štev. 17.
V Mariboru 1. septembra 1874.
Tečaj III.
ZORA
ČASOPIS
ZABAVI i PODUKI.
Pregled.   Kazne poezije. — Helena. — Črtice iz mojega vojaškega življenja. — Jugo-slavjanske pisateljice. — Antonio Allegri Corregio. — Iz življenij slavnih mož.
Razne poezije. Pesnikova molitev.
Iz Fr. Cimpermanovih „Pesnij".
Ti, Gospod, ki veš neznano, Ti me vodil Vselej ko vzbudim se rano. Ti me vodi! Do večera, ko počivat grém utrujen, Kjer mi mesto je postlano. Ti me vodi! Da ne padem v bezdno temno kam globoko. Ki na skritem je skopano, Ti me vodi i Da ne vgrabi trop sovražnikov me ljutih, Ki preže povsod na mene, Ti me vodil Srce moje naj za vselej bo svetišče Čisto Tebi darovano, Ti me vodil Nikdar naj ne bu napuhu, srdu, laži Ono v bivališče dano. Ti me vodi! Vsako moje opravilo s Tabo bode Da začeto in končano, Ti me vodi!
V prahu pesen moja glasno da prepeva Dolžno sveto Ti hosano, Ti me vodi! Da bom hodil pot, ki pelje me do Tebe
V vsem življenji neprestano, Ti me vodi!
18
282
Poezije Bož. Flegerića.
1.
Strmcu.
Prijazne gorice, Veseli moj kraj, Src razveselice, Bog srečo vam daj!
Moj Strmec me kliče — Pohlevni Parnas — Na hribe, na griče, V veselje med vas.
Sred tvojega raja Prerad postojim. Sladkost me obdaja Ko s tebe gledim.
Okoli veselo, Marljivo povsod. Pripravlja si delo Predragi moj rod. ^
Sred južne planjave, , Na severno stran, — i Kraj Mure, kraj Drave | Stanuje Slovan.
Za naše si kraje Predragi zaklad,        ; Sej trta tu daje >
.Ere^ladki nam sad.
Devica me mila Tukaj veseli. Ki meni ko Vila Popevke deli.
Veselje si moje, i Ponižni Parnas! i Zato pa naj poje i Ti struna na glas.i
2.
Sneg po gorah. Po dolih led, Po šumah strah: Ves pust je svet.
Vihar buči, In v eno mer Na plen preži Deroča zver.
Zdaj pusto, ko Narava vsa. Meni tako Je sred srca.
3.
Bolj neg prijazno, jasno nebo. Kadar vesela pride pomlad. Meni je milo tvoje oko : Vedno ga gledam rad, oj preradi
Bolj neg široko, krasno polje. Ko ga posiplje cvetjem pomiad. Meni je milo tvoje srce: Vedno ga ljubim rad, oj prerad!;
4.
Na strmem hribu grad stoji. Pred gradom pa so lipe tri. Pod lipami tri deklice, Tri deklice, tri sestrice. Po senci se sprehajajo, O ljubih pogovarjajo. In prva reče: „Dragi moj Sposoben jako je za boj. Ostro ima nabrušen meč, Pripravljen za domačo reč."^
A druga reče : „Dragi moj J
Sposoben jako je za boj, '\
Z jezikom ostrim dobro zna -\
Preplašiti sovražnika." ^
A .tretja reče: „Ljubi moj -J
Sposoben jako je za boj, « Buditi znade s pesmami
Pogum med rodnimi ljudmi." —]
Oj blagor vam, tri sestrice, -¦
Ki 'mate take ljubčeke! \
283
5,
Na gori.
Na vinsko goro hodim rad, Na gori za-me je sladkost, Obdaja me prijetni hlad, Na gori duh se čuti prost.
Pa kaj me vedno vabi sem? V jesen je gora pusti kraj, Ne kaže radosti očem, — Kaj sem me je prineslo zdaj?
Ne mami slavec mi ušes, Livado jo posmodil mraz, Zelenih v logu ni dreves, Očesom žalosten prikaz!
Za goro je dolinica, V dolini majhni, čedni hram, A v hramu zala deklica, Presrčnega veselja znam.
6.
Veselje v naravi.
Prek vinskih goric, prek zelenih livad, Prek ravnega polja sprehajam se rad: Med trsjem, med cvetjem, med klasjem srce Veselja nad domom pretaka solze.
Nad menoj je čarovno modro nebo, Krog mene, kak daleč dogleda oko, Po travnikih polno dišečih cvetlic, Po gozdih pa sladko pojočih mi ptic.
V samoti premišljam: Predragi moj dom! Kak strastno te ljubim in ljubil to bom, Dok prešli ne bodo odšteti mi dni,
Dok, v hladnem mi grobu srce ne strohni.
V priprosti naravi veselje imam, Ki ga za nikako bogastvo ne dam,
V samoti ne brigam za revni se svet K nevolji priklenen, k nesreči pripet.
Uteha.
Pp. Š-t-a.
Od jutra do večera Se človek zmer upéra Pri delu, da živi. In ko tako mu mine Za dnevom dan,.ne zine: Čemu tako trpi.
On voljno žulje svoje Prenaša ino znoje. Sej dobro ve trpin: Da mora pretrpeti Vse trdo zlo na sveti, Ker je Adamov sin.
18
284
Helena.
Izvirna povest; spisal Jurij Vranic. VIL
Nebeško sijejo oel,
Ko so sijale prejšnje dni.
Se lista smejejo Iso pred,
Sladkost nij manjša 'z njih besed.
Fr. Preširen.
Stanislav in Milan prijezdila sta do Brezovice. Tu se odvije od velike ceste pot na Podpeč. Stanislav začel je ravno pripovedovati prijatelju, kako je želela njegova sestrica biti pri njem na konju takrat, ko je bil zadnjič doma. Nij še vsega povedal, ko ga nekdo zakliče: „Sta-nislav, počakaj!" Bil je mehek, deklišk glas. Stanislav obstoji s konjem, kakor bi bil okamenel. Ta hip priteče iz bližnje hiše njegova sesti-a Minka in hiti k njemu, za-njo pa Ivana, Helenina varuhinja bolj počasno. Stanislav spne se s konja, prime sestrico za roko in jo dvigne k sebi na konja ter jo poljubi v pozdrav. Sestrica se ga oklene krog vratu, mu zre molče v obraz in ga boža po licih. Sedaj vgleda Stanislav Ivano; hotel jej je jezditi naproti, pa Minka ga pridrži.
„Jaz ti hočem vse povedati", dé in se smeje. „Veš, Helena te komaj pričakuje. Poletiva hitro tja na Jezero, v Bogomirovi hiši stanuje. Na tihem sve šle z Ivano iz doma, ker sve zvedeli, da pojde polk z Ogerskega*todi mimo. Nijsve sicer vedeli, ali pojde ta polk, ki si ti pri njem, vendar meni se je vse tako dozdevalo, da prideš ti."
Ivana, ki je prišla mej tem, potrdila je vse. Sedaj nij bilo več vprašanja, ali je čas, ali ne, kar v skok jezdita z Milanom proti Jezeru. Minka se trdno drži Stanislava in radostno se smeje ter šepeta Stanislavu o Heleni, kako se bode čudila, ko ju bo videla.
Stanislavova mati bila je pri Heleni. Sloneli ste na oknu in gledali tja po polji. Pred hišo je zalajal pes in ženski hitite k drugemu oknu, iz katerega se je videlo na cesto in pred hišne dveri. Helena pogleda na cesto.
„To je on!" vskliknila je. Eajsko čutje jo je prevzelo, veselje bilo je preveliko, zmoglo jo je.   Mati jo prime in jo nese na posteljo.
Stanislav zasliši njen glas. Ko bi trenil, bil je raz konja s sestrico in hitel z njo po stopnicah. Odpre vrata in v sobi je — pri Heleni, svojej ljubimki! Krasna, bolestna je ležala na postelji, zavedela se nij nič. Zdaj se jej rudečica razlije po licih in oživlja vso njeno lepoto in ljubeznjivost. Stanislav jo poljubi na čelo in na rudeča ustna, ki so bila kakor nalašč pripravljena na poljub.
Ljubimčevi poljubi in prizadevanja njegove matere vzbudila so Heleno. Pogledala je z na pol odprtimi očmi tako ljubo, tako milo, da je ta
285
hip izginila Stanislavu vsa prejšnja obupnost. Kakor srna skoči Helena iz postelje, hiti Stanislavu v naročje, se ga oklene krog vratu in ga srčno poljubi.
„Zopet te imam", de vesela, „sedaj me pa ne zapustiš več, kaj ne,da ne, dragi? Ti ostaneš pri meni!"
„Jaz sem ga pa pripeljala", oglasi se Minka, ki je ravno stopila v sobo.
„Ees je, pojdi sem, da se ti zahvalim. Najboljše delo si mi storila. Čakaj, jaz ti prinesem iz mesta, česar bodeš gotovo vesela", dé Helena, vzame deklico v naročje in pripoveduje Stanislavu o njej.
Stanislav jej sedi nasproti. Radostno jo gleda, pazno posluša vse, kar pravi, sej je že nij precej časa slišal. Pozabil, je, da je vojak, pozabil na vse, le s Heleno se pogovarja in jej pritrjuje vse, kar pravi:
Milan je čakal v bližoji sobi. Nij hotel s svojo navzočnostjo motiti prijateljeve sreče.   Čas je hitel naprej, posebno sedaj !
Milan ni mogel več čakati; potrka na vrata in ko je Stanislav pozval: „Noter!" vstopi, pa predno je mogel kaj povedati, že ga prime Stanislav za roko in ga predstavi Heleni.
„Glej, Helena, to je moj najzveštejši prijatelj", pravi Stanislav.
Radostno igra oko Heleni po Milanu. „Pozdravljam Vas, Stanisla-vovega prijatelja", reče in stopi k Stanislavu, kot bi se vsacega druzega bala.
Milan se jej pokloni in opomeni Stanislava, da je že čas iti. Kakor bi bila čula, kaj mu je povedal, pošepeta Helena Minki, naj reče Ivani, ki je bila že prišla mej tem domov, naj poskrbi jela in pila, da prišleca malo pogosti.
V malo trenotkih bilo je v drugi sobi vse pripravljeno. Posedli so okrog mize in tudi Stanislavova mati morala je biti vzraven. Radovali so se drug drugega, da so se zopet srečno sešli.
Milan je zopet pošepetal nekaj Stanislavu v uho.
„Da, oditi morava", rekel je Stanislav mračno.
Heleni se stemni lice pri teh besedah. „Oditi? kamo? Sej si rekel^ da ostaneš pri meni, pravi ter se ga oklene. „Prosim te, ne zapusti me, Stanislav!"
„Duša moja, jaz sem vojak in moram na pot. Pusti, da grem!"
„Ne! jaz te ne pustim, ostani tu", vsklikne ljubimka in zablisne se jej srebrna solza iz očesa.
„Ljubka, ostani tu, saj jaz pridem kmalu po-te in potem bova vedno skupaj", tolaži jo Stanislav.
Helena posluša, milo mu gleda v obraz in se ga ne more nagledati.
„Čas je že, odidiva!" sili Milan.
286
„Le malo še potrpi", odgovori Stanislav, ter seobrne k Heleni : „Rožica moja, ne tuguj ! Kmalu pridem po-te. Zagotavljam te, da boš v petih mesecih popolnem moja."
Helena se vpokoji, posvetila jej je lepa nada, z ljubimcem združena biti.
„Draga, povej, pojdeš na Laško z mano?" nagovori jo ljubo Stanislav.
„Da, da", zašepeta rahlo. Ko pa si začne on opasovati sabljo in pripravljati se na odhod, obupno vije roke in zaplaka. Stanislav se poslovi od matere in sestrice.
„Glej, kako je Helena žalostna! Ostani pri njej!" opominja ga Minka.
„Drago dete, tega ti ne umeš; jaz moram oditi."
Helena poljubi dragega v slovo, tako lehno, kakor poljubi jutranja zora rožico. „Znabiti se ločiva na veke, Stanislav!" — mu reče trepetajočim glasom.
„Helena, kaj je to na veke? Ali me ne ljubiš več?"
Heleno je osupnilo to vprašanje. Nij vedela kaj odgovoriti, mej tem pa sta izginila oficirja iz sobe. Helena hiti k oknu, da ga še enkrat vidi. Poskakala sta na konje, Stanislav pogleda Heleno in se jej ljubeznjivo nasmeje, Helena mu odzdravi tudi s smehljaje. Zbodeta konje in odjezdita proč. Helena gleda še dolgo, dolgo za njima, toči solze za ljubimcem, pa kmalu se je skril ta v daljavi.
Heleno tare žalost.
„Draga moja, utolaži se! Sej te ljubi, ali povelje ga veže, da nij mogel dalje ostati", tolaži jo Ivana.
Helena je slednjič nekoliko bolj mirna. Ljubka se spomina Stanislava in vedno govori z njegovo sestrico o njem.
Stanislav in Milan strašno podita konje. Zaostala sta zelo in sedaj skušata polk vjeti.
Vranca se kosata z vetrom, ki jima razpleta grive. Obema provzro-kujo neljube misli nemir in oba jih skušata s hitro ježo odpoditi. Mil mu je spomin na Heleno še v daljavi, a kedar se spominja slovesa, je žalosten. „Na veke, na veke se znabiti ločiva!" te ostre besede zvenijo mu neprestano po ušesih. Zdi se mu, ko da bi mu vsa okolica neprenehoma vpila: „Na veke, na veke!"
Milan jezdi za njim. Na misli mu je Helena. To je krasno dekle, misli si. Take deve nijsem še videl, pa je je tudi on vreden, kajti on je človek, da malo takih. Drugi dan došla sta polk in šli so na Talijansko. Razdelili so se tam po okrajih.   Stanislav in Milan bila sta zopet skupaj.
287
Precej popoldne istega dne, ko sta odšla Stanislav in Milan, pripeljal se je Bogomir na Jezero. Vstavil se je pred svojo hišo, pa nij šel precej k Heleni, ampak stopil je k čevljarju, ki je stanoval v njegovi hiši pri tleh.
„Kako, ali je prišel kak oficir danes sem-le?" vpraša Bogomir čev-larja, ki je ravno podplate za novo podelo rezal.
„Da, okolu poldne prijezdila sta dva mlada oficirja. Gospića, ki stanuje nad mano, je bila ravno pri oknu takrat. Vgledavši ju, vskliknila je glasno: „To je on!" in ta hip skoči eden oficirjev raz konja ter hiti po stopnicah k njej.   To je vse, kar sem videl in slišal", odgovarja čevljar.
„Ali je pa bil oni oficir dolgo časa pri njej? vpraša Bogomir dalje, ki je kar bledel samega srda.
„Skoraj dve uri je bil, potem pa sta odjezdila proti Vrhniki."
Bogomir vdari z nogo ob tla. „Ta prokleti človek, da mi je vedno na poti!" srdil se je Bogomir in škripal zobmi. Zapustil je čevljarja in se podal pred hišo, kjer je dobil Ivano.
„Ali je Helena doma?" vpraša jo.
„Se ve, da je, odgovori mu Ivana kratko.
„Pojdi jo vprašat, če smem k njej", zapove jej Bogomir.
Ivana gre in kmalu pride nazaj :
„Helena pravi, da je bolehna in da ne more danes sprejeti nikogar", de Ivana.
Bogomir se zaničljivo nasmeje, vendar se na videz lepo poslovi in se vrne nazaj v mesto.
„Glejti si no, kaka prevzetnost je to!" beseduje Bogomir na vozu sam pri sebi. „Se ve, le takrat bom šel k njej, kedar mi bo njena milost dovolila! Le čakaj, se boš že še pokorila! Naj sva mož pa žena, potem ne boš nikoli več bolehala in sprejela me boš, kedar bom jaz hotel."
Take in enake besedoval je Bogomir na vozi. Se tisti večer šel je k Heleninemu očetu in mu povedal vse, kar se je zgodilo na Jezeru.
„V kratkem moramo napraviti ženitev, ako ne, odpelje mi jo še kamo. Kdo ve, kako jo je zopet sleparil, ko je bil pri njej", dejal je Bogomir.
Lilek mu je pritrdil, da bode kmalu ženitev in Bogomir je šel bolj potolažen domov.
„Ha starec, ako mi ne spolniš svoje obljube, prisilil te bom", mislil si je Bogomir, gredoč proti domu.
Stari Lilek bil je zelo nemiren po Bogomirovem odhodu. V srci nij se mogel srditi na Stanislava. Lep mladeneč je on in lepa deva njegova hči, torej nij čudo, ako se rada vidita.
Prav rad je imel Stanislava, ko je bil še v Ljubljani in dopadel mu je v svojem obnašanji in gotovo, ko bi njega ne bila taka nesreča zadela,
288
nobeden drug ne bi imel Helene, kakor on; tako pa, kaj se če, sedaj je prisiljen drugače ramati.
Na rano jutro napravil je hlapec voz in konja in Lilek se je peljal na Jezero k Heleni, da jej pove, naj se ne peča več s Stanislavom, ker ima že moža izbranega.
Helena je bila že vstala, ko se pripelje oča k njej. Ljubko mu je hitela naproti in ga peljala v svojo sobo; mej tem pa je pripravila Ivana zajutrek.
„No, Helena, kako ti je tu? Ti li tukajšnji zrak bolj tekne, nego mestni? Toda čemu prašam ! Sej vidim, da si se nekako dobro premenila in si zopet vesela, kakor nekedaj."
„Vgenili ste, oča, nekako bolje se počutim, kakor v mestnem zidovji."
„Kako pa se vi počutite, ljubi oča, v mestu?" vpraša Helena.
„Hvala, še dosti dobro."
„Ali je bil Bogomir včeraj kaj pri tebi?"
„Prišel je sem, sprejela ga pa nijsem."
„Zakaj ne?"
„Ne bodite hudi, očka, ako tudi je vaš prijatelj, vendar jaz ne morem videti prav lehko tega človeka. Tako čudno mi je, kedar je pri meni, da vam ne morem dopovedati in vselej se ga ustrašim, kedar ga vidim."
„Zakaj, Helena ? To nij prav od tebe ! Vidiš, on nij naopačen človek. On tako skrbi za-te, da niti eden dan ne pride, da ne bi poprašal, kaj ti delaš in kako se ti godi."
„Jaz ne morem drugače ravnati, kakor ravnam. Prav rada bi storila vse, kar vi želite, a nij moči, kajti jaz ga vse drugače sodim, kakor vi, ker vselej, kedar je bil pri meni, govoril je in se ošabno proti meni obnašal. Meni se ne zdi tako dober človek, kakor mi vi pravite. Najljubše mi je, ako z njim nemam nič opraviti."
Lilek je spoznal, da imajo hčerine besede dosti resnice v sebi, toda sedaj je vse prepozno. Ako poproda vse svoje imetje, znaša kup komaj polovico Bogomirovega posojila.
„Ali nij bil nikdo včeraj pri tebi, Helena?"
Helena zarudi.   „Da, oča", odgovori vsa zmešana, „bilje Stanislav tu."
„Kaj ti je pa on povedal?" vpraša oča in pazno gleda hčer v obraz.
„Nič posebnega. Rekel je, da pride kmalu nazaj, najpozneje v pol letu in potem vas popraša, ali mu daste mene za ženo. Sej boste storili to, kaj ne, da me boste dali njemu v zakon?" vpraša Helena in vpre svoje modre oči v očeta.
Lileku se nagubanči čelo, nasloni se nazaj na stol in temno gleda pred-se.   Kako rad bi spolnil svojej hčeri to željo!
289
„Ljubi očka, kaj vam je, da ste postali tako resni? Ali niste zadovoljni s tem? Sej ste rekli Stanislavu, naj priđe pozneje, takrat, kedar bo dobil kako službo, po me. Vidite, sedaj je že oficir in kmalo vas bode prišel spominjat vaše obljube; skazite se mu mož-beseda in dajte me njemu", govori hči -in poljubi očeta na temno čelo.
„Vi ste mi dober očka, gotovo bodete vse tako storili, da bode prav."
Očka nij mogel več poslušati hčere, ki ga prosi zato, kar mu nij mogoče spolniti. Vstane, gre nekaj korakov po sobi gori in doli in reče: „Danes ne bode nič z mojim poslom, da jej kar naravnost povem, da ne bode dobila Stanislava. To bi bilo preveč za-njo ; tedaj rajši molčim sedaj še o tem, naj malo pozabi dekle na Stanislava. Sedaj jej je še preživ v spominu, ker je bil ravno včeraj pri njej", premišljuje oča Lilek.
,,Helena, hočeš iti nazaj v mesto?"
„Oča, pustite me še tu", prosi dekle, „tako prijetno je tu bivati, stokrat prijetnejše, kakor v mesti."
„Tedaj pa ostani", de oča in se poslovi od nje, ko je povžil zaju-trek, katerega je bila že davno prinesla Jovana na mizo.
Helena ga spremi do voza in oča se odpelje v mesto, brez dosege svojega namena.
Heleni se je vse čudno zdelo, posebno pa to, ker jej je oČa Bogomira tako priporočal; vendar še mislila nij, da bi jo oča v kako zvezo silil, do katere nema veselja. (Dalje prih.)
Črtice iz mojega vojaškega življenja.
Spis iz đr. Ribičeve zapuščine.
I. V Innsbrucku.
Zaz sem služil za enoletnega prostovoljca pri Maroičićevem polku pešcev in ko se je polk iz Gradca v Innsbruck preselil, pridem tudi jaz 16. julija 1871 v glavno mesto Tirolov. C. kr. ministerstvo pravosodja mi je kot avskultantu pri deželni sodniji v Gradcu podelilo Smesečni odpust in moj adjutum mi je bil kot uradniku na odpustu redno izplačevan.
Eden mojih pajdašev je imel priporočilno pismo do dr. Plasellerja, zdravilnega svetovalca, ki je pričakoval prihod sina svojega, nekdanjega součenca mojega, na kolodvoru in slučajno mene med množico stoječega vpraša, ali pride denes ta in ta? Jaz uganem, kdo da je vprašalec in se mu koj predstavim kot 91etni ud tirolskega stenografičnega družtva, kteremu je dr. Plaseller predsednik.   Po prihodu mojega pajdaša, kteremu je dr. Pia-
290
seller bil stanovanje oskrbel, nas vodi prijazni gospod po mestu in ko je zvedel, da jaz še tudi nimam stanovanja, mi je oskrbel izbo pri neki jako pošteni in izobraženi rodbini. Ker je soba bila pripravna za dva, se mi je pridružil kamerad, Madžar po narodnosti. Najna ropotija — in čeravno prostovoljca in tedaj še zmir Sibarita poleg drugih vojakov, sva je presneto malo imela — je bila nemudoma iz gostilnice v novo stanovanje prenesena in v pol uri je bilo vse v redu. Tako krasnega stanovanja še nisem nikdar imel ! Hiša je v Novem mestu, v najlepši ulici v Inn-ribrucku, izgled pa je bil proti severu na velikanske gore na levem bregu reke Inn, ki svoje gole, sivobele glave blizo 90C0' visoko k nebu mole. Mehko apno je po nebeškem zraku in dežu celo razjedeno, celo bregovje torej hudo raztrgano in na podnožji so narastle najlepše „mure" t. j. nasipi razdrobljenega kamenja v trioglati obliki, po kterih sredini si voda išče pota in spodaj dela novo muro. Po teh murab časoma narase mlado drevje in pusto kamenje se spremeni v kulturno zemljo. Na obnožji teh gora se vidita dva gradova in več hiš. Proti zapadu sem gledal v dolino reke Inn, na desni strani blizo Zirl-a znano „Martinovo steno" (Martinswand), dalje naprej gore pri Telfsu, ki prečijo razgled do Landeck-a. Naš polk je dobil prostore v obširni „Klosterkaserne", nasproti jezuitskemu samostanu. Vojaki in posebno oficirji so od nekdaj v verskih rečeh nekaj emancipirani in vendar je med vojaštvom in duhovništvom od starodavnih časov sem najoža zveza; zakaj, je očividno — oba stališa imata skoro iste interese. Tako stanujejo naši Maroičič-evci lepo poleg Jezuitov in gotovo ne bo nič kalilo dobre sosedščine. Da, ko bi namestu patrov tam živele nune — bog ve, kak ogenj bi se znal vneti v srcih naših gorečih lajtnantov ! Ko si je polk svoje prostore vredil bil, se je zopet vpeljal navadni dnevni red, o katerem pri dolgem potu skoz Koroško in Puster-sko dolino ni bilo ne duha ne sluha, in to s posebno gorečostjo, da bi se zamujeno kolikor mogoče popravilo. Zdaj je minol tudi za nas prostovoljce čas zlate svobode, ki smo jo par dni vživali. O 4 uri zjutraj iz postelje in v kasarno, to ni šala. Naši tovarši, kteri so stanovali v kasarni, so imeli nekaj boljše, vendar jim nisem nikdar zavidal. Tako rano so vse kavarne zaprte, doma nismo imeli časa, zajterk pripravljati, torej — lačni marširati? V začetku je res bilo tako, dokler nismo pripravili marka-tendarco, da nam je kuhala kavo, in sicer izvrstno kavo, kakoršne drugje v Innsbrucku ni bilo dobiti. Kmalo so gospodje časniki izduhtali, kaj da imamo mi celo oboroženi v veži v pritličji kasarne opraviti in so posnemali naš izgled, gotovo v veliko veselje dotičnih „buršov", kterim sedaj ni bilo več treba tako zgodaj vstajati.
Zakaj da je kava v Innsbrucku tako slaba, tega še danes nisem uganil — še črna je komaj vredna imena, kava bela pa celo ne.
291
Ko je peta ura odbila, smo že marširali in kmalu smo plezali po hribih blizu mesta, in pri tej priliki sem prvokrat zadel, da jutrno solnce tudi hudo peče, česar takrat nisem občutil, ko sem se rano učil grških iregularnih glagolov in pozneje v Gradcu „neusmiljene rajde sključenih paragrafov" — delo, pri kterem se sicer tudi lahko potiš.
Po dolgem manevriranji — posebno težavne «o bile patrule — se nam je časih posrečilo, da smo v kaki vesi počivali. Kdor je imel kaj v mošnji, je seguii po rudečem tirolskem vinu, po siru in klobasah. Ma-slič, celo poliček je koj izginil, pa tudi 30—50 kebrov ! Vodo piti ni zdravo, ker po tolikem trudu leži ko svinec v želodcu in slabi kolena. Naši prostaki so med tem še le imeli prvi zajtrek — kos komisa, ali se raji pipo tobaka, in vendar so bili krepkeji od nas prostovoljcev. Saj pa tudi niso izgubili večino mladih moči v pretesnih šolskih sobah v popačenem zraku in po strogem učenju po noči v letih, kjer je spanje za dušo in telo neobhodno potrebno, nego krepili so se pri drvarjenji, v kovačnicah, fužinah, rudokopih. To ti je korenjak, koroški vojak; postave ni orjaške, pa skoz in skoz žilavih mišic prestane vsak trud, čeravno lačen in žejen, z neumorno potrpežljivostjo. Znano je, da so Kranjci še krepkejši in čudovito je, kake težave Kuhnov polk na še neugodniših tleh južnih Tirolov pretrpi.
Navadno smo se vrnili o 12. ali 1. uri opoldne v mesto nazaj in po odloženem orožji hiteli eni k menaži, mi zunaj kasarne stanujoči pa v gostilnice, prašnati in mokri. Kako da smo vkljub dragega „dejeuner a la fourchette" segali po pripravljenem kosilu, temu enakega se najde le v Homerju in pri roparskih vitezih srednjega veka. Kar nam je prišlo pod zobe, je čudno hitro izginilo, celo z nezrelimi breskvami napolnjena jedila iz moke, ki so neka specialnost tirolska. Po kosilu pa domov počivat — sej imamo mir do 4. popoldne. Zdaj sem dobil priliko študirati značaj mojega madžarskega prijatelja. K sreči ni bila nikdar moja navada, da bi po dne spal, drugače bi se midva hudo ravsala — za edino sofo v najni sobi. Popoldan v postelji ležati, o poletnem času ni prijetno. Moj Madžar si je prisvojil meni nič tebi nič omenjeni mebel, jaz pa sem mu ga od srcar ad pripustil in sem po živel svoji stari navadi, po kosilu čita-joč, ako se ne podam na sprehod. Tudi sem imel časa, prav mirno par dobrih smodek popušiti. In smodke so izvrstne v Innsbrucku, tako da smo zunaj hiše navadno le znane fiirstenfeldske Milares po 2 kr. pušili.
O 4. uri popoldne se je začela šola ali pa ekserciranje na kasarnskem dvorišču. Z velikim trudom sem vsakokrat spravil spečega pajdaša na noge, ker nisem smel dopustiti, da bi prepozno prišel — disciplina je bila železna. Se le na večer smo bili prosti in smo si zopet nekaj oddahnili. Prvi posel je zdaj bila toaleta, pri kteri je moj pajdaš posebno natančen bil.   Kako
292
vestno je mazal svoje rudeče lase in sicer z lešnikovim oljem, ki ima neki lastnost, rudeče lasi v črne ali saj rujave spremeniti, kako se je trudil s pomočjo mojega „bartvihsa" zediniti četvorico ravno tako rudeČih dlak, ktere je imel za mustače. Sploh je bil fant ošaben in ničemuren, ko vsi Madžari, in ker je imel zares izvrstno glavo, sem se jaz temveč čudil, kako da ima tako presneto malo pozitivnega znanja — tako je celo mirno prišteval Švicarsko k avstrijskim deželam! Deloma so temu gotovo slabe madžarske šole krive, deloma pa tudi lenoba mojega Arpadovca, o kteri sem časih čudne dokaze videl. Sicer pa je bil dobra duša, samo njegove narodnosti se nihče ni smel dotakniti. Jaz nikdar nisem ž njim politiziral, ker nisem hotel prazne slame mlatiti, politiko vaje s človekom, ki je Švico imel za avstrijsko kronovino in prebivalce Galicije za — Nemce! Pač pa sem časih mojega Madžara s kakim nemškim pajdašem v areno spravil in jako veselilo me je videti, kako osupnen je bil Nemec sliše, da je madžarska literatura stareja, obilnejša in kam boljša od nemške, da Madžari imajo narodne pe-sni, proti kterim so Nibelungi in Kudrun sama šara itd.
Izmed zunaj kasarne stanujočih prostovoljcev se nas je zedinila petorica, ki je cel čas, kar smo bivali v Insbrucku, v zvestem prijateljstvu živela. Eden je bil čist Nemec, drugi sicer Nemec, pa med Čehi izrejen in je dobro znal češki, tretji Hrvat, konečno midva z Madžar-emberom. Vsak večer smo se shajali v „nemški kavarni", navadno v krasni verandi, kjer je vsako nedeljo igrala naša godba. Tam smo se pogovarjali o prigodbah minolega dne, kar je ta ali oni doživel na patrulah itd., o naših šolskih predmetih se podučevali in nerazumljene stvari razjasnjevali, časnike čitali, posebno pa za naše želodce skrbeli. Živeli smo jako dobro — koliko da smo plačevali in koliko smo sploh v Tirolih denarja potrošili, tega ne povem in sicer iz tega uzroka ne, ker bo morebiti citai te črtice kak pošten slovenski kmetic, ki da sina v Mariboru ali Celji šolati in mu nosi po sobotah živež za celi teden, v stanovanji pa ga ima pri kaki periiji, ženi sodnijskega briča itd. Ko bi tak poštenjak citai, da smo mi — razen mene vsi dijaki, potrebovali na mesec več denarjev, ko mu jih stane sin v 6 mesecih, bi znal moža mrtvud zadeti. Kako težko dela poštena duša to, kar dela, da bi dobil iz sinka „gospoda". (Dalje prih.)
Jugoslavjanske pisateljice.
X. H.
(Dalje.)
Od nje imamo: „Razgovor pastjerski varhu porodjenja Isukarstova u pjesan složen", u Mletcih 1658. (i v Dubrovniku 1852) za „kćeri slovin-
293
skoga jezika", kako sama v svojem predgovoru kaže; pesmotvor posvetila je bratji svojoj Rugju, Pierku i Baru; „Osam pjesamah složenih na čast sarca Isusova" uz „Sarce prisveto Iv. Mar. Matteia" tiskano v Mletcih 1783; „Razgovor o Isukarstu na križu propetu", v Mletcih; „Kćerama g. Mate Pozze o izabranju sv. reda"; „Misli djevojke, kad meće na se ka-ludjersko odielo"; „u hvalu Eudjera Boškovića" i pobožne i ćudoredne piesni, V Ankinih pesmah pokazuje se velik upliv jezuitov, i ona smatra sodeći po njenem pogovoru, samostan idealom ljudskega života. Pesmo-tvori so joj dolgi i polni pobožnih hiperbol, a jezik ponekoliko neokreten. Nu kraj vsegu tega poviruje gdegde pesnički duh i kar je zanimivo, imade dosta lepih slik iz naravi. — Manje vredne so pesme
Lukrecije Bogašinovićeve — Budmaničke, vrlo inače učene Dubrovčanke, umrle 1. 1800. Velma je negovala narodno pesništvo ter nam ostavila: „Život Tobiin i njegova sina"; ,,Život Josefa patrijarha"; ,,Posluh Abramov" (drama) i šće drugih pesni, ter se njoj pripisuje i ova: „Razgovor pastirski o Božiću". Jezik joj je mnogo čišći, stihovi mnogo gladji od predhodnic njenih, nu zato ima mnogo manje misli i poleta v svojih pesnah, koje so kadkada samo proza v stihovih.
Med poslednjimi pisateljicami dubrovačkimi je
Marija Faccenda-Righićeva umrla 1. 1795; vrlo je vesta bila narodnemu, latinskemu, italijanskemu i fiancezkemu jeziku, ter je v vsih kaj-goder napisanega ostavila; i zadnja
Srećka Fantastić, koja je na početkn ovega veka izpevala idilično pesmo ,,Smrt Adone".
Barbara Vragović, plemkinja, izdala je prevod pavlinca Ivana Krištolovca, Varaždinca : „Tomaša od Kempisa. Od nasleđovanja Kristu-ševa strani IV. po jednom redovniku reda Sv. Pavla iz diačkoga na hor-vatski ili slovenski prevedene, s predgovorom od Barbare Vragovićeve", v Zagrebu 1760. i v Beču 1789. a
Magdalena Nadaždi, udova grofa Ivana Draškovića, dala je prenesti iz magjarskega na hrvatski jezik knjižico od palatina Pavla Ester-häzy-a : ,,Sobotni kinč B, D. Marie, aliti pobožnost za sobotne vsega leta dneve", ter jo izdala v Zagrebu 1696 ; zatim pod njenim imenom dolazi nam: „Žitek dveh vernih Kristusovih službenic Marte i Marie Magdalene, sdavnja vre vsakojačkim jezikom popisan, sad pako na naš horvatski iliti slovenski jezik obrnjen", v Beču 1817., i
Josefa Oršička, rojena grofica Zichy, supruga grofa Krsta Or-šica, umrla v Stubici 6. marta 1778., napisala je knjigo: „Vračitel bete-gujuće živine, ili vračtva za rogatu marhu, kermke i mladinu", v Zagrebu 1772., drugikrat izdal jo Ferenc grof Oršić, kanonik zagrebški 1. 1799. — Tim smo v kratko naveli, kar je bilo starijih pisateljic pri Hrvatih.
294
Od novih pisateljic spomenuti ćemo sledeče:
Dragojla Jarnevićeva Karlovkinja, bivši nemški odgojena mnogo je nemško spevala; nu upoznavši se 1. 1839. s tadanjim mladim rodoljubom a sadanjim vrlim hrvatskim pesnikom i polkovnikom Trnskim, odloči po nagovoru nigda više pevati nemški, nego vse svoje sile posvetiti domo-rodnoj stvari. I zbilja šće istega leta 1839. odzva se ona v „Danici Ilirskoj" svojoj nežnoj, povsod po narodu rado pevanoj pesmoj : „Oko proti jugu tamno gleda", v kojoj vroće opisuje svojo ljubav i čeznjo za domovinoj. Od te dobe vidimo jo neprestano poslujoćo na domaćem književnem polju. Tako izdade tiskom 1. 1843. svoje „Domorodne pripovedke" Osim tega napisala je kašnje više lepih novel v „Nevenu", „Dragoljubu", „Leptiru" itd., od kojih spominjemo „Plemić i seljan", „Ružin pupolj", „Strašna smrt" itd. — Druga Dragojlina, koja se je s njoj v isto doba na književnem polju pojavila, je velma plodna pesnikinja :
Ana Vidovićeva Šibeničanka. Rodila se od otca Nikole Vusija kapetana v vojsci Napoleona L, a kašnje častnika v službi avstrijskoj. Udavši se za Marka Antune Vidovića stanovala je s njim delj vremena v gradu Pagu, na otoku tistega imena i tu — kako sama veli — počela pisati stihove. Prvi njeni pesnički pokusi dopali so se vsim, koji so jih čitali, ter so jo zato mnogo svetovali, da se povse temu radu posveti, nebi kajgod i znatnijega proizvela. Obodrena takovoj hvaloj prione živo uz posel ter 1. 1841. izdade prvo svojo povećo pesmo v da pevanja: „Anka i Stanko". Pesma se dopade občinstvu i to jo potakne na dalnji neumoren rad, kojega plodove vidimo v pesmah: „Alva i Alko" — pesma v jednem pevanju ; Prevara osvećena", pesma v tri pevanja; „Ljubav i nemilost" — pesma v jednem pevanju ; „Razmišljanja o ljubavi" ; „Senjanin Ive"; „Grabljenje" ; „Deva vitezica" ; „Viernost u ljubavi i vitežtvo pomorca bokez-koga"; „Vjenčanje Dalmatinca" itd. Njeni proizvodi polni so čuvstva, pravi izlev pesničkega srca. — Vidovića pisala je i na italijanskem jeziku i izdala 1. 1847:„ Mestizia e distrazione"; zatim „Romolo ossia la Fondazione di Roma".   Pesma ta v 18 pevanja zaderžaje 1108 stihovnih kitic.
Pri kraju moremo šće spomeniti
Julijano Gajevo, koja se više poti ozvala v „Danici", i
Jagodo Brlićevo, koja je više pesem izpevala.
Kod Srbov početkom sadanjega veka prva je pisateljica pojavila se na polju narodne književnosti:
Evstahija Arsička, supruga većnika i gradskega sodca v Starem Aradu v Ogrskoj, Save Arsića. Napisala je: „Soveti maternyj predragoj obojego pola junosti srbskoj i valahiskoj, aki iščadie nežnago čuvstvovanija imže blago i ščastije otrasli roda svoego obimaeti sočinitelnica", v Budimu 1814, pri tem so nekoje rimovane pesme, i „Poleznaja razmyslenija o če-
295
tyreh-E godisnyh^ vremenehx, b% osobennymi pribavleniemi o trudoljubii celovška i ottudu proizhodjaščej vseobščej poljzč", v Budimu 1816, med tim nekoji stihovi. — Druga je
Julijana Radivoj evička, rojena Viatovićeva, iz Vršca v Banatu, žena gradskega ogr. krojača v Pešti. Rodila se 1. 1799. v Vršcu, a po smrti svojih roditeljev uzgojena bila je v Beču. L. 1820 došla je v Pesto ter se udala bodoče leto. Gotovo istodobno obljubi i srbsko narodno književnost; vežbala se je čitanjem ter se 1. 1829. pojavila ko pisateljica. Ima od nje: „Talia za godinu 1829", v Budimu, kratki proza-ički sostavci, zatim nekoje ode i pesme :
„Cveta ili dobar sovet setbskim kćerma" i dr. — Nadalje nalazimo
Milico Stojadinovićevo, izdala 1. 1852—1854. svoje pesme pod naslovom : „U fruškoj gori" ; zatim
Sofijo Stefanovićevo Somborkinjo, koja je svoje pesme, priob-čene v „Danici", izdala tiskom pod imenom: „Raviojla"; i napokon
Danico Raškovićevo, izdala do sada dva svezka svoje epske pesme: „Slavopoj petdesetgođišnjoj svetkovini". (Dalje prih.)
Drobnosti. Antonio Allegri Corregio.
D. T.
Ta slavni slikar se je narodil 1. 1494 v modenskem mesteci Corregio, in se je izobrazil po delih slikarjev Mantegna in Leonardo da Vinci. Ko je enkrat videl neko sliko Rafaelovo, je v samočutu svoje lastne moči izgovoril one znane besede : anch' io son pittore (tudi jaz sem slikar) ; in res, Corregio je slikar originalen. Annibale Caracci je pri njegovih slikah izkliknol : „Kakšna resničnost, kakov kolorit in kakov značaj ! — vse kar pogledam, me premaga. Mi drugi slikamo kot ljudi, a Corregio mala kakor angelj." Jegove slike imajo nekaj razvedrečega, naivnega, ono vlastnost, katero Francozi imenujejo transport de tendresse. Vse je življenje — vse gibanje. V freski in malanji z oljem je Corregio dosegel najvišo stopinjo kolorita. On je mojster v perspektivi in v svetlotemnem. Svitloba in senca v njegovih slikah na poseben način igrate, tako da se črez celo sliko harmonična mirnost razliva.
Najslavniše slike Corregieve so v stolni cerkvi parmski. Izvrstna je jegova madonna della scodella tako zvana po šalici, katero Maria v rokah drži, snetje s križa, in moljenje pastirjev, vsa luč se v tej sliki izliva iz božjega deteta. Za to delo je dobil Corregio 40 cekinov, pozneje je to sliko August III. kralj polski od Franca III. vojvode modenskega kupil za 130.000 cekinov.   Slika je sedaj dragocen zaklad draždanske galerije.
296
Imenitni ste tudi jegovi slilii sv. Sebastian in sv. Hieronim. Umetnik je dobil za nje 47 zlatov, mesto Parma je leta 1796 obečalo generalu Bonaparte en million, če jemu te sliki pusti. Slavnoznana je tudi jegova Magdalena pokornica, iz antike mythologie pa: Diana in Leda z labodom. Jo itd.
Corregio je umrl leta 1534. Vasari hvali v životopisu Corregievem jegovo zadovoljnost in krščansko pobožnost. Najimenitniši jegov učenec Francesco Mazzuoli imenovan il Parmigianino (1503 — 1540) ni dosegel popolnosti svojega mojstra.
Iz življenij slavnih mož.
M. Vamberger.
Poslovne stroke ne delajo vselej napotja izobraženemu duhu delati na znanstvenem in književnem polju, ampak ga k temu priganjajo. Primer nam daje C h an cer, oče angleškega pesništva, Shakespeare, Milton, L o C k e in drugi, ki so vsi bili ali državniki, ali kaj drugega, pa poleg vsega tega bili izvrstni književniki. Veliki pesniki italijanski niso bili samo književniki, ampak tudi kupčevalci, državniki, diplomati, sodniki in vojniki. Dante, Petrarca i Boccacio bili so diplomati, Galilei, Galvani in Farini zdravniki, a Goldoni pravnik. Ariosi je bil tako kupče-valec kakor pesnik; njega so celo razbojniki spoštovali. Ko je enkrat med nje padel, pove jim samo svoje ime, in oni so ga spremili, kamor jim je zapovedal. Schiller je bil najprej ranocelnik, Cervantes Lope de Vega, Calder on, Descartes služili so v mlajših letih v vojski, a slavni P rerado vi 6 je bil vse do smrti v vojaškej službi. BenjaminFranklin je bil ravno tako vešč tiskar, knjigar, kakor pisatelj, državnik in modrijan. John Stuart Mili pisal je svoja najboljša dela v časih, ki so mu od službenih opravil preostajali, a Macaulay svoje „balade starega Rima" kot tajnik v bojnem ministerstvu. Brata Humboldta bila sta vsega, česar sta se lotila, enako vzmožna, bodi si delo književno, naravoznanstveno, filologično, diplomatično ali politično. Zgodovinar Niebuhr bil je na dobrem glasu kot izvrsten kupčevalec; on je bil tajnik in računar pri afri-kanskem konzulatu, ter se je tako odlikoval, da ga je danska vlada vvrstila med tiste, katerim je bilo prepuščeno vrediti narodni dolg. Zahvalivši so na tej časti, postane ravnatelj banke v Berlinu. Pa zraven vseh teh opravil nahajal je vendar toliko časa, da je preučil rimsko povestnico, arabski, ruski in ostale slovanske jezike, ter se proslavil kot veliki književnik.
Listnica.   F. V. v B. Nij slaba, kaže sposobnost, samo za natis šče nij godna.
— Gosp. Zm. Praporšček : Lepa hvala; pride, ali pa uže letos, tega ne obečamo. Zdravo!
— G. N-u: Gospa A. Ribičeva je brž knjige poprodala; razve Matičinih nima jih nič več.
Izdajatelj in odgovorni urednik : Martin Jelovšek. Tisk in založba Narodne tiskarne v Marihorn.