BRALCI SO NAS OPOZORILI
»Živeti« na šestih m2
Proti koncu Ccstc dvch cosarjcv, tam, kjcrob makadamski ccsti žc prcnchajo hišicc in barake, liim v skromni hiši živi Imer Moličaj z ženo in livmi otroki. Prav nihčc nc zahaja tja <)b Grada-ščico, ra/cn podgan iz bližnjuga odlagališča smcli in dvakrat na lcto voda, ki v polutnih iihdohjih ne more vzdržati v strugi.
O borncm življcnju v tcj barnki pripovcdujc Imcr Mnličaj taknlc: »Ko scm sc po dveh lctih življcnja v Dalmaciji ponovno vrnil v Ljubljano, mc slara slanodajalka ni hotela sprcjcti. Morcla zatu, kerprej niscm plačcval stanarine. Dodclila mi jc tolc barako, scstavljuno iz ivcric in karto-na, ki jc hila zgrajuna na črno kot pač vsc ostalc lod okoli. Tod ni vodovuda, ludi clektrične na-pcljavc pk- lcr oslalih dobrin sodobne civiliza-cijc«
Moličaj Imor jc polkvalificirani (apctnik in si> niu bila, pi) njcgovih bcsedah, pri Mcslncm glcdališču Ijuhljanskcm ncpravično pokazana vrata. Moličaj šc dancs hrani clolg spisok grc-hov, ki naj bi jih stnril: od zamujanja na dclo, do pnpivanja in noi/polnjcvanja dclovnih nalog. Prcpričan jc bil, cla sc mu godi krivica, zato jc sprožil spor na sodišču združenega dcla. Oscm niosccov jc tokla pravda in sodiščc sc jc odločilo
v korist Imcrja Moličaja. A glej ga šmenta! Ze po dveh mcsecih se je zaradi onakih spodrslja-jcv ponovno znašcl doma.
»Želim dobiti stanovanje,« nadaljuje Imer Moličaj. »Zanj sem pripravljen že polnih šest lot. Pravijo, da bi ga sicer lahko dobil, če bi dal otroke v rcj«. Pa saj sem jih že imel, a z ženo nisva zdržala brez njih. Saj jih imam vendar zase, rad bi jih vzgajal in učil. Varstva no more-va dobiti, saj imava prcmalo »točk«. Prav zaradi potrcbo po nadzoru otrok v dopoldanskcm času jc žena morala svoj čas zapustiti službo, kar je vscj družini izrcdno odgovarjalo.«
Tako danes pišeta prošnje za delo oba. Kdor ga bo prvi dobil, se bo redno zaposlil, drugi bo pač doma pazil na otroke.
Kako pa starmvanje? Po podatkih iz Centra za socialno dclo, podobncga mnenja so tudi na stanovanjski skupnosti, Moličajevi v trenutni situaciji nimajo nikakršnih možnosti zanj, saj preprosto ne izpolnjujejo kriterijev, kljub zclo slabemu stanovanjskemu stanju. Oba sta na-mreč v delovno najplodnejših letih ter dovolj zdrava za vsakrjnje poprečno naporno delo.
Ahida Moličaj, Imerova žena je, kot so nam povedali na Centru za socialno delo, zelo neod-govorno sama zapustila zaposlitcv, ki je družini prinašala socialno varnost in lepe dohodke. Imer Moličaj pa se očitno ni mogel prilagoditi spccifičnostim poklica odrskega delavca, v kate-rcm jo siccr prcccj prostega časa, a jc ob določe-nih trcnutkih (mcd odmori in podobno) rcsnič-n« potrcbno pljuniti v roke. Druga (xdslovitev v glcdališču jo tako gotovo upravičena, kar potr-jujc tudi -dejstvo, da Imer Moličaj ni sprožil ponovnega spora.
Kar prav moramo dati tovarišici, ki nas je iskajoč Moličajcvc napotila proti baraki iz le-pcnk rckoč: »Pa saj tu šc pos nc bi mogcl živcti«. Tudi prcgovor pravi, da sta za Ijubczcn potrcbna dva. Ni lorcj dovolj, da sc občinski ndgovorni organr trudijo za boljši jutri Mcliča-jcvih, tcmvcč moVajo tudi oni sami pokazati več rcsnosti in razsodnosti prcdvscm do zaposlitvc.
Kar samo pi> sij^i sc zastavlja vprašanjc, kako da sicor dva zdrava človcka, kakor sta zakonski par Moličaj, v štiridcsetih lctih nista prislužila, ali boljc, prihranila prav ničesar, razen nckaj cunj na sobi? Prav ničcsar, tudi za nckaj kva-dratnih mctrov lastne zemljc ne, katcre si oba tako mnčnn želita.
ANDREJ SELAN