Mojca NOVAK
ZNANOST, UNIVERZA IN
TEHNOLOGIJA :
SOCIOLOŠKA PERSPEKTIVA
Raziskovalni komite Mednarodne sociološke zvez- (International Sociological
Association - ISA) za sociologijo znanosti ima številko 23 . Na zadnjem svetovnem
kongresu v Madridu, julija letos, je zasedal samostojno in tudi skupaj z nekaterimi
drugimi komiteji . Krovne teme samostojnih zasedanj, ki so pritegovale različen odziv
in interes sociologov, so na različne načine vpeljevale znanost, univerzo, visoko
izobraževanje in tehnologijo v različna medsebojna razmerja in v razmerja do global-
ne družbe. Nobeno od zasedanj ni bilo tako obremenjeno s številom napovedanih
prispevkov, da bi povzročilo vročično omejevanje predstavitve na nekaj minut (kot
se je to dogajalo na zasedanjih mnogih drugih komitejev, ki so doživeli pravo invazijo
prijavljenih referatov) . Referenti so imeli na voljo dovolj časa, ki so ga lahko poljub-
no izrabili. Kljub možnosti individualnih variacij v načinu predstavitve so se avtorji
večinoma odločali za klasični, v družboslovju preizkušeni način predstavljanja svojih
tez in njihove argumentacije, tj . kratka predstavitev in odgovarjanje na vprašanja. Le
redki so uporabljali tudi vizualni način predstavitve . Kot ilustracijo velja omeniti
naslednjo zanimivost, ki jo po vsej verjetnosti lahko umestimo med bolj ali manj
nasilne prodore zahtev, da bi tudi španščina postala eden od uradnih (govornih)
jezikov v ISA . Na enem od zasedanj smo namreč imeli možnost poslušati referat v
španščini in njegovo ponovitev v angleščini ter sodelovati v razpravi, ki je potekala
v angleščini . Sicer pa je bila madridska vročina poleg včasih povsem nerazumljive
angleščine dejavnik, ki je precej odvračal pozornosti udeležencev .
Naziv raziskovalnega komiteja za sociologijo znanosti precej natančno opredel-
juje in pokriva predstavljene teme, ki jih je klub discipliniranim in nacionalnim
variacijam le mogoče pokriti z naslednjimi krovnimi pojmi: znanost, univerza, visoko
izobraževanje in tehnologija . Vseh referatov je bilo preveč, da bi bilo mogoče vtise
in njihove odseve sistematično in konsistentno strniti na sprejemljivo število strani .
Zato izbrani prispevki ne predstavljajo vsega, kar je bilo mogoče slišati o sociološki
perspektivi znanosti, temveč so bolj mozaik različnih pogledov na omenjene skupne
in najbolj pogosto analizirane predmete in delujejo prej kot kalejdoskop, katerega
sliko je mogoče vedno znova sestavljati, kot pa natančen reprezentativni izbor idej,
ki so bile izrečene in argumentirane na omenjenih zasedanjih .
241
V tematski sklop o odvisnem znanstvenem in tehnološkem razvoju je mogoče
uvrstiti naslednje udeležence in njihove prispevke : Vojina Miliča iz Beograda, Leti-
cio Mayer, Jaimea Jimneza in Angela Camposa iz Mexico Cityja, Kamini Adhikari
iz Kalkute, Rajana Mathewa iz Harareja in Mojco Novak iz Ljubljane .
Vsi našteti sociologi so ne glede na to, ali so posebej argumentirali perifernost
in odvisnost tehnološkega in znanstvenega razvoja ali ne, poudarjali tudi njihovo
predmetno marginalnost. Zaostajanje za razvitim svetom ni le posledica notranjih
socialnih in političnih nestabilnosti in neizpolnjenih pretiranih pričakovanj o možno-
stih njihovega hitrega razvoja v začetku 50 . let (Milič) ; nezmožnosti posameznih
znanstvenih skupnosti, da bi se učinkovito prilagajale spremenjenim razmeram
(zmanjšanje sredstev zaradi gospodarskih kriz) in bolj učinkovito organizirale v boju
za redke resurse (Mayer) ; zgodovinske (pretekle) pogojenosti tehnološkega razvoja,
posebno usodno tam, kjer so ga zaradi nezmožnostih endogenih akterjev inicirali in
kontrolirali predvsem eksogeni akterji (Novak) ; notranje razdelitve raziskovalne in
znanstvene sfere ob osi center-periferija, ki ni nič drugega kot lokalna ponovitev .
svetovnega vzorca (Campos, Jimenez) ali tudi zaradi nezmožnosti hitrega zapolnje-
vanja "pobeglih" (belih) strokovnjakov po osamosvojitvi Zimbabveja, kjer niti inten-
zivno priseljevanje predvsem azijskih strokovnjakov in naraščajoče financiranje vseh
vrst izobraževanja ne moreta uravnovesiti migracijskih gibanj (Mathew) . Ne glede na
naštete pomanjkljivosti in handicape, ki so jih dežele v razvoju polne, je mogoče o
znanosti na svetovnem obrobju razmišljati tudi drugače . Na primer tako, kot je
naredila Adhikari, ko je osvetlila eno temeljnih povezanosti med znanostjo in tehno-
logijo (industrijo), ki ji samo različen čas in prostor dajeta posebno barvitost, sicer
pa je vseprisotna. To je rastoča tržnost znanstvenih produktov po eni strani, po drugi
strani pa so ti produkti generatorji, ključne iniciative drugih, tudi socialnih spre-
memb, različno globokih in različno obsežnih.
Da stopata znanost in industrija, kjer znanstveni produkti pridobivajo svojo
"tržno" obliko, vedno bolj z roko v roki s končnimi potrošniki svojih produktov, sta
jasno pokazala sociologa Matsumoto (Saitama, Japonska) in Stuart Blume (Amster-
dam). Oba sta analizirala dva inovativna prodora nacionalnega pomena : prvi sodelo-
vanje japonske mornarice in ladjedelnic pri selektivnem uvajanju tehnologij za izde-
lavo parnikov (na začetku 20. stol .), drugi pa raziskovanje in uvajanje novih diagno-
stičnih tehnologij v medicini . Pri tem sta oba ugotovila, da samo sodelovanje obeh
strani omogoča predvidljivost produktov in uspešnost njihovega razširjanja (deskri-
minacije). V nasprotnem primeru proces inoviranja ni samo daljši, temveč so tudi
njegovi rezultati nepredvidljivi .
Posebno pozornost lahko namenimo skupini prispevkov, ki so bili sicer predsta-
vljeni pod različnimi krovnimi temami, vendar so se ukvarjali z isto tematiko na
podoben način: gre za spreminjanje vloge univerze . Referat so pripravili Andrej
242
Dabrowski iz Roskilde (Danska) in Sonja Gomesoro iz Brazilije ter trije finski soci-
ologi: Eija Ahola in Marja Alestalo iz Univerze Helsinki in Erkki Kaukonen iz
Univerze Tampere. Prva dva sociologa sta si pomembno nasprotovala v tezah, ki sta
jih zagovarjala, medtem ko so falski vsak na svoj način predstavili razvoj in sedanjo
strukturo finskega univerzitetnega in raziskovalnega sistema . Vsi trije Finci so izha-
jali iz njegovega perifernega razvoja, vendar pa je le-ta nekoliko drugačen od tistega,
o katerem so govorili drugi sociologi iz dežel v razvoju .
Dabrowski je v svojem prispevku zagovarjal tezo, da je trikotno polje produkcije
znanja (poučevanje, učenje in širjenje znanja) kljub množici sprememb še vedno
nespremenjeno . Toda Sonja Gomensoro je zagovarjala prav nasprotno tezo, in sicer,
"da se nekaj posebno slabih stvari dogaja v znanosti" : prvi področji, ki utrpita
zmanjševanje sredstvev zaradi gospodarskih kriz, sta vedno izobraževanje in znanost ;
privatno financiranje raziskovanja povečuje "privatizacijo" tehnologij, kar ne pomeni
nič drugega kot to, da je novo znanje (kot produkt znanosti) vedno manj lastnina
celotnega človeštva in vedno bolj lastnina privatnikov ; male univerze so vedno bolj
odvisne od večjih, ki pa praviloma delujejo kot podjetja. Po mnenju brazilske socio-
loginje bi se morala univerza znebiti utvare, da lahko spreminja družbe . Univerza bi
se morala držati svoje osnovne vlogo: produkcije in širjenje znanja ter učenja (v tem
se Brazilka popolnoma ujema z Dabrowskim, vendar v opciji, ne pa v dejstvih, ki
kažejo na nasprotne trende) .
Kot je bilo že omenjeno, so finski sociologi vsak s svojega zornega kota anali-
zirali nacionalni znanstveni in univerzitetni sistem v procesu njegovega preobliko-
vanja: od pospešenega ustanavljanja novih univerz v manjših mestih, kjer naj bi le-te
po eni strani zadovoljevale lokalne potrebe po strokovnjakih, po drugi strani pa so se
ravno ti novi centri pokazali kot izredno gibljivi in prodorni v uvajanju modernih
tehnologij (Ahola), do projektnega organiziranja tudi v že uveljavljenih univerzitet-
nih središčih, kjer jih spremenjeni način financiranja (privatni in javni viri) in na-
rajščujoče povpraševanje industrije po aplikacijah silita k preseganju tradicionalnih
norm in načinov dela (Kaukonen) . Posebno zanimive ugotovitve je predstavila v svo-
jem prispevku Marja Alestalo, ki je primerjala univerzalne in regionalne zahteve
univerzitetnega raziskovalnega sistema . Najprej je poskušala ugotoviti temeljne
značilnosti spreminjanja evropske univerze skozi stoletja : od osredotočenosti na izo-
braževanje do prehoda na neohumboldtovski tip univerze, kjer se prepletata produk-
cija in širjenje znanja . Oblikovalno shemo je preizkusila na razvoju finskega univer-
zitetnega sistema in pri tem ugotovila njegovo temeljno določenost z geografsko
umeščenostjo med Vzhodom in Zahodom . Tako so bile finske univerze (prvo so leta
1640 ustanovili Švedi) vedno jedro oblikovanja političnih programov, ter pospeše-
valci nacionalnih aspiracij in kulture, prav tako pa tudi središča boja med različno
usmerjenimi elitami . Posebno zanimivi so politični spori, do katerih je prihajalo ob
243
ustanavljanju tehničnih in naravoslovnih visokih šol ter centrov za aplikativno razi-
skovanje. Finsko govoreča in "nacionalno" okarakterizirana elita je z antiindustriali-
zacijskimi argumenti zagovarjala potrebnost agrokulturnih oddelkov, medtem ko se
je švedsko govoreča elita zavzemala za promocijo tehničnih aplikativnih znanosti in
univerzitetnih oddelkov. Spor se je razrešil z ustanavljanjem tehničnih visokih šol v
začetku 20 . stoletja in intenzivnim večanjem finančnih sredstev za raziskovanje .
Kako bi bilo mogoče končati poročilo? V večini predstavljenih socioloških
analiz različnih segmentov znanosti v različnih okoljih le prevladuje perifernost in
odvisnost tako ekonomskega kot tudi znanstvenega razvoja . Toda tudi svetovni vzo-
rec delitve na center in periferijo se pojavlja v samih perifernih deželah s podobnimi
posledicami . Nihče se več ne sprašuje, ali odvisni ali avtarkični razvoj ; tudi njegov
iniciator je sprejet . Tisto, kjer vidijo strokovnjaki svojo posebno vlogo in priložnost
je, kako v konkretnih razmerah, določenih s časom in prostorom spoznati in dojeti
univerzalne zakonitosti in njihove lokalne variacije . To, da nekateri pričakujejo od
univerze nepolitičnost in socialno "čistost" (Gomensoro), drugi pa dokazujejo njeno
osrednjo vlogo v političnem in socialnem razvoju (Adhikari, Alestalo), je prej verjet-
na posledica konkretnih individualnih izkušenj kot pa pristajanje na socialno ane-
mičnost univerze in znanosti .
244