— 213 - Še nekoliko od zamaknjene na gori. K grehu malikovanja molčati ne smemo. Od zamaknjene nad Soderšico je že scer toliko znaniga, da vsak človek zdrave pameti, brez da bi posebno učen bil, lahko presodi: ali je resnica ali je sleparija. Ker je pa iz več skušinj resnica tudi prostim ljudem iožej razvidna, ker više misli vise smotra, više oči više vidi, zato ljube Novice , ne zamerite, da tudi jaz svoje ob kratkim povem. Tudi mene je k tej deklici enkrat pot nanesla in ostanem en večer na gori, da bi čudeže vidil. Ker bolj zgodaj na goro pridem in zamaknjene išem, sim zašel na nek vert, kjer najdem mizico, klop in neke bukve na mizi. Se vsedem, preberam ; kar najdem v bukvah nekoliko pisanih popir-jev , ki so bili vodila zamaknjene. Med njimi najdem posebno to zlatiga denarja vredno vodilo: 5)Ce te bo pa kdo kaj prašal, kar ni povedati, pa reci: vem, pa povedati ne smem". Da se s tim vsa-kimu nadležnimu vprašanju lahko ogne, vsak ve. O mraku, nekako o Marijnim zvonenju, se dekle na posteljo vleže in na zamaknjenje perpravlja; jaz pa per zglavji sede z velikim hrepenenjem na-nj čakam. Kar vidim za posteljo ob steni na klopi dve dekleti, domačih eno in sosednjo, ktera si zastorni žep z dvema per-stama čedno razkroji, v kterim se mi nekaj posveti, kakor tista hostia, ktero sim poprej en večer v domovino grede vidil, ktero so nevedni ljudje tistikrat z veliko pobožnostjo molili in častili. Ko jo domača , ki je zraven nje sedela, opazi, jo nekoliko (češ, da skrij) na ramo vdari, kar precej vboga. Med tim, ko na nji pazim , se luč nažge , in gledam , kako ji bote hostio v roke dale, ktere zamaknjena na postelji leže kviško po čudežih steguje, pa dokler dobro pazim, si nič ne upa dobiti. Ljudi vse polno skoz okna gleda. in neki mož pred znožjem na klopi sede jih stran goni, rekoč: da sapa vun ne more , — pa nič nemarajo. Kar se k meni proti njim zaleti, in čez mojo ramo nad ljudi vdari. Jaz revež se ozrem, pa v tem — čudež zamudim! Zamaknjena je že s s v o jih nebes nekaj dobila, kako pa, tega nisim vidil! Kasneje sim bil vender tako srečin, da sim vidil, da so ji bile nebesa takopostrežne, da ji ni bilo treba od zgoraj doli dobivati; one so ji še od postelje gor dale. Ravno ko če na kviške planiti, ji vgledara v roki, še ko se na posteljo ž-njo opera, kot usnje rumeno sablico, od ktere je z veliko po-gumnostjo rekla: 5) Vidite jih, šibe božje!" Spet na vso moč pazim, kar se one dve s klopi spravite in pod klop k meni zavlečete, kjer sim jaz sedel. Tu sim vidil, kolikor sim, da bi me ne opazile ne bile, viditi mogel, kako ste si ena drugi nekaj dajale in preminjevale. Na to se domača spet na klop spravi, in prot tej obernjena kleči, ki je zraven mene na tleh ostala, ktera me parkrat skerbno pogleda, ali jo vidim, si roke podaste , kakor da bi ji zraven mene klečeča kaj v roko podala. Kako bo druga to zamaknjeni v roke spravila, pazim, in vidim, da se na posteljo z roko opre, kakor da bi teško klečala in si le kolena malo popraviti hoče. Mislim si: ravno zdaj ji je nekaj na posteljo položila. Poprejni mož z robcam v roki pomaha , dekle se zadere , znak pade in nekaj v roki ima, kar mi viditi ni bilo dosti mar. Sim še prav mislil, da mož z golo roko zamaknjeni miga , da naj pade, ker tistikrat se je po postelji vertela. Robec je pa tako deržal, da je štiri perste stegnjene vkup imel. Ko migati neha, sim vidil, da ima robec v roki, kteriga zato derži, da ljudje mislijo, da si muhe brani, kterih je ravno za silo v hiši bilo. In sam sim mislil, da po muhah maha. — Ker tako zvesto pazim , je poprejni mož iz zgol postrežljivosti (pa mislim ne do mene) k meni prišel in prostor pri znožji odkazal , rekoč: 5,Pojte tu k znožju , bote bolj vidili". Jaz pa rečem , da že dobro vidim. Zakaj bil je pri znožji meni nasprot, da sim lahko vse vidil, kar je storil. „Le mislim" —pravi — ?)da bi tu bolj vidili, pa vam je morebiti vroče". (Jez nekoliko časa je pa ravno ta mož z robcam v roki, kteriga je tako deržal, da je sam kazavec stegnjen imel, na levo uho parkrat po muhah mahnil (zakaj za muhe je bil grozno občutljiv, pa saj je muha res strašno nadležna stvar), in pa prot desni rami potegnil. Jaz neumnež sim pa mislil, da zamaknjeni kaže, da naj si vrat odreže, pa sim se le k sreči zmotil, ker ona sini vratii odrezala, česar sim trepetaje pričakoval, ampak le nevidne štrike si je za vrat metala in zadergovala ž njimi. Vselej kose zadergne, z ustmi poserbne, ker jo je bolelo močno. Pravijo, če se bolj muči, več gnad prejme!! Vsi so jo grozno pomilovali, samo jaz sim bil za te bolečine neobčutljiv. Pa saj tudi ni bilo prehudo, saj je lahko jenjala, kadar je hotla. Enkrat je tudi obe dve pesti vkup stisnila in leže ž njima mahala, kakor da bi kaj perbijala — se s koleni v trebuh buta, kar se mi je posebno za zamaknjeno grozno nespodobno zdelo. Ko je s pestmi perbijala, se tudi nekterikrat permerši na čelo buti in nekaj rudečiga se ji po obrazu polije. Jaz neumni, ki nisim verjel, da je kri, ker na oči nisim bil prepričan, sim mislil, da je le voda iz rudečih češminjevih jagodic. Sodil sim, daje mogla gobo v taki vodi namočeno imeti, zakaj ta kri ni bila, kakor nas drugih ljudi. Jaz sim se prav k njenima obrazu pripognil in sim dobro vidil, da je bilo lahko kožo pod njo poznati, tako je bila ta kri redka! — Ko se nokoliko časa kaže, se zbriše, in spet čist je bil obraz. Da sim tako sodil, mi nihče ne bo zameril, ker sim mislil, da bi kri se mogla ta čas že sterditi, in bi se ne dala tako čisto zbrisati. Potlej se zamaknjena še w - 214 - nekoliko povalja in zdihuje, se na postelji vsede in prot nebesam obraz obernjen ima, z očmi stermi, kakor da bi dalječ v nebo vidila. Na to se iz zamaknjenja zdrami, ter ljudem pomične , da naj odidejo. Samo nekoliko domačih iz vasi ostane, in neka bolj postarna žena (po obleki se mi je vidila, da je iz Cubra iz Horvaške strani} še v njo sili. Rada bi bila morda zvedila bila , kje je nje rajnki mož ali druzih rajnkih kteri; pa jo ena tistih deklet, ki ste ji pri zamaknjenja pomagale, s hudim obraza in stran pahne. Jaz ženi tiho rečem, da to nič ni, pa mi neverne žu ni hotla verjeti. Prav nejevoljin sim jim hotel naravnost reči, da je vse to sleparija, pa bi bil znal kaj skupiti. Da pa ta prikazin nobena božja reč ni ? kaže gotovo verska pomota, ktero je v zamaknjenju govorila. Nekdo je njeno govorjenje v zamaknjenju zapisoval, kar sim sam na svoje ušesa slišal, in tako le mi je bral: „Ena duša umira — j« že umerla — zdaj je per sodbi, pa Kristus jo hoče zavreči — molimo, da je ne za-verže". Na prošnjo zamaknjene in druzih priči-jočih, (ktere je morda tudi tistikrat z grešniki zmerjala, kakor ta čas , ko sim jaz gori bil) se je vender Kristus usmili in jo le v vice obsodi!! Zdaj bo — reče — do sodniga dne v vicah, tako da se ne bo mogla ganiti". Dragi bravci! ki se še katoljške vere zvesto der-žite, pomnite si besed sv. Pavla na Galačane i, 8. 9., rekočiga: „Ali desiravno bi mi, ali en angelj iz nebes, vam kaj oznanovali zunaj tega , kar smo vam oznanili naj bo preklet". Glejte,? kaj se to dekle krivover-skiga govoriti prederzne. Kristus ji je kakor človek, ki se tebi nič meni nič da pregovoriti, da grešnika v smertnim grehu umerliga in že* zaverženiga , na prošnjo taci g a nevredniga dekleta le v vice obsodi!! Kaj bo nek Tridentiski zbor, ki toliko želi, da bi se napake odpravile, ktere se pri častenju svetnikovih podob primerijo, na to rekel, da se pripusti, da neumno ljudstvo hodi dozdevno hostio molit in s tem maliko-vat! — Na to pa, kar sim tukaj pisal, in na več drugih reči , kterih pa, da bi „ Novica m" prenadležin ne bil, še opomnil nisim , sim vselej pripravljen odgovor dati #). J. H. *) Ker nam ta popis iz verjetnih rok druziga častitiga du-hovniga gospoda nove dokaze prinese, da je pri tem dekletu bolezin z nevarno goljufijo združena, ga radi natisnemo ljudstvu v poduk, ter se terdno nadjamo, da višji oblasti, zvedivši to malikovanje, mu bojo brez odlašanja konec storili. Iz govora tega dekleta ob času tako imenovaniga zamaknjenja se očividno samo pri dni namen te komedije kaže. Vred.