i. e. this number is stali lower than it results from
data concerning the mother tongue of schoolchildren), the Austrian authorities,
contrary to their declared intention, used the data of this census to diminish as
much as possible the recognized number of Carinthian Slovenes and to narrow
down the minority area. For this purpose they used a possibility, created by
the introduction into the census forms of an actually non-existent linguistic
category »windisch«, and the circumstance that the census establiched with
individuals two or even more languages of intercourse. An analysis reveals
that the Austrian authorities, when passing implementation legislation, relied
on such inteipretation of the linguistic data yielded by the 1951 Austrian
census, that had been clamoured for by the extreme German nationalist orga-
nisations and according to which the number of Slovenes in Carinthia is
reduced to 13, 712 (Compare the map, published on the page 44), while the
other 28,383 persons, whose communicaticn language in Slovene, according to
the 1951 census, are by this method added to the German population. When
this is not possible, a special, third, ethnic group is created, called »windisch«>.
Only on the strength of such an interpretation of the 1951 census data it was
possible for the Austrian legislation, as regards the use of the Slovene language
in court, to grant this right in only three out of nine court districts. The
Austrian minority legislation is not based on the protection of the minority,
but on the statistical concealment and artifical division of the Slovene ethnic
community in Carinthia into ethnic categories, resulting exclusively from
arbitrary, nonscientific, and political criteria which serve the cause of the
German nationalism.
The eighth chapter discusses the minority school Act for Carinthia, passed
on March 19, 1959 (Annex 16) and the resulting Land act for Carinthia dating
from July 10, 1959 (Annex 17). The author claims that the Austrian Government
in its official interpretation of the State Treaty at its ratification by the
Austrian Parliament did not mention the 1945 Act on bilingual schools
(Annex 8) and the Austrian implementation legislation resulting from Article 7
is not based on the legal and actual status of the Slovene minority such as it
had been at the moment of the signing of the State Treaty, but. on the actual
situation and principles introduced by the unlavvful decree of the Land School
Council on September 22, 1958. Therefore the minority School Act for Carinthia
in its essential' clauses causes a radical worsening of that legal status that 
97
the language of the Slovene minority had enjoyed at the moment of the signing
of the State Treaty. Moreover, this Act is a deterioration even compared with
utraguist schools in the pre-war Austrian Republic, as it had existed on the
strength of the Treaty of St. Germain. The legislator had primarily in mind
the safeguarding of majority interests. In absolutely no way does the Act
consider the mother tongue of the children as a pedagogic factor, not even as
an auxiliary language of instruction. The legislator did nothing to prevent the
German nationalist pressure on Slovene parents or to protect Slovene children
from discrimination. The minority school Act for Carinthia is opposed to the
principles of the Declaration of the Raghts of Children, adopted by the UNO
General Assembly on November 20, 1959. The positive aspect of this Act is in
giving legal confirmation to the establishment of the Slovene secondary school
(Gymnasium) at Celovec (Klagenfurt) and in stipulating additional Slovene
language instruction at the Celovec (Klagenfurt) teachers' college for tliose
candidates who want to teach in bilingual schools. Attempts to alleviate partly
the negative conseguences and shortcomings of the Carinthian School Act have
been made by the Land School Council in two measures (Annex 18 and Annex
19), the first being an appeal to the German speaking population of Carinthia
to show national tolerance, and the second being the interpretation of the
clauses conceming the statements of parents when inscribing their children
in school. These two measures. however, are insufficient and do not possess
a legal character.
The ninth chapter clairns that not even the additional protocol to the
European Convention of Human Rights gives Austria any right, let alone
imposes any obligation, to dntroduce discriminatory measures against the
minority into the school legislation.
The tenth chapter discusses the status of the Slovene language in courts
according to clauses of Article 7. Whereas the Supreme Court in Vienna in its
decision on December 5, 1956, (Annex 20) took the view that the pertinent
clauses of Article 7 represented directly implementable law giving to the
members of the minofity the right to direct contacts with courts in the minority
official language without an interpreter, the Austrian legislation, by passing
the Act of March 19, 1959, (Annex 21) refuted, from political reasons, this view
which alone is legally justified. (Footnote 72 illustrates the political conside-
rations leading to the passing of this act.)
The first basic discriminatory clause of the Act on the use of the Slovene
language in Carinthian courts is the clause that narrows down its use to three
out of nine court districts, inhabited by Slovene ipopulation, and makes the
territorial validity of the Act in the future dependent on the results which
will emerge from the process of determination of the minority. The second basic
discriminatory clause is the non-recognition of the Slovene language in court
as an egual language, but its relegation to the status of an auxiliary language
only. The Slovene party is denied the right to a direct contact with the court
by the provision of the institution of an interpreter. There are also other
discriminatory clauses. After the passing of this new Act even the supreme
Austrian jurisdicbion renounced in its decision on May 26, 1959 (Annex 22) its 
98
former independent legal view and agreed to let a simple act modify the basic
clauses of an International treaty that had become part of the Austrian
constitution.
The study further stresses the fact that the Austrian legislation did
nothing for the realisation of other clauses of the Article 7, especially as
regards the protection of the minority from germanisation and an organised
campaign for discrimination (paragraph 5 of the Article 7). Above ali, this
legislation did nothing to help establish a psychological basis for an agreement
and normal relations betvveen the Slovene and German populations. On the
contrary, it allovved an organised German nationalist activity to undermine
seriously this basis, which to a great extent has already existed, and stili allows
it to do so. The Austrian legislation fulfills neither the špirit nor the letter of
the Article 7 of the State Treaty.
99