Vstal je! Vstal je!.... Ob tem klicu, ki se glasno razlega sedaj ob velikonočnih praznikih po vesoljnem krščanskem svetu, pluje naš duh zopet siloma nazaj čez stoletja in stoletja. Pred našo dušo vstaja celo Kristusovo življenje. Z bedo in revšCino se začenja, s preganianjem in trpljenjem se nadaljuje. Udanih mu prijateljev ima malo, srditih sovražnikov vse polno. A vse zaman! Kristus kljubu vsemu temu izvršuje svojo nalogo, zaradi katere ga je Oče poslal na svet. In ko so ga sovražniki pribili na križ, prijatelji sočutno položili v grob, ko je zapuščen od celega sveta, tedaj uprav pokaže svoio moč v najsvitleišem siiaju, brez tuje pomoči, iz lastne moči — vstane iz groba, od smrti. Aleluja, vstal je,.... ti klici mu zvenijo nasproti, ljudstva in narodi hitijo pod njegovo zastavo ter ga z občudovanjem molijo kot največjega mučenika, a tudi kot največjega zmagovalca. Premagal je smrt, vstal je! Slovenski narod tiči v okovih bede in trpljenja, odkar poznamo njegovo zgodovino. Od vseh strani ga napadajo mogočni sovražniki, zvestih prijateljev šteje le malo. Ubogi slovenski narod! Ali boš kedaj premagal svoje sovražnike, ali boš kedaj zagledal solnce svobode in prostosti, ali boš kedaj dihal zrak srečnejših dni? Ne obupaj, borni narod slovenski! Beda, zatiranje, trpljenje, to niso znaki bližajoče se smrti. Brezdvomno boš tudi ti doživel jasnejše čase, ako bol posnemal vzgled svojega božjega Učenika: Izvršuj tudi ti nalogo, zaradi katere te je nebeški Oče postavil v drvenje in vrvenje svetovnega pozoriSča! Kai je naša naloga? Ali imamo tudi Slovenci svoio zgodovinsko nalogo?, Tako majhen, ubog narod, kako posebno nalogo bi naj imel na svetu? Tako se povprašujejo otožno naSi rodoljubi. Sklepi božje Previdnosti so prikrite človeškim očem. Ne vemo in ne moremo vedeti, kake posebne namene ima V3emodri Dog v nebesiu z nami, a to je gotovo, to vemo s popolno sigurnostjo, da imamo kakor vsak narod vsaj to nalogo na svetu, visoko, krasno nalogo: da živimo kot narod Bogu v čast in sebi v zemeljsko sreCo. In to je dovolj! Naj se drugi narodi ponašajo z velikanskim slovstvom, z mogočno razvito obrtijo in trgovino, z ogromnim bogastvom, naš največji ponos pa naj bo vseskozi krepostno narodno življenje. V mejah kreposti in poštenosti pa skrbimo tudi za zemeljsko slavo in srečo. Kolikor nam pripuščajo naše razmere. pospešujmo razvoj slovstva, delajmo za napredek obrti in trgo- vine in utrjujmo si gospodarsko blagostanje. Dela drugih narodov lahko nosijo pečat velikosti, naša dela naj nosijo pečat poštenosti in otroCje udanosti do najvisjega bitja. To nalogo Slovenci tudi lahko dosežemo. Bog nam je dal svetel razum in mehko, za vse dobro zavzeto srce. Izobrazujmo svoj um z učenjem, čitanjem, poslušanjem govornikov, svoje srce pa si čistimo in krepčajmo v božiih, za to določenih ustanovah. Kajti čim bistrejši bo naš um, čim čistejše bo naše srce, tem lažje bomo izvrševali svojo visoko nalogo, živeti Bogu v čast, a sebi v korist. Ker pa moramo živeti, ako hočemo izvajati kot narod od Boga nam določeno nalogo, za to je tudi prav in potrebno, da se borimo in skrbimo za svoj narodni obstanek. Bog je dal slovenskemu narodu življenje, in za to gotovo ni njegova volja, da se poizgubimo in izginemo. Če nam torej drugi narodi vsiljujejo boj za narodni obstanek, ne smemo se ga vstrašiti, ampak se pogumno poštaviti v bran. Vsak človek in narod ima svoje sovražnike, ne čudimo se potemtakem, da jih imamo tudi Slovenci. Življenje naSega naroda je valovito, je burno. Med narodom vstajajo sovražnike naše visoke naloge, izven naroda sovražniki našega obstanka. Toda to nas naj ne moti! Hodimo neustrašeno svojo pot, ki nam ie začrtana od božje Previdnosti. Prej ali slej bodo morali viharji utihniti in sovražniki bodo morali reči: Sedaj moramo odnehati, slovenski narod je nepremagljiv. In takrat bo za Slovence vstajenja dan!