Hohe k. k. Hofbibliotek
i
List izhaja vsak petek
in velja s poštnino vred in v Gorici domu poslan: za celo leto 8 gold., za pol leta 1 gold. 50 sold., za četrt leta 80 sold.— Za nde nar. - polit, društva „G0RICA“ je cena določena, kakor za druge naročnike. Posamezni listi se prodajajo po 6 sold. v tiskarni.
& LA S
Po smrti dr. Coste.
S
Zadnja številka našega lista prišla je ravno na svitlo, ko nam je došla pretužna novica, da je v Ljubljani v četrtek po 8. uri zvečer v Gospodu "zaspal Etbin Henrik Costa, doktor modro- in pravoslovja, vitez c. kr. Franc Jožefovega, Mehikanskega Guadeloup- in Papeževega reda sv. Gregorija, člen ces. Karolo-Leopoldinske akademije in mnogih učenih družeb, predsednik Matice slovenske, podpredsednik c. k. kmetijske družbe, deželni poslanec in odbornik, častni meščan Ljubljanski in Črnomaljski itd. itd.
Bogu bodi potoženo, Slovenija zgublja najboljše može. Steber za stebrom pada in med tem, ko nevarnost preti od zagrizenih Nemcev in lačnih Italijanov, še nesloga v domačem taboru spodjeda najboljše moči. Ni še dolgo, kar je Štajerska zgubila vrlega narodnjaka in apostoljskega moža R o z-man-a, ni še dolgo, kar je naš list naznanjal veliko zgubo za našo Goriško deželo smrt Hrast-a, potem smrt Leo Vončine v Ljubljani, nas je nenadoma prehitela novica o smrti dr. Coste.
Kako veljavo je Costa imel, vidi se zdaj po njegovi smrti. Njegovi naj hujši sovražniki v ustavoverskem in liberalnem taboru priznavajo izvrstne njegove zmožnosti, neomadeževan jeklen značaj in neutrudljivo delalnost na narodnem polji.
»Neue fr. Presse" celo trdi, da se smrtjo dr. Coste propade majhen slovenski narod. Mož, ki je v prvih letih svojega javnega življenja vsestransko
LISTEK.
O cerkveni glasbi.*)
Te pura mente et simplici Te voce, Te cantu pio Rogare curvato genu Flendo et canendo discimus.
Prudentius.
Preimeniten,— piše dr. J. Pogačar v svojem vabilu od 6. jul. 1869 do ljubljanskih meščanov,— preimeniten, če tudi ne bistven del bo-goslužbinih slovesnosti, bilo je vsegdar v krščanki Cerkvi cerkveno petje. Pričenši s himno ali hvalno pesmijo, ki jo je naš Zveličar opravil po dokončani sv. Večerji, spremljevalo je zbrano verno ljudstvo vedno z živim petjem ponavljanje nekervave daritve. Saj sporoča vže pogan, rimski cesarjev namestnik Plinij, cesarju Trajanu o tem krščanskem običaju. Dotična spričevala krščanskih pisateljev pa so v resnici neštevilna,
*) Viri:	„0 cerkveni glasbi" dr. J. Kr.
Pogačar.— „Der Kirchenschmuck". — »Fliegen-de Blfttter fttr.kath. Kirchenmusik". — ..Musica sacra", itd.
>i!CI, v petek 5. februarja 1875.
izobraženost pokazal, mož, ki je v deželnem in v državnem zboru, bodi si v nemškem, ali v slovenskem jeziku pravice naroda ne-ustrašljivo branil, mož, ki je bil sposoben in morda tudi že odmenjen ministerski stol zasesti, mož, ld je toliko grenkih besedi slišati moral zarad svojega značajnega verskega prepričanja, ne samo od sovražnikov slovenskega naroda, ampak od liberalnih narodnjakov, mož, ki je vse svoje življenje, daroval za blagor Avstrije in za blagor Slovenije — ta mož počiva zdaj v hladnej zemlji!
Kedo stopi na njegovo mesto, kdo ima lastnosti in zmožnosti njemu enake ? Oče Bleiweis postal je prileten mož, on ima še ves upljiv, na-nj gledamo, od njega še kaj pričakujemo. Naj povzdigne svojo veljavno besedo, naj zbere krog sebe može, naj na novo razvije staro častitljivo narodno-versko zastavo in zbrani naj mu prisežejo, tej zastavi nikar nezvesti postati.
Rajnki dr. Costa bil je odpadniku Razlagu na poti. Zdaj se mu je ognil, ali bo pa Razlag zapustil svojo ustavoversko pot, ali se bo povrnil v narodni tabor? Ni misliti ! Tudi če se vrni/, zgubil* je vso vero, ker odpadniku nihče več verovati ne more. Razlag ima zmožnosti podobne Costovim, Razlag je v stroki kot advokat in govornik Costi podoben, Slovenija bi ga bila kot svojega moža pozdravila, a zdaj je prepozno nazaj obrniti se in reči: mea culpa! tega koraka ne pričakujmo od moža, ki nima značajnosti!
Vse narodne oči obrnene so na našega očeta B1 e i w e i s a. On, ki je od začetka duša razvijanja narodne zavesti, ort ki je
— omenimo tukaj le liturgij, antifonarij in him-narij (služebnikov, spevuikov in pesmaric) vz-hodnje in zapadne Cerkve. Svetoobredno petje ima tedaj po zgledu samega Zveličarja našega zatrjeno pravo, ki ga Cerkev ni nikdar kratila, marveč vselej priznavala. Ce se toraj tudi dan-denes rabi pri božji službi petje in godba, spol-nuje Cerkev le dolžnost, ki jo je po apostolskem nasledništvu sprejela od svojega Vstan o vitel ja.—
Po priznanju pravotnega in dolžnostnega sedanjega obstanka cerkvene glasbe oglasi se pa preč vprašanje: Je li taka cerkvena glasba, ka-koršna se večidel danes čuje, prava in potem tudi pravedna? 1)
Prevažno to vprašanje so možje, kterim mora temeljito poznanje vesoljnega slovstva cerkvenega glasništva prijatel in neprijatel priznati, n. pr. Proške, Witt, Oberhoffer, Ambros i dr. v n i k a v n e m smislu določili.
1)	Opomniti se mora še posebej, da se to, kar bomo tu povedali, obrača večidel na cerkveno glasbo pri petih ali velikih mašah in slovesnih opravilih. Ljudskemu petju je Cerkev vsegdar privolila več času in kraju primernih posebnosti,
Utt 6.
Naročnina in dopisi
naj se blagovoljno pošiljajo opravništvu v nunskih ulicah v tiskarno Karol Mai* ling-ovo. Vse poèiljatve naj se franknjejo. Rokopisi se ne vračajo. Oznanila se sprejemajo. Plača se za navadno vrstico, če se naznanilo samo enkrat natisne, 8 sold., če dvahrat, 12 sold., če trikrat, 15 soldov.
že vse boje preživel, on ki je tudi v zadnji bitki na političnem polji pokazal, da ima v resnici očetovsko srce za slovenski narod in njegove pravice, na-nj gledamo z zaupanjem, od njega pričakujemo modrega sveta. Dr. Costa pa, ki je prezgodaj moral zapustiti bojišče narodno, živel bo med Slovenci on in njegov spomin, dokler bodo živeli Slovenci in ker ni miroval zarad de-lalnosti in ker ni miru imel od strani svojih nasprotnikov in sovražnikov, zapišemo mu na njegovo gomilo :	Bog Ti daj
večni mir!
JOOpisi«
Od gorenje SoČ6,l. febr. — Škodo našega domačega razpora čuti vsak izobražen Slovenec uže od zadnjih državnih volitev ; sramoten izid pred kratkem opravljenih volitev v ljubljansko kiipčijsko zbornico pa navdaja s strahom vsakega pravega domoljuba, ker se je bati še hujših enakih nezgod: zato je v srcu vsakega domoljuba na novo jela plamteti želja po edinosti.
Nekateri štirski domoljubi so hoteli storiti pivi korak do domače sloge, ko so dr. Jan.Blei-weissa povabili k tej blagej nalogi pod geslom: »Blagost naroda — upor germanstvu".
Po sklepu zbora narodnih poslancev je dr. J. B. odgovoril, da edinost je mogoča, ako vsi delamo „za vero, dom, cesarja".
Svest sem si pritrjenja vseh izobraženih Slovencev na Primorskem, ko pravim, da pod geslom : upor germanstvu___je edinost nemo-
goča. JČe tudi tega naši liberalui Slovenci nikdar niso očitno izrekli, jim vendar ono geslo ne
Namen naš ni spuščati se tukaj v natančneje dokazovanje te malo hvalne in le preresnič-ne razsodbe. »Monografije" Proske-jeve in Fr. Witt-ove, „Fliegende Blfttter fUr Kirchenmusik", »Musica sacra" iu Oberhoffer-jeva »Caecilia" prinašajo o tem več iu rezuejih sporočil, kakor * more biti človeku prijetno. Vže samo to zadosti, da se opraviči omenjena razsodba, če namreč le povemo, da je naša sedanja, zlasti pri mašah navadna cerkvena glasba formalno ali po svojem načinu bistveno različna od tiste, ki je bila nekdaj v navadi in ktero so odobrile ter potrdile cerkvene določbe. V mislih imamo razloček med resnim koralom (cerkvenim petjem) in pa med zdaj priljubljeno igersko rabo mnogoglasnega stavka.
Kam da so dospeli novošegni skladatelji cerkvenega glasništva, kdo ne vé? Sentimentalni ali premehki nagibi s še mehkejšim sprem-ljevanjem se podajajo pobožni množici z zares razsipno radodarnostjo ter se ustreza takó ne srcu, nego le ušesu. Dostojno globoko-resnemu duh. opravilu primerno petje zdi se »oprimelo" in nepristojno; starodavna glasba, pravijo, jt
h
more ugajati, dokler so resnični domoljubi.
Kaj je očetom novo geslo navdihuilo — ostane zastavica. Je-li ono rodila nevednost na^, iih razmer, ali pregorka ljubezen do Italije e-dine pa ne dovršene ? Nevrjetno je, da bi o-nini domoljubom ne bila znana nevarnost, ki nam prati od Italije; neveijetno, da bi ne vedeli, da, kakor hoče Bismark Nemčijo raztegniti do A-drije, enako tudi Garibaldi i njegova druhal razširiti Italijo do Triglava i Save ; tudi jim gotovo ^nt'Hezumo; da se na italijanskej meji slovenske vgsi vsaj tako hitro i s tako silo italijančijo, kakor na heinikej. meji ponemčujejo.	,
Tega pa tudi ne morem verjeti, da bi hotel! tostransavske Slovence prepustiti Italiji »u-nita“, samo da bi unstran-savske lože branili zoper poželjivi germanizem. Tedaj, povejte I kakožen pomen ima vaše geslo : »upor germanizmu ... ?*
Vem, da tudi za nas Nemci brusijo zobe, a (redno si Nemec zobe nabrusi, nas bo Italijan lahko uže trikrat prežvečil, ako se mu ne upiramo: zato se nijeden primorsk Slovenec ne more i ne sme navdušiti samo za geslo: »upor germanizmu4.. »dokler nas davi Italijan.
Bratje, Slovenci ! komur je res mar blagost našega naroda, naj stopi pod čestitljivo i nepremagano zastavo »za vero, dom, cesarja4. Pod to naj — kakor vabi Kaulus v »Slovencu4 št. 12 — liberalec brani klerikalca, klerikalec pa liberalca in oba dva naj branita sloyeuski jezik, slovensko vero i poštenje. Pod to zastavo smo bili edini, pod to se ustopimo, da bomo zopet edini, močni, nepremagljivi.
Slovenski liberalec ! ali res misliš, da vera hi v nikakoršnej zvezi z narodnostjo? Ali ne veš, da vera ščiti narodnost ? Zakaj se vere toliko braniš? Mar misliš, da bi Slovenci kediy bili na sédanjej stopinji izobraženja i narodne zavesti, da bi sploh Še kot narod živeli, brez vere, brez katoliškega duhovenstva ? Ako to res inisliš, pa si pošten, da vsaj še verjameš svojim očem i ušesom — podaj mi roko, pa stopiva tje do Nadiže v slovensko Benečijo.
Oglasiva se pri »sindiku4 (županu). Pri njem vidiva brez izjeme vse uradno pisanje iz-ključljivo italijansko. Župan, pošten možak, nama tudi pove, da to tirja ostra zapoved; tudi kar bi rad, ne sme slovenski izdelovati. Stopiva v šolo. Sedemletne otročiče slovenskih staršev, nevešče italijanščine, ima učitelj pred seboj, pa
zastaréla, sedanji časi pa zahtevajo novošegni slog.
Mati naša, sv. katoliška Cerkev, v resnici nikdar ni pomišljala vstrezati vsem pravičnim željam po napredku, vendar pa je pri tem imela neprestano pred očmi izrek vélikega Vincenca Lerinskega: »Kolikor le mogoče naj bode v Cerkvi napredka; vendar naj bo le napredek in ne prememba.4
Toraj pa tudi ni zahtevala, da bi izključ-Ijivo se vpeljalo enoglasno koralno petje, ktero sta sloveča njena svetnika, sv. Ambrozij in Gregorij Véliki, povzdignila na ono visoko stopnjo dovršenosti, ki mu še dandanes tudi nasprotnikov čislanje in spoštovanje zagotavlja. Vže za Hukbalda (9. stol.) je sprejela mnogoglasno petje; — dovolila je tedaj že pri službi božji še celò instramentalno godbo, ki je bila za Kle-meuta Aleksandrijskega ojstro prepovedana, »da ne bi bilo znati, da se Cerkev ravna po Judih4.
Ko so pa skoraj jele množiti se razvade, ko
tudi besede ne sme ž njimi govoriti v maternem jeziku. Po italijanski jim ubiva v glavo italijansko abecedo.
.Mahniva jo pa še gori na holmec v prijazno vas. Nedelja popoldne je. Ravno gredo iz cerkve od večernic. Pa samo priletni i odrešeni ljudje so. Kje je mladina? Stopiva v cerkev, da si jo ogledava. Cerkev ui še prazna. Mladina sedi po stolih, i mož v dolgej halji — duhovnik je — stoji pred njim s slovensko abecedo r roči.
Slovenski liberalec ! tu glej, čuj i strmi, v kakošnej zvezi je naša narodnost z blagrovauo svobodo, a v kakej z cerkvijo. Italija, hvaljena, napredov&lna, svobodna država prepoveduje našim bratom v šoli učiti se sloveuski brati. Du-bovuik pa iz čiste ljubezni do naroda v cerkvi, kamor državna »svoboda4 ne seže podučuje slovenski brati. Kakor se tukaj godi našim bratom, godilo se je tudi drugod našim prednikom, cerkev pa je otela našo naroduost, ščitila jo je i jo še veduo ščiti. Tedaj delajmo »za vero, dom, cesarja4 i naj boljše bomo skrbeli za blagost našega uaroda.
Post - Kurent.
(S Krasa).
Poganski Rimljani so (imenovali svoje saturnale, februalije in babanalije, kakor Grki svoje Dionisije k časti Saturna, Bachus-a ali Dionis-a. Obhajali so te prazuike z vsakoršnim razuzdanim rogovilenjem posebno z nezmerno jedjo in popivanjem. Isto tako šo naši poganski pradedje Slavjani osorej praznovali god Kurentov z razkošnimi žrtvami i pijančevanjem. Beseda »žrtva4, katera ima dandenes bolj estetičen pomen »daritev4, se gotovo izpeljuje od glagola »žreti4, ker so sc o slovesnostih do sitega »nažrti4. Sploh je bil kult malikov načelo začetnika vsega malikovavstva hudiča:	»Jejte4,
(prepovedanega sadd), da se vam oči odprejo, in postanete Bogù enaki.4 (Gen. 3, 5.)
Nasproti je od začetka povelje Božje: »Nikar ne jejta, sicer bosta vmrla41 (Gen. 2, 17) požrtvovanje samega sebe. V tem zadnjem pomenu bi znalo se izpeljati tudi od »žareti4 ali goreti. Po Krasu so pri nekih cerkvah maše »požartije4, sedmice po mrtvih, v dragem arhivu najdem pisano »počadije4. Apostelj Nemcev Winfried ali sv. Bonifacij je tudi bil prepovedal
....ui.im...n...J...................j....1..Ì.U1J.1.IHJ1.* 1.
se je visoko-resni značaj cerkvenega petja moral raznovrstno umikovati lahkosvetni, bolj ušesa * mameči kot pa prisrčno pobožnost budeči skladbi, ter je instrumentalna glasba s svojimi neprimernimi naperi zagrnila še to, kar je bik) ostalo dobrega: povzdignila je Gerkev vsled moči in dolžnosti svojega poklica glas svoj, ter zahtevala v Tridentinskem zboru (v 24. seji), da se, kakor gledé druge cerkvene rednije ali discipline, tudi zastran cerkvene glasbe vpeljejo koristne zboljšave. Že se je mislilo prav resno na to, da se vpelje zopet staro enoglasno koralno petje; vendar pa je obveljalo, da se še enkrat poskusi ter pridrži mnogoglasno petje. Izročila je dotična kongregacija to nalogo neumrljivemu Palestrinu, kteri jo je v svoji »Missa Papae Marcelli4 rešil tako izvrstno, da so se pri njeni izpeljavi vsi pričujoči udje iz kongregacije zato določili, naj se obdrži figuralna glasba tega sloga.
Ta Palestrinov slog 2) je tedaj Cerkev kot
držati na grobčh pojedine imenovane : d a d s i-das kar neki jezikoslovci tolmačijo z »dadis as, Todtenessen, (pogrebščina, požrtvija?) (Seiter: Bonifacius p. 387). Pa kam sem zašel? —
Tudi grške misterije so bile najbržc družne pojedine, kakor pravi Tertullian : »Dionisije, atiške misterije so družbe dobroživcev, da se dobro pogostijo4 (»Dionysiis mysteriis atticis coquorum delectus indicantur, quom ad finem nisi epulandi causa?4 Apolog 39. p. 331 Haverc.) Isto tako nemške (germanske) misterije imenovane „Masonerije„ ali pa »masonije4, frainason-stvo4 se izpeljuje od »masen, mensa-mi za, ker se dobro mastijo pri polnem omizji. Latinsk pisatelj ‘Lydus kar naravnost izpeljuje besedo »mysterium4 od »mustum4 mošt ali mast, kajti pri poganskih misterijih so se z moštom vinskim dobro zalivali in vsakoršnimi jedmi dobro mastili. Po Berkinih, morda še kje drugod, vem da mora dati Cerkvenik (mežnar) na dan pusta en ali dva čebra vina za »likof4, ako ne, ga nikakor nočejo potrditi v službi: To je gotovo ostanek staropaganske navade.
Po mestih in po vaséli se o pustu šemijo ter norčije in burke vganjajo. Pravi „pust4 ima kožuh uarobc, s kocinami na zven, ter kak star kravji zvonec si priveže, kako smešno pokrivalo najde, pak bajd v družbi veselih fantov »ferko- • lasov4 klobase in jajca pobirat, da se na večer prav dobro pogostijo. Otroci pa kriče za njimi: »Pust, karneval, ima srajco s kanopal, bregeše s kotonine, košaro z bezgovi ne4 ! Drugod pa še drugače. V Liburniji in menda tudi v Dalmaciji pravijo pustnim norcem »Krab ulj e4. Od kod to ime ? Morda je tudi to nov dokaz, da so nekdaj Slavjani daleč do Švice segali, kajti v nekem spisu: »Augast Feierabend: Culturbil-der aus der Schweiz4, berem, da se imenujejo pustne šeme v gorskej dolini: Mustathal v kantouu Švic, z nerazumljivim imenom: »Gršu-fleten4. Gotovo ste si besedi »krabulje in Gr&flete4 v sorodstvu. Morda se dasti izpeljati od glagolja »skr ab ati4 ali rožljati, ker isto tako kakor »krabulje4 tudi »G rafie te4 neznansko razsajajo, rožlajo z kakim vbitim zvonom, pokrivačo, loncem, z rogom trobijo, pokajo i.t.d.
Pust se je z val pri poganskih »Slavjanih4 Kurent ali z močno obliko Korant, kar je pomenilo »bog oranja4, od korenike kar scindere preseči, orati. »Njegov praznik je bil starodavnim Slovencem neskončno vesel, obhajali so ga
prav in duhu njenemu primeren odobrila ter potrdila. Zaradi tega so se pa tudi nasledniki Palestrinovi držali pokazane poti; kajti najbolj sloveči skladatelji poznejšega čašo- n. pr. Nanini, Allegri, Gabrielli, Giov. Croce, Lotti, Orlando Lasso, Hassler, Aicbinger, Fux i. dr. so hodili zvesto po Palestrinovem sledu. Kranjska, sme se ponašati, ker je v stanu izvrstnega zastopnika te šole, Jakoba Gal-a (Gallus Hani) 3), šteti med svoje rojake.	(Dalje sledi.)
2)	Napčno bi bilo vendar misliti, da ravno pred Palestrinom ni bilo prav nič dobre cerkvene glasbe. A. W. Ambros opomni o tem v svoji »Gesehichte der Musik 1864“ : »Najpopred sem se prepričal, da se umetnost ni pričela še le s Palestrinom, da temveč Palestriua ono slavno umetnostno dobo slavno sklepa, ravno tako kakor Rafael slikarstvo svojih prednikov venča ter sklepa.4 Primeri: »Musica sacra4 18G9, str. 5.
i. d.
3)	Rojstni kraj in čas se ne da več na tanko določiti. Umeri je v Pragi 3, julija 1591. Več Proške : Musica divina II. Tom. pag. XXXV.
s petjem godbo in pojedinami4 (D. Terstcnjak : Triglav št. 13.).
Poznal sem neko vbogo noro babico, ki je vedno popraševala svoje ljudi: „I(edaj bo sveti kure, da bomo jedli štruklje?4 Nemci za pust imajo ..krapfen4, a Slovenci imajo, kakor sem o Rožičih omenil, tudi za „pustaw svoje posebne stare navade, ki se pa pred novejšo omiko zmi-raj dalje vmikajo in zgubljavajo. Za ručnjo so nekdaj prigotovljali pred solčnim izhodom koruzno (turšičiio) polento, ter so prazno vero imeli, da treba iti po njivah kropit s polivko (juho) pustne polente, da se zatare žulj in osat. Za kosilo je morala biti prešičja glava s karavada-mi za prikuho. Za južino ocvirkov presnic ali špehova pogača. Za večerjo praščevina (peršut) in »fanclje4. To Vam je „speiszettel“ kmečki za Kurentov god. Pa še neke stvari so špogali: Pred dnem korene sejati, da bodo debeli, in ženske kruh peči, da bodo imele debeljšo repo. Po vsej hiši pomesti, in smeti na sosedov bor-jač stresti, da ne bode bolh po leti; ravno tako, da kdor bi šel nag trikrat okolj svoje su-hote (hiše) na pusten dan pred dnjem, ne bode imel po leti bolh. Res čudoviti ostanki menda poganskih šeg. Koruza, karavade, korenje, repa ti pridelki so bili menda pod posebnim varstvom Karent-ovim, torej so jih ondej jedli ali sejali, in ker so bolhe, poljske namreč, sovražnice posebno repi, zató so menda prosili Kurenta, da jih zatere, kakor so Grki zaklali kozla v dar Diònysu, vinskemu bogu, ker je kozel hud po-škodovalec trt, ako na nje pride da jih objede. — Kar sem tukaj priobčil, je moje posebno mnenje, ako pa kdo kaj boljega zna, naj se o-glasi. Skrajni čas je, da objavljamo take narodne šege in navade, ki se zmirej bolj zgubljajo. Naj bodo li smešne in 1 dozdevno praznoverne, vendar brez pomena niso, a mnogokrat kakšno važno stvar razjasnilo. Z Bogom!
Skalovič.
Ogled«
Avstrija. Vsi večji in manjši časopisi govorijo o veliki zgubi, ktera je zadela Slovence sè smrtjo dr. Coste. „Slov. Narod4 je svoje pero — to radi priznavamo — spremenil, kar se o tukajšni „Soči“ reči ne more, ona ostane list, v kterem se sme privatne, družinske stvari razobešati in ljudi ob dobro ime pripravljati. Po takej pisavi pač nikdar ne pridemo do porazum-Ijenja.
Na Dunaji še vedno pozornost na se obrača škandalna pravda Ofenheimova, pri kterej je bil zaslišan kot priča tudi minister Banhans. Ofenheim in zagovornik njegov dr. Neuda hočeta na vsak način dokazati, da to, zarad česar je Ofenheim na zatoženi klopi, so delali tudi drugi, ali z drugimi besedami, kakor je Ofenh. bogatel, so tudi drugi, je tudi Banhans, minister. Dr. Neuda je tako v kozji rog spravil ministra, da B. ni nič druzega vedel odgovoriti, kakor da seje skliceval na prisego. Ko bi sodnijski predsednik ne bil zagovorniku besede odvzel, prišle bi bile reči na dan, ktere pa gotovo tajne ne ostanejo, dr. Neuda jih bo gotovo pri koxiečnem govoru vse porabil svojemu klientu v prid. Banhans pa še ostane minister, ali bo dolgo ali ne, se danes reči ne more. Ko je mi-
nister B. prvikrat po sodnijskem zaslišanji zopet v državnem zboru na ministerskcm stolu sedel, govorili so poslanci med seboj o tej zadevi. Tu bi lahko rabili nek izraz, pa rajši molčimo.
Kakor pri nas malo porajtajo na obravnave v državnem zboru, na Ogrskem vso pozornost na se obrača budgetna dedata v ogrskem državnem zboru. Baron B e n n y e y, voditelj konservativne stranke in bodoči ministerski prvosednik, govoril je o proračunu, ali bolje rečeno, razvijal je svoj program. Poglavitne točke njegovega govora, ki je vso pazljivost zbornice ministrov in poslušalcev na se obračal, so : Ključ, da se homatije rešijo, je zdaj administracija, potrebne so pa tri pota: 1.) Naglo spremenenje sedanjega vladnega sistema. 2.) pravično potirjanje dohodkov in 3.) povikšanje zmožnosti davke plačevati. Vlada je bila do sedaj enostranska brez pravega namena, treba predrugačiti sedanjo vlado in nadomestiti jo z močno. To in še marsikaj druzega je vse lepo in prav, pa ne ta, ne kak drug minister Ogrske srečne in z zadovoljne ne storé, dokler ne bodo pravični vsim narodnostim:
Ghyczy, sedanji minister zastonj trdi, da treba an die Nation appeliren. Madja-rov je malo, plačevalci so pa slabi ; od drugih narodnosti j pa vendar ne smejo tir-jati, da bodo za to, da so tlačeni od Mad-jarov in Madjaronov, še denarje dajali in na ta način svojim sovražnikom z denarjem pomagali, da jih še za naprej tlačijo in jim narodnost in prostost šiloma jemljejo.
Sliši se, da bodo v ogrskem zboru narodni poslanci, med njimi dr. Dercnein, govorili za povzdigo mornarstva in kupčije — Črnogorci so zapustili Kotar ter se podali domov, da bodo pri rokah, akobo treba iti v boj proti Turku.
Nedeljski pogovori.
(Dalje.)
Zupan. Res je čudno, kako pa pride to, da gips zapreči voglenčokisli amonjak pred iz-puhtenjem ?
Učitelj. To je tako-le : gips obstoji iz apna in žveplene kisline. Ravno tako ima železni vitriol žvepleno kislino v sebi. Ako gips ali pa železni vitriol denemo v tvarine, kjer se nahaja amonjak, spoji se amonjak z žvepljeno kislino za žveplenokisli amonjak. Taki amonjak pa ne more več izpuhteti, ampak ostane v gnoju neizpuhtljiv. Tudi sama žvepljena kislina (hudičevo olje) se lahko zato rabi, samo da je mnogo dražji, kakor pa gips in železni vitriol.
J u r č e. Ne zamerite mi gospod učitelj, da tudi jaz eno spregovorim. Ako ravno sem prost kmet, vender vam povem svoje mnenje. Ce bi mi po vaših mislih obdelovali gnoj, potem bi uam bilo še enega apotekarja (lekarničarja) treba, da bi nas ta čudna latinska imena učil. Zraven bi morali imeti še celo enega doktorja, da bi nam recepte pisal za narejanje gnoja. Meni se to-le le vse preveč učeno zdi.
Župan. Gospod učitelj, ne zamerite na take opazke, saj veste da on ni zastonj Jurče.
Učitelj. Prav imate oče župan, Jurče govori, kakor on razume, zatoraj se mu mora tudi prav dati. Da bo pa tudi on to stvar lahko razumel, hodimo ven, da si ogledamo nekoliko

gnojišče in gnojnico, kakor tudi njeno oskrbovanje.
Vsi kmetji vstanejo ter se podajo z gosp. učiteljem na dvor, kjer jim pokaže gnojišče in počne razlagati.
Učitelj. Vidite dragi moji možje^ tokaj je gnojišče in gnoj, katerega jaz tako-lh, oskrbujem. Kakor sem Vam že zadnjič omenil, 'v je gnojišče narejeno tako, da se vsa gnojnica steka v gnojnišno jamo, od koder se potem poliva po guoju ali pa se odpelje v zato pripravljeni posodi na seuožeti^ ali polje. Tla gnojišča so tudi tako trda, s kamenjem in dobro obde-iano ilovco narejena, da gnojnica ne more ▼ zemljo, ampak se vsa steka v gnojnično jamo. Vsake dva, ali tudi tri dni izpeljem gnoj iz hleva na gnojišče. Ta gnoj naložim naj prej okoli kraja gnojišča, da naredim kakor eno majhno steno. V sredino zmečem pa oni drobni gnoj, kateri se v hlevu že bolj na dnu nahaja.
Ko je gnoj en čevelj visoko naložen in dobro poravnan, ga potresem nekoliko z gipsom. Po tem naložim kake dva palca visoko zemlje, katero imam zmiraj zato pripravljeno. Cim 'boljši je tukaj zemlja, tim veči vrednost ima.
Jože. Radoveden sem g. učitelj, zakaj da vi zemljo namečete na gnojišče ! Zakaj da je gips to že vem, samo rad bi tudi vedel, lug da zemlja koristi?
Učitelj. Gips, kakor sem že popred omenil, je zato, da zadržuje amonjak, da ostane v gnoju, in da ne izpuhti v zrak. Tudi zemlja ima to lastnost, da se rada spoji z amonjakom, posebno se pa ona upotrebuje zato, da gnoj pokrije, da ga solnce preveč ne izsuši, kakor tudi da je gnoj bolj potlačen, ker ne počne tako lahko plesnovati, ker je časih celo škodljivo za rastlinske korenine. Naj veči dobiček pri tem je pa ta, da se s tem celo gnoj pomnoži. Ako zdaj na to zemljo pride zopet en čevelj visoko gnoja, potem pride zemlja med dve piaste hlevskega gnoja. Zgornja, kakor zdoljna plasta gnoja počnete vreti, ali gnjiti, in vsled tega počne tudi med njima ležeča plasta zemlje vreti, in se razkrojevati. Vsled tega |razkrojevanja spremeni se zemlja v gnoj, katera nam potem na polju celo dobro služi. Da se pa |to vrenje pospeši, treba je, da se vsak večer, med krmen» jem živine, gnoj, sè sesalko, katero vidite tukaj, polije z gnojnico. Gnojnice zopet mnogo ostane v zemeljski plasti, in na taki način dobimo naj boljši gnoj, kakor si ga tudi lahko brez vsake živine pomnožimo. Jaz s tem vsako leto od 50 do 60 voz gnoja več dobim, kakor bi ga pa imel, ko bi ga dobival od same živine. To pa je ravno uzrok, da se potem vsi čudite, kako je to, da jaz toliko pridelam, in da so moji pridelki toliko boljši mimo vaših.
Župan. Zdaj še le dobim veselje, do napravljanja gnoja, ker dozdaj res še nismo nič o tem vedili. Precej hočem početi delati z gnojem tako, kakor ste nas vi danes učili g. učitelj, in vidili boste, da moje gnojišče bode v kratkem lepše in boljše.
Učitelj. Le veselje in srčnost, dragi moji možje, in kmalo boste prepričani, da sebo vaše blagostanje povikšalo, in vaši pridelki pomnožili.
Danes sem vam povedal nekoliko v gnoji, prihodnjič, — jaz mislim, da zopet v nedeljo ob tem času, — bom pa govoril nekoliko o gnojnici in njeni važnosti.
Veseli me pa, da ste mi prišli v taki inno-
itali obiskat, ter ras prosim, da tudi v prihodnjič ne ostane nobeden doma, posebno pa vi trdovraten Jurče jo ne zavite kamo drogom. Z Bogom mpžje /a danes, ker večer je že.
Možje se g. učitelju zahvalijo in od njega poslovijo. Veseli so, da so zopet toliko novega in koristnega čuli.
(Dalje).
Domače stvari.
(Beseda v katoliški družbi.) Na Svečnico napravila je katoliška družba večerno veselico z deklamacijami in petjem. Sodelovale so raznotero moči in občinstva se je vdeležilo prav veliko, več od njih jih je moralo oditi, ker ni bilo več prostora. Radi naznanjamo, da ste obe slovenski deklamaciji. «Jeftova prisega* in «Turki na Slevici* prvo mesto si priborile. Glede programa in izpeljave zadnje «besede* želeti bi bilo manj deklamacij in več muzikaličnega gradiva. 8olo «sesta parola* je naj več ploska vzbudil, pa tudi zaslužil je pevec pohvalo in priznanje.
(Za svonove na sv. Gori) daruje č. g. Miha Štrukelj, vikar in Trnovska občina 20 gl.
(V Biavi) je umrl l.febr. Štefan Gabri-jevčič, župan in obče čislan narodnjak in veliki posestnik 56 let star.
(Skušnje na kmetijski Šoli.) Kakor je aGosp. list* naznanil v 2. štev., bile so včeraj in danes prtskušnje za prvo šolsko polletje zju-tng od 9—12, popoludne od 2—5. Izpraševalo so jo iz sledečih predmetov : Trtoreja, iz poljedelstva oddelek «obdelovanje travnikov in pašnikov, gozdarstvo, gospodaroslovje, živalstvo, a-Kor nam ni moč že danes izid pre-ikušnje naznaniti, pridržimo si za prihodnjič obširnejše sporočilo.
(Seja pomnoženega okrajnega šolskega sveta v Gorìei dne 4. febr.) Med drugem bile so oddane sledeče službe, oziroma postavljeni ali prestavljeni gg. učitelji : Jakob Setničar iz Šempasa V Ajdovščino, Jernej Rajar iz Lokavca v Šempas, Peroišek kot začasni učitelj v Lokavec, France Periz iz Ročinja v Podgoro. Učiteljska * služba v Ročinji se bo razpisala potem, ko bodo imenovani učitelji potrjeni.
(Glede dopisa „iz Plaviju 24. jan. t. I. v 5. štev. „Sočeu) slišimo, da napadeni gospod uloži tožbo pri sodniji, ker srce mu ne pripušča domače zadeve javno razpravljati, da bi zavrnil satanske nepade. čas bi bil vender, da bi vsaj kedo v okom prišel takim perfidnostim.
Bazne vesti.
—- Pogreb dr. Coste bil je velikansk, da Ljubljana ni še vidila takega. Ljudstva se je vdeležilo do 12000 oseb iz vsih stanov.
— Tajnikova volitev v Mirnem. — Zadni petek, kakor smo omenili, bila je volitev tajnikova v Mirnem in izvoljen je g. Janez Pavletič, posestnik, ki je zmožen poleg italijanskega in nemškega tudi slovenskega jezika v besedi in pisavi.
— Volitve v kupčijsko zbornico potrjene. — Minister Banhans je o imenovanih volitvah kljub vsem protestom, pritožbam in uepostavno-
stim določil, da ne najde takih nepostavnosti, da bi bilo treba novih volitev. Kupčijska zbornica se je toraj konstituirala in izvolila Dreo-ta za predseduika, Luk mana za podpredsednika. Če se pomisli, da je državui pravdnik pred leti zarad ene same nepostavnosti (nekdo je ime druzega podpisal in volilni list oddal, last* nik lista pa za to vedel ni) sodnijsko preiskavo začel, podpisovalca obsodil in kaznoval in volitve ovrgel, je pač jasno, da je zdaj, ko so na stotine volilnih listov beriči podpisali in oddali, vse to popolnem postavno, ker so nemškutarji zmagali. Ako se take nepostavnosti ne smatrajo za zadostne, kaka krivica naj bi se Slovencem godila, da bi jo vlada preiskavanja in obsodbe vredno spoznala? Povejte!
— Goveja kuga. — Telegram c. kr. namestništva v Trstu nazuanja dne 1. februarja t. 1., da se je goveja kuga prikazala v Povia-i pri Sežani.
— Prošnja. Zadnje «Novice* prosijo svoje prijatelje v Gorici, naj blagovolé poročati, zakaj je odgovorni urednik «Laibacher Tagblatta* g. Franc Spitaler v Gorici službo popustiti moral.
— Delničarjem banke „Slovenijeu ! Z naznanilom od 16. novembra 1874 je bil odločen zadnji obrok za prvo 15% vplačilo od občnega zbora določenega delniškega doplačila. Več delničarjev pa še ni doplačalo. Opravilni svèt je sicer po §. 7 pravil in vsled §. 221 k. p. opravičen, tem delničarjem njih vdeleživno pravico ko zapadeno naznaniti, vendar pa se ne šteje k temu zavezanega, toraj je bilo v seji 8. dne t. m. sklenjeno, da naj se tem delničarjem konečni obrok za prvo vplačilo še pridaljša do konca fe-bruarija tega leta, s pristavkom pa, da po tem preteklem sklepnem obroku se bode brez priza-našanja zapadenje pravice izreklo tistim, kateri ne bodo poplačali.
Za tiste delničarje, ki so prvi oddelek po 15 gold. na medčasni delnični list izplačali, za drugi 20. decembra 1874 iztekli obrok v enakem znesku pa so s plačilom zastali se primo* roma po §. 221 k. p. drugi obrok za vplačanje določi do 4. februarija tega leta.
Vsled sklepa opravilnega sveta 3. januarija t. 1. 1. januarija 1.1. se izplačljivi kupon ne izplačuje.	Vodstvo.
Umrli od 29. jan. do 3. febr. t. 1.
France Pavlin, 27 1. kmet, vodenica. — Karol Seppenhofer, 62 1. stotnik, naduha. — Neža Gregorič, 32 1. kmetica, jetika. — Eliza Belle, 2 m. božjast. — Matilda Ušaj, 6 m. bož-jast. — Lucija Terkuč, 68 1. pluč. vnetje. — France Fantuzzi, 5 m. božjast. — Katra Paglia-ruzzi, 81 1. posestnica, vodenica. — Anton Lutman, 12 dni, božjast. — Janez Brce, 68 1. de-lalec, hiba na srcu. — Barbara Unterloser, 52 1. vdova, mrtvud.
Borsni kurzi na Dunaji 5. februarja.
Enotni drž dolg v papirju .	70	50
„	„	„ v srebru . .	75	70
Drz posojilo leta 1860 . . .	110	—
Akcije narodne banke . . .	957	—
Kreditne akcije		oi n ti X (	50
London 		110	95
Napoleon d’ oro		8	89
Cekini 		—	—
Adžijo srebra		105	75
■B PRAVI
mJELMovi
protiartritičen, proiirev matičen
čaj za čistenje krvi
proti protinu in revmi
rabi se
v zimskem ozdravljanji
Ikot edino gotovo sredstvo za čistenje krvi,
ker je od prvih
S dovoljenjem c. k. dvorne kance-lije. Dunaj, 7. decembra 1858.
medicinskih
autoritet
EVROPE
Z Najv. patentom c. k. Velič. proti ponarejanjizavar. Dun. 28. mar. 1871
z najboljšim uspehom rabljen in odobren.
. Ta čaj očisti ves organizem ; kakor nobeno drugo sredstvo preišče vse dele celega trupla, in odstrani po notrajni rabi vse nesnažne nakopičene tvarine bolezni iz njega. Uspeh j e gotov in dolgo traja.
Temeljito ozdravi protin (gicht), revma, zastarane trdovratne bolezni, vedno gnoječe se rane, vse spo-love in kožne bolezni, ogrce na truplu in obrazu, lišaje in sifilitične gobe.
Posebno dober uspeh kaže raba tega čaja, kadar jetra ali vranca raste, pri vsih hemoroidalnih boleznih, pri zlatenici, hudih bolečinah v žilah, kitah in | členkih, pri obteženji želodca, kadar sapa zapira, pri j vsih boleznih na spolnih udih pri možkih in ženskah itd.
Bolezni, kakor bezgavke, bramorji ozdravijo se naglo in temeljito, ako se čaj pridno zaporedoma pije, ker je raztopilno sredstvo in žene na vodo. Neštevilno veliko spričeval, pripoznani in pohvalnih pisem se naj zahtevanje zamore na ogled posiati zastonj, ki zgoraj ! rečeno popolnoma potrdijo.
V dokaz rečenemu navedemo tu nekatere dopise I pri poznan ja :
19. Franc Viljelm-u, lekarničarju v Nennkirchen-u
Bottusani na Moldavskem 25. marca 1873. Dvakrat sem že po tretji osebi naročil Vaš slav-noznani protiartritičen in protirevmatičen Viljelm-ov čaj za čistenje krvi, in ker je bil pri mojih prijateljih tako sijaj eu uspeh, obrnem se zdaj naravnost do Vas z naročilom, da mi takoj 10 zavitkov^ dopošljete. Priložim tu 10 gold. Sè spoštovanjem podpisuje se
Ludvik il. Mdzykl, c. k. avstr.-ogrsk. vicekonsul.
G. Franc Viljelm-u, lekarničarju v Nennkirchen-u
1	Hollenstein 31. marca 1873.
Sprejmite mojo naj srčnejšo in naj toplejšo hvalo ] j za naglo dopošiljatev Vašega Viljelm-ovega protiartritič-nega, protirevmatičnega čaja za čistenje krvi.
Večji del sem ga sam porabil, deloma pa sem ga oddal tudi mojim prijateljem in znancem.
I Od vsih tistih, ki rabijo Vaš Viljelm-ov protiartritičen protirevmatičen čaj za čistenje krvi, sem uapro-šen in mi je zaukazano, da Vam sporočim njih ozdravljenje in izrečem njih hvaležnost. Pri meni kaže Vaš čaj posebno dober uspeh. Moje gihtično trpleaje je klubovalo do sedaj vsim zdravilom celih 28 let. Zdaj pa j sem zaporedoma 8 zavitkov Vašega Viljelm-ovega protiartritičnega, protirevmatičnega čaja za čistenje krvi rabil in bolečine so zginile.
Ker mislim, da je raba Vašega Viljelm-ovega pro* tiartriiičnega, protirevmatičnega čaja za me* dobra in koristna, ako jo nadaljujem, prosim, da mi še dvanajst zavitkov Vašega Viljelm-ovega protiartritičnega, protirevmatičnega čaja za čistenje krvi pošljete, za kar pr«ložim dotični znesek. Z vsim spoštovanjem hvaležni
Janez Unterleutner, posestnik.
G, Franc Viljelm-u, lekarničarju v Neunkirchen-n
1	M. Schònberg 5. maja 1873.
. Na novo prosim, da mi pošljete dva ducenta zavitkov Vašega izvrstnega Viljelm-ovega protiartritičnega, protirevmatičnega čaja za čistenje krvi proti poštnem povzetji. S posebnim spoštovanjem Vaši blagorodnosti udani
1	J. žl. Frfihlich
polkovnik v pokoji.
Pravi Viljelm-ov protiartritičen, protirevmatičen čaj za čistenje krvi dobiva se le iz prve mednarodne tovarne protiartritičnega, protirevmatičnega čaja za čistenje krvi v Neunkirchen-u pri Dunaju, ali v mojih po časopisih naznanjenih zalogah.
En zavitek v 8 oddelkov razdeljen, po zdravniškem naukazu pripravljen, z navodom, kako se rabi v raznih jezikih, velja 1 gold., kolek in pošiljatev 10 sold.
Da ima p. n. občinstvo večo priložnost pravi | Viljelm-ov protiartritični in protirevmatični čaj za Či-stenje krvi kupovati, naznani se, da se dobiva v Gorici v lekarnici A. Franzoni-ta, v Trstu pri Serravallo-u.
Lastnik in izdavatelj: A LAKNER reete LUŽO VEG. Odgovorni urednik; KAROL ROCiJANÒlC* — Tiskar; MAILING v Gorici,