Poštnina plačana v gotovini SKOVIK LETO I. LJUBLJANA, DNE 8. DECEMBRA 1928. ŠTEV. 23. Izhaja vsako drugo soboto. — Stane četrtletno 15 Din itd. — Posamezna številka 3 Din. Upravništvo in uredništvo: Ljubljana - Rožna dolina, Cesta II 18. — Ček. račun št. 10.995. Branjevka: ^Gospodična Angela, kdaj ste Vi zadnjic dobili Miklavža?» Angela: «Pred štirimi leti.» Branjevka: «T a ko? Kaj ste morda tudi prejeli punčko?» Angela: '/Tudi. Ampak, seveda — vidite, tu pred menoj stoji ...» 353 Ahaci prpouduj'e ud vlade, plesov in drugh rči Ulada pa zdej že res takšna imama, de prov za nčesar na svet je ne dama. A zravn še Sluvenc ta glaun je gspud, kar vtika je čast za sluvenski naš rod. Ta ndrboljš ulada pa smola ma taka, de kri fortnaprej se pu gasah pretaka. Kurošc se zlo gifta, de on ni nč kriv, če Zagreb u nedela spet kri je preliv. Ulada je naša nadovžna ku ovca, le nam zavol nje se učas kar tku kovca. Če davke nam šravfa, dnar pa zapravla, s tem naša ulada se nobel pustavta. Bedak je usak, k zavol davku pujamra, ne misl, da dnar se ne daja v zelhkamra. Vs dnar je putrebn preč spravt med Idi, sej davčni se šrauf naprej še vrti. Jest zadnč na huda zadeva srn mov, v Bevgrad pravica srn revež iskov. Pa tamkej an fejst guvaril sa m gspud, de lohka kar zbogom udpraum se spot. Pa tga tisti gspud pu krajnsk mi ni djav, ku mene ud sebe kar preč je nagnav. Pu bevgrajsk tist prov drgač se glasi; sej veste: tku kroitn, de nkol ne stali. * Mana spet plesat se cela uči, muderni ji plesi ongaviaja kri. Sej kamr se človk tam pr pleseh obrne, pusod se kej lepga za gledat udgrne. Le žov, ku zabita mam glava jest tko, migajne, brcajne ti nč ne gre v no. Narlevš je migajne — pa kva b čvekav, de b zavol dekle narobe kva djav! O mod ne j beseda tud kakšna še rečem, že merkov bom, de se na jezk ne opečem; zadeva narhujša guvort je preveč o kiklcah, ki jih prov kmal ne bo več. Baraba Ahaci bo s tem čist kontent, če vrne se spet paradiž — o šment, že spet kokr tam pr ulad se mi kovca, čeprav sm nadovžn ku garjeva ovca. Strašansk u Iblan je zdej mrzi pustal, kmal Tibule boja nam s snegam pustlal. Miklavž za enkrat ni besede držav in ni u doline snega še nam dav. Vs trd ku kanon in pa zdelan ku čik jest scagan pugostokrat mislem na štrik. Za kruh ni dnarja ,za šnops pa še maju, še šmarnca gratala mi je prefajn. Bolj Krajncu putrebn je snope ku pa kruh, de nav ga sromaka ščipal pu trebuh. Narlevš clu sa pesni naš pesnk pisal, ku barka sa povirna si dam prpelal. Pomanjkljivi zakoni. Gospa Vanda se hoče ločiti od svojega moža, a bi rada pridržala svojega sinka. «To ne gre,» ji dokazuje odvetnik, «ker’ po zakonu pripada deček očetu. «Toda, kako more zakon nekemu človeku dodeliti nekaj — kar sploh ni njegovo!* 354 V DVAJSETEM STOLETJU. Žena: Jezus Marija, stari, kaj se ti je zmešalo ?» Kronski upokojenec: «Pusti me! Ostala mi je še edina zabava, da si lahko s povečalnim steklom povečujem pokojnino.» Napačno razumel. Gospod Debelin tri rad vedel, kako uspeva njegov sinko Lukec v gimnaziji. Podal se je k profesorju, in ta mu je rekel: «Veste, Lukec ni najboljši pa tudi ne najslabši. Zlasti latin¬ ska slovnica mu dela preglavice. Spolov ni¬ kakor ne more razločevati.* «No, seveda,* je odvrnil Debelin, «Lukec je star enajst let in mu ni zameriti, da še ni poučen v spolnosti...» Na domačem odru. Režiser: «Rekel sem Vam že stokrat, go¬ spodična Katrica, da se drugo dejanje od¬ igrava na severu in da se morate obleči v plašč s kožuhovinastim ovratnikom.* Katrica: «Oprostite, saj sem namesto tega oblekla tople hlače.* Pravi vzrok. »Povej mi, ljubica, ali me zelo ljubiš!* «Ne, prav nič! Jaz 'samb varam svojega moža s teboj...» Brezobzirnost. Trgovec Slabin je povabil k obedu svojega poslovnega prijatelja Bistrina. Po jedi mu je, seveda, pokazal tudi svo¬ jega malega potomca, in mamica je vpra¬ šala gosta: «Gosopd Bistrin, komu je sinko podoben?» Oprostite, milostljiva gospa, jaz sem šele en dan tukaj in še ne poznam dobro tukajšnjih gospodov ...» Upravičena jeza. «Kaj se toliko jezite, gospod doktor?* «Kako bi se tudi ne! Celo leto sem zdra¬ vil nekega možaka, misleč, da je bolan na zlatenici, in šele danes sem zvedel, da je do- tičnik Kitajec...» «Draga gospa, s to sobo bi bil zadovoljen, le preproge se mi zdijo premrtve. «Kar počakajte na noč, gospod, pa boste videli, kako 1 bodo oživele.. .» Mrtve preproge. 355 > >, ZGODBE KUHARICE MICE MATIČKOVA SMOLA Z MODELOM. «KIe le ta mrha se danes potika Deklica druga gotovo ga mika.» Mica vsa jezna za oknom razsaja , a zapozneli že ptiček prihaja. Miciku hitro poišče model: «Zdajle Matiček lepo se bo vjeli^ Dekle za oknom se zlobno smehlja, in je odzdravljati vneto začel, klanja model se zdaj sem in zdaj tja. Mehko postalo je fantu srce, Tudi Matiček klobuček je snel ko je motril to prekrasno dekle. 356 Ta pa fe lepša ko bunkasta Mica, že se je revež hudo osmolil: ta bo zdaj mojega srca kraljica .» Cel zdaj model skozi okno sloni, Komaj je Miciko fant zatajil, Mica za njim se zlohotno reži. Oton Habsburški in krona. V višjem razredu meščanske šole je pre- izkuševal učitelj brihtnost svojih učencev s tem, da je obljubil krono vsakomur, ki bi na¬ vedel kakšno duhovito uganko. Prvi se je oglasil Vlado, ki je ustregel gospodu učitelju in dobil krono. Potem pa je nastal molk. Nihče se več ne oglasi. Na¬ enkrat se zopet dvigne Vlado. «No, pa ti povej še eno*, ga bodri učitelj. «Kako se glasi uganka?* Kakšna je razlika med menoj in Otonom Habsburškim?* odvrne Vlado. «Vlado, ne počenjaj takih neslanosti, saj tu ne moreš postaviti nikake pametne pri¬ mere*, se huduje učitelj. «Ne, ne, gospod učitelj,* ugovarja Vlado, «tned menoj in Otonom je prav zanimiva raz¬ lika: Jaz sem krono že dobil, Oton Habsbur¬ ški pa še čaka nanjo.* Lovska. Nedeljski lovec: «Kakšne vrste divjačina pa je to, kar sem pravkar ustrelil?*. Lastnik lova: «Ce se ne motim, naš hla¬ pec...* Na ženitovanjskem potovanju. Hilarij Mrdolin in njegova mlada soproga se nahajata na ženitovanjskem potovanju. Mlada ženka, zelo boječa, se sramuje, da je poročena. Ko je nekega jutra mladi zakonski par naletel pred hotelom na nekega soproginega znanca, je ta rekel: «Zelo sem presenečen, milostiva, da Vas vidim tu. Gospod je go¬ tovo Vaš soprog. Ni res, nahajate se na ženitovanjskem potovanju?* «0 ne,» je rekla mlada soproga vsa rdeča, «kaj ne, Hilarij, da se bova poročila šele čez tri tedne?* Smola. Mlada lepa gospa bankirja Kolobarja je iz muhavosti pregovorila svojega sta¬ rega moža, da je po gledališču šel z njo v bar, kjer sta sedla v separiran kotiček. Ko sta se iz bara odpravljala, se je pririnila h gospe neka sumljiva damica in ji zašepetala ,v uho: ^Gospodična, bo¬ dite previdni! Starec je znan umazan skopuh .. •» 357 MLADI „S K O V I R“ PREDOLGA MOLITEV. Mati: «Tonček je tako lepo zmolil svojo molitev na Miklavža, sedaj pa prosi Miklav¬ ža še ti, Lojzika!» Lojzika: «Ljubi Miklavž, napravi tudi tudi meni tisto, za kar te je prosil Tonček, da mi ne bo treba ponavljati dolge molitve .» Nerodno računanje. Učitelj: «Poslušaj, Tonček! . Ce ti dava jaz in tvoj oče vsak po dva zajčka, koliko jih boš imel potem?* Tonček: «Šest.» Učitelj: «Ni prav. Torej še enkrat isto vprašanje: Dva zajčka ti dam jaz in dva ti daruje poleg mojih še tvoj oče, koliko jih je skupaj?* Tonček: «Šest.» Učitelj (se huduje): «Pomisli dobro!* Tonček (premišlja in reče): »Gospod uči¬ telj, najbrže ne veste, da imami dva zajčka zc doma...» Otroška pamet. «Mamica,» govori Rozika, «ti si dobila dva siva lasa!* «To je od tega,* odgovarja mamica, «ker si tako hudobna deklica.* «Čuješ, mamica,* odvrne Rozika, «kako strašno hudobna si morala biti šele ti proti naši stari mami..'.» Skrivnosten nos. Stric Matija je napovedal Motovilčevim svoj poset. Ker je stric zaradi neke nosne bolezni izgubil del nosu, je opomnila Moto- vilčevka svoje otroke, naj nikar ne govore o stričevem nosu. Matija je prispel, radovedni otroci so ga obkrožili in seveda opazovali stričev nos. središče vsega zanimanja. Dobremu stricu to ne prija in zato vpra¬ ša: «No, otroci, kaj se ne morete nagledati mojega nosu?* «Mama nam je strogo zabranila*, odgo¬ varja Janezek, »govoriti o tvojem nosu — sicer pa ga sploh nimaš ...» Osleparjen. Mamica kara Tinčka, ker je pretepel se¬ strico Lojzko. «Saj je zaslužila,* se huduje Tinček, »ker me je osleparila.* «Osleparila? Kako?* «Midva sva se igrala Adama in Evo, pa bi me morala zapeljati z jabolkom. Lojzka pa me ni zapeljala, ampak je jabolko sama: pojedla...» MODRI GLAVICI. «Pet let.» «Tudi jaz imam pet let. Pa že lahko po¬ gledam čez našo ograjo, ne da bi stala na prstih.» «Jaz pa se moram celo skloniti, če hočem videti čez ograjo ...» 358 PREVEČ PO DOMAČE. Gospa: «Miha, kakšno vreme bo danes?« Služabnik: -Milo st iv a, danes bova skoro gotovo imela dež.» Gospa: « Midva? Kakšna zaupljivost! Mi¬ dva nimava ničesar skupnega! Ti boš imel navaden dež in jaz dobim svojega! Raz¬ umeš?« «Zelo enostavno! Če imaš v naročju lepo deklico, se ti zdi ena ura kakor ena minuta, če pa sediš v Adamovem ko¬ stumu na razbeljenem štedilniku, je baš nasprotno.>> Pošteni nameni. Rafael je ukradel deriar svoji deklici Kleofi, ki ga je imela shranjenega v tajnem žepu svojega spodnjega krila. Zadeva je prišla pred sodišče in sodnik je začuden spraševal Kleofo: «Kako pa je mogel vaš kavalir priti do denarja, ki ste ga tako dobro skrivali?® Kleofa: «Seveda, mislila sem, ko je segel v tisti žep, da je imel poštene namene...» Ves trud zaman. Gospod in gospa Dobrin sta dobila novo služkinjo Katro, ki je prvi večer odšla spat, ne da bi rekla besedico. Gospa Dobrinova je naslednjega jutra po¬ učila Katro, da mora vedno, kadar odide počivat, reči «Lahko noč!®. No, in zvečer tistega dne je Katra s prav krepkim glasom zavpila v sobo gospodu in gospe: «Lahko noč!®. Gospa Dobrinova je dan nato nadalje po¬ skušala s svojimi vzgojnimi umetnostiml in je učila Katro, da mora pozdravljati bolj tiho in skromno. Zvečer so imeli pri Dobrinovih obisk in in ko je Katra končala svoja opravila, je prišla prav skrivnostno h gospodu v družbo in mu je zašepetala: «Sedaj pa grem spat!» Nerazumljiva zadeva. Pred vojno se je nekoč sprehajal star Dunajčan po dunajskih ulicah s svojim pet¬ letnim sinkom. Naenkrat se je zaslišal močan strel. «Kaj je to?» je vprašal sinko preplašen. «Nič hudega,® je odvrnil oče, «rodil se je princ.® «No, kaj prinčevo rojstvo povzroča tak ropot?® se je začudil sinko. NJENA PAMET. Žena: «Strašno dolgčas mi je tu na deželi.» Mož: «Meni pa prav nič.-« lena: «Egoist! Tebi je lahko, ker imaš mene, a koga imam jaz?« 359 NOVA TAKTIKA. Dr. Korošec: «Le vkup, le vkup, slovenska inteligenca! Kaj nič ne čitaš, da smo svo¬ bodomiselne! še orientirani? » «Morgenblatt»: SLS kaže v novejšem razvoju go¬ tove znake razklerikaliza- cije ... Slovenska inteli¬ genca -torej nima nikakega povoda, da se ne bi pri¬ bližala tej novoorientirani stranki ... Kazen. Sinek Matevžek si je raztrgal hlače in oče je pograbil palico. Ko mu jih je našteval po tistem delu telesa, na katerem se sedi, se je zgodila očetu nesreča, da so mu tudi počile hlače. «No, kdo bo Tebe zdaj namlatil?® se je razjezil Matevžek. Blago srce. Živel je v Borovju župnik, ki se je ime¬ noval Matevž in ki je imel prav dobro srce. K njemu so prihajali mnogi ljudje po darove. Tudi Matija Stiskovec iz Smrekovia je prišel k njemu. «Dragi gospod župnik,® je govoril naš junak, želel bi Vas opozoriti na strašno bedo neke rodbine v naši vasi. Oče je že več let mrtev. Dobra mati pa je mnogo preveč bolna, da bi še mogla delati. Otroci so mali in stra¬ dajo. Najemnina za-zadnje četrtletje še tudi ni plačana. Sedaj bodo pognani iz stano¬ vanja, če ne bo nihče plačal najemnine. Gre samo za šeststo dinarjev, ki jih dolgujejo hišnemu posestniku. Ali ne bi hoteli pomagati siromašni rodbini?« Dobri župnik je že hotel dati denar, med. tem pa je natančneje pogledal svojega poset- nika: «Kdo pa ste Vi prav za prav?« Na to vprašanje Matija ni bil pripravljen, pa je začel jecljati: «Jaz? O, jaz — sem samo hišni posestnik.« Naključje. Zoranček: «Ali veš, Milica, kdaj te je pri¬ nesla štorklja?« Milica: «Ne.» Zoranček: «Na starega leta dan.» Milica: «Zanimivo. Torej prav na dan mojega rojstva ...« 360 Galerija naših javnih delavcev v karikaturah Fran Milčinski pisatelj-humorist, znan tudi pod psevdonimom Fridolin Žolna. IMENA NISO BREZ POMENA. Pokojni Pašič je bil za svoje žive dni energičen in brez strahu — torej res kakor paša. ' s Radie pa je bil- deloven prav tako, kakor ima njegovo ime sličnost z raditi (delati). Tudi Koroščevo ime ni. brez pomena. Ka¬ kor je Koroška za Jugoslavijo izgubljena, tako tudi sam dr. Korošec predstavlja za nas Slovence le izgubo. PAMETNO VPRAŠANJE. Brcmkec: « Mamica, ali bi že jutri čituli v časopisih, če bi bil danes konec sve'ta?» Dobro pariral. Veleposestnik, baron starega kova Mrdin se je rad pozabaval s svojo služinčadjo. Ne¬ koč, je poklical slugo Janeza: «Janez, vzemi vrč in prinesi mi iz gostilne vina!» Prosm Jihovo gnado za dnar,» si je uso¬ dil pripomniti Janez. «Osel! Za denar bi znal vsak bedak do¬ biti vino!« Janez je ponižno vzel posodo. Čez čas se je vrnil in postavil pred barona še vedno prazen vrč: «Jihova gnada naj blagavolja pit.» «Nesramnik! Vrč je vendar prazen!« «Naj oprostijo, Jihova gnada, iz povlmga vrča b znov pit vsak troti...» 361 Edgar Wallace: SKRIVNOST RDEČEGA KROGA Detektivski roman. V. 'nadaljevanje. Dosedanja vsebina: Za¬ radi nezgode pri giljotini ni mogel biti usmrčen zločinec Anglež Light- man v Toulouseu v Franciji. Kmalu nato se je pojavil v Angliji Rdeči krog: izsiljevalska tolpa, ki je po¬ šiljala bogatinom izsiljevalna pisma, označena z rdečimi krogi. Kdor na to grožnjo ni plačal, je na tajinstven način prišel ob življenje. Tolpa Rdeči krog je obstojala iz cele vrste paj¬ dašev, ki se med seboj niso poznali, a tudi niso poznali svojega skriv¬ nostnega vodje. Poziv Rdečega kro¬ ga je prejel tudi veleposestnik Ja¬ mes Beardmore. Njegov sin Jack in najeti detektiv Yale sta ga svarila, a stari Beardmore se jima je smejal. Na sprehodu skozi domači gozd bli¬ zu lastne hiše ga je neznanec ustre¬ lil. Zlo je slutil tudi prekupčevalec Mari, ki je v poslovnih zadevah po- setil Beardmoreja malo pred zloči¬ nom. Prav tako je Beardmorejev prijatelj in sosed Froyant slutil, kaj se bo zgodilo. Pri Froyantu je bila uslužbena mlada, lepa deklica Talija Drummondova, v katero je bil Jack. zaljubljen. Talija je ukradla gospo¬ darju Froyantu zlat kipček Bude in ga zastavila. Prišla je pred sodišče, a so jo oprostili pogojno, ker je bila še nekaznovana. Jacka to ne moti, ker ne verjame v njeno pokvarje¬ nost. Po prihodu iz zapora je dobila Drummondova poziv Rdečega kro¬ ga, naj sodeluje v izsiljevalski tolpi. Drummondova se je odzvala pozivu in bila povabljena na razgovor z vodjo Rdečega kroga, ki je prispel na določeno mesto v skrivnostnem avtomobilu. Drummondova ga v temi ni mogla spoznati. Vodja ji je pre¬ skrbel novo službo v Brabazonovi banki. Tajen sestanek Drummondo- ve z neznancem je opazoval policij¬ ski inšpektor Parr. Detektiv Yale je spričo svojih psihometričnih lastno¬ sti odkril zločinca, ki je umoril Beardmoreja. Parr in Yale sta are¬ tiranega morilca obiskala. Ta ni ve¬ del povedati drugega, kakor da ga je najel za umor neznan, avtomobi¬ list. Izpovedal pa je, da je avtomobi¬ list uporabljal v svojem govoru neko čudno besedo, katere pa se zaenkrat ni mogel spomniti. Nekaj ur nato so našli morilca zastrupljenega z mo¬ dro kislino. Froyant je dobil poziv od Rdečega kroga, naj takoj plača gotovo vsoto. 12 . Koničasti čevlji. Feliks Mari je sedel za zaklenjenimi vratmi v svoji spalni sobi in je opravljal posel, ki je vzbujal v njem neprijetne spomine. Pred petindvajsetimi leti, ko je bil jetnik velike francoske jetnišnice v Toulouseu, je delal kot čevljar in je torej znal ravnati s čevlji. Toda takrat je moral čevlje popravljati, ne razdirati. Danes je rezal ,v koščke z nožem, ostrmi ko britev, par koničastih lakastih čev¬ ljev, ki jih je imel samo trikrat na no¬ gah. Vsak košček je vrgel posebej v ogenj. Na neki način je dozirni in objavil neki časopis zgodbo O odtisih nog na Beardmorejevem posestvu ob času zlo¬ čina — odtisih Marlovih čevljev — in nov strah se je pridružil mnogim stra¬ hovom, ki so mešali in mučili tega ve¬ likega moža. Mari je sedel brez suknjiča na stolu in pot je lil raz njegov obraz, zakaj v peči je bilo močno zakurjeno. Kmalu je vrgel zadnji košček čevlja v ogenj. Možak je opazoval, kako je ko¬ šček zgorel, in šele potem je odstranil nož. Nato si je umil roke in odprl okno, da bi očistil sobo vonja po gorečem usnju. Pri možeh, kakor je bil on, sta sle¬ dila slepa panika in nespametna zaup- 362 HI ljivost druga drugi kot naravna proti- učinka. Ko je stopal po stopnicah v svojo malo knjižnico, je bil skoro po¬ zabil, da se je nahajal v nevarnosti. Njegov služabnik mu je prinesel na tableti večerjo, ki jo je postavil na malo mizo poleg pisalne mize. «Ali želite sedaj govoriti z gospo¬ dom ?» ,«Kaj?» se je obrnil Mari. «S katerim gospodom ?» Pekel sem Vam, da je tu gospod, ki želi govoriti z Vami.» Mari se je sedaj spomnil, da je bil njegov posel razdiranja čevljev moten po trkanju. «Kdo je?» je vprašal. «Njegovo vizitko sem položil na mizo, gospod.» «Ali mu niste rekli, da sem bil za¬ poslen ?» «I)a, a on mi je odgovoril, da hoče počakati, dokler ne pridete dol.» Služabnik mu je izročil vizitko. Mari je čital, odskočil in njegov obraz je po¬ stal popolnoma rumen. «Inspektor Paro, je dejal negotov. «Kaj hoče od mene?» - Njegove roke so se tresle. «Naj vstopih, je izpregovoril končno z muko. Mari ni imel stikov s policijskim in¬ špektorjem Parrom ne službeno ne dru¬ žabno, a prvi pogled na malega moža ga je pomiril. V pojavu detektiva z rde¬ čim obrazom ni bilo nič posebno gro¬ zečega. «Sedite, gospod inšpektor. Žal mi je, da sem bil zaposlen, ko ste prispeli.» Kadar je bil Mari razburjen, je čivkal ko ptič. Parr je sedel na rob najbližjega stola in položil svoj trdi klobuk na kolena. «Cakal sem, da ste prišli dol, gospod Mari. Želel bi z Vami govoriti glede umora Beardmoreja.» Mari ni dejal ničesar. Z velikim na¬ porom je preprečil, da bi se njegove ustnice tresle, in je verjel, da je spra¬ vil v obraz izraz vljudnega zanimanja. «Vi ste poznali Jamesa Beardmoreja zelo dobro ?» «Ne posebno dobro. Imel sem. se¬ veda, poslovno z njim opravka.» CENENO ČEŠKO PERJE! 1 kg sivega opuljenega perja Din 70*—„ napol belo Din 90- , belo Din 100 —, boljše Din 125 — in Din 150 —, mehko kot puh 200 do 225 Din, boljša vrsta Din 275-— Pošiljatve carine proste. Vzorec zastonj Blago se tudi zamenja in neugajajoče vzame nazaj. Naročila nasloviti samo na BENEDIKT SACHSEL LOBEZ 22 u PLZNA (Češkoslovaška). Poštne pošiljke potrebujejo iz Češkoslovaške v Jugoslavijo približno 10 dni. «Ali ste se že prej spoznali z njim? Mari je okleval. Bil je mož, ki se je rad zlagal, in njegova navada je bila, da je rekel prav nasprotno od resnice. «Ne», je izjavil. «Videl sem ga pred leti; to pa je bilo, ko še ni imel brade. «Kje se je nahajal James Beardmore, ko ste prišli v njegovo hišo?» je vprašal Parr. «Stal je na teraso, je odgovoril Mari brez potrebe glasno. «In tam ste ga videli ?> Mari je prikimal. «Pripovedovali so mi, gospod Mari. je nadaljeval Parr'in gledal na svoj klo¬ buk, «da ste se iz neznanega vzroka ustrašili. Jack Beardmore domneva, da ste se nenadoma prestrašili. Kaj je bil vzrok temu?» Mari je skomignil z rameni hr se pri¬ siljeno nasmehnil. «Že takrat sem izjavil, da sem imel napad zaradi srčne napake. Trpim nam¬ reč na tej bolezni«, je pripomnil. Parr je obrnil svoj klobuk tako, da je videl v njegovo notranjost, ter je vpra¬ šal, ne da bi dvignil oči: «Pa ni bil morda temu povod pogled na Beard¬ moreja ?> «Seveda ne», je odvrnil Mari s pou¬ darkom. «Zakaj naj bi se ustrašil Ja¬ mesa Beardmoreja? Z njim sem vodil ogromno korespondenco in poznal sem ga prav tako dobro —» «Toda Vi že več let niste govorili z njim ?» «Že več let ga nisem videl«, je popra¬ vil Mari razdraženo. 363 Povod Vašemu razburjenju je bil to¬ rej le napad zaradi srčne napake, go¬ spod Marl?» je vprašal inšpektor. Prvič je dvignil svoje oči in pogledal moža. "Nič drugega.! Mariov glas je zvenel odkritosrčno. «Na ta mal napad sem že pozabil in ste me Vi zopet spomnili nanj.:? Obstoja še neka druga točka, katere pojasnitev bi rad imel«, je dejal detek¬ tiv. Njegova pozornost je bila zopet usmerjena na klobuk, ki ga je dozdevno zelo zanimal. Vrtel ga je mehanično tako hitro v rokah, da se je videl ko stroj za pripravljanje sirovega masla. Ko ste prišli v Beardmorejevo hišo, ste nosili koničaste čevlje.! Mari je grbančil čelo. Ali res? Pozabil sem.» Vi ste se tam okrog sprehajali in to¬ rej niste šli le po poti od kolodvora ?! «Ne.» «Šli ste okrog hiše, da bi — no — občudovali arhitekturo?! «Ne, nisem storil tega. Bil sem v hiši samo malo trenotkov in sem se potem odpeljal. x Parr je dvignil oči proti stropu. Ali ste tako prijazni, prosim Vas,» je vprašal z opravičujočim se tonom, «da mi pokažete lakaste’ čevlje, ki ste jih takrat nosili ?» «Seveda», je odvrnil Mari in se razi¬ grano dvignil. Bil je samo nekaj trenotkov odsoten in že se je vrnil s parom dolgih koni¬ častih lakastih čevljev. Detektiv je vzel čevlje v roke in z resnim obrazom opazoval podplate. 'Da:, je rekel. «Seveda, to niso čev¬ lji, ki ste jih nosili takrat, kajti — ! de¬ tektiv je nalahno počohal podplate, «na njih je prah, dočim so bila prejšnji te¬ den tla mokra.! Marlovo srce je skoro prenehalo biti. «To so čevlji, ki sem jih nosil», je dejal izzivajoče. «Kar imenujete prah, je v resnici izsušeno blato.> Paar je gledal na svoje prašne prste in odkimaval z glavo. Mislim, da je tu zmota, gospod Marl», je dejal pohlevno. «To je apnenčev prah.:? Položil je čevlje na tla in vstal. «Sieer pa to ni posebno važno». je pri¬ stavil. Potem je stal dolgo časa na me¬ stu in gledal v preprogo, da je postal Mari kljub strahu nepotrpežljiv. «Ali še lahko kaj storim za Vas, go¬ spod inšpektor?» je vprašal. «Da», je odgovoril Parr. «Prosim Vas za ime in naslov Vašega krojača. Morda bi mi ga napisali?! «Moj krojač?! Mari je strmel v poset- nika. «Kaj, za vraga hočete od mojega krojača?! Potem je nadaljeval in se smejal: «Inšpektor, Vi ste radoveden mož, a jaz Vam hočem ustreči.! Stopil je k pisalni mizi, vzel list pa¬ pirja, napisal nanj ime in naslov, po¬ sušil pisavo ter izročil papir detektivu. «Hvala lepa, gospod.! Parr ni niti pogledal napisanega, nego je vtaknil papir v žep. «Zelo mi je žal, da sem Vas motil, a saj uvidite, da se mora zaslišati vsakdo, ki je bil tekom zadnjih štiriindvajsetih ur pred umorom Beardmoreja v njegovi hiši. Rdeči krog —» «Rdeči krog!» je zasopihal Mari in detektiv ga je čvrsto pogledal. «Ali niste vedeli, da je Rdeči krog za¬ krivil Beardmorejev umor?» Zaradi pravičnosti nap ram Feliksu Mariu se mora reči, da res ni vedel tega. Bral je kratko poročilo, da so na¬ šli Jamesa Beardmoreja ustreljenega. Da se pa umor pripisuje Rdečemu kro¬ gu, je omenil samo časopis «Monitor», ki ga Mari nikdar ne bere. Mar] se je zvrnil ves trepetajoč na stol. «Rdeči krog», je mrmral. «Veliki Bog — nikdar nisem mislil —> «Cesa niste mislili?! je vprašal Parr prijazno. «Rdeči krog», je ponovno mrmral ve¬ liki mož. «Mislil sem, da je le —> Mari ni končal stavka. Celo uro, ko je detektiv odšel, je se¬ del Feliks Mari zgneten v stolu in opiral glavo z rokami. Rdeči krog! To je bilo prvič, da je prišel le v ne¬ znatne stike s to izsiljevalsko organiza¬ cijo, in to je njegove misli prevzelo s tako silo. da mu je prekrižalo vse načrte. «To mi ne ugaja», je mrmral, ko se je z naporom dvignil, da bi napravil luč v temni sobi. 364 Ves večer se je bavil s pregledova¬ njem svoje bančne knjige in rezultati pregleda so se pokazali zelo zadovoljivi. 13. Mari pri Brabazonu. Talija, nova agentka Rdečega kroga, je bila brez nadaljnjega sprejeta v službo v Brabazonovi banki. Mož v avtomobilu je imel torej izreden .vpliv. Pa še izrednejše je bilo, da so minili dnevi, ne da bi slišala kako besedo o skrivostnem zastopniku Rdečega kroga, ki jo je najel za svoje posle. Mislila je, da se bo mož takoj poslužil njenih moči, a ona je bila skoro že mesec dni v Bra¬ bazonovi (prej Sellerjevi) banki, preden je prejela od njega kakšno poročilo. Ne¬ kega jutra je našla poročilo na svojem pultu. Naslov je bil napisan z velikimi tiskanimi črkami. Kroga ni bilo na pismu, ki se je brez uvoda glasilo takole: «Seznanite se z Mariom! Ugotovite, zakaj ima Mari tako moč nad Brabazo- nom! Obvestite me, če sta bila v banki Parr ali Yale. Telefonirajte na: John¬ son, 23 Mildred Street, City.?> Talija je inštrukcije vestno izvedla, čeprav so minili dnevi, preden je imela priliko videti Maria. Derrick Yale je prišel samo enkrat v banko. Videla ga je že prej, ko je bil na obisku pri Beardmorejevih, pa četudi bi ga takrat ne videla, bi ga takoj spo¬ znala, saj so vsi časopisi prinesli sliko slovečega detektiva. Kaj je hotel v banki, ni mogla dognati, a iz malega biroja, v katerem se je kot Brabazonova zasebna tajnica nahajala sama, je mogla videti, kako je kramljal z enim uradnikom pri šalterju. 0 tem je takoj obvestila Rdeči krog. Inšpektorja Parra pa ni bilo; prav tako ni videla Jacka Beardmoreja. Na Jacka ni hotela mnogo misliti. To ni bila prijetna misel. * V trenotkih velike zmedenosti je imel John Brabazon, strogi in postavni pred¬ sednik Sellerjeve banke, značilno na¬ vado: njegove bele roke so segle v ko¬ draste in goste lase na tilniku, zvile enega kodrov okrog kazalca in potem so se pomikale konice njegovih prstov po¬ časi preko plešaste glave, dokler niso prispele do čela. V takih trenotkih, ko je bila njegova glava sklonjena in so njegovi prsti počivali na čelu, je naprav¬ ljal vtis, kakor da bi molil. Gospod, ki je sedel z njim v lepem biroju, ni imel nikakih značilnih last¬ nosti. Bil je velik mož, ki je brezšumno dihal in bil od lenega, udobnega življe¬ nja nekoliko rejen. Njegovi prsti se niso nervozno igrali, nego sta njegovi roki ležali sklenjeni na telovniku. «Dragi Marl,» glas bankirja je zvenel pohlevno, skoro božajoče, « včasih po¬ slavljate mojo potrpežljivost na pre¬ izkušnjo. Preveliko posojilo zahtevate.: Veliki mož se je smehljal. «Saj Vam vendar hočem dati kritje — izvrstno kritje celo, stari mož. Tega vendar ne morete tajiti!» Brabazonovi beli prsti so bobnali po robu pisalne mize neko melodijo. «Vi prihajate k meni vedno z najbolj nemogočimi predlogi in doslej sem bil dovolj bedast, da sem Vas finansiral.?, je dejal. «Take neumnosti se morejo končati. Vi ne potrebujete pomoči. Vaše dobroimetje samo pri tej banki znaša okrog sto tisoč funtov.?? PO PLESNI PRIREDITVI. Gospod Vojko in njegova zaročenka Dra¬ gica, oba hudo zaljubljena, sta po prekro¬ kani noči zelo vesela, ker lahko vidita drug drugega kar v treh izdajah. 365 Mari je pogledal proti vratom in se je potem nagnil naprej. -Želel bi Vam povedati zgodbo,» je mrmral, «zgodbo o mladem 1 uradniku, ki ni posedoval niti novca in ki se je oženil s Sellerjevo vdovo. Ta je bila do¬ volj stara, da bi bila lahko njegova mati, in je nenadoma umrla — ,v Švici. Padla je v prepad. Kako bi jaz ne vedel tega, ko sem takrat fotografiral tisto 5u—do- vito gorsko pokrajino! Brabazon, ali sem Vam kedaj pokazal sliko tega pri¬ mera nesreče? Vi ste poleg na sliki. Da, Vi ste slikani, čeprav ste preiskoval¬ nemu sodniku rekli, da ste se nahajali ob tistem času več milj proč od dotič- nega kraja!» Brabazonov pogled je bil usmerjen na pisalno mizo. Niti ena mišica nje¬ govega obraza se ni gibala. Razen tega,» je nadaljeval Mari, Ao¬ ste dobili precej sredstev. Vi se name¬ ravate poročiti. Ali se ne govori tako?» Bankir je dvignil oči in gledal z zgr- bančenim čelom posetnika.