SLOVANSKA POLITIČNA TRAGEDIJA*) STEPAN RADIĆ. (Razmišljavanja po smrti Svetozara Miletića in Milana Obrenovića.) Nekoliko dni eden od drugega sta umrla dva bivša srbska kralja : kralj srb- skih duš, Svetozar Miletić, in vladar dela srbskih podložnikov, Milan Obre- nović. Eden je ugasnil kakor sveča v oltarju, izdahnivši svojo plemenito dušo v rodbinskem og"njišču, sredi svojih najdraž- jih, med kojimi je tudi njegov triletni unuk, mali Svetozar Miletić. Drugi je iz- ginil kakor jokey na dirki, pregnan od lastnih zločinov iz svoje domovine, obdan od tujih obrazov in obtežen s strahom za bodočnost tega. čemur je baje posvetil celo svoje življenje — za zagotovljenje svoje dinastije. *) iz ».Slovenskega Prehleda" III. št. 6. poslove- nil El, Neposredna okoliščina, v kateri sta na zemlji prestala živeti oba ta znamenita .Srba, se torej ne ujema v ničem. A kako si je za to podobno njih kraljestvo ! V dušph srbskih, v bivšem kraljestvu Miletićevem, ni več svetlih idealov, ali ,so zakaljeni, ni trdne vere v narodno bodoč- nost, da, ni niti elementarne narodne za- vesti in narodnega ponosa : ljubezni k narodnemu jeziku in volje, braniti svoje pravo vsaj z besedo. .Sprehodimo se po bivši srbski vojvodini — trajajoči od i8. listopada i84(). do 27. decembra 1860. - ¦ in tu se prepričamo, da hodimo po nasta- jajočem slovanskem pokopališču, podob- nem onemu od Visle čez Odro in Labo do otoka rujanskega. Pogin baltiških .Slo- vanov opravičujemo s tem, da so ostali pogani, ko se je okoli njih povsod svetil krvavi križ in krščanski meč. Kako pa opravičimo nagli in neza.slišani propad političnega pomena Srbov na Ogrskem ? Morebiti bomo vsega krivili Madžare aH kar tako stokali nad nesrečno usodo .slo- vansko ? In vendar bi nam eno dejstvo iz življenja največjega srbskega politika raz- svetlilo vse. Umrl je čitajoč rimske kla- sike in politične dnevnike — peštanske in dunajske. Med podložniki Srbskega, tega nek- danjega kraljestva Milanovega, vlada po- polna negotovost, kaj bode jutri, kaka premena in kak nov prevrat pride iz Belgrada. Tako so pogosto tisti, ki so zaran bili ministri, večer stok.^li v okovah, tako da si naravnost nikdo ni svest niti elementarne svoje svobode. Med takimi okoliščinami ljudje skrivajo ne le zlate zaklade, ampak tudi boljše svoje duševne strani, in vsak se več ali manj trudi rav- nati po sramotni prislovici, ki ne služi v čast narodu, kateri jo je izmislil : Kdor hče z volkovi žiti, mora z njimi viti. Dokler je turški polmesec z medlim svojim svitom Ic večal grobno tihoto na Balkanu, smo se neprestano pritoževali. 69 radi azijalskih osmanskih tolp, in vzrok' vsL-mu smo gledali v divjem gospodstvu * turškem. Koga bomo danes krivili tega, S da imamo na Balkanu namesto dveh Pie-I montov, o kojih smo sanjali, zdaj dvoje Neapolsko ? ... A zato smo si vsi ugajali v krasoti Milanovi in pričakovali narodnega spasa od ruskih milijonov njegove besa-i rabskc neveste. I Kadar čitamo životopis Miletićev in Milanov, zgrozimo se naravnost nad dez- organizacijo južnega slovanstva in nad enostransko, vseskozi tujo odg-ojo prvih njega sinov. Miletić je obiskoval najprej nem.'^ko elementarno šolo, pozneje je študiral v Požunu in v Pešti. Pravo je končal na Dunaju, tedaj popolnoma nemškem, in to kot štipendist najbolj narodnega srbskega kneza Mihajla. Tu je bil 1. 1854. promovi- ran za doktorja prava. Kot temeljit znalec nemškega jezika in nemških zakonov si je stekel velik ugled pri srbski inteligenci in je zaslul kot advokat. Niti za svojega bi- vanja na Dunaju, niti pozneje, ko je postal župan v Novom sadu, ni Miletić popolnil svoje politične naobrazbe in ni popravil svojih predsodkov o Avstriji, kjer zanj takorekoč ni bilo Cehov, Poljakov, Rusi- nov in Slovencev. Zato je temeljna nje- gova ideja, s kojo je vstopil v javno živ- ljenje, bila: pomiriti se z Madžari in jim z vsemi sredstvi pomoči, da bi za vselej onemogočili avstrijski absolutizem na Ogr- skem. Tudi pozneje, ko po vojski 1. 1866. ni bilo več nevarnosti, da i Og'ri postanejo del nemške države in ko je nemško-madžar- ska nagodba iz 1. 1867. v svojem dualitič- nem sestavu pokazala pravo bistvo svojih germanizujočih in madžarizujočih načrtov, tudi tedaj je Miletić vztrajal pri usodnem načelu, da naj Srbi pomagajo kolikor možno največji neodvisnosti Ogrske, zato je tudi deloval v družbi s krajno madžar- sko levico. Z germanizacijo se je srečno spravil in z nemškim jezikom branil svoje klijente, z madžarskimi košutovci je deloval in z madžarsko besedo zagovarjal popolno ne- odvisnost OgTske, a za to v Hrvatski ni mogel prenesti latinskega pisma istega jezika in se mu je zdelo potrebno tako ostro protestirati proti baronu Rauchu, prega- njajočemu cirilico, da je zato od tega kratkovidnega hrvatskega politika bil ob- sojen na enoletno ječo, katero je zares tudi pretrpel od 6. vinotoka 1870. do 8. vinotoka 1871. — Za svojo udanost ogrski, tedaj že madžarski državi, zato, da ga nič ni motilo, če bi tudi Hrvatska postala del Ogrske, zato, da je edina njegova politična težnja bila, oddeliti od Hrvatske Srem (vzhodni del Slavonije) in iz njega, iz Bačke in iz Banata stvariti srbsko vojvo- dino v najtesnejši zvezi z Ogrsko in brez katerekoli posebne spojitve s Hrvatsko, je bil poplačan s tem, da so ga ,v junija 1876. odvedli v noči, proti poslanski imuniteti, v Pest in dne 18. pro- sinca obsodili kot veleizdajico na pet let težke ječe, dasi je sam Deak o njem pra- vil, da je bil sicer ognjevit Srb (vérmes szerb), a zato tudi dober domoljub (jo ha- zafi), seveda madžarski, in ta izrek Srbi še dandanes rabijo. Miletić je bil zaprt od začetka julija 1. 1876. do konca listopada 187g., a ko so ga izpustili v Vacovu iz ječe, je bil ne le telesro, ampak tudi du- ševno zlomljen, tako da je takrat prestal politično delovati in je živel pozneje samo kot grozen memento svojim političnim pri- jateljem, ki pa so kljubu temu nadalje hodili po njegovih političnih sledovih ter privedli Srbe v tej državi tja, kamor je Anton Starćević, posrečeni učenec iste madžarske politične šole, privedel Hrvate. * * Isti najbolj narodni knez, ki je Mile- tiču dal štipendijo za na Dunaj, je poslal ..svojega sinovca v odg^ojo v Pariz, kajti mislil je baje z njim provesti velike reči. 70 v Parizu je tedaj vladala anarhija, poli- tična in moralna, za vlade slabotnega in (jmahljivega Napoleona III. Ko bi napo- sled v Parizu in v Franciji bile 'a' tako zdrave razmere, odgoja v internatu bi se končala kakor povsod drugod pred vsem z neukrotljivo željo po svobodi in po teles- nih užitkih. Silno zdravje in predčasna moč (Milanu je bilo komaj 14 let, ko je 2. julija 1868. bil proglašen naslednikom umorjenega kneza Mihajla), dalje regenti, preskrljni zato, da bi se mladenič ne dol- gočasil, so prispevali k temu, da je Milan začel izvajati zares velike reči, pa v dru- gem smi.slu, nego si je mislil to njegov stric. Francozki je govoril boljše nego srbski, srbskih razmer ni poznal in se nikoli ni z njimi seznanil. Brž se je nasitil užitkov, katere mu je mogla podati »skrita kneže- vina«, zato so se že od početka vsi njegovi počutki javili z enim izrazom, z izrazom nezmernega, neizrečnega dolg-očasja. In tako je Milan, postavši kralj, porabil svoj naslov poglavitno k temu, da bi z leskom kraljeve krone k svoji mogočni osebi pri- vezal kar največje število velikomestnih »zvezdičk«, nikakor se ne žalosteč nad tem, da so te »zvezdičke« jemale premnogo sijaja ncle njegovi kraljevi kroni, ampak tudi srbskemu, jedva vzešlemu solncu svo- l)ode in neodvisnosti. Pri Milanu telesni užitek ni bil samo ena stran njegovega značaja, marveč se je v njem celo njegovo življenje izčrpavalo. Sel je v tem tako daleč, da je sistematično kazil tudi mlade .Srbe v Parizu, priporo- čujoč jim, da bi bili pošteno »veseli«, da- jajoč jim celo tudi sredstva k temu, da bi »uživali« svojo mladost. A po vsem tem se je še pritoževal, da na Srbskem ni značajnih in zmožnih ljudi, niti ni tajil pred peštanskimi in dunajskimi svojimi prijatelji svojega pi-epričanja, da se Srbskemu ne posr(!Či biti izcela samostalna in neodvisna država in da srbski narod ne more podatii nobenega dokaza resnične sile in trajnega napredka. Nezmerno dolgočasje tedaj v lastnem kraljestvu in popolna nezaupnost v lastni narod sta bila nagib vseh Milanovih činov in zločinov, a vzrok jim tiči v tem, da niti najmanje ni poznal srbskega na- roda, da se niti za trenotek ni zanimal za mogočno in tako plodno slovansko živ- ljenje. Kako kratkovidni so torej v.si, kateri radi neuspehov politike Miletičeve in zlih nakan Milanovih krivijo neutrjenost .slo- vanskega značaja, neugodno situacijo srb- skega ljudstva. Vedno je v advokatu Mi- letiču deloval Nemec, in v Miletiču politiku odzival se je z največjo silo madžarski gojei\ec, metltem ko razkošnost Milanova, rodbinski njegovi prepiri in despotičn(! njegove navade nimajo nič skupnega s čilim, a zdravim veseljem slovanskim, z dobrimi nravi prave slovanske rodbine in z resničnim slovanskim pojmovanjem bo- disi politične svobode ali socialne pravič- nosti in družabne harmonije v obče. Najbolj kriva pa je trditev, da je srbsko ljudstvo zakrivilo poraz politike Miletičeve in sramoto ljubo volj nosti Mila- nove. Spomnimo se le izvolitve Miletičeve 1. 1881. Bilo je to po njegovi vrnitvi iz ječe. Madžarski vladi je bilo tedaj mnogo do tega, da bi Miletić ne bil izvoljen in da bi Srbi s tem ne protestovali zoper njegovo obsodbo. Miletić je kandidoval v Titelu (nasproti Slankamenu, med Tiso in Donavo.) Tisa se je ravno bila razlila in poplavila volilni okraj titelski. Volilci so se morali na mnogih mestih prevažati, uradi pa so odstranili t. zv. prevozne mostove in za gotovo računali, da so pre- prečili izvolitev vladi tako neljubega kan- didata. A srbski volilci so skakali v vodo, preplavali jo in prišli k volitvam, kjer je Miletić tudi zares zmagal. Prav tako navdušeno in požrtvovalno je šlo srbsko ljudstvo, v boj proti Turkom,, 71 ko se je Milan 1. 1876. sporazumel z zad- njim črnog^orskim knezom, da bi vendar že enkrat osvobodila celi srbski narod od osmanskega jarma. Milan pa je poslušal glas naroda le na videz, ostajajoč v svoji duši pri onih, brez katerih mu življenje ni bilo nič in radi katerih je pravil prof. Neusserju : »Zelo žalostno je, ko mora člo- vek umreti v 47. letu«. V njegovem ta- boru je bil namreč cel harem, kar je baje nemalo tešilo tudi njegove ruske pomočnike. In tako je platilo srbsko ljudstvo drago te veselice s popolnim porazom pri Alck- sincu skoncem avgusta 1. 187O. Enkrat pa je srbska vojska res nerada šla v boj : to je bilo 1. 1886., ko se je Milan bavil z načrtom, s variti Veliko Srbsko na račun Bolgarske, prav tako kakor Miletiću ni biio proti misli, posvetiti svoje življenje vojvodini, koje gdavna moč — če se more tu o rnoči govoriti — bi bila v Sremu, od Hrvatske odtrganem. A srbskemu ljudstvu je to le v čast, da se ni navdušilo za bratomorno vojsko. • vSvetozar Miletić — podobno kakor x\nton Starčevič — je tipičen pojav poli- tike na tleh domačih, politike, katera se doma prepira in slovanstvo cepi, dočim se s protivnikom neprestano spravlja in njega organizacijo občuduje; ki proti svojim naj- bližjim brani stališče »nespravljivosti na- čel«, medtem ko proti narodnim protivni- kom naglasa taktiko humanitetno, evrop- sko ; ki se kakor polž zapira svetu slovan- skemu, a za to kakor metulj leta po svetu tujem, kjer praviloma gleda le prav sijajno svetlobo, ob kateri si spali krila ; ki sve- tovno centralizacijo pozna le v smeri proti Benetkam, Hamburgu, Dunaju, Pešti, Pa- rizu; ki se nezmerno baha — a le baha — »z materjo Prago;, jagelonskim Kra- kovom, belo Ljubljano, belim Zagrebom itd., a se brž cinično nasmeje, ko se ji reče, da bi Krakov ne smel tako ponosno zame- tčiti roke Prage in Zagreb ne tako samo- zavestno prezirati srca Ljubljane ; politike, za katero ni potrebe slovanske narodne in politične obrane, ki ji je utopija slovanski ideal mednarodne ravnopravnosti in socialne pravičnosti, ker ve, da bi se prej morala odreči partikularistični megalomaniji, nad- vladi enega slovanskega plemena nad drugim in preziranju lastnega svojeg-a ljudstva kot same mase. Milan je pa spet tak tip naše dose- danje politike na tujih tleh. V njem ka- kor da bi bile utelesnjene razne naše dele- gacije, ki jim je tako dolg čas v parla- mentni dvorani a tako prijetno v zbornični restavraciji in na drugih veselih prostorih, ki tako vestno čitajo, kaj o njih piše tuja žurnalistika, ki jim je pa zelo malo do tega, kako o njih mislijo njih volilci. V njem se izražajo tudi naši stiki s tujino, zlasti z velikimi središči evropske politike in evropskega duševnega življenja v obče. Kako mnogi obiskovatelji Pariza — da ne govorimo o drugih velemestih — si dopa- dajo le v svobodni gojitvi gotovih dam in v uživanju pikantnih nočnih zabav. Komur bi se to zdelo vse eno, ali obiskuje človek v Par'zu biblioteke ali šantante. ali išče znanja z javnimi delavci ali s tajnimi »pri- jateljicami«, ali preučuje življenje delujo- čega ljudstva ali razkošnost razuzdane »intelig-ence« iz vseh kotov sveta, ta ima v Milanu primer - in kako tragičen pri- mer, — da se je debelo motil, in če se zamisli le nekoliko globje v vzroke vedno večjih in večjih naših porazov političnih, najde jim koren nekoliko v nepoznavanju ljudstva, nekaj v enostranskem poznava- nju ako se to v obče more imenovati poznavanje — tujega sveta, koren, ki ga kratko lahko imenujemo milanovščina . . . * Malih Miletićev in velikih Milanov bi lahko našteli celo vr.sto med slovanskimi politiki vseh taborov, strank in smeri. In zato ni večjega nesmisla in žalostnejše pre- vare, nego kriviti okolnosti za vse zadnje 72 politične poraze. Vsega so krivi ljudje, boljše povedano, vsega tega je kriva vodeča slovanska inteligcnea, ki se še niti ni poskusila, da bi sistematično pripravljala mlade ljudi na politično delavnost. Ni rokodelstva, katerega bi se človeku ne bilo treba učiti, ni opravila, za koje bi se človeku ne bilo treba učiti, ni drugega javneg-a delovanja, v katerem bi se ne trebalo človeku pokazati z resničnim delom prej, nego ga obča sodba vredi med javne delavce (pisatelje, učenjake, umetnike) — le v naši politiki lahko delajo in vladajo neizvedenci, celo nepoštenjaki. tn tej poli tiki so si upali rekati še slovanska! Ne varajmo se dalje in priznajmo si moški, da imamo že sicer i slovansko na- rodno zavest (vsaj v obliki rodoljubja češ- kega, hrvaškega itd.) i slovansko svetovno literaturo (rusko, poljsko), i slovansko sve- tovno znai\o umetnost in godbo (češko, rusko, poljsko) da, tudi svetvladajočo državo" (rusko) — slovanske politike pa do- zdaj nimamo, zlasti mi neruski .Slo vani ne. Nimamo je niti v obliki češki, poljski, hrvatski. In zato naši politiki umirajo po- biti, četudi proslavljani, in ljudstvo, to ubogo slovansko ljudstvo vznaša na svo- jih ramah zastopnike, ki se zdaj, sto let po našem prerojenju, d or a zu me vaj o s tujim jezikom, kakor da bi služili tuji politični misli . . . 7.3