SOCIALNO DELO LETNIK 49 FEBRUAR 2010 ŠTEVILKA 1 ČLANKI RECENZIJE ISSN 0352-7956 UDK304+36 Nina Mešl - SOCIALNO DELO Z DRUŽINO: UPORABA IN SOUSTVARJANJE ZNANJA V PRAKSI - 1 Federico Farini - HIBRIDIZACIJA KOT POSLEDICA NOVIH KULTURNIH OBLIK: UDELEŽBA PRISELJENIH MLADOSTNIKOV, MODENSKIH SREDNJEŠOLCEV, V DRUŽBENIH PROCESIH DRŽAVE GOSTITELJICE - 11 Borut Grabrijan - MATERINSKI DOMOVI IN VARNE HIŠE 17 LET PO USTANOVITVI - 21 Srečo Dragoš — Jelka Škerjanc (2006), Individualno načrtovanje z udejanjanjem ciljev — 33 Goran Lukič —Eilis Lawlor, Helen Kersley, Susan Steed (2009), A Bit Rich: Calculating the real value to society of different professions — 37 Jana Mali—Christine Bryden (2005), Dancing with dementia: My story of living positively with dementia — 41 POROČILO IZ PRAKSE Melita Leva - UGOTOVITEV OČETOVSTVA ZA OTROKA, ROJENEGA V ZUNAJZAKONSKI ZVEZI, PO SMRTI DOMNEVNEGA OČETA - 43 POROČILA S POTI Romana Zidar - DRUGA MEDNARODNA KONFERENCA O SOCIALNI EKONOMIJI - 45 Jana Mali, Živa Gabaj, Polona Germ, Marija Klaric, Maja Štiglic, Silvia Rukmini Tavčar — INTENZIVNI SEMINAR EVROPSKE MREŽE ŠOL ZA SOCIALNO DELO NA PODROČJU SOCIALNEGA DELA S STARIMI LJUDMI - 49 Ana Marija Sobočan - IZOBRAŽEVANJE ZA SOCIALNO DELO NA KOSOVU - 53 Barbara Kresal - SEMINAR O ENAKEM OBRAVNAVANJU ŽENSK IN MOŠKIH - 57 DOKUMENT INDEKS AVTORIC IN AVTORJEV V LETNIKU 48 (2009) - 61 POVZETKI SLOVENSKI-65 ANGLEŠKI - 67 O CD N <55 > "u O tO 3 O CD "O O C CD O O in CD N CD CD •t—* CD Ll_ Izdajatelj Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani Vse pravice pridržane Urednik Bogdan Lešnik Uredniški odbor Lena Dominelli, Srečo Dragoš Tamara Rape Žlberna Mojca Urek, Darja Zaviršek Pomočnik uredništva Borut Petrovič Jesenovec In memorlam Jo Campling Uredniški svet Viktorija Bevc, Gabi Čačlnovič Vogrlnčlč Bojan Dekleva, Vito Flaker, Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarlč, Anica Kos, Blaž Mesec Marija Ovsenlk, Jože Ramovš Pavla Rapoša Tajnšek, Tanja Rener, Bernard Stritih Marta Vodeb Bonač, Marjan Vončina Naslov Topniška 31, 1000 Ljubljana tel. (01) 2809260, faks 2809270 socialno .delo@fsd. unl-lj .si www.fsd.unl-lj.si/sd Subvencije Javna agencija za knjigo Republike Slovenije Tisk Mond Grafika, Brezovica pri Ljubljani Naročnina (cena letnika) za pravne osebe € 75,00 za fizične osebe € 36,22 (študentje € 31,69) Oblikovanje Jaka Modlc Vključenost v podatkovne baze International Bibliography of the Social Sciences Linguistics & Language Behavior Abstracts Mental Health Abstracts Social Planning/Policy & Development Abstracts Sociological Abstracts Studies on Women Abstracts Časopis izhaja dvomesečno, začenši s februarjem. Navodila, kako pripraviti In predložiti prispevek za objavo, in s tem povezane Informacije so na spletnih straneh časopisa (www.fsd.unl-lj.si/sd - Pisanje za SD). Publisher University of Ljubljana Faculty of Social Work All rights reserved Editor Bogdan Lešnik Editorial Board Lena Dominelli, Srečo Dragoš Tamara Rape Žiberna Mojca Urek, Darja Zaviršek Assistant Editor Borut Petrovič Jesenovec In memoriam Jo Campling Advisory Board Viktorija Bevc, Gabi Čačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva, Vito Flaker, Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarič, Anica Kos, Blaž Mesec Marija Ovsenik, Jože Ramovš Pavla Rapoša Tajnšek, Tanja Rener, Bernard Stritih Marta Vodeb Bonač, Marjan Vončina Address Topniška 31, 1000 Ljubljana, Slovenia phone (+386 1) 2809260, fax 2809270 socialno. delo@fsd.uni-lj.si www.fsd.uni-lj.si/sd/eng Subventions Slovenian Book Agency The Journal is issued bimonthly. Instructions and information to foreign authors may be found on the Journal's web pages (www.fsd.uni-lj.si/sd/eng - To authors). SOCIALNO DELO, Vol. 49, Issue 1 (February 2010) SELECTED CONTENTS I Nina Mesl - Social work with family: Use and co-creation of knowledge in practice II Federico Farini - Paths of hybridization through the invention of new cultural forms: Practices of participation to host social processes by immigrant adolescents attending high schools in Modena 21 Borut Grabrijan - Programmes of maternity homes and women's shelters - 17 years after their establishement 67 English Abstracts ČLANEK 1 Nina Mešl SOCIALNO DELO Z DRUŽINO UPORABA IN SOUSTVARJANJE ZNANJA V PRAKSI UVOD Dosedanje raziskave v Sloveniji (npr. Čači-novič Vogrinčič, Šugman Bohinc 2000, Šunko 2001) so pokazale, da socialni delavci v praksi teoretskih znanj ne uporabljajo dovolj eksplicitno. Tudi drugod v svetu se vprašanje povezave prakse s teorijo v socialnem delu pojavlja že precej časa in razprave še potekajo (npr. Lussi 1991, Turner 1996, Pease, Fook 1999, Camilleri 1999, Rosen et al. 1999, Payne 2001, Healy 2000, 2005, Osmond 2006 idr.). Izhodišče za nadaljnje raziskovanje je teza, da je razlika med dobro in slabo prakso socialnega dela povezana z uporabo teoretskih znanj v praksi. Zanimajo nas vprašanja, kot so, kako je v praksi socialnega dela vidna uporaba teorije, kako ta vpliva na potek dela z družinami, kako socialni delavci razmišljamo o teoretskih pristopih v praksi, kako praksa vpliva na razvoj teorij, kaj oblikuje vedenjski svet socialnih delavk v konkretnem primeru dela z družino ipd. ? Schon (1987, 1991), ki je podrobneje raziskoval, kaj se dogaja s teoretskim znanjem v različnih praktičnih okoljih, je pri svojem delu izhajal iz predpostavke, da kompetentni praktiki po navadi vedo več, kot lahko povedo. Menim, da lahko to predpostavko prenesemo tudi v socialno delo: kompetentni socialni delavci po navadi vedo več o opravljanju kakovostne prakse socialnega dela, kot lahko o svojem delu povedo. A v socialnem delu moramo narediti korak naprej. Potrebujemo znanje in besede, da svoje delo poimenujemo, da uporabnikom ubesedi-mo, kaj delamo, kaj nameravamo doseči, da bi lahko skupaj z njimi preverili, raziskovali možne korake. Le tako lahko zagotovimo soudeleženost v procesu dela, ki vodi k dobrim razpletom. Zato moramo v socialnem delu raziskovati takšne smeri, da bi se lahko približali ekspliciranju ravnanja, temu, da bi imeli besede za poimenovanje konceptov, kijih razumemkot oporo za ravnanje v kompleksnih praktičnih situacijah. Prav to je bil eden od namenov raziskave o uporabi in uporabnosti teoretskega znanja v praksi socialnega dela z družino (Mešl 2007). Del rezultatov je predstavljen v nadaljevanju. UPORABA TEORIJ RAVNANJA V PRAKSI SOCIALNEGA DELA Z DRUŽINO1 - RAZISKAVA2 Težišče raziskovanja je bila uporaba teoretskih spoznanj o socialnem delu z družino v 1 Tako za Evropo kot tudi za Slovenijo je značilna intenzivna pluralizacija družinskih oblik in družinskih življenjskih slogov. Zato, pravi Rener (1995:19), je konkretneje kot o »družini« govoriti v množini o »družinah«. Vsekakor je v sodobnem socialnem delu z družino nujno Izhodišče odprtost do raznovrstnih družinskih oblik. V socialnem delu ne sprašujemo, katera je »dobra«, »zdrava« oblika družine. V socialnem delu potrebujemo odprte in sprejemajoče definicije, ki ostajajo fleksibilne do tega, kar vidimo in slišimo od družin samih. Z družino raziskujemo, kako člani živijo, kaj potrebujejo, kakšne so posameznikove in $ družinske definicije družine (Čačinovič Vogrinčič 2006: ¡j 118). Namen edninske rabe samostalnika družina v soci- 3 alnem delu z družino nikakor ni zanikanje pluralnosti družinskih oblik. Ednina je uporabljena, ker v socialnem delu ® v enem izvirnem delovnem projektu pomoči po navadi sodelujemo z eno družino. Ta je seveda vedno enkratna, g pa naj bo enostarševska, družina istospolnih partnerjev, razvezana, dopolnjena ipd. 3 p o V prispevku je predstavljen del obsežnejšega raziskovalnega projekta (gl. Mešl 2007). h praksi, predvsem, če uporabim terminologijo Argyrisa in Schona (1974). privzele teorije socialnih delavk in teorije v uporabi - implicitno znanje, ki oblikuje njihov vedenjski svet3. Približati se teori jam v uporabi je bil metodološki izziv, saj posameznikove teorije v uporabi ne moremo prepoznati tako, da ga preprosto vprašamo o njej. Njegovo teorijo v uporabi najbolj natančno konstruiramo z opazovanjem njegovega vedenja. Priložnosti, da bi lahko opazovala celoten proces dela z družino, v raziskavi nisem imela. Teorije v uporabi sem poskušala prepoznati s pomočjo analize zapisov procesa dela in intervjujev s socialnimi delavkami, v katerih so opisovale svoja dejanja za konkretne primere dela z družino. Analiza ocenjevalnih lestvic za vsak primer dela4, ki so jih izpolnile socialne delavke in sem jih nato na podlagi spisovne dokumentacije izpolnila tudi sama, ter primer java rezultatov z odgovorom na vprašanje (»Katera znanja uporabljate pri svojem delu, iz katerih teoretičnih izhodišč izhajate?«), ki se nanaša na privzeto teorijo, pričata o skladnosti oziroma neskladnosti privzele teorije in teorije v uporabi posamezne socialne delavke. Izhodišče raziskovanja sta bili hipotezi: 1. socialne delavke/socialni delavci v praksi uporabljajo implicitne teorije ravnanja; 2. implicitno teorije ravnanja je možno v grobem razvrstili v tri kategorije: • koncept delovnega odnosa. • koncept dela po upravnem postopku. • drugi koncepti (npr. realiletna teorija, sistern-sko-kibernetska teorija). 3 Argyris in Schon (1974) sta preučevala uporabo teorije v praksi v raznovrstnih praktičnih okoljih: njuno razumevanje procesov integriranja teorije in piakse je uporabno tudi za socialno delo. Avtoiia menita, da teorije ravnanja opredeljujeta dva temeljna koncepta: privzete teorije (ko nekoga vprašamo, kako bi se vedel v določenih okoliščinah, po navadi ponudi odgovor, ki predstavlja njegovo privzeto teorijo ravnanja za tisto situacijo: to je teorija ravnanja, ki ji je predan in o kateri, na podlagi povpraševanja, komunicirazdrugimi) i n teorije v uporabi (prav te zares vodijo človekova ravnanja: oblikujejo posameznikov vedenjski svet). 4 Za namen raziskave sem izdelala ocenjevalno lestvico (tri faze vrednotenja), v kateri sem operacionalizirala štiri koncepte dela. ki so jih socialne delavke, vključene v raziskavo, opredelile kot svoje privzete teorije. Vrsta raziskave V raziskavi so bile uporabljene kvalitativne in kvantitativne metode zbiranja in obdelave podatkov. Populacija in vzorčenje V raziskavi sem se omejila na socialne delavke, ki so zaposlene na centrih za socialno delo in opravljajo socialno delo z družino5. Glede na namen raziskave sem se odločila za priložnostni vzorec. Moj namen ni bil pridobiti podatke, ki bi jih lahko posploševala na celotno populacijo socialnih delavk in delavcev v Sloveniji, temveč poglobljeno analizirati nekaj procesov dela z družinami v socialnem delu, saj bi mi to omogočilo celovitejši vpogled v različne načine ravnanja in pojasnjevanja tega ravnanja. V raziskovalnem projektu, ki je obsegal tri faze raziskovanja6, so sodelovale socialne delavke iz različnih krajev Slovenije, ki opravljajo socialno delo na različnih vsebinskih področjih socialnega dela z družino in se ob delu dodatno izobražujejo in imajo najmanj petnajstletne praktične izkušnje v socialnem delu. V analizo so mi dale več dosjejev o delu z družinami (primeri, ko so bile s procesom dela, z, izidom zadovoljne, in primeri, ko niso bile). Pet socialnih delavk je v analizo odstopilo 25 dosjejev, iz katerih je viden proces dela. 5 V raziskavi sem se omejila na specifičen institucionalni kontekst, ki postavlja okvir nalog za socialne delavke, določa, kaj morajo formalno opraviti (o tem npr. piše K. Healy 2005). 6 Podatke za raziskavo sem zbirala v treh fazah: 1. faza raziskave: prvi stik s socialnimi delavkami, vključenimi v raziskavo: prvi intervju o področju njihovega dela, o njihovih teoretskih izhodiščih, zbiranje spisovne dokumentacije za analizo: 2. faza raziskave: drugi stik s socialnimi delavkami, vključenimi v raziskavo: poglobljen intervju o procesu dela pri izbranem primeru, izpolnjevanje ocenjevalne lestvice za vse primere, ki so jih socialne delavke izbrale za raziskavo: 3. faza raziskave: tretji stik s socialnimi delavkami, vklju- čenimi v raziskavo: skupinski intervju (refleksija o izsledkih raziskave). Spremenljivke V ocenjevalni lestvici sem operacionalizirala Štiri koncepte dela, ki so jih socialne delavke, vključene v raziskavo, v prvem intervjuju opredelile kot privzete teorije (delovni odnos, upravni postopek, realitetna terapija, sistemsko-kibernet-ski pristop). Vsak koncept dela sem opredelila z enajstimi spremenljivkami (glej preglednico 2). Vsaka spremenljivka je imela tri vrednosti: nisem tako ravnala; tako sem ravnala, vendar ne dosledno; dosledno sem tako ravnala. Obdelava in analiza podatkov Ocenjevalne lestvice, ki so mi jih za vseh petindvajset primerov izpolnile socialne delavke (vsaka za svoje primere), sem obdelala s programskim paketom SPSS. Za vsako spremenljivko sem oblikovala frekvenčno porazdelitev. Za vsak koncept dela sem najprej oblikovala indekse - seštevek točk pri vseh spremenljivkah, ki so sodile pod določen koncept dela. pri tem pa je bila najnižja možna vrednost 0 (socialna delavka ni uporabila nobenega elementa izbranega koncepta). najvišja pa 22 (socialna delavka je dosledno uporabila vse elemente koncepta). Za indekse sem potem izračunala povprečne vrednosti. Vseh petindvajset primerov sem analizirala tudi sama. Iz dosjejev primerov sem v ocenjevalno lestvico (za vsak primer posebej) izpisala dele besedila v dosjeju - pod opredelitev v lestvici, kamor sem ocenila, da sodi. Tako sem izjave o načinu dela, iz katerih je bil sestavljen merski instrument, uporabila kot kode za kvalitativno analizo celotnega gradiva. Ko sem izpolnila vseh petindvajset ocenjevalnih lestvic, sem vsaki Ludi sama pripisala ocene o stopnji doslednosti določenega ravnanja. Tako sem dobila kvantitativno gradivo in obdelala sem ga na podoben način kot ocene socialnih delavk - s programskim paketom SPSS. Dodatno sem s t-testom primerjala ocene socialnih delavk in moje ocene. Uporaba različnih konceptov dela v socialnem delu z družino: povprečje indeksov posameznih konceptov dela glede ocene (ne) doslednosti uporabe (primerjava med ocenami socialnih delavk in mojimi ocenami) Preglednica 1 prikazuje primerjavo ocen socialnih delavk, vključenih v raziskavo, in mojih ocen v ocenjevalnih lestvicah za vseh petindvajset primerov (število je vidno iz tretjega stolpca). V prvem stolpcu so označeni štirje koncepti dela, ki so jih socialne delavke uporabljale pri delu z izbranimi primeri: delovni odnos (delind), upravni postopek (uprind), realitetna terapija (realind) in sistemsko-kibernetski pristop (sisind). Končnica »n« pri vsakem paru označuje, da se ocene nanašajo na moje ocenjevanje. Drugi stolpec prikazuje povprečne vrednosti ocen (največje možno število je 22) pri vsakem konceptu; pri posameznem konceptu je najprej predstavljena ocena socialnih delavk, nato moja ocena. Iz tega stolpca lahko razberemo, da so socialne delavke uporabljale vse štiri koncepte dela. Same so opredelile koncept delovnega odnosa kot tistega, po katerem so najbolj dosledno delale (18,68), nato realitetno Preglednica 1: Primerjava povprečij indeksov posameznih konceptov dela povprečje n std. odklon std. napaka povp. Par delind 18.68 25 3.15 0,63 1 delindn 13,20 25 6,52 1,30 Par uprind 5.88 25 9,03 1,81 2 uprindn 7.00 25 8,21 1,64 Par realind 16.36 25 2,84 0,57 3 realindn 4.48 25 6,20 1,24 Par sisind 13,60 25 3,03 0,61 4 sisindn 10.16 25 6,27 1,25 terapijo (16,36), sledila sislemsko-kibernelski pristop (13.6) in upravni postopek (5.88). Mojc ocene sc v vseh štirih skupinah občutno razlikujejo od ocen socialnih delavk. V treh primerih (delovni odnos 13,2, realitetna terapija 4,48. sistenisko-kihernetski pristop 10,16) so moje ocene nižje, pri upravnem postopku (7.00) pa sem dala višje ocene kot socialne delavke. T-test je pokazal, da gre pri vseh primerjavah ocen socialnih delavk in mojih ocen za statistično značilne razlike. Na podlagi preglednice 1 žc lahko potrdim svojo prvo in drugo raziskovalno hipotezo, ki sta se potrdili tudi v nadaljnjem raziskovanju. Nizko povprečje pri upravnem postopku pomeni, da socialne delavke niso uporabile lega pristopa v vseh primerih, ker tako ravnanje ni bilo potrebno. Nadaljnja analiza podatkov pa je pokazala, da so v primerih, ko so delale po upravnem postopku, zelo dosledno uporabljale vse elemente tega postopka. Nizko povprečje pri realileini terapiji (pri mojem ocenjevanju) je posledica metodološke odločitve, da analiziram dosjeje po tem pristopu k delu le pri socialnih delavkah, ki so se zanj izobraževale. Razlike v povprečnih ocenah uporabe različnih konceptov dela (med mojim ocenjevanjem in ocenjevanjem socialnih delavk) so lahko nastale zaradi več razlogov. Prvi razlog je gotovo la. da sem pri svojem ocenjevanju izhajala iz analize zapisanega: analizirala sem tisto, kar so socialne delavke o procesu dela zapisale, ne pa samega procesa dela. Socialne delavke pa so lahko pri pripisovanju ocene za posamezne primere mislile na celotno sliko procesa dela, v katerem so bile soudeležene. Druga možna utemeljitev razlik je v razkoraku med privzetimi teorijami socialnih delavk in njihovimi teorijami v uporabi, ki določajo njihov vedenjski svet v praksi. Ko sem socialne delavke v prvem intervjuju vprašala, iz katerih teoretskih izhodišč izhajajo pri svojem delu, so mi v odgovorih navedle svoje privzete teorije ravnanja. To so teorije ravnanja, ki so jim socialne delavke predane in o katerih, na podlagi povpraševanja, komunicirajo z drugimi (Argyris, Schon 1974). Na tretjem srečanju sem v obliki ciljne skupine vodila skupinski pogovor in ko sem socialnim delavkam predstavljala dobljene rezultate raziskave in jih povabila, naj razmišljajo o ugotovitvah in tudi že o nadaljnjem skupnem raziskovanju, so moje interpretacije potrdile. Najprej so vzroke iskale v tem, da se moja analiza nanaša na zapisano gradivo. Rekle pa so tudi, da so jih te ugotovitve spodbudile k razmišljanju, koliko v praksi res uporabljajo predstavljene koncepte. Najbolj jih je presenetilo veliko odstopanje pri delovnem odnosu, saj menijo, da je to njihova temeljna teorija ravnanja, iz katere izhajajo v praksi. Vprašala sem jih, ali je možna interpretacija, da je koncept delovnega odnosa njihova privzeta teorija, ki jo poznajo, jim je blizu, iz katere izhajajo, a še ni v celoti privzeta, da bi poslala dosledno teorija uporabe, v vsakem elementu. Socialne delavke so se s to ugotovitvijo strinjale. 1/. povprečja indeksov za vsako socialno delavko posebej lahko razberemo podoben trend kol pri preglednici 1, v kateri so navedeni skupni podalki. Uporaba različnih konceptov dela: povprečne ocene po posameznih spremenljivkah določenega koncepta Elemente, za katere smo socialne delavke in jaz ocenile, da so jih najmanj dosledno uporabile, navajam z zvezdico. Elementi, za katere smo ocenile, da so bili najbolj dosledno uporabljeni, pa so označeni s krogcem. Delovni odnos V primerjavi z drugimi koncepti sem pri delovnem odnosu pri večini elementov v večini primerov pripisala višje ocene kol drugje. Dogovor o sodelovanju, perspektiva moči, znanje za ravnanje so najmanj dosledno uporabljeni elementi. Najvišje povprečje ocen pri večini elementov v večini primerov tega koncepta potrjuje, da je delovni odnos lisli, ki ga socialne delavke. trditev (elementi koncepta dela) ocene socialnih delavk (povp.1) moje ocene (povp.) DELOVNI ODNOS V procesu dela sem vse udeležene v problemu vsaj enkrat povabila na skupni pogovor. 1,56 1,12 Na začetku dela sem se z vsemi navzočimi dogovorila o sodelovanju. 1,12* 0,56* V procesu dela sem skrbela za to, da bi bili vsi udeleženi tudi v rešitvi. 1,76 1,32 Ravnala sem osebno zavzeto, konkretno, tukaj In zdaj. 1,96° 1,52° Vodila in usmerjala sem udeležene v problemu k ciljem, o katerih smo se dogovorili skupaj. 1,84° 1,56° Osebno sem se odzivala na opise problemov in na dejanja udeleženih in jim s tem pokazala, da jih upoštevam. 1,92° 1,36 Ravnala sem tako, da bi uporabniki dobili izkušnjo, da sami odločajo o svojem življenju - ne da bi jaz Imela odločilno besedo. 1,80 1,60° Ravnala sem tako, da sem pomagala odkriti, raziskati In izkoristiti uporabnikovo moč in vire. 1,68* 1,04* 0 najpomembnejših rešitvah smo se zares dogovorili na skupnih pogovorih - ne mimo njih. 1,80 1,28 Zagotovila sem, da smo se razumeli in sporazumeli ter se šele potem dogovorili o rešitvi. 1,80 1,40 Uporabnikom sem predstavila strokovno znanje tako, da sem ga izrazila v njihovem jeziku, njihovo razumevanje pa sem si prevedla nazaj v strokovni jezik. 1,44* 0,44* UPRAVNI POSTOPEK Pred izdajo odločbe sem izpeljala poseben postopek, v katerem sem ugotavljala dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembni. 0,64 0,72 Omogočila sem stranki, da je povedala svoje mnenje o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo. 0,64 0,72 Pridobila sem mnenje strokovne komisije In sklicala ustno obravnavo. 0,48 0,48 Strokovna komisija je oblikovala mnenje o obravnavani zadevi pred ustno obravnavo. 0,48 0,48 Osebno in pisno sem vabila stranke (tudi priče) na ustno obravnavo. 0,48 0,48 Povabljeni na ustno obravnavo so imeli osem dni časa od prejema vabila, da so se pripravili In da so lahko pravočasno In brez večjih stroškov prišli na obravnavo. 0,48 0,48 0 vseh pomembnih dejanjih v postopku sem sestavila zapisnik. 0,68 1,32° Jaz (ali druga uradna oseba) sem kot vodja ustne obravnave stranke v postopku poučila, da imajo pravico izraziti mnenje o okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, o dejstvih, dokazih, dati pripombe, postaviti vprašanja. 0,48 0,48 Izdala sem odločbo najpozneje v dveh mesecih od uvedbe postopka. 0,40 0,64 Opravila sem pogovorz mladoletno osebo, vskladu z 12. členom Konvencije o otrokovih pravicah, ker ima pravico izraziti mnenja v vseh postopkih v zvezi z rijo. 0,56 0,48 Stranko s pravnim poukom v odločbi sem poučila, da lahko zoper odločbo vloži pritožbo. 0,56 0,72 REALITETNA TERAPIJA Upoštevala sem, da človek svobodno izbira svoje cilje, s katerimi zadovoljuje svoje potrebe, pa tudi načine, kako jih bo dosegel. 1,96° 0,64 Upoštevala sem, da je problem vedno v sedanjosti in da ni nobene potrebe po dolgotrajnem Intenzivnem raziskovanju strankine preteklosti. 1,96° 0,56 Upoštevala sem, da vsak prevzema odgovornost za svoje življenje, in sem pomagala stranki ugotoviti, ali je pripravljena narediti določeno spremembo ali ne. 1,88° 0,44 Upoštevala sem. da sem edina oseba, katere vedenje lahko nadzorujem, in strank nisem poskušala nadzorovati. 1,96° 0,72 Upoštevala sem, da lahko dam ljudem le informacije, sami pa se odločijo, kaj bodo z njimi storili. 1,88° 0,80 Raziskala sem, katere potrebe (ljubezen in pripadnost, moč, svoboda, zabava) so za uporabnike pomembne in kako jih zadovoljujejo. 1,00* 0,08* S stranko sem raziskala, kakšne slike se je odločila shraniti v svoj svet kakovosti. 0,96* 0,00* 7 Povprečje ocen pri posamezni trditvi; možnosti so bile: 0,1 in 2. trditev (elementi koncepta dela) ocene socialnih delavk (povp.) moje ocene (povp.) Upoštevala sem, da sem odgovorna za vzpostavitev dobrega odnosa s stranko, v katerem lahko polem skušam vplivati nanjo. 1,96° 0,52 S stranko sem raziskala vse sestavine celostnega vedenja (dejavnost, razmišljanje, čustva in občutki, fiziologija). 0,88* 0,16* Stranko sem spodbudila k samoevalvaciji njenih dejavnosti pri reševanju njenega problema. 1,28 0,32* Stranko sem poučevala o teoriji izbire. 0,64* 0,24* SISTEMSKO-KIBERNETSKI PRISTOP Bila sem pozorna na različne sisteme, v katere je bil uporabnik vključen, in sem upoštevala tudi njihove medsebojne interakcije. 1,60 1,48 Upoštevala sem, da sprememba dela sistema vpliva na vse druge sisteme. 1,80° 1,36 Upoštevala sem, da izražena težava pri enem družinskem članu ni njegova osebnostna značilnost, ampak način izražanja napetosti v odnosih v družini. 1,80° 1,48 Svoje delo sem usmerjala na odnose med družinskimi člani. ne pa na njihove osebnostne značilnosti 1,84° 1,44 Ves čas procesa pomoči sem preverjala svoje razumevanje uporabnikovega razumevanja In njegovo razumevanje mojega razumevanja 1,80° 0,76* Vzpostavljala sem stik z uporabnikom tudi z zrcaljenjem telesnih gibov, glasu, Izraza obraza, gibov, dihanja. 0,44* 0,00* Interakcije in povezave med družinskimi člani sem raziskovala s postavljanjem krožnih vprašanj. 0,28* 0,00* Preokvirjala sem uporabnikove neučinkovite vzorce mišljenja in reševanja problema. 0,76* 0,56* Soustvarjala in spodbujala sem kontekst za razvoj sprememb višjega reda, če je bilo potrebno. 0,24* 0,60* Z uporabniki smo oblikovali majhne korake za sprožanje sprememb. 1,72 1,32 Pripomogla sem k stabilizaciji nastalih sprememb s prizadevanjem za prilagoditev celotnega sistema na spremembo. 1,32 1,16 vključene v raziskavo, uporabljajo kot celoto (večino elementov). Element dogovora o sodelovanju je zame temeljni element za vzpostavitev delovnega odnosa. zato nedoslednost uporabe lega elementa razumem kot enega izmed možnih razlogov za v povprečju nižje ocene glede doslednosti uporabe koncepta pri mojem ocenjevanju. Ko sem sama ocenjevala lestvice, v nobenem primeru nisem razbrala dosledne uporabe vseh elementov dogovora o sodelovanju. Perspektiva moči (Saleebey 1997) je v sodobnem socialnem delu temeljna strokovna drža in zalo sem bila presenečena, da je v analizi spisovne dokumentacije nisem razbrala v večji meri. Dosledno ravnanje iz perspektive moči sem pripisala v 32 % primerov. V 60 % primerov sem ocenila, da socialne delavke niso uporabljale znanja za ravnanje pri svojem delu. Ta odstotek je zelo visok in ukvarjanje z uporabo tega elementa vidim kot izziv za socialne delavke in delavce v prihodnje, saj razumem uporabo lega elementa kol pomemben prispevek k uspešnosti procesov pomoči. V socialnem delu imamo znanje, ki ga lahko podamo uporabnikom, in odločitev za tako ravnanje je nujna strokovna odločitev. Pri analizi spisov sem v procesih dela pogrešala razvidnost dela »na drugi ravni«, na »notranjih problemih« (glej npr. Čačinovič Vogrinčič 2006, Consiable, Lee 2004), ko v socialnem delu z družinami obravnavamo družinsko dinamiko; tudi uporaba tega znanja v pogovoru z družino se umešča v la element. Spodbuden je podatek, da se je kot na jbolj dosledno uporabljen pokazal element osebnega vodenja (Vries. Bouvvkamp 1995), saj la element priča o nujnem aktivnem, strokovnem ravnanju socialne delavke. Upravni postopek Pri upravnem postopku je najmanj odstopanj v ocenah. Le element, ki se nanaša na pisanje zapisnika (»O vseh pomembnih dejanjih v postopku sem sestavila zapisnik«), pri mojem ocenjevanju izslopa v višini pripisanih ocen. Tu je moja ocena občutno višja kol ocena socialnih delavk in tudi kot druge moje ocene. Kadar so socialne delavke pri delu z družino izpel jale upravni postopek, so na jbolj dosledno uporabljeni vsi elementi tega pristopa; ocene so v povprečju nižje, ker je bilo nekaj primerov takih, da postopka ni bilo treba uporabiti. Ocena, ki izstopa, je posledica tega, da sem tudi v primerih, kjer ni bil izpeljan celoten upravni postopek in je socialna delavka pri delu z družino o kaki stvari napisala zapisnik, lo pripisala temu konceptu dela. Komentar socialnih delavk na skupinskem intervjuju, na katerem sem predstavila ugotovitve, je bil, da so prav na upravni postopek največkrat pritožbe in zato socialne delavke poskušajo zelo dosledno upoštevali zakon in tudi dosledno zapisovati opravljena dejanja v postopku. Realitetna terapija Po najmanj dosledni uporabi tako pri mojih ocenah kot pri ocenah socialnih delavk izstopajo elementi: raziskovanje potreb, ki so pomembne za uporabnika, raziskovanje slik v svetu kakovosti, raziskovanje sestavin celostnega vedenja, spodbujanje k samoevalvaciji, poučevanje o teoriji izbire, Znova so pri mojem ocenjevanju ocene nižje kol pri ocenjevanju socialnih delavk. Za vse druge elemente so socialne delavke v povprečju pripisale zelo visoke ocene, saj povprečje ni nižje od 1,88. Sistemsko-kibernetski pristop Pri socialnih delavkah in pri meni po najmanj dosledni uporabi izstopajo: zrcaljenje, postavljanje krožnih vprašanj, preokvirjanje, soustvarjanje in spodbujarijc konteksta za razvoj sprememb višjega reda. Pri mojem ocenjevanju izstopata še: oblikovanje majhnih korakov za sprožanje sprememb in preverjanje uporabnikovega razumevanja. Rlementi, ki so jim socialne delavke pripisale najbolj dosledno uporabo: upoštevanje, da sprememba dela sistema vpliva na druge sis- teme, izražena ležava pri družinskem članu ni osebnostna značilnost, ampak način izražanja napetosti v odnosih, usmerjanje dela na odnose, ne na osebnostne značilnosti, preverjanje uporabnikovega razumevanja. Socialne delavke pri delu črpajo znanje tudi iz posameznih elementov sistemsko-ki-bernetskega pristopa in realitetne terapije (o tem govorijo visoke ocene pri posameznih elementih teh dveh konceptov). Kol najmanj dosledno uporabljeni elementi izstopajo tisti, ki zahtevajo specifično ravnanje socialne delavke, ki ga pristop natančno določa. KORAK K BOLJ KOMPETENTNEMU RAVNANJU V PRAKSI SOCIALNEGA DELA Z DRUŽINO Rezultati raziskave so me spodbudili k razmišljanju, kako lahko presežemo nedosledno uporabo konceptov socialnega dela v praksi. Na podlagi teoretskega znanja in empiričnih rezultatov sem oblikovala model socialnega dela z družino (glej sliko 1), v katerem želim poudariti tako pomen posebne strokovne opremljenosti socialne delavke, ki dela na področju socialnega dela z družino (glej npr. Ča-činovič Vogrinčič 2006, Constable, Lee 2004), kot ludi pomen refleksivne uporabe znanja v praksi ( Taylor, While 2000, Healy 2005). Z oblikovanim modelom želim pripomoči k bolj eksplicitnemu opiraitju na teoretsko znanje, ko socialne delavke iščejo odgovore, kako ravnati v kompleksnih procesih pomoči družinam. Splošne teorije o delu z družinami so prevedene v prakso na primerih. Primer je individualna pripoved ali zgodba o interaktivni pomoči družini. Zgodba je določen izid kompleksnih realnosti, od katerih je le nekaj takih, ki jih lahko napovemo ali razumemo (Constable. Lee 2004: 264). Menim, da zgodb v socialnem delu z družino ne moremo pisati sami, zgodbe v delovnem odnosu (Čačinovič Vogrinčič 2005) vedno znova soustvarjamo z družino in njenimi družinskimi člani. Lahko pa - in za to smo odgovorni - na kompetenten način socialnega dela ustvarimo razmere, odprl prostor za pogovor, v katerem lahko z Slika 1: Socialno delo z družino: Soustvarjanje teorije v praksi8 koncepti pomoči v teoriji socialnega dela z družinami jezik SD soustvarjanje procesa pomoči časovna razsežnost znanje drugih strok dve ravni dela socialno delo z družino družina SD v privzete teorije reflektiranje dejanj reflektiranje v akciji prostorska razsežnost posameznik skupnost zakonodaja koncept delovnega odnosa institucionalni kontekst pogovor družbeni in kulturni kontekst družine refleksivni pristop implicitno/ eksplicitno znanje zapisovanje oblikovanje znanja v praktični situaciji ljudmi začnemo raziskovati in soustvarjali želene zgodbe. Predlagani model je dinamičen model -različne teme, vsebine dela. ravni delovanja so med sabo prepletene in soodvisne: s sliko sem želela prikazati svoje razumevanje krožnosti vpliva dejavnikov za vzpostavljanje in vzdrževanje uspešnih procesov pomoči družinam v socialnem delu. Krožnost pomeni tudi. da ni začetka in konca, ni vrstnega reda, po katerem bi morali korak za korakom uporabljati predstavljeni model. SKLEP: MODEL(I) SOCIALNEGA DELA Z DRUŽINO? Želela sem oblikovati uporaben in učinkovit model pomoči družini v socialnem delu. ki bi pripomogel k preseganju nedosledne uporabe konceptov socialnega dela v praksi - o takšni 8 Za podrobnejšo predstavitev modela gl. Mešl 2007. uporabi pričajo predstavljeni rezultati - in hkrati model, ki sledi post moder ni paradigmi vzpostavljanja procesa pomoči, ki ga družina in socialna delavka soustvarita. Pri določitvi lega cilja sem vedela, da se lotevam kompleksnega področja dela, mogoče skoraj neuresničljivc naloge, ki se zdi že v izhodišču protislovna. Ali ni v nasprotju s posimoderno paradigmo razmišljati o enem modelu ravnanja, ki naj bi ga sprejeli v socialnem delu z družino? Ali lahko z enim modelom odgovorimo na kompleksnost socialnega dela z družino? Ali lahko oblikujem model, ki ne bo zapiral prostorov za ustvarjalno odzivanje socialnih delavk na konkretno praktično situacijo, ki bo odpiral prostor za enkratnost družin in njenih družinskih članov in bo hkrati dovolj uporaben za prakso? Protislovnost opredeljenega cilja se mi je med raziskovanjem po eni strani potrjevala, po drugi strani pa sem dobivala tudi potrditve o smiselnosti zastavljenega cilja. Končno sem omenjeno protislovnost sprejela kot izziv: merilo ustreznosti modela za socialno delo z družino je postala odprtost modela za izbor različnih teoretskih konceptov, ki jih v konkretnem praktičnem primeru (v specifičnem institucionalnem konteksni) socialna delavka refleksivno (Taylor, While 2000, Healy 2005) uporabi v praksi - na konipelenten način, ki bo za družino, njene člane in socialno delavko pomenil soustvarjanje dobrih izidov v vsakokrat izvirnem delovnem projektu pomoči (Čačinovič Vogrinčič ei al. 2005) in bo hkrati pripomogel k razvijanju uporabne teorije za prakso socialnega dela z družino. VIRI Argyris, C., Schon, D. (1974), Theory in practice: Increasing professional effectiveness. San Francisco: Jossey-Bass. Camilleri, P. (1999), Social Work and its Search for Meaning: Theories, Narratives and Practices. V: Pease, B., Fook, J. (ur.) Transforming Social Work Practice: Postmodern critical perspectives. London, New York: Routledge (25-39). Constable, Ft., Lee, D. B. (2004), Social Work with Families: Content and process. Chicago: Illinois Lyceum Books, Inc. Čačinovič Vogrinčič, G., Šugman Bohinc, L. (2000), Učinkovitost (uspešnost) razgovora v socialnem delu z družino. Socialno delo, 39, 3:175-189. Čačinovič Vogrinčič, G., Kobal, L., Mešl, N., Možina, M. (2005), Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani. Čačinovič Vogrinčič, G. (2006), Socialno delo z družino. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani. Healy, K. (2000), Social Work Practices: Conteporary Perspectives on Change. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage Publications. - (2005), Social Work Theories in Context: Creating Frameworks for Practice. Houndmills, Basingstoke, Hampshire, New York: Palgrave Macmillan. Lussi, P. (1991), Systemische Sozialarbeit. Bern: Haupt. Mešl, N. (2007), Teorije ravnanja in uspešnost procesov pomoči v socialnem delu z družinami. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo (doktorska disertacija). Osmond, J. (2006), Knowledge Use in Social Work Practice: Examining its Functional Possibilities. Journal of Social Work, 221,6: 221-237. Payne, M. (2001), Savremena teorija sociainog rada (prevedel Milosavljevič, M., Milosavlevič, K.). Banja Luka: Comesgrafika. Pease, B., Fook, J. (1999), Transforming Social Work Practice: Postmodern critical perspectives. London, New York: Routledge. Rener, T. (1995), Ideologije krize. V: Rener, T., Potočnik, V., Kuzmik, V. (ur.), Družine:različne -enakopravne. Ljubljana: Vitrum (15-24). Rosen, A., Proctor, E. K., Staudt, M. (1999), Social Work Research and the Guest for Effective Practice. Social Work Research, 23,1: 4-13. Saleebey, D. (ur.) (1997), The Strenght Perspective in Social Work Practice. New York: Longman. Schon, D. (1987), Educating the Reflective Practitioner: Toward a New Design for Teaching and Learning in the Professions. San Francisco: Jossey-Bass. -(1991), The Reflective Practitioner: How, Professionals Think in Action. Aldershot: Ashgate-Arena. Šunko, B., Bole Fiimžgar, M., Dobnikar, M., Pudgar, I., GrcaŠpolad, A., Štoka, J., Tomc, D. (2001), Evalvacija socialnovarstvene storitve »Pomoč družini za dom« in programov psihosocialne pomoči družini v centrih za socialno delo. Ljubljana: Skupnost centrov za socialno delo. Taylor, C., White, S. (2000), Practising reflexivity in Health and Welfare: Making Knowledge. Buckingham: Open University Press. Turner, F. J. (ur.) (1996), Social Work Treatment: Interlocking theoretical approaches. New York: The Free Press. Vries, S. de, Bouwkamp, R. (1995), Psihosocialna družinska terapija. Logatec: Firis. ČLANEK 11 Federico Farini HIBRIDIZAOIJA KOT POSLEDICA NOVIH KULTURNIH OBLIK UDELEŽBA PRISELJENIH MLADOSTNIKOV, MODENSKIH SREDNJEŠOLCEV, V DRUŽBENIH PROCESIH DRŽAVE GOSTITELJICE UVODNI PODATKI O RAZISKAVI Članek temelji na podatkih, ki smo jih spomladi 2006 pridobili na podlagi kvalitativnih skupinskih intervjujev z 48 priseljenimi mladostniki, sicer dijaki srednjih šol v Modeni, ki so bili pred tem vključeni v evropski projekt COMICS (Children of Migrants Inclusion Creative Systems - Ustvarjalni sistemi za vključevanje otrok priseljencev). Večina vprašanih je bila moškega spola (59 %), njihova etnična pripadnost pa je bila zelo raznovrstna: največja skupina je bila iz Magreba (15 intervjuvancev iz Tunizije in Maroka), sledijo Albanci (6), nato Ganci in Filipinci (5), Ukrajinci (4), Turki in Nigerijci (3). Preostali intervjuvanci so bili iz Senegala, Indije, Angole, s Kitajske, Slonokoščene obale, iz Irana in Peruja. Projekt COMICS je obsegal delavnice, katerih cilja sta bila spodbujanje socialne udeleženosti priseljenih mladostnikov in raziskovanje, katerega namen je bil preučiti pomene in oblike državljanstva priseljenih mladostnikov. V članku so objavljeni izsledki raziskave o različnih plateh državljanskih praks in o tem, kako si mladi priseljenci oblikujejo identiteto. Predstavil bom analizo socialnega počutja in integracije udeležencev. Tem, kot sta socialna udeleženost in zadovoljstvo vprašanih, nismo analizirali s pokazatelji, ki so jih razdelali v drugih raziskavah in preteklih teoretskih študijah, pač pa smo jih želeli pridobiti na podlagi tega, kar so mladi v intervjujih sami predstavili kot najpomembnejše vidike svojega vsakdanjika. Članek poudarja, da udeležba v relevantnih družbenih procesih države gostiteljice ne zahteva niti nekritičnega angažiranja v njenih kulturnih oblikah niti popolnega strinjanja z njenimi kulturnimi simboli. Socialna udeleženost je povezana z nenehnimi pogajanji o pomenih simbolov in kulturnih oblik ter z nenehnim mešanjem teh pomenov in oblik v medkulturni komunikaciji. Ker kategorije, kot sta »integracija« in »prilagajanje«, ne morejo opisati odtenkov socialne udeleženosti, poskušam v članku predstaviti raznovrstnost pomenov, pričakovanj in problemov pri integraciji, kot jih doživljajo mladi priseljenci in jih izražajo s svojimi lastnimi besedami. Članek upošteva potek skupinskega intervjuja. Navedel sem odlomke iz opravljenih pogovorov, ki smo jih ocenili kot zelo pomembne. Da bi ohranili anonimnost intervjuvancev, smo njihovo identiteto šifrirali s petmestno oznako: prve tri črke pomenijo narodnost, četrta spol (Ž za ženski in M za moškega), peti znak pa je številka posameznika, če je intervjuvancev istega spola in iste narodnosti več (npr. dekle iz Ukrajine bo imelo oznako UKRŽ1). Tudi fokusne skupine so zapisane kot štirimestna koda. Prve tri črke označujejo šolo, zadnja številka pa številko fokusne skupine na tisti šoli.2 Raziskovalec je označen kot »RAZ«. ^ o h ti ' Države so okrajšano takole: ALB: Albanija; ANG: Angola; a GAN: Gana; MAR: Maroko; NiG: Nigerija; FiL: Filipini; ¡5, TUN: Tunizija; UKR: Ukrajina. 2 CAT: administrativna in poslovna srednja šola »Cattaneo«; CDR: poklicna šola za strojništvo »Citta dei Ragazzi«; COR: tehniška srednja šola »Corni«; CTP: italijanska šola za tuje dijake »Centra Territoriale Professionale«; FS: tokusna skupina. h UDELEŽBA V DRUŽBENIH PROCESIH V DRŽAVI GOSTITELJICI Na podlagi izjav intcrvjuvanccv iz fokusnih skupin ugotavljamo, da so najpomembnejši in hkrati tudi najbolj sporni vidiki udeležbe v družbenih procesih v državi gostiteljici tile: • težave pri doseganju učnih standardov, ki jih zahteva izobraževalni sistem države gostiteljice» v večini primerov zaradi nezadovoljivega znanja jezika, redkeje pa zaradi razlik v izobraževalnem sistemu držav, iz katerih izhajajo. • marginalizacija. ki temelji na negativnih ste-reotipih. povezanih s kategorizacijo kulturnih razlik, • ležave pri vzpostavljanju relevantnih in intenzivnih stikov z osebami, ki ne pripadajo lastni »etnični skupini«, • dostop do najpomembnejših družbenih procesov v državi gostiteljici. Težave pri doseganju standardiziranega učnega uspeha, ki ga zahteva izobraževalni sistem države gostiteljice, so izjemno žgoč problem. To menijo zlasti intervjuvanci, ki so v Italijo prišli pred kratkim. Intervjuvanci se pritožujejo, da je izobraževalni sistem tog in brez posluha za jezikovne ležave, s katerimi se po navadi spopadajo priseljenci ob prihodu v novo državo. Intervjuvanci menijo, da izobraževalni sistem ustvarja razlike med ljudmi ne glede na to. koliko njihovi učni uspehi ustrezajo standardiziranim pričakovanjem. Pri standardiziranih pričakovanjih glede učnega uspeha je problem v neupoštevanju kulturne in jezikovne raznolikosti (Baraldi. Iervese 2003. Baraldi 2005. Iervese 2006). Po mnenju intcrvjuvanccv so takšna pričakovanja podlaga za procese marginalizacije, ki jih doživljajo v izobraževalnem sistemu. 1. NIGŽ1: Na primer, lani sem šla na Barozzi [prestižna poslovna šola v Modeni], po mesecu dni pa so mi rekli, naj kar ostanem doma. da sicer lahko hodim v šolo in samo poslušam, ampak da nikakor ne bom mogla zdelati letnika. Kako pa naj bi bilo drugače, ko pa nič ne razumeš, kar govorijo? 2. NIGŽ2: Tukaj naCallaneu |poslovna šola, ki je mani j prestižna kot Barozzi in velja za pribežališče ustih, ki pogrnejo na Barozziju] je ena profesorica, ki ti pomaga, in nenadoma vidiš, da pravzaprav nisi niti tako neumna. 3.GANŽ1: Mogoče ... [smeh]. 4. N1GŽ1: Nič bolj neumna kol drugi, ampak na koncu te vseeno vržejo. 5. RAZ: Ker ne razumeš? 6. NIGŽ2: Ker le dajo v razred z dijaki, ki so mlajši od tebe, celo tri leta mlajši. V vsakem primeru te vržejo, pa tudi ne moreš se spoprijateljili z nikomer, ker so sošolci premladi. 7. RAZ: Zunaj razreda se torej družiš s prijateljicami tvoje starosli. v šoli pa s sošolkami, ki so mlajše in ti ne ustrezajo. 8. NIGŽ2: No. zdaj je žc bolje, kajti v Cattaneu lahko narediš izpile, če pokažeš, da se trudiš naučiti italijansko. (FS CAT2) Po daljšem času bivanja v Italiji so izjave o težavah pri doseganju standardiziranih šolskih uspehov vse redkejše, dokler povsem ne izginejo. Mogoče je opaziti negativen povratni odziv: tisti, ki bivajo v Italiji vsaj tri leta. ne zaznavajo drugačnih težav kot rijihovi sošolci. Večina intcrvjuvanccv, in to ne glede na narodnostno pripadnost, doživlja marginalizacija, ki temelji na negativnih stereotipih, povezanih s kategorizacijo kulturnih razlik. Tu lahko govorimo o etnocentrični zaprtosti države gostiteljice, ki soji mladi priseljenci priče vsak dan. Ukrajinci in Turki so pri tem izjema, saj trdijo, da diskriminacije ne občutijo. Še posebej pomemben je podatek, da so bili oboji, tako tisti, ki so že dolgo v Modeni. kot tisli, ki so tu manj kot tri lela. v novejšem času priče etnični diskriminaciji, čeprav v nobenem primeru niso doživeli fizičnega nasilja. Najpomembnejši pojavni obliki marginalizacije sta dve in obe izhajata iz posebne oblike medkulturne komunikacije, namreč etnoccntriz-ina (Gudvkunsl 1994, Pearce 1989, 1994). Prvo opredeljujemo kot »zavračanje«, drugo pa kot »izključevanje«. Zavračanje ima lahko različne oblike, npr., nekdo ne želi. da bi sedeli poleg njega na avtobusu, nekdo se noče odzvali na naše prošnje po informacijah, prodajalci so nezaupljivi do nas, javni uslužbenci zadržani. V primeru zavračan ja intervju vanci prepoznavajo povezavo med starostjo in etnoceniričnim vedenjem: veliko verjetneje je, da bodo zavračali starejši kot pa vrstniki. Izkušnjo zavračanja vsi doživljajo kol bolečo, ne le zaradi negativnega vrednotenja njihove etnične skupine, temveč ker to dojemajo kol zanikanje svoje avtonomije posebnih in neodvisnih ljudi, torej njih samih kot oseb. Druga oblika marginalizacije, ki jo doživljajo intervjuvanci, je izključevanje pri udeleženosti v najpomembnejših družbenih procesih v državi gostiteljici. Večina vprašanih jo povezuje z brezbrižnostjo do kulturnih spremenljivk, predvsem jezika. V resnici je udeleženost v družbenih procesih v sistemih, kol sla politični in ekonomski, odvisna od lega, koliko prispevki h komunikaciji zadovoljujejo kognitivna in normativna pričakovanja. Večina iniervjuvanih fantov, še posebej tistih iz Maroka in Albanije, trdi, da se ljudje v državi gostiteljici povsem upravičeno bojijo medkulturnih stikov s priseljenci zaradi slabe slike priseljencev v javnih občilih, ki poudarjajo etnični izvor kriminalcev zgolj tedaj, kadar ti niso iz Italije. 1. MARM1: Stopim na avtobus in zagledam prost sedež poleg dekleta. Vprašam jo, če je prost, in ona odgovori, da ne, toda sedež ostane ves čas prazen in se vprašam, kako to? Plačal sem dva evra pa pol iz Modene do Vignole in ne morem sedeti. 2. RAZ: In poleni? 3. MARM1: Ne morem se začeti kregati, ker je ženska. Če bi namreč bil moški, bi se kar usedel, ludi če bi se moral kregali, loda ker je ženska, raje stojim. 4. RAZ: Zakaj misliš, da ni želela, da prisedeš? 5. MARM1: Samo vzemi časopis in v njem lahko prebereš, da Maročani napadajo z noži, prodajajo mamila, torej ni čudno, da se nas bojijo. 6. TUNM1: Ja, samo da niso samo Maročani, tudi drugi tujci se vedejo kot kriminalci, ki bi jih morali aretirali, ludi Italijani so laki. 7. MARM1: Ampak če Italijan oropa banko, napišejo »Moški je oropal banko«, če pa jo oropa priseljenec, napišejo, da jo je priseljenec. ne samo moški. 8. RAZ: Ah, to je krivda televizije. 9. TUNM 1: Ne, ni samo televizija kriva, tako pač potekajo slvari. (FSCDR1) Ta pogovor, ki je podoben številnim drugim, ki so potekali v fokusnih skupinah, jasno kaže, da se intervjuvanci zavedajo dinamike, v kaieri se slereolipi konstruirajo in utrjujejo (ali aktivirajo, če so latentni). V teh primerih izkušnja marginalizacije ne ustvarja niti zamere niti einocentričnih odzivov, uper jenih proli povzročiteljem marginalizacije. Poudarek je na odgovornosti množičnih občil, ki namenoma prikrivajo osebne značilnosti posameznika ter ohranjajo kategorizacije in stereotipe (Farr, Moscovici 1984), ki temeljijo na etnični pripadnosti. Vse (o pa povzroča strah in kot posledico tudi družbeno potrebo po informacijah, ki jih lahko ponudijo le sredstva javnega obveščanja (l.uhmann 2000). O izkušnjah marginalizacije, ki temelji na fenotipu, govorijo le dekleta iz zahodne in osrednje Afrike (fantje iz istega območja o tem ne poročajo): v tem primeru barva kože in telesne značilnosti spodbujajo pojavnost etnocentrične zaprtosti. To je edini primer, kjer intervjuvanci zelo negativno ocenjujejo vedenje pripadnikov države gostiteljice na etnični osnovi. Akter takšne marginalizacije velja za popolnoma odgovornega za svojo kognitivno zaprtost, brez povezave z vplivi sredstev javnega obveščanja. V pogovoru spodaj je mogoče opaziti reference na etnocentrično obliko odziva (lajfel 1981) kot odgovor na izkušnjo marginalizacije, ki temelji na fenotipu (odgovori od 6 do 8). Ugotovimo lahko težnjo k podcenjevanju osebne specifičnosti in avtonomnosti pripadnikov države gostiteljice, ker so označeni kol uniformna skupina, za katere so značilne skupne značilnosti (Moscovici 2001). Tako predvsem poudarjajo lastnosti, ki označujejo močno identiteto skupine, v tem primeru vrednote, ki naj bi bile inherentno »afriške«, na primer odprtost (v nasprotju z zaprtostjo) in solidarnost (v nasprotju z egoizmom), spet ne glede na osebnostne lastnosti posameznika. 1. NIGŽ1: Težko je spoznati ljudi, če te grdo gledajo že zaradi barve kože. 2. RAZ: Seje to dogajalo tudi v šoli? 3. GANŽ1: Nikoli v šoli, vedno kje drugje. 4. ANGŽ1: To je res. 5. RAZ: Oprosti, toda ti si Italijanka, tako rekoč rojena si v Italiji, pa imajo ljudje kljub temu predsodke do tebe':' 6. ANGŽ1: Jasno, jaz sem Atričanka. no, ne ravno Atričanka, ampak zaradi barve kože ne morem biti Italijanka, kar pa ni moja krivda, ampak krivda ljudi, ki so nevedni. 7. GANŽ2: Čc me nc pozdraviš, ker sem črna, si ti kriv, ker si ignorant. 8. NIGŽI: Po navadi pravim, poglej, ti si moraš plačevati UV sončenja, da potemniš, jaz pa sem zagorela brezplačno, torej vidiš, da si neumen? 9. ANGŽ1: Zato ker smo v Afriki drugačni, živimo kot v velikih družinah, pomagamo si med sabo in se nc ubadamo s tem, da pričakuješ, da Li bo nekdo vrnil pomoč, če mu pomagaš. 10.RAZ: Ampak ali se tako vedeš tudi v šoli? 11.ANGŽ1: Poskušam, ampak ko enkrat pomagaš, na to vsi pozabijo. 12.GANŽ1: Razlika je v tem, da mi, Ganci. čutimo, da smo eno, in pomagamo drug drugemu. Modenčani pa nočejo slišati za tiste, ki živijo okrog njih. (FS CAT2) Glede odnosov med vrstniki v izobraževalnem sistemu je videti, da standardizirana kognitivna pričakovanja v izobraževanju narekujejo italijanski vrstniki. Določajo, koliko so tujci vredni kot dijaki in kot osebe (Baraldi 2003). Upoštevaje teorijo o »konfliktih, temelječih na identiteti«, lahko opišemo specifičen proces socialnega izključevanja, ki se dogaja v komunikacijskih procesih izobraževalnega sistema. Ta proces je sestavljen iz dveh komponent: 1) iz zahteve po prilagoditvi standardiziranim kognitivnim in normativnim pričakovanjem glede izobraževalnega sistema, ki nc upošteva kulturne raznolikosti (Baraldi 2005); 2) iz praks marginalizacije. ki vključujejo udeležence komunikacijskih proccsov, ki ne zmorejo zadovoljiti teh pričakovanj. Prakse marginalizacije so komunikacijski procesi,ki združujejo konstruiranje skupinske identitete tistih, ki lahko izpolnijo pričakovanja izobraževalnega sistema (kompetentni »mi«), s kategorizacijo nedefinirane skupine nc-kompetentnih »njih«, ki ne morejo izpolniti pričakovanj izobraževalnega sistema glede kognitivnih zahtev (Farini, Zoboli 2006). Na podlagi več pričevanj je možno izoblikovati »model marginalizacije tujih študentov« v izobraževalnem sistemu države gostiteljice: tujec, ki ne doseže ustreznega uspeha, je kategoriziran kot nekompetenten na podlagi kognitivnih pričakovanj, ki nc upoštevajo kulturne variabilnosti. Poudarjanje negativnih vrednotenj pripomore k posplošenemu pričakovanju neprimernosti tujcev. Tako je predsodke in marginaliziranje tujcev mogoče opravičili s sklicevanjem na narodnostne in kulturne značilnosti. V skladu s teorijo obvladovanja konfliktov, ki so jo uvedli ameriški avtorji Fisher, l!ry in Patton (1991), so interesi italijanskih srednješolcev usmerjeni v ustvarjanje osebne identitete (sem kompeienien udeleženec komunikacije v izobraževanju in sem torej kompetenten družbeni akter), njihova stališča pa so etnocentrična in izkoriščajo razlike, ki temeljijo na razlikah med skupinami (sem kompetenten, ker se razlikujem od njih. ki niso kompetentni. kar potrjujejo že njihovi neuspehi). Jasno je, da tisti vprašani, ki so se vključevali v družbene procese v državi gostiteljici že od malega, ne prepoznavajo takšne etnocentrične zaprtosti, utemeljene na kognitivni podlagi. 1. FII.M I: Problem je v tem, ker na začetku ne razumeš ničesar, zato si ljudje mislijo, da si zabit, preprosto hendikapiran. Vprašaš nekaj, kar težko razumeš, potem pa te zafrkavajo, ker je to zanje nekaj čisto preprostega. 2. FILM2: Ja, zafrkavajo le, ampak jaz se nisem nikoli jezil, po navadi sem jim rekel: »Hvala, ker me zafrkavate, tako se vsaj naučim nekaj novih besed.« 3. FILMI: To si rekel? Jaz ne morem. Jaz. se razjezim, ker... saj me sploh ne poznate, zakaj potem mislite, da me lahko zafrkavale? 4. FILŽl: To je res. 5. FILMI: In potem, ko imamo angleščino -veš, da angleško govorimo zelo dobro, saj je to skoraj naš materni jezik - me kdo vpraša: »Oprosti. Guti, kaj pravi učiteljica,« in takrat rečem: »To je tvoj problem, bedak.« (FSCTP1) Intenzivnost in relevantnost odnosov s pripadniki, ki niso sonarodnjaki (se pravi, kako pomemben je dostop do osnovnih virov, tako materialnih kol simbolnih), kažela stopnjo prilagojenosti na življenje v državi gostiteljici. Z izrazom »prilagojenost« mislimo - v skladu s Kimoni (1997,1999,2005)-napridobivanje sposobnosti za aktivno udeležbo v najpomembnejših družbenih procesih v državi gostiteljici, od katerih je odvisen dostop do osnovnih virov (npr. zaposlitev, socialne službe), ne pa na prilagojenost kulturi države gostiteljice, ki naj bi bila kvalitativno večvredna. Prilagojenost je odvisna od udeležbe v družbenih procesih v državi gostiteljici. Udeležba povečuje sposobnosti za sporazumevanje. Razvoj spretnosti za komuniciranje ustvarja razmere za izboljšanje družbenega položaja. Za uspešnost prilagajanja je ključno angažiranje v izobraževalnem sistemu, predvsem zaradi njegove brezbrižnosti do kulturne raznolikosti in zaradi njegove zahteve po usposobljenosti za komuniciranje v državi gostiteljici. Vključenost v izobraževalni sistem je še pomembnejša, saj številni intervjuvanci trdijo, da bolj intenzivne odnose vzdržujejo s sonarodnjaki. predvsem vrstniki. Komunikaciji s pripadniki svoje narodnostne skupine dajejo prednost, ker jim omogoča uporabo maternega jezika in predpostavlja skupne osnovne vrednote, oboje pa povečuje uspešnost komuniciranja. Le malo intervjuvan-cev trdi, da se družijo v vrstniških skupinah. sestavljenih večinoma iz pripadnikov države gostiteljice. Pogosteje se družijo v večnarodno-stnih skupinah, v katerih so tudi (ne pa nujno) vrstniki iz države gostiteljice. Opaziti je mogoče velike razlike glede narodnostnega porekla intervjuvancev: Turki in Ukrajinci trdijo, da se družijo s pripadniki drugih narodnosti in z italijanskimi vrstniki, vprašani Albanci in Maročani pa izjavljajo, da se družijo s skupinami sonarodnjakov in skupinami pripadnikov različnih narodnosti, z blago preferenco do prvih. Intervjuvanci iz zahodne in osrednje Afrike in s Filipinov pa pravijo, da se družijo le s sonarodnjaki. To kaže na podobnosti z italijanskimi mladostniki iz modenske regije (Barbieri et al. 2005). 1. RAZ: Ko nisi v šoli, ali se družiš tudi z italijanskimi fanti ali samo z ljudmi iz tvoje države? 2. IJKRŽ1: Samo z Italijani, ven hodim samo z Italijani. 3. RAZ: Imaš tudi fanta, ki je Italijan, ne? 4. (JKRŽ1: Ne fanta, samo prijatelje. 5. RAZ: Ampak ven greš pa raje z Italijani? 6. IJKRŽ 1: Ja. (FS COR1) 1. ALBŽ1: Nimam težav, imam veliko italijanskih prijateljev. 2. ALBM1: Jaz tudi. ampak ko greš iz šole in se odpraviš na avtobusno postajo, vidiš, da Albanci pozdravljajo druge s »čao, čao«, ampak se ne družijo z njimi. Tako je tudi z Maročani... tako pač je. 3. ALBŽ2: Se strinjam. Mislim, nimam problemov, ampak na koncu vedno ostaneš z Albanci. 4. RAZ: Ker se tako bolje počutiš? 5. ALBŽ1: Ne vem. mogoče zaradi jezika, ampak imam tudi italijanske prijatelje. (FS COR3) 1. FILMI: Mi hodimo ven skupaj, mislim, samo Filipinci, tako se bolje počutimo, se obiskujemo, na primer, jaz njega učim glasbo. 2. FILM2: .la. to je res, običajno gremo ven skupaj. 3. FILŽ1: .la. 4. RAZ: Hodite ven tudi z Italijani? 5. FILM2: Z Italijani ne, z njimi sicer lahko marsikaj počnem, a ven ne gremo. 6. FILMI: Veste, Italijani vedno mislijo na nogomet, le nogomet bi radi igrali, govorili o nogometnih tekmah, jaz pa jim pravim, dajte no, igrajte še malo odbojko ali košarko. ampak oni nočejo igrati nič drugega kot nogomet. (FS CTP1) Dajanje prednosti druženju s skupino sonarodnjakov je mogoče opazili ludi med intervjuvanci, ki živijo v Italiji dlje kot pet let in so, kar zadeva komuniciranje, popolnoma kompelenini. Videli je. da prilagojenost družbi države gostiteljice ne izključuje želje po druženju s sonarodnjaki. To je podatek, ki bi ga bilo treba v prihodnosti podrobneje raziskali. Možnost udeležbe v pomembnih družbenih procesih pomeni možnost avtonomnega in vidnega udejslvovanja v državi gostiteljici. Med najpomembnejše družbene procese pa po mnenju iniervjuvancev sodi dostop do potrošnje. Z izrazom »dostop do potrošnje« so intervjuvanci razumeli tako možnost pridobitve predmetov, ki imajo poseben simbolen pomen in posedovanje katerih lahko pripomore k definiranju stopnje družbene primernosti, kot tudi veselje ob uporabljanju blaga in storitev. Potrošnja ne pomeni le posedovanja, ampak tudi ustvarjalno izbiro v skladu z družbeno iden utelo. Vsi intervjuvanci so kritizirali, da njihovi italijanski vrstniki zelo cenijo nekatere predmete, ki veljajo za nepogrešljive in jih po navadi narekujejo modni trendi. Večina vprašanih je kritizirala razvrščanje posameznikov glede na posedovanje materialnih dobrin in pri Leni pogosto moralizirala. Hkrati so lahko izrazili mnenje o socialni funkciji potrošnje. Nošenje irendovskih oblačil, na primer, razumejo kol komunikacijsko dejanje in priseganje na kulturne oblike, ki veljajo za pomembne in pomirjajoče, tako da je sledenje modnim zapovedim lahko nujni pogoj za sprejelost tako v razredu kot v skupini vrstnikov. Intervjuvanci pravijo, da pri sledenju modnim trendom ni treba nujno nosili dragih oblačil znanih modnih oblikovalcev, kot menijo italijanski vrstniki, ampak da se je tem trendom treba prilagodili. Drage obleke znanih krealor-jev lahko nadomestijo s podobnimi izdelki, ki so na voljo v trgovinah, v katerih prodajajo poceni kolekcije prejšnjega leta, v diskoninih trgovinah ali uličnih prodajalnah. 1. ALBM1: Jasnoje.dabolj ko upoštevaš modna pravila, bolj te Italijani sprejemajo. 2. RAZ: Ampak to stane. 3. ALBŽ2: Ni nujno, samo obleke krealorjev so drage. Na primer, greš v kitajske trgovine, na tržnice in našel boš enake stvari kot v bulikih, stanejo pa samo deset evrov, pel za eno majico s kratkimi rokami. In potem ugotoviš, kot so pokazali na RAI 3 [RAI 3 je ena od ireh javnih radijskih postaj; velja za najbolj kulturno in ima sloves politično levo usmerjene radijske postaje I, da jih delajo v istih tovarnah hkrati s proizvodi kreatorjev. 4. RAZ: Torej se lahko oblačite po modi. ne da bi preveč zapravili? 5. ALBM1: Zagotovo. Seveda lahko pogledajo znamko in te potem zafrkavajo, da ni kuL ampak je malo verjetno, da bi se to zgodilo. 6. IJKRM1: Rad se oblačim po modi. ampak to še ne pomeni, da moraš dati sto evrov za ene kavbojke, 7. ALBŽ2: Celo več. in to je narobe, kajLi s sto evri je mogoče storiti marsikaj. 8. RAZ: Se torej strinjate z njo? 9. ALBM1: Seveda. Ne gre za to. da ne bi maral takšnih oblačil, narobe je, mislim moralno, porabiti toliko denarja za takšne stvari. (FS COR3) Intervjuvanci razlikujejo med potrošnjo, komunikacijskim dejanjem s posebnimi družbenimi funkcijami - za to so lahko potrebne ludi določene sposobnosti in kompetence (npr. potrošili čim manj) - in potrošništvom, lega 7, moralnega vidika ocenjujejo zelo negativno. kot nekaj nepotrebnega in nemoralnega. Kljub odklanjanju ekscesov potrošništva vsi intervjuvanci menijo, da je ohranjanje javne podobe v skladu s konkretnimi merili osnovna sestavina socialne udeleženosti. Sprejemanje modnih trendov vsebuje tisto, kar Goffman (1999) opredeli kot »obraz«, kot javno predstavitev sebe, ne da bi razkrili svojo osebnost, 7, možnostjo avtonomnega izražanja sebe, neupoštevaje splošno veljavne norme (oblačenje), ki lajšajo dostop do družbenih procesov v državi gostiteljici. Potrošništvo omogoča strategije ustvarjanja zunanje podobe, ki jo mladi tujci ostro ločujejo od osebnih lastnosti posameznika. Potrošništvo obravnavajo le kot eno izmed številnih možnosti izražanja. PERSPEKTIVE MLADIH PRISELJENCEV Nihče izmed iniervjuvancev ni potrdil, da bi imel težave pri zadovoljevanju osnovn ih potreb; kritične situacije priseljencev, kot jih obravnavajo v javnih občilih, razlagajo kol posledico slabih delovnih navad, lako da je pogosto izraženo negativno mnenje o tistih, ki iščejo delo. Ta ugotovitev je povezana s splošno razširjenim mnenjem, da gospodarska situacija v Modeni omogoča vstop na trg delovne sile, vendar le tistim, ki so pripravljeni sprejeli visoko stopnjo fleksibilnosti (negotovost delovnih mest. nizki dohodki, neskladnost med usposobljenostjo in dejanskimi zahtevami na delovnem mestu). Albanci in Maročani so izrazili največji optimizem glede zaposlitve. 1. MARM2: Ne moreš reči, da si lačen ali da nimaš dela, kajti lahko greš na zavod za brezposelne. Obstajajo dobrodelne ustanove, kamor greš, če imaš težave. Tja prihajajo tudi otroci, ki so sami in premladi za delo. Ampak dobrodelnih ustanov ne maram preveč. Mislim, nekaj časa že lahko ostaneš tam, potempa se moraš znajti sam in si poiskati delo. 2. MARM3: Torej si proti dobrodelnim ustanovam. Ampak če si v stiski, kam lahko greš? Prosjačiš po cestah? 3. M ARM2: Rekel sem samo, da lam ne moreš ostati dolgo časa, mislimeno ali dve leti. Seveda lahko ostaneš, če si v stiski, ampak potem pa moraš oditi in si najti delo. 4. MARM3: To je res. (FSCDRl) 1. TIINM1: Mislim, da bom dobil delo v tovarni, kjer sem opravljal prakso. Rekli so, da so bili zadovoljni z mano, ne samo z mano. z vsakim od nas. 2. GANM1: Mislim da bom dobil službo, ko bom končal šolo. Predvidevam, da bom na začetku zaslužil samo 600 evrov, kar je v redu. če nisi poročen, ker se še učiš, pozneje pa lahko tudi 1000,1200. celo 1800, so mi rekli, če delaš nočne. (FSCDRl) Nihče izmed intervjuvanih moških ne pričakuje težav pri zaposlitvi zaradi svoje etnične pripadnosti. Pridobili si je Ireba le dovolj izkušenj in znanja, ki jih gospodarski sistem zahteva od vsakogar, ne glede na barvo kože, kulturo ali religijo. Takšnega mnenja pa niso dekleta, še posebej lista iz zahodne in osrednje Afrike, ki obiskujejo šole poslovne usmeritve. Na trgu manj zahtevnih del etnična pripadnost ni relevanina spremenljivka, v primeru srednje in zelo zahtevnih del pa smo priče pojavu, ki ga lahko definiramo kot »etnocentrični paradoks povezav med izobrazbo in delom«. Izobraževalni sistem je povsem brezbrižen do kulturne različnosti in zahteva od vsakogar, da zadovolji splošno uveljavljena kognitivna pričakovanja, se pravi, tuje študente prisili k temu, da morajo v zelo kratkem času doseči zahtevane standarde uspešnosti (Baraldi 2005, Farini, Zoboli 2006). Ko pa se tuji študent izobrazi, vstopi v ekonomski sistem, v katerem še vedno obslijajo etnični predsodki, ki ne upoštevajo dejanske ravni usposobljenosti, dosežene v izobraževalnem sistemu. 1. GANŽ3: Moja prijateljica se je šolala za šiviljo v Carpiju. ko pa je iskala delo in pokazala spričevalo, so ji rekli »v redu, v redu«, izbrali pa so Italijanko, ki je imela slabši učni uspeh. 2. RAZ: Mislite, da zaradi barve kože? 3. GANŽ3: Bar va kože je očitno pomembna. Koliko zaposlenih Afričanov pa vidite? 4. GANŽ4: Če pogledaš v veleblagovnice, vidiš, da Afričani čistijo pločnike in stranišča. 5. NIGŽ2: Ne, videla sem eno tudi na blagajni. 6. GANŽ4: No, mogoče eno. Tudi jaz sem jih videla nekaj, ki delajo kot prodajalke, ampak teh je zelo malo, v glavnem jih vidiš, da delajo kol čistilke. 7. NIGŽ2: To je res. (FSCAT2) Analiza podatkov govori v prid Kimovi teoriji medkulturnega prilagajanja (2005), ki opisuje pozitivne povratne učinke med socialnim dobrim počutjem tujca in njegovo usposobljenostjo za komuniciranje v državi gostiteljici. Analiza kaže pozitiven povraten učinek med visoko stopnjo zaupanja v prihodnost in kratkim bivanjem v Italiji, Intervjuvanci, ki so še v fazi razvijanja svojih kompetenc v komunikaciji z gostitelji, so bolj optimistični, veliko bolj kot tisti, ki so v preteklosti že dosegli stopnjo popolne usposobljenosti za komuniciranje. 1. IIKRŽ1: Verjamem, da bodo stvari zame vse boljše in boljše, ker sem se veliko novega naučila, počutim se samozavestno. Zdaj na primer razumem, kdaj se delajo norca, če so res jezni, celo v šoli razumem skoraj vse. 2. FILMI: Tudi meni gre vse bolje, zdaj se počutim bolje kot pred dvema letoma. 3. RAZ: Zaradi znanja italijanskega jezika? 4. FILMI: .(a, pa tudi v šoli mi gre bolje. Zdaj sem dober tudi v šoli, boljši od nekaterih Italijanov. Pogrešam petje, ampak mislim, da bi lahko ustanovil bend. 5. UKRŽ2: Tudi jaz sem študirala glasbo, na konservatoriju, ampak zdaj ne igram več. Ampak ne zalo, ker smo prišli v Italijo, tudi če bi ostala v Ukrajini, morda ne bi več igrala. (FSCTP1) Fe redki intervjuvanci se nameravajo vpisali na višjo šolo, večinoma izražajo namero, da bi po končani srednji šoli poiskali zaposlitev. Albanci in Maročani izražajo potrebo po čim prejšnji ekonomski osamosvojitvi, intervjuvanci iz Vzhodne Evrope in vzhodne Azije (Ukrajina, Moldavija. Filipini. Kitajska) pa dopuščajo možnost nadaljevanja izobraževanja. Velika večina intervjuvancev, ludi listi, ki so doživeli etnocentrično zaprtost družbe v državi gostiteljici, trdijo, da se nimajo namena vrnili v domovino. Večina si ne želi niti tja na počitnice. Pričakovana možnost, da bi našli delo, ki bi bilo skladno z doseženo izobrazbo, je najpomembnejša spremenljivka pri načrtovanju bližnje prihodnosti, še posebej glede na njihov kraj bivanja; intervjuvanci na splošno trdijo, da bi bili pripravljeni odpotovati drugam, da bi zadovoljili zahteve trga delovne sile, čeprav bi morali zapustiti svojo družino. Intervjuvani moški, ki obiskujejo tehnične šole, menijo, da Modena z okolico zaradi velikega števila majhnih podjetij, ki se ukvarjajo s strojništvom, ponuja veliko možnosti za zaposlitev. Intervjuvanci, ki obiskujejo poslovne šole, še posebej dekleta iz zahodne in osrednje Afrike, pa menijo, da velika mesta ponujajo več možnosti za zaposlitev. Življenje v mestih je privlačno tudi zato, ker so velika mesta ideal odprte družbe, usmerjene k posameznikom. V družbenih procesih vsi prispevajo neštete osebnostne razlike (Ilan-nerz 1996) kot avtonomne in specifične oblike komunikacije, to pa ustvarja nove kulturne oblike (Koole, ten Thjie 2001, Pearce 1989, Tang 1994). Kulturna odprtost, ki je značilna za življenje v velikih mestih, se ne omenja v smislu želje po vcčkulturnem prepoznavanju, temveč v okviru transkullurne hibridizacije (Nederveen Pieterse 2004). Videli je, da je to ključ za razumevanje pomenov in oblik državljanstva mladoletnih priseljencev na območju Modene. Pogovori s člani fokusnih skupin ne potrjujejo splošno razširjenih predstav o konfliktu med neskladnimi kulturnimi oblikami, temveč pričajo o pogajanjih in hibridizaciji najpomembnejših simbolov in oblik v medkulturni komunikaciji. Če sledimo izsledkom nekaterih raziskav o glokalizaciji (Robertson 1992), še posebej najnovejšim, kakršna je tista, ki sta jo opravila Giulianotti in Robertson (2006). lahko prepoznamo štiri procese: 1. revitalizacija etničnih tradicij (pri nekaterih le posredno) na podlagi priložnosti, ki jih ponuja družba v državi gostiteljici. 2. integrativna hibridizacija za čim boljši izkoristek kulturnih virov v procesih prilagajanja. 3. kulturni koz.niopolitiz.eni. 4. prevrednotenje etničnih kulturnih oblik, da bi jih prilagodili državi gostiteljici. Ti izsledki omogočajo reformulacijo obravnave medkulturnega državljanstva v transkul-turnemokolju, ki presega kategorije, kol sla asimilacija ali integracija, ki so jih številni avtorji že kritizirali, kol poroča Kini (1999), in ki so se pokasocialne udeleženosti mladih priseljencev v družbenih procesih države gostiteljice. Ugotovitve ponujajo nove možnosti za znanstveno raziskovanje in za socialne politike. saj osvetljujejo relevantnost povezav med kulturnimi procesi, problemi priseljevanja, globalnimi ekonomskimi vprašanji in lokalnimi praksami medkulturne komunikacije. Prevedla Lidija Kunič VIRI Baraldi, C. (2003), Comunicazione interculturale e diversité. Rim: Carocci. - (2005), Costruire la diversité e il dialogo con bambini e preadolescenti. ¡mola: La Mandragora. Baraldi, C., Iervese, V. (ur.) (2003), Come nasce la prevaricazione. Rim: Donzelll. Barbieri, V., Farini, F., Rossi, E. (2005), Progetto di Ricerca-lntervento rivolto ai giovani del distretto 1 della Provincia di Modena, raziskovalno poročilo (poročilo je v formatu pdf mogoče naročiti na naslovu federicofarini@unimore.it). Farini, F., Zoboli, G. (2006), il conflitto per i bambini e i preadolescenti. V: Iervese, V. (ur.), Lagestione dialogica del conflitto. i mola: La Mandragora (57-96). Farr, R. M., Moscovici, S. (1984), Social Representations. Cambridge: Cambridge University Press. Fisher, R., Ury, W., Pahon, B. (1991), Getting to YES: Negotiation agreement without giving in. New York: Penguin Books. Giulianotti, R., Robertson, R.,(2006), Glocalization, Globalization and Migration. The Case of Scottish Football Supporters in North America. International Sociology, 21,2: 171-198. Goffman, I. (1999), The presentation of self in everyday life. New York: Peter Smith Pub inc. Gudykunst, W. B. (1994), Bridging differences. Effective intergroup communication. Thousand Oaks: Sage. Hannerz, U. (1996), Transnational Connections. New York: Routledge. Kim, Y. Y. (1997), Adapting to a new culture. V: Samovar, L, Porter, R., Intercultural Communication. Belmont: Wadsworth (404-416). - (1999). Unum and pluribus: ideological underpinnings of interethnic communication in the United States. International Journal of Intercultural Relations 24,4:591-611. - (2005). Association and Dissociation: A Cultural Theory of Interethnic Communication. V: Gudykunst, W. B. (ur.), Theorizing about intercultural communication. London: Sage (323-349). Koole, T., ten Thjie, J. D. (2001 ), The reconstruction of intercultural discourse: Methodological considerations. Journal of Pragmatics, 33,571-587. Luhmann, N. (2000), The reality of mass media. Stanford: Stanford University Press. Moscovici, S. (2001), Social Representations: Essays in Social Psychology. New York: New York University Press. Nederveen Pieterse, J. (2004), Globalization & culture. Lanham: Rowman & LJttlefield. Pearce, B. W. (1989), Communication and the human condition. Carbondale: Southern Illinois University Press. - (1994), Intercultural communication and multicultural society: Implications for communication, teaching and research. Teoría sociologies, ii, 3:46-62. Robertson, R. (1992), Globalization: Social theory and global culture. London: Sage. Tajfel, H. (1981), Human Groups and Social Categories: Studies in Social Psychology. Cambridge: Cambridge University Press. Tang, Y. (1994), Comunicando attraverso i confini culturali traoriente ed occidente. Teoria sociologica il, 3: 298-310. ČLANEK 21 Borut Grabrijan MATERINSKI DOMOVI IN VARNE HIŠE 17 LET PO USTANOVITVI UVOD V članku bom poskusil opredeliti, ali v Sloveniji obstajajo razlike med institucijo materinskega doma in varne hiše ali pa gre le za konceptualizacijo posameznih akterjev na tem področju. Znanost potrebuje to razmejevanje zato, da razišče vzroke za nastanek določenih pojavov v družbi, država pa zato, da utemelji, zakaj so v družbi potrebni določeni ukrepi. Opredeliti želim tudi, kako je v Sloveniji z materinskimi domovi in varnimi hišami po 17 letih delovanja. V kontekstu profesionalizacije lahko zato poudarim »naloge«, ki jih je navedla dr. Zavirškova (2004:12) v priročniku Psihosocialna pomoč ženskam in otrokom, ki preživljajo nasilje: • profesionalizacija ŽNVO (ženskih nevladnih organizacij) zahteva nenehno izobraževanje za dobro prakso in samorefleksijo (nujnost poglobljene supervizije, ki poveča samorefleksijo strokovnj akinj); • ŽNVO morajo krepiti svoje klasično delovanje v smeri političnega aktivizma, ne smejo izgubiti političnega naboja, ki pomeni, da nenehno opozarjajo na kršitve človekovih pravic žensk in senzibilizirajo javnost za pravico do nena-silja vseh ljudi; • ŽNVO morajo nadaljevati zahteve za delo, usmerjeno k vse bolj horizontalnim povezavam z državnimi institucijami, ter postati enakovredne organizacije na področju socialnih pravic žensk. Čeprav bi kdo lahko pripomnil, da so vse naloge enakovredne, dajem prednost zadnji, kajti odgovarja na vprašanje, kako naprej, hkrati pa povzema prvi dve nalogi. ZGODOVINSKI PREGLED IN STANJE V LETIH 2007-2009 NA PODROČJU MATERINSKIH DOMOV IN VARNIH HIŠ V SLOVENIJI Razvoj na področju materinskih domov in varnih hiš Slovenija je imela izkušnje z materinskimi domovi že pred 60 leti. V Ljubljani sta delovala dva. Prvi je bil Dečji in materinski dom na Prulah. Deloval je v letih 1943-1976 (Čelhar, Zadnik-Modic 1991: 41^17). Drugi je bil Materinski dom Ljubljana na Viču. Deloval je v letih 1955-1976 (op. cit: 132-136). Na podlagi podatka, da sta bila oba ukinjena leta 1976, lahko sklepam, da takratne oblasti niso imele več potrebe po tej dejavnosti v družbi. Sedemdeseta leta so obdobje, v katerem je prejšnji politični sistem dosegel vrhunec v razvoju in je določene probleme reševal na drug način, npr. z graditvijo družbenih stanovanj. V istem letu (1976) je v Ljubljani, v Kosezah, v okviru verske in svetne ustanove Družine Kristusa Odrešenika nastal materinski dom (pozneje seje preseli na Bezenškovo). V tem primeru je to bolj »paramaterinski dom«, saj gre za vsesplošno skrb za trpeče in torej dom ni namenjen samo nosečnicam in materam z otroki. ^ Z institucionalnega stališča nastane v ob- g dobju od 1976 do leta 1991 na tem področju ij praznina. Prvi materinski dom začne delovati leta 1991 v okviru Zavoda Pelikan Karitas. Čel- & harjeva in Modic-Zadnikarjeva zapišeta v zvezi ^ z odpiranjem Materinskega doma v Ljubljani, o katerem je ideja padla že pred letom 1990: »Vendar se zdi, daje z odprtjem Materinskega doma na Škofljici v mestni politiki upadlo h zanimanje za vprašanje materinskega doma, češ da bo le ta dovolj za potrebe.« (Op. cil.: 106.) Drugi materinski dom v Ljubljana, na Viču, začne delovali konec leta 1994. Materinski dom zgradijo s pomočjo donacij, sredstev občine Ljubljana in finančnih sredstev Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. V Angliji, ZDA in na Škotskem se ustanavljanje zatočišč in varnih hiš za ženske, ki so žrtve nasilja, začne v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja, predvsem na pobudo feminističnega gibanja oziroma feminističnih združenj. Po telefonskih svetovanjih ženskam, ki so bile žrtve nasilja, so se začela oblikovati prva zatočišča za ženske, žrtve nasilja. Pobudniki programov varnih hiš v Sloveniji so bili različni, tako kot v zahodnem svetu. V Sloveniji je začelo prvo zavetišče delovati leta 1991, se pravi dobrih dvajset let pozneje kot na Zahodu, in sicer v okviru Centra za socialno delo Krško, v stavbi, kije bila ccntru podarjena Druga varna hiša je začela delovati leta 1996 v okviru CSD Maribor, prav tako v podarjeni hiši. Tretje zatočišče za ženske in otroke se je odprlo leta 1997 v Ljubljani v okviru nevladne organizacije Društvo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja. Prostor za izvajanje dejavnost je zagotovilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Četrta varna hiša je začela delovati v najeti hiši leta 1999 v okviru društva Življenje brez nasilja in krivic za podporo žrtvam kaznivih dejanj v Novem mestu. Na začetku delovanj materinskih domov in varnih hiš je bilo opazno predvsem pomanjkanje sistematičnega financiranja dejavnosti. Največji problem je bilo zagotavljanje prostorskih možnosti za izvajanje te dejavnosti, saj država v tistem času v skladu z zakonskimi predpisi ni smela vlagati sredstev v naložbe, ki niso bile v lasti države. Leto 1998 pomeni začetek sistemskega financiranja delovanja teh programov. Na javnem razpisu za obdobje petih let so bili izbrani prvi programi materinskih domov in varnih hiš: Varna hiša Maribor pri CSD Maribor, Varna hiša pri Društvu SOS telefon. Materinski dom Straža pri CSD Novo mesto in Materinski dom Škofljica pri Zavodu Pelikan - Karilas. Muršičeva (1997: 28) v svoji diplomski nalogi navaja: »Priporočila Evropskega sveta iz leta 1987 govorijo o tem, da naj bi države ponudile vsaj eno mesto v zatočišču na vsakih 100.000 prebivalcev. To bi za Slovenijo pomenilo 200 postelj.« Toškanova pa v svoji diplomski nalogi opozarja na Resolucijo o potrebi po evropski kampanji za ničelno strpnost do nasilja nad ženskami in sklene, naj države: »... nemudoma podprejo in financirajo neodvisne službe za žrtve nasilja, skupaj z zatočišči in varnimi hišami, ter ustanovijo organe, pristojne za sodelovanje med službami, ki na lastne stroške ženskam in otrokom pomagajo znova zgraditi svoje življenje.« (Toškan 2001: 25.) Leta 2000 je bil sprejel prvi Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 (Ur. I, RS 31/2000) - opredelil je mreže programov, ki jih bo podpirala država. Med njimi je tudi mreža materinskih domov in zavetišč za ženske s skupno zmogljivostjo 250 mest. Cilj nacionalnega programa socialnega varstva (250 mest) je bil dosežen konec leta 2005. Aprila 2006 je bila v Državnem zboru sprejeta Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006-2010 (Resolucija Si. 39/2006), ki v mreži programov materinskih domov in varnih hiš predvideva povečanje za 100 mest oziroma z 250 na 350 mest (v vseh regijah). S tema dvema kvantitativnima kazalcema bi bila vzpostavljena in pokrita mreža materinskih domov in zavetišč za ženske na celotnem območju Slovenije. Na začetku leta 2009 je bilo v vseh materinskih domovih in varnih hišah na voljo 319 ležišč v 125 sobah. V ireh kriznih centrih je bilo v 15 sobah na voljo še 54 ležišč. Resolucija nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2010 predvideva pokritost po vseh regijah. Leta 2009 sta bili nepokriti notranjska in zasavska regija. Varne hiše in krizni centri Varne hiše so imele leta 2009 na voljo skupaj 67 sob in 196 postelj, trije krizni centri 54 ležišč, Leta 2006 so bile varne hiše zasedene v povprečju 84,06-odsloino. Podatki o .3». CD c o •- cm r o _ c. ro Q ro «j -E E _a> o O) o O) o O) o •8 e o C3 a 18 3 E CÖ ê J2 S S J iS ce a; •çî JÉ i .22. Í35 o Ä S = >Cß 2 o O C3 m S 5> " lo gt S Sšl ~ fê I : M e = S O CM g S S ro H/1 a> Q_ od o c3 CM s. 5 ™ g CÖ > o p <=> E CM TO <° > Q- => S ■§. S fe 2 ° S ë ~ s S >m <= S L5 O (C CO CD ««s O — a q s" CM S XJ> ^ g >ö 'S g = > z g .a ai c/3 CD ifï CM M - ■=> 2 co CM ° O--- CM o jD ai CD ai E CD TO a> S -7« P CD 5 CD &> > o CZ o CD CM ö w CO g a ■ ' 1 1c CO e 5 -R .s2, co E