List 50.
Cena začelo Ic-. to po pošti 2 golil. 20 kr., za pol leta 1 gol d. 10 kr.; brez pošte za celo leto 1 gld. 40 kr., za pol leta 50 kr.,
SLOVENEC,
listi
za podiičenje naroda.
)|^Tečaj_^L
za ene kvatre 30 kr. Posamcsni list! po 3 krajc.Na-rocila prejemajo vse c. k. pošte, v Ljubljani pa založnik.
V ponedeljik 10. Grudna 1849.
Mtopitar in Prešerin,
Kopitar.
a j ti, pevec sloveči, prineseš dobriga sabo?
Bo li konec inešav kmalo Slovencam sijal?
Prešerin.
Kaj bi, bratec prinesel? — Vesel sim serčno de pridem; Malo — in mogel bi se novih učiti mešav!
Kopitar.
Ne razumem besed! Povej — preveč si prepaden!
Alj poezije preveč mar med Slovence gredo ?
Prešerin.
Kaj še , bratec, pregnala me druga iz sveta je kuga: Mislil sim, de si bil sam, pa je Kopitarjev več!
Malavašič.
France Mierpe.
Če zgodovino, kot pravično sodnico vprašamo, zakaj je toliko mož bolj za občinstvo, kakor za svojo domovino slovelo, — zakaj je toliko njih bolj zvunaj, kakor znotraj domovine znanih bilo, zakaj je toliko bistroumnih in učenih rojakov si več zaslug za ptuj-stvo kakor za domovinstvo pridobilo, smemo in moramo reči, de zavoljo tega ni nam, njihnim naslednjikam se na persi terkati, kakor tudi ne, de so bili oni tega krivi. Nemila osoda jih je zanesla nevedama kam. Pač pa bi bilo nam sramota, če bi mož, ki so našima narodu slava in lepota , v poznim času pozabljivosti ne oteli in ne pokazali, de je marsikter Slovenec tudi v ptujini oral, sejal in žel, in si tako slavno mesto med slavnimi možmi pridobil, kteri je še dan današnji učenim v dobrim spominju, narodu pa v slavo, kteriga sin je bil.
Sto in sto tacih mož ima slovenski narod, kteri so si posebno med Nemci slavno mesto pridobili, kteri bi, ako bi dan današnji živeli, gotovo svoji domovini v več kot enim ozeru čast delali.
Eden tacih, Bogu bodi potoženo, v domovini malo znanih mož je bil med druzimi tudi France Kerpč.
Rojen je bil v Ljubljani 17. Listopada v lelu 1747. Uka-željnost se je že v nježni starosti v fantiču razodela. Ali nepre-možnost očetova mu je marsiktere spodtikljeje pod noga metala. To še ni bilo dosti. Ravno ko mu je bilo podpore borniga očeta narbolj treba, mu je nemila smert tudi tega dobrotnika vzela. Sam sebi prepušen, vunder uka željni fant, ki je ravno v leta mla-denča stopil, ni obupal. Njegova bistroumnost in pridnost mu je med vsimi njegovimi tovarši kmalo lepo ime pridobila in blagoserč-niga namestovavca očeta v Licbtenberškim grofu dala. Če se je imel poprej z marsikakimi nadlogami bojevati, mu ie la sreča še bolj serce povzdignila. Dodelal je 26. Rožnika 1768, tadaj še ne po-polnama 17 let star, po vesvoljnim izpraševanju iz cele filozofije s častjo šole v Ljubljani. Vedoželjnost mu ni dala v domovini ostati. Napravi se tadaj in gre na Dunaj. Od leta 1769 do 1773 se je učil na Dunajski visoki šoli pravdosiovskib, deržavnih in zgodovinskih vednost.
V tisti dobi je učil na Dunajski visoki šoli dvorni posve-tovavec Martini pravd oslovje. K er p e je bil njegov učenec. Pa ne dovoljin, svojiga mojstra samo v šoli poslušati, je tudi zvunaj njegove pravdoslovske dela marljivo prebiral in pretresoval. Tisti čas* je bilo za Leibn itz-Wolfo vo filozofijo vse vneto. Po Martinitovim navodu in iz vlastniga nagnjenja se je tudi naš Ker p e marljivo prime. Učil se je je, — jo ojstro pretresovaje, po tistočasnih modroslovcih Aleksander Baumgarten, Janez Juri Mayer, Baumeister, F e d e r, Ulrich, in toliko vednosti si je v tej učenosti pridobil, de je poslednje dve leti svojiga pravdoslovskiga uka Baumgartnovo logiko, metafiziko in splošno djanjsko filozofijo posamesne mladenče učil.
Desiraviio se je za modroslovje tako gorko poganjal, vunder pravdoslovja ni nikadar iz nemar pustil, in pripravljal se je za pervo ojstro izpraševanje iz pravdoslovskih vednost. Tisti čas je bil dvorni posvetovavec Martini vikši šolski vodja. Jezuitar-jem so bile šole odvzete in po Mar ti ni tov i m nasvetovanju je bilo sklenjeno, v učenike modroslovja posvetne može in zlasti pravdo-slovce izvoliti.
Nasvetoval je torej Martini našimu rojaku se samo modroslovja prijeti in se za učenje te vednosti oglasiti.
(Konec sledi.)
PremisUevanfe.
(Konec.)
Obernite svoje oči po ravnim morju, in preglejte to širjavo, kaj bote vidili? Morje pelje in buči, se vzdigne in valove podi, ko gore visoke; gorje barki, gorje mornarju, ki se znajde v taki nevarnosti! Valovi vzdignejo barko v merzli zrak, ali ta pade niško zopet, in valovi široko odprejo svojo požrešnost jo požreti in v globočino temno seboj vleči. Ozrite se in bote vidili kako njo objame, ko močne virige to černo zemljo, in hrepeneče
požre potoke in reke, ki iz daljnih krajev vanj perteko in se izustijo. Prašam vas, ali ni to vse skrivnost in nezapopadljivost, za nas kratkovide in malo umne stvari?
Ozrite se po dolgo široki naravi, in zapopadete li, kako se znajde in zbere v gorah in hribih srebro in zlato, med in železo , kamen in sol; zapopadete li, kako se iz tih jezera rodijo in potoki obderžijo, in reke cedijo in vodniki napolnijo in studenci preživijo in izvirki pomladijo? In zapopadete rodovitnost zemlje?
Kmetrazorje, skoplje, obseje in povlači, ali kaj je iz semen-skiga zerna? Pod černo zemljo leži zakopano in skoraj bi se zjokal, ako bi ga ob mescu vunkaj izkopal in umerajočiga vidil, vse moje delo, vse moje terpljenje, vse oranje in sejanje, bi rekel je preč; ali poglej, zima pride, sneg odene zemljo, vse počiva, vse umera, vse pogine in zopet zima zgine, sonce prigreje, sneg se topi, tički pojo, narava zeleni in vse zopet v veselju kakor v nebeškim raju živi, in gnjilo semensko zerno požene, zeleni in čez malo časa zraste, rumeni, dozori, in kmet pride in pogleda svojo prejšno žalost, ali kaj najde? Veselje in nebeški bogoslov; po-žanje dozorjeno žito, ga posuši, spelje, omlati in stokrat pomnoženo ima zernje in stokrat plača svoj trud in svoje terpljenje, in pozabi dela težavo in pot in vročino. Ali ni to skrivnost?
Kaj hočem reči od vinske terte ? Ta se oplete in priplete po kolu in od pridniga vinorejca podloženim podpiralu in cvete. Terda in pusta je jagoda, ali dež prilije in sonce prigreje, v jagodi se zbere mokrota, se pari in kuha, dokler je napolnjena in napeta. Potlej nam ta sok veselje dela, nam greje merzle persi, nam prežene skerbi in tanine misli, in veže prijatle in znani to-varše, in lice nam barva in rajanje vreda in pesmi vbera. Ali ni to skrivnost? Življenje podaja roko smerti, smert pozdravlja življenje; mi vidimo zgodbe in prihodke, ali uzrokov tih ne moremo zapopasti in razumeti.
Ali ni človek sam sebi skrivnost? Poglejte tega in vi-dili bote v njemu zdaj angeljca in zdaj hudodelnika, zdaj dobrotnika, zdaj trinoga, zdaj svetnika in zdaj tolovaja, zdaj bogoslovi in zdaj kolne, zdaj daja in zdaj ropa in krade, zdaj pomaga in zdaj mori, zdaj reši in zdaj pokonča. Strast premaguje, stanovitnost se vklanja strasti, samozatajevanje se zoperstavi slasti, slast omajuje in ošibuje samozatajevanje.
Pamet se vojskuje s požeijenjem , poželjenje vstavlja pamet. Človek je z dvojiga sostavljen, z eniga vidljiviga trupla in iz nevidljive duše, iz umerjočiga telesa in iz neumerjočiga duha, iz časniga mesa in iz večniga življenja. — Pa vunder se ta dva dela vkupaj bratita in vežeta in edinita, kakor de bi no-beniga razločka med njima ne bilo, brez pomišljenja , de se bota ločila, in eden druziga zapustila.
Ali ni tudi to resnična skrivnost?
Ali ni stvarjenje, ni odrešenje, ni posvečenje človeka skrivnost? O skrivnost nezapopadljiva Boga očeta, Sina insvetiga Duha, edini Bog v trojni osebi, edini gospod in poglavar vsiga
stvarjenja, pred teboj padem na kolena, te molim, častim in hvalim. Sveta trojica v tebi častim jez edinost oseb, veličastva in bitja; tebe častim jez, ktero nikdar ne nehajo častiti in hvaliti an-gelji in arhangelji, kerubini in serafini, oni vedno vpijejo: Sveti, sveti, sveti Bog na višavi, slava Bogu Sabaot, nebesa in zemlja so polne njega slave in časti. Po višavah se razlega njega čast, po nižavah se pokazuje njega hvala, po hribih se razširja njega slava, po dolinah rasteguje njega veličastvo in neskončnost.
S trepetanjem se približujejo angeljci in kerubini sedežu mogočniga stvarnika, ti grešni človek pa le s trepetanjem povzdigni svoje misli in želje proti nebesam in prosi ga, de le tvojo dušo enkrat po ločenji od telesa vzame gori v večni raj , kjer ni terpljenja ne žalosti, kjer ne teko grenke solze, kjer je vse večno in nikdar še občutljeno veselje, de te vzame v domovanje pripravljeno od vekomaj do vekomaj.	Fr. Kutezov.
(J/. „Adolescenzn“.)
Prošnja «lo slovenskih pisavcov in vretlnihov.
1.	Kdor se na slovstvo po Slovenskim le nekoličko ozre, pač lahko vidi, kako veselo in obilo pri nas knižtvo in časopi-senstvo napreduje: smem reči, de za vsih dob v enim mescu dalje pospevamo, kakor nekdaj v p e td e s e ti hi e ti h. Novi duh presvete, nagloma prederši veliki kos našiga sveta, je tudi k nam pač tako nenadejama dihnil, de ga toliko vekov k narodni smerti obsojeni ne moremo kmalo v domači živel spodobno sprejeti: nam je naimer neobhodno treba, ga deloma v stare, iz ljudstva vzete, in deloma še veliko več v nove, ter od soplemennih bratov sl posojene oblike in izraze vjemati. Potlej ker izobraza, z vekom shodna, ako ima tečniga obstanka biti, se v narod, de bi njegova vlastina postala, proti pretekati in v njem raztopiti mora, vstane domorodcam dolžnost, priličnih posredkov iskati in obračati , de se tudi v narodnim razvitku zaostavšim in kezneje pre-umljenim na pomoč prispeje.
Narperve nam je za dobre oblike — izraske —besede, de bi v nje vsekolike prikazni zdaj vejočiga duha sprejemati mogli, skerbeti. Takove pak :
1)	Iz skrivniga krila svojiga lastniga naroda, uže gotove, izvikšiga menim de zastarete, ker do sedanje dobe nepotrebovane, ali le malokdej rabljene, pak ugodne marljivo jemljemo, ter je v občinstvo kakor najpriležnejše razpravljamo. Ta nabira besedi po domovini bode kazala, de jih je prečudo odnekdaj prav Slovenskih, de si ravno nje vragovi naše ožive za Hervaške itd. Bog se mi duše usmili! neumno kolnejo.
Vlastenci so tadaj prošeni in po ljubezni, ko jo imajo do svoje mile vlasti, tudi vezani, takošne izraze in besede izmed ljudi najavo spravljati, kakor v naših časopisih kdor bodi lepe prikiade osledijo; to se pač ve, de v nemar pustivši hudobni razloček med Krajnskim, Štajerskim in Koroškim, ker
„Bratje Slovenci smo,
Svobodo ljubimo“ itd.
V razgled rečeniga stoj tu mervica: Boč (Wotsch) ime bokovite gore nad Poljčanami više Rogatca: koren je bok, boč bočiti se (sich werfen), kakor deske, doge itd.; doleti — za-dolevati (ausreichen, gewachsen sein); čigati (lauern); meriti (zielen); nameriti (treffen); niknoti (sich senken) odtoda Pori ig 1 (recessus); čin (That, Art, Rang); pričeščenje s. Commu-nion, kakor ti comparticipatio; cest (Stück, Theil) ; v ir (?) iti (abgehen, mangeln); predeno (Strähne); peter (Stock, Stock-werck); pleta (Falte); pozirati (merken); mest (Rahe); cenni (wohlfeil); lanita (Wange); toliti (besänftigen); dresel (düster); trositi (zehren, brauchen); trosek (Kosten, Auslage); strošek (Kost, Zehrung); prisoj (Sonnenseite); osoj (Schattenseite); kvar (Schade); kvarni — kvarljiv (schädlich); čud ž. (Laune, Ungeziefer, Wild); terščela (Rohr, Kiel, überhaupt); loditi (locken, bethören); vedomec (Zauberer); videlo (Specktakel); cestiti (kastriren) ; beč (Kummer) ; svetstvo (Sakrament) ; leč (Fallstrik, Schlinge, Thürangel); gaditi (tadeln); nasad (Stiel, Schaft); naboženstvo (Religion); bar (wenigstens); bran (Gitterthurm) ; kor—kakor (wie); nego—ner (als, sondern); vethi (alt, abgetragen); robiti (fällen); goditi (zeitigen, tauglich machen, treffen, rathen); odtoda ugoniti, ugodniti, gadati (erra-rathen); somnja (Verdacht); somnežljiv (verdächtig, voller Verdacht); sen ž. (Hütte, Saal); podsenje (Vorhaus, Halle); zo-bača (Säge); slutiti (ahnen); šija (Kragen); čir (Eiterbeule); račiti (belieben, geneigt sein); prijati (wünschen, gratuliren); -leha (Ackerbeet); odtoda toliko vlastnih imen: Lehe leb — le-banja (Hirnschale); mersiti (Fleischspeisen essen); sadavjak (Baumgarten); teg (Tagewerk); težak (Taglöhner); najem (Miethe, Pacht, Lohn) itd. vse tudi v drugih narečjih znane, tihama zadeva:
O fortunatos natos, bona si sua norint!! Ako se tedaj na-rodski izrazivati in izobrazivati, kanimo, in ne tujinski, pazno prestregajmo brez vse spodtike govoreče ljudstvo !
2)	Ker se je pak vladanje, uredovanje, učenje in izobra-zivanje našiga naroda veliko stoletij samo v tujščini godilo, ktera je naš domači jezik, to od svojigastroma deržavljanski oskerhneno vejo, nemilo deržala in davila, si imamo izraze, ktere še v svojini narečji grešamo, v dostavo in popravo od drugod uže gotove posojevati, in sicer narpred od bližešnjih bratov, najmer od Ju-goslavjanov, ker je jih slika nam narbolje prilika. — Tode dostikrat bomo prisiljeni, še si tudi inam v žlahto po potrebne besede hoditi, posebno po vedstvene in umstvene, k daljejšnjim soplem-nikam , kteri so v slovstvi naj više uspeli. V tem zadnjim oziru se nam res bodo Češki izrazi s svojo obilnostjo, pravostjo, kratkostjo tn lično okroglostjo narveč prikupovali. Xa primorjih nekaj:
Veda (Wissenschaft); uma (Kunst); krasoveda (Aesthe-tih) ; ločba (Chemie); orba (Ackerbau); svetlovina (Lichtstoff);
s
vodik (Wasserstoff); gasivo (Feuerlöschmaterial); meščanosta (Bürgermeister) ; občan (Staatsbürger) ; vlada (Regierung) ; molnilo (Elektrisirmaschine); osobjivost (Individualität); seljanka (Ekloge) ; dralo (Magnetismus); stavopis (Statistik); skum (Theorie); sada (These); zasada (Grundsatz); spevomer (Prosodie); uredovna (Amtsgebäude); samotežnica (Locomotive). itd.
Za ti namen priporočim sledeče slavjanske slovnike, dokler še vseslavjanskega kakor bi ga trebalo , ne imamo:
a)	Ilirske: „Mali recnik“ od Jozipa Drobnica. V Beču 1846—49. Ilirisch — deutsch -italienisch in Deutsch - ilirisch - italienisch. — „Nemačko-ilirski slovar“, sestavljen po J. Mažura-niču i Dr. J. Užariču. V Zagrebu 1842. „Srbski rečnik“, skupil Vuk Stefanovič. V Beču 1848.
b)	Češke: „Auplny slovnicek“ českeho in nemeckeho ja-zyka. Sepsal Dr. J. P. Jordan. Stereotipausgabe. Leipzig, 1847. Böhmisch-deutsch in Deutsch-böhmisch za 1 gold sr. — „Vollständiges Taschen-Wörterbuch der čehoslavischen und deutschen Sprache“ von J. N. Konecny. Wien 1845. Čehisch-deutsch in Deutsch-čehisch. — „Slovnik češko-nemecky“ Jos. Jungmana. Prag 1835. V 5 golenih delih, najizverstnejše slovničko delo. — „Slovar Slovenski“ (slowakisch) od Ant. Bernolaka. V Budi 1825. 1. SIovakisch-lateiniscb-Deutsch-ungarisch. 2. Ungarischslowakisch. 3. Lateinisch-slovakisch. 4. Deutsch-slovakisch.
(Dalje sledi.)	(Slov. Nov.)
Razne drobtinice.
* V poslednjim listu smo opominje dali, kako se je po zimi za-deržati. Pozabili smo pa važne reči opomniti, ktera je na Slovenskim še tako negamna , de se skorej vsak ptujec nad njo spodlikuje in nas zavoljo nje graja. Pozabili smo namreč dimnikov opomniti.
De so dimniki pri hišah silno potrebna reč, našim umnim krae-tam ni treba dokazovati. Poslednje leta so si slovenski kmetje tudi zlo prizadjati, z novimi pohištvi tudi nove, varne dimnike narediti. Pa vun-der se še tu in tam vidi dimnik stare šege. V nizki koči, leseni, s slamo kriti, kuka nekaj izpod strehe, kar je bolj razriti strehi, kakor dimniku podobno. Kako je taka naprava silno priložna za ogenj ! Zidajte si dimnike visoke, prostorne, snažite jih o pravim času in zdravje in premožente si bote zavarovali !
Drobtinice iz živalstva.
Mravlje in njih vojske.
Učeni Oken piše od mravelj: Desiravno se zdi, de med mravljami zgolj ljubezin, enovoljnost in enakost gospodari, se vunder vzajemno zaterajo, kadar se jih preveč zarodi. Ne nastavljajo si pa zanjk, se neposlužijo zvijač in ogleduhov, kakor marsikteri drugi marčesi. To je krivo, de se nekrivne mravlje dostikrat same vjamejo. Sprimejo šepa
na javnim borišu in v dobro vredjenih armadah. Tudi če druge márcese napadejo , store to vselej očitno , brez ovinkov.
V	vročih deželah se lotijo celó miš in podgan , pri nas jih pa oglodajo mertve, kakor martinčke, in njih narveči sovražniki in narveči živali, kterih se lotijo, so kebri in berbci. Njih orožie so čeljusti, majhno zelo in kisli strup , ktero kožo nekoliko orudeči. Med njimi so pa delavci sami vgodni za vojsko, drugi se koj v beg podajo, če kaj velja. Nezelate ranijo narprej život in si prizadevajo, urno zadnji del svojiga života in strup v rano spraviti. Če je sovražnik bolj dalječ od njih , se sklonejo , porinejo trebuh med nožiče in brizgnejo strup dalječ, kolikor morejo. Tako je dostikrat z vsiga verha mravljiša kot dež viditi, kteri ima duh kakor žgano žveplo. Med vsimi sovražniki se pa mravelj druziga plemena narbolj boje. Med njimi pa narmajnši niso, kterih se je nar menj bati. ker se njih več ob enim nožič večjih oklene, jih sim ter tje vlačijo in jim ne puste pobegniti. Čuditi se je nad njihno zlobo v bojih. Rajši si dajo nožiče izdreti, kakor odjenjajo. Dostikrat obtiče odtergane glavice ali cele trupla na nogah lazijočih. Tako se zagrizejo.
V	bnju mravelj z enako velicimi mravljami premagajo tiste, ktere imajo dvakrat prešinjen život, kakor na priliko, rudeče, kterih pičenja se je mravljam bati. V naših krajih so narmanjši zelate. Ktere so veči, napadejo majnši neprevidama, jih zgrabijo zgorej na životu in jih zadavijo s celostmi. Ako pa majnši mravlje to izpazijo, grejo po druge, kterih cele trume prilazijo. Kojnske mravlje pridejo iz svojiga dupla do iz-hodiša kervavorudečih , ktere so za polovico majnši, pa jih je veliko več po številu, se tudi pogumniši branijo, pa vunder večdel omagajo in se potem več kot 50 čevljev dalječ preselijo in vse sabo vzamejo, kar jim je ljubo in drago. Potarna nastavijo majhne trope na stražo, ktere pri-dijočo konjsko mravljo zdajci napadejo. Ena ji skoči na život, se oklene njene glave in jo polije s strupam. Valjate se pa ena čez drugo; nazadnje pridejo druge v pomoč in jih z grizenjem umore ali pa vjamejo.
Če pa kdo pravne vojske gledati hoče, mora v gojzde iti, kjer rudečerujave mravlje čez vse memogredoče merčese gospodujejo in z mravljami druzih plemen vojske imajo; kakor so jih v srednji dobi sosedne mesta med sabo imele. Včasi greste armadi iz dveh mravljiš, ki čez sto stopin eno od drugiga ležite, v tolikim številu ena nad drugo, de celo pot dva čevlja na širjavo pokrivajo in v sredi se tepejo. Jezera se rujejo po samim in si prizadevajo se s čeljustmi v sužnost vleči. Borise ima blizo tri čevlje na štirjaško širjavo in diši hudo po mravljinski kislini. Povsod leže mertve mravlje s strupam pokrite, ko se med tem cele trume in verste za noge in čeljusti derže in sim ter tje vlačijo. Boj se začne navadno med dvema , ktere se s čeljustmi oprimete , sklonete, de bi si vzajemno s strupam zavdale, potem se zvernete po strani in se rujete tako dolgo v prahu, de tretja pride in premago določi. Včasi jih pa več priteče in se zgrabijo pri nogah, tako de se jih včasi šest do deset sprime. Proti večeru se vmaknete obe armadi v svoje mesta zapustivši umorjene, vjete pa sabo vlečeje. Pred sončnim izhodam gredo pa zopet še veliko zlobami v boj , boriše se razprostrl do šest čevljev širjave. Proti poldnevu se zamore močnejši armada že deset čevljev dalje premakniti. Pebojnost je toliko, de jih more človek dražiti, brez de bi
na-nj plezale. Nar bolj čudno je pa, de se mravlje spoznajo in prijat-lice od sovražnic razločiti znajo. Napadejo se sicer vedno z odpertimi čeljustmi; primejo se včasi tudi; pa kmalo zopet odjenjajo in se der-g-ljajo s čutnimi rožički, če so iz cniga mravljisa. Med bojevanjem se vunder v mravljišu vse opravila izgotovljajo , in vedno vlačijo nektere vjetnice dam , ko druge v boju ostanejo in druge v gojzd po živeža grejo. O dežju se armade vmaknejo in se ogibajo prihodnje soseske mravljiš druzih.
Mali učeni.
Sin bogatiga kupca v Lipnici je imel srečo, de so njegovi oče veliko izdajali, de bi ga zgodaj mnogoterih jezikov naučili. I’ri tem je imel pa nesrečo, de so ga nepametni ljudje silno silno hvalili. Kadar se je kaj noviga naučil. To mu je nos zlo zavihalo in na vso moč se je prizadeval, ne de bi umen in pobožen človek bil, ampak de bi ga ljudje hvalili. Kmalo se je mnozih reči še precej naučil. Pa ravno tako je tudi bolj ošaben prihajal, in mislil je, de sme vse ljudi zaničevati, od kterih je mislil, de ne vejo toliko, kolikor on, i-n ni pomislil, de vteg-nejo več druzih , bolj koristnih reči znati. V hišo njegoviga očeta je prišel vsak teden neki mladi človek s kmetov, kteri je živeža y hišo nosil. Nad tem se je hotel posebno nositi, ker ga je prostiga človeka mislil, ki se ni ničesar učil. Zdaj ga je vprašal: „Jakob, ali veš morde , kako velika je luna?“ — in če mu je Jakob v svoji nevednosti odgovoril : „I, kakor dno soda“, — se je hotel mali bebec smehu razpočiti in imenoval ga je bedastiga kmetiškiga cepca. Zdaj je njegovo obleko grajal, zdaj njegove od dela žuljaste roke. Rekel je, de ima slonovo kožo na njih , ki bi bila za podplate dobra. Jakob je vse te be-dosti voljno poslušal in se po svoji pameti le čudil, kako de morejo imenitni ljudje iz svojih otroc take opice ¡zrediti.
Enkrat se pelje kupec z nekimi svoje žlahte na kmete za kratek čas in vzame uceniga mladiga gospodka tudi sabo. Ta ni nobene priložnosti zamudil se učeniga pokazati. Ko po jedi v gojzd na sprehod gredo, zapusti drušino in gre kakor kdo, ki kaj posebniga premišljuje, sam v germovjc , ker je slišal , de učeni možje včasi tako delajo. Ko je njegova žlahta to vidila in se bala, de bi zašel, je mislil, de čast od njega terja, de mora rés, ali vsaj po videsu zaiti, in veselil se je že v duhu. kako bodo starši tarnali, ga iskali, pomilovali in potem prosili , prihodnje ne več tako v svojim učenim premišljevanju zaiti. Gré tadaj dalje in dalje, zdaj na desno, zdaj na levo, zdaj naprej, de poslednjič sam ni vedil, od kod je prišel in kam ima iti. Ves preplašen obstane in si ne vé ne svetovati ne pomagati. Kliče, joka, pa zastonj ! Ni bilo nikogar, ki bi mu bil odgovoril. Strah je njegovim nogam perute dal : tekel je kakor mlada serna , ki je svojo mater zgubila in skozi germovje in gošavo, in trésel se je na celim životu kakor topolovo listje.
(Konec sled!.)
Založnik: ./. Giontini. — Odgovorni vrednik : Fr. Malavašič.
Nntiskar J. Blaznik v Ljubljani.