69
Narodne stvari.
Na slavo Vodniku in Preširnu.
Prolog v besedi ljubljanskih dijakov 28. svečana,
sestavil Ivan Resman.
Narod, ki svojih veljakov ne spoštuje, ni vreden, da se mu rode!
Ako se ozremo na narode, kterih ime in dela nam hrani zgodovina, —- ako pogledamo narode, ktere vže objema svitla luč blage omike, ali pa take, kteri se se le zavedajo svojih pravic in svojega poklica, vidimo pri vsakem, da spoštuje in slavi svoje može — može, ki so njemu v prid in čest delali, trpeli, umrli.
Kakor zre mornar sredi razkačenih valov zanesljivo na širno neb6, po kterem se prikazujejo leskeče zvezdice, tako se narod ozira na migljajočo zvezdo, ki je izšla iz njegovega naročija, zaupno hodi za njenim svitom in njej na čest peva navdušene pesmi. In če jo zakrijejo očem temni oblaki — če zakrije tacega moža hladni grob, vendar se žarki delovanja njegovega svetijo še narodu; narod ohrani hvaležni spomin na take može še poznim vnukom.
In bi mar Slovenci tega, kar se nahaja v vseh časih in pri vseh narodih, ne spoznali in ne gojili? bi se li Slovenci ne spominjali mož, kteri so vse svoje življenje žrtovali le njim, da bi jih izbudili iz težkega spanja, rešili neznanega gospodstva in jim ustanovili jezik — prvi pogoj narodnega obstanka!?
Danešnja slovesnost kaže očito, da tudi mi čislamo duševne veljake, da jih tudi mi hočemo posnemati ter po njihovem izgledu narod voditi zmirom više do blagodejne omike!
Vodnik in Preširen! To ste imeni, ki v srcu vsacega domoljuba izbudite občudovanje in hvaležnost, — imeni, ki nas navdušujete, budite in krepite, — imeni, kterima velja naša slavnost!
Mrak, težki mrak kril je pri nas polje ved in znanstev v slovenskem jeziku; slovenska modrica je molčala tužno po domačih gajih; le tu pa tam glasila se je v narodnej pesmi; materni jezik naš bil je pačen, kvarjen in zaničevan! Kar v mladem jutru zasvita krasna zarija — z Vodnikom zbeži duševni mrak,— z Vodnikom napoči nam lepša, milejša doba! Vodnik se zbudi ter prve svoje moči posveti pesniškej Muzi. Kako milo, kako otožno glasile so se njegove sreberne strune po logih domačih ob bregovih dereče Save! Kako globoko segali so mili in krepki glasovi slovenski v mehka srca strmečih rojakov — jeli so se buditi in zavedati narodnosti svoje! Pa Vodnik zapusti „mestne sosede" ter gre med narod. Njega posluša, kako on čuti, kako on misli in govori; kajti spoznal je dobro vedno resnico, da moraš med narodom živeti, da moraš poznati, kar misli in stvari, —da moraš poznati jezik, slovstvo in zgodovino narodovo, če ga hočeš umeti in soditi! — Tam med narodom Vod-n i k pobira, nabira, tehta — ter nabere zaklad, po kterem nam še sedaj pomaga v bogatem slovarji.
Vodnik spoznavši, da je naš rod vrh mogočne slovanske lipe, posnema, stvarja oziraje se na druga plemena in staroslovenščino, — kaže, kako naj se pravi jezik ustanovi, lika in trebi.
Vodnik na vse strani zida narodno poslopje. Preiskuje zgodovino naših preddedov v prid in poduk milej mladini, ktero je vedno čislal, k sebi vabil, budil, krepil; vžiga narodni ponos in zavest:
Od nekdaj stanuje tukaj moj rod! — Ce ve kdo za  druz'ga, pove naj: od kod ?! kaže sosedne  narode  v njihovem razvijanju  ter  pripoveduje v izgled in poduk dogodbe tedanje dobe v svojih
„Novicah". — Kako obširno, vsestransko znanje in vednost imel je naš prvi buditelj! kako obširno in ne-vtrudno bilo je njegovo delovanje! — Ni skoraj polja, da bi se ne bil potil na njem v slavo pozabljene domovine !
Pa kako so mu to njegovi vrstniki povračevali ? Kakor se navadno godi možem veljavnim, ki so si ali za posamezni narod ali za celo človeštvo pridobili neumrlih vencev, dokler žive. Ali po smrti jeli so slaviti Vodnika! Slavi ga zdaj ves narod, slavi ga vse slovenstvo ob bregovih bistre Save, na pokrajinah peneče Drave; slavi ga tudi hvaležna učeča se mladina! Da bi Vodnik še sedel na učiteljskej stolici, vas predragi slovenski mladenci, vas nado bolje prihodnosti budi, vabi in opominja: „Koliko sem sam pričel, koliko sem delal! A vendar je se toliko ledin in pustin, toliko križem rok, toliko neizbujenih sinov slovenskih! Nujte, hitite! te-sajte, dovaževajte in skladajte vsak po svojej moči kamen na kamen za narodni dom občne omike!"
Ko je Vodnika zagrnila črna  zemlja,  pokrila je tudi trna obnebje slovenskega pesništva,   obmolknila je slovenska modrica, — Pa kar se pretrgajo temni oblaki, krasneje, žarneje, nego kedaj, posije solnce po slovenskih livadah.    Izpod velikana  Triglava v obličju bistre Savice zadone tako   neizrekljivo  milo  in  sladko  P rešimo vi glasovi.    Kakor labud,   ranjen in  preganjan od^ nemilih viharjev, po samostnem jezeru življenja plava naš pesnik,  išče,  česar pa doseči ne more, ter zdaj v srčnej  žalosti milo zdihuje, zdaj zopet britko toži v nevolji prevaro  in  nestanovitnost".    Narod  začuje P reši r na,   ostrmi — ga ume:   saj je tako  enak  ž njim, vsak njegov glas je zvesti jek  našega naroda!   — Poslušali so te, velikan Preširen! kar si peval o Vodniku. Pa lepši tič rodil si se sam v odljudnej goščavi,   živel si sam za-se, in nisi si zbral drobne ljubice.   V samoti si se vbadal, vpiral nabiraje najslajših dišav,   najdražih biserov in kadil. Delal si le za smrt, delal si za veko-vitost.   A ti Preširen, nam boš po smrti najbolj sloveč fenis!   kajti  svest  si  bodi,   da  so se vremena narodu zvedrila — da so mu   milejše   zvezde nego prej prisijale, — svest si bodi, da se narod dviguje, izbuja in zaveda, da Te čisla!    In kar si prerokoval o Vodniku, spolnilo se bode Tebi, ker si se in se boš v slavi nevenljivi prerodil!
Lahko se razvidi, da sta si naša pesniška dioskura Vodnik in Preširen z deli sama postavila neumrl spominek, postavila sta si „monumentum aere pe-rennius". Vendar se je izbudila vže pred leti blaga misel, Vodniku postaviti spominek. Temu blagemu namenu darujemo tudi mi danes slabe duševne moči. Bog daj, da bi skoraj stal spominek Vodniku inPre-širnu, da bi budila in vnemala nas in naše vnuke zato, kar je je dobro, kar je krasno in resnično in narodu slovenskemu na čest in slavo! Slava Vodniku! slava Preširnu!