Januš Golec: Kedo nosi v Sloveniji na veliko soboto k blagoslovu veliltonočno jagnje? Praznično oblečena — mlada dekleta. Radi upanja polne mladosti je povsod navada, da se razletijo po blagoslovitvi dokliči s kolikor mogočo naglico vsaka na svoj dom. Prva v fari na veliko soboto od blagoslova doma — prva tisto leto nevesta, tega pregovora se oklepa naš dekliški naraščaj žc iz davnih časov. Pustišekova posest v kotlini ob velikem potoku je uživala sloves bogastva tcr ugleda daleč na okrog. Pri razsežnem gruntu, gozdovih in dveh vinogra dih še mlin na štiri tečaje in ni šment, da bi ne bilo vsega v obilici pri hiši! Od Pustišekovih sta nesli na veliko soboto k blagoslovu v župno cerkev chn dekli do vrha polni korbi. Velikonočno jagnje so jedli pri tej imenitni hiši celi teden po praznikih. in sicer vsi od najmanjšega pastirja do hišnega gospodarja pri skupni mizi. Pustišekov »žegen« je hitel na z novimi rutami pokritih glavah v corkev v lepo okinčanih košarah, ki sta bili z vrhoma polni ter pokriti s snežno belitna prtoma. Po komaj končanem blagoslovu je bila vsako leto tekma z žegnom, ki je presedala gospodarju Pustišeku. Vsako leto pred velikonočnimi prazniki se je postavil pred vprašanje: Zakaj mora ravno mladostna ženska z žegnom in zakaj je v navadi korba ali košara in ne koš? Prastara navada je, da nosijo dekleta jagnje k blagoslovu. Za slovesne priHke je korbica in ne koš! Vsega tega se je zavedal stari Pustišek, a kljub temu fe prelomil a staro slovensko dedščino. Samski mlinar Franc je služil že nad 30 let pri hiai. Za gospodarjem, babico in gospodinjo je bil pri Pustišekovih — najbolj vplivna in mogočna osabnost. Je bil sicer že bolj jesenski po letih, pa krepko ravne postave ter čedno oblečen ob prazničnih dnevib. Dekleta so obešala oči nanj, ker je bil prikupljive zunanjosti in petičen. Franc je bil sicer skoro vsak pustni čas ženin, po pepelnični sredi — fant! Še v trdi zimi sta sklenila gospodar :n ralinai' pogodbo, da bo nosil Franc za nagrado nove vehkonočne obleke žegen v cerkev v košu. Ženske si niti raziožiti niso znale dejstva: mlinar plete v zimskih večerih koš iz popolnoma belega šibja v vseh mogočib vijvigali ter vencih. Ko je bil lepo spleteni koš gotov, je nekam zginil in vsa tozadevna povpraševanja radovednic so bila zaman. Na veliko soboto zjutraj je postavil stari Pištint iz jarka koš v vežo pri Pustišekovih. Vse je gledalo mlmarjevo pletenje, ki je bilo okrašeno z zlatim, rdečim, modrim in zelenim papirjem. Od zadaj je bilo pritrjeno na šibje zlato jagnje in pod tem napis: Alleluja! Pištint je izsekaval iz raznobarvnega papirja peče za božične jaslice in se mu je tudi mojstrsko posrečila okrasitev velikonočnega koša. Ko je bil zagonetni koš doma, je povdaril gospodar ženi in deklam namen te za veliko soboto izredne posode. Pustišeku se ni upal na glas ugovarjati nikdo. Da so pa prekuhavale babnice srd na koš po tihem, to ni brigalo ter bolelo ne gospodarja in ne njegovega žcgnanskega izvoljenca Franca. Mati je naložila koš v jedilni shrambi že koj velikosobotno popoldne z me- som, jajci, hrenom, kruhom ter poticami prav zvrhoma. Težko naloženega jc lepo prekrila. Pred pričetkom večernic je prišel no vooblečeni Franc po pripravljeni žegen Saperlot, se je trudil, predno je oprtal koš brez pomoči. Ko je prestopil hišiv prag, so zagrmeli topiči z griča na gos podarjevo povelje. Cela fara se je zazijala v prikazen moški nese žegen v — košu. Ženske st sc smejale novotariji, moški so napia vili Francu špalir, ko je korecal s težkim košem izpred cerkve pred glavrr oltar. Odložil je koš, si obrisal pot h menil sam pri sebi: Presneto težko senr nosil. V košu mora biti več nego za dv( korbi. Letos bomo jedli žegen! Je že ta ko volja gospodarjeva in nova obleki tudi ni pes! Po večernicah je bil blagoslov. Ko y stopal gospod župnik na leco, da bi bla goslovil od tamkaj velikonočno jagnje so začele odkrivati žegnarce korbe, d' se blagoslov bolj prime in dalje držl Od vseh občudovani Franc je odgrni celo površje koša, da bi odnesel najve. blagoslova, kakor ga pač rabi imovit; Pustišekova hiša. Komaj je bil konča) obred blagoslovitve, ženske pri cerkve nih vratih ven iz cerkve in proti dorni z vso naglico. Franc je postavil težk koš s tlaka na cerkveni stol, da ga j lažje naložil na rame. Počasi je stopa po cerkvi v zavesti, da so uprte van oči vseh. Pred cerkvijo so gruntarj glasno hvalili mlinarja, ki je pogrun tal z lepo okrašenim košem nekaj čist< novega in umestnega za resnosnost te. slovesnost velike sobote. Pri pogledu na Pustišekov koš je — sklenil marsikateri gospodar, da bodf za prihodnje velikonočne praznike za vrgel korbo in se oprijel koša. Z bog znaj od kedaj podedovano navado žeg nanskih košar je bilo pri za res poseslnikih pri kraju. Cela procesija ljudi je spremljal; Franca na slovesnem povratku. Rado vedna deca je silila h košu, ker so ji vabili pisani papirnati okraski in po scbno še tako ljubka — zlata ovčka. Mlinar je bil ves poten pod koševc težo. Kaj potne srage pri toliken spremstvu, ki mu je pelo na glas in otl krito: HozanaF Med večernicami je nekoliko porosi' rahel dež pot, da je bila slinasta in j( spodrkavalo. Franc je sopibal previdno, da bi ne oštrafotal s kakim prenag lenim korakom tako hitro nažete slave. Polzke brvi preko potoka se je bal pa jo je zmagal srečno in odmeril kon ke bolj korajžno. Kmalu za brvjo so se poslovili od de nes tolikanj zmagovito srečnega Franca Brezovljani, ki so krenili na levo. Mlinar je zavil med častitkami na desno navkreber z domačimi. Še na hribček in od tamkaj do doma. Na sredini od dežja slinastega klaru ka je zaklical Francu v slovo stari Drc tar: »Dobro si jo iztuhtal s košem. Babe se jezijo, mi raoški smo za koš in za moškega žegnarja!« Gromeča pohvala Iz ust čislanega kmetskega modrijaša ie zarajala Fran cu po duši. Kar z enim prav dolgim korakom je notel doseči vrh klanca. Nesreča — nesrečna — pri pogonu v daljči korak se je izmuznila ruča iz zgornje luknje na košu, blagoslovljeni tovor se je izravnotežil, zasuknil zmagoBlavnega nosača na levo, nazaj in po jtleh . Spodrsnil je Franc, se zložil jv novi obleki po slinastem blatu, nanj |jc padel koš, iz tega: potice, kruh, mebo, hren, jajca in nazadnje se je zakolalila po klancu navzdol proti brvi -frrav debela lesena klada! Ženske so zakričale pri pogledu na lepredvideno nezgbdo, pa buknile v rlasno zaničljiv krohot, ko so zagledaje poleg blagoslovljenih jestvin — velikonočno klado! Brezovljani, ki so bili že na hrlbu, so fcrzeli na mesto spodrka in se zgražali ttad — klado. Franc v novi obleki, koS v zlato pisaoi opremi — pred trenutki na konju Mave — sedaj na psici občega zasmeha! »še berač ne nese klade na veliko so Boto k žegnu, pa si je dovolil to prevaro v skoro zlatem košu bogatl PustiSek!« Tako so zmerjali vsrf, ki so bili ofttvid ci klade, ki se je izkotalila na- veliko poboto zvečer iz gruntarskega ¦—.JPjasti Bekovega koša! •/ <??; Kako je pobral oblateni žegnar mlinar koš in jestvine razven usodepolno klade in dosegel dom, nam ni znano. Ko je bil v veži, je že grmcl gospodar in podil od hiše te frdamane babe, ki so osramotile njega in hišo pred celo faro. Kot beli dan jasno je bilo, da so podtaknile domače ženske težko klado iz mašfievalnosti. Hotele so vsHjivemu mlinarju obtežiti s trdim lesom velikonočno jagnje, vendar mu ne nakopati popolnega poloma komaj pridobljene slave pred toliko jezičnimi ljudmi. — Franc bi naj bil nesel klado v pokritem koSu od doma v cerkev in nazaj, to je bil cilj prvotno domenjene osvete. — Vkljub resničnim izgovorom sta morali obe dekli na veliko soboto v noč in za vselej od hiše. Kaj je bila kazen odpovedi in izgona v primeri z ljudsko jezičnostjo, ki je glodala desetletja na Pustišekovi velikonočni kladi. Že po preteku par tednov ni nikdo po fari več rekel: »Grem v Pustišekov, ampak v — Kladarjev mlin!« Od ponosnega Pustišeka do po ženski krivdi osramočenega Kladarja, to je bolelo in grizlo do smrti gospodarja in mlinarja. V krajih ob Sotli ni prodrl do danes velikonočni koS na fantovski ramii am pak smo ostali prl korbab. in košarah na dekliških glavah. vi- V