PORTRET VERIČKE ŽENSKE str. 2
SRNSKI BAK Z RDEČO PANILIKO V str. 8
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 4. oktobra 2001	Leto XI, št. 20
SMS-sporočilo
ŽIVETI VKÜPER S STRAJOM
Od 7. do 16. Septembra sam bila v Španiji. Malo smo se kaupali, malo počivali, ojdli okauli, si poglednili Barcelono...
11. septemra, v torek po obedi, smo se pripravlali, ka mo šli s šiftom na izlet. Mali Varaš, Lloret de Mare je bijo puni kak mravljinjek. Nemci, Rusi, Polacke, Vaugri so küpüvali po bautaj ali samo čakali, ka se vöpokaže sonce pa do se te leko kaupali. Bijo je cejlak navaden den.
Prva kak smo odišli na šift, sam zatok šče poglednila svoj mobilni telefon, ka pa, če mi je stoj piso. V Merki je bojna. Pridite domau! Tau je nej šala. Gledajte televizijo! Tau sporočilo (üzenet) mi je poslala kolegica. »Dobro, dobro, gvüšno ste nam nevoščeni, ka je doma mrzlo pa dež de, mi se pa tü na sunci pečemo, « sam si mislila. »Dapa z bojnov se šaliti, tau je zatok nauri vic, « sam vcüjdjala, gda sam padaškinji tö pravla, kakšno sporočilo sam dobila od daumi. »Vej ji že povejm svoje, gda domau pridem, « sam si mislila pa sporočilo zbrisala.
Na izleti je vse vredi bilau. Na šifti smo vküper bili z enimi turisti s Švedske, gnauk so oni spejvali, gnauk mi...
Pri večerji se je v našoj skupini začnilo nikšo čüdno šuktivanje. Fligari
so dolaspadnili, nebotičniki, viske zidine še prej tak rüšijo, kak če bi iz kart bile zozidane, Pentagon gori, šestdeset gezero lidije mrlau...
Te se je pa moja kolegica dun nej šalila, nej je ona nauro, liki dja, ka ji ne vörjem... Te smo pa vidli po televiziji. Kak gda človek kakšen grozen film gleda, dapa zatok potijoma vüpa, ka de konec dober, ka pride junak (hős), steri vsakšoga rejši. V drügom momenti smo se že strejznili pa gorprišla ka je tau nej film, je istina. Prestrašeni lidgé, steri v globočino skačejo, ka pa če se rejšijo, so nej igralci, nej statisti, nej kaskaderji. So (bili) čistak vsakdanešnji lidgé, steri so tisti zranjek na svojo vsakdanešnjo delo šli v ta dva törma, steriva sta gratala peklinskiva. Vsakdanešnji lidgé, z ženo, deco, s starišami, brati, sestrami...
Kak smo gledali kejpe na televiziji, smo že vedli, ka ne pride nikšen junak nej, ka bi te lidi rejšo. Junaki so gratali tej lidgé, steri so po nepotrebnom smrt strpali. Istina, ka bi oni raj ostali vsakdanešni (navadni), dapa živi lidgé.
Konec je žalosten pa takšen
bau tö. Merka gvüšno poštrajfa tiste, steri so njenim lidam tau včinili. Skurok cejli svejt de ji pomago. Pa tau tak mora biti. Leko, ka de bojna?! Leko, ka mo tak čütili, ka je ta bojna daleč od nas. Dapa eno je gvüšno. Človek je pá zgübo ene senje. Senje o tem, ka na svejti
leko varno (biztonságban) živé. Kak bi pa leko na varnom bijo pred takšnimi lidami, steri svoj Žitek tö ne šanjalivajo. Zakoj bi se njim te smilili drugi žitki?
Kak globko se leko straj vdjej v človekovo düšo, sam vidla, gda sam kakšen keden po katastrofi dobila e-mail sporočilo iz Merke od ednoga znanca, steri mi je tak piso, ka so oni v Chicagoni vala Baugi vsi zdravi, dapa trno se bojijo, ka se nigdar ne vej, ka se ešče ma zgoditi. Te me je malo sram gratalo, ka meni nej napamet prišlo tak včasin, ka bi jim pisala pa pitala, kak so kaj preživeli te pekeu.
Nej dugo po tej katastrofi je namadžarskoj televiziji bijo en dokumentarni film, gde so kazali takšne lidi, steri že dugo lejt živejo v nevarnosti. Eden je pravo, ka se s tejm dá vküp živeti. Vcüj se vzemeš, ka te neprestanoma kontrolirajo, ka kaulek tebe strejlajo, ka bombe eksplodirajo... Leko se prej navčiš s strajom vküp živeti.
Tau nas čaka?
Marijana Sukič
2
Pogovor z Francom Hochstätterom
Portret veričke ženske
V Slovenskom daumi smo meli že dosta-dosta razstav. Največkrat so takšni kejpi vöpostavlena stere farbajo, malajo. 20. Septembra je pa gospaud Franc Hochstätter postavo vö svoje fotografije. On žive v Murski Soboti, je član Likovne sekcije Društva upokojencev. Gda je na otvoritvi razstave vido, ka se lidam za resnico vidijo kejpi, so se me tak li paukale lice od veselja. Če glij je mogo že fejs trüden biti, vej je pa skur cejli den s kejpi delo. Med delom si je zatok telko časa vzeu, ka smo samoga človeka tü leko spoznali, nej samo njegve kejpe.
-	Gospaud, kakšen občutek je, če človek svoje fotografije, kejpe razstavi, vopostavi? Ja, slabi občutek nej. Ges sem se ukvarjau s fotografijo poklicno, tau mi je pa biu tüdi hobi, ka sem se s tem bavo. Svoje Prekmurje mam strašno rad, Prekmurje je čudovita dežela. No in zdaj, gda sem šeu v penzijo, sem si najšo več časa zatau, ka svoje slike napravim pa tü pa taum kaj pokažem. V okviru Društva upokojencev v Murski Soboti Zdaj že tretjič ali štrtič mam razstavo. Gda sem šeu v penzijo, te sem v Soboti meu eno kompletno razstavo svoji del od začetka od prvi portretov. ”
-	Te ste vi, kak fotograf s kejpi slojžili svoj kröj?
„Ge sam končau filmsko tehnično šolo za snemalce filma. Te sam pa šeu v fotografijo, ker pri nas je fotografija družinska, moj brat je fotograf. Mi smo nikje Kološova generacija. Tau je naš predhodnik. Napravo sem pomočniški izpit pa mojstrski izpit in sem v Soboti začno obrt. Najprej skromno, z majhnim prostorom, te malo vekše, zdaj sem si pa že zgradil en reden atelje (műterem). Zdaj, ka sem šeu v penzijo, sem tau dau mojomi pomočniki. Ges sem pa Zdaj tak kak penzionist malo bavim s tejmi slikami. ”
- Tau znamanüja, ka samo od tistogamau razstavlate svoje kejpe, ka ste v penziji?
Te Vas je na tau nekak mogo nagunčati, domanji upokojenci ali sto?
„Prvo razstavo so mi oni omogaučili pa moja hčerka, ki je bila v Zavarovalnici v slüžbi. Te sem ges tau prvič vido, ka za moje slike je interes. Lidge so ji radi gledali. Ges mam rad pokrajinske slike, jesen. ”
-	Kak se odlaučilo za motive
slik, kejpov? Kak si voodaberete, ka te doj djemali? Ja, tau grata od znautraj. Tau je nej tak, ka no, Zdaj mo šeu tau slikat. Pa maš interes. Ges Zdaj že dugo, dosta stvari mam, samo ne ladam, ka bi kaj sliko takšoga. ”
-	Kakšne kejpe do leko vidli naši lidge v enom mejseci? »Znate, ges sem v glavnom na te prekmurske pokrajine navezan, na tau našo naravno lepoto. Na naše hiše, ki ji nega več. Tau sem že od nekdaj slikau. Portrete sem nikdar nej preveč slikau. Zdaj mam eno značilno porabsko žensko, ka se mi strašno vidi. Vidi se mi
človek, tisti izraz. Strašno rada je bila, ka se ji eno sliko šenko. ”
- Kak sprejmejo lidge, gda ji prosite pred svoj fotoaparat?
„Ges vsigdar tak delam, kak je. Nič ne postavlali v glavnom tak ide, kak se dogaja. Tü pa taum, ka se mi vidi. ”
- Kak ste gratali tak dober fotograf, umetnik fotografij?
„V umetnosti je tau različne. Meni je umetnost tisto, ka je lejpo. Gda pred stikov stogiš, ti mora nika pokazati, moraš nekaj občütiti, te je Slika ta prava. ”
- Kak ste prišli s svojimi kejpami k peštarskim Slovencom?
»Društvo upokojencev Murska Sobota je organizirale eno pireditev v domu Slovencov v Budimpešti in je mene društvo povabilo, ka bi naj taum meli razstavo. Prišli so Kranjčani popejvat, čüdovito so popejvali. Prireditev je zelo uspeh. Ges sam biu skeptičen, sem se bojo, ka tau nede tak. Liki strašno so bili navdüšeni nad slikami, ka se
njim je vidlo. ”
-Te fotografije, ka mate, prodajate ali držite zase, oziroma za gledat nam?
„Nej, nič ne prodajam ges, nej sem prisiljeni, slika je zame dosta vrejdna. Če jo pokažem, je meni več vrejdno, kak če jo odam. Pomali s tejm tüdi ejnjamo. ”
-Zakoj mislite tau?
„Zatok, ka lejta so že tüj, nemam že telko energije. Ges sem nej takši, kak mam eno par kolegov, steri se strašno radi vömečejo. Ges sem skromen. Bi pravo, lidge me majo radi. Kamorkoli pridem, vsi me poznajo, ker v Prekmurji smo bili trije fotografi, dva takšiva, ka smo stalno delali z lidmi. Ges sem si s fotografijov slüžo krü, nej tau, ka bi se bavo, ne vejm s kakšim šeftom. Pauleg tega pa mam hobi zbiranja stari fotoaparatov. ”
- Te aparate, mašine mo tü leko vidli na razstavi?
»Nej, tau ges mam, kak Vaugri pravijo, „kinč” (zaklad) doma lepau. Tau je vrednost, nikdar ne vejš, kakša velka vrejdnost. Tau so aparati, ki so stari tüdi osemdeset pa stau lejt. Če bi ges biu šeftar, bi pred pejnaz zatau daubo. Mam ji prejk stau falatov. Tej so že antika, ker fotografija je stara staupetdeset lejt. Stau lejt stari aparati so že rejsan zgodovina. ”
- Zdaj pa če nam vöovadite, Sto se vi po narodnosti? Mate priimek nemškoga, gučite knjižno slovenščino, prekmurska narečje pa redno
dobro vogrski.
»Po narodnosti sem Slovenec. Ges sem pravi Prekmurec, če gli mam nemško ime Hochstätter. Naš priimek je prišo iz Nemčije. To eštje te, gda je Marija Terezija v Trnišče rihtala tiste obrtnike, čevljare, krojače. Moj oče je biu krojač (sabau). Našo pokolenje (nemzedék) je tak prišlo z Nemčije. Samo tri-štiristo lejt nazaj. Mi smo pravi
Slovend, tü rojeni. Glede gezikov, ges sam 1941. leta odo v gimnazijo v Soboti pa sem biu vsikdar „kitűnő”, samo enke mam. Sestro mam na Madžarskom, v Varaši Kőszeg. Zdaj so že vnükeci njeni, pa pridejo na obisk ali mi k njim pa vogrski gučimo. Ges eške znam vogrski pisati, Znate, ka se Janezek navči, tisto Janez zna. ”
-	Gospaud predsednik, Jože Vild, Drüštva upokojencev v Murski Soboti, vüva dva sta prej dobriva padaša. Vi telko padašov mate? Gdekoli odimo po Prekmurji ali tüj v Porabji, milijonkrat čüjem, vej pa tau je moj padaš, Vild. Ja, Zdaj težko natau odgovorim, ka se ne bi pokazo nekšoga zvišenoga. Veseli me tou, ka čüjem, ka mam telko pajdašov, prijateljev. Tau je lepau. Znate, ges pravzaprav smatram (gondolom), ka sem osebno prijatelj vsem dobrim lidam, šteri dobro mislijo, dobro štjejo. Tau pa, ka odim rad v Porabje, tau je pa že štirideset lejt. ”
-	Vi ste odprli razstavo pa ste nota pokazali življensko paut pa delo gospauda Hochstätterja. Kak poznate vi
svojoga padaša? „Ferija Hochstätterja poznam že od maloga mau, ka je mla-jši od mena. Poznam ga, kak je raso, poznam njegovo družino. Njega osebno fejs cenim, spoštüjem, kak fotografa. Nad gezero in gezero kejpov, fotografa je on posneu v Prekmurji. Če bi to bilo gder zbrano pa vödano v knjigi! On pa tau nešče čüti. Rad priznava, ka je tau njegov hobi, za steroga ma Zdaj čas. Ali v tisti gezero in gezero fotografijaj s celoga Prekmurja, je pokrajina, so obrazi, so lidge veseli, žalostni, čemerili, dobre vole, slabe vole. Tau bi bila dokumentacija! Fotografija ohrani čas, steri je biu pa ga na kejpi vidimo, kakši je biu, Zdaj je pa načeši. Zato smo tüdi toj razstavi dali naslov „ S fotokamerov v času. ” K. Fodor
Franc Hochstätter na otvoritvi v Varaša Foto: brg
Porabje, 4. oktobra 2001
3
Papiri pripovejdajo
115. oblejtnica rojstva Aljoza Dravca
Pred 115. lejtami, 29. Septembra 1886. leta, se je v Slovenskoj vesi naraudo Alojz Dravec. V držini je bilau sedem mlajšov, Alojz je biu péti. Alojz Dravec je biu prvi voditeu,, Presvetoga Srca Jezušovoga Bratovčine”, štera je bila nastavlena v Slovenskoj vesi 1. majuša 1909, v Rimi pa potrdjena 1911. Za par lejt je odišo v Merko, gé sé je oženo z deklo iz Büdinec. Gda sta z Merke domau prišla, sta živejla v Traušči. Dvej čeli pa ednoga siná sta mejla.
Alojz Dravec je v prvoj bojni mogo na fronto, gde so ga na smrt ranili. Mrau je 28. augustuša 1915. leta v Lepniki na Moravskom. Njegovrokopis sta najšla škonika Karel Krajcar in Irena Pavlič pa sta ga poslala v Ljubljane. Profesor Vilko Novak je rokopis dau novinam (reviji) Traditiones. Tü so 1974. leta vödali „Narodno vero in navade v vesi”.
Dravec je dojspiso „šatringe, compmije in čelerije” v Slovenskoj vesi, pa šege na den svetoga Andraša, Miklauža, Licije, na sveti post, na den drauvne decé, nauvoga leta, na fašenek, prvoga aprila mejseca, svetoga Jürina, na risalsko nedelo, na den prvoga majuša, vsej svecov. Piso je eške o návadaj pri krsti, na gostüvanji in na torbini.
Pravi, ka,, vsaki petek nika šatrijo... Na mladi pétek pa v mejsec gledajo, pa nika molijo. Ednok sam vido edno babo, ka je mejsec molila in sam jo pito: Ka pa delate? Je pravla: Nihaj, nihaj, vidiš moje oči so té mladič zdaj ob prvim zaglédnila, pa ga molim, naj cejli mejsec lačna ne bom... Či koga sréčajo, se nazaj povrnéjo domo i nédejo z domi rekoč: Tak nede sreče, ka mi jo že vrag ta neso. Pa ešče maček je vnogokrat nazaj povrné, či pred njimi pot napravi. ”
Marija Kozar
Budimpešta
Naš slovenski den
Vodstvo slovenskoga drüštva v Budimpešti je te den, 22. september, že januara načrtovalo. Istino, ka smo malo ovak mislili, kak se je posrečilo. Začeli smo s sveto mešov, stera je bila v mali cerkvi sv. Mihaela v Váci ulici, v centri Varaša. Mešo smo začnili v tretjoj vöri, slüžo jo je dekan Lojze Kozar iz Odranec v Prekmurji. Lani pa predlanskim nam je tö
gospaud Kozar pomago. Pri meši je spejvo Senički pevski zbor pod vodstvom Marije Trifus, na orgli je pa igro Ciril Kozar. Pred nami pa mora biti vsigdar pridiga. Gospaud Kozar je med drügim tüdi tau pravo, da ne smejmo pozabiti svojo materno rejč. Mi tü v Pešti nejmamo priliko, da bi se naši mlajši slovenski krstila slovenski spovedavali, zdavali, pokazali. Zatau je te den s sveto mešov v slovenskem matemem jeziki svetek za nas. Škoda, ka nej bilau časa za spovedavanja. Dekan Kozar nam je prejkdau pozdra-ve pomožnega škofa gospauda Smeja iz Maribora, steroga smo srečali julija, gda smo tam bili na prauško Gospaudi Kozari se zavalili za tau lejpo sveto mešo. Nejso gledali na trüde, tak daleč so Prišli tüdi letos k nam, Bog plati njim! Zavalimo se tüdi pevskomi zbori in gospodi Cirili. Vesela sam bila, da je našo lüstvo tö
dosta prišlo ksvetimeši. Bili so takšni tö, steri so Zdaj prvin bili. Ene molitve pa se šče moramo navčiti, gda pridemo vküper pa mamo srečanje, te de kleti šče bougše pa lepše.
Po meši smo šli v podružnico Državne slovenske samouprave in smo tam nadaljevali. Najprvin sta gor staupila Eržika pa Peter Kondor. Na harmoniki sta nam
zaigrala slovenske pesmi. Radi smo, ka mamo takšna mlada, ka leko v programi nastaupita. Iz Porabja pa smo meli tüdi drüge goste. Pozvali smo števanovske amatersko gledališko skupino, stera je tau leto začnila delati. Irena Barber je za nji napisala veseloigro, stera se godi pri doktori v čakalnici. Počas lüdje čakajo, se pogučavajo, kak je tau že šega na vesi, no pa malo klajfajo tö. Uživali smo, sploj dosta smo
se smejali. Čestitamo jim, ka so tau začnili. Dobro, da so staupili na tisto paut, po steroj že skupina Nindrik-indrik duga lejta odi.
Med gosti smo leko pozdravili veleposlanik R Slovenije v Budimpešti gospo Ido Močivnik in drüge sodelavec veleposlaništva. Ranč te den so na veleposlaništvi meli goste, 48 Primorski (tengermelléki) novinarjev, steri so ranč nej vedli o tom, ka v Budimpešti dela slovensko drüštvo. Tak smo pri nas še leko pozdravili predsednika koprske televizije Božoja Marinca tö.
Našo prireditev je s pejnazi pomagalo Ministrstvo za nacionalno kulturno dediščino (Nemzeti Kulturális Örökség Minisztériuma) pa Zveza Slovencev na Madžars-
kem.
Rada sam bila, ka je našo lüstvo tak lepau vküp prišlo tak na sveto mešo kak na kulturni program. Dosta lagvuga je na slovenski den vküp prišlo, na konci je pa vseeno vse dobra spadnilo. Baug nam je te den lejpo vrejmen dau, Zaman so ga nisterni steli pokvaro, smo dobra vösprajli.
Irena Pavlič predsednica drüštva
RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106, 6 MHz Od pondejlka do Sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vöre.
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsak drugi četrtek ob 13. 00 na 1. programu madžarske televizije.
Naslednja oddaja bo v četrtek, 11. oktobra 2001. Ponovitev v soboto, 13. oktobra, ob 11. 05, na 2. programu.
Porabje, 4. oktobra 2001
4
Koražen folklorni večer v Bogojini
V Bogojini že trinajst lejt držijo Košičeve dneve. Prejk mejsec dni je bilau 12 različni prireditev v Bogojini pa Filovcih. V okviri XIII. Košičevih dnevov je 22. Septembra Kulturno-umetniško društvo Jožef Košič priredilo Folklorni večer v Bogojini. V programi je nastaupilo 10 kulturni skupin, med njimi letos že od tretjin Folklorna skupina z Gorenjoga Senika, oprvin pa Ljudske pevke z Varaša.
Več od toga večera, drüštva pa folklorne skupine, leko zvejmo od predsednika KUD-a Matjaža Cerovška.
Na odri vinska trta pa stric z bobenom
„Pri Kulturno-umetniškom drüštvi Jožef Košič v Bogojim smo še poseba pripravlali za gnešnji večer. Pozvali smo folklorne skupine, tamburaše pa pevce vküper, tak ka smo pripravili en pester pa zanimivi program. ”
•	Kak se odlaučite od leta do
leta, stere skupine pozovete na folklorni večer? V Bogojino vsakša skupina z veseljem pride. Ka vleče skupine k vam?
„Verjetno v Bogojino najbola vleče tau, ka mamo folklorno skupino pa pevce, tak ka nas je v Bogojini kar preci, ka se s kulturo ukvarjamo. Poznamo se z raznimu lidmi okaulik in te se odlaučimo, štere skupine bi najlepše bilau pozvati. Vsakšo leto so kakše revije, kama idemo in te mamo tau priliko, ka kakšne nauve skupine, nauve lidi spoznamo, se z njimi povežemo. ”
•	Folklorni večer pri vas ma nikšo oosebnost, značilnost. Ka name zvöjn programa
zgrabi, je tau, ka se pri vas čas ne vleče s tejm, ka vsakšo skupino posaba predstavite,
ka bi meli duge pozdrave, guče. Publika skaus leko uživa, se veseli programi. Mate pa enoga starejšoga možaka, steri s svoj list furt vözavleče izpod fortiga pa lepau v domanjoj rejči vöz-
bobnjari, stera skupina pride na red.
, Ja, ugotavlali smo, ka programi, šteri majo dosta guča vmes, so dugočasni. Lidge enostavno pridejo na prireditve samo za volo toga, ka bi radi nika vidli. Če maš ti dosta guča, te tau grata dugočasno pa lidge po pau vöri že začnejo okaulik gledati, ne
vejo si ka začniti. Mi smo se pa odlaučili za eno drügo varianto, ka mo probali naprajti čimbole pester program in s tem te publiko leko pridobi, je vesela v dvorani, uživa, ploska zraven, tak ka je Vsejm fajn, nastopajočim in publiki na tej prireditvaj. ”
•	Kakšne programe ste meli v Bogojini letos v okviri XIII. Košičevih dnevov?
„V glavnom so tau kulturni programi, ka je tau praznik krajevne skupnosti. Letos smo po dugom časi pa vklüčili eno športno prireditev in otvoritev vinske kleti. ”
•	Pri vas zdaj že tretjo leto Vidim, se dvorana furt napuni. Istino, ka gnes nej bila nabita dvorana, depa dosta lidije bilau.
„Glede gnešnjoga večera bi tak pravo, folklorni večer je letos tretjo leto. Lidge so že vidli določene stvari, mislijo, ka se stvari ponavlajo in te zavolo toga ne pridejo. Če gli mi program menjamo, lidge
ostanejo doma. Gnesden tü svoje napravi televizija pa računalnik, ali mi se trüdimo. Konc koncov so določene prireditve tüdi v Košičevi dnevaj, ka majo samo tresti obiskovalcov, vendar tisti, ka delamo te program, smo zadovolni, ka pride tüdi tisti tresti lidi, pa ka ti od srca zaploskajo. Pa smo nika nej sla-
be vole pa žalostni zavolo toga, če ji nega več. ”
• Mate pa takšno publiko, stera skaus spodbuja, volau davo nastopajočim. Tau je navada, šega domačinov?
„Tau je v Bogojini navada. Na gnešnjom folklornom večeri sta nastaupo samo dvej kulturni skupini iz Bogojine, tau sta mejšani pevski zbor pa folklorna skupina. Mamo pa mi v Bogojini eštje kar nekaj pevski zborov, ka v cerkvi spejvlajo, mamo mladinski zbor pa dekliški zbor. Mamo tüdi v Bogojini velko šaulo pa nauvo telovadnico in deca tüdi ogromno odi okaulik. Sami nastopajoči smo, starši od nastopajočih in te lidge, gda tau vidijo, so veseli, ka se tau v Bogojini dogaja. Tüdi gda mi komi inan pridemo, smo strašno veseli, če so tam lidge pa nam ploskajo. Tak, ka je tau samo en odraz pa odziv toga, ka mi okaulik Odimo. Nastopajoči iz Bogojine pa te tau probamo s tejm aplauzom vrniti. ”
Je pa veselja do plesa
•	Vašo folklorna skupina je že tü večkrat nastaupila v Porabji. Kak še počütite pri nas, kakšen občutek je taum gorstaupiti?
„Moram povedati, ka že gda omejnim, ka idemo v Porabje, je v folklorni skupini neverjetno lepau. Vsi se veselijo toga nastopa, neverjetno dober občütek mamo, gda idemo v Porabje. Moram povedati, ka pauelg toga, ka doma plešemo je verjetno najlepše iti v Porabje. Zatau, ka te srcom taum pričakajo in toga se mi tüdi vsevküper najbola veselimo.
•	Malo takšni skupin je, stere se v takšom kratkom časi tak dobra razvije, uspešno dela. Na območnom srečanji fol-klornih skupin v Šalovcih ste tak dobri bili, ka so vas vöadabrali pa ste tadale šli.
»Tak je, naša folkoma skupina je letos šla naprej na Kapelo na medregijsko tekmovanje. Te ške moram omejniti, ka smo Prišli do konca, do beltinskoga festivale tak, ka je tau uspeh, v takšnom kratkom obdobja kak mi nastopali). Folklorna skupina obstaja tak dugo, kak obstaja naš folklorni večer, tau pomejni tri lejta. Mi se trüdimo, sicer nam je mentorica odišla, menjali smo harmonikaša, ali vole smo nej zgübili. Ostalo je nekaj parov od začetka, nikaj ji je vcuj prišlo, nikaj ji je šlo, nekaj pa ji ške pride nazaj, zatau, ka so naraščaj daubili. Trenutno nas je osem-devet parov, samo se tüdi zgodi, ka kakši par na določeno prireditev ne more iti, tak nas je gnes večer nastaupilo šest parov. Je pa veselje do plesa. Folklorni ples na takšni način se da delati, ka je ogromno razvedrila pauleg. Nej ti trbej nikše velke koncentracije, ka bi ti mogo vsigdar misliti samo na tisto stvar. Plešeš deset minutov pa čez deset minut dol vsedeš pa se zgučavleš pa pá deset minut plešeš. Tak, ka nikomi nej žau, ka odi k folklora
•	Ge tak vidim, ka tau skupino ti motiviraš najbole, ti si djedro, srce tauj skupini.
Ja, mogauče. Tau je tak naneslo, ges sam pred desetimi lejtami eti v našom kraji ustanovo prvo mladinsko drüštvo. Po razpadi Jugoslavije več nej bilau Zveza socialistične mladine, v Bogojini je bilau ogromno mladine, smo se nikak zgučali pa smo vküper ustanovili eno drüštvo. Drüštvo je začnilo, čez čas nas je bilau kar šestdeset članov, s tejm ka moram povedati, ka v Bogojini telko mladi nikdar nej bilau. Mi smo se začnili zgučavati, ka idemo na kakši izlet, ka mo meli kakšo veselico doma v vesi in tak je pomali naneslo, ka je bilau ogromno lidi okraug nas. Nindrik se nika dogajalo, lidge so bili zadovolni, meli smo Glas amaterov, tau je festival pevcev, amaterov Pomurje. In čez čas, gda si malo starejši, pistiš mesto drügim. Te je bila eno par lejt nikša pauza. Te smo prišli čez par lejt vküper, smo ugotovili, gde mamo v tau momenti mesto v kulturnom drüštvi. In so lidge nazaj Prišli, eni isti, smo začnili delati, folklorno skupino ustanoviti, v drüštvi smo razne prireditve začnili prirejati. Tak, ka je gnesden verjetno nikomi nej žau, ka z menov sodeluje.
•	Ka je cilj, naloga vašoga kulturnom drüštva? »Verjetno je cüj kulturnoga drüštva dvigovanje nivoja kulture. S tejm, ka mi davlamo poudarek, pripelamo kulturo k vsakši kuči. Tau nam je glavno. Na eno prireditev pridejo eni, na drügo prireditev pridejo drügi. Na naši prireditvaj sodelujejo deca z vrtca, sodelujejo upokojenci, folklorna skupina, razni pevski zbori. Tak, ka mi probamo prek leta pripelati vsakšoga človeka z vesi bar gnauk v dvorano. Tau nam je glaven cüj. Te pa že automatski s tejm pride, ka se kultura začna pomali zdigavati. ”
K. Fodor
Porabje, 4. oktobra 2001
5
Materni gezik mora mati navčiti svoji deci
Nej tak dugo sam iz Markovec pa iz Višnje Gore (Slovenije) mejla goste, rodbino pa dobre prijatele. Šli smo malo v Varaš, v Monošter. Ženske so iskale takšo bauto, gde platno odavajo na mejtare. Malo me je sram, depa nejsam znala, če v našom Varaši eške geste takša bauta, gde se platno, gumbe pa kaj takšo dobi. Te smo se
pa nikak itak taprtepli. Blüzi autobusne postaje, gde Vsefale privatne firme majo trgovine, baute, smo najšli takšo bauto tü, gde platno odavajo. Nut smo se sipali kak eden raj. Te moje ženske so že razkapale, gledale blago... Šefica je razmejla, ka te moje slovenske ženske škejo. Videti je bilau, ka vse razmej pa njim je pomagala tü. Moje vüje, no pa srce, so mi včasin kreda bile za tau, da bi zvedla, Sto je pa ta ženska. Pa je nej trbelo dugo čakati, ona Sama mi je pravla, kame pozna. Ona je prej Slovenka, iz Sakalauvec ma mater. Etak sam spoznala Evo Müll-Kovač, stera na gnes žive v Slovenskoj vesi, mater - Ano Bokan - pa ma iz Sakalauvec, stera že tü več kak 50 lejt žive v Monoštri. Od tistega mau mi je napona na pameti ojdla ta mlada ženska pa sam go te dni gor poiskala v bauti.
- Etognauk si me presenetila (megleptél), ka si nej zatajila svojo pokolenje pa si se trüdna slovenskim ka-
pcom pomagati, če rejsan ne gočiš dobro slovenski. »Moja mati je iz Sakalauvec rodjena, Slovenka. Gnes je več kak 70 lejt stara. Gda je mlada dekla bila, je spoznala ednoga sodaka, steri je Vogrin bijo iz Budimpešte. Po ženitvi nej dugo sta se znosila v Varaš, ge sam se že tüj narodila. Že ge sam tü skurok 50 lejt stara. Mati so
me nigdar nej včili, nej so me smeli včiti slovenski zatok, ka je oča tau njej prepovedo. Vsigdar je tak pravo, ka slovenski gezik je zanikoj, takši „bükkfa” gezik pa tau naj njegva deca se ne vči. Moja mati je slaba bila, ga je baugala pa name pa mojga brata- steri je 1973. leta tragično mrau - nigdar nej včila materni gezik. Tau me gnes boli pa sam že Večkrat materi v oči vrgla tau. Depa človek je tak, ka zatok se ma krv nigdar ne obeme na vodau. Gda sam mala dekličina bila pa sam v osnovno šaulo ojdla, v počitnicaj sam vsakšo leto domau ojdla v Sakalauvec k babici. Tistoga ipa so v Sakalauvci mlajši nej dobra znali Vogrski, ge pa nej slovenski. Njij je bilau več, etak sam se pa ge mogla navčiti slovenski, če sam se stejla špilati z njimi. Tistoga reda sam dobra znala slovenski. Samo ka mi je valalo. Počitnice so se dokončala ge sam pa prišla domau v Varaš, gde je več niške nej gučo z menov slovenski.
Pa itak. Telko, ka gnes Znam, bole razmejm, mi je v žilaj, v pameti ostalo. Tau je tak, ka materni gezik mora mati navčiti svojoj deci. Žalostno, ka ne vejm svoj materni gezik. Sploj rada mam svojo mater, go poštüjem. Ka je nej dobra naprajla, je tau, ka je poslüšala moža, mojga očo, ki je nej dopüsto nas slovenski navčiti. «
- Rada bi bila, če bi kaj zvün toga prajla od sebe. »Moja maštrija, ka sam se najoprvin navčila, je vrtnar (dísznövénykertész).
Zaman sam se pa za tau vönavčila, sam si takšo delo tüj doma nej najšla. Etak sam delala v ednoj lejsnoj fabriki, gde sam spoznala dosta lüdi iz Porabja. Po tistim sam odavala zelenjavo v ednoj varaškoj bauti pa sam delala pri šefi, steri je gvant odavo. Oženila sam se z ednim Varašancom, mava 3 dekline, med sterimi je edna že oženjena pa že mam edno 4 lejt staro vnukinjo.
V Slovenskoj vesi sva z možom zozidala edno hišo, tam Živemo. Tüj v Varaši pa - pauleg autobusne postaje -mam edno privatno bauto, gde platno odavam na mejtera, stero na gnes že sploj žmetno najdeš. Vö sam se navčila za trgauvko tü. Gnesden je tak, ka človek samo z ednov maštirjov ne more Preživeti. Porabski lüdje me tü pa tam tü gor poiškejo. Spoznanci so mi sploj radi. Zatok v Porabji, po vasnicaj eške gestejo sobolice (šiviljo) pa takši tü, ki si sami kaj znajo zašiti pa je etak obleka cenejša, kak če bi go kreda küpo. Dostafele blage držini, leko me lüdje gor poiškejo. «
Naja guč je tüj na konec prišo, ka so že nikše Austrijke not nastrgavale v bauto, pa sam nej stejla Evi šejft zaničati.
Besedilo in Slika: I. Barber
Mednarodni romski tabor v Murski Soboti
Znano je, da v Sloveniji živi okrog 8. 000 pripadnikov romske etnične skupnosti. Že pred leti so predvsem mlajši Romi spoznali, da brez lastnega večjega angažiranja in samoorganiziranosti ne bo mogoče bistveno izboljšati razmer in položaja romske skupnosti. Tako so v posameznih občinah ustanovili doslej osem romskih društev in njihovo krovno organizacijo - Zvezo Romov Slovenije. Najstarejše in najaktivnejše romsko društvo je romsko društvo Romani union iz Murske Sobote, ki letos praznuje že desetletnico svojega uspešnega delovanja. Romsko društvo Romani union je bilo pred dnevi v Dijaškem domu v Murski Soboti organizator že tradicionalnega, sedmega Mednarodnega romskega tabora.
Tako se nadaljuje in uresničuje izobraževanje Romov, njihovo usposabljanje, predvsem pa spoznavanje zgodovine, preteklosti in kulture Romov. Na taboru se je zbralo prek 50 mladih udeležencev iz Slovenije ter gostje iz Avstrije in Hrvaške. Udeleženci tabora so z zanimanjem spremljali predavanja in sodelovali v razpravah ter tako potrdili, da med mladimi Romi obstaja potreba in želja po znanju in izobraževanju. Pravzaprav druge alternative pripadniki romske skupnosti tako nimajo - le znanje jim zagotavlja možnosti za boljše življenje in pot do kruha, delovnega mesta in eksistence.
Na letošnjem taboru so preučevali preteklost in kulturo Romov, pravni položaj Romov in njihovo varstvo v evropskih dokumentih, romski jezik in narečje, romsko glasbo in plese. Predavatelji so bili vodilna romologinja v Sloveniji dr. Pavla Štrukljeva, mag. Vera Klopčič z Inštituta za narodnostna vprašanja, Jožek Horvat, predsednik Zveze Romov, in drugi strokovnjaki in poznavalci romske problematike. Dragocene so bile tudi delavnice in druženje udeležencev tabora.
Ob zaključku tabora so predstavili tudi Romski zbornik -Romano kedijpe. V njem je v publikaciji zajeta vsebina in program lanskega Mednarodnega romskega tabora, ki bo koristen pripomoček učiteljem in vzgojiteljicam v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, pa tudi drugi ga bomo z zanimanjem vzeli v roke.
Romsko društvo že več let sodeluje tudi z Romi iz Sakalovec, ki pa se žal, letošnjega tabora niso udeležili.
G. B.
Porabje, 4. oktobra 2001
6
OD
SLOVENIJE...
Drnovšek pisal Bushu
Predsednik vlade Janez Drnovšek je pisal ameriškemu predsedniku Georgeu Bushu v zvezi z dogodki ob nedavnih terorističnih napadih v ZDA. Drnovšek je v pismu seznanil predsednika ZDA z ukrepi, ki jih je Slovenija sprejela na področju zagotavljanja varnosti v nastalih razmerah. Obenem je izrazil trdno privrženost Slovenije mednarodni protiteroristični koaliciji in njeno pripravljenost, da se vključi vanjo tudi z ustreznimi oblikami sodelovanja, če bo to potrebno.
Rupel v Beogradu
Zunanji minister Dimitrij Rupel se je na delovnem obisku v Beogradu srečal z visokimi državnimi predstavniki. Predsednik Jugoslavije Vojislav Koštunica je sprejel povabilo slovenskega predsednika Milana Kučana, naj obišče Slovenijo. Po pogovoru z jugoslovanskim kolegom Goranom Svilanovičem je Rupel dejal, da sta strani ugotovili, da se strinjata v večini pogledov, odnosi se krepijo na vseh področjih, dipiomatsko-konzulamo poslovanje v Ljubljani in v Beogradu pa bo olajšalo potovanja in gospodarsko sodelovanje med državama. Slovenija podpira interese ZRJ pri njenem približevanju evroatlantskim povezavam. Državi želita čimprej skleniti sporazum o zaščiti naložb in premoženjsko-pravni sporazum. Svilanovič naj bi oktobra v Ljubljani podpisal sporazume o zračnem prometu, o cestnem prometu in o ukinitvi vizumov za diplomatske potne listine.
Največ pobud zaradi
sodnih in policijskih postopkov
Ombudsmanov urad je letos prejel 2392 pobud, od katerih so jih obravnavali in že zaključili 1857, kakor v predhodnih letih pa so tudi letos ljudje največ pobud na varuha naslovili v zvezi s sodnimi in policijskimi postopki (683), upravnimi zadevami (384) in socialno varnostjo (341).
Pod plaščom Marije mamo vsi mesto
Bilau je v soboto, 15. Septembra, gda smo Porabski Slovenci Spet imeli priliko titi na romanje v Slovenijo. Ravno tau soboto je bijo den Marije sedem žalosti. Slovenska zveza na Madžarskem je organizirala tau romanje. Z nami je bila Sekretarka ga. Klara Fodor. Rano smo sé napotili na tau dugo, lejpo božjo pot. V etom leti je eške lepše bilo kak lani, ka smo zdaj, hvala Bogi, meli svojega domačega düšnoga pastira, g. Ferenca Merklija. Oni so nej dugo nazaj Prišli iz Rima v slovensko Porabje. Novi in mladi župnik so, leko smo ponosni (büszkék), ka so se vzeli za tri vesi. Majo velko odgovornost. Tak bo dobro, če mo mi verniki njim pomagali. Vsaki začetek je težki, z lüdami je težko delati. Prijazni so in dobra poznajo naše običaje, navade, šege in lepo gočijo materno rejč tö. Imajo lepi glas za petje tö in radi spevajo. Z veseljem so sé podali na tau pot in šli z nami.
Najprle smo se pripelali v Maribor v stolnico (székesegyház). Tü so nas sprejeli stolni župnik in kanonik g. dr. Stanislav Lipovšek. Na kratko so nam povedali zgodbe te cerkve, stera je 800 lejt stara. V tej 800 letaj je bila Večkrat predelana. Zavetnik Slomškove stolnice je sv. Janez Krstnik, na Gorenjom Seniki tö njega mamo za patrona. V tej püšpekovi cerkvi je grobnica mariborski püšpekov, najdemo pa Slomškov spomenik iz leta 1878 pa grob blajženoga škofa Antona Martina Slomška. Sveti oče Janez Pavel II. so že pri Slomškovem grobi dvakrat molili za vse Slovence. Tü najdemo pofarbana okna s sv. Cirilom in Metodom, čüdovita ročna dela. Po molitvi in pesmi smo si pogledali cerkev v baročnem stiki. Zvüna cerkvi stoji Slomškov spomenik, štero-
ga so postavili leta 1991.
Šli smo tadale, kakšni 30 kilometrov od Maribora v Ponikvo. Po tej lejpi potaj in cerkvaj sta z nami bila g. Jože Vild in g. Ciril Kozar. Sta nas vodila, tak smo leko brž vsepovsedik Prišli. V cerkvi na Ponikvi je biu krš-
čen, opravil prvo spauved pa birmo A. M. Slomšek. Cerkev je posvečena sv. Martina stara je kakšni 270 let stara. Župnik te cerkve so nas lepo sprejeli, pokazali oltar Marije sedem žalosti, steri je iz lesa, ali tak lepo obdelan, ka če bi g. župnik nej povedali, bi nej vpamet vzeli. Mislili bi, ka je iz marmora. Šli smo na Slon
pri Ponikvi. Tam se je rodiu blajženi A. M. Slomšek. Kraj ima mnogo goric, sadovnjakov, lepo obdelani. Ljüdje, steri tü živejo, so pripovejdali, da so 26. novembra leta 1800 na Slonskem bregi videti veliko svetlost. Ravno te se je narodiu prvorojenec
Slomšek. Že kak pojbič se je lejpo včiu in oponašo, ka je od nedelske pridige čüo, je na pašniki drügi deci pripovejdo. Ešče Zdaj je en tau tistoga orejovoga drejva občuvan in polek njega je spominska ploščica. Redno je ojdo k sv. meši in dvoro tö. Maloga Tončeka so vsi vpamet vzeli, ka se je laučo od drügi.
S Ponikve smo šli na Ptujsko Goro. Meli smo zamüdo, zato smo v kapeli meli mešo, ka je v velki cerkvi bilau zdavanje. Naš mladi župnik so nam lejpo mešo slüžili. Vsi smo znali slovenski moliti, spejvati, če smo rejsan iz vsakše slovenske vesnice bili. Bogi (h)vala! Od starejši in do najmlajšoga romara se je vidlo na obrazaj, da so rejsan veseli.
Vam, ki ste pisali natečaje, ki ste se poskrbeli za te pejnaze, štere nam za ta namen dajo, Bog plati. Vam, ki ste nas vodili, pa ne nazadnje v Sloveniji župnikom in dekletom v Slomškovem daumi, ki ste nas lepo sprejmili se iz srca zavalimo. V naše domove smo prinesli v srci mer, veselje. Prosili mo de-
vico Marijo za mer sveta, ka nam je v gnešnjom cajti preveč potrejben.
Marija na Ptujski Gori ima takši velki plašč, da ima pod njem mesto vsaki človek, samo se mora k njoj prebližati. Ona nas k svojom sini spravi, priporoči in izroči, če jo bodemo prosili.
V imeni romarov in romaric: Vera Gašpar
GORSKA MARIJA, OHRANI NAM VERO, DOM IN ROD!
Dolenjesenčarge so tö bili na Ptujski Gori.
Porabje, 4. oktobra 2001
7
„Hodi düša na božo paut... “
Pred dostimi lejtami so naši lüdje redno, vsakšo leto ojdli na prauško. Iz Porabja, z naši vasnic so najbole v Vasvár ojdli, ka je tisto bilau, pa je eške gnes takšo mesto, gde so se prauškarge najšli, molili. Inda svejta so peški ojdli, sledkar so do Krmedina s cugom šli ali pa skauz s kaulami. K vasvárskoj Mariji so ojdli, so si iskati pobožnost, so se trauštali.
Na gnes živemo v modernom svejti, depa vöra, cirkev, motitev je eške Baugi vala nej vömrla, lüdje vsigdar majo vzroke se potrauštati, moliti. Na gnes so se oprle granice, lüdje več mauduša, prilike majo, da malo dale, v druge pokrajine dejo na prauško. Po vasnicaj delajo slovenske samouprave, mamo Slovensko zvezo, ki so sé toga reda vzeli za tau, da bi prauške organizirati. Naši lüdje pa, če je zovejo, radi dejo. Toga ipa smo eden za drugim gor najšli v Sloveniji takše kra-
je, kama ponavadi lüdje odijo na prauško. Grad, Ptuj, Maribor, Brezje in tak tadale. Pa te na etakšoj pauti Porabski slovenski lüdje dostavse drügo tü
majo priliko spoznali. Čüdovite slovenske pokrajine, slovenske lüdi, čüjejo svoj materni jezik.
Letos, 8. Septembra, na Marijin den je Dolenjeseniška slovenska samouprava tü organizirala edno paut, prauško, kama
je s Senika 40 lüdi pohvalo. Že Zazrankoma v 8. vöri smo v sausadnoj vesi, v Gradi biti pri svetoj meši. Graški župnik, g. Kühar so nas sploj lepau spre-
jeli pa lüdje z vesi ranč tak. V Murskoj Soboti smo mati počitek meti, lüdje so si malo Pogledniti trgovine pa Varaš. Tüj smo dobiti za pomauč - smo ga zaprosili za tau - Jožeta Vilda, ki nas je cejli den Vodo. Vzeti smo se prauto Ptuja, pelali smo
se na Ptujsko Goro. Med tejm kak je že tau šega, so moliti, spejvali. Pa gda nej, te je Jože Vild nam vse razložo, ka smo med potjauv vidli. Na Ptujskoj Gori je lepau bilau. Marija nas je „vzela” pod svoj plašč. Po tejm smo pa Ptuj, Varaš tü poglednili. Sploj lejpi je stari tau Ptuj. Po tistom smo se pa te malo na Jeruzalem pelali, v tau lejpo pokrajino, gde so naši lüdje nej vörvati svojim očam, ka so tam vidli. Dobro vino smo tü koštavali, zatok ka na prauški se gej pa pije tüdi. Pa te nas je že cajt naganjo, pa pomaleg domau. Depa kak sam že pravla, na prauški se gej pa pige tü, etak smo pa v Otovcaj pri Smodiši sedti na edno takšo večerjo, stero dugo ne pozabimo. Vsakšomi so naši lüdje valežni, steri so nji na tau paut pozvati, za nji kakoti naprajti. Z merom v düši in srcaj smo prišli nazaj v naše domove.
I. B.
V Somboteli smo bili
Drüštvo Porabski slovenski upokojencev po svojom načrti vsakšo leto organizira izlet. Edno leto v Slovenijo, drugo leto
pa doma po rosagi. Letos smo tak planirati, ka mo šli v Sombotel, v center naše županije. Stoj bi leko pravo, ka je tau zamanjske, zatok ka naši lüdje poznajo Sombotel kak svojo prdjiško. Naši lüdje, istina, ka poznajo Sombotel, samo ka dosta vse kaj ne znajo, zatok ka če po Somboteli odijo, bole dejo küpüvat, v špitale ati kaj tanapravit. Etak smo se pa 13. Septembra napautili v Sombotel, vsevküp 80 lüdi.
V Somboteli, kak že znamo, Slovenci majo slovensko samoupravo pa slovensko drü-
štvo tü. Oni, največ Marija Kozar, so nam na pomauč biti, ka bi vse kaj zvedli od Sombotela. Etak smo si leko poglednili ško-
fovski cerkveni muzej, Sombotelsko stolnico, obnovleni pa na glavnoj trgi gor postavlali kip sv. Trojice pa Sombotelski Skanzen. Tüj smo vidli pripravleno mesto za naš Porabski slovenski ram tü. Pa ka vse so eške naši tüj gor najšli, si poglednite na kejpi. Pogledniti smo si po tistom edno velko trgovino, Tesco, gde so se naše ženske vönaküpüvale.
Med tejm je pa bilau dosta hejca, sploj dosta veseli minutov. Zadvečera smo se pa te nut sprajti v Savaria muzej, v muzejsko klejt, ka nam je tü Marija
Kozar umogaučila. Tüj nas je čakala pogostitev pa sam stejla povedati, malo pozvanje. Samo ka je tau nej tak bilau. S seov smo pripelati ednoga harmonikaš Djančkona, pa je te on začno igrati, ka se je vse prašilo. Sombotelčani so pa tak kaulek nas skakati, so nam dvorili, kak v kakšnom hoteli.
Djančko je dvej harmoniki emo, gombaste pa tango harmonike pa je vlejko neprestanoma. Od toga je pa eške te bole hüdo vcüj šlau, gda je Mukič Francek tü prineso svojo har-
moniko pa te sta Obadva „delala”. Te večer so Sombotelski Slovenci tü vcüj prišli, bilau je pravo pripovedanje, srečanje. Judita Pavel, čij Avgusta Pavla, nam je tü poštenje dala, nas je poglendila, pozdravila, z nami bila.
Najlepša vala Sombotelski Slovenci, posebno se zavalimo
Mariji Kozar pa Bružinoj Veri, ki nam je küjala, nas vred gemala. Zbaugom, drgauč!
Besedilo in stiki: I. Barber predsednica drüštva
V Skanzeni smo somare tö pobaužali.
••• DO MADŽARSKE
Nova ameriška veleposlanica
Prejšnji četrtek je predala poverilno pismo predsedniku R Madžarske Ferencu Madlu nova ameriška veleposlanica v Budimpešti. Nancy Goodman Brinker je zasedla svoje novo službeno mesto - zaradi terorističnih napadov na ZDA - z nekajtedensko zamudo. Kot je rekla, za Madžarsko se je sama odločila, kajti obožuje Srednjo Evropo.
Tudi iz Budimpešte dražji letalski poleti
Zaradi terorističnih napadov v Zruženih državah Amerike je tudi madžarska letalska družba Malev poostrila varnostne predpise na letališču Ferihegy.
V	stavbo letališča - razen uslužbencev in delavcev - lahko stopijo le potniki, ki imajo veljavne vozovnice. Svojci se morajo posloviti od sorodnikov ati jih počakati izven letališke stavbe. Kljub temu da se cene vozovnic niso zvišale, bodo od 1. oktobra letalski poleti dražji tudi iz Budimpešte. Potniki bodo morati plačati dodatno zavarovanje, ki bo pri Malevu 4 USD za vsako potovanje.
Našli dva rimska sarkofaga
V	Repceszentgyorgyu (Železna županija) je traktorist pri oranju našel dva sarkofaga. Po mnenju arheologov sta iz 3. ali 4. stoletja ter nosita značilnosti rimskih pogrebov. V večjem so našli ostanke moškega, ženske in otroka sicer brez vseh nakitov. Po tem sklepajo, da so sarkofaga v preteklosti že odkriti ter oropati. Kljub temu je najdba neprecenljiva, kajti na območju Železne županije do zdaj niso našli podobnega groba.
Prireditvi
•	Društvo za lepšo vas v Števanovcih je 29. Septembra priredilo trgatveno povorko in ples.
•	Prostovoljno gasilsko društvo na Gornjem Seniku je melo 30. Septembra svečani občni zbor.
Porabje, 4. oktobra 2001
8
Srnski bak z rdečo pantlikov
Zdaj, ka že furt bola mrzlo začne gartüvati, vsi mo se bola znautra zdržavali. Ka pa Sirauta divjačina dela v lasej? Ka pa sarmak Bimbi dela v lasej? Što je te Bimbi? Un je en srnski bak, šteroga je Šerina familija gorzranila. Ropoš Józsefné, po domanjom štrmo Šerino Micko z Gorenjoga Senika, sam spitavala o tom, kak je k njim prišo srnski bak pa zaka ga več nemajo.
•	Kak tau, ka več nemate srnskoga baka?
„Ta smo ga zagnali. Zatok, ka mali pojbiček geste pri rami pa sé je preveč bojo. Bak je že divdji biu, skako je pa vseposedik za menov üšo. Te smo pravli, ka ga dugo tak ne moremo meti, ka dejte ne more po dvorišči ojdti. ”'
•	Te bak je eške mali biu, gda je k vamprišo ali ste ga Vi najšli?
„Tak so ga najšli pa Marika, moja hči bi ga rada mejla. Mi smo tak mislili, ka je srna, depa zdaj gda je že velki zraso, te smo zvedli, ka je nej sma, liki bak. Gda ga je Marika domau prinesla, smo ga s cuclinom gorskrmili. Tačas, ka je tü biu, je eške itak kravje mlejko piu. ”
•	Te ste ma ranč drugo nej davali, samo mlejko kak deteti vö iz küfice?
„Sprvoga nej. Te je samo mlejko daubo, depa sledkar, gda že začno gesti, te smo ma že vse davali kak kravam. “
•	Naleki ste ga polagati s kü fice ali pa sprvoga še je zato trau pa nej sto z glaža piti?
»Gda ga je prinesla, skor tak bilau, ka ne vzeme, depa te venak že fejs lačen biu pa te je vzejo. Sledik pa je že tak fejs Čako, ka glavau tavödržo, ka samo naj küfico dobi. ”
•	Kašo ime ste dali baki? »Bimbi ma bilau ime. Deklam se je calau vidlo tau ime pa zato je te Bimbi grato. ”
•	Gde ste toga baka leko meli?
»Mamo eno üto, gde nastalco mamo nut, pa smo ga tam meli nutzaprejtoga, ka je nej mogo vövujti. Majuša je že eno leto star biu pa je že fejs velki zraso. Te je že prejks-kako, zato smo ga že mogli vötirati. Te so ga pa eno nauč steli vkradnili. Od tistoga mau sé je v štalo trau pa nasrejdi med na kravami je ležo. ”
•	Krave so ga nej bantivale ali pa un krave?
»Nika je nej djau pa krave so ma tö nika nej djale. Eške so ma mesto njale, ka je un tö leko tam ležo. ”
•	Eno nauč so ga steli vkradnili. Kak ste vi tisto vpamet vzeli?
»Več je nej Sto nut v üto titi pa sé je samo nut v štalo trau, vcuj kravam. Večer smo ga Zaman vöcomarili, več na svojo mesto nej üšo. ”
•	Te, gda so ga steli vkradnili, te ste vi kaj vpamet vzeli?
»Nika smo nej vpamet vzeli, samo kak smo ga meli nutzaprejto, tisto je vkraj bilau vtrgnjeno, bak pa nej na svojoj mesti biu. Gda smo vö iz künje Prišli, že smo Včasik vidli, ka je oprejto gé, te smo samo gledat šli, ka gde je Bimbi. Tak smo ga te v Stali najšli pa tak se je bojo, ka je vse trpeto. ”
•	Gda ste najoprvin vpamet vzeli, ka je nej srna liki bak?
»Tak smo vpamet vzeli, ka je drugo kosminje dobiu. Vseposedik je z nami ojdo, po pauti so z autoni stanjüvali pa so gledali. Djagardje so pravli, ka je tau nej srna, liki bak. ”
• Pravli ste, ka prauti konci že nevaren začno gazdüvati. Sprvoga je bola babdji biu?
»Fejs je babdji biu, ka so se vsi čüdivati, ka ena taša divja stvar se je tak na človeka navezela. Üšo je z nami kama koli, če smo na njivo ali na tranik šli. Mi tü pri potauki mamo grünt, pa gda smo
tanutek šli, un je tö za nami stapo pa tam gor pa doj lejte. Tau smo se fejs bojali, ka je paulek poštije pa de ger prejk poštije leto pa se kaj zgodi. ”
•	Gda ste k rami prinesli Bimbina, te še je nej trau tavö v lejs, včasik tü ostano?
»Sprvoga je nikam nej üšo. Gda je pa že malo vekši zraso, ka je fejs mlejko piu, že tö nej. No, Včasik odišo, depa vsikdar nazaj prišo. Un najbola za člekom rad lejte. Najbola je Marikino rejč pozno. ”
•	Vi tü doma mate maloga vnuka, kak tau ka deteta nej rad emo? Živina zvekšoga rada ma mlajše.
»Nika ma je nej djau, samo je lejte pa skako pa se je dejte bodjalo. Tak skako pa lejte kauli rama pa tašo raždjo gnau, kak divjačina v lasej. Mi smo se pa tau bodjali, ka ger pojbiček sam baude vanej na dvauri pa ger gor na njega skauči pa se kaj zgodi. ”
• Više vašoga rama je lejs. Tašo nej bilau, ka bi srnski baki začnili bladjati pa te bi vaš zato malo tö divji grato, ka bi rad üšo?
»Un je dostakrat tavö v lejs üšo. Včasik ga cejli pau dneva nej bilau. Dostakrat je k sausadom tö odišo, depa te ga je Marika vsikdar nazaj domau pripelala. Tak na ga-
usti je zato nej odišo, depa djagarge so tö tak pravli, ka tistoga ipa najbola dé, gda se bagzdevajo. “
•	Kak te bilau, gda je v lejs odišo, pa vaša hči Marika je po njaga üšla? Te je štrik mogla s sebov nesiti ali pa je dojšlo samo telko, ka ga je zvala?
»Nej trbelo štrika. Un štrika nej pozno, ka privezani nikdar nej biu. Marika ga je samo zvala, ka Bimbi, Bimbi, pa je Včasik za njauv üšo domau. ”
•	Za edno leto, gda ste ga mogli tapistiti, tisto venak žmetno spadnilo nej? »Dugo smo ga spominali pa mali vnuk ga eške itak spomina, ka Bimbi - Bimbi pa z rokami kaže, ka ga več nega. ”
•	Zatok so skuze tö vöprišle?
»Meni trnok nej, ka sam ge dostakrat čamerna bila na njega, depa gor na tau sam ga vseeno rada mejla. Domanji so ga tö trnok radi meli pa te smo že prauti večeri
tavö šli. Pa smo ga gledali, če je nej nazaj prišo. ”
•	Zaka ste včasik-včasik čamerni bili na baka?
»Zato, ka meni kvar delo. Vse mi dojzo pa je pleso na njivi, tak ka mi je vse vküper zmlato. Če sam ga bola gnala, bola se mi je nazaj oponašo. ”
•	Gda ste ga tapistiti, te je več ranč nikdar nej nazaj domau prišo?
»Večkrat je nazaj prišo, depa te Marika üšla v lejs grbanje iskat pa ga te fejs daleč taodpelala pa te ga več nej bilau nazaj. Te se je venak ger spozno s kašov pa te je tam austo. ”
•	Kak čütite, če bi eške gnauk tak k rami prinesli eno smo ali baka, fajn bi bilau tisto?
»Malo smo bi eške Zdaj tö vsakšo paut vzela, ka stvarino ge rada mam, depa te je že fejs velki biu. Nam je vsakši samo tau gučo, ka ga naj dugo nemamo, ka de lagvi gé pa de pöjo, zato ka je že velke ore emo. ”
•	Pravli ste, ka djagarge so tö stanjüvali po pauti pa so ga gledali. Nej bilau tašo, ka bi pravli, ka uni dojküpijo baka?
,, Ja, bili so taši, šteri so ga steli taodpelali. Gnauk je eden moški prišo pa ga je Sto odpelati zatok, ka ga doma dojzakole. Te Marika pravla, ka ga una ne da bujti, bola naj živi. ”
•	Zdaj, ka več vašoga Bimbina, srnskoga baka nemate, kaj ste ma djali na šinjek, kaši pantlik ali lanček, ka gda lepo lasej ojdlipa te vidli enoga srnskoga baka, tega naj spoznate?
Ja, Marika ma rdeči pantlik na šinjek zvezala, ka gda de po lasej ojdla pa če de ger vidla kakšoga baka, te de znala, ka je tau naš Bimbi biu. ”
M. Dravec
Porabje, 4. oktobra 2001
9
Stolec je v tjünji nej zatau, ka si dola sedemo...
Margit Korpič iz Slovenska vesi je dugo lejt tjüjarca bila. Najprvin je samo pomagala, kronče čistila pa posaudo prala. Nej je leko delo bilau tau te, gda so šče vodau mogli segrejvati pa gda so šče nej meli vsefela praja za posaudo prati. Najprvin je delala v Koroni po tistim pa, gda je za drugim detetom išla nazaj delat, je prišla v Tromejnik.
•	Zakoj pa kak ste vi tjö-
jarca gratali?
„Tistoga ipa je vsakši v židano fabriko išo delat, moje padaškinje so tö ta Odišle. Dja sam volo nej mejla za fabriko pa sam te bole za tjüjarco išla. Te sam si mesto iskala pa sam tak prišla v Tromejnik. Najoprvin je nej tak, ka Včasik tjüjaš. Prvin sam mogla posaudo prati pa krompiče čistiti. V Tromejniki smo za dosta lüdi tjüjali, za petstau. Dobre kolegare, kolegarice sam mejla. Gda sam ta prišla, je Göllczné bila prejdnja sakačica. Po tistim je pa tista gratala, stera je najstarejša bila. Na konci sam pa dja gratala prejdnja. Dosta mladi je tam bilau, 15 lejt sam tam delala.
Zdaj mi je že žau, ka sam nej vtjüp napisala, ka tjelko gostüvanj sam sküjala. Sledkar mi je pa nikak tak prišlo, ka mi že dojšlo vsakšo soboto pa nedelo delati. Pa sam te prejk išla v nauvo šaulo. Nej sam zatoga volo prejk išla, ka menje dela bau, delo vseposedik dje. Tau sam dja furt prajla, ka stolec je v tjünji nej zatau, ka si dole sedemo, litji zatok, ka pistjar župa dola dejamo. Vejpa s Tromejnika so me prejdnji nej steli pistili. Depa tak sam si brodila, ka sam že starejša pa de meni v šauli baukše. Tam v šauli sam 12 lejt delala, za petstau mlajšov smo tjüjali. Potistim sam pa v penzijo išla. ”
•	Nej bilau na začetki, ka
ste kaj lagvoga stjöjali, pa ste mogli skriti?
„Dje takšo v živlenji, ka se kaj ne paršika. Laža tisti, steri tau pravi, ka se me je vse furt pršikalo. Če več soli pride nutra ali kakoli, depa takšno ešča nej bilau, ka bi vse vö trbelo ličiti. Ka bi pa te bilau, če bi za petstau lüdi župo vö mogli vlajati ali kaj drugo. Zatoga volo trbej skrb meti. ”
•	Sto tau vönapiše, ka bau obed vsakši den? Vi ste mogli, če ste vi bili prejdnja sakačica?
Ja, vseposedik sva dja pa prejdjan tau naprajla. Vsakši petek smo si dola vsedli pa smo vtjüp napisali. Pa te smo leko naraučili vse, ka trbej vcuj. Mlajšom v šauli smo čistak ovak tjüjali, Večkrat je bilau kaj sladkoga. Prikuha (főzelék) je pa naprej bila spisane ka tau mora na tjeden dvakrat biti. Tau so pa nej radi meli mlajši, te so furt samo mesau prosili. Vsakši den je malo mesa moglo biti, če ovak nej, v župi. Pondejlek smo furt testau meli, ka smo vedli, ka se je doma vsakši z masauv nadjo v nedelo. ”
•	Na začetki ste kak tjöjali, s knjig?
»Ka pa človek vej, gda je mlada dekla. Furt sam gledala, kak starejše sakačice delajo pa pomalak sam se navčila. Knidje smo dostakrat poglednili, vsigdar smo kaj nauvoga vösprobali. Tau smo tak delali, ka smo edno-dvej porcije vösprobali, pa če se nam vidlo, te smo drugim tü dali. Petstau lüdam ne more vsakše fele djesti naprajti. Tau tü trbej broditi, ka naj na toplom leko drži. Bijo je takšni, ka je v edenajstoj prišo djest, bijo je, ka v tretjoj. More biti friške, toplo, naj dobro bau pa naj gor ne zgori. Nej vseedno, ka na Sto pride. ”
•	Kak ste mesau leko na toplom držali? Prauto ste pekli kak je lüstvo prišlo? ,, A, tak bi nej mogli, ka bi prauto pekli, nej bi zando-
lej bilau je, ka je nagnauk 30-40 lüdi prišlo. Začnili smo se v desetoj pa do dvanajste smo pekli. Meli smo edno velki ponaf, gde smo mesau nutra djali, z bejli prčecom smo dola pokrili. Spodkar smo meli edno velko laboško, tam smo pa vodau nutra vlajali. Spodkar je pa plin pomali gora. Tak ka te je mesau toplo bilau, meko pa je nej gora zgorelo. ”
• Kak ste pa na gostüvanje
tjüjali?
„Kak je stoj proso. Kokaušova župa pa govedina, tau je vsikdar bilau. Mesau pa komi ka trbelo: pohano, parižko, pečeno pa kakšne omake vcuj, gobova ali česnakova. Te krompiče, riž pa kak je stoj proso. Po paunauči pa tü, ka koma trbelo. Bijo je takši, ka je mrzlo proso ali pa pörkölt z dödalami. Tak ka zadvečarak smo že vcuj stanili, ka je župa te dobra, če se pet vör tjüja. Furt smo mogli gledati, če so se kokauši nej raztjüjali. Tisto smo te že vövzeli. Župo graužati ne smej, samo z vilicov leko pika mesau, če je dobra ali nej. ”
• Gde je baukše bilau delati, v Tromejniki ali v šauli?
„V Tromejniki je baukše bilau. Ne vejm, če sam ešča bole mlada bila ali Zakoj. V šauli je tö nej lagvo bilau, ka so prejdnji dobri bili. Vseposedik so me radi meli pa dja nji tü. Če so me kaj prosili, ka Zdaj bi etak trbelo, dja sam njim vse napravila, ka
so me prosili. Tau so pa oni nej pozabili, ka so mi vse plačali. ”
•	Takšno je nej bilau v Tromejniki, ka so vas kelnardje kaj čamarili pa ste vi njim tü nazaj zabejlili? Ali ste si samo brodili, naj samo krčijo?
»Kaj vi nej, tau vseposedik dje. Včasik smo malo kaj štrajkali pa potistim je vse vredi bilau. ”
•	Na vas je tau nikdar nej videti bilau, če ste trüdni,
ka ste furt tak korazni bili
pa veseli?
»Dja takšno natura mam, vsakšim rada pripovejdam. Če name ne bantivajo, dja tü nikoga nemo bantivala. Rada sam, če je mir, kak doma v držini tak na delavnom mesti. Nika drugo ne prosim, naj samo zdravdje bau pa ešče dugo leko živem med mojimi. ”
•	Vej ste tau prajli, ka zatoga volo ste prejk v šaulo šli delat, naj nej trbej v soboto pa v nedelo delati. Depa tam je ranč tak trbelo, ka ste dostigostüvanj meli?
»Najoprvin, gda se je šaula oprla, nej trbelo. Te nas je pa gnauk ravnatel pito, ka bi bilau, če bi po sobotaj gostüvanje meli. Ka bi s tejm malo več pejnaz prislüžili. Prajla sam, če štjeta, leko, meni vseedno. Te en cajt so držali, Zdaj pa že pa nejga, ka se bojijo, ka nanikoj pride šaula. ”
•	Komi je baukše bilau tjöjali, mlajšom ali pa starej-
šim?
„Starejšim je baukše bilau, ka oni ne prebirajo, mlajši so pa bole prebrani. Meni je tak špajsno bilau, gda so mlajši puna talejra nazaj nosili. Pa sam nji pitala, pa Zakoj si nej zo? Nemamo radi -so prajli. Te sam njim prajla, pa nej trbej rad meti, mater moraš rad meti, djesti pa moraš zesti. Tisto mi je naj-baukše spadnilo, gda so nazaj Prišli, ka ešča prosimo! Te sam si pa brodila, vej pa ne morem dati, ka ne ostana drugim. Ravnatel je pa samo furt pravo, Vejpa telko njim dajte, ka je malo znaurite, naj itak nedejo z praznim talejrom nazaj. ”
•	Kak ste pa doma tjöjali? »Dja, tak kak na delavnom mesti. Vsakši večer sam mogla možej pa mlajšom stjüjati na drugi den. Bilau takšno, ka sam večer v desetoj vöri vcuj stanila, ka sam te zgotauvila z delom vanej. ”
•	Nigdar ste nej kritizirali čerko ali pa mejo, kak tjöjejo?
»Tau pa nigdar nej bilau. Pitajo me Včasik, kak trbej tau pa tisto naprajti, depa trno dobra tjüjejo obedvej. Moja dekla, gda je petnajset lejt stara bila, je že vejdla malo stjüjati. Tau mi je dosta na pomauč bilau, ka gda sam domau prišla z dela, mi je nej trbelo vcuj staniti. ”'
•	Zdaj ka ste v penziji, ka delate?
»Tau je baja, ka moj mauž nikam neške titi, dja bi pa rada Včasik malo sé kama pelala. V nedelo k meši dem, zadvečarak k večernici, pa gda penzionisti kaj majo, te ta tö dem malo. Zvekšoga sam doma pa malo ešča vertivamo. Doste že nej, ka smo krave odati, istina, ka sam djaukala, gda so je taodpelali. Delo se furt najde, pravi paver ne more tak biti, ka bi samo doma sejdo pa nika nej delo. Tak smo mi tö. ”
Valerija Časar
Porabje, 4. oktobra 2001
10
Mlajši pa vnuki me Veselijo
Najmenša ves v Porabji so Andovci. Malo več kak petdeset prebivalcov majo. Več kak pulonja je že Starejšo lüstvo, zato ka so mladi edan za drügim šli vö iz vesi. Zdaj tak vögleda, ka se je tau malo obrnaulo. Letos nas je osem lidi več, kak nas je lani bilau. Pa tej, ka so prišli, so zvekšoga vsi mladi. Edna stvar je ešče zatok čüdna. Med starejšimi je največ žensek, moškov je samo par, drügi so vsi tapomrli. Najstarejši možak je šestdesetsedem lejt star, najstarejša ženska pa devetdeset. Tau je pa Karbina Mariška, stera je Zdaj mejla rojstni den.
- Gučali bi nam malo od svojoga živlejnja?
„Tü v Andovci sam se naraudila pa sam tü gorarasla. Težko živlejnje sam mejla, dapa lejpo. Dosta sam se mantrala, dapa tak mislim, vrejdno je bilau. Eden človek zato dosta mora trpati v živlejnji. Nej sam bila ešče sedem lejt stara, pa sam že krave mogla pasti v gauštji. Bausa sam odla pa sam puno trnjov mejla v nogaj. Doma so mi trnje vöpobrali pa drügi den sam že pa üšla past. Nej kak zdaj, gda se mali narodi, že črejvle ma na nogaj. Od tisti lejt mi je samo tau ostalo najbola v spomini, ka sam vsigdar krava mogla pasti. Ka nikdar ne moram pozabiti, je tau, gda so nas v 50-i lejtaj odpelali. Tri leta smo v tabora bili pa tri leta pa pau v Somboteli. Meli smo dva konja, tri krave, štiri pra-vce pa štiri svinje, tau so nam vse vkrajvzeli. Tak ka gda
smo za sedem lejt domau Prišli, vse smo mogli znauva začniti. Sploj težko je bilau, dosta sam mogla delati. Mauž je v Somboteli austo, zato ka si je tam delo najšo. Dja sam pa Sama bila doma z mlajši. ”
-	Gda so vas odpelali, te ste že meli mlajše?
„Meli smo. Irinka je deset lejt stara bila, Agneš pa sedem. Jenő se je pa te naraudo, gda smo v Somboteli bili. Nje sam sploj Šanalivala, gda so nas odpelali, nej sebe. Nej sam jim mogla taraztumačiti, zaka moramo kraj od dauma titi. ”
-	Kak ste sami vertivali, če vam je mauž v Somboteli bijo?
„Jaj, dosta sam se mantrala. Pogledni mi roke, žile se mi vse vidijo. Na njivi, v gauštja sam vse Sama delala. Vö v gauštjo sam pelala krave past pa dočas, ka so se napasle, dja sam edne kaule drva vküpzužagala pa sam naklala tö. Dostakrat sam taše kuste gorasklala na kaule, ka so v vesi nej dali valati, ka sam tau dja gorasklala. Gnauk smo meli ednoga nauroga konja. Tau nikdar ne pozabim. Ovak sam nej mogla napajati, samo tak, če sam z edno nogauv na cügli stala. Dja sam sploj rada delala, vseedno bilau, če na njivi ali v gauštji. Dapa zdaj sam že sploj slaba, zdaj več ne ladam. ”
- Zdravdje ste kakšno meli, bili ste batežni?
„Dostakrat sam bila batežna. Gda sam mala bila, te me je vsigdar črvau bolelo. Slejdnji klas sam zato nej mogla končali. Potistim gnauk me je
nauga tak bolejla, ka sam šest tjednauv mogla na srtela spati. V Krmedin so me pelali v špitale pa so nej vedli, ka mi je. Gda je tau minaulo, te ma je pa glava bolejla vsigdar. Na tisto sam vrastvo dobila pa te je pomalek minaulo. Osamdesetštrtoga leta sam v špitala prišla, zato ka sam slabo srce mejla. Te so mi tau gora djali, ka pomaga srcej pa od tistoga mau sam zato že v špitalaj nej bila. Doma sam zato kaulak rama malo delala, dapa Zdaj dvej leta že nika ne moram. Zdaj samo vö na okno gledam pa znautra Odim. Televizijo gledam pa novine štem. Porabje vsigdar vöpreštem. Istino, ka je bola tak po slavsko, tisto žmatnejše, dapa drügo zato vöprštem. Pred televizijo si v štrto vöro dola sedam pa do aus-me, ka filme davajo, tiste vse poglednam. ”
- Gučali bi nam malo od družine?
»Tri mlajše mam, dvej dekle pa enga pojba. Šest vnukov pa osem pravnukov. Najmenjši pravnuk je šest mejsecov stari. Zdaj, gda smo držali moj rojstni den, Zdaj smo vsi vküp bili. Od najmlajšoga do najstarejšoga. Eden velki košar rauž sam daubila, gde je devetdeset bejli rauž bilau notra. Malo mi je špajsno bilau, ka nas je tak dosta bilau, zato ka ovak sva s sinaum dva doma. Sploj karažno je bilau. Dobro bilau gledati vnüke, kak kaulak rama lejčejo pa krmijo. Ovak sam zvekšuga tak Sama doma, ka sin v Austriji dela pa je samo v soboto pa nedelo doma. Dja tau povejm, ka če človek ma zdravdje, te se nika drügo ne šte, nej pejnazdje, nej nika nej. Dapa gda človek stari grata pa batežan, te že človek kakoli ma, üstoma že nika aska na vzeme. Name že samo tau veseli, če me mlajši pa vnuki malo poglednejo, oni mi mauč dajo. Tau je tak, če človek stari grata, proto tauma nika ne more djati, ” pravijo Mariška neni pa jim oči skonznate gratajo.
K. Holec
Paut vu tihinsko
Atrejz od Lacina Kozara je nam prinesla Vera Gašpar, gda je bila na gledanji v Meriki. On bi prej tö rad dobivo nase novine. Tomi je zdaj že več kak dvej leta. Laci nam je poslo iz Amerike pismo, v sterom je dolaspiso, kak sta z dejklov tistoga ipa odskaučila. Tau nam je tö napiso, ka ma je trno žau, ka sta z bratom Toninom nej mogla priti na Srečanje porabskih Slovencov. Dajte valati, mi bi se njima tö trno veselili, sploj pa, ka vejmo, ka sta dobra harmonikaša.
* * *
Bilo je leta 1967, gda sva se z deklov, stera je zdaj moja žena, odlaučila, ka se napotiva vu tihinsko. Naja potüvanja se je začnilo pri gostilni Cifer. Tisti večer smo tam bili, plesali smo, probali smo si eške odslednjim naprajti lejpe cajte. Zaigro sam na harmoniki, težko srce sam emo, ka sam znau, ka dugo nemo emo prilike špilati.
Gda so krčmarica lluš néni zaprli gostilno, smo se napotili domau. Moja mati - so že pokojni - pa bratke od žene so z nama bili. Uni so od toga nika nej znali, kama se müva napelavava.
Mati so mi pravli: »Ne boj dugo z deklov! Pridi domau, moreš titi rano na delo. «
Pravo sam njim: »Mati, zdaj gnok dugo domau ne pridem. « Če bi uni znali, ka sam jas s tem pravo!
Čakala sva en čas. Gda sva mislila, ka so drugi že vsi doma, sva se napotila proti granici. Nej sva znala, ka naja čaka. Bile so akne (mine), visika ograja, graničarji, sodacke... Vedela sva, ka naja leko vlovijo. Vala Baugi, srečno sva taprejk v Avstrijo prišla. Bila je Zazrankoma tri vöra. Malo sva si zdenila, potistim sva šla k ednomi rami, k Šintarski. Nji sva gorizbidila. Notik so naja pistili ino so naja prelepo sprijali. Policaji so prišli proti večeri ino so naja odpelali vu Jennersdorf ali Ženavce po naše. Dosta so naja spitavali ino fotografirali. Tam sva bila preko noči, na drugi den so naja odpelali vu lager.
Žitek je vu lageri žalosten bio, mnogo lüstva - stari ino mladi - je bilao tam, jesti je sploj malo bilao. Leko povejm, ka je vrajže šlau.
Oženila sva se vu lageri 1. juliuša. Na naj ino poročno nauč sva stejla vu hotel titi, hotela sva nej dobila, ka sva begunca (menekült) bila. Te sva išla vu park pa sva pod zvejzdami opravila poročno nauč. Trbelo je kaj lepšega? Devet mejsecov smo bili vu lageri, potistim smo Prišli v Ameriko. Začetek je žmeten bio. Rejči smo nej znali, vse je tihinsko bilao. Sinek nama se je naraudo dva mejseca po tistim, ka sva v Ameriko prišla. Emo sam telko sreče, ka je brat Toni že v Ameriki živo, un nam je dosta pomago. Gda sam že delo emo pa smo se malo rejč navčili, te nam že ležej bilao.
Že 33 lejt Živemo v Ameriki. Trikrat smo bili že doma na gledanji. Imam doma eške edno drago sestro, žena ma eške ednoga brata. Radi bi je - pa vse padaše, žlato - eške gnauk poglednili. Vüpamo, ka nam Baug našo želo spuni. Leko ideš ino živeš gdekoli, svejt je Veliki, ali z mesta, gde si se naraudo, gde te je mati zibala, se nigdar ne spozabi.
Mi se ne spozabimo!
Laci Kozar
Porabje, 4. oktobra 2001
11
Letovanje z angleškim fantom
Šolsko leto je trajalo do 16. junija, toda za mene se učenje ni končalo. Novembra bi rada naredila jezikovni izpit iz angleščine, zato sem se morala učiti tudi poleti. Zato sem se zelo veselila, ko mi je sorodnica povedala, da bo angleški fant preživel en teden pri njej.
31. julija sem z vlakom potovala najprej na Balatonszeplak, ker je fant bival v počitniški hišici moje sorodnice. Bila sem zelo radovedna, kakšen je angleški fant. Ime mu je bilo Tom in prišel je iz Londona.
Prvi dan sva preživela v Szeplaku. Kopala sva se v Blatnem jezeru, popoldan sva igrala namizni tenis in košarko ter kegljala. In sva se seveda veliko pogovarjala. Tom je zelo pameten,
pripovedoval je ogromno zanimivega.
Naslednji popoldan sva potovala z vlakom v Budimpešto. Prenočevala sva pri sorodnici, zjutraj pa sva si šla ogledat mesto. Ogledala sva si grad Vajdahunyad, trg Herojev, razne muzeje, kopališče Szechenyi, trg Vorosmarty, živalski vrt in lunapark. Tomu je bilo vse všeč. Zvečer se je začela prava zabava. Šla sva na Pepsi otok, kjer je zelo popularen glasbeni festival na Madžarskem. Tu sva se zabavala in poslušala koncerte pozno v noč.
Na žalost, naslednji dan sem morala odpotovati domov. Zelo sem vesela, da sem spoznala njega in sklenila novo prijateljstvo.
Blanka Bartakovič Gimnazija Monošter
Otroški zeliščarski tabor
Štirje iz naše šole Jožefa Košiča na Gornjem Seniku smo bili v otroškem taboru v Petišovcih. To je bilo od 27. julija do 2. avgusta. Gusti, Norbi, Gabi in jaz smo se udeležili tabora.
27. julija smo se namestili v bungalove, kjer smo spali in so nam predstavili program. Zvečer je bil spoznavni večer. Razen nas so bili v taboru učenci iz okolice Lendave ter trije iz Števanovcev. Naslednji dan smo šli na najbližji travnik in smo nabirali zdravilne rastline. Prikazali so nam tudi postopke sušenja in shranjevanja zdravilnih zelišč. Sprehajali smo se tudi po mestu Lendava. Popoldne smo se kopali v termalnem kopališču Lipa. Spoznavali smo tudi travniške
čajne mešanice in njihovo delovanje na človeški organizem. Obiskali smo zeliščni vrt v Črenšovcih in smo se pogovarjali o tem, kako uporabljamo zelišča v kuhinji. Pripravili smo si tudi malo kuharico. Ogledali smo si znamenitosti mesta Lendave ter obiskali vinograd. Bili smo tudi na gradu. Zadnji dan smo še spoznali življenje in delo na zeliščni kmetiji, ogledali smo si učno pot ob Muri. Seveda poleg teh programov smo se vsak dan kopali, igrali na dvorišču, igrali nogomet in se pogovarjali z vrstniki.
Hitro je minil ta teden in smo že morali iti domov. Hvala organizatorjem za to možnost.
Kristian Treiber OŠ Gornji Senik
Poletne
počitnice
Letošnje poletne počitnice so minile prijetno, toda zelo hitro. Mnogo lepega sem doživela.
Poleti sem imela veliko časa, zato sem lahko veliko vsega naredila. Moja najljubša zabava je branje. Poleti sem prebrala štiri knjige. Obvezno branje za letos je bila drama Hamlet avtorja Shakespeareja. Bila je zelo zanimiva. Prebrala sem tudi ljubezenski roman Tristan in Izolda in knjigo Tolstoja Vstajenje. To knjigo je bilo zelo težko razumeti, kljub temu mi je bila všeč in je postala moja najljubša knjiga. Imela sem tudi veliko nastopov z mažoretkami in s sakalovsko folklorno skupino. Nastope sem imela v Monoštru, v Lendavi, v Kormendu, v Büku in v Oszko. Letos sem bila prvič na tekmovanju mažoretk v Kiskorosu. Z nami je šel tudi pihalni orkester iz Monoštra. Dobro smo se počutili v teh treh dnevih. Razen tega sem se tudi mnogo zabavala. Bila sem večkrat na plesu s prijateljem in s prijateljicami in bila sem na večerji s prijateljem. Letošnje poletje je bilo zelo toplo in smo se hodili kopat na Rabo.
Na žalost, poletne počitnice vedno hitro minejo in zdaj sem spet v šoli.
Lilla Fasching Gimnazija Monošter
Poletne počitnice so se začele 15. junija in so trajale do 29. avgusta.
Junija sem bila doma. Brala sem knjige, poslušala glasbo in sem pomagala pri delu. Večkrat sem obiskala obe
babici. Konec julija sem bila v mestu Zalalovo. Vreme je bilo zelo dobro. Veliko smo se kopali in sončili. Tukaj sem preživela en teden v počitniškem domu. Avgusta smo bili z družino na Balatonedericsu. Tukaj smo si ogledali muzej,. Afrika”, ki je bil zelo zanimiv. Potem smo šli v Szigliget. Ogledali smo si grad. Vreme je bilo lepo, zato smo se lahko kopali. Sredi avgusta smo se peljali v Sombotel k bratrancem. Tri dni smo preživeli tam. Bili smo na kopališču Termal. Dobro sem se počutila pri bratrancih. Bili smo tudi v Avstriji. Tam smo nakupovali in smo si ogledali velik križ in muzej v Mogersdorfu/Modincih. 20. avgusta smo bili v Monoštru na proščenju.
Počitnice so dobro potekale, ampak so hitro minile. Sedaj že spet sedimo v klopi in se učimo.
Beata Bajzek Gimnazija Monošter
V juniju in juliju sem bila doma. Veliko sem spala, gledala televizijo, brala knjige. Avgusta smo bili z družino in sorodniki na Blatnem jezeru. Zjutraj ob pol sedmih smo se napotili z avtom. Najprej smo se ustavili v Sümegu in smo si ogledali grad. Potem smo se peljali do Badacsonya. Ogledali smo si pristanišče. Potem smo se peljali zladjo v Fonyod. Bilo je zelo lepo vreme, zato smo se tu kopali, sončili, pogovarjali. Popoldan ob štirih je peljala ladja nazaj v Badacsony. Tu smo se sprehajali, nakupovali, potem jedli dobre ribe. Zvečer ob devetih
smo prišli domov.
Zame je bil ta dan najlepše poletno doživetje.
Andrea Pint Gimnazija Monošter
Zelo smo se veselili, da je končno prišlo poletje, in se ni bilo treba več učiti.
Meni je bilo najbolj všeč, da ni bilo treba tako zgodaj vstajati. Vreme je bilo vse poletje zelo dobro, zato smo lahko hodili večkrat na izlete ali na kopališče. Mnogo časa sem preživela s svojimi prijatelji. Vsak dan smo igrali nogomet in smo šli pogosto na izlete. Tudi veliko smo hodili na plese. Če vreme ni bilo lepo, sem počivala, brala ali gledala televizijo. Pomagala sem tudi doma. Julija smo prepleskali celo hišo in smo imeli veliko dela. Na koncu julija smo šli letovat na Blatno jezero. En teden smo preživeli v Szantodu. Na srečo je bilo vreme zelo dobro, zato smo se mnogo kopali in tudi sončili. Zelo lep teden sem preživela s svojo družino. 3. avgusta smo prišli domov in sem se veselila, da smo spet doma.
Ta mesec je zelo hitro minil in, na žalost, 29. avgusta smo morali iti spet v šolo. Novo šolsko leto bo težko, ker bom maturirala, zato se moram pridno učiti.
Nikoleta Vajda
Gimnazija Monošter
Porabje, 4. oktobra 2001
-	8. Septembra so v Sakalauvcaj posvečali obnovljeno cerkev. Obred je opravo
Sombotelski škof dr. István Konkoly.
	Sakalauvska slovenska samouprava (sredstva je pridobila na razpisu Javnega
sklada za manjšine) je 1. septembra organizirala prauško na Brezje v Sloveniji. Na romanje je šlau 50 lidi iz Skalauvec.
Vabimo Vas na obisk
POTUJOČE KNJIŽNICE
Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota.
Brezplačno Vam nudimo izposojo knjig, zvočnih in videokaset. Gradivo si lahko izposodite za tri tedne. Vaš kraj bomo obiskali:
•	v petek, 12. oktobra,
•	v petek, 2. novembra,
•	v sredo, 21. novembra,
•	v sredo, 12. decembra.
Čakamo Vas: 
•	na Gornjem Seniku od 9. 00 do 10. 00 ure,
•	v Števanovcih od 10. 30 do 11. 15 ure,
•	v Monoštru pri osnovni šoli I. Szechenyi od 11. 30 do 12. 30 ure,
•	in pri Slovenskem kulturno-informativnem centru od 13. 00 do 14. 00 ure.
Látogassa meg Ön is a muraszombati Területi és Tanulmányi Könyvtár BIBLIOBUSZÁT.
Könyvek, hang- és videokazetták ingyenes kölcsönzése három hétre.
A következő napokon látogatunk el Önökhöz:
•	október 12-én, pénteken,
•	november 2-án, pénteken,
•	november 21-én, szerdán,
•	december 12-én, szerdán.
Várjuk Önöket:
•	Felsőszölnökön 9. 00 és 10. 00 óra között,
•	Apátistvánfalván 10. 30 és 11. 15 óra között,
•	Szentgotthárdon a Széchenyi I. Általános Iskolánál 11. 30 és 12. 30 óra között,
•	és a Szlovén Kulturális és Információs Központnál 13. 00 és 14. 00 óra között.
NIKA ZA SMEJ...
Edna želja
Jolanka pa Eržika si pripovejdala, gda Jolanka etak pravi: »Vejš, Eržika, ge sam pa ja z malim tü zadovolna. «
»Kak pa tau misliš, « go pita Eržika.
Jolanka pa: »Tak mislim, ka mo zadovolna, če se mi spuni samo edna želja. «
Eržika pa: »Pa kakša želja? « Jolanka: »Ta edna želja mi je tau, gda bi se mi spunile vse želje. «
Tau je božno
Laci pa Janči sta si sauseda pa si etognauk pripovejdata: »Baugi vala, vnoči smo lejpi dež dobili. Po tauj strašnoj süči je tau sploj na hasek, « pravi Laci.
Janči pa: »Tak je! Človek se veseli, ka po tauj dežji, ka je v zemlej, zdaj vse vöpride. « Laci pa: »Tau je božno pa strašno! «
Janči pa: »Zakoj bi bilau božno pa strašno? «
»Zakoj, zakoj, « pravi Laci, »zatok, ka ge že tri žene mam pod zemlov. «
Od toga je leko guč
Ödön se je etognauk srečo z ednim malim pojbičom pa je vido, ka te, kumaj 10-12 lejt stari mali, že kadi. Ödön ma etak pravi: »Ti vuzgrivec! Ranč si ešče naus ne vejš zbrisati pa že kadiš? «
Mali pa: »No pa, ka vas tau briga? «
Ödön pa: »Tak! No, samo naj bi ge bio tvoj oča! «
Mali pa: »Vej pa, od toga je leko guč. Moja mati je vdovica... «
I. Barber
Krompirjev golaž (Kumplovi gulaž) Krumpligulyás
1 žlico žira, 1 cejli lük, rdeči prpreu, sau, voda, 2 dl vrnjoga mlejka
Na žlici žirej zosejkani lük ocvremo, z rdeči prprom posiplemo pa z vodauv gorvlegemo. Na kocke zrejzane krumpline nutličimo pa solimo. Da je sküjano, cüzmejšamo vrnje mlejko in znauvič gorsküjamo.
Dober tek vam želi:
Hilda Čabai
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak dragi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail. datanet. hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.